„Obrtnik*4
* »baja 16. dan vsacega meseca in velja s pofiiljanjem na dom vred za celo leto 1 gld. 80 kr.,
»a pol leta 00 kr.
OBRTNIK
„Dor Gewerbsmann“ erschoint ara 16. jeden Monates und kostet cinscbliesslich der Zn-sendung fUr das ganzo Jahr 1 fl 80 kr., fUr ein balbos Jahr 90 kr.
U red n IS tv o in
Gospodske ulice St. 3.	(DER GE WERBSMANN.)
Red akt ion und Adrainistration: UerreugasHO Nr. 8.
Strol^OTT-njašls: list za. olortnl stan..
OopiHi in poročilu sprejemajo se v slovenskem i nemškem jeziku — Die Zuscliriften und Berichte iverden auf Wunsch auch in deutscher Sprache verbffentlicht
Čemu so nam kiipeijske zbornice?
Ko se je obrtni stan za nekaj trenutkov probudi! se spanja, koji ga pa že v noviS trudi in tlači, ter jel okohi sebe opazovati strupene rastline, ki so mu prouzročile po-gubonosno bolest, — zapazil je tudi rastlino, ki inu je po imenu namenjena bila v lek, a mu vendar ni donašala več koristi kakor tako zvani „Blažov žegen.“ Čemu je kup-čijska in obrtniška zbornica malej obrtiji, kje in kako zamore tej koristiti, ko vendar vsak obrtnik iz lastnih neovrgljivih skušenj vč, da je neproduktivna kupčija bila, in bode tudi ostala vedna protivnica in tlačiteljica mali obrtiji.
če tudi navidezno kupčija in obrt skupaj spadate, jedno drugo podpirati, je vendar le resnica, če primerjamo denašnjo kupčijo in njene principe in pa malo obrt, — ognju in vodi!
Kupčevalec sf> surovinami, z neizdelanim blagom in zemeljskemi pridelki pač ne bode navskriž prišel z obrtijo; a kupčevalec z obrtnem! izdelki, z mešanico, tako zvani kon-fektionar, ta novodobni kupčevalec je najhuji nasprotnik malej obrtiji, od koje krvavih žuljev se bogati. Njemu izdelovatelj blaga kojega prodaja, ni druzega kot sredstvo za lasten dobiček, — da veliko manj nego je delavec fabrikantu. V krajih, — in kje se to v večji ali manjši meri ne godi, — kjer so obrtujoči mojstri primorani delati neposredno za kupčevalce, ni najti večjih revežev kakor so ti.
Pravi kupčevalec porahi vsako umestno in neumestno priliko, da stiska in tlači cene obrtnih izdelkov, — in proračuna odstotke na take viže, da si izdelovatelj v kljubu vsej marljivosti skoraj ne more več kruha kupiti. Z raznovrstnemi sredstvi oklene si ga tako, da mu poslane več nego je bil suženj svojemu gospodarju. Ker po velikih tovarnah izdelke ceno kupuje, tirja tudi od posameznika da bi mu delal ne le za isto ceno, temveč še ceneje, seveda drugače kupi tam. Koliko so take kupčije ohrtij uničile pač ni popisati. Pogled v prodajalnico pa zadosti in razjasni vse. Kaj bode delal klobučar, marelar, ro-kovičar, krznar, krojač, čevljar, če za vsakim voglam najdeš klobuke, marele, rokovice, obleko, obuvala in kužubovino. Meniš li še vedno, da je ta kupčevalec v stanu biti tvoj prijatelj. Mari ga ne napelje vže tekmovanje s tabo v sovražtvo proti tebi. Podpirali bi lahko enake terditve s dokazi, a nasproti obrtnikom tega ni potreba. Sleherni vč in čuti sam prijateljstvo, ki mu dohaja od strani kupčevalcev. A vendar dobil je bolni in onemogli stan obrtnikov kupčevalce, da ga lečijo. Kupčija in obrt utisnila sta se v jedno korporacijo, — v jedno zbornico. Tam naj bi se borila za občno dobro, — kako se borita vidimo pred sabo.
Naj huje nasprotnice vse obrtne reorganizacije in obrtne postave, kakor sploh vseh omejitev, ki imajo obrtu pripomoči do svojega prava, so kupčijske zbornice.
