Pomen in problem avtentičnosti in originala v mestni prenovi Author(s): Janez MIKUŽ Source: Urbani Izziv, No. 16/17, PRENOVA (oktober 1991 / October 1991), pp. 20-24 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180564 Accessed: 05-10-2018 09:17 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 09:17:26 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms šl. 16, 17/1991 JanezMIKUŽ Pomen in problem avtentičnosti in originala v mestni prenovi Celotno dejavnost člověka je mogoče tolmačiti kot nepřestáno prizade- vanje, da bi zavestno vplival na ob- jektivno slvarnost in s tem na svoj položaj v njej. Zařadí tega je stanje v nekem časovno in fizično omejenem prostoru nedvomno pravi kraj in prava priložnost, da se člověk s tako dejavnostjo identifìcira, da se okolje opredmeti v člověku in se skupaj spreminjata na poti k zadanemu cilju. Tisti del mesta, ki ga danes imenu- jemo mestno jedro, je praviloma na- stal v visokem srednjem veku, svoj obseg paje dobil v poznem srednjem veku in v svoji avtentični vsebini in obsegu živel do srede prejšnjega sto- letja. Danes paje ta del mesta kon- centrat neskladij, katerih sestavek nujno kliče k spremembam. Če hočemo opredeliti ali ugotoviti značaj teh sprememb, moramo naj- prej ugotoviti (1) razloge za neskladja in (2) morebitne ornej itve in usme- ritve pri deílniciji vršte sprememb. V času industrijske revolucije, vSlo- veniji to nekako sovpada z gradnjo Južne železnice sredi prejšnjega sto- letja, se mesta začnejo širiti preko svojih večstoletnih ineja in začne se proces spreminjanja nekdanjih mest v stara (zgodovinska) mestna jedra ali pa kar v stari mestni predel z všemi negativními konotacijami. Ugotoviti moramo namreč, da so mestna jedra padla v proces pospe- šene segregacije. V procesu rasti me- sta predstavljajo vse manjši odstotek mestne površine. Zaradi dotrajanos- ti stavbnega fonda in komunalij ter neprimernosti cestnega omrežja za avtomobilski promet so dobivala funkcije, ki so jim kot monokultuře tuje. To so predvsem nakupovalni ali poslovní centri, gostinska dejavnost, turistična dejavnost V glavnem pa so mestna jedra postajala spalné četrti z vse nižjim stanovanjskim standardom in s tem nizkemu so- cialnemu sloj u pripadajočim prebi- valstvom. Tako je mestno jedro izgubilo svojo vsebinsko polivalentnost in pričeval- nost dogająnja ter se s tem odtujilo samo sebi. V zadnjem primeru paje izgubilo tudi obiskovalce, ki bi lahko cenili njegove arhitektonske in ur- banistične kvalitete in njegovo sta- rostno vrednost, pa jim to zaradi zanemaijenosti in latentnosti kva- litet kot posledice neustreznih po- segov v mestno strukturo, neosve- ščenosti in ekonomske nemoci pre- bivalcev ni omogóčeno. Staro mestno jedro se od speciali- ziranih sodobnih uit>anih oblik loči po svoji polivalentnosti, ni razdeljeno po funkcijah, v njem ni funkcional- nega pa tudi ne socialnega ali kakega drugega razlikovanja, ampak druga ob drugi vzporedno nastopajo in se odvijajo vse oblike njegove vsebine. Prav zaradi polivalentnosti starega mestnega jedra ter spremenljivosti človekovih potřeb in zahtev do njega prihaja že v načrtovanju procesa prenove, še bolj pa v samem procesu izvedbe prenove do pomembnili sprememb v njegovi strukturi in vse- bini. To pa spreminja njegov značaj in s tem njegovo zgodovinsko in spo- meniško pričevalnost Vzrokza to so na videz eksaktni in verodostojni ter na videz prepričljivi ekonomski, so- cialnopolitični in tehnološki progra- mi kot posledica funkcionalističnega pojmovanja urbanizma in arhitek- tune. Ob upoštevanju dějstva, daje fuñkcionalizem in