SJM 1991
PETER KLINAR*
Slovenska nacionalna zavest med osamosvajanjem
Za samostojno nacionalno driavo
Zamisel o osamosvajanju Slovenije je zorela več let. Od leta 1990 naprej je slovensko javno mnenje hitro opuščalo stališče o bivanju Slovencev v jugoslovanski federaciji, ki je bilo sprva nadomeščeno s stališčem o vključitvi Slovenije v jugoslovansko konfederacijo (kar je pomenilo zahtevo po samostojni Sloveniji, rahlo povezani z drugimi jugoslovanskimi republikami), ob koncu devetdesetega leta pa je sprejeto prevladujoče množično stališče o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.' Tako se je po dolgotrajnem obdobju sklenil ciklus etničnega tipa oblikovanja slovenskega naroda. Njegova samozavest je postopno zorela in postavljala zahteve po kulturni, izobraževalni, ekonomski avtonomiji - vse do zahteve po lastni nacionalni državi, ki se je začela uresničevati v preteklem letu. Slovenska narodna zavest se je utrjevala kot nacionalna zavest, ki je težila k skladnosti med kulturnim in političnim bistvom naroda, k uresničitvi plebiscitarne pravice do samoodločbe v obliki suverene nacionalne države.2
Problem uresničitve nacionalne države je bil v tem, da se je Slovenija morala hkrati izločiti iz jugoslovanske federacije, temu pa so nasprotovale zvezna in srbska oblast ter zvezna vojska, ki je sledila srbskim interesom. Procesu osamosvajanja Slovenije so torej nasprotovali močni dejavniki v razkrjajoči se Jugoslaviji, pa tudi mednarodne razmere slovenski osamosvojitvi niso bile naklonjene. Zaradi nasprotovanj njenim osamosvojitvenim težnjam je prišlo do agresije na Slovenijo s strani zvezne vojske, sledili so tudi ekonomski ukrepi s strani zvezne in srbske oblasti, ki so Slovenijo močno prizadeli.
V kratkem pojasnilu, zakaj predvsem velike države nasprotujejo odcepitvenim težnjam, je treba omeniti, da se bojijo posnemanja po sistemu domin, kar utegne spremeniti mednarodna razmerja. V delitvenih procesih držav na majhne nacionalne države vidijo nesprejemljive pojave, ki so v nasprotju s sodobnimi integracijskimi procesi, ki so utemeljeni na ekonomsko močnih nacionalnih državah in na
* Dr Peter Klin», profesor soaotojpje nt Fakulteti u druibene vede Univerze v Ljubljani 1 - Slovenski utrip. Ir.no mnen|c 1988-89. Rl FSPN. LjuM|ana 1989. ur 368
-	Slovensko javno mnenje 1989. R! FSPN. Ljubljana 1989
-	Slovensko javno mnenje 9fV2.
1 - A.Smith: Stale. Maktng and Nation Buildui«. v: J Hali ur: Suiet tn Hototy. Basil Blackwdl. London 1986.su 228-263.
-	R Roman Teoretske strategije v itudijah ctnonacionalizma. Teorija in praksa. 8-9/91, str 944
-	P Alter: Kaj je nacionalnem, v: R Ruman ur Študije v etnonacionalizmu. Krt. Ljubljana 1991. str 229-233.
86
nadnacionalnih integracijah. Končno je treba še reči. daje bilo v preteklosti veliko secesionističnih gibanj in da so le redka uresničila svoje cilje, kar govori za trditev, da so izločitveni cilji težko uresničljivi.1
Vsi ti zapleti, ki jih je Slovenija preživljala med osamosvajanjem, niso omajali trdnega, izrazito večinskega stališča o samostojni Sloveniji, saj kar 76% anketirancev v raziskavi SJM 91. opravljeni v zadnjih dveh mesecih 1991. leta. trdi, da bi glasovali za samostojno Slovenijo, čeprav bi ob plebiscitu vedeli, da bo odločitev o samostojnosti povezana z vojaškim spopadom in gospodarsko krizo. Deleži tistih, ki ne bi glasovali za samostojnost, če bi vedeli, kakšne sankcije bodo zaradi tega uporabljene proti Sloveniji, so nizki (12%).
Težavna pot k samostojnosti, še posebej pa agresija na Slovenijo, je očitno utrdila slovensko nacionalno zavest. Slovensko javno mnenje izraža izrazito večinsko prevladujoči pozitivni odnos do slovenstva, svojega naroda in njegove samostojnosti. Tudi patriotizem je s prevladujočimi deleži dobil pozitivno oceno, ki pa je opazno nižja od deležev ocen. ki izražajo pozitiven odnos do slovenskega naroda in njegove samostojnosti.
Medtem ko je agresija utrdila slovensko nacionalno zavest, pa so njene posledice s težavnimi zapleti, ki so sledili po razglasitvi samostojnosti Slovenije, vplivale na to. da se je umirilo evforično navdušenje, ki je prevladovalo med razglasitvijo neodvisnosti. Praznično razpoloženje so nadomestile vsakdanje težave, strah in zaskrbljenost, negotovost, pa tudi upanje. Večinska stališča opredeljujejo razpoloženje ob koncu 1991. leta - ko se je približeval konec formalnih zapletov glede mednarodnega priznanja Slovenije, ostajali pa so odprti še številni problemi, povezanimi z osamosvojitvenimi procesi - kot vmesno razpoloženje, ki ne izraža niti navdušenja niti razočaranja. Deleži navdušenih pa presegajo deleže razočaranih.4
Ob interpretaciji rezultatov raziskave SJM 90/2 smo trdili, da so razlogi odločanja za samostojno Slovenijo pretežno ekonomske narave - in le v manjši meri tudi politične in kulturne narave. Od osamosvojitve Slovenije je javnost dolgoročno pričakovala razvojne rezultate.'
Po agresiji na Slovenijo pa kaže, da so prevladali politični razlogi, zaradi katerih se je utrdilo prepričanje o nujnosti osamosvojitve. Slovenska javnost vidi glavne krivce za izbruhe hudih nacionalnih konfliktov in sovraštva v razpadajoči Jugoslaviji na strani političnih voditeljev in medijev, pri čemer ne prezre tudi pomena zgodovinskih razlogov teh konfliktov," ki so tudi politične narave. Očitno je, da je izhod iz jugoslovanskih nacionalnih konfliktov, pogojenih z omenjenimi političnimi razlogi, v osamosvojitvi Slovenije.
O dveh vidikih slovenskega nacionalizma
Med dramatičnimi dogodki, povezanimi z razpadanjem Jugoslavije in osamosvajanjem Slovenije, se je utrdil slovenski nacionalizem v svojih naslednjih elementih: narodna zavest z etnično identiteto, notranja kohezivnost in politično gibanje z mobilizacijo za uresničitev suverene nacionalne države, povezane z rastjo
1 - A. Smilh Gcncologija narodov, v R Rizman. ur.: Študije o etnoaaoonalizmu. Ljubljana 1991. ur. 63-77.
- D. Hotoviu: Ethnic Group« in Conflm. California Preu. London 1985. ur. 229-281
4	SJM 91/2.
5	P Ktinar: Pogledi na prikodnuu Slovence. Teorija in pralna, ft. $-6/91. Mr 50S-517.
♦ SJM 91/2.
