!'
Posamezni izvod 1.30 šil., mesečna naročnina 5 šilingov.
Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. Glavni urednik: Franjo Ogris, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov:
Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124.
Letnik XI.
Celovec, petek, 26. oktober 1936
Štev. 43 (757)
Pomembne spremembe na Poljskem
Po dunajskih razgovorih
Prvi razgovor z ministrskim komitejem za izvedbo člena 7 je mimo. Naši predstavniki so se vrnili s ponovnimi obljubami in tolažbami.
Uradno sporočilo kratko pove, da so bili v odkritem razgovoru izneseni vsi pogledi, ki bi jih bilo treba pri posvetovanju o bodoči zakonski ureditvi vzeti v okvir razmišljanj in da so predvideni za obravnavo ostalih s členom 7 povezanih vprašanj nadaljnji razgovori.
Koroški Slovenci pozdravljamo dogodek kot znak, da se je s tem prvim razgovorom vprašanje člena 7 končno premaknilo z mrtve točke. Na žalost pa moramo tudi to pot z razočaranjem ugotoviti, da odgovorni čini-telji člena 7 ne gledajo kot celoto, ki naj zagotovi slovenski in hrvatski manjšini v Avstriji popolno enakopravnost, marveč kot zmes drobtiničarskih pravic, ki se v detajlnem reševanju lahko spremenijo prav v nasprotje. Prav zaradi tega nikakor ne moremo biti zadovoljni, da se je pričelo z reševanjem tistega vprašanja, ki je po našem, vsaj kar se tiče osnovnega šolstva, več ali manj ze rešeno, in to en mesec po začetku tega šolskega leta z obljubo rešitve do začetka prihodnjega. Nasprotno pa o posebni šolski nadzorstveni oblasti, kakor jo predvideva isti paragraf člena 7, še govora ni bilo.
Najbolj očitno in vznemirljivo pa je dejstvo, da iz izvajanj večinskih predstavnikov nikjer ni videti niti trohice nove miselnosti, bi je prišla do izraza leta 1945 5rav v odredbi o dvojezičnem šolstvu in kakor jo je pozneje formuliral bivši zunanji minister dr. Karl Gruber ob svojem uradnem obisku v Beogradu, češ, da bi bil izreden in pomemben napredek v mednarodnem življenju, če bi v manjšinah ne videli več elementa, ki razdvaja, temveč element, ki združuje in da je namen avstrijske vlade, da zagotovi manjšinam njihovo kulturno življenje in da jih na ta način pridobi za sodelovanje pri izgrajevanju boljših odnosov.
Mi vršimo in želimo v tem duhu tudi v bodoče kot manjšina vršiti plemenito poslanstvo povezovanja in mostu med dvema državama in sosednima narodoma in smo prepričani, da bi čimprejšnja uresničitev določb člena 7 pri tem mnogo pomagala. Poleg tega pa je treba demokratizacije javnega mnenja proti vsem hujskačem in narodnim nestrpnežem. Ali ni naravnost izzivanje, če se dva dni po prvem razgovoru že sestanejo iz zgodovine poznana hujskaška nacionalistična društva in protestirajo proti pravicam manjšine ter zahtevajo predajo nekdanjega Siid-markinega premoženja njenim naslednikom za novo raznarodovanje našega ljudstva!
Iz tega gledanja bi želeli, da bi odgovorni činitelji smatrali manjšinsko vprašanje predvsem kot notranjepolitično vprašanje, ki ga je treba iz demokratičnih in človečanskih razlogov zadovoljivo rešiti, in ne zgolj kot zunanjepolitično vprašanje, v kolikor zahtevajo njegovo rešitev slučajni mednarodni interesi.
Ob dejstvu, da tozadevnemu ministrskemu komiteju načeluje sam g. zunanji minister in sta člana komiteja še oba državna sekretarja zunanjega ministrstva, pa se nam zdi, da naša država gleda naše vprašanje zgolj z zunanjepolitičnih vidikov.
Na ta način pa je na drugi strani manjšina skoroda prisiljena iskati pomoč pač tudi pri drugih partnerjih Državne pogodbe. Kako je to lahko usodno, nam kaže primer Južne Tirolske. Mi ne želimo takega razvoja, pač pa počasno reševanje od strani vlade nikakor ni v korist pozitivnega vključevanja manjšine v državno življenje. Počasno reševanje lahko samo povzroči sum, da skušajo gotovi krogi zavlačevati rešitev člena 7 preko časa, v katerem so v smislu člena 34 Državne pogodbe uradni tolmači spornih vprašanj pri razlaganju in izvedbi Državne pogodbe še diplomatski predstavniki štirih velesil v Avstriji. Ob dejstvu, da bodo samo šolsko vprašanje reševali še celo leto do prihodnje jeseni, je malo upanja za rešitev ostalih določb člena 7 do 1. februarja 1957, ko ta termin že poteče -ci.
Ko se je pretekli petek začelo v Varšavi zasedanje 8. plenuma Združene delavske partije Poljske, so v dobro poučenih krogih napovedovali, da bo prišlo na tem zasedanju do sklepov, ki bodo lahko zgodovinskega pomena za nadaljnji razvoj Poljske. Potek zasedanja je pokazal, da te napovedi niso bile prazne besede, kajti sklepi plenuma pomenijo nedvomno pomembne spremembe tako v notranji kakor tudi zunanji politiki poljske vlade in delavskega gibanja.
