1
^^^^^^^^P^^^BL 4^^^^^^^||         Boris posluša božično povest.
F. PALNAK:
Božična povest.
Osebe:  Mati, stric Blaž, Jožek, Anica, mamičin duh, deček, šest angelov.           .  J
Predlgra.                                                       I
Pozorišče: Kmetiška hiša z veliko mizo in klopmi okolo; par stolov. V kotu, kjer visi navadno razpelo, so na deski napol napravljene jaslice, ki jih dela stric Blaž, dočim Jožek in Anica gledata ter prinašata stricu mahu, pastirce in drugo, kar je še treba za jaslice. Vse to leži na mizi.                                                                                                                  ,
Prv! prlzor.                                 .                    !
Stric, Jožek, Anica.
Jožek: Kaj pa zdaj, stric?
Stric: Malo mahu mi še daj! Tu-le na tej strani se mi še vedno ne zdi hrib dosti visok.
Jožek: Nate!                                                                                         i
Stric: Anica, zdaj pa le še ovček in pastircev.
Anica (jih prinese v predpasniku).
Jožek (poleg nje): Stric! Dajte tja gor prav na vrh ta-le grad!
Stric: Misliš, da bo tam dober?
Jožek: Boste videli, le poizkusite!
—.   267    ¦—
S11 i c (napravi tako): Viš, viš, saj res!
Anica: Stric, to-le ovčko  pa dajte čisto tja h kraju!   Glejte jo, lako bela je, pa tako lepo gleda. Ta mora biti prav blizu Jezuščka.
Stric: No, le daj jo,   ker že tako lepo kleči.   (Postavlja   podobe,   ki mu jili dajeta Jožek in Anica.) — Jožek, mahu še!
J o ž e k: Pa ga ni veliko več, stric. Stric: Nič ne de, saj ga dosti tudi ne rabim. Anica: Stric, karnela tam le se bo prevrgla.
Stric: Oj, šent! Pa jo moramo   bolj noter zapičiti. Še lega pastirca, pa še tukaj ovco, tako! — Še imata kaj? A n i c a: Še tri kralje.
Stric: Le čakaj! Tudi tisti pridejo. (Popravlja nekaj na jaslicah.) Anica   (drži   tri   kralje   v   rokah):   Stric,   kako   pa  je  imečrnemu? Gašpar, kajne?
Stric: Zakaj pa ravno temu Gašpar?                         ¦ . ¦   ,
Anica: Tako mislim.
J o ž e k: Oj, saj Gašpar je naše ime. Florjančkov Gašpar je že Gašpar. Pa ...
Stric:  Seveda je naše,  ampak od treh kraljev smo ga pa le dobili. Jožek: Stric, kateri pa je?
St r i c: I, bosta že imela vidva menda prav. — Anica, daj mi jih sem!
An i c a : Tu-le.
St r i c (dela naprej in nekaj časa je vse tiho. Mala dva samo gledata.); Tako. Zdaj pa še glorio . ..
A n i c a: Tu-le.
Stric: In z jaslicami stno gotovi.
J ože k : Še svečke!
An ic a: Pa prt!
Stric: Tisto seveda tudi pride; le dajta mi! (Pa še popravlja glorio.)
Jožek: Nate; šest jih je. Za na vsako stran tri.
Anica: Kakor oltarček bo.
Stric: Saj tudi bo oltarček.
J o ž e k in A n i c a : Saj res, ko bomo pa molili tukaj.
Jožek: Pa Jezušček je zgoraj.
Stric: No, dajta, dajta — poglejta, če visi gloria dobro!
Jožek (stopi nazaj in ogleduje oddaleč): Čakajte! Dobro, dobro.
A n i c a: Jej, kako se sveti!
Stric: Zdaj pa svečke! (Postavlja jih, otroka gledata.)
Jožek (ko so si ogledali  jaslice):   Pa  imamo jaslice. Stric, zdaj pa še kar prt pripnite!
Stric: Kje pa ga imaš? Anica: Mama ga ima spravljenega. S t r i c : No, skoči ponj! A n i c a (odide).
12*
-^«   268   —
Drugi prizor. Stric, Jožek.                                                      |
Jožek: Stric, jaz bi že tudt znal napraviti jaslice sam.
Stric: I, znal. Seveda bi jih znal — samo da ne dosežeš dobro, pa bi polovico prebrnil, ko bi postavljal pastirce.
Jožek: Kaj ne, ko bom pa večji, jih bom pa lahko sam delal?
Stric: Saj jih boš tudi moral. Kaj misliš, da bo stric Blaž zavečno na svetu, da bi ti delal jaslice?
J o ž e k: Saj ne boste umrli, stric.
Stric: Ej, kadar bo, bo prezgodaj. Pa kmalu še menda ne bo.
Jožek (se stisne k njetnu, stric mu gladi lase).