V teh nadvladajo kupčevale! in ti so — seveda v lastnemu interesu, le za prostost v obrtiji. Vsako omejenje jim je nazadnjaško, gnusno; kajti le o neomejenej konkurenci, ki napravi izdelovalca podložnika kopče valce m, najdejo vir, iz katerega se da zajemati. In taki ljudje, ki niti ne prikrivajo, da so nasprotniki našemu pravu in našim terjatvam, ti naj bi za nas delali in sklepali? Stan, ki se neizmerno visokeji počuti, ki človeka, kateri v potu svojega obraza služi boren kruh, še neomikancem prišteva, akoravno se njegova visokost brez tega mahoma zakadi v prah, — naj bi deloval skupno z onim, ki hoče neomejeno prodajo obrtnih izdelkov vstaviti, in stem konfektionarjem prirezati njih živeč.
Ogenj in voda se ne bratita. Enako pa tudi kupčija z obrtnemi izdelki in rokodelec ne.
Cernu to pišemo ? Vsaj smo že mnogokrat poudarjali in naglašali enako stališče, kojega zavzemajo tudi obrtniki vseh druzih krajev našega širnega cesarstva, in koji je na velikem obrtniškem shodu na Dunaju bil proglašen s terjatvijo „ločitve obrta od trgovske zbornice." Vže tam naglašala se je bojazen, da zbornico izpeljave obrtne postave ne bodo pospeševale, — a skušnja pa nas uči, da jo naravnost ovirajo. Besede g. Lukmana, da je obstanek nove obrtne postave „nur eine Frage der Zeit“, označijo nam tajne in javne misli večine naših veljakov, — mož, ki so po postavi poklicani razsojevati v najvažnejih obrtnih strokovnih vprašanjih. Neizmerno smešno je že to, da se pokliče kupčevalce, ki nimajo o rokodelstvu najmanjše izkušnje, razsojevati, je li kak prosilec sposoben ali ne, da se mu podeli čevljarska ali pa pekovska obrtna pravica. Kako za Boga naj človek, ki vse svojo življenje tiči za blagom ali pa za knjigami, odločuje o mejah sorodnih obrtij in o potrebščinah rokodelca. Kaj bi neki kupčevalci rekli, ko bi kaki „čestiti pekovski in črevljarski mojstri" predrznili se razsojevati kupčijsko pravo.
Sporazumljenje sč zbornico, kakor to v mnozih §§. obrtna postava veljeva, imelo bi za stroge obrtne vprašanja le takrat pomen,
ko bi o njih razsojeval samo obrtniški oddelek. Sklepi, ki so postavnim določbam kar naravnost nasprotni, kakor se je to zgodilo v zadnji seji kranjske kupčijske in obrtniške zbornice, — z dovoljenjem obrtne pravice za rokodelsko obrt možu, ki se dotičnoga obrta nikoli ni učil, ter tudi nikoli do one obrti pravice ni imel, ne bi bili mogoči.
Občna nevolja polastila se je zaradi tega sklepa obrtniških krogov in ta zadene tudi tiste obrtnike v zbornici, ki najvažjega principa obrtne postave varovali niso. Prin-cipijalno važnost omenjenega sklepa označi tudi zadej priobčena izjava veljavnega moža iz omenjenega stroka.
Nam ne gre za osobo, bodi si prosilec Peter ali Pavel ostane jednako; če pa po vsej silni borbi ter navzlic jasnih postavnih določeb niti toliko ne moremo doseči, da bi podeljenje obrtne pravice omejeno bilo za nerokodelce, potem pač ne vemo zakaj se trudimo. Bode li istina postala, da so naše tako zvane pridobitve le pesek v oči ?
Prepričani smo sicer, da vlada enacih sklepov ne bode odobrila, — a po čemu nam je zbornica? Mari le pribežališče in zasčitnica obrtniških protivnikov? Po čemu sedijo obrtniki v njej? Je li mari obrtni oddelek že kedaj kaj dosegel v prid malej obrtiji, kojo zastopa? Ce naši zastopniki v zbornici nimajo druzega posla nego polniti postavno število sedežev, ter pri volitvah glasovati za neobrt-nike, potom storijo bolje, da ostanejo doma, in se ne storijo deležni enacih vse naše pravice zametajočih sklepov.
Obrtniki so pač pravo slutili, ko so začetkoma vže stavili terjatev, da se zbornice ločijo. Kupčevalci naj!, če tudi združeni z veliko industrijo, pospešujejo svoje koristi v kupčijskih zbornicah kolikor hočejo. Mala obrt in rokodelstvo imata svoj poseben delokrog, kojega te zbornice le ovirajo. Kadar dobi obrtni stan lastne zbornice s pravico volitve zastopnika v deželni in državni zbor, potem še le dobila bode obrt svoj postavni zastop, kojega pa sedaj niti v socijalnem niti o političnem smislu nima. Vse delovanje, ves trud je in ostane bob v steno, dokler bodo naše lastne zbornice imele pravico norčevati se o na-
ših zahtevah, ter protiviti se onim, koje zastopajo.