Glavnega pomena so gotovo spremembe v centralnem komiteju poljske delavske partije, kamor so bili ponovno izvoljeni bivši člani, ki so jih pred leti zaradi „titoizma“ izključili iz partije in jih zaprli. Prvi med njimi je bivši generalni sekretar partije Vladislav Gomulka, katerega so na sedanjem zasedanju spet izvolili na stari položaj, medtem ko obrambni minister — sovjetski maršal Ro-kossowski — ni več član politbiroja CK. Gomulka je na zasedanju plenuma podal tudi obširno poročilo, v katerem je zavzel stališče do političnega in gospodarskega življenja v deželi ter v tej zvezi kritiziral delo dosedanjega vodstva partije. Govoril je tudi o odnosih med Poljsko in Sovjetsko zvezo ter o odnosih med socialističnimi deželami sploh
in kot glavni pogoj postavil enakopravnost odnosov, ki da morajo biti prežeti z odkritosrčnostjo in sodelovanjem.
V zvezi s spremembami na Poljskem je zanimivo, da je tik pred izvolitvijo novega CK delavske partije nenadoma prispela v Varšavo delegacija KP Sovjetske zveze, ki jo je vodil prvi sekretar Hruščev. Po večurnih razgovorih s predstavniki poljske delavske partije so sovjetski voditelji takoj spet odpotovali iz Poljske, v poročilu pa navajajo, da bo poljska delegacija v kratkem obiskala Moskvo, kjer da bodo nadaljevali razgovore
Na predvečer enajste obletnice ustanovitve Organizacije združenih narodov je priredila koroška sekcija Lige združenih narodov v Domu glasbe v Celovcu slavnostno akademijo.
Deželni glavar Wedenig je v svojem slavnostnem govoru poudaril, da je Avstrija s svojo lego na križišču vseh kontinen-
o nadaljnji utrditvi medsebojnih odnosov. Plenum pa je nato izvolil Gomulko (v za-padnih krogih ga imenujejo „poljski Tito“) za prvega sekretarja partije, kar na Zapadu smatrajo za občuten udarec sovjetski politiki.
Poročila iz Poljske navajajo, da je delovno ljudstvo Poljske z velikim zanimanjem spremljalo zasedanje plenuma in v neštetih resolucijah in na zborovanjih navdušeno pozdravilo rehabilitacijo svoječasno izključenih članov CK ter izpovedalo svoje so-glašanje s spremembami v partijskem vod-(Nadaljevanje na 8. strani)
talnih interesov še posebej zainteresirana na ohranitvi svetovnega miru, vsled česar se še tem bolj priznava k ideji Združenih narodov, ki jo je porodil zgodovinski razvoj. Zato je naša dolžnost, je dejal, da se prizadevno in neumorno trudimo za ostvaritev visokih ciljev velike skupnosti narodov. Ta naloga je posebno velika prav na našem področju, kjer se stikajo meje treh držav in se prepletajo trije jeziki in trije kulturni krogi. Tu se je treba s predanostjo in dobro voljo prizadevati za skupnost med narodi in za narodno strpnost. Ob dnevu Združenih narodov — je končno poudaril deželni glavar — obnavljam svoj apel, da ne gre, da bi samo v daljavi iskali uresničitev visokih idealov, treba je, da jim damo življenje v neposrednem okolju, kjer živimo, če nočemo, da bi ostali ti ideali brez vsebine, krvi in mesa.
Pri obsežnem kulturnem sporedu je z zborovskim in solističnim petjem ter z drugimi glasbenimi in literarnimi točkami sodelovalo na akademiji vseh šest na Koroškem obstoječih mednarodnih društev za gojitev prijateljstva med našo deželo in narodi posameznih sosednih in drugih držav. Med temi sta v okviru prispevka avstrijsko-jugoslovanskega društva v povezavi z jugoslovanskim generalnim konzulatom v Celovcu nastopila tudi slovenska umetnika, primadona ljubljanske Opere Vilma Bukovčeva, ki je zapela med drugimi tudi arijo iz Gotovčeve komične opere »Ero z onega sveta« in iz Dvorakove opere »Rusalka«, ter pianist Marijan Lipovšek, ki je pri klavirju spremljal umetnico in poustvaril več balkanskih plesov in plesnih miniatur. Vsi sodelujoči umetniki so želi ob nabito polni dvorani nedeljeno priznanje.
Zvezni kancler Raab se je mudil v Bonnu
Ta teden se je mudil zvezni kancler Raab na uradnem obisku v Zahodni Nemčiji, kjer je vodil razgovore z zahodno-nemškimi vladnimi predstavniki, predvsem z zveznim kanclerjem Adenauerjem. Pri tem je prišla do izraza poglobitev prijateljstva med obema deželama in je bilo poudarjeno, da je treba potegniti pod neslavno preteklost v dobi nacizma črto in začeti novo obdobje medsebojnega spoštovanja in razumevanja ter sodelovanja na vseh področjih. V viden znak so bila ob tej priliki medsebojno podeljena visoka odlikovanja.
Predstavniki obeh vlad so obravnavali tudi splošna politična vprašanja, odnose med Vzhodom in Zahodom ter se zavzemali za Združeno Evropo. V vseh vprašanjih so dosegli enotno gledanje.
Obisk kanclerja Raaba v Bonnu je hkrati — če izvzamemo za avstrijsko neodvisnost usodne razgovore svoječasnega kanclerja Schuschnigga s Hitlerjem v Berchtes-gadenu — prvi obisk avstrijskega vladnega šefa v Nemčiji po 26 letih.
Kmetje in najemniki!
Dne 11. novembra volimo v kmetijsko zbornico, v okrajne kmečke zbornice in v krajevne kmečke odbore.
Kmečka gospodarska zveza j,e naša edina zastopnica.
Kandidati Kmečke gospodarske zveze so iz naših vrst in bodo zastopali naše interese.