Tretjl prizor.
Prejšnja, Anica. A n i c a: Ga že imatn. S t r i c: No, vidiš, vidiš. Anica: Poglejte, stric, kako je prt lep! Stric: Glej, glej, pa res. Kdo ga je pa kupil? Anica: Mama zadnjič v mestu. Jožek: Čakaj, kaj pa je napisano? (Čtta počasi kakor mali šolarji):
Poj slavo na višavi,
ko Jezus se rodi;
in mir ljudem v nižavi —
se iz nebes glasi.
Stric: Glej, glej, kako že znaš.
Anica: O, saj bom jaz že tudi kmalu znala.
Stric: Zdaj seveda, ko že hodiš od jeseni v šolo. — Kje pa imaš žrebljičke?
Jožek (skoči k mizi): Tukaj-le so v miznici.
St ri c: No, daj jih sem!
Jo že k (mu jih da).
Stric (pripenja z risarskimi žrebljički, mala dva ga gledata. Ko je gotov, odstopi in gleda): Hm, saj so res lepe.
Vsi (gledajo).
Anica: Stric, ali imajo vsi Ijudje danes tako lepe jaslice?
Stric: Ej, bože! So, ki imajo šelepše; so pa tudi, ki nimajo nobenih.
Jožek: Aha! Tisti so siromaki.                                                              ;
S t r i c: Da, sirotnaki.
A n i c a: Stric, veste kakšno povest o takem siromaku ?                          .
Stric: Bi že vedel.
Jožek in Anica: Stric, povejte, povejte!
Stric: Če bosta lepo poslušala.
Jožek in Anica: O, bova, bova!
Stric: No, zdaj-le do večera ravno ni posebnega opravila, pa sedimo in vama povem eno.
—.   269   •—
Jožek in Anica: Da, da stric; prositn, prosim. Vsi (posedejo  k mizi.  Otroka   upreta  oči v strica,  ta  se  odkašlja).
(Zagrinjalo pade.)
Povest.
Povest se godi v gozdu ponoči. V ozadju zasnežena drevesa, po tleh sneg in spredaj parobek. Nič posebnosti ni videti, gozd je pač, kakor gozd v takem času in v takih okolščinah.
Prvi prizor.
D e č e k (pride od desne, slabo oblečen in z malo culico v roki. Ko pride do parobka, se ustavi, gleda okolo sebe, položi culico na tla, pa se zamisli.. . Le za malo časa; ker zopet se ozre okolo sebe):
Srce veselo bije v prsih zdaj                                                Da samo siromak bi bil!
Ijudem po šimem svetu. Vesele se,                 Sirota brez srca sočutnega na zemlji,
ko čujejo dol v svojem srcu glas                     brez brata in brez sestre, brez očeta,
z nebes, ki jim oznanja mir na zemlji . .  .       brez matere ljubeče . . . Tako mi pravijo,        '
Pa raolijo ,,Hosana na višavi!" —                   da nimam doma in da nimam strehe,
Oj, blagor, blagor vam, ljudje presrečni!  —    pa da pravice nimam jaz do strehe.
Postavjjate božična si drevesca,                        Da nimam je, pravice!
napravljate si jaslice presvete,
in v dušo pride mir vam, sreča,                                           Tukaj jo imam.
ki dije s teh drevesc in jaslic vaših ...           Tu v gozdu, tu na zemlji božji.
Jaz nimatn jaslic. Pa drevesca nimam !            A *ud' <uxkaJ ne ? |maj° '"
In vendar bi se tudi rad veselil.                      L" '     f *\01' 'C "^ ?
bi tudi rad, da meni bi podeli!                        Pa čl0Vek ne?
kedo daril božičnih. Konj pa boben,
oprava vsa vojaška bi mi bila                                              O, Ješček, ki si se
preveč. Da kos ie kruha bi imel;                    rodil ubožen tudi ti in nisi
da posteljo imel bi toplo; <1a bi                      imel prostora, kjer bi spal kot detece
pobožal kdo me rahlo in poljubil . . .              ubožno. Na slami — pričazgodba — si počival,
A vse ostanejo Ie želje — ker sem                 pa s sapo volek in osliček sta
siromak. —                                                      te grela. — Ješček, prosim te, pomagaj!
(Od strani priskaklja z a j č e k, se ustavi nedaleč od dečka ter ga gleda.) —
Oj, ti si tudi siromaček, zajček?                      Pa bodi tu pri meni! Kožušček tvoj
So tebe tudi napodili z doma?                        je topel — pa si ob njera segrejem roke.
In tudi nimaš strehe in pokoja?
(Bliža se mu, zajček plaho pobegne.)
Bežiš, oj, zajček, tudi ti od mene ?                 da vkup obhajate večer presveti.