(Je je istina, da se namerava obrtne stanove uzderžati in okrepiti, če se z uničenjem obrta noče povekšati človeški proletariat, morala bode vlada k prvemu koraku storiti tudi druzega, ter obrtu podeliti samostojnost in samoupravo, in to je lastna obrtniška zbornica.
Neopravičeno pa je, da moremo za zbornico, koja je našim interesom nasprotna plačevati doklade ter jo uzdržavati samo zato, da nam kljubuje.
Podpiranje interesov kupčije in velike industrije z groši malega obrtnika in rokodelca, — to je pač najbridkeji pridobitev pričete socijalne reforme.
Iz državnega zbora.
Vže zadnjič smo omenili, da se v državnem zboru obravnava 6. oddelek obrtnega reda, koji ureduje razmerje obrtniških pomočnikov. Predloženi načrt se je po dolgotrajnih debatah sicer sprejel, a ker gospodska zbornica te postave še ni sklenila, se utegne dotlej morebiti še kaj premeni ti.
Ta postava naslanja se, kakor tudi 1. oddelek na prejšne določbe in le nekaj važnih prenaredeb dobimo v njej. Kar se določeb tikajočih malo obrt zadene, omenimo pred vsim določbo v §. 75. o praznovanju nedelj in praznikov: Ob nedeljah počivati morajo vsa obrtne dela. Izuzete so le take dela in priprave, ki so potrebne v pripravo in snaženje delalnic.
O praznikih se mora pa pomočnikom Pripustiti potrebni čas, da opravijo dopoldansko službo božjo.
Po §. 79. se storijo obrtniki, ki sprejmejo pomočnika brez delavskih bukvić v delo, — dolžni prestopka obrtnega reda.
§. 88. določi, da more v vsakem pod-vzetju nahajati se zapisnik v obliki knjige, v katero se vpišejo pomočniki z imenom in pridevkom starosti, domovinskega kraja, dan ustopa v delo, ime obrtnije, pri koji je Pomočnik pred v delu bil, način njegove Porabe v obrtu, bolnične-blagajne, v kojo je u p i s a n, in dan izstopa iz dela. Ta knjiga mora se uradnim orgajiom na vsako zahtevanje predložiti.
Zraven tega ostane pa tudi sedanje predpisano objavljenje pomočnikov v veljavi.
§. 89. Obrtniki ki ne spadajo h kaki
j zadrugi so zavezani, da ustanovijo z soupla-čevanjem pomočnikov posebno bolnišno blagajno, ali pa morejo kaki drugi vže obstoječi pristopiti.
Določbe glede vajencev in njih dolžnosti, razmerje mej pomočniki, obroki za izstop iz dela, plačevanje mezde, poravnanje prepirov i. t. d. ostane skorej popolnoma jednako prejšni postavi. Marsikaj opravičenih terjatev obrtnikov naglaševanih po obrtnih shodih se ni sprejelo, reči smemo, da ta oddelek obrtnikom še najmanj ugaja.
Z določbo praznovanja nedelj se povsem strinjamo, ker je popolnoma prav in tudi po božjih in človeških postavah že upeljano, da naj človek šest dni dela, a sedmi dan počiva. Sedanje nepretergano delo marsikomu ni ugajalo, a prisiljen po druzih primoran bil je sleherni že zaradi konkurence in navade odpirati prodajalnice tudi ob nedeljah. Ker dolžnost praznovanja sedaj zadene vse, ne bode nikomur škodila.
Za fabriške podvzetja §. 9G. a) upeljan je pa normalni delavni dan po 11 ur v teku 24 ur; brez da bi se prenehavanjo od dela uračunilo.
Važne so v temu poglavju prenaredbe zaradi večje pazljivosti na zdravje delavcev, porabo žensk in otrok glede starosti zdravja i. t. d., kar humanitarnem smislu pomeni za fabriške delavce velik napredek.
Za malo obrtnijo 6. oddelek obrtnega reda nima posebnega pomena z ozirom na sedanje običaje, velike važnosti pa je za tovarniške podvzetja.