87 
Teorija in praksa, let. 29. h. 1-2. Ljubljana 1992
nacionalne zavesti.' Ta nacionalizem, ki teži predvsem k nacionalni državi, s tem prizadeva tiste jugoslovanske narode, ki se odločajo za ohranitev Jugoslavije. Vendar v njem ni zaslediti agresivnih ali ogroževalnih teženj proti drugim jugoslovanskim narodom. Graditev nacionalne države si slovensko javno mnenje zamišlja v njeni odprtosti v svet in povezanosti z Zahodno Evropo, saj so prevladujoča mnenja (ob nevtralnosti), da naj bi Slovenija gradila svojo zunanjo politiko v navezavi na Zahodno Evropo. Nasploh so opazne poudarjene pozitivne ocene, ki izražajo odnos Slovencev do Evrope. O Evropi in ZDA dvomi le majhen delež anketirancev (10%) v tem smislu, da bi evropske države in ZDA utegnile žrtvovati samostojnost Slovenije za nekakšno novo Jugoslavijo. Večina sicer meni, da bi se to sicer lahko zgodilo, vendar da to ni verjetno, četrtina pa, da se to zagotovo ne bo zgodilo (raziskava je bila opravljena, preden so Slovenijo priznale evropske države).
Razen odprtosti Slovenije v Evropo pa se Slovenci zavedajo svoje prostorske in zgodovinske povezanosti z jugoslovanskim družbenim prostorom. Približno tretjina anketirancev meni, da naj bo slovenska država v prihodnje povezana z drugimi jugoslovanskimi republikami tako kot z drugimi sosednjimi državami, za običajne sosedske odnose pa nasploh velja, da so intenzivni in vsestranski. 19% anketirancev pa meni, da naj bi ti tesnejši odnosi na področju gospodarstva presegli običajne odnose s sosednjimi državami. Več kot polovica slovenske populacije je za uveljavitev dobrih sosedskih in tesnih gospodarskih vezi z drugimi jugoslovanskimi republikami - ekstremni odgovori so redki, 31% anketirancev pa je samo za vzpostavitev običajnih odnosov, takšnih, kot se vzpostavljajo z drugimi tujimi državami.
Stališča o novo nastali meji s Hrvaško potrjujejo prevladujoča mnenja o dobrih sosedskih in tesnih gospodarskih odnosih z drugimi jugoslovanskimi republikami. Večinska stališča sporočajo namreč zahtevo po čim bolj odprti meji s Hrvaško - 15% anketirancev pa je nezadovoljnih s to novo mejo in jo ima za začasno ali odvečno. Približno tretjina anketirancev razume mejo s Hrvaško kot pravo meddržavno mejo. Ta delež anketirancev se dokaj ujema s tistim deležem anketirancev, ki sodijo, da naj bo Slovenija z drugimi jugoslovanskimi republikami povezana tako kot z drugimi tujimi državami.*
Tudi ob koncu devetdesetega leta smo razkrivali stališča o ohranitvi gospodarskih, znanstvenih in kulturnih stikov Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami.*
Razmere so se sicer spremenile, vendar se po vseh zapletih z razdruževanjem od razpadajoče Jugoslavije slovenska javnost ni okužila s stališčem o nacionalistični zaprtosti Slovenije same vase in o rigorozni prekinitvi stikov z drugimi jugoslovanskimi republikami. Ta stališča o odprtosti vzbujajo upanje, da bo na novo nastala nacionalna slovenska država našla oporo v javnosti za svoje poskuse prilagajanja sodobnim trendom nacionalnih držav v smislu njihovih nadnacionalnih integracij.
Hkrati s pojavi razumljivega nacionalizma, povezanega s težnjami po nastanku slovenske nacionalne države, pa se med Slovenci zaradi nasilja ob razpadanju Jugoslavije in nastajanja samostojnih nacionalnih držav - in seveda tudi zaradi zelo zaostrene socialnoekonomske krize, ki spremlja vse postsocialistične družbe
' - P. AJter: Kaj (e nacionalizem. Ljubljana 1991. mi 229-233.
- E. Tiryakian. N. Nevitle Nacionalizem in modernost, v. R. Rizntan. ur.: študije o ctnonacionalizmu. Ljubljana 1991. «i. 279-282.
* SJM 91/2.
' SJM 90/2.
88
- razraščajo tudi elementi negativnega nacionalizma. Ta pojav se Siri po Evropi po razpadu socializma ne le v anomičnih in kriznih razmerah vseh postsocialističnih družb, ki jih pestijo težave vsestranskega prestrukturiranja z veliko brezposelnostjo in revščino, pač pa tudi v zahodnoevropskih družbah, ki živijo v strahu pred dejanskim in potencialnim navalom beguncev, azilantov in ekonomskih imigran-tov z vzhoda. Med slovenskimi anketiranci prihaja negativni nacionalizem do izraza v odnosih do imigrantov iz drugih jugoslovanskih republik. Kar 29% anketirancev izraža do njih negativen odnos (prevladujoči deleži odgovorov zadevajo nevtralen odnos - 40%). Večina slovenske populacije sodi, da je treba nasprotja med Slovenci in prebivalci neslovenske narodnosti šteti med pomembna nasprotja, ki se uvrščajo med trojico najbolj izrazitih nasprotij v naši družbi.
Opisani nacionalistični pojavi na Slovenskem vsebujejo negativne problematične elemente, ki izražajo naboj nerazpoloženja, netolerance, omalovaževanja, kse-nofobije do imigrantov iz drugih jugoslovanskih republik. Med elemente tega nacionalizma moremo prištevati tudi egoizem, etnocentrizem ipd., ki morejo v bolj zaostrenih razmerah izbruhniti v ekstremnejše šovinistične pojave.10 Nedvomno se nacionalizem z omenjenimi elementi razločuje od prejšnjega tipa nacionalizma, ki izraža težnje po nacionalni državi in je blizu čustvom patriotizma, in sicer po tem. da vodi do diskriminacijskih in tudi morebitnih agresivnih ravnanj proti tujcem.
Stališča o odnosih do imigrantov iz drugih področij bivše Jugoslavije, kot jih razkrivamo v raziskavi SJM 91, niso presenetljiva. Že v prejšnjih raziskavah smo ugotavljali, da se s krizo povečuje nerazpoloženje do imigracij iz drugih delov Jugoslavije; naraščala so stališča etnične distance do pripadnikov jugoslovanskih narodov, katerih vodstva so bila v konfliktu s slovenskimi interesi (politični razlogi); slovenska javnost se je zavzemala za omejeno priznavanje pravic tem imigran-tom. nakazovala so se stališča o diskriminacijskih ravnanjih do imigrantov v zvezi z odpuščanjem z dela ipd."
V težki socialnoekonomski krizi v Sloveniji in po agresiji nad njo ni presenetljivo, da se med avtohtonimi prebivalci širijo pojavi negativnega nacionalizma do imigrantov. Pri tem ne gre prezreti, da se je Slovenija zaradi imigracij iz drugih delov Jugoslavije v kratkem času spremenila iz dokaj etnično homogene v etnično heterogeno družbo, v katero so prihajali tudi imigranti z dokaj različno kulturo, kot je avtohtona slovenska kultura.
