smo pač! Minkin roman »Na stranskem tiru«, ki ga vsako sredo bero kot podlistek v Kmečkem glasit, bo izšel v dvajset tisoč izvodih in bo v trenutku razgrabljen. Je še kje založba v Sloveniji, ki se lahko pohvali s tolikšno naklado resnično prebranih knjig. Naša družba bije trd boj proti socialnim razlikam. Ko bi pri kulturi začeli, bi ne našli konca.« Takšna je sklepna, širše druibenopoantirana misel J. Ka-stelic, ki sledi prav tako sklepni, nekoliko intimneje občuteni misli Minke Krivine: ». . . pisatelji so tudi tisti, ki ne pišejo, tisti pa, ki so resnično kaj napisali, ne bodo med pisatelji nikoli.«
Pri Minki Krivini je čutiti resigna-cijo, Jasna Kastelic obtožuje. Oba vzgiba, tako resignacija kot obtožba, sta zanimiva, saj sta del nekega splošnega občutja, ki je značilno za naš sedanji trenutek, hkrati pa se dotikata problema, ki je vsaj toliko star, kolikor moderna umetnost in ob njej neprestano ponavljajoče se vprašanje odzivnosti te umetnosti (ali njenega videza) med občinstvom. Predvsem se o tem vprašujemo pri literaturi, kjer so natisnjeni in prodani izvodi knjige primeren primerjalni element pri ocenjevanju prav te odzivnosti in tudi smisla ali nesmisla pisanja samega.
V zadnjem času dobiva pri nas takšno razmišljanje večjo težo in pomen ob poudarjeni razpravi o ljudskosti v umetnosti, ob ponovnem zaostrovanju antagonizma med komunikativno in manj komunikativno ali sploh neko-munikativno umetnostjo, čemur radi dajemo oznako že omenjene ljudskosti na eni in hermetičnega elitizma na drugi strani, s čimer smo se skoraj že približali nevarni točki, ko se nam ponuja politična oznaka o ljudski in pro-tiljudski kulturi.
Kar pa zadeva »klane« v literaturi, vsaj v smislu, kot si jih predstavlja Janja Kastelic, je velik križ, in to od zdavnaj, leta 1836 sta na Slovenskem izšli dve deli, Prešernov Krst pri Savici in Ciglerjeva povest Sreča  v ne-
PISATELJ1 IN SOCIALNA DIFERENCIACIJA. V TT z 21. junija je Janja Kastelic objavila zanimiv pogovor z dvema ljudskima pripovednica-ma, kot jih sama imenuje, z Magdo Stražišarjevo-Magduško in Minko Krivino. Obe intervjuvanki govorita o sebi, o svojem pisanju in uspehu svojih prvih knjig. Pogovoru sledi moralno-umetniška poanta novinarke: »Pri nas, v naši družbeni ureditvi, naj bi ne bilo »klanov«, pa so in bodo. Ko te množica že prizna, se peščica ljudi, ki je odločilna, naredi gluho in slepo.  Taki
894
895
O tem in onem to poletje
sreči, in že sta bili deležni klanovske politike: Ciglerjeve povesti, ki je doživela tako vsestransko priznanje najširšega občinstva, literarna zgodovina skoraj povohala ni, Prešernov Krst pri Savici, ki ga je opazila komaj peščica tedanje elite, pa se vse do danes vzpenja vse više in više in celo v šoli se ga je treba učiti. Pa tudi danes izhajajo pri nas dela v nakladah po tisoč, petsto ali celo tristo izvodov in vendar pravimo tudi o takih delih, da so umetnost, z njimi se ukvarjata literarna zgodovina in literarna kritika, tu pa tam se ozre po njih tudi kak tuj založnik, »klani« jim vsako leto poskrbijo kako nagrado, skratka: ko teče beseda o resnični umetnosti, se kritika tako vražje malo sprašuje po nakladi! Če pa naj bo to zares kriterij, je pač treba, resnici na ljubo, vendarle povedati, da so na Slovenskem založbe, ki poznajo še višje naklade, Prešernova družba natisne svojo vsakoletno zbirko v nakladi, ki je za kakih pet tisoč višja od izdaj pri Kmečkem glasu, Mohorjeva družba pa pozna kar trikrat višjo naklado.
Šalo na stran. Družbe z veliko kulturno tradicijo in s konstantno visoko ravnijo kulturne zavesti se pogostoma srečujejo s primeri, ko pomeni kvaliteta tudi visoko naklado in to je gotovo najlepši uspeh tako pisatelja kot založnika in družbe same, je potrdilo njene resnične kulture. Skoraj praviloma se dogaja, da na primer visoko umetniško priznanje, literarna nagrada, v trenutku podvoji ali tudi podeseteri zanimanje za nagrajeno knjigo, kar pomeni, da se podeseteri tudi naklada. Pri nas je malokatera Prešernova nagrada dvignila naklado še tako dobri knjigi. Znamenje pač, kako brezbrižen je naš kulturni živec, ne zgane se, ne reagira.
Prav zaradi vsega tega ostaja odprto vprašanje odzivnosti, komunikativnosti naše umetnosti; skladnost, sozvočje med resnično vrednostjo in odzivnostjo nekega umetniškega pojava, tudi knjige, bo pri nas še dolgo nedosežen ideal.
Sodeč po modrovanju J. Kastelic že kar utopija, kajti pot, ki jo novinarka sugerira, pelje ravno v nasprotno smer.
Stvar je zanimiva in omembe vredna predvsem zato, ker doživlja v zadnjem času pojem ljudskosti, zlasti ljudskosti v sodobni umetnosti, prav presenetljive demagoške interpretacije.