G*
Socijalne
Pač so čudni časi! Keđo bi bil pred 10 leti mislil, da bode prvi in najimenitneji državnik v Evropi, sam knez Bismark s kratkem i besedami potrdil, kar so naglašali pred njim socijalni politikarji, izmej katerih je Lassalle najodločnejše poudarjal, — dolžnost države skerbeti za delo in življenje državljanov. Besede Bismarkove v nemškem državnem zboru „dajte delavcu pravico do dela dokler je zdrav, oskerbujte ga v bolezni, ter preskerbite ga o starosti41 imajo velikansk pomen. Z jednim samim korakom postavil se jo nemški kancelar v središče socijalne agitacije, ter je priznal naj važneji del, — da skoraj ves socijalni program, kajti okolu te glavne državne dolžnosti sučejo se skoraj vso socijalne vprašanja. Rešitev teh, odvozlalo bi skorej vse, ter rešilo svet marsikterega boja. Večina posameznih po socijalnih demokratih , anarhistih i. d. javno in na skrivnem naglaševanih prememb, je sicer le gola sanjarija, ker popolno jednakosti na svetu niti za trenutek mogoče ne bode, — a z uvaženjem Bismarkovega načela bi se faktično rešilo socijalno vprašanje.
A kako izpeljati to načelo? Po vsej pravici dvomimo, da bi nemški kancelar vkljubu njegovi ženialnosti tudi vedil, kako bi to izpeljal in da bi vedil, da je s temi besedami priznal tudi socijalno državo. Izvršitev tega programa je v denašnej privatno kapitalističnej družbi čisto nemogoče. Le, če bi bila država posestnica vsega premoženja in vseh delavskih sredstev, potem zamorala bi še le vsem svojim državljanom osigurati delo in živež!
Ne pa samo na Nemškem marveč tudi pri nas pečajo se državniki z vprašanji koji vznemirjajo svet v večji in manjši meri, odkar ulada skupno življenje. Tudi pri nas slišali smo mej govori državnih poslancev marsikaj, kar spominja na ideje Bismarkove in upeljava obligatoričnih bolnišnih blagajin pri malem obrtu, zavarovanja proti bolezni in nezgodom po tovarnah in industrijalnih podvzetjah, upeljava normalnega delavnega časa in druzih enacih v zboljšanje delavskih razmer name-
reforme.
njenih ustanov, opominja nas na to, da si država bodisi že prostovoljno ali prisiljena po raznih dogodkih, prizadeva pričetek storiti v zboljšanje in zadovoljnost ogromnega števila delujočih državljanov.
Radostno pozdravljamo te napore, ker smo vedno državi odločevali več upliva na svoje ude, kakor se ji ga prepušča po naših za se liberalnih in modernih kapitalistih, ki ne tarejo in izsesavajo samo delujoče stanove, temveč gospodariti hočejo celo z najvišjo oblastjo države.
Žalibog pa da so oni, za koje se skerbi, zapeljani po mejnarodnih hujskačih zabredli tako daleč, da nočejo poprijeti roko, ki se jim podaja, ter le v anarhiji in brezpostav-nosti, kjer bi vladala kakor mej živino le fizična moč, iščejo rešitve iz socijalne bede. Svet je itak že izgubil večino svojih idejalov, materijalizem širi še čedalje bolj, a če bi pa dozorelo sadje naših anarhistov, postal bi trebuh Bog ne le posameznikov, kakor je bil zmeraj in je tudi sedaj, temveč vseh. In v taki državi, v kateri bi državljani živeli j v veliki kasarni, delali, oblačili se in jedli na komando, bi se pač ravno onim, koji sedaj z nepostavnemi in nevarnemi sredstvi za njo delujejo, najpreje se tožilo po egiptovskih loncih poprejšnih časov.
Velika dolžnost vsacega človekoljuba je torej, ne prezirati socijalne prikazni, marveč po svoji zmožnosti in v svojem delokrogu neprestano gledati na to, da se ne širi nevarni strup, ki preti zavdati no le denašnji državni upravi, temveč vsemu človeškemu napredku, kajti da bi se ponavljali vsi dogodki minulih prvotnih surovih časov tudi v novodobni državi, to je brez-dvojbeno. Podpirati je vse napore, ki merijo v zboljšanje in jednamernost človeškega stanja na postavni poti, a odločno je braniti se terorizma, in naukov, ki prihajajo od zlobnih in prenapetih osrečevalcev človeštva, ki bi, da bi imeli oblast, zatirali podložnike huje nego so to storili zgodovinsko znani samo-oblastniki rimske države.
O komunizmu in socijalizmu.
Spisuje B—k.
(Dalje in konec.)