Mi hočemo
popolno enakopravnost s kmeti bogatih severnih predelov; ohraniti zemljo kmečkemu prebivalstvu; priboriti kmečkemu človeku starostno rento.
Zato zahtevamo
demokratizacijo kmetijske zbornice;
večje pravice okrajnih in krajevnih odborov.
Te naše pravice bodo zahtevali kandidati volilne skupine
Kmečka gospodarska zveza
KANDIDATI KMEČKE GOSPODARSKE ZVEZE SO za občni zbor kmetijske zbornice:
Janko Janežič, pd. Janežič v Lešah
Dr. Mirt Zwitter, podpredsednik Zveze slovenskih zadrug v Celovcu
Mirko Kumer, pd. Grče j na Blatu
Tomi Ogris, pd. Kopajnik v Tucah
Tomaž Dumpelnik, pd. Dumpelnik v Štebnu
Jože Brandstatter, pd. Vaguta v Ziljski Bistrici
Anton Gril, pd. Jegart v Plaznici
Feliks VVieser pd. Šošl v Slovenjem Plajberku
za okrajne kmečke zbornice
Beljak: Peter Kofler, pd. Vavčar v Stebnu
Miha Baumgartner, pd. Primik v Gorinčičah Franc Uršič, pd. Komatar v Maloščah Jurij Dragašnik, pd. Zlančič v Vinarah Jože Miklavčič, pd. Ščedemnik v Št. Janžu Maks Kanzian, pd. Kocjan v Rožeku Celovec: Lovro Kramer, pd. Janšej v Holbičah Tomi Ogris, pd. Kopajnik v Tucah Janez Korenjak, pd. Jančič v Trebljah Tomaž Kcban, pd. Šmon v Št. Gandolfu Anton Feinig, pd. Ucar v Svečah Miha Mothe, pd. Motej na Plešerki Velikovec: Mirko Kumer, pd. Črčej na Blatu Peter Štern, pd. Plesnikar v Kortah Gregor Krištof, pd. Frlin v Dvoru Miha Kačnik, pd. Joger v Mali vesi Adolf Picej, pd. Mohor v Zgornjih Žamanjah Florijan Nedved, pd. Havzar v Oženici Kordež Štefan, pd. Kukman v Mali vesi Miha Haderlap, pd. Vinki v Lepeni Valentin Karicelj, pd. Karicelj v Poleni Franc Kuster, pd. Domnik v Kokju
Deželni glavar ob dnevu Združenih narodov:
Pri nas je treba oživiti idejo mednarodne skupnosti

Nič novega v izvajanjih nasprotnikov dvojezične šolske odredbe
O poteku razgovorov na Dunaju in o izvajanju in stališču naših predstavnikov pred ministrskim komitejem je naš list podrobno poročal že zadnjič. To pot prinašamo poročilo o izvajanju ostalih delegatov iz Koroške.
Vsi brez izjeme so govorili za »pravico staršev", in to tako absolutno, da je izgledalo, kakor bi živeli v časih, ko so imeli starši pravico, da so svoje otroke, če so hoteli, enostavno odložili in jih prepustili usodi.
Kot zastopnika staršev sta nastopala deželni poslanec g. dr. Mayrhofer in velikovški župan g. Hosp. Ni znano, da bi obstojala kakršna koli vrhovna zveza tako imenovanih društev staršev in sta zato pač mogla govoriti kvečjemu v imenu velikovških purgarjev. Da so ti od nekdaj proti vsakršni napredni zamisli, je znano iz zgodovine, ko so se postavili proti prvotnemu načrtu napeljave železnice skozi Velikovec. Zato ni čudno, če hočejo tudi danes svoje mesto z odklanjanjem dvojezične šolske odredbe izolirati od slovenske in dvojezične okolice in širokega sosednega slovanskega sveta na jugu. Menda jim je bil prav zaradi tega v napotje tudi umetniško izdelani spomenik v čast partizanom na pokopališču v Št. Rupertu, ker je predstavljal življenjsko in človečansko širino.
Deželni poslanec g. dr. Mayrhofer je v tej zvezi šaril s svojo staro filozofijo o koroškem vprašanju, ki da je staro že tisoč let, čeprav tedaj o različnih narodnostih še govora ni bilo. Po tem. ” du je zahteval absolutno .^pravico starše katere ne more spremeniti noben deže! nin ne zvezni zakon. Širokogrudno je poudaril, da morajo tudi Slovenci dobiti svoje šole in vse pravice v smislu člena 7, pri čemer financielni pomisleki ne smejo igrati nobene vloge. Kako pa v praksi izgleda ta širokogrudnost napram koroškim Slovencem, je pokazal prav on sam na primeru gradbenega dovoljenja za prosvetni dom v Žitari vesi, ko je z njegovo odločitvijo lahko peščica nahujskanih »domovini zvestih" protizakonito dalj časa preprečevala pričetek gradnje med vojno uničenega prosvetnega doma.
Velikovški župan g. Hosp je pravico staršev izvajal iz pojma narodnosti, ki da je po njegovem priznavanje k določenemu kulturnemu krogu. Le kako potem razlaga pojm židovske nacije in rasne manjšine na sploh, o katerih tudi govori državna pogodba, ni pojasnil. S svojim predlogom, da bi volilni upravičenci s tajnim glasovanjem odločali o ureditvi šolstva, pa je najbolj jasno pokazal, da v razmeroma kratki dobi svojega bivanja na dvojezičnem ozemlju in kljub njegovi sicer znani demokratični nastrojenosti pač še ni upo-znal celotne problematike narodnostnega vprašanja na južnem Koroškem, da bi razumel, da zaradi vsestranske odvisnosti našega ljudstva tudi tako formalno demokratično reševanje pomeni v resnici le zlorabo demokracije.
Kot šolska strokovnjaka sta nastopala velikovški okrajni šolski nadzornik g. Maklin in ravnatelj žrelske ljudske šole g. Gutten-brunner.
Iznašanje velikovškega okrajnega šolskega nadzornika je kulminiralo v ugotovitvi, da so rezultati dvojezičnega šolskega pouka popolnoma nezadovoljivi.
Ta ugotovitev avtorja »Začetnice", ki jo splošno uporabljajo na dvojezičnih šolah, je popolnoma v nasprotju z vsemi dosedanjimi ugotovitvami istega gospoda kot predsednika delovne skupnosti dvojezičnih učiteljev ob drugih priložnostih. Človek ima nehote vtis, da g. Maklin tokrat ni govoril kot objektivni strokovnjak in šolnik, temveč po nalogu svoje ^stranke OVP, kar pa bi v primeru, da ta naša domneva drži, nikakor ne govorilo v prid njegovega položaja kot okrajnega šolskega nadzornika. Le tako je tudi razumeti ogorčenje g. deželnega glavarja Wedeniga o priliki razgovora pred ministrskim komite-
GOSPODARSKI DROBIŽ
Uspeh industrijske razstave v Brnu
Pred kratkim so v Brnu na Češkoslovaškem zaključili veliko industrijsko razstavo. Na razstavi je bilo razprodanega industrijskega blaga v vrednosti 206 milijonov čeških kron, medtem ko se za blago v vrednosti 211 milijonov čeških kron še pogajajo. Večji del proizvodov bodo izvozili v Anglijo, Egipt, Finsko, Madžarsko, Vzhodno in Zahodno Nemčijo, Sovjetsko zvezo in Turčijo. Razstavo si je ogledalo 1,75 milijona ljudi, od teh mnogo iz različnih inozemskih dežel. Prihodnje leto bodo razstavo v Brnu spremenili v mednarodni velesejem in razstavišče povečali ter preuredili.
jem, ki je z vso ostrino in nedvoumnostjo grajal to dvolično vlogo velikovškega okrajnega šolskega nadzornika.
Tudi predsednik socialistične učiteljske zveze na Koroškem in ravnatelj ljudske šole v Žrelcu g. Guttenbrunner ni prinesel nič novega pri utemeljevanju »pravice staršev". Prav on, ki od vsega početka nikdar ni upošteval zakonite odredbe o dvojezičnem šolstvu, je govoril o konfliktu učiteljev, ki so baje med dvema ognjema, in o tem, da baje državljanska vzgoja trpi zaradi spora okoli dvojezične odredbe, ker bi jo učitelji kot državni nameščenci po zakonskih predpisih morali izvajati, medtem ko so na drugi strani starši baje proti njej. Iz ust učitelja, ki po zakonu odredbo izvaja, bi to morda zvenelo resno, tako pa je to postavljanje prav tako netehtno kot trditev, da so učenci iz dvojezičnih šol na srednjih šolah slabši, kar vse je g. Tischler kot dolgoletni srednješolski profesor tudi že na licu mesta zavrnil, kakor mu je tudi povedal, da je pol ure pouka in pol ure pouka pač celotna ura pouka, ko je le-ta poceni hotel tudi s pedagoškega vidika odklanjati sedanjo dvojezično šolsko ureditev, češ pol ure ni celotna ura. Kot neresen izpade tudi njegov predlog, da naj bi se slovenščina poučevala na prostovoljni podlagi, če se na drugi strani sam kot ravnatelj ljudske šole, na katero se nanaša odredba o dvojezičnem šolstvu, kolikor nam je znano, do danes ni nič kaj potrudil, da bi se naučil drugi deželni jezik, ki ga predvideva šolska odredba.
Ko je govoril o težkočah posredovanja dveh visokih jezikov na dvojezičnih šolah, je posredno pobil vindišarsko teorijo in priznal, da gre pri koroškem slovenskem narečju za narečje, katerega visoki jezik je pač slovenščina, kar beležimo kot pozitivno stran njegovih izvajanj,
G. kancler ordinariata dr. Kirchner kot zastopnik katoliške cerkve je v začetku opozoril na delikatnost vprašanja prav zanj kot zastopnika cerkve, kar je izzvenelo tako, da ne more govoriti tako, kot bi želel. Zato se je v bistvu omejil le na citate tozadevne konstitucije papeža Leona XIII. in trdil, da se celovški ordinariat tudi ravna po teh pravilih in vrši v slovenskih cerkvah slovensko bogoslužje, v nemških nemško, v dvojezičnih pa
O dunajskih razgovorih, ki jih je ministrski komite za pripravo izvedbene zakonodaje k členu 7 državne pogodbe omejil zaenkrat na šolsko vprašanje, je objavil »Slovenski poročevalec" na prvi strani daljše poročilo svojega stalnega dopisnika na Dunaju. V članku pod naslovom »Na pragu boljših dni?" navaja dopisnik D. Robida med drugim, da sta mu predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Tischler označila srečanje z ministrskim komitejem kot prvi korak na poti k uresničitvi 7. člena državne pogodbe in da sta pred ministri poudarila, da v 7. členu ne gre le za šolsko vprašanje, marveč da je treba ta člen reševati kot celoto. Nato pa je v članku rečeno:
Kljub razveseljivemu dejstvu, da se je vprašanje priznanja zakonitih pravic koroških Slovencev premaknilo z mrtve točke, pa bi bilo treba zapisati ob robu nekaj pripomb, ki pa nikakor ne morejo zmanjšati pomena tega »prvega koraka« kot sta ga označila predstavnika koroških Slovencev.
Proti koroškim Slovencem in s tem v zvezi tudi proti 7. členu avstrijske državne pogodbe, ki pomeni koroškim Slovencem eno glavnih opor in upanje, se je v zadnjem času izredno povečala organizirana dejavnost protislovenskih veliko-nemških elementov na Koroškem. Obnovljena je bila Siidmarka, znana velikonem-ška organizacija, in svojega glavnega namena — germanizirati šolstvo — ni tudi danes prav čisto nič spremenila. Nič manjše germanizatorske vloge, le da na drugem splošno-kultumem področju ni imela »Landsmannschaft«, ki je na eni strani širila nemško kulturo na nenemškem področju, na drugi strani — konkretno na Koroškem — pa falsificirala in prisvajala slovensko kulturo kot svojo. Obe omenjeni organizaciji, »Siidmarka« in »Landsmannschaft«, sta se sedaj združili skupno z »Abwehrkampferbundom«, ki si lasti zaslugo, da je v dobi plebiscita priboril Ko-
dvojezično. Isto velja po njegovem tudi za veronauk.
Kljub temu pa se je na koncu svojih izvajanj sumljivo približal znanemu postavljanju generalnega vikarja dr. Kadrasa o absolutni pravici staršev, ki je baje kot naravni zakon nad cerkvenim in državnim zakonom. Le zakaj se potem cerkev bori proti odstranitvi § 144 kazenskega zakona, ko je vendar pravica staršev nad vsem!
G. superintendent Glasvischnig kot zastopnik protestantske cerkve je jasno povedal, da pride za protestantsko cerkev to vprašanje le malo v poštev, da tudi protestantska cerkev stoji na stališču, da je treba bogoslužje in veronauk vršiti v materinščini, kar bi veljalo predvsem za Sovče in Goriče. Na žalost pa nima slovenskih pridigarjev, da bi mogel temu pravilu zadostiti, sicer pa tozadevno tudi še ni bilo pritožb. V ostalem smatra, da je vprašanje šolskega pouka izključno zadeva države.
O stvarnih in v zavesti odgovornosti podanih izjavah gospoda deželnega glavarja We-deniga smo poročali že zadnjič; namestnik deželnega glavarja gospod Ferlitsch pa je nato, ko je najprej priznal, da gre pri šolski odredbi za sporazumen sklep celotne tedanje vlade in deželnega zbora, zagovarjal »pravico staršev", ki naj bi jo utemeljili že v okvirnem zveznem zakonu. Utemeljeval jo je s staro parolo o potrebi po enakih možnostih napredovanja v šoli, kar baje starši zahtevajo za svoje mladce.
Gospod deželni svetnik Rader hkrati kot zastopnik FPD je odklonil vsakoletno novo povpraševanje staršev, ker bi pomenilo to vedno znova spore in zahteval enkratno konč-noveljavno ureditev, za katero so po njegovem pristojni izvoljeni mandatarji. Pri tem pa je poudaril, da pravica manjšine ne sme pomeniti nasilja nad večino.
Iz vsega poročila je razvidno, da nobena stran ni prinesla nič novega in je zaradi tega še bolj čudno, zakaj ministrski komite do stvari ni zavzel nobenega stališča, čeprav je gospod minister za pouk dr. Drimmel zadnjič naši delegaciji izjavil, da je imel že pripravljen svoj načrt za rešitev šolskega vprašanja na južnem Koroškem, da pa ga je po ustanovitvi ministrskega komiteja predal le-temu v nadaljnje reševanje. Sedaj imamo obljubo, da bo rešeno do začetka prihodnjega šolskega leta.
roško Avstriji, v skupno organizacijo »Arbeitsgemeinschaft« za Južno Koroško.
Dejavnost, ki jo sedaj opravlja Siid-mark s skupno pomočjo ostalih dveh v skupni organizaciji, je naperjena proti 7. členu. Najprej so zreducirali 7. člen na golo vprašanje šolstva, a potem skušali s tako imenovanim »Elternrechtom« (pravico staršev) doseči, da bi se starši izjasnili za izključno nemške šole. Postavljati danes na prvo mesto vprašanje šolstva, s čigar ureditvijo — dvojezičnim poukom — so koroški Slovenci v glavnem zadovoljni (gre le za utrditev tega pouka, za ustanovitev slovenske gimnazije, na katero čakajo pripravljeni prostori, dijaki in profesorji, ter za odgovorno šolsko oblast), kaže kot bi šlo za reševanje pravic večine in ne manjšine. Ko so leta 1945 uvedli na Koroškem dvojezični pouk v šolah, je namestnik deželnega glavarja Ferlitsch podkrepil ta korak z besedami »ne sprašujmo otroka ali je Nemec ali Slovenec, temveč zahtevajmo, da se vsak učenec nauči obeh jezikov. Prepričan sem, da je to v korist obeh narodov, ki prebivata v naši deželi«.
Velikonemškega šovinizma na Koroškem ni podcenjevati. O njem se je lahko prepričal pretekli teden tudi obrambni minister Graf, kateremu so na občnem zboru koroškega Bauernbunda zagrozili, da bodo organizirali izsiljevalni pohod deset-tisoč staršev v Celovec, če se šolsko vprašanje nemudoma ne reši. Ukiniti dvojezični pouk, se pravi vzeti Slovencem še tisto malo, kar so po drugi svetovni vojni dobili. Pred takim izpadom je bil osupnjen celo Graf, ki je bil sicer glavni sejalec takega razpoloženja na Koroškem.