Imigrante je seveda prizadel nastanek samostojne nacionalne slovenske države. Čez noč so postali iz prejšnjih notranjih imigrantov mednarodni imigranti ali tujci, če jim ni uspelo pridobiti slovenskega državljanstva. Nanje je padlo breme agresije na Slovenijo in vojne na Hrvaškem - zaradi nasilnega razpadanja Jugoslavije pa so jim bile otežene komunikacije z njihovimi izvornimi okolji ipd. Ugotovitve iz zadnje in prejšnjih raziskav SJM kažejo, da v našem okolju ne moremo govoriti o uveljavljenem etničnem pluralizmu glede odnosov med avtohtonimi in imigranti. kar pa v veliki meri velja tudi za bolj razvite imigrantske družbe, ki živijo v normalnih razmerah, nimajo pa daljše imigrantske tradicije, kar velja tudi za Slovenijo. So pa bolj jasno izoblikovale svojo imigrantsko politiko, ki vsebuje načine selekcije in integracije imigrantov, kar pa Sloveniji še ni uspelo.
Kot sklepno ugotovitev tega razdelka lahko zapišemo, da se v Sloveniji razvijata dve pojavni obliki nacionalizma. Prva množična pojavna oblika nacionalizma
P Alicr Kaj je lucKNulizcm. Ljubliana 1991. «r 229-233 11 P. Klinu: O mednacionalnih odnosih v Sloveniji. Avtohtoni in imigranti. Teorija in praksa 3-4/91. str. 370-383.
89 Teorija in praksa, let. 29. h. 1-2. Ljubljana 1992
zadeva pozitivni nacionalizem, povezan z osamosvajanjem Slovenije in nastajanjem nacionalne države; druga oblika neprevladujočega negativnega nacionalizma pa je povezana z netolerantnimi stališči avtohtonega prebivalstva do imigrantov iz drugih republik do nedavna obstoječe Jugoslavije.
Pogledi na vojno na HrvaŠkem
Doslej so vse postsocialistične države opravile prehod od socialističnih v post-socialistične sisteme na relativno miren način. Posebej zapleteni so ti prehodi v večetničnih državah, kot sta npr. bivša Sovjetska zveza in Jugoslavija, kjer s socialističnim sistemom hkrati razpada tudi federativna država. Za razpad Jugoslavije je značilno, da je ta povezan z najbolj grobim nasiljem, grozovito vojno na Hrvaškem in predhodno agresijo zvezne vojske na Slovenijo. Obe nasilji vsebujeta več razsežnosti, med njimi nasilne etnične konflikte. Srbija in Črna gora sta nasprotovali razpadu Jugoslavije, izločitvam Slovenije in Hrvaške, Srbija je postavljala zahtevo za Srbe na Hrvaškem, da imajo pravico bivati v skupni državi - in na teh etnično mešanih ozemljih je prišlo do nasilnih etničnih spopadov.
Za nasilne etnične konflikte v razpadajoči Jugoslaviji je značilno, da so (bili) nelegitimni, nelegalni, neregularni, nekontrolirani, neinstitucionalizirani ipd. Pripišemo jim lahko - kar zadeva vojno na Hrvaškem - naravo absolutnih konfliktov, zasnovanih na antagonističnih ciljih, ki ne obetajo kompromisnih rešitev in sporazumevanj, pri čemer ena stran teži k popolni destrukciji nasprotne strani in se pri tem sploh ne upoštevajo stroški za dosego ciljev. Težava teh konfliktov je v tem, da se spiralno širijo in da jih ne rešujejo delne zmage ali porazi. Otežujejo jih neposlušne frakcije na obeh straneh, kar opozarja na njihovo anarhično naravo. Intenzivno netenje ognja preko enostransko usmerjenih medijev, razpihovanje etničnih čustev z vključevanjem starih zgodovinskih sporov sta olajšali delo politikom. da so naščuvali in sprli ljudi, s tem pa so ti konflikti dobili tudi množično zaledje. Mnogi nedolžni in zapeljani so bili potisnjeni v krvave spopade. Agresija zvezne vojske in Srbov na Hrvaško je izbruhnila pod parolo zaščite Srbov na Hrvaškem, ki jim nova hrvaška oblast ni bila naklonjena in jih je verjetno diskrimi-nirala - dejansko pa je Srbija težila k zaokrožitvi načrta o veliki Srbiji. Hrvati seveda branijo svoje ozemlje in prepozno spoznajo, da je Srbom na Hrvaškem treba zagotoviti določeno avtonomijo. Med Srbijo in Hrvaško gre za konfliktne poglede na osamosvojitev Hrvaške oziroma obstoj Jugoslavije, na avtonomijo Srbov na hrvaških mešanih ozemljih, na naravo političnega režima v eni in drugi družbi ipd. V težkih kriznih razmerah in posledicah, ki jih povzroča vojna na obeh straneh, prihaja do izraza enostranska teorija grešnega kozla, ko je nasprotnik zmeraj glavni krivec za domače razmere, kar prelaga odgovornost za neljube razmere na pleča nasprotnika in preprečuje ali odlaga izbruhe socialnih konfliktov.
Načini za ustavitev nasilnih etničnih konfliktov so se izkazali za neučinkovite; Hrvaški je bila povzročena ogromna gospodarska škoda, prisilno preseljeni so bili številni avtohtoni prebivalci, predvsem pa je šteti za najtežje posledice veliko število žrtev, ki so padle na obeh straneh. Ob vsestranski škodi in globokih osebnih travmah sta tudi absolutni značaj konfliktov in dolgotrajna nerešljivost nasilnih etničnih konfliktov grozeča oznaka, ki govorita za dolgotrajni obstoj etničnih konfliktov na kritičnem prostoru razpadle Jugoslavije. Značilno za etnične nasilne konflikte med Srbi (podprtimi z zvezno armado) in Hrvati je, da niso mogli opusti-
90
ti nasilnih pojavnih oblik spopadanja brez dolgotrajnih številnih neuspelih poskusov mednarodnih posrednikov, ki so končno z vsestransko internacionalizacijo pripeljali do ne povsem trdnega premirja.'1
Za slovensko javnost so bili nasilni etnični konflikti vendarle presenečenje. V raziskavi SJM 90 smo ugotavljali, da se je večina Slovencev sicer čutila ogrožena v Jugoslaviji, so pa predvidevali, da bo razpadanje Jugoslavije potekalo preko hudih konfliktov, ki pa ne bodo prerasli v nasilje. Delež tistih, ki so predvidevali razpad preko nasilnih konfliktov in vojne, je bil izredno nizek.'1
Oceno krivcev za izbruh vojne na Hrvaškem javno mnenje pripisuje predvsem sedanji srbski agresivni politiki ter njenim ciljem o veliki Srbiji - in pa seveda zvezni jugoslovanski armadi, ki se noče sprijazniti z razpadom Jugoslavije in z izgubo svojega privilegiranega položaja. Visoko med razlogi za vojno na Hrvaškem so uvrščene tudi napake starega režima, kije prikrival nasprotja med Srbi in Hrvati, ki so po razpadu socialističnega režima na Hrvaškem izbruhnila v vsej svoji silovitosti.