Drugi črtež, katerega si je izmislil Louis Blanc (1841) zahteval je vkupne po državi osnovane delalnice za najvažniše stroke obrtnije. Konkurenca, tako trdi črtež, je sovražna razvitku in kulturnemu napredku, množino zatira na ljubo manjšini, ter podjarmlja družbo z včlikim kapitalom. To silo more razrušiti le najveći kapitalist, država namreč, 6e smotri uničiti konkurenco s tem, da se je sama udeležuje. Da pomaga na tak način neposest-nikom, naj si izposodi svoto v nakup potrebnih priprav in obrtnijskega orodja za delalnico, ter naj vsaj na prvo leto uredi delo posameznim članom in plačilo, pozneje seveda bi se morala cela razredba, kakor glede dela tako plačila popolnem prepustiti delavcem. Leto za letom naj se polaga račun. Jeden del dobička naj se jednakomerno razdeli mej članove, drugi naj se odmčri oskrblje-vanju starcev in otrok, oziroma naj bi se s tem podpirali različni obrtnijski stroki; tretji pa naj bi se hranil za vsak slučaj n. pr. nakupovanje potrebnega orodja na novo ustopivšem. Ustopivšim kapitalistom dčne se glavnica na obresti, sicer pa se udeležujejo dobička le slično drugim delavcem. Poleg tega pa se je nadejati, da se iz takošne delavske zadruge kmalu izcimi prostovoljna zddruga, katera naj bi se bavila s potrebščinam in zabavo.
Kedar tedaj v jednej obrtnijskej stroki za-njo osnovana mirodna delalnica nadvladati prične vsim drugim zasebnim delalnicam, morala bi se vse jednako uredjena podjetja združiti, zato da ne oživi konkurenca, katero smo vže v posameznim uničili, zopet v korporacijah. Na ta način porodila se je v slehernem po državi nadvladanem delavskem krogu: velika vkupna (centralna) delalnica, katerej pripadajo druge pomožne delalnice, združila so se tedaj vsa razna središča, a posvečena istej produkciji v vkupno delovanje za narodni smoter. Ta prikazen ponavlja se počenši pri posameznih delavcih delalnico in jednega obrtnega stroka razvnela je ta
družljivost vse obrtnijske zadruge, zastope in stroke, vesoljna produkcija vrši se sedaj pod nadzorujočo jo vlado ali državo: država postala je najviši vodja produkciji.
Po teh izgledih spremenil se je tedaj gospodarstveni red po državnem neposrednem uplivu, deloma zopet od tal v više kroge: po občinah, katere se morajo na vže navedeni način predrugačiti.
Pozneje so se zahteve socijalistične, posebno na Nemškem in tudi drugod, zelč poostrile.
Rekalo se je (Ferd. Lassale, umrl 1864), da delo ni le vir bogastvu, tomuč da je nasprotno privatno imetje nepostavno, krivično pridobljeno. To imetje, kakoršnega opazujemo dandenes, trdi Lassale, ni imetje, temuč „tuj-čevina“ (nicht Eigentkum, sondern „Frernd-thum);“ to se pravi: vladajoči socijalni red sili na tč, da se delavce plačuje zelč pod vrednostjo in cčno njegovega dela in marljivosti, godi se mu krivica, ker se ga dan za dnevom oslepari „(abschweissen)“ za jedni del njegovega pridelka, tako se kupiči toraj kot sad tuje delavnosti bogastvo v kap it ali h. — Ker ostaja dalje plačilo po jeklenej plačilnej postavi vedno le na ozkem stališči najneobhodnejših potrebščin, tedaj le na vprašanju: koliko delavcev zadostuje temu ali onemu podjetju? — Toraj se mora misliti na organizacijo, vsled katere je merodajen popolni prislužek, a ne samo plačilo za posamezne izdelke. Da bi se temu nedostatku o okom prišlo, da postane delavec neodvisen od velikega kapitala, ter da dobiva popolni prislužek, moral bi se sedanji način v produkciji „plačilni zistem“ odpraviti, ter nadomestiti z delom v zadrugah, država pa naj bi po kapitalih delavcem toliko opomogla, da se združevajo v produktivnih zadrugah. Država pa, svobodna narodna država naj bo v prihodnje velika delavska zadruga, katero naj vlada delo in delavnost.
Socijalistični Črteži namenjeni bodočnosti cenijo tedaj previsoko vrednost dela, posebno pa ceno ročnega dela, ravno tako
tudi učinek v produkciji po delavskih zadrugah, ne oziraje so na ueobhodno potrebnost sedanjega plačilnega zistema, ter prezirajo, da se ne da lehko najti merilo razdelitvi bogastva po delavnosti posameznega.