Kljub nerazpoloženju omenjenih krogov na Koroškem je Dunaj pokazal dobro voljo in vzel v roke 7. člen državne pogodbe. Uresničitev tega člena pa bo pomenila ne samo pridobitev osnovnih človečanskih pravic za koroške Slovence, marveč tudi utrditev dobrih sosednih odnosov z jugoslovanskimi narodi.
Velikonemškega šovinizma na Koroškem ni podcenjevati
tef SVETU
Los Angeles. — Demokratski kandidat za podpredsednika ZDA senator Estes Kefauwer je v nekem predvolilnem govoru izjavil, da bo naraščajoče radioaktivno izžarevanje, ki nastaja po eksplozijah vodikovih bomb, pomenilo »samomor« človeštva. Demokratski kandidat ze predsednika ZDA Adlai Ste-venson je že prej izjavil, da bo zahteval, če bo izvoljen, naj takoj opustijo poizkuse z atomskim in jedrskim orožjem.
Adis Abeba. — Etiopski cesar Haile Selassie je odpotoval v države Daljnega vzhoda. V teh državah se bo mudil nekaj časa na obisku. Iz Masaua se je z ladjo odpeljal v Bombaj. Iz Indije bo odpotoval na Japonsko, od tam pa v Burmo.
Sofija. — V skladu s sklepom izvršnega sveta mesta Stalina je bolgarsko narodno sobranje sklenilo, da bo mesto dobilo spet svoje prvotno ime Varna. V ukazu narodnega sobranja je rečeno, da so storili to zato, »da bi mesto obdržalo narodne in kulturne tradicije, ki jih je imelo nekdaj in so povezane z nekdanjim imenom Vama.«
Tokio. — Japonsko ministrstvo za zunanje zadeve je sporočilo, da namerava s Sovjetsko zvezo začeti razgovore o uvedbi japonskega konzulata v Vladivostoku. Japonska letalska družba pa namerava začeti redno letalsko progo med Japonsko in Vladivostokom, kar verjetno ne bo lahko, ker se je družba, ko je kupovala letala v ZDA, morala obvezati, da ameriških letal ne bo pošiljala v komunistične dežele.
Kairo. — Svet Arabske lige je pretekli teden sklenil, da bodo vse arabske države povečale pomoč Jordanu. Namen povečanja pomoči je, da bi se Jordan uspešneje upiral izraelskemu napadu. Razen tega bodo arabske države po sklepu Sveta lige dale potrebno pomoč tudi Egiptu v zvezi s Suezom.
Washington. — Kot poročajo iz zanesljivih virov, je generalni sekretar Organizacije združenih narodov Dag Hammarskjold poslal vladam Francije, Velike Britanije in Egipta povabilo, naj bi 29. oktobra v Ženevi začeli pogajanja o sueškem sporu.
London. — Sef levega krila britanske laburistične stranke Bevan je v Bristolu napadel pobudo zahodnoevropskih držav za ustanovitev skupnega evropskega tržišča. Britansko vlado pa je Bevan kritiziral, češ da je preveč poslušna Združenim državam Amerike.
Washington. — Predsednik sovjetske vlade Bulganin je poslal ameriškemu prezidentu Eisenhowerju novo poslanico, v kateri se ponovno zavzema za prepoved atomskega orožja. Dokler pa takega sporazuma ni mogoče doseči, predlaga, da bi se vsaj sporazumeli o prepovedi nadaljnjih atomskih poskusov. Eisenhower je v svojem odgovoru izjavil, da gre pri Bulganinovem pismu za propagandni manever in za nedovoljeno vmešavanje v notranje zadeve Amerike.
Amman. — Pri nedeljskih volitvah v novi jordanski parlament so dobile pretežno večino stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost Jordanije ter se borijo proti vmešavanju zapadnih velesil v notranje zadeve jordanskega ljudstva.
Manila. — V južnih planinah otoka Mindora v jugovzhodnem delu otočja Luzon so našli skupino 50 pripadnikov bivše japonske vojske, ki se še do sedaj niso predali. Kaže, da so pripadali japonski garniziji v Kalapanu, glavnem mestu na otoku Mindoru, ki so ga zavzele ameriške čete leta 1945.
Buenos Aires. — Argentina predlaga, naj bi Generalna skupščina OZN na letošnjem zasedanju razpravljala o ustanovitvi mednarodnega organa, ki bi se posvetoval o vseh važnih mednarodnih dogodkih splošnega pomena. Ustanovitev takšnega skupnega foruma bi državam omogočala, da se hitro posvetujejo in povedo svoja mnenja o vseh možnih posledicah nekega mednarodnega dogodka in potem o tem temeljito poročajo Združenim narodom.

5	ROK ARIH:
(Konec)
Skupina partizanov je slišala že pred desetimi dnevi, da pripravljajo nanje hajko. Zatem se ni zgodilo nič. Tega, da jih je izdal krčmar iz Kota, ki je opazil sij, in da so že obkoljeni, niso vedeli. Zaradi neprehodnosti so se odločili partizani, ki so v zgodnje jutro opazili pohod osrednjega napadalnega oddelka z lajtnantom in vodičem (ta je krenil nad skalo v vrh), za umik v levo, kjer je sonce že jemalo sneg. Prekoračiti so morali dve gozdni jasi.
Nad drugo jaso pa je pred njimi že zasedla svoje položaje skupina s Tonner-jem.
Ta je ves nervozen želel tega dne dokazati, da ne zna streljati le v hrbet, da se zna boriti tudi kot oni na fronti, da je tudi tukaj fronta, in to še bolj zahtevna, kot bi si kdorkoli mislil. Zato je kar se da spretno pripeljal skupino na njeno mesto, nestrpno opazoval goščavo preko jase, nad katero so se bili ustavili. Spreminjal se je od trenutka do trenutka. Zdaj je bil pes slednik, zdaj zopet ptič ropar, ki išče v dolini svojo žrtev, zdaj pa je že režal kakor hijena, ki bo vsaj trgala, strgala, če bo kaj ostalo zanjo.
Ko je zagledal prihajati iz gozda na jaso postave, drugo za drugo: Johna, nato Bredo, Miro, Andrejo . . . , ga je podoficir komaj zadržal.
Čim so bili partizani v sredi plane, je zadrdrala vanje strojnica, nato še ena in še ena od zadaj; začel se je juriš. Obkoljeni so popadali v sneg, nekateri zadeti od prvih rafalov, drugi pa so streljali in se umikali v globokem snegu.
Tonner sedaj ni slišal ali čutil krogel, in tako je prvi prispel na kraj.
Rafali, streljanje in eksplozije bomb, ki so si jih pritiskale na svoje prsi partizanke; te so ravnale s starim premislekom in davno odločitvijo. (Že premnogokrat so se o tem razgovarjale. Če pride do tega, so takrat zagotavljale — tedaj bom ...)
Tedaj so kmalu postrelile, kar so imele nabojev. Zatem so se jim nekako same od sebe odvile bombe, hruške, narezljane in pridržale, pritisnile so jih k prsim, kakor bi pritisnile k sebi na prsi otroka, ki ga nikoli ne bodo rodile, ali ki so ga nekoč že.
Ob eksploziji so vzplavale poševno v zrak, zavite v bel oblak, premešan s snegom, ognjem in krvjo1.
Podoficir in lovci so obstali, ko so se jim prikazale čudne žene v svojih zadnjih trenutkih, kakor da bi vzplavale nekam v neznano, navzgor, vzpete, okrvavljene, zveste same sebi, trpeče. In take, viseče v zraku, kakor da je zastal z njimi in njih življenji vred čas, bodo za vselej nosili s seboj vsi, ki so jih videli, in vsi, ki so še kasneje ali pa bodo kdajkoli zvedeli za
njih nerazumljivo:	zvestobo, trpljenje,
žrtev.
Takih nikoli več ne bodo mogli pozabiti ne Kurt, ne Lipej, ne vsi oni preplašeni ljudje iz Landwache, ki so jih na pol nagnali semkaj.
Vtem pa je Tonner skakal od trupla do trupla ali od enega do drugega na pol živega človeka in vpil, ne, rjul: »Flinten-weiber! Flintenweiber!«
Možje, ki so se sedaj zgrinjali od vseh strani, so ostrmeli. Od najbližjih je nekomu postalo slabo, nekdo je bruhal. Kurt je hlipal in ni mogel izgovoriti besede »Schwein«, nekje Sredi grla mu je zastala.
Ko pa so možje videli, kam vbada Tonner svoj dolgi lovski nož, in se zavedli, da je v sredi najpostavnejše partizanke že vrezana krvaveča peterokraka zvezda (trotamora), se jim je zazdelo, da je v gozdu mraz. Veter, ki je zapihal, je obliznil človeka do kosti kakor jeklen jezik. Dojke žena so se jim zdele kot iz testa, in prepričani so bili, da se možakarjeva roka ne bo mogla več ločiti od tistega, kar je gnetel.
On pa je občutil, kako mesi testo, ki bo vzšlo, njegov pogled je bil le za trenutke steklen. Nato je obrisal v njih cunje nož in ves močvirnat, kakršen je bil, rekel:
»Ne boš več, Flintenweib, tega ne boš več rabila!«
Zatem so zvezali gole noge vseh banditov in jih pripeli za sani. Kmet, ki se ni upal pokrižati, je zavlekel svoj tovor do lesene cestarske ute (pri Št. Petru), kamor so jih zmetali. Vsi udeleženci so bili povabljeni v taberno in še dolgo v noč je bil »oj slavljenec današnji« Tonner, ki je s svojim močvirnatim, neuničljivim obrazom, spravljal vse v zadrego.
Za gozdarskega pomočnika Kurta je bilo ta večer žganje voda, nobene moči ni imelo.
Čez tri dni pa so bandite skrivaj zagrebli nekje za Dravo.
Kje, tega takrat ni zvedel niti Pack, ki je kot kurir odšel iz bunkerja, še preden je bil sklenjen obroč.
Tako so zaključili spomin —- in ne bi ga, če ne bi zagrgral Pack in ne bi poskočili vsi, da mu pomorejo. »Vrglo ga je«, so vpili, »držite ga! Vode!«
»Siromak,« je vzdihnila gostilničarka, »kaj pa ima od vsega. Ne bi smel misliti na take stvari.«
M^RA A °
Kadar pa se zdaj po desetih letih srečam s čudovito pravljico o dečvi Zali in njenim trpljenjem, znjeno žrtvijo, zvestobo, s Turki in pač z vsem, kar je zvezano z njo — se domislim teh dečev brez imena — partizank: mogoče Mire, Andreje, Tonce, Zale, Majde in kdo ve, koliko je še teh imen.
Zase vem, kako je bilo z njih zvestobo, trpljenjem in žrtvijo, to se zdi mogoče danes komurkoli nerazumljivo, ker je tega že tako dolgo, da skoraj že ni več res.
Vem še, da jih je Zala sprejela v svoje kraljestvo, v naš spomin, in tako se vedno znova in znova srečujem z njimi. Zdaj mi ni več težko, kajti verjetno je, da so vrezali V mojo zibelko trotamoro — in to znamenje je zdravilo za mlada srca, če je vrezano v les, če pa ga kdorkoli zlorabi — kliče moro nase!
