123
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Nasledba 15. lista.)
Na piru, ali na obedu so naj pervie v hiši neveste; pri tem veselji so trije poglavarji, ktere morajo vsi spoštevati in brez njih pripuščenja ne sme nobeden nic storiti; toliko oblast imajo, de če hoče eden plesati, ali vun iz hiše iti, mora iti k starašinu fstarimu svatu), se odkriti in mu reci: „S pripuščenjem", — stari svat mu odgovori: „Pokri glavo svojo spoštovano neka govorijo usta tvoje pošteno". Za tem se sme on, ki prosi, pokriti in kar če prositi. —
Trije poglavarji tedej so na piru; pervi je hišni oče, imenovan „ domačina"; drugi je poglavar poslanih, imenovan nstari svat," in tretji je njegov namestnik in pomagač, imenovan „nastačija".
Domačina je star, pošten mož od nevestnih svatov; stari svat in nastačija pa sta žennove strani.
Domačina je poglavar mize, pa samo za malo časa; kakor pride čas obeda, on vse svate pokliče in jih stavlja v red okoli mize; ženina in nevesto stavi na sredo, tako, de eden drugimu v lice gledata. Potem pogleda, če ni kter nepoznan med njimi, ali pa tak, kteri ni vreden taciga družtva; zatem se odkrije, se prekriža in blagoslovi mizo, govoreč: „Kako naš Spasitelj Isu-karst blagoslovio je pet kruhah i dvi ribice za nasititi lačna mnoštva u pustinji, tako umiljeno prosimo našiga milosardnoga Otca nebeškoga , da se dostoji blagoslov-jati danes sve one jistbine, koje donešene budu na ovu tarpeču; u ime Otca, i Sina, i Duha svetoga;" — in vsi odgovorijo: „Tako budi". —
Zdej se vsi vsedejo na svoje mesta, nobeden pak se ne podstopi kaj jesti, ali tudi samo se dotakniti, kolikor časa domačina  ne da znaminja;  vsi molčeči gle-
dajo na njega, — kadar on reče: „Ajdi! — takrat vsi počnejo brez straha. —
Domačina ima to posebno pravico, de sme vse poslane posiliti s toliko žmulji vina, kolikor ga on sam zamore popiti; namesto žmuljev imajo tudi eni majolike, ktere imenujejo zdravice. Domačina si napolni svoj žmulj, napije vsim poslanim, in ga možko brez straha popije; potem gre polni žmulj okoli in vsak ga mora popiti, de pride zopet versta na domačina, kteri z noviga napiva. Kaj bi bilo, ko bi bil domačina pijanec, ker ima, kakor sim pred rekel, pravico, vsakiga posiliti toliko žmuljev popiti, kolikor jih on popije, mislim, de bi marsikdo sel pod mizo; pa tega se ni bati, zakaj domačina je vselej pameten mož.
Kakor domačina neha žmulj okoli pošiljati, zgubi svojo službo in čast, in zdej je stari svat poglavar. Stari svat nima pravice, kteriga siliti piti, ampak on napiva vsim, pa samo kdor hoče, mu odgovori in pije; kadar neha obedo, počne peti in hišnimu gospodarja reče, de naj pripravi večerjo; za večerjo se dajo četerti od skopca, pečenka od jancov, makaroni in druge take stvari. Kadar povečerjajo, peljejo nevesto proč od nje hiše v hišo ženina, in to večidel okoli polnoči. — (Dalje sledi.)