V skupino srednje poudarjenih razlogov za vojno na Hrvaškem so anketiranci uvrstili maščevanje Srbov na Hrvaškem za ustaške pokole med drugo svetovno vojne. Drugim razlogom vojne na Hrvaškem prisojajo anketiranci manjši pomen (napake hrvaškega vodstva: ob napadu zvezne vojske na Slovenijo ni takoj vojaško ukrepalo; omejevanje pravic Srbov na Hrvaškem).
Odločno pa večina anketirancev zanika, da naj bi odločitvi Slovenije in Hrvaške o njuni samostojnosti povzročili izbruh vojne na Hrvaškem. Ta večinska zani-kalna mnenja so še posebej poudarjena v zvezi s stališčem, da naj bi Slovenci z osamosvojitvijo povzročili razpad Jugoslavije in bili s tem odgovorni za izbruh vojne na Hrvaškem.
Vojna na Hrvaškem ni daleč od Slovenije, zato so utemeljene večinske sodbe o tem. da ogroža tudi Slovenijo.
Ker so se premirja kršila eno za drugim in ker slovenska javnost dojema absolutno naravo teh nasilnih etničnih konfliktov (in druge prej naštete njihove značilnosti), ne preseneča podatek, da je ena četrtina anketirancev izrazito pesimistična glede njenega izhoda, saj sodi, da ne vidi njenega konca ali da bo trajala še več let. Da se utegne končati po enem letu, jih meni 7%, v nekaj mesecih pa 21%. Prevladujejo pesimistične ocene o trajanju vojne in nezaupanje v napovedi o njenem skorajšnjem koncu in trajnejšem premiiju. (Raziskava je potekala pred sedanjim premirjem, ki že traja mesec dni, v januarju 1992).
Slovensko javno mnenje se najbolj izrazito zavzema v zvezi z vojnimi razmerami na Hrvaškem za previdno ravnanje, ki pomeni izogibanje provokacijam in dejanjem, ki bi mogla sprožiti novo agresijo zvezne (srbske) vojske na Slovenijo, in pa za humanitarno pomoč Hrvatom. Manj poudarjena so stališča o ohranitvi popolne nevtralnosti Slovenije in utrditvi njene obrambne sposobnosti. Nekaj večji so deleži pritrdilnih odgovorov, naj Slovenija Hrvatom zaradi vojne gospodarsko in finančno pomaga, kot pa so deleži nestrinjanja s temi odgovori. Slovenski anketiranci se ne strinjajo s tem. da naj Slovenija Hrvatom pomaga z orožjem in strelivom ter da naj organizira prostovoljce, ki bi se borili na hrvaški strani.
Iz empiričnih raziskovalnih ugotovitev o vojni na Hrvaškem moremo sklepati.
11 - L. Coser: On TcraunacmgConfhct. v: A. Inkclct ed Rcadinpon Modem Soc>otogy. Premice Hali. New Ytncy 196«. «f. 225-232.
-	D. Horonriu: Etlrak Groups in Conflki. Univenkjr of Caiifomu Pms. London 1985. m. 596, 597, 654-680.
-	PKlirur NMilni etniini konflikti. Naii ruglcdi 22/91. 22. II. 1991.
" SJM90TC
91 Teorija in prakia. ki. 29, K. 1-2, L<ubl|anj 1992
da pripisuje slovensko javno mnenje srbskim politikom in vodstvu zvezne armade največjo težo zgodovinske odgovornosti za njen izbruh. Odgovornosti pa se ne more izogniti tudi prejšnji politični režim v Jugoslaviji, ki je prikrival etnične konflikte. Tudi sedanje hrvaško vodstvo ni povsem izvzeto - zaradi svojih političnih napak - iz spleta odgovornosti za srbskohrvaško vojni spopad, pri čemer pa ostaja srbskemu vodstvu in vodstvu zvezne armade vloga nedvomnega agresorja. Da nosijo temeljni nosilci odgovornosti za vojno na Hrvaškem veliko zgodovinsko krivdo, je razvidno tudi iz poteka te vojne, ki se brez mednarodne intervencije ni mogla prekiniti - kar tudi pomeni, kako težke posledice pušča za seboj in kako dolgotrajni bodo etnični konflikti po njenem koncu.
Slovenska populacija se zaveda težkih posledic vojne, njene absolutne narave in množičnosti etničnih konfliktov, ki so jo spodbudili. Zaradi vojne na Hrvaškem se pojavljata zaskrbljenost, da ogroža Slovenijo, in pesimizem glede njenega trajanja. Dojemanje bistva vojne na Hrvaškem narekuje Slovencem previdnost v ravnanjih in pa pripravljenost za humanitarno pomoč Hrvaški. Večina Slovencev je naklonjena individualni pomoči hrvaškim beguncem, dokajšnji pa je tudi delež tistih, ki so jih pripravljeni sprejeti."
O agresiji na Slovenijo
Pred vojnim posegom na Hrvaško je zvezna vojska opravila agresijo nad Slovenijo, s katero je hotela onemogočiti njeno osamosvajanje. Tej agresiji moramo pripisati elemente etničnih konfliktov v razpadajoči Jugoslaviji. Zvezna oblast in Srbija sta slovenskim osamosvojitvenim težnjam nasprotovali; hoteli so ohraniti jugoslovansko federacijo kljub njenim globokim razpokam, ki jih tudi zamišljene transformacije ne bi mogle preseči. Agresija na Slovenijo je trajala le kratek čas in se je končala z umikom zvezne vojske iz Slovenije.
Slovensko javno mnenje pripisuje uspešen konec spopada med Slovenci in zvezno armado političnim in obrambnim razlogom na strani Slovenije in vojaškim razlogom na strani zvezne armade. Sodi. da je slovensko politično vodstvo (predsedstvo in obe pristojni ministrstvi) vleklo prave poteze, se izkazalo kot sposobno in enotno. Slovenska obramba je bila učinkovita zaradi tega, ker delujeta v Sloveniji že dolgo časa dobro organizirani teritorialna obramba in policija. Po drugi strani pa je ugoden izid agTesije na Slovenijo treba pripisati tudi temu, da je zvezna armada podcenjevala vojaško sposobnost in enotnost slovenskega prebivalstva. Precejšen del Slovencev pa razmišlja nekoliko drugače: namreč, da bi se spopad utegnil končati drugače, če bi zvezna armada ob agresiji na Slovenijo uporabila vso svojo moč.
