Reimmichtova povest podoniačena 3 »Že doforo, že dobro... Ce se ti tudi posreči, da ga premotiš, jaz vem še za drugo pot — na sodnijo. Potem bo vsemu svetu očitno, da si ubijalka.« »UbijaJka nisem! Tl-i-i!« je zavpilo dekle in zagorelo od jeze. »Kaj neki drugega, ha?« »Jaz nisem hotela. Jaz si še v misel nisem vzela, da bi moglo tako biti.« »Tako se ti zagovarjajo vsi zločinci. Ali sodnija ne gleda na to, kako se napleta obtoženec, ampak samo na to, kaj je storil.« * Leja se je spet bridko zajokala. Nekaj minut je minulo, potem je počasi dvignila plavolaso glavo in je poprosila z mehkim, pretresljivim glasom: »Tonč, imej usmiljenje, pusti mi to malo moje sreče! Vse žive dni si nisem nič dobrega užila.« »Ali misliš, da sem jaz kar vedno v sreči plaval? Meni je bilo huje ko tebi,« je zagodrnjal Tonč. »Vse življenje ti bom hvaležna — nikar me v nesrečo ne pehaj!« »Saj sama siliš v nesrečo, če hočeš po sili tega faliranega študenta.« »Za božjo voljo, pamet si posodi — saj midva nisva drug za drugega, midva bi bila nesrečna!« »Jaz pa pravim, da si ti prava zame, in vse bi storil, da bi bila srečna.« »Ne meni se ti za mojo sreeo; nočem je od tebe pa nočem,« se je dekle upiraJo. V Tončevem desnem očesu je zasijal zoprn plamen, z levim pa je škilil v stran. Odvrnil ji je hladno in zamolklo: »Če nočeš, pa nočeš. Ali pomnila bos!« »Otresi se takih misli! Pusti me! Vzela te ne bom nikoli.« »Potem moraš ostati sama. Tudi< kaferega drugega ne smeš vzeti.« »Kai imaš od tega, če ostanem sama?« »Tudi jaz ostanem sam in mislil si bom, da sva si par.« »Neumnež! ... Daj si vendar dopovedati, da se Hanzeju ne morem več umakniti, ko je že vse pripravljeno! Kaki bi bili marnji! Vsa fara bi bila pokonci.« »Še večji bodo marnji, če bo vsa fara izvedela: Žnidarjeva Leja je svojo mačeho ubila.« »Ubila je nisem. Tega mi nihče ne sme reči,« je kriknila Leja. »Imam bistre oči in tenek sluh. Kar sem videl in čul, tega mi ne moreš uta.iti — sodniji tudi ne.« L-eja je vzkipela od jeze. Kri ji je butnila v glavo in vsa iz sebe se je zadrla: »Ti Judež ti, vohaš okoli kakor špijon! Le pojdi, kar pri tej priči nojdi na sodnijo in rae zatoži — še danes — kar zdaj!« ' »Hehe, meni se ne mudi, jaz že lal^ko še poeakam,« se je porogliivo zarežal. »Na kaj boš čakal?« »Da vidim, kaj boš napravila.« »Jutri pojdem na sodnijo in bom sama vse povedala.« »Ali si znorela?« je vzrojil. »Menda se ti ne ljubi deset, petnaist let sedeti.« Dekle se je od groze streslo, potem pa je spet trmasto nadaljevalo: »Vseeno mi je. Rajši grem sama, kakor da bi se od tebe dala tja zavleči.« Tonč je zaškilil v daljavo. Nato je dejal zopet po svoje porogljivo in hladno: »Stori, kakor sama hočeš! Mene se ti ni treba bati, če pustiš misel na ženitev.« »Ali če je ne puistkn, kaj tedaj?« je zaškrtala Leja. »Tedaj ga pa kar vzemi, svojega petelina petelinastega! Ničesar ne bom storil in bom počakal, dokler ne ču_em, da si se zvezala.« »In potem?« »Potem si le en dan še na vametn. Drugi dan bodo prišli orožniM pote.« »Brez srca si, sram te bodi! Svoje žive dni te ne bom pozabila, grdoba ti!