Oj, glej, tako sem sam — pa rad bi družbe,   Le jaz sem sam. ti pa gotovo k drugim zdaj greš zajcera,
(Sede na parobek ter nasloni glavo v roko. Do njega pribeži srna. Ko zagleda dečka, se ustavi ter ga plaho gleda. Tudi deček jo zagleda.)
Oj, srnica preljuba! Je Bogec tebe sem poslal do mene, da družbo delaš mi v tej noči sveti ?
Ptičice pozimi.
—,   271    .-—
(Srna odbeži)
Bežiš ti tudi ? Živali vse se me                   imel ? — Pa pojdite! Tako ostahem sam.
bojite siromaka, ki rad bi vas                      Tako sam ...
(Nasloni zopet glavico v roko. Proti nebu.)
Ješček, prosim, daj, pomagaj!     O, Ješček, prosim, daj, pomagaj mi, Saj zmoreš vse!  — Pa pošlji mamico mi,       pomagaj! — pa k nji me pusti, k mamici preljubi!
(Ozre se.)
Ah ! Tu moram prenočiti, to sveto noč sam samcat preživeti.
(Ozira se.)
Tu iežem. —
(Položi k parobku culico ter se spravlja k počitku.)
Pa še prej pomolim k Bogu in poprosim varstva ga, zavetja.
(Poklekne ter moli, nato leže).
Tako! (Pokriža se.)
Ti, mamica pri meni bodi! (Zaspi ...)
Drugl prizor. Deček, potem angeli.
(Deček spi. Iz daljave se čuje petje, najpoprej tiho, potem glasneje, kolikor so pevci-angeli bliže. Tudi luč, srebrna luč se razliva na gozd, kolikor bliže so pevci ¦ angeli, toliko močnejša je. Takole je, da se kar čuti bližino višjih bitij, ki pojo.)
Ta svet večer, to sveto noč                          Pa varovanci naši vsi
na zemljo se spustimo;                                 to z nami zdaj pojo naj!
z zemljani svetega duha                               Občutki sveti tudi vsem
molitev mi sklenimo:                                   v srce se jim vlijo naj:
Hosana na višavi,                                          Hosana na višavi,
ko Krist na zemijo hodi!                             ko Krist na zemljo liodi!
Ljudem mir in naravi                                    Ljudem mir in naravi
v tej noči sveti bodi!                                    v tej noči sveti bodi!
Angeli, medtem ko speli drugo kitico, so že prišli na oder, katnor lije prijazna srebrna luč, kakor polna mesečina. Angeli se postavijo okolo dečka tako, da ga ne zakrijejo prav nič gledalcem.
Deček (vzdihne, pogleda, se zazre v ]uč. . . pa govori mirno, kakor bi govoril v sanjah):
Kaj zrem nebesa sveta res odprta ? Kaj čujem petje angelov nebeških ? —
—.   272   «—
Pa kje si ti mi, mamica preljuba?                   v nebesih Božič zdaj obhajam s tabo!
Le tebe hočejo oči mi zreti;                            Naj čuje mi uho na vekov veke
brez tebe še nebo mi ni popolno!                   to pesem, ki jo čulo zdaj je peti
In če pri Bogu si, pri Vsemogočnem,              iz grl nebeških angelov mi božjih. daj, red Mu besedo, naj še jaz
A n gel i (pojo):
Hosana na višavi,                                             Ljudem mir in naravi
ko Krist na zemljo hodi!                                 v tej noči sveti bodi!
Deček:
Ah, zopet, čuj! Oj, tebe še, ti mamica! Ti, maraica, oj, mama moja ljuba ...
(Tedaj pa zažari  luč močneje;  tak je občutek,  kakor  da  se  dogodi zdajpazdaj nekaj posebnega.)
A n g e 1 i (se zazro vsi v to novo svetlobo). D e č e k (kakor bi trepetal pričakovanja).
Drugi prlzor. Prejšnji, mamičin duh.
Mamičin duh (resno, počasi, ves ožarjen v svoji čistosti in jasnosti).
P r v i a n g e 1: Kaj želiš, duh izveličani ?
Duh:
Otrok moj me je klical. Kje je dete ?
Drugi angel: Glej, tu smo ga našli spečega in čuvamo nad njim. Deček (proži roke):
Oj, mamica!
Duh (stopi bliže k njemu):
Da, dete svoje tu
zdaj čuvam, po katerem hrepenim.
(Skloni se nadnje.) Deček:
Oj, mamica, si ti pri meni ?
Duh:
Da in
poljubljam te s poljubom zveličavnim.
(Poljubi ga na čelo.)
Potem poprosim pa po tvoji prošnji                 izpolni tvojo prošnjo: združi te
nebeškega Očeta, vso Dobroto,                        na veke z mamo, srcem hrepenečim
naj milostljivo zre na tebe, dete,                     k tebi in po tebi!