funkcionalistični náčin mišljenja rezultat dvajsetih let tegą stoletja, mestna jedra, ki so predmet prenove, pa so nastajala od začetka tega tisočletja in se njihov organski razvoj konča z začetkom industrijske revolucije, je popolno- ma jasno, da je funkcionalistično zastavljena prenova mestnega jedra 20 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 09:17:26 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV QagZ) Št. 16, 17/1991 škodljiva, če že ne pogubna za nje- govo identi teto in daje seje prenove potrebno lotiti z zahtevo varovanja avtentičnosti njegove pojavnosti in njegove vsebine, kar edino lahko za- gotovi družbeno-politično potřebo člověka po identifìkaciji v času in prostoru. V sklopu identifikacijskih elementov nekega določenega nar oda, družbe- nega okolja ali socialnega sloja je urbana forma zaradi gostote posa- mičnih elementov in velikosti celóte nedvomno najmočnejša in převládá nad všemi posamičnimi, pa naj bodo še tako zgodovinsko pomembni, pol- ni nacionalnega spomina ali poli- tično propagirani. Za tako razumevanje pomena me- stnegajedra seje potrebno obrniti na ustťezno defìnicijo. Teh je bilo v zgo- dovini varovanja mestnih jeder precej. Najstarejše in najbolj eno- stavne so se omejevale na zunanjo podobo mest, kjer so bili izpos tav- ljeni samo glavni prostorski pou- darki, medtem ko o celovitosti pojava še ni bilo mogoče govoriti. Kasneje, ko je tudi v urbanizmu prevladala funkcionalistična miselnost arhitek- ture, ceļota niti kot pojavnost ni bila več pomembna, pomembni so bili samo posamezni objekti - kulturní spomeniki, ki so v mestni strukturi lahko prevzeli določeņe funkcije, ki niso bile vedno samo materialnega značaja, ampak je lahko šlo tudi samo za kulturno funkcijo, za sim- bol mesta itd. Šele sedemdeseta leta so přinesla povezavo med vsebino mesta, njegovo obliko in njegovo fi- zično substanco. To pojmovanje se je vsebinsko razvijalo vse do danes, ko bi lahko postavili naslednjo defì- nicijo mestnega jedra: Mesto je materializirana oblika spie- ta najrazličnejših pojavnih oblík člo- věkově dejavnosti v preteklosti, ki prqjicirana v sedanjost daje neza- menļjivo in neponovljivo bivalňo in délovno okolje . óbeneni pa je odprta knjiga materialnih pričevanj pojav- nih oblik člověkově dejavnosti v pre- teklosti Taka defìnicija pa ima v sebi že os- nově za varovanje mestnega jedra in osnově za njegovo prenovo. Pri tem pa je seveda potrebno defmirati stanja, v katerih se lahko posamični spomenik ali spomeniški kompleks nahaja v trenutku, ko ga začnemo obravnavatL Seveda pa tu ne gre samo za celotni spomenik, lahko ob- ravnavamo samo neki detajl. Prav tako ne gre samo za fizično stanje, ampak tudi za njegovo vsebino ozi- roma rabo. Stavbě, ki jo označujemo kot kultur- ní spomenik in je nastala v prejšnjih zgodovinskih obdobjih, danes skoraj ne moremo naj ti v natančno taki pojavnosti in substančni ses tavi, kot si jo je zamislil in postavil njen gra- diteli . Samo stavbo, ki bi vse do da- nes ostala nespremènjena v svojem videzu, substanci in vsebini oziroma náčinu uporabe, bi lahko imeli za original oziroma bi lahko řekli, daje v svojem prvotném stanju. Seveda pa ima stavba, katere videz se je v času spreminjal, vrsto delov, ki so originální, in to ne glede na to, ali so v danem trenutku na stavbi vidni ali ne. Spremembe, do katerih je v teku časa přišlo, so posledica spremenje- nih potřeb in zahtev njenega vsa- kokmtnega lastnika. Lahko celo trdimo, da je vsak lastnik ali vsaka ģenerācijā, če je šlo za dedovanja, na stavbi naredila nekaj novega. Na- membnost stavbě je bila predvsem v