Veliko je bilo razglabljanj o razlogih, zaradi katerih se je zvezna armada po končani agresiji v kratkem času umaknila iz Slovenije. Slovensko javno mnenje ta umik pripisuje dvema temeljnima razlogoma: razpadanju zvezne armade med agresijo na Slovenijo in odločitvi srbskega političnega vodstva, ki ima odločilen vpliv na zvezno armado, ko je »odpisalo« vključenost Slovenije v Jugoslavijo. Manj izraženi razlogi so še: bojazen zvezne vojske pred še večjim porazom in pa naklonjenost zahodnoevropskih držav Sloveniji. Niso pa zanemarljivi deleži anketirancev, ki menijo, da je umik zvezne armade le začasen, da so še možna izzivanja in napadi. Ti pogledi so dokaj skladni tudi z deleži tistih anketirancev (27%), ki
" SJM 91/2
92
menijo, da bi Srbija mogla biti tista država, ki bi lahko ogrožala Slovenijo kot samostojno državo, vendar pa hkrati ne zaznavajo pretenj varnosti Slovenije iz okolja drugih držav.
V ta sklop razmišljanj sodijo tudi že omenjena stališča, ki izražajo ogroženost Slovenije zaradi bližnje vojne na Hrvaškem.
Posledice agresije na Slovenijo so številne. Zaradi nje sta se utrdili nacionalna zavest, pa seveda previdnost do zvezne - srbske armade; individualna bojna pripravljenost je narastla. kar 38% Slovencev sodi, da bi se bili v ob novi oboroženi agresiji na Slovenijo pripravljeni boriti z orožjem. Ta delež se je v primerjavi z rezultati iz devetdesetega leta bistveno povečal."
Sodimo lahko, da se je zaradi agresije na Slovenijo povečal negativni nacionalizem avtohtonega prebivalstva predvsem v odnosu do imigrantov iz Srbije in Črne gore, da se je utrdilo prepričanje o morebitnem prihodnjem ogrožanju Slovenije, ki bi ga lahko sprožila Srbija. Agresija na Slovenijo je gotovo tudi vplivala na pretrganje in omejevanje stikov Slovenije z republikama, ki sta podpirali zvezno armado pri njenem obnašanju v Sloveniji. Z agresijo na Slovenijo, njenim uspešnim koncem v korist Slovenije se je začel intenziven razpad jugoslovanske federacije, zveznih ustanov z zvezno armado vred, ki je začela postajati srbska - s tem pa so se pospešile možnosti za dejansko osamosvojitev Slovenije in za njeno mednarodno priznanje.
Sklepne ugotovitve
i
Pota do samostojnosti Slovenije, razvoja njene nacionalne države so bila težavna in zapletena. Z okrepljeno nacionalno zavestjo je rasel pozitivni nacionalizem s težnjami po odprtosti države, z njim vred pa tudi vidiki negativnega nacionalizma, ki se izraža v odnosih do imigrantov - še posebej po agresiji na Slovenijo in vojni na Hrvaškem ter po naraščajoči vsesplošni socialnoekonomski krizi.
Slovenska javnost pozna krivce za vojno na Hrvaškem, hkrati pa se zaveda, kako težke posledice puščajo nasilni etnični konflikti, ki obetajo dolgotrajnost obstoja etničnih konfliktov. Skladno s temi ugotovitvami se oblikujejo predlogi o ravnanju Slovenije v zvezi z vojno na Hrvaškem.
Slovensko javno mnenje z oceno uspešnega konca agresije na Slovenijo in umika zvezne armade prihaja tudi do razkrivanja posledic tega agresivnega ravnanja, ki se kažejo tako v utrditvi nacionalne zavesti, ki pospešujejo procese osamosvajanja Slovenije, kakor tudi v pojavih negativnega nacionalizma.
Povezanost stališč o osamosvajanju Slovenije, vojni na Hrvaškem in agresiji na Slovenijo
Pregled povezav stališč, ki so statistično pomembna, razkriva naslednje ugotovitve:
1. Stališča o trdni odločenosti za samostojnost Slovenije ne glede na vse težave, ki so sledile po plebiscitarni odločitvi, so povezana s stališči, ki izredno pozitivno vrednotijo samostojnost, s stališči, da naj bo Slovenija v prihodnje povezana
15 SJMW2. SJM »1/2.
93 Teorija in pralna, let. 2». »t 1-2. Ljubljana 1992
z drugimi jugoslovanskimi republikami tako kot z drugimi tujimi državami, in s stališči, ki izražajo svoje sedanje razpoloženje kot navdušenje zaradi pridobivanja slovenske neodvisnosti.
Stališča (velikega) navdušenja, ki še zmeraj traja zaradi razglasitve neodvisnosti Slovenije, so povezana s stališči angažiranega delovanja in zaupanja. Prevladujoča sedanja vmesna stališča »niti navdušenja niti razočaranja« zaradi razglasitve neodvisnosti Slovenije pa so povezana s stališči, ki izražajo hkratna razpoloženja upanja in strahu. Stališča razočaranja, ki so nastala po razglasitvi samostojnosti Slovenije, se povezujejo s splošnimi razpoloženji brezbrižnosti, pasivnosti, strahu in zaskrbljenosti.
2.	Kar zadeva povezanost stališč o odnosih Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami, se kaže povezava stališč, da naj bo ta povezava enaka kot z drugimi tujimi državami, in stališč, ki pozitivno vrednotijo slovenstvo. Kaže se tudi povezava stališč negativnega vrednotenja patriotizma s stališči o prihodnjih dobrih sosedskih odnosih z drugimi jugoslovanskimi republikami. Opazna je še povezava ekstremnih stališč, da naj bi Slovenija ne imela v prihodnje nikakršnih stikov z jugoslovanskimi republikami, in stališč, da je Srbija tista država, ki bi lahko ogrožala Slovenijo kot samostojno državo.
3.	Stališča, ki kažejo pozitiven odnos do priseljencev iz drugih republik, so povezana s stališči, ki prav tako izražajo pozitiven odnos do beguncev iz Hrvaške. Povezujejo se stališča, ki negativno vrednotijo priseljence iz drugih republik in begunce iz Hrvaške. Zanimivo je, da se tako stališča, ki izražajo skrajno negativna kot tudi skrajno pozitivna stališča do imigrantov iz drugih jugoslovanskih republik, povezujejo s stališči zelo pozitivnega vrednotenja samostojnosti, slovenstva in patriotizma. Stališča o negativnih odnosih do imigrantov se povezujejo s stališči, da utegne Srbija ogrožati Slovenijo kot samostojno državo.
4.	Pozitivne ocene Evrope so povezane s stališči, da evropske države in ZDA zagotovo ne bodo žrtvovale samostojnosti Slovenije v prid nekakšne nove Jugoslavije. pa tudi s stališči, da se bo to morda le zgodilo.
5.	Ocene krivdnih razlogov za izbruh vojne na Hrvaškem so povezane z nekaterimi drugimi stališči. Tako se kaže povezava ocen, da je staremu režimu treba pripisati krivdo za sedanjo vojno na Hrvaškem, ker je prikrival konflikte med Srbi in Hrvati, ki so zdaj izbruhnili, s stališči o zgodovinskih razlogih in desetletjih komunistične vladavine kot razlogih za sedanje hude mednacionalne konflikte. Povezani sta tudi sodbi, da se Srbi iz Hrvaške zdaj maščujejo za ustaške pokole v preteklosti in da zgodovinsko že odmaknjeni spori povzročajo sedanje hude mednacionalne konflikte.
6.	Stališča o tem, da vojna na Hrvaškem ogroža Slovenijo, so povezana s sklopi nekaterih drugih stališč. Tako kategorija anketirancev, ki meni. da vojna na Hrvaškem ne ogroža Slovenije, hkrati ne soglaša z mnenji, da se je zvezna vojska umaknila iz Slovenije zato, ker je med spopadi v Sloveniji že začela razpadati. Stališča o preteči naravi vojne na Hrvaškem za varnost Slovenije so še povezana s stališči o le začasnem umiku zvezne vojske iz Slovenije.
7.	Kar zadeva ravnanje Slovencev zaradi vojne na Hrvaškem, se kažejo povezave med stališči o nepotrebnosti oboroževanja in nestrinjanja o ogroženosti Slovencev zaradi vojne na Hrvaškem, o nevtralnosti Slovenije in o bližnjem koncu vojne na HrvaŠkem. Sodbe o pomoči Hrvatom z orožjem so povezane s sodbami o hitrem koncu vojne na Hrvaškem, s predlogi o pošiljanju prostovoljcev na Hrvaško, pa tudi z ocenami o tem, da vojna na Hrvaškem ne ogroža Slovenije.
8.	Povezave stališč o uspešnem koncu junijsko-julijskega spopada v 1991. letu
94
v Sloveniji s sodbami o razlogih za umik zvezne armade iz Slovenije so številne. Kot npr.: dobro organizirani teritorialna obramba in policija v Sloveniji in razpad zvezne armade med agresijo na Slovenijo; srbsko vodstvo je »odpisalo« Slovenijo iz Jugoslavije; vojska se je zbala še večjega poraza; naklonjenost zahodnoevropskih držav Sloveniji; in tudi, da je umik armade le začasen.
Sodbe o tem. ali bi se v primeru, če bi zvezna vojska uporabila vso svojo moč, spopad končal drugače, so povezane z mnenji o umiku armade iz Slovenije, in sicer: »odpis« Slovenije iz Jugoslavije s strani srbskega vodstva; nestrnjanje, da bi se generali zbali še večjega poraza; naklonjenost Zahodne Evrope Sloveniji in začasnost umika zvezne vojske iz Slovenije. Ocene, da je zvezna armada podcenjevala slovenske vojaške sposobnosti in enotnost Slovencev, so povezane z naslednjimi mnenji o razlogih umika zvezne armade iz Slovenije: razpadanje armade, »odpis« Slovenije s strani srbskega vodstva, bojazen zvezne armade pred večjim porazom, naklonjenost zahodnoevropskih držav.
Sodbe o sposobnosti slovenskega političnega vodstva se povezujejo z naslednjimi navedbami razlogov za odhod zvezne armade iz Slovenije: razpad armade, bojazen pred še večjim porazom, naklonjenost Zahoda in začasnost umika armade.
9.	Mnenja o razlogih za umik zvezne armade iz Slovenije, zlasti da se je armada zbala še večjega poraza in da je Zahodna Evropa naklonjena Sloveniji, se povezujejo z optimističnimi razpoloženji, ki izražajo zaupanje, da bodo v Sloveniji kmalu uredili vse probleme. Ocene o tem, da je umik zvezne armade le začasen, so povezane s splošnimi ocenami razpoloženja, ki izražajo strah in zaskrbljenost.
10.	Stališča tistih, ki so se pripravljeni ob novi agresiji na Slovenijo boriti z orožjem, so povezana s stališči, ki izražajo pripravljenost za angažirano delovanje pri premagovanju težav v naši družbi.'»
Sklepne ugotovitve o povezanosti stališč
Povezava mnenj, ki zadevajo samostojnost Slovenije, kaže, da se oblikujejo stališča, ki kažejo, da nastajajo vzporedno z ocenami o slovenski samostojnosti tudi stališča o omejitvi povezav z drugimi jugoslovanskimi republikami. Opozoriti je treba na povezave stališč v sklop, ki izraža nevarnosti porajanja negativnega nacionalizma, izraženega v Sloveniji do imigrantov in beguncev, ki ga oživljajo sedanja agresivna ravnanja Srbije. Ugotovljene povezave pa tudi kažejo, da spodoben odnos do imigrantov ne more biti v nasprotju s patriotizmom in nacionalno samostojnostjo.
Zveze med stališči sporočajo, da so še vedno močno prisotne ocene o zgodovinskih vzrokih in o odgovornosti starega režima za etnične konflikte v Jugoslaviji, vključno s sedanjimi nasilnimi konflikti.
Logične so povezave, ki odsevajo optimistična predvidevanja o vojni na Hrva-
" Pri analizi povezanosti «ali« «no upoitevali standardizirane rendiuk (standardizirane razlike med teoretičnimi m empriCnimi frekvencami), ki «o pri pogoju nepovezano«* vpraianj porazdeljeni približno po standardiziram normalni porazdelitvi. Ce je v neki celici tabele standardizirani rezidual po absolutni vrednosti ve«]i od 2. lahko -pnbliino. sklepamo s tveganjem od 5*. da je razlika med teoretično in empinCno frekvenco velika. Tako dobimo informacijo o celicah tabek. ki najvcC ■prispevajo* k povezanosti odgovorov vpraianj. ki tabelo doloiata (Cveto Trampui) glej: S Haberman: Analysts of qualitative Data, vol I. Academic Press. New York 1978 SJM 91/2.
10 Teorija in praksa, let. 29. h. 1-2. Ljubljana 1992
škem, o njenem hitrem koncu, nepotrebnosti oboroževanja Slovenije in njeni nevtralnosti ter neogroženosti Slovenije.
Stališča o vzrokih za uspešen konec junijsko-julijske agresije na Slovenijo so povezana s številnimi vojaškimi in političnimi vzroki za umik zvezne armade iz Slovenije.
Splošna razpoloženja angažiranosti so povezana s pripravljenostjo boriti se proti agresiji na Slovenijo: splošna optimistična razpoloženja so povezana z zaupanjem v obrambno sposobnost proti agresiji zvezne armade in s prepričanjem v naklonjenost zahodnoevropskih držav Sloveniji, zaradi česar se je zvezna armada umaknila. Splošna prepričanja strahu in zaskrbljenosti pa se povezujejo s stališči le o začasnem umiku zvezne armade.
Nekatere posebnosti v stališčih različnih kategorij anketirancev
1.	Ni bilo mogoče pričakovati, da bi v sedanjem navdušujočem času rojevanja samostojne slovenske države prihajalo med kategorijami do pomembnejših mncnj-skih razlik o tem dogajanju. Slovenstvo, narod, patriotizem vse kategorije pozitivno vrednotijo, nekoliko manj izrazita so ta vrednotenja le pri kategorijah z nižjimi delovnimi položaji. Razumljivo je, da so manj zaznavna patriotična čustva prisotna pri nezaposlenih, zanimivo pa je, da se tako odločajo tudi mladi in pristaši LDS. Patriotizem poudarjeno izražajo kategorije z višjimi delovnimi položaji in pristaši DS.
Več pomislekov do glasovanja za samostojnost Slovenije v primeru podmene, da bo prišlo do agresije in krize, izražajo kategorije z nižjimi delovnimi položaji, pripadniki srbskega in črnogorskega naroda ter deklarirani Jugoslovani, ki živijo v Sloveniji, pa tudi pristaši SDP. Gre za kategorije, ki so jih dogajanja po razglasitvi samostojne Slovenije in po spremembi političnega režima prizadela. Pri prizadetih kategorijah prihajajo bolj do izraza stališča, ki odsevajo razočaranje (nezaposleni. nekvalificirani, upokojenci). Evforično navdušenje, kije nastalo po razglasitvi samostojnosti Slovenije, bolj izrazito izstopa le pri kategorijah, ki živijo v blagostanju. pa pri kategorijah pristašev SKD in KS (torej krščanskih strank).
2.	Posebej zavzeti za naslonitev zunanje politike Slovenije na Zahodno Evropo so kategorije mladih, kategorija intelektualcev pa se bolj izrazito kot druge kategorije zavzema za nevtralno zunanjo politiko Slovenije.
3.	Odgovorne krivce za zaostrene jugoslovanske mednacionalne konflikte, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije, najdejo kategorije mladih, izobražencev ter pristašev LDS, predvsem na strani politikov in medijev, ki so ljudi naščuvali. Kategorije kvalificiranih delavcev in pristašev DS ter SDZS pa izraziteje kot drugi menijo, da je do teh konfliktov prišlo zaradi desetletij komunističnega režima. Več različnih kategorij anketirancev bolj poudarjeno opozarja na kulturne in religiozne razlike in na zgodovinske spore med jugoslovanskimi narodi (med njimi kategorije intelektualcev, pristaši DS in SDP).
4.	Za realne in verjetno nujne oblike gospodarskega povezovanja Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami in za željene dobre sosedske odnose se bolj kot druge kategorije zavzemajo kategorije respondentov z višjimi delovnimi položaji. zaposleni v zasebnih dejavnostih ter pristaši DS. Skrajna stališča o prekinitvi vseh povezav Slovenije z drugimi republikami poudarjeno izraža kategorija mladih, za drugo skrajno (nerealno) stališče o vstopu Slovenije v članstvo prenovljene jugoslovanske federacije pa kažejo nadpovprečno zavzetost kategorije ekonomsko
96
ogroženih, nekvalificiranih delavcev in pripadnikov srbskega in črnogorskega naroda ter deklariranih Jugoslovanov. Te kategorije skupaj s kategorijo kmetov z nadpovprečnimi deleži svojih odgovorov menijo, da je državna meja med Hrvaško in Slovenijo povsem odvečna. Poudarjeni predlogi za odprtost te meje prihajajo od kategorije intelektualcev. Pri kategorijah mladih in kategorijah s srednjimi delovnimi položaji pa najdemo izrazitejše skrajne predloge o uvedbi mejnega režima proti Hrvaški, kakršen velja na drugih državnih mejah.
5.	Imigrantom iz drugih republik v Sloveniji so bolj izrazito naklonjeni pripadniki LS in SDP, nadpovprečno nerazpoloženi do njih pa sta kategoriji responden-tov s strokovno izobrazbo in pristaši SDZ-NDS.
6.	Ocene odgovornosti za izbruh vojne na Hrvaškem opazno diferencirajo kategorije glede na njihovo različno politično usmerjenost.
Kategorije Srbov, Črnogorcev in Jugoslovanov izrazito nasprotujejo stališčem, da je treba iskati odgovornost za izbruh vojne na Hrvaškem na strani srbske politike in uresničevanja koncepta velike Srbije, pa tudi stališču, da je za to kriva zvezna armada, ki z razpadom Jugoslavije noče izgubiti svojih privilegijev. Poudarjeno nasprotujejo tudi stališču, da je do vojne prišlo zaradi prikrivanja etničnih konfliktov med Srbi in Hrvati, za kar naj bi bil odgovoren stari režim. Krivdo za vojno na Hrvaškem vidijo predvsem v ravnanju hrvaške politike, ki je omejila pravice Srbov na Hrvaškem in se izločila iz Jugoslavije. Pri tej poslednji opredelitvi se prej naštetim pridružujejo še kategorije z nizkimi delovnimi položaji in pristašev SDP, čemur pa izraziteje nasprotujejo kategorije z višjimi in srednjimi delovnimi položaji. Te kategorije se tudi izrazito ne strinjajo, da je do izbruha vojne na Hrvaškem prišlo zaradi maščevanja Srbov za ustaške pokole v drugi svetovni vojni.
Razen kategorij Srbov, Črnogorcev in Jugoslovanov pa z nadpovprečnimi deleži svojih sodb nasprotujejo stališčem, da je krivec vojne na Hrvaškem sedanja srbska politika, še pristaši LS; da je krivec zvezna armada, temu nadpovprečno nasprotujejo kategorije, ki živijo v pomanjkanju in pristaši SSS; in da je treba krivdo iskati na strani starega političnega režima, to zanikujejo bolj kot druge kategorije anketirancev, kategorije z višjimi delovnimi položaji ter pristaši SDP in SSS.
Zanimivo pa je, da kategorije uslužbencev z višjo in visoko izobrazbo, kategorije obrtnikov ter pristašev KS, LS in SDP z nekoliko nadpovprečnimi deleži sodijo, da je odgovornost za izbruh vojne na Hrvaškem treba iskati tudi v slovenski osamosvojitvi, ki je sprožila razpad Jugoslavije.
7.	Bolj optimistično razpoložene glede trajanja vojne na Hrvaškem so kategorije z višjimi delovnimi položaji in Hrvati, ki bivajo v Sloveniji, bolj pesimistične pa so kategorije z nižjimi delovnimi položaji ter nezaposleni.
8.	Optimistične ocene glede morebitne ogroženosti Slovenije zaradi vojne na Hrvaškem določneje izrekata kategoriji mladih in tistih, ki živijo v ekonomskem blagostanju. Prav tako se odločajo tudi kategorije Srbov, Črnogorcev in Jugoslovanov.
9.	Ravnanje Slovenije zaradi vojne na Hrvaškem diferencira stališča kategorij glede na njihove različne politične interese in gospodarske možnosti. Do načinov ravnanja, ki najbolj prihajajo do izraza, se kaže diferenciacija med stališči kategorij predvsem z vidika bolj izrazitega nestrinjanja s posameznimi načini ravnanja. Tako se poudarjeno ne strinja s slovensko nevtralnostjo v pogledu vojne na Hrvaškem kategorija Hrvatov, ki si ji pridružujejo kategorije z višjimi delovnimi statusi in pristaši DS, ZDS in SSS. Kategorije Srbov, Črnogorcev in Jugoslovanov bolj
97 Teorija in pralna, let. 2». »t 1-2. Ljubljana 1992
kot druge kategorije nasprotujejo humanitarni pomoči Hrvaški; tako sodijo tudi kategorije, ki živijo v pomanjkanju. S tem. da naj Slovenija ravna previdno, se izraziteje ne strinjajo kategorije mladih in pristaši DS, z mnenjem, naj se oboroži, pa se poudarjeno ne strinjajo kategorije s srednjimi in višjimi delovnimi položaji ter pristaši LDS, SDU in SDP.
Za vojaško in gospodarsko pomoč Hrvaški ter pošiljanje prostovoljcev iz Slovenije so razumljivo izrazito za Hrvati, za pomoč v orožju in gospodarsko pomoč pa še kategorije z višjimi statusi. Pomoči v orožju so posebej naklonjeni še pristaši DS. gospodarski pomoči pristaši ZS in pošiljanju prostovoljcev kategorija nezaposlenih.
10.	V odnosu do beguncev s Hrvaške prihajajo pri različnih kategorijah do izraza njihove posebne politične usmeritve. Tako kažejo izrazit pozitiven odnos do njih seveda Hrvati iz Slovenije, ki hkrati izražajo nadpovprečno pripravljenost za njihov sprejem; takšna je tudi usmeritev pristašev ZS. Materialno so jim pripravljene pomagati kategorije zaposlenih v zasebnem sektorju, kategorije s srednjimi in višjimi delovnimi položaji in pristaši DS in SDP. Z mnenji, da jim niso pripravljeni pomagati, pa z nadpovprečnimi deleži izstopajo kmetje, materialno prizadete kategorije - iz očitnih političnih razlogov pa tudi kategorije Srbov, Črnogorcev in Jugoslovanov. Do beguncev s Hrvaške kažejo kategorije pristašev SDZ-NDS negativen odnos.
11.	Razlike v deležih stališč nestrinjanja o posameznih vzrokih, ki so pripeljali do uspešnega konca v spopadu Slovenije z zvezno armado, razkrivajo kritično usmerjenost in politično naravnanost kategorij anketirancev. Nadpovprečne deleže nestrinjanja, da je prišlo do uspešnega izida tega spopada zaradi sposobnosti in enotnosti slovenskega političnega vodstva, izražajo kategorije z višjimi in srednjimi delovnimi položaji, pa tudi kategorije nezaposlenih in ekonomsko prizadetih ter kategorije pristašev LDS in ZS. Da je treba šteti kot razlog uspeha dobro organizirano teritorialno obrambo Slovenije, se z nadpovprečnimi deleži ne strinjajo kategorije mladih in pristašev LDS. Razloga uspešnosti na strani Slovenije, pa kategorije Srbov, Črnogorcev in Jugoslovanov ocenjujejo z nadpovprečnimi odklonilnimi mnenji. Izrazito optimistična pa so tista poudarjena nestrinjanja z mnenjem, da bi se spopad končal drugače, če bi zvezna vojska uporabila vso svojo moč. Takšne sodbe izražajo kategorije mladih, zaposlenih v zasebnih dejavnostih. materialno živečih v blaginji, pristašev SKD, DS in SSS.
12.	Do najbolj poudarjenih razlogov za umik armade iz Slovenije, ki naj bi bila v njenem razpadanju in v bojazni pred še večjim porazom, so izraženi zadržki v nadpovprečnem nestrinjanju z njima, pri kategorijah respondentov z višjim in srednjim delovnim položajem ter pri pristaših LDS in SZD-NDS. Nadpovprečna strinjanja z obema razlogoma za odhod armade iz Slovenije pa izražata kategoriji kvalificiranih delavcev in pristaši SKZ-LS. Kategorije, ki z nadpovprečnimi deleži svojih odgovorov menijo, da je umik zvezne armade le začasen, so kategorije s strokovno šolsko izobrazbo in pristaši SKZ-LS. Kategorije, ki se s temi predvidevanji izrazito ne strinjajo, pa so kategorije s srednjimi in višjimi delovnimi položaji ter pristaši DS. LDS in SSS.
13.	Da utegne Srbija ogrožati Slovenijo po njeni osamosvojitvi, zatrjujeta z nadpovprečnimi deleži svojih stališč kategoriji pristašev SKZ-LS in SKD.
14.	Ob ponovni agresiji na Slovenijo izražajo izrazito pripravljenost za boj z orožjem kategorije mladih in srednje starih, kvalificiranih delavcev in obrtnikov. Kategorije z višjimi in srednjimi delovnimi položaji ter upokojenci izražajo večjo pripravljenost upirati se agresiji na drugačne načine. Pri kategoriji z nižjimi
98
delovnimi položaji in kategoriji starejših pa najdemo večji delež nepripravljenosti za upor in boj."
Sklepne ugotovitve o razlikah v stališčih kategorij anketirancev
Slovenski nacionalizem, ki zadeva nastajanje države, je manj izražen pri ekonomsko in politično prizadetih kategorijah. Bolj izobražene in aktivne kategorije pa izraziteje spoznavajo ob osamosvojitvenih procesih pomen uveljavitve dobrih sosedskih in tesnejših gospodarskih vezi z drugimi jugoslovanskimi republikami.
Pri ekonomsko prizadetih, še bolj pa pri politično prizadetih kategorijah (med slednje štejemo Srbe, Črnogorce. Jugoslovane, ki živijo v Sloveniji), prihajajo do izraza manj nenaklonjeni odnosi do Jugoslavije in zvezne vojske. Te kategorije si vzroke za vojno na Hrvaškem in za konec agresije na Slovenijo razlagajo drugače, kot pa velja to za splošno uveljavljene sodbe slovenskega javnega mnenja. Politični in ekonomski dejavniki opredeljujejo odnos teh kategorij do pomoči prizadeti Hrvaški in njenim beguncem.
Kritične kategorije so izoblikovale svoje poudarjene sodbe. Kategorije intelektualcev izražajo kritične pomisleke do oboroževanja Slovenije zaradi vojne na Hrvaškem kakor tudi do njene nevtralnosti; ne opuščajo kritičnih ocen v zvezi s slovensko soodgovornostjo za obstoj nasilnih etničnih konfliktov, dalje glede vloge in pomena slovenske politike za uspešen konec agresije na Slovenijo. Izražajo tudi kritične pomisleke glede tega. ali je v razpadanju armade treba iskati vzrok njenega umika iz Slovenije, hkrati pa imajo zadržke v zvezi z mnenji o začasnosti tega umika. Kategorije mladih so manj čustveno evforične in bolj omejevalne glede stikov z drugimi jugoslovanskimi republikami ter kritične do obrambne usposobljenosti Slovenije, hkrati pa poudarjeno izražajo pripravljenost boriti se z orožjem proti agresoijem. Kritični poudarki do sposobnosti slovenske politike ob agresiji in do lastne obrambne pripravljenosti prihajajo do izraza pri ekonomsko prizadetih kategorijah.
Iz različnih poudarkov pristašev političnih strank je razvidno, da se postopno politično profilirajo. Iz podatkov je moč razbrati, pri katerih strankah lahko odkrivamo več elementov umirjenega ali skrajnejšega nacionalizma, različne odnose do imigrantov in beguncev, razlike v vrednotenju preteklosti in v kritičnem ocenjevanju sedanjih razmer. Različni poudarki ocen o vojni na Hrvaškem in agresiji na Slovenijo odsevajo posebnosti političnih profilov pristašev posameznih političnih strank.
11 Ra/bke v poudarkih »talili posameznih kategorij anketirancev ao bile ugotovljene s pomočjo tlandardraranih rczidualov.
SJM 91/2.
99 Teorija in pralna, let. 2». »t 1-2. Ljubljana 1992