Srčni triptih spominu matere Kristijan Muck ENAKONOČJE I 1161 spet marčni dnevi puhajo gnilobo hladno, v sušcu raztaljene snežinke dež zalegajo v skorje blata na labirintih ostarelega snega; odpadki, mastna črnost, pljunki, pršenje, vse to mezi skoz duše; meglica trajnosti med rebri, pečinami, mahovjem glave in srca; razklan je spomenik ljubezni do svojih korenin; oči zblojene v enakonočju zrejo v mir pekla; Kristijan Muck pomladno cvetje se še mudi v razpokah uma; ljubezni strašna sila veje iz pobočij Šmarne gore daljne; Anja, dopolnjena so leta; prelomni čas je zate, zame, za vse nas so noči in dnevi enako dolgi; večnosti predor, ljubezni strašna sila veje iz pobočij uma; ne vidim konca marčnemu obupu; zelena streha avtobusnega postajališča, njena golota v gnili vlagi srca, zrenja zakleti hip je poslednje upanje, ki veje naj s pobočij tvoje nespoznavne duše, hči ljubljena; strašna sila ljubezni vodi naj te skoz večnosti predor nad prepadom enakonočja skoz labirint ljubezni zla BISTRA Srca bistrina je, ki vre iz skale temne, z apnenčastimi zvoki je sešito barje, ki spušča se v Ljubljano mojih misli, voda steklena reže otožno šoto, veže kras in podnožje gozdov davnih z daljnostjo miline neba poletnega, ki pne, prepet z oblaki, se izza krošenj vrele zelenine skozi sinjino žarkov svojih v neskončnost. Soj njen ne ugasne takrat, ko zagrne luč podzemna treh bitij živost, ki zdaj tu sedimo in tudi ne, ko spod kamnite skorje misli bistrina vednosti o vsem, kar naj bilo bi, ko vse človeško skoz zrcalo niča zgine. Hči Nanča, mati moja, jaz v zrelih letih v parku grada samostanskega sedimo, skoz srca naša vre poletje s ščebetanjem, ki lastovičji let z njim označuje svoje kaotičnosti smisel. Tehtamo vsi trije pomembnost in igrivost, bojevanje račje za hrano, spuščajoč z dlani ostanke kruha. Zelena zvonkost svetlega prepleta misli, vijuge vodne krese so zrcalo nebno, ki vanj je ujeta moja misel. Ta se muja 1162 Srčni triptih že vrsto dni dognati poezijo, jedro vseh povezav na svetu združiti v vizijo, v en sam oblak iz krošenj, ki buhtijo žive iz vrela kraškega, preboden z vprašanjem. Dognati ni mogoče, koliko je mater v šestletni hčeri Nanči, koliko bilo je predajanj tihih materinskosti iz roda v rod in koliko bilo je varovanja pomenov, smislov v dotikih materinskih. Le koliko bilo je združevanj med silo, ki v moških videnjih beži iz časa in med močjo, ki v ženski je predanosti v življenje. Sedimo tam ob jezeru kraj kovačije, ki spremenjena je v muzej. Drčijo g6zdi skoz dušo nas vseh treh. V ogljenem prahu bije tišina kovačije. Vije se prostorje. V njem zvon brni zelen. Z njim moj praded, ki bil je kovač zvonar, utrip hčera in sinov lije v zemljo. Iz svetš kri bistra nebna sije. NAKONOCJE II nemirni bron septembra buči v srebrnih krošnjah, panonski veter uvija trepalnice poletja, raztaplja žile trav, da vonj jeseni sije skozi luč ravnine, ki pada za obzorje vzhoda; drgeče v pričakovanju zdraviliška zgradba, beton, vezivo stekel, premice zaklete, materiali done v tišini neizrečenih besed; radost je ubrana skoz srca ljudi, ki misli njihove srečujejo se na hodnikih, vklepljajo v dvigalih, raztapljajo v žvenketu vilic, nožev, v jedilnicah skrbi; nekje pod plazmo zemlje korenine so ljubezni; hči Anja, ki si pričakovanje tega, kar v meni ni in kar se dogodilo bo nekoč v neba ravninah, padajočih skozi noč 1163 1164 Kristijan Muck gorečega srca; moč naj bo srečanje enakonočno s smrtjo v tvoje babice očeh, ki da naj ti videvanje pokrajin človeškega sveta skoz čas, drobeč različnost dni v luč milosti, v ljubezen, ki naj vselej znova opiakne ti obraz.