tem, daje lastniku služila za delo, za stanovanje njegove družině in nje- govih pomočnikov ter služinčadi in drugih članov širše poj movane dru- žině. Te spremembe pa so lahko sa- mo pogojno poj movane kot original oziroma dopolnjevanje originala, in to tako dolgo, dokler niso posledice spremembe uporabe spomenika. V trenutku, ko se vsebina spomenika spreineni in pride zaradi tega do po- javnih in strukturnih sprememb, pa ne moremo več govoriti o originálu. V kolikor gre pri tem samo za na- slednjo fazo razvoja v širšem pro- storu, tako da se delavnica spremeni v trgovino, ne da bi se pri tem bi- stveno spremenila struktura stavbě in njen videz, lahko govorimo o av- tentičnosti rabe, pri tem pa lahko še naprej govorimo o avtentičnosti njegove materialne substance, če so bili za fizične spremembe upo- rabljeni tisti materiali, ki so bili uporabljeni za gradnjo originala. 100% recycled paper 100% recikliran papír aus 100% Altpapier 21 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 09:17:26 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 Novi vgrajeni materiali torej niso ori- ginalni materiali, so pa avtentični, njihova uppraba pa je tudi danes pogoj za vsak poseg v kulturni spo- mēnik. Vsi dodatki, ki so posledica bistvenih sprememb v uporabi stavb ali posledica ekonomske degradacije spomenika in njegovega okolja, pa niso avtentični in jih obravnavamo selektivno. To pa pomeni, da jih je potrebno při nadaljnjem postopku oceniti glede na njihovo arhitekton- sko, umetniško ali izrazno vrednost z enakimi kritēriji, kot srno ocenje- vali célotni objekt, předen srno ga spoznali za kulturni spomenik in ga kot takega razglasili. Nikakor pa ne moremo govoriti o originálnosti ali avtentičnost pri rezultatih posegov, ki so b'ili opravljeni na špomeniku po tis tem, ko je bü spomenik razglašen za spomenik. Iz navedenega sledi, daje vsak, tudi dobrònameren poseg v arhitekturni ali urbanistični spomenik dobra pri- ložnost, da uničimo njegovo spome- niško oziroma zgodovinsko pričeva- nje. Zaradi tega je potrebno pred vsakim posegom opraviti temeljito raziskavo objekta, za katero je kon- zervatorska stroka sprejela tennin inventarizācija. Poleg odgovorov na splošna vprašanja o morfologiji ob- jekta, o njegovem gradbenem sta- nju, mora inventarizācija zato, da bi zvěděli, kaj je na objektu avtenti- čnega in originalnega, odgovoriti na splet vprašanj, ki bi jih lahko při- kázali nekako takole: KDO je GRADIL KJEje ŽIVEL STANOVAL KDAJje DĚLAL KAKOje Vpašanje po KDO je vprašanje o so- ciografski sestavi mesta, na vpra- šanje, kdo gradi KJE, je potrebno odgovoriti, kdo najde kje pogoje za pridobivanje sredstev za preživlja- nje. Geografske danosti, gospodar- ske razmere, razpoložljivi viri ener- gije in tudi socialna privlačnost kraja so pomembni za razumevanje in s tem vrednotenje mesta in njegovüi pojavüi oblik. Naselitvene oblike, deželni in krajev- ni politični razvoj, uničenja zaradi požarov in vojnih dogodkov, širitve mesta v obdobjih gospodarskega razcveta je potrebno uporabiti kot odgovor na vprašanje ZAKAJ, so gra- dili na določenem prostoru in v do- ločenem času. Ob ugotavljaju zgodovinsko običaj- nega ali značilnega si je potrebno zastaví ti še vprašanje, KAKO so gra- düi - s kakšnimi materiali in v ka- terem času so graditelji v regiji razpolagali, od kod so jüi dobivali in kako so materiali pogojevali náčin gradnje in gradbeno tradicijo. Se- veda pa je uporabo materialov po- gojeval tudi pomen stavbě in ambi- cije njenega lastnika. Vsa delna vprašanja KDO, KJE, KD AJ, KAKO nas, če želimo dobiti izčrpne odgovore, kaj hitro