J. LEVEC: 0 ureditvi pouka srbohrvatskega iezikanaljudskih šolah. Marsikdo med učiteljstvom se morda vznemirja ob misli, da utegnejo šolske oblasti predpisati obligatni pouk srbohrvaščine, četudi le v višjih razredih, ker ga obhaja bojazen, da vkljub posečanju srbolirvatskega tečaja temu pouku ne bo popolnoma kos. Menim, da podobne odredbe, splošno veljavne za vse šole, dotlej ni pričakovati, dokler nimamo za to usposobljenega učiteljstva in, kar je glavno, dokler pogrešamo za ta pouk potrebnih učil. Zakaj nikakor ne zadošča, da se kratkomalo predpiše in uvede kak srbski bukvar ali kaka hrvatska čitanka v naše šole, torej knjige, ki so namenjene le izključno srbskim in hrvatskim šolani. Na podlagi takih knjig bi mogel z uspehom poučevati le učitelj, ki srbščino ali hrvaščino popolnoma obvlada; takili pa v doglednem času med slovenskim učiteljstvom ne bo dobiti. Po mojem mneju naj bi bil ta pouk tako urejen, da bi ne prizadeval ne učiteljstvu, ne učencem posebnih tcžav in da bi učitelj in učenec vzporedno napredovala v v tem predmetu. Stvar si mislim urejeno sledeče: 1. Priredi naj se za slovenske šole poseben cirilski bukvar ali abecednik, ki naj niti ne bo toliko obsežen kakor navadni abecednik, ker bo služil le vaji v branju in pisanju brez kakega stranskega (n. pr. etičnega) namena. Bukvar pa imej a) vsako besedo akcentuirano; b) pridejan ^ slovarček ali tolmač, v katerem je vsaka manj znana beseda ali oblika pojasnjena. 2. Srbsko-hrvatska čitatika I. del. Tudi ta itnej vsako besedo akcentuirano, zadaj pa tolmač manj umljivih besed in oblik. Poleg beril obsegaj čitanka tudi jezikovne vaje z ozirom na posebnosti v oblikoslovju obeh jezikov in na svojstvenosti v frazeologiji y srbsko-hrvatskem jeziku, pa brez kake sistematične slovnice. S posebnimi vajami bi bilo pojasniti tudi razliko med fonetično hrvatsko-srbsko in historično slovensko pisavo, ker ta razlika začetnika najbolj moti. Umestni bi bili tudi kratki sestavki iz nazoraega nauka, ki bi obsegali različne poklice, predmete* iz prirode, obrti in javnega življenja, da si mladina pridobi najpotrebnejših vsakdanjih besed in izrazov. 3. Srbskohrvatska čitanka II. del. Tudi ta nai bo glede akcenta in tolmača podobno opremljena kakor I. del. Poleg vzornih literarnih sestavkov v vezani in nevezani besedi vsebuj zlasti opis Jugoslavije v zemljepisnem, historičnem, narodopisnem, gospodarskem in politiškem oziru. Kot vzorce za prireditev teh knjig bi utegnilo služiti rusko delo M. Voljpnerja »Russkaja Rječ. Učebnoe rukovodstvo, primjencnnoe k obučeniju russkomu jazyku v tjeh školah, v kojih djeti pri postuplenii ne umjejut govorit po russki« Knjiga je izšla v treh zvezkih. »Vypusk pervyj« je abecednik. »Vypusk vtoroj« ima v prvem razpredclku nazorni nauk, pojasnjen s slikami. Po vsakem paragrafu pride kratka jezikovna vaja. Drugi razpredelek obsega krajše berilne sestavke, basni, povesti itd. »Vypusk tretij« je prirejen kot berilo za višjo stopnjo. Kakor oba prva zvezka je tudi ta bogato opremljen s slikami, in sicer tukaj iz ruskega življenja, pokrajin in podobami znamenitih Rusov (seveda ruskemu režimu primerno, s podobami carjev m generalov). Besedam v vseh treh zvezkih je akcent označen. K tcj knjigi. ki je namenjena »inorodcam,« torej Nerusom, pa je izšlo še nekaj dopolnil, ki imajo služiti kot navodilo za uporabo in v pojasnilo teksta. Zlasti omenjam: 1. Ruskovodjaščija zamjetki (navodilne pripombe) o prepodavanji russkago jazyka innorodcam po vsjem trem vypuskam »Russkoj Rječi.