(Proti nebu):
Bog, usmili se, odreši! —           Izkaži rneni tudi novo milost
Rodil se danes si, da daš ljubezen                  in vzemi med število angelov
svetu; pa če bi svet je tudi ne bil vreden.     še moje dete, ki ga svet ne mara . . .
-^«    273   —
(V pobožni mirnosti obstane. Tedaj se začuje rahla božična melodija, ki kar naznanja, da plava nad vsetn bitje, ki ga je mamičin duh ravno prosil pomoči . . .)
A n g e 1 i (klonijo svoje glave, ker čutijo pričujočnost Gospoda svojih trutn.)
Duh mamičin (mirno, vdano):
Usmiljenje, o Bog, nebeški Oče!
A n g e 1 i (ravno tako):
Usmiljenje, nebeški dobri Oče!
Tretji prlzor.
Glas (med melodijo,   ki je vedno enako sladka,  božična, glasna pa
brez poudarka):
V Ijubezni se beseda ji izpolni!
Angeli in mamičin duh (s sklonjenimi glavami, še vedno vdano,
mirno):
In zgodi tvoja volja se, naš Oče!
(Ostanejo tako, dokler ne utihne godba, ki je vedno slabša, kakor da se oddaljuje . ..)
Četrti prlzor.
Deček:
O, mamica! O, mama! K tebi! K tebi!
Angeli (ga obstopijo; ko pa se deček dvigne, je kakor sedmi angel
med njimi):
Ljubezen je rodila vsem                 Hosana na višavi,
blagost le in pa srečo,                    ko Krist na zemljo hodi!
obojo pa v ljubezni sveti                Ljudem mir in naravi
doseže se še večo:                         v tej noči sveti bodi!
Deček-angel (proži roke):
O, mamica! In zdaj sem tvoj, pri tebi!
Duh mamičin (se kakor poslavlja z roko):
Z menoj pri Bogu si na vekov veke!
A n g e 1 i (odidejo preko odra na levo):
Hosana na višavi,                         Ljudem mir in naravi
ko Krist na zemljo hodi!            v tej noči sveti bodi!
(Medtem so izginili, z njimi tudi luč.)
(Zagrinjalo pade.)
—•   274   t<— Konec.
Pozorišče in osebe iste, kakor smo jih pustili v predigri.
Prvi prizor. Stric Blaž, Jožek in Anica.
S t r i c B 1 a ž (sedi, kakor da je ravno dokončal povest, miren, ginjen na svojem mestu).
Jožek in Anica  (sta  še vsa v zavzetosti in zanimanju  sliŠanega).
Drugl prizor.
Prešnji, tnati.
Mati (vstopi ter jih gleda, oni je ne vidijo): No, kaj pa ste tako tiho?
Jožek in Anica (skočita, kakor bi se zbudila iz sanj, knji): Mama, mama! Stric je povedal tako lepo povest.
Mati: Pa sta lepo poslušala?
Jožek in Anica: O, lepo, lepo.
Mati: Pa sta se kaj zahvalila?
JožekinAnica (k stricu): Hvala, stric, hvala! (K materi): Oj, mama, kako nama je dobro, ko imava še vas!
Mati: I, kakopada vama je. — Kaj pa jaslice, so že gotove ?
Stric: Oj, kdaj že! — Glej, glej! Pa zmračilo se je medtem že tudi. Bomo pa užgali luč.
J o ž e k in A n i c a : Oj, stric, svečke, svečke!              *
Mati: Blaž, jima pa užgi svečke, no! Bomo pa tu-le počakali na očeta, da pokropi in pokadi hišo.
S t r i c (nažge svečke).
V s i d r u g i (gledajo tiho, kako se to godi).
Jožek in Anica: Jej, kako je lepo!
Mati: No, le glejta!
Jožek: Mama, kako je nama dobro!
Mati (ga gladi po laseh).
Anica: Ker imamo tebe. (Stisne se k materi.)
M a t i (gladi tudi njo).
Jožek: Iti ti, nama, ne smeš umreti.
A n i c a: Ne smeš umreti, tnama !
M a t i (ju poljubi na čelo).
J o ž e k: Mama !
A n i c a: Mama!
—«   275   *<—
Jožek in Anica (primeta raater vsak za eno roko ter jo potegneta pred jaslice ter zapojeta):
Ljubezen je rodila vsem                     Hosana na višavi,
blagost le in pa srečo,                       ko Krist na zemljo hodi!
obojo pa v ljubezni sveti                   Ljudem mir in naravi
doseže se še večo:                             v tej noči sveti bodi!
Mati, Jožek in Anica (obstoje pred jaslicami). Stric (stoji pri mizi, in solza rau pride v oko). (Plameni svečk trepetajo pri hlevčku.)
(Zagrinjalo pade.)