Slednjič približujejo se ti črteži menj ali več komunističnim, čim huje terjajo, da bi se razširila socijalna vkupnost nanašajoča se na človeško družljivost, čez vse gospodarstvene zadeve; čim strastneje poudarjajo, da bi morala država vse gospodarstvene zadeve neposredno nadzirati in vladati.
Čim veče in strožje so socijalistične zahteve, tem bolj se približujejo komunizmu poudarjajočemu brezpogojno jednakost in jednapravnost, česa socijalizem v začetku ni zahteval, kajti trdilo se je tu vedno, ne odpraviti posebnosti glede osobe in značaja, ravno nasprotno naj bi se gojila osobna individualnost.
Po tem takem so postale v najnovejšej dobi razlike kakor v teoriji tako v praksi, mej socijalizmom in komunizmom kaj neznatne.
V zadevi ustanovljenja zadrug na Kranjskem
ni slišati več ničesar. Stvar je popolnoma zaspala. To pa ni čuda. Vsaj se z obrtniki vred nihče za stvar ne briga. Obrtniki imajo bojazen napraviti si nove bremena, brez da bi imeli nasprotno upanje, da so njih stanje zboljša, ker vidijo da je sleherni naj neznatnoj ši njih terjatvi vse nasprotno.
Če primerjajo izjave naših tukajšnih časnikov od tistega časa, ko se je obrtno gibanje pričelo in o priliki debate o obrtni postavi v državnem zboru se sedanjim ignoriranjem, da celo z nasprotstvom kojo še šopiri nasproti obrtnikom brez izjeme skorej po vseh časnikih, sklepati morejo, da je bila prejšna prijaznost različnim našim strankam le politična potreba v lastne interese. In to je tudi istina! Prišel pa bode čas, ko utegne jedna ali druga naših političnih strank potrebovati znatno število obrtnikov, takrat pa si bodo slednji zapomnili tudi sedanje postopanje teh „izvrstnih pri-
jateljev “ in odgovor utegne postati jasneji nego jim bode drago.
Pesnica je terditev, da se sedaj vladajoče politične stranke bojijo organiziranje obrtnega stanu po zadrugah, ker bi te vendar le utegnile postati jako neprijetna kontrola javnega njih delovanja, in s tem tudi konec sedanje glorije. Neproduktivni stanovi in ti se nazivajo „razumništvo11 ne spustijo radi iz rok navajenega krmila; premikajoči čas pa bode delajočim stanovam sigurno odmeril več prostora nego ga zavzemajo sedaj. Vže pri prihodnjih volitvah utegnejo „petakarji11 napraviti v ljudskih zastopih kaj prememb, a vlada sama tudi vže sprevidi, da država o samem prepiru obstati ne more.
„Naše razumništvo11 razumi pa najbolje in skorej jedino le prepir, katerega čimdalje bolj širi! V dokaz te terditve navajamo naše časnikarstvo.
Razne
f Zopot nam je neusprosna smert
vzela vrlega domoljuba somišljenika in marsikomu izmej nas dražega prijatelja. G. Janez Potočnik, pekovski mojster, odbornik kranjskega obrtnega dsuštva in pekovske zadruge, umrl je dne 4. junija 1.1. po daljšem bolehanju. Spremilo ga je k večnemu počitku mnogo-
stvari.
brojno število njegovih sodrugov in druzih obrtnikov. Kranjsko obrtno društvo in pekovska zadruga položile ste priljubljenemu ranjkemu na rakev krasne vence.
Bodi mu zemljica lahka!
Naša tožba. Javno delovanje donaša večjidel neprijetnosti več nego je komu drago.
Nekaterim izmej naših prijateljev je znano, da je po končanem volilnem shodu pri Tau-čarju neki g. P. urednika tega lista razžalil na njegovi časti s tem, da je ponavljal, kar je tudi tukajšni seveda nad vse pošteni „Lj. GI.“ pod raznimi ovinki večkrat dopovedoval, in daje bil urednik „Obrtnika1* prisiljen g. P. tožiti zaradi razžalenja časti.
Naj tedaj še izid te pravde naznanimo s tem, da je g. P. pred sodnijo (sod-njiski odlok imamo v rokah), obžaloval in preklical svojo terditev, in da smo, ker nam na kaznovanju, kakor smo že poprej izjavili, ni bilo ležeče, potem od tožbe odstopili, čez neke druge sicer prav zanimive dogodke pri tej pravdi — pa razger-nemo plajšč krščanske milosti!