pripeljejo od posamičnega objekta do ceļot z notranjimi soodvisnostmi. Arhitek- turni spomeniki nastopajo v sku- pinah na ulicah in trgih, ki tvorijo mestne četrti, te pa so med seboj prepletene in hierarhično struktu- rirane. V natančni povzetek stanja spada, prav zato, da bi lahko opredelili ob- seg avtentičnosti in originálnosti ar- hitektumega spomenika, tudi njego- va materialna predstavitev, ki poleg opřeme vsebuje tudi stanje stavbne substance kot nosilke zgodovinske- ga sporočūa. Tuje potrebno upošte- vati tako zidano strukturo in druge konstrukcijske elemente kot po- vršinsko obdelavo in slojevitost ometov, obenem pa tudi slojevitost oziroma paralelnost rezultatov grad- benih posegov v posameznih stilnüi oziroma zgodovinskih obdobjih. Prav njüiovo pravüno ovrednotenje omogoča pravüno ravnanje s spo- menikom v vseh fazah prenove in zagotavlja ohranjanjanje njegove originálnosti in njegove avtenti- čnosti. Gradbeni in vsebinski posegi v zgra- jeno stavbno strukturo, ne glede na njeno arhitektonsko ali pa tudi ma- teriálno vrednost si sledijo skozi stoletja. Njihovi cüji so prav različni in gredo od najbolj preprostega vzdrževanja gradbene substance do 22 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 09:17:26 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 16, 17/1991 posegov zaradi spremembe okusa, spremenjenih potřeb po prostoru in želja po višjem bivalnem in delovnem standardu. Že v času avten tiene ra- be mestnega prostora in njegove zgrajene strukture so bili fizični po- segi v stavbno substanco regulirani s številnimi zapisaniini in nezapi- s animi normami, ki so pogojevale videz mesta kot zbira posamez- nosti, na katere so se nanašale, s tem pa seveda njegove celotne pojav- ne slike. Razumljivo je, da je vsako delo člo- vekovih rok zapisano razpadu in degradaciji, še prav posebej pa neštetokrat predelovane, pogosto iz revnega materiala sezidane stavbě, ki srno jih spoznali za arhitekturne spomenike. Zato je potrebno opraviti določene íizične posege, ki bodo spo- meniške stavbě ohranili, omogočíli nadaljevanje avtentičnih vsebin ali jih usposobili za nove, a njihovemu zhačaju in pomenu ustrezne vse- bine. Posegi se lahko nanašajo na spomeniške celóte (mesto, ulico ali trg, lahko tudi na kare), na pósamez- ni objekt ali pá samo na del objekta, ki pa je za pričevalnost spomenika kot celóte zelo pomemben. Vsak poseg v zgrajeno stavbno sub- stanco pomeni vnos novih mate- rialov in s tem substančne spre- membe spomenika ter pogojno tudi spremembo njegovega videza, ki je lahķo v skladu z značajem spome- nika in zato ustrezna, lahko pa tudi moteča, če spreminja njegove av- tetične lastnosti. Zaradi tega je kom- patibilnost starih originalnih alt avtentičnih materialov z novimi ma- teriali, ki srno jih uporabili za posege v spomenik, pogoj za úspěšnost in- terveneije. Ta kompatibilnost pa mo- ra biti smiselna, vsebinska, fìzikalna in kemična. Stari in novi materiali se morajo torej med seboj v vseh pogle- dih ujemati, sicer srno na spomeni- ku naredili nepopravljivo škodo, če ga že nismo uničili. Enako velja tudi za vse vizuálně po- sege, na spomeniku dodajamo in odvzemamo posamezne arhitekton- ske demente zaradi spreminjanja ali dopolnjevannja njegove vsebine. Opravičilo, da so ti posegi posledica vsebinskih sprememb paje pogosto samo izgovor, da bi spomenik ozi- roma njegov videz prilagodili lastnim představám o njegovem videzu. Tako prilagajarije je lahko izrazito konzer- vativno z namenom, da bi spome- niku dali videz, ki ga morda nikoli ni imel, ali pa gre za preoblikovanje spomenika v smislu modnega