         124
132
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.) Nevesto peljejo od hiše njene v hišo ženina ponoči, okoli polnoči. Vidite, prilika sv. evangelja od tistih deseterih devic, ktere so čakale na ženina, se tukej ponavlja. — Z nevesto nobeden od njenih ne sme iti, ne možki, ne ženska; ona gre z družtvam ženina, ktero samo iz moških obstoji. Pre'din pa nevesta zapusti svoj dom, v kterim je pervič zagledala luč sve'-ta, ker je začela hoditi, se vadila ovce pasti in drugih opravil se učiti, — gre še prosit blagoslov svojih staršev in svoje rodbine. Med drugimi pride tudi domačina, kteri ji z vso ojstrostjo priporoča, de nej spolnuje svoje dolžnosti; de nej ljubi do truge ([do smerti) svo-jiga moža, kteriga ji je Bog dal, de nej ljubi in spoštuje starše v tisti hiši, v ktero bo prišla; de nej bo žena delavna, mirna, in de nej ne pozabi svojih staršev in rodbine svoje. — Nevesta, še zmirej v poprejšnji obleki,  posluša vse  to   podučenje,  in  žalostno je večkrat
viditi, kako de obje'ma očeta, mater, brata, sestre in vse, kar jih je v hiši, in kako de milo plače, de mora zapustiti svojo domovino; vsaciga prosi za odpušanje, vsaciga pozdravi, kakor de bi se na tem svetu nikoli več ne vidili. — Potem se ločijo od hiše in gredo veseli proti domu ženina; po poti pojejo ^Kraljeviča Marka" ali pa pesmi, ktere oznanujejo lepe čednosti neveste. Predin še od hiše gredo, si vzame stari svat pu-teršek vina za popotnico, kteriga zmiraj po poti, ne le svatam, ampak tudi vsakimu, kteriga srečajo, ponudi. — Kadar gredo domii prot hiši ženina, on ne pripusti iti po tisti poti, po kteri je šel od hiše , ampak po drugi, zato, de bi jih kdo ne čakal, in jim neveste ne vzel, kakor se je v pervih časih večkrat prigodilo. Ravno zato tudi dajo nevesti nar slabejiga konja, de jim ne more uiti. Ravno zato pa, ker ima nevesta slabiga konja , tudi zmiram zadej ostaja.
(Dalje sledi.)
140
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.) Tudi pri porodih in keršenji imajo Istrijanski Slovenci posebne veselice in prav za prav reči, vesel blag-dan (praznik). Ker se pri nas malo kdo vunkaj oženi, je v večin hišah jih po dvoje, troje, tudi po desetero in še več oženjenih, kteri vsi v eni hiši bivajo. Postlje so blizo skupej po hiši. Kader ima žena (kakor se sploh pravi) v Rim iti, gre poprej k spovedi, in sev prečisti (obhaja) in se priporoči posebno Materi Božji. Ce ravno so v vsakim večim selu poterjene pomočnice porodje-nja (babe jih imenujejo), vender jim naše Slovenke toliko ne zaupajo, ampak raji pokličejo stare žene iz sela, ktere imajo že od matere do hčere to delo in ve-
liko zaupljivost. Če jih zavoljo tega vprašaš in okre-gaš, rečejo, de ni bilo časa poslati po babo; in kakošna bolj serčna odgovori: „Ako parva majka naša Eva brez babe porodila jest, znamo i me." — Malo je med našimi Slovenkami nesrečniga poroda, še manj pa jih zavoljo tega umerje.— Kakor v starim zakonu med Izraeljci, tako je tudi med našimi Slovenkami velika sramota, ako ktera žena nič otrok nima , in zaničljivo jo imenujejo: ^sčirka." --
Dete nesejo precej v cerkev kerstit, ne gledajo ne na dež, ne na mraz , čeravno imajo nekteri po dve uri in še dalje iti. Dan kersta jim je blagdan, posebno če je fantič na svet prišel, ima oče veliko veselje; za punce se toliko ne pečajo, in če je ktera mati toliko nesrečna, de samo dekleta ima, jo mož clo malo čislja. Za kume vzamejo poštene in poštovane ljudi, večidel iz svoje rodbine, in kader eden druzimu na kerst derži, imajo potem med sabo duhovno rodbino, ktero jako spoštujejo; tudi tisti rodovnik (duhoven), kteri kersti, jim je v posebni časti, in ga imenujejo: Gospod kompare (conpadre) . — De boste še bolj spoznali čast in zavezo, v kteri so kumi med sabo, vam povem, de veliko prepira in pretepanje se s tem vbrani, ker se večkrat sliši reči, kadar se dva med sabo skarata: „Ala! dami nebiš bil kum! — Kader pridejo od kersta nazaj, imajo pojedino in si napivajo na zdravje otroka in matere njegove.
Po porodu ostanejo žene več časa doma, ne gredo iz hiše,  in tudi čevljev (postoli) ne obujejo,  ampak v samih nogovicah hodijo po hiši; potem gredo ;,na mašo", to je, po blagoslov v cerkev. (Dalje sledi.)
141