(Obrtna napredovalna šola združena s c. kr. veliko realko v Ljubljani.) Ravnateljstvo velike realke naznanilo je c. kr. deželnej vladi, da so se učitelji na obrtnoj napredovalnej šoli, ki je v zvezi s tukajšnjo veliko realko zjediuili v tem, da se v zmislu ukazov naučnoga ministerstva, z ozirom na tukajšnje odnošaje obrtna napredovalna šola razširi v trirazredno, da se z razširjenjem doseže smoter v omenjenih ukazih označenega učnega načrta. Nasvetovalo se je v tretjem razredu poučevati: o obrtnim spisji, o aritmetiki, o materijalnem in obrtnem blagu, o stroškovnih načrtih in knjigovodstvu, o stavbenem pouku in risanji za stavbenske obrti, o strojinem pouku in risanji za stro-jinske obrti, o risanji za umeteljne in male obrti. Razrediti se imajo učenci po svojem obrtnem poslu: v delalce za stavbiuske obrti, v delalce mehanično-tehnične obrti in v delalce druzega obrtniškega posla. Ta razredba početi se ima začetkom druzega razreda. Pouk o modeliranji se bode nadaljeval, ker dohajajo za to stroko pouka v šolo kiparji, mizarji za hišno opravo, izdelovalci zlatnine in srebrnine. V oddelku za pouk v kemiji poučevali se bodo barvarji in obče vsi, ki se bavijo z obrti kemičnih izdelkov. Fizika je neobhodno potrebna učencem stavbiuske in strojinske obrti, torej so uvrsti pouk o tej vednosti tudi v novi učni načrt. Odbor za mapredovalno obrtno šolo je ta načrt po temeljitem posvetovanji v svoji zadnji seji
12. p. m. jednoglasno odobril. Obrnil se je odbor s prošnjami na sl. deželni odbor, trgovinsko in obrtno zbornico in na kranjsko hranilnico, da pomorejo s subvencijami k zaželjenemu uspehu. Odbor za napredovalno šolo je sestavjen tako: Predsednik: župan g. Grasselli, njega namestnik: c. kr. šolski svetnik vodja g. Smolej, g. Miha Pakič, blagajnik; odborniki: c. kr. vladni tajnik g. Pfefforer, g. cesarski svetnik Murnik, mestni odbornik g. Anton Klein, stavbeni mojster g. Filip Zupančič in njemu namestnik krojaški mojster g. Matija Kunc. Zapisnikar pa je mestni komisar g. .Jakob Tomec. Ta odbor se je koustitoval v svoji seji 20. februvarja t. 1. in izvolil si svoje funkcijonarje v seji 12. maja t. L, v katerej je odobril učni načrt napredovalnej obrtnoj šoli, kateri se potem c. kr. deželne vlade predloži učnemu ministerstvu v po-trjenje. Od odbornikov je imenovala dva gg. Smoleja in Pfeffererja deželna vlada, g. Murnik zastopa deželni odbor gg. Klein in Pakič mestni zastop Ljubljanski, gg. Zupančič in Kunc pa kranjsko obrtno društvo. Na tej šoli poučujejo sledeči gg. profesorji: Ziakofskj, Kreminger, Globočnik, Knappitsch, Senekovič, Rorglii in gg. suplenta Verhovec in Šubic.
„Sl. N.u
V zadevi zadružnih bolnišnili bla-blagajilic. Neka zadruga stavila je vprašanje: smejo li samostalni obrtniki ustopiti kot pravi udje k bolnišni blagajnici koja se pri zadrugi napravi, — ali pa imajo samo pomočniki pravico biti pravi udje, — je mi-nisterstvo odločilo, da se more to vprašanje po §. 2. in 3. dno 18. julija 1883 izdanih normalnih pravilih zanikavati, tedaj mojstri ne morejo biti udje pri bolnišni blagajni, če pa hočejo, osnujejo si pri zadrugi lahko posebno bolnišno blagajno za mojstre.
Ta določba je novi dokaz, da merodajni krogi potreb malega rokodelca ne razumijo.