« je zavreščala Leja. V Tončev bledi obraa je šinila kri. Začel je še mimo, potem pa se je bolj in bolj razburil: »Le regljaj, le regljaj, besede so zastonj..; Ali zapomni si nekaj! Ce jaz ne smem imeti sreče, je tudi ti ne smeš imeti. V nesrečo in smrt vaju bom pahnil, tebe in tvojega — tvojega Anžuha. Bosta še videla, kako jaz vračujem.« Pri teh besedah se je zasukal in mahnil skozi gnnovje v hrib. Po tridesetih, štiridesetih korakih pa se je vrnil, stopil k dekletu in ji sikaje zašepnil na uho: »Ne počenjaj neumnosti ba ne izdajaj se sama — ne Hanzeju, še manj pa pred sodnijo! Dokler nisi omožena, se ti ni treba bati, da bi ti kaj storil... Če pa si ne posodiš pameti, se snideva prihodnjič na sodniji.« Oplazil jo je z dolgim, škilavim pogledom, potem je odvihral. Leja je obsedela na klopi. Šele čez dobro uro, ko se je jelo že roračiti, je vstala in se vsa solzena vrnila na vas. m. Hanzej, Lejin ženin, je bil sdn Macigojevega Štefija, ki je imel četrt ure nad vasjo na hribu svojo bajtelnijo — toliko, da je lahko redil kravo ali tri koze. Ko je bilo Hanzeju devet, njegovi sestri Tini pa sedem let, je oče umrl. Hudo, hudo je trpela mati, da je nagarala in pridelala toliko, da so imeli kaj jesti in za silo tudi kaj obleči. Deček je bil bister pob; dobri ljudje so pomagali materi, da ga je mogla dati v šole, da bi zapel kdaj novo mašo in postal gospod. Do sedme gimnazije je šlo vse dobro in Hanzej je prinesel vsako leto lepše spričevalo. Ko pa je izbruhnila Svetovna vojska, so leta 1915. tudi njega potrdili in ga poslali s planinskim polkom na fronto. Bil je živ fant in se je korajžno postavil, tako da je dobil veliko srebrno medajlo. Ob prevratu so Lahi z mnogimi drugimi tudi njega ujeli in ga gnali v ujetniški tabor blizu Genove. Ko se je leta 1919. vrnil domov, mu je bila mati že čisto pri kraju; toliko, da sta se še zadnjič videla — pičel mesec nato mu je že umrla. Študiranje ga zdaj ni več veselilo; ostal je doma in je sprejel službo občinskega tajnika in občinskega gozdarja. S to dvojno službo si je zaslužil lep (tenar in — ker je po materini sestri še precej nekaj podedoval — je lahko jel misliti, kakc bi si bajto čedno in udobno popravil. Podrl jo je do polovice, potegnil nov zid in speljal okoli in okoli lesen hodnik, kakor ga ima.jo domačije po Ziljski dolini. Tina, ki je bratu gospodinjila, je postavila na ograjo viseče nageljne, fuksije in pelargonije. Vse je občudovalo lepo Hanzejevo hišico, ki je veljala zdai za najlepšo v kraju. Ko je bil dom tako lepo urejen, je Tina jela brata nagovarjati, naj se o?eni, kajti sama si je že od zgodnje mladosti želela v samostan. Hanzeju pa se z ženitvijo nikamor ni mudilo. Bil je vesel in židane volje, povsod so ga imeli radi, rad je zahajal med Ijudi, vedel je zanimivo pripovedovati, kako je na vojski bilo in kaj je veselega kot študent doživel. Imel je tudi lep glas in je bil za tenorista v pevskem zboru. Seveda so se dekleta rada smukala okoli njega, lahko bi bil dobil najbogatejšo v fari; ali z nobeno ni napravil resnice, samo za kratek čas se jim je vdal, podražil zdaj to, zdaj drugo, vezati pa se z nobeno ni maral. »Kje naj si vzamem časa za ženitev?« se je smejal sestri, kadar ga je ta začela nagovarjati »Saj mi ga delo ne pusti. Poleti moram, kadar utegnem, v les: pozimi pa, če se morem utrgati, moram na dilce, da n^ pozabim smučajvja.t (Dalje «t_edi.