izvirni znanstveni članek	UDK 811.163'366
prejeto: 2006-04-12
K VPRAŠANJU ZAHODNE MEJE BALKANSKE JEZIKOVNE ZVEZE
Vlado NARTNIK
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša,
SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: vlado@zrc-sazu.si
IZVLEČEK
Južnoslovanski jeziki se delijo na vzhodno in zahodno vejo po prvotni sorodnosti in drugotni podobnosti. Vzhodna veja namreč z neslovansko soseščino sestavlja tudi jedro balkanske jezikovne zveze, nekaj balkanskih jezikovnih posebnosti pa prav tako sega v zahodno vejo.
Ključne besede: južnoslovanski jeziki, balkanska jezikovna zveza, oblikoskladje, svojilnost in določnost
INTEGRAZIONI ALLA QUESTIONE DEL CONFINE OCCIDENTALE DEL GRUPPO
LINGUISTICO DEI BALCANI
SINTESI
Le lingue slave meridionali sono suddivise in orientali e occidentali, data la loro comune origine e la diversita di sviluppo. Il ramo orientale costituisce, assieme ai vicini non slavi, il centro del sistema linguistico dei Balcani, e alcune similitudini linguistiche balcaniche si estendono anche nel ramo occidentale.
Parole chiave: lingue slave meridionali, sistema linguistico balcanico, morfosintassi, categoria di possesso e
determinatezza
Vlado NARTNIK: K VPRAŠANJU ZAHODNE MEJE BALKANSKE JEZIKOVNE ZVEZE, 369-372
Ko se jeziki med sabo razlikujejo, se hkrati družijo bodisi po prvotni sorodnosti bodisi po drugotni podobnosti. Po prvotni sorodnosti se južnoslovanski jeziki delijo na vzhodno in zahodno vejo. Oblikoslovno se ta delitev kaže najprej pri imenih ženskega spola v vzhodni posplošitvi nekdanjega trdodebelnega štetja tipa dobra žena - dobri ženi in v zahodni posplošitvi nekdanjega mehkodebelnega štetja tipa dobra žena - dobre žene (Ivic, 1994, 31), medtem ko se pri glagolih v sedanjiku kaže v vzhodnem razhajanju med nekdanjo vezivno in nevezivno spregatvijo tipa az govorja (nie govorim) - az slušam (nie slušame) ter v zahodni prevladi nekdanje nevezivne spregatve tipa ja govorim (mi govorimo) - ja slušam (mi slušamo).
Vzhodni veji pripadata bolgarščina in makedonščina, zahodni pa do pred kratkim enotna srbohrvaščina in slovenščina. Srbohrvaščina je pri tem pomenila Srbom in Hrvatom skupni knjižni jezik, sloneč na večinsko govorjeni štokavščini ter prekrivajoč manjšinsko govorjeno čakavščino in kajkavščino. Ravno slednji dve sta spet zanimivi z vidika druženja večine južnoslovanskih in dela sosednih jezikov po drugotni podobnosti. Po drugotni podobnosti zlasti v oblikoskladju namreč slovanska bolgarščina z bolj severno neslovansko romun-ščino in slovanska makedonščina z bolj zahodno neslo-vansko albanščino sestavljata jedro balkanske jezikovne zveze, tako imenovane po samosvojih balkanizmih (Cyhun, 1981, 6), kakor so posestno-namerno-bivalno izražanje prihodnosti in razvezovanje nedoločnikov v odvisnike, privesno izražanje svojilnosti in določnosti ter predponsko stopnjevanje.