ar- hitekturnega trenda. Obe üsmeritvi pa sta seveda napačni in za uspeh prenove kontraproduktivní. Zaradi čitljivosti večslojne arhitek- ture je možno seveda izvesti tudi razné posege, katerih rezultat je spremenjena pojavna slika arhitek- turnega spomenika. Toda ti posegi morajo biti usmeijeni predvsem v od s tranj evanj e neavtetičnili dodat- kov, torej dodatkov, do katerih je přišlo potem, koje prenehala avten- tična raba spomenika. V 19. stoletju so na primer zelo pogosto zazidali arkade v odličnih meščanskih ar- kad nih hodnikih, nastalih v 16. in 17. stoletju. Do tega je přišlo potem, ko so se meščanske hiše, namenjene eni družini, spremenile v najemni- ške kasarne, kjer je bila potřeba po zaprtem prostoru vse večja. Lahko bi pravzaprav řekli, daję po- jem avtentičnosti neposredno nave- zan na uporabo ali namembnost arhitekturnega spomenika. Če bi hoteli problem poenostaviti, bi lahko zatrdili, da so vsi posegi, ki so bili na spomeniku narejeni v času njegove avtentične rabe, del originala. Se- veda paje tudi v tem primeru potře; bno ravnati selektivno. Zgodilo se je na primer, da srno v Mariboru nad obokom iz 17. stoletja našli rezljan tramovni strop konca 15. ali začetka 1 6. stoletja. Potrebno se je bilo od- ločiti, ali prezentirati strop ali obok. Zaradi redkosti takšnih tramovnih stropov in zato, ker je bil obok po- sledica vsebinske spremembe pro- stora, ki pa danes ni več aktualna, je bila o dločitev jasna - prezentirali srno leseni strop. Selektivnost pristopa se nanaša na razné zvrsťi arhitektonskih ali ur- banističnih spomenikov kakor tudi na stopnjo ohranjenosti avtentičnih elementov in celotnega videza po- sameznih spomenikov. Zaradi tega poznamo v praksi nekako tri stopnje posegov, ki predstavljajo stopnjeva- nje glede na obseg posegov in glede na pomen spomenika. 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 23 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 09:17:26 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 16, 17/1991 Konzervacija pomeni vbistvu samo vzdrževanje tis tega s tanja in podobě spomenika, kakršnega smo našli v trenutku, ko smo ga spoznali in razglasili za spomenik. Tak pos tope k s spomenikom, ki v praksi izključuje vsak poseg v njegovo substanco, pa je seveda bolj ali manj hipóte tičen, saj v praksi ni spomenika, ki ne bi bil na neki náčin prizadet in za svojo ohranitev ne bi zahteval radikalnej- ših posegov. Konzervacija pride v po- štev samo izjemoma, in še to ża take dele spomenika, kot so njegova opre- ma in nekateri de taj li. V praksi je metodološki pris top re- stavracije kulturnega spomenika mnogo sprej emljivejši, čeprav je za- řadí zahtevnosti omejen na soraz- memo redke spomenike, ki zaradi svojega značaja in vrednosti prene- sejo selektiven pristop pri tehnologiji postopkov in pri ohranjanju stare ali obstoječe vsebine. Vsekakor pa je postopek restavracije sklop del, ka- te lili rezultat je povmitev spomenika v njegovo avtentično stanje ob ena- kovrednem obravnavanju njegove stavbne substance, njegovega videza in njegove vsebine - torej treh ele- mentov, ki tvorijo celovito spoemni- ško pričevalnost izbranega objekta. Pii objektih, ki so predmet vsak- danje rabe in gospodaijenja, obe- nem pa so sestavní del območij, ki so v preteklosti doživela ekonomsko in ilzično degradacijo, je za njihovo vrnitev potrebno ubrati drugačno metodo oziroma so potřební posegi, ki presegajo obseg in značaj posegov, potrebnih in možnih pri procesu re- stavracije. Tako je pri refunkcionali- zaciji stanovanjskih prostorov potre- bno vgraditi številne nove elemente, ki so po