« 2. Tolkovatelj (tolmač) teh slov. fraz, oborotov (govornik izpremen), kotorye vstrječajutsjavo 2. — m i 3. — m vypuskah »Russkoj Rječi.« »Tolkovatelj* ;e izrečno nanienjen kot pripomoček »učaščih i učaščihsja,« torej učitelju in učencu in ima pojasnila razporejena po berilnih kosih v učni knjigl, tako da se potrebna razlaga vsak čas lahko poiščc. Tudi knjige za pouk srbohrvaščine naj bi bile na siični način in enako praktično urejene. Na podlagi tako sestavljemii knjig Di se lahko uvedel na višji, pa tuai 2e na sreanji stopoji spiosno ta pouk. Zakaj s pomoejo pnuejanega toimaca, ki hi ae obsegai le posaiueznin besed iri oJjnk, ampak bi tuai pojasnjeval ceie rerecemce, lzraze in lzreke, blovtsncem nianj uinijive, nahajajocin se v Citankan, se uo lauKO vsak ucueij sproti pnprava na pouk, tudi oni, ki se doseuaj ni Davu s sioonrviusano. 'Iretji ael (.citanka 11. dei, kakor uasvetovana pod 3), pa naj bi •mel poieg jezikovnega smotra Se namen, da miaaino seznani z jugosiovanskim narodom, njegovo zemljo m kuituro. lemu uamenu t>i pa ziasti pnmerne siike — kakor v ruskem aelu — dobro služile. Ko so učenci predelali I. aii celo II. del pod 2) m 6) nasvetovanih čitank, bi jira brez pomisleka dali v roke hrvatske in srbske pripovedne knjige za samostojno čtivo. Pri izberi teh knjig bi bilo v prvi vrsti gledati na to, da bi bile v resnici zanimive, ki bi se mladini takoj prikupile, dalje da bi ne bile za prvi poizkus preobširne in zato utrudljive in glede jezika, da bi bile lahko umljive, zatorej kolikor mogoče brez tujk, posebno italijamzinov in turcizmov; poslednjih mrgoli zlasti po srbskih knjigah. Ce se bo učencu priljubila prva. druga knjiga, bo rad segel po sledečih in končno po vsaki srbski ali hrvatski knjigi, ki mu bo dostopna. Zatorej je od izbora začetnih knjig za samostojno čtivo zavisen ves končni smoter pouka, ki je po mojem mnenju ta, da se slovenska mladina ne le usposobi. temveč tudi pridobi za čitanje srbskohrvatskih knjig in se na ta način seznani s kulturo naših južnih bratov. Iz svoje izkušnje vem, da imajo učenci višjih letnikov, in ti pridejo tukaj v prvi vrsti v poštev, naravnost predsodke proti knjigam, ki so označene z marko »za mladino«. Zakaj mladina teh let si želi primerne hrane svoji živahni domišljiji in išče vzorov med odraslimi in ne med svojimi vrstniki ali celo otroki nižje starosti in je sploh romantično razpoložena; zato ji ugajajo povesti z napetim in zapletcnim dejanjem mnogo bo!j nego opisi iz vsakdanjega otroškega življenja. Najbolj ji ugajajo knjige, ki niso pisane izključno za mladino, ampak bolj za ljudstvo, n. pr. Sreča v nesreči, Deteliica, Hudo brezno, Jurij Kozjak, Križem sveta itd., in pa zbirke pravljic in pripovedk. Nad vse seveda so jim priljubljene takozvane vindijanarice«, ki so pa pri nas hvala bogu, še malo zastopane in jih je odklanjati s pedagoškega stališča. Vse to bi se moralo upoštevati pri izboru srbskohrvatskih knjig za samostojno čtivo. Zato bi bilo potrebno, da bi se sestavile posebne ankete, ki bi proučavale srbskohrvatsko mladinsko literaturo, da bi potem stavile svoje nasvete. Na vsak način pa bi bilo odsvetovati, da bi si posamezne šole kar po kakem književnem katalogu naročale knjig, katerih vsebina in vrednost jim je neznana, zakaj tudi v mladinski literaturi se dobi marsikak »šund«. — V početku naj bi si oskrbele šolarske knjižnice le nekaj malo knjig; teh pa naj si nabavijo v tolikih izvodih, da bi eno in isto knjigo lahko prebiralo več otrok obenem. Tako bi bila mogoča skupna (razredna) pojasnila hrvatsko-srbskega čtiva, katera bi jim podajal učitelj samostojno, ako je za to dovolj zmožen, ali s pomočjo ročnega slovarja, s katerim bi morala vsaka šola razpolagati. Mi Slovenci nimamo sicer nujne potrebe, da bi se zaradi občevanja s Hrvati tn Srbi učili njihovega jezika, ker se lahko brez posebne jezikovne priprave med seboj razumemo. Pouk srbohrvaščine Ima bolj kulturen nego praktičen pomen. Zatorej bi Slovencem večinoma zadoščalo pasivno znanje tega jezika, namreč zmožnost za čitanje in umevanje srbskih in hrvatskih knjig. Pač pa se pojavlja neka druga nujna praktična potreba, odkar smo združenl v Jugoslaviji, nainreč znanje tiskane in pisane cirilice. Promet s Srbijo, zlasti z Beogradom kot državnim središčem postaja od časa do časa živahnejši. Slovenec, nevešč cirilice, bodisi preprost človek ali inteligent, je naravnost analfabet, če pride na Srbsko. Kako naj bere razKne naplse, imena ulic m firm, javne plakate, uradne legitimacije in listine ali celo vzame kak časopis v roke, ko mu je vse z devetimi pečati zapečateno! Iz tega se razvidi velika nujnost, da postanemo tudi glede cirilice gramotni. Za pouk cirilice, ako je praktično uravnan, je pa sposoben vsak učitelj, tudi oni, ki je sedaj sam ne zna, ker se je lahko z učenci vred sproti priuči. Ker izdaje bukvarja v zgoraj nasvetovani uredbi v doglednem času ni pričakovati, naj se s prihodnjim šolsklm letom pouk cirilice sledeče uredi: Priiedi naj se: 1. Tabela s tiskano in pisano cirilico, vzporejeno z latinico; 2. Kake 4—6 stranl tiskanega srbskega teksta, v katerem je akccnt vsaki besedi označen. Interlinearno pa naj bi bilo na prvih par straneh besedilo natisnjeno tudi z latinico, da se olajšajo začetne vaje in da ima učenec lastno kontrolo o pravilnem branju cirilice. Ko so se učenci s pomočjo tabele in interlinealnega pojasnila naučili tekst gladko čitati, bi ga po odstavkih ali berilnih kosih prepisavali in končno tudi1 napisavali po nareku ali iz pameti. Tako oi se naučili cirilico tudi pisati. Tekst bi kazalo vzeti iz biblije, da bi bil po vsebini učencem že znan in da bi ga mogli primerjatl s slovenskim besedilom, ker imajo Zgodbe sv. pisma kot učno knjigo pri roki. Na ta način bi se najrnanj časa izgubilo s tolmačenjem srbskega be sedila, doiočenega za vaje v branju in plsanju. Tabelo in besedilo bi lahko natisnila kaka ljubljanska tiskarna *). Vsak učenec bi moral imeti oboje v rokah. Stroški za ta samoučila bi bili v primeri z bukvarjem neznalni, kar je tudi upoštevati. Te tiskovine bi tudi dobro služile samoukom, ki si žele priučiti se cirilice. Se en predlog irnam v mislih. Za prehodno dobo naj se šolam v Ljubljani, pa tudi v drugih mestih v Sloveniji in posameznlm krajem na deželi, kjer je v obližju več višje organizovanih šol, pridele za pouk srbohrvaščine srbski učitelji, ki bi jim srbska vlada za par let dovolila dopust. Le-ti bi bili najboljši posredovalci srbskohrvatske kulture med Slovenci ne sarno po svojem delovanju v šoli, ampak tudi s svojim družabnim nastopom kot pevci, predavatelji itd. V enak namen naj bi si izposodila Srbija slovenske učitelje. To bi bila praktična pot do zbližanja obeh kultur. V Ljubljani, dne 3. maja 1919. *) To delo ima že v izvedbi Učiteljska tiskarna. — Uredn.