Iz podanega jedra, ki se v primeru južnoslovanskih jezikov krije kar z vzhodno vejo, segajo posamezni bal-kanizmi še v neslovansko gagauščino in novo grščino pa tudi v zahodno vejo južnoslovanskih jezikov (Neroznak, 1998, 62). Za posebno razprostranjen balkanizem veljata zlasti posestno-namerno-bivalno izražanje prihodnosti in razvezovanje nedoločnikov v odvisnike. Tako je recimo v bolgarščini trdilni prihodnjik sestavljen iz namernega členka šte, razvitega iz praslovanskega glagola htteti, in sedanjika pregibnega glagola, medtem ko je nikalni prihodnjik sestavljen iz posestnega pomožnika njama, razvitega iz praslovanskega glagola ne imeti tako, da mu sledi odvisnik s pregibnim glagolom (Da-lewska-Gren, 1997, 377):
šte govorja šte slušam
njama da govorja njama da slušam
Podana protistava pravzaprav šele sledi predprihod-njiku, sestavljenemu iz zveze namernega členka šte in sedanjika ali prihodnjika bivalnega pomožnika stm oziroma btda ter opisnega deležnika pregibnega glagola dovršnega vida (Maslov, 1981, 259):
šte stm progovoril -a -o njama da stm progovoril -a -o šte btda progovoril -a -o njama da btda progovoril -a -o
V zahodni veji južnoslovanskih jezikov so razmerja bolj zapletena. Štokavščini in čakavščini pa tudi terščini in rezijanščini na slovenskem zahodu je na eni strani lastno namerno-bivalno izražanje prihodnosti (Steen-wijk, 1992, 183), s tem da čakavščina s terščino in z rezijanščino nedoločnika v namernem prihodnjiku ne razvezuje v odvisnik kakor bolj ali manj štokavščina:
govorit cu hocu da govorim
slušat cu hocu da slušam
necu govoriti necu da govorim
necu slušati necu da slušam
Nasproti vzhodnemu predprihodnjiku pa gre tu že za soprihodnjik z bivalnim pomožnikom budem in opisnim deležnikom pregibnega glagola nedovršnega vida (Nart-nik, 2004, 62):
budem govorio -la -lo budem slušao -la -lo
ne budem govorio -la -lo ne budem slušao -la -lo
V kajkavščini in slovenščini je na drugi strani prevladalo izražanje prihodnosti z bivalno klitiko bom (Len-ček, 1996, 205), zato toliko bolj izstopa namerna množina cmo zapet, ki jo je pesnik France Prešeren vnesel v drugo kitico Zdravljice:
Komu narpred veselo Zdravljico, bratje, čmo zapet? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, Brate vse, Kar nas je
Sinov sloveče matere!
Podobno izrazita je namerno-bivalno-namerna raz-postava prihodnjikov v uvodu in nadaljevanju ljudske pesmi Rošlin in Verjanko:
Kak hoče bit, kaj hočva strit? Ti si premlad se oženit, Jaz sem prestara se možit?
Se jutri bolno bom storila In k sinu rekla, govorila, Da boljši meni pred ne bo, Da pila merzlo bom vodo, Ki v černi gori se dobo. Sin me je vbogal vselej rad, K studencu hočem ga poslat.
Vlado NARTNIK: K VPRAŠANJU ZAHODNE MEJE BALKANSKE JEZIKOVNE ZVEZE, 369-372
Za nameček je kajkavščini in slovenščini lastno še razlikovanje med namernim in navadnim nedoločnikom (Lončaric, 1996, 108), kakor recimo med glagoli spat in stat po začetku ter glagolom piti na koncu navedene ljudske pesmi:
Zvečer z njim grede v kamro spat, Verjanko gre pod okno stat.
Verjanko gre pod bukvico, V Rošlina sproži puščico, Odpre mu žile z sabljico In v svojo belo kanglico Natoči vroče si kervi, Z njo k materi domov hiti, Besede take govori: Želeli piti sinovo, Zdaj nate kri Rošlinovo!
Hkrati s pojemanjem posestno-namerno-bivalnega izražanja prihodnosti pojema proti zahodu tudi klitično izražanje svojilnosti s privesnim dajalnikom v vezno-glagolskih stavkih (Cyhun, 1981, 101):
Bašta mi e tehnik, a majka mi e lekarka.
Slovenski odmev takega izražanja bi bila vsaj polovična možnost svojilnega obrata so ... sestrice, mu ... je brat v Prešernovi pesmi V spomin Valentina Vodnika:
50	zvezde sestrice, Mu mesec je brat; Ni dano mu ptice
51	ljubico zbrat.
Le da je svojilni obrat tu še naprej vključen v klitični niz veznoglagolskega stavka, medtem ko se privesni dajalnik s klitičnim nizom ne istoveti več. To je razvidno
iz prekrivanja naslednjih treh sevnoglagolskih stavkov (Maslov, 1981, 304):
Stojan go običa Marija.
Dadoh mu taja kniga na momčeto vi.
Kniga leži na masata.