svojem značaju tuji avten- tični stavbni substanci. Taki ele- menti so vse komunalne instalacije, kot so vodovod, kanalizacija, plin, toplovod elelktrika in podobno. Poleg tega nastanejo težave z mikroloka- cijaini kopalnie, sanitarij in drugih pridobitev sodobnosti, ki jih v stari stavbni strukturi ni bilo in zaradi tega nimajo svojega logičnega pros- tora. Pogosto pa najdemo pri me- ščanskih stavbah tako imenovane sanitarne prizidke s skupnimi sani- tarijami, ki jih je zaradi razumevanja arhitekture potrebno odstraní ti ... Seveda pa to ne velja samo za stanovanja, ampak tudi za delav- nice, poslovne prostore, trgovine, kjer se pojavlja problem nosilnosti, višine prostorov, ventilacije... Gre to- rej za velik sklop posegov v raščeno stavbno substanco, kjer niso samo obodni židovi, kot si marsikdo pred- stavlja, ampak je celotria stavbna substanca, vidná in nevidna, nena- domestljiv sestavní del pričevalnosti spomenika. Vsi ti posegi pa lahko usodno spremenijo značaj spome- nika in njegovo spomeniško priče- vanje. Glede na to, da je v zaključenem delovnem procesu potrebno uspo- sobiti večji sklop stavb, včasili kar celo mestno jedro, seveda ne more- mo več govoriti o restavraciji posa- meznega objekta, ampak si poma- gamo z novim poj mom, ki pojasnjuje kompleksnost in zahtevnost potreb- nih posegov. Ob številnih poj mih, ki so se pred časom pri nas že pojavili in deloma tudi uveljavili kot so na primer sanacija, revitalizacija, ada- patacija, rehabilitācija, in so prevodi tuj ih pojmov, se je uveljavil pojem prenova, ki obsega tako strukturně kot vsebinske spremembe, potrebne za normalno uporabo stavb ob spo- štovanju vseh njihovih spomeniških lastnosti. Seveda pa je "spoštovanje spome- niških vrednot raščene arhitekture oziroma raščene stavbne substance" lahko zelo nevarna u smeri tev, ce proces projektiranja ne sloni na te- meljitem ovrednotenju in opredlitvi vseh originalnih in avtentičnih ele- mentov arhitekturnega spomenika, vnosi novih materialov niso temeljito pretehtani v interdisciplinarnih de- lovnih skupinah, novi "íiinkcijski" in estetski dodatki pa so omejeni na najnujnejše. Pri tem je potrebno po- dariü, da je morebitne rekonstruk- cije potrebno izvesti na osnovi naj- star jšega dokumentiranega stanja. Prenova, zlasti čeje kompleksno na- črtovana in sistematično izvajana, je proces, ki temeljito přetřese vsako grajeno strukturo ne glede na to, kolikšna je volja po ohranitvi njene zgodovinske pričevalnosti. Zaradi te- ga je za uspešno prenovo potřebná temeljita priprava, ki mora poseči v vse vidike fizičnih in vsebinskih po- segov. Operativno varovanje je torej tako varovanje spomenika, ki zali- teva njegovo celovito poznavanje, na osnovi katerega se odločamo o vrsti posegov, o uporabljenih materialih, o tehnologijah oziroma tehnoloških postopkih, o ohranitvi njegovih ori- ginalnih sestavin in o morebitnih spremembah njegove vsebine. Izrek, da je prenova najboljša pri- ložnost za uničenje kulturnega spo- menika, je zelo resničen, in čeprav zveni anekdotično, ga je potrebno resno upoštevati. Ob tem pa ne sme- mo pozabiti, daje prenova ob plura- lizmu interesov vseeno predvsem problem konzervatorske stroke in spomeniške službě kot kulturně de- javnosti; konzervacija, restavracija in prenova so kul turna dejanja v enaki meri kot katera koli druga kul turna manifestācija s svojimi zá- konitostmi in zahtevami. Jancz Mikuž, dipl. um. zgod., Zavod za varstvo naravne in kulturně dediščine Maribor. 24 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 09:17:26 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms