Tudi v starodavnih Casih, že celo pred 2000 lcti, je kazal ženski svet vsestranske skrbi glede lepotičenja in že tudi tedaj je stala izpolnitev raznih modnih želj velike denarne svote. Že ,v dobi pred Kristusom so se ženske zavedale prav dobro, da je lepota moC Jn da je laliko lepoti pomagati z umetnjmi srcdstvi. V taistih Casih se je šopirila velika razsipnost glede mode in »cgovanja ženskega telesa. Egipčanska kraljiea Kleopatra je veljala za znamenito krasotico in je tudi znala svojo lcpoto izrabiti. Ko je pričakovala rimskega mogočnjaka Juiija Cezarja, je dolgo prcmiSljevala, v kaki obleki bi se mu pokazala, da bo prodrla njena lepota do popolne veljave. Po dolgotrajnem tuhtanju se jej je rodila ta zamisel: Stopila bo pred Cezarja v obleki iz kačjih kož. Odposlala je 600 sužnjev na lov nad kače. 200 teh lovcev je umrlo radi kačjih pikov, a Kleopatrina obleka je le bila iz kačjih kož. Obleka je postala svetovna znamenitost. Bila je to v celi zgo, dovini najdražja obleka, ki ni stala le ogromne denarne svote, ampak še tudi 200 človeških življenj. Pa tudi lišpanje obraza Ia telesa z vse mogočimi barvami, mažami ter dišavami je bilo tedaj na dnevnem redu. Za časa rimskega cesarja Nerona so si polagale imenitne Rimljanke na obraz sredstvo, ki je bilo pripravljeno iz oslovskega mleka in testa. Cesarica Popeja, Neronova žena, je ta način lepotičenja iznašla in ga tudi sama uporabljala. Recept za to sredstvo se je glasil: Dobro zmleta ječmenova moka, jajčji rumenjak, fino zdrobljeni jelenov rog in vse to je bilo še pomešano s koreninami od narcis, medom in os* lovskim mlekom. Na ta način pridobljeno mažo je rabil ženski svet kot mažo za obraz preko noči. Maža se je v noči posušila in j.e postala po opisu zgodovinarja Plinija podobna malti iz mavca. Modne dame v starih časih niso imele nič kaj prijetnega življenja, morale so se izpostavljati raznovrstnemu trpinčenju, da je odsevala z njih lepota. Ako se je prebudila zjutraj hišna gospa, jej je morala najprej sužnja sklepati z obraza belo malto. Ko je bila ta odstranjena, j.ej je umila druga sužnja obraz z mlekom od oslice. Nato je prišla na vrsto še ena maža in za to ponovno oslovsko mleko. Ko je bilo vse to končano, je sledilo barvanje obraza. Tudi ta posel ni bil kar tako enostaven ter lahek. Sužnja je morala barvo zmešati s slino in jo na ta način zmehčati. Barvanje obraza je trajalo navadno dobre tri ure. Za tem je sledilo barvanje oči. Niso si tedaj ženske barvale le obrvi, ampak tudi trepalnice. Za barvanje oči so rabile Rimljanke mažo, ki je bila napravljena iz grozdnega soka, balzama, mire in amonija, in je bila seveda zelo draga. Opisanemu lepotičenjn se je morala vsaka modna dama podvreči vsak dan. Tudi ubogi možje nis« bili v starih časih niC kaj na dobrem. Morali so seči globoko v žep, da so nakupili ljubim ženam ter hčerkam vse potrebne lepotifine maže t.er barve. V Siriji v Mali Aziji so izdelovali tedaj mažo, ki je vsebovala: grozdni sok, olje, balzam, miro ter amonij in je stala v Rimu ena škatlica 4000 dinarjev. Tudi druge parfumarije so bile izredno drage. Friztira Je fgraia pri žcnskem spolu važno ulogo. Friziranjs damo je trajalo procej ur in jo bilo prava umctnast. Glavni pogoj frizuro jc bil: laso prcpojiti z oljom in jih napraviti dišeče. Ker je pa olje v veli- ki vročini naglo izpuhtelo, je bilo tozadevno v navadi prav posebno postopanje. Iz strnjenega olja 'ter loja so napravili stožec, ki je bil ravno tako visok kakor glava. Na znotraj so ga pomazali z dišečo mažo ter oljem, ga posadili na glavo, ga pritrdili, da nl mogel pasti z glave Še pri tako močnem gibanju. To je bila krona celega dolgotraJTiega lišpanja. Baš opisano frizuro so smele nositi le najbolj imenitne gos-pe.