V prvem stavku je klitični tožilnik go nadomestno izrazilo tožilnosti samostalnika Stojan, podobno kakor je v drugem stavku klitični dajalnik mu nadomestno izrazilo dajalnosti predložne zveze na momčeto s privesnim dajalnikom vi. Ko pa v tretjem stavku sledi še neposredna krajevnost predložne zveze na masata, se naravno izpostavi smiselna bližina med privesnim spol-nikom -to in privesnim dajalnikom vi v drugem stavku ter privesnim spolnikom -ta v tretjem stavku (Cyhun, 1981, 95). Tako se zdi, da je smiselna bližina tudi izzvala iskanje nadomestnega izražanja tožilnosti in dajalnosti glagolsko sevanih samostalnikov s privesnim spolnikom. Slovenski predvesni člen je nasproti vzhodnemu privesnemu spolniku sploh izgubil pregibanje (Mološnaja, 1998, 425, 426):
potok : ta tesni potok potoktt : tesnijat potok reka : ta srednja reka rekata : srednata reka morje : ta široko morje moreto : širokoto more
Iz vzhodne veje je v štokavščino naposled seglo tudi predponsko stopnjevanje v obliki posamičnih imensko-glagolskih sestavljenk tipa naj-junak - naj-voleti (Cyhun, 1981, 194, 195), medtem ko se bolgarskemu in makedonskemu predponskemu stopnjevanju še drugače pro-tistavlja kajkavsko in slovensko opisno stopnjevanje (Magner, 1966, 30, 33):
mehko	meko
bolj mehko	po-meko
najbolj mehko	naj-meko
ON THE ISSUE OF THE WESTERN BORDER OF THE BALKAN LINGUISTIC CONNECTION
Vlado NARTNIK
Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language,
SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 e-mail: vlado@zrc-sazu.si
SUMMARY
Languages, while differing from one another, are at the same time linked by either primary relation or secondary affinity. By primary relation, the Southern Slavic languages are divided into the eastern and western branches, the former comprising the Bulgarian and Macedonian languages, and the latter consisting of Slovenian and the till-recently unified Serbo-Croatian. The Serbo-Croatian language used to represent for the Serbs and Croatians a common written language, based on the majority-spoken Shtokavian, prevailing against the minority-spoken Chakavian and Kajkavian.
Vlado NARTNIK: K VPRAŠANJU ZAHODNE MEJE BALKANSKE JEZIKOVNE ZVEZE, 369-372
Precisely these two dialects, though, are interesting from the point of view of their links to the majority of southern Slavic and some of the neighbouring languages through secondary affinities. Especially in grammar, the Slavic Bulgarian with the non-Slavic Rumanian further north and the Slavic Macedonian with the non-Slavic Albanian to the west make up the core of the Balkan linguistic connection, named after its unconventional Balkanisms, such as the expression of the future by means of auxiliary verbs imeti, hoteti and biti, modifying infinitives into subordinate clauses, enclitical expression of possession and definiteness, and comparison by prefixation.
Individual Balkanisms from the mentioned core also extend into the western branch of the southern Slavic languages: thus, the Shtokavian and Chakavian, as well as the dialects spoken in the Torre and Resia Valleys in the Slovenian west, typically express the future by means of the auxiliary verbs hoteti and biti; in the Kajkavian and Slovenian eventually the auxiliary biti prevails. Concurrently, the use of enclitical structures to express possession and even more definiteness decreases towards the west. The Slovenian cases of the proclitic article are thus counterposed to the eastern use of the enclitic article.
Key words: South Slavic languages, Balkan Sprachbund, morphosyntax, possessivity and definiteness
VIRI IN LITERATURA
Cyhun, G. A. (1981): Tipologičeskie problemy balka-noslavjanskogo jazykovogo areala. Minsk, Nauka i tehnika.
Dalewska-Gren, H. (1997): J^zyki stowianskie. Warsza-wa, Wydawnictwo Naukowe PWN. Ivic, P. (1994): Celokupna dela III. Srpskohrvatski dija-lekti 1. Sremski Karlovci - Novi Sad, Izdavačka knjižar-nica Zorana Stojanovica.
Lencek, R. L. (1996): Izbrane razprave in eseji. Ljubljana, Slovenska matica.
Loncaric, M. (1996): Kajkavsko narječje. Zagreb, Škol-ska knjiga.
Magner, Th. F. (1966): A Zagreb Kajkavian Dialect. State College, The Pennsylvania State University.
Maslov, J. S. (1981): Grammatika bolgarskogo jazyka. Moskva, Vysšaja škola.
Mološnaja, T. N. (1998): Kontakty slavjanskih jazykov s neslavjanskimi: slavjansko-balkanskie i skandinavskie fakty (sistema artiklej). V: Slavjanskoe jazykoznanie. XII Meždunarodnyj sjezd slavistov. Doklady rossijskoj dele-gacii. Moskva, Nauka, 413-425.
Nartnik, V. (2004): Hostnikovi polemiki s Stanislavom Škrabcem na rob. V: Gantar Godina, I., Breznikar, M.: Davorin Hostnik med Slovenijo in Rusijo. Zbornik. Šmartno pri Litiji, Ustvarjalno središče Breznikar, 60-64. Neroznak, V. P. (1998): Balkanistika. V: Bol'šoj enciklo-pedičeskij slovar'. Moskva, Bol'šaja rossijskaja enciklopedija, 62-63.
Steenwijk, H. (1992): The Slovene Dialect of Resia: San Giorgio. Amsterdam - Atlanta, Rodopi.