Poslano. Visoka c. kr. deželna vlada vprašala je zadnje dni kranjsko kupčijsko in obrtno zbornico, ali bi so tukajšnjemu prodajalcu moke za pekovsko obrt odpustil dokaz zmožnosti. Kupčijska in obrtna zbornica je z devetimi proti osmim glasom skle-
iiila, da naj se prošnja dotičnega prodajalca | moke c. kr. deželni vladi priporoči. Ta sklep | se nam treba zdi vender nekoliko razsvetiti. Kruh so pred novo obrtno postavo pekli ne samo izučeni peki, ampak nad štirideset branjevcev, prodajalcev moke in drugih privatnih osob; tedaj ni dvomiti, da prosilec, katerega prošnjo je sl. kupčijska in obrtna zbornica c. kr. vladi priporočala, ne bo sam s svojo prošnjo ostal, ampak da mnogo drugih že težko čaka na ugodno rešitev prošnje omenjenega prodajalca moke, da tudi eni prosijo, naj se jim podeli pekovska obrt, katere se nikoli učili niso. Ko se je uvedla nova obrtnijska postava, pregledal se je na Ljubljanskem magistratu zapisnik obrtnikov in tu se je pokazalo, da od gori omenjenih 40, kateri so pekli kruh, je imelo le 12 pravico po stari obrtni postavi, da so smeli baviti se s to obrtjo, kajti §. 13 staro obrtne postave določuje: „Kdor pa hoče početi kako takošno obrt, ima dolžnost, preden jo začne, napovedati to gosposki," in §. 14: „V ti napovedi je treba povedati, kako se početnik obrti imenuje po imenu in priimku, koliko let ima, kje stanuje in v katero državo se šteje, s katerim delom se hoče pečati i. t. d.“ Po tej jasnej določbi tedaj je prosilec in gori omenjeno število oseb, ki so se bavili s pekovsko obrtjo in se nekateri še bavijo, izvrševal obrt, do katere ni imel nikako pravice po postavi in za katero na škodo državnih financ ni plačal toliko let krajcarja davka. Tedaj hoče sl. kranjska kupčijska in obrtna zbornica z njenim sklepom pomagati prosilcu k pravici, katere pravice dotičnik faktično postavno nikdar imel ni, ampak je isto pro-tipostavno izvrševal. Tu bi klicali zastopnikom posebno obrtnega staml v kranjski kupčijski in obrtni zbornici: „Videantl", da
se ne bodo uresničile besede, katere je v zadnjej seji zbornice izustil zastopnik „velike" industrije, da je nova obrtna postava le od danes do jutri in tako rekoč „nur cine Frage der Zeit," da se zopet uvede obrtna svoboda, o kateri zastopniki obrta v zbornici pač ved<5, kaj za nas obrtnike pomeni.	p.
100 let je odkar je avstrijska vlada vzela monopol tabaka v lastno upravo, ker se jej je takratna zakupnina 1,925.000 gld. prenizka zdela. Kako dobro je pogodila vlada s tem korakom, kaže vedno rastoči čisti dobiček. Leta 1883. vrgel je monopol tabaka po odbitih stroških v znesku 24 milijonov čistega dobička.
Redka slavnost. Orevljarska zadruga v Berolinu praznovala je pretekle dni 600 letnico svojega obstanka z veliko slavnostjo. Udeležba bila jo ogromna. Posebna deputacija predstavila se je tudi cesarju in knezu Bismarku. Slednji je na ogovor načelnika te deputacije mej drugim tudi izjavil: „Prav dobro bi bilo, ko bi v državnem zboru sedeli praktični rokodelci".
Kaj poreko k tej izjavi naši slovenski „Bismarki en miniature?"
Doka/, /možnosti. Janez Keil, zidarski mojster v Maria-Enzensdorf-u, prevzel je meseca novembra lanskega leta prezidanje neke hiše. Odpravili so tedaj streho, a ker so dimnik pustili, podrl se je sam in je ubil delavko. Zidarski mojster bil je zaradi tega na obtožni klopi, ter obsojen najeden mesec zapora in 25 gld. globe. Odvzela se mn je pa tudi obrtna pravica za toliko Časa, da bode pred posebno komisijo dokazal, da ima zmožnost za svojo obrt.
Kranjsko obrtno društvo imelo bode odborovo sejo v četertok 19. junija zvečer ob 8. uri v društvenem prostoru. Gg. odborniki vabijo se k obilnej udeležbi.
Vabilo k naročhi.
Z denašnjim listom poteče polletna naročnina. Prosimo tedaj, jo o pravem času ponoviti, v obče pa naše prijatelje in somišljenike, da delujejo na to, da se list razširi. Naročnina stane do konca leta 1884. 90 kr. Novi naročniki dobijo lahko vse dosedaj že izšle št. „Obrtnika."
Lastnik, izdatelj in odgovorni urednik Matija Kunci — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.