Opomba pisatelja: Zgornjo zgodbo si naj razlaga vsak na svojo odgovornost.
Založba »Kmečka knjiga« je pred kratkim ponovno izdala Jurčičevega »Desetega brata«, ki je prav gotovo eden izmed najbolj razširjenih slovenskih romanov. Roman pozna skoraj vsak Slovenec in ne samo preprosti bralec rad posega po Jurčičevem romanu, ampak tudi bralec z zahtevnejšim literarnim okusom.
Lahko rečemo, da nas je s to knjigo zopet obiskal stari prijatelj vseh, ki ljubijo lepo slovensko knjigo, pa naj bodo to preprosti ljudje ali izobraženci. Seveda pa so z romanom prišli tudi vsi znanci, ki jim je dal življenje pisatelj Jurčič. Kdo se ne spominja Krjavlja, Kvasa, Dolefa, Peharčka, Manice in drugih. Vse te osebe so zrasle iz vaške stvarnosti, ki jo je Jurčič do potankosti poznal in jo znal prenesti na papir tako, da osebe prav zaživijo, ko začnemo roman brati. Prav zaradi tega lahko rečemo, da je »Deseti brat« ljudski, bralcem blizu, kar pa seveda ne pomeni, da bi se kakor koli zmanjšala njegova umetniška vrednota ali potemnel pripovedni blesk, ki nam sije s
(Župančič, Dela/IV, str. 146). Vsak jezik ima tudi zelo trdoživo življenje, že zaradi razmeroma velikih težav priučti se tujemu jeziku in iz raznih socioloških vzrokov, od katerih ni najmanj važen ta, da človek, zaposlen z delom za vsakdanji kruh, v svojem poklicu, težko najde čas učiti se poleg jezika, v katerega območje je z rojstvom postavljen, še kak'h drugih jezikov. Zaradi take kulturne pomembnosti jezika in iz raznih socioloških vzrokov je jezikovno vprašanje seveda trajne važnosti in vsak trenutek lahko postane tudi polit’eno vprašanje. Napačno pa je obravnavati jezikovno vprašanje tako izključno s političnega vidika, kakor to delajo na Koroškem in k čemur so prav Wuttejevi spisi zelo bistveno pripomogli.
Po tej vojni sem že pogosto bral v nemških listih opazko, da še nikdar niso pisali v nemškem svetu tako slabe nemščine, kakor za časa nacizma. To ni opazka nekje ob robu dogajanja v nemškem svetu. Ta pojav odkriva nasprotje v življenjskem konceptu nemškega jezikovnega sveta, ki je zelo načelnega značaja. Ali ni zanimivo, da je Goebbels ukinil Nemško akademijo (Deutsche Akademie) v Miin-chenu, ki je gojila nemški jezik in v svojih znanstvenih izjavah zastopala stališče, da bi se značaju nemškega naroda bolj prilegalo vršiti kulturno nalogo, ki mu jo omogoča položaj nemškega jezika v svetu, kakor pa da se vdaja pijanosti politične moči, politične nadvlade nad svetom. Tako sem bral 1. 1952 v
Kaj zanima nemško srednješolsko mladino?
Profesor, na nemški univerzi v Mar-burgu je po nalogu instituta za psihologijo izvedel zanimivo anketo med srednješolsko mladino. Pritegnil je 1437 dijakov s petih zavodov različnih tipov — od humanistične gimnazije do realke — ter jim stavil vprašanja po najbolj priljubljenih in nepriljubljenih predmetih.
Rezultati ankete so prav zanimivi. Celo v naši dobi tehnike in naravoslovnih znanosti preseneča tako laika kot strokovnjaka presenetljiva ugotovitev, da je suhoparna in komplicirana matematika najbolj priljubljen predmet na srednjih šolah. Matematiki sledi takoj telovadba, potem pa se vrstijo kemija, fizika, angleščina, biologija in nemščina. Le malenkostno pa je zanimanje za zgodovino, zemljepis in risanje.
Nič manj niso bili zanimivi odgovori na vprašanje, kateri predmet je najmanj priljubljen. Najbrž ne bi nihče uganil: glasba. Sledita latinščina, ki je delala preglavice že starejšim generacijam, ter francoščina, katero je angleščina potisnila v ozadje. Četrto mesto nepriljubljenosti pa zavzemajo politične vede.
Izid ankete kaže, da je doživelo v zadnjih desetletjih velik porast zanimanje za naravoslovne vede, in sicer na račun jezikov, ki imajo nekaj več veljave le pri dekletih.
teh tako znanih strani, ki jih je Jurčič pisal s svojim odličnim pripovednim talentom.
Mikavnost ponovne izdaje »Desetega brata« je prav gotovo tudi v tem, da je »Kmečka knjiga« pridobila novega ilustratorja Gvida Birolla, ki je s svojim talentom dal novo podobo Jurčičevim junakom. Birolla je že tretji ilustrator, ki je ilustriral ta roman. Prvi je Desetega brata ilustriral Vavpotič, drugi pa Maksim Gaspari. Zanimivo je primerjati, kako so trije priznani umetniki ilustrirali to delo, vsak je dodal nekaj svojega in tako poudaril svoje posebnosti in slikarske prijeme.
»Kmečka knjiga« pa je prav tako pred kratkim izdala »Zbornik za kmetijstvo in gozdarstvo«, 2. zvezek, ter ing. Zdravka Trunka brošuro: »Ročno orodje gozdnega delavca za obdelavo lesa«.
Vse omenjene knjige si lahko naročite v knjigami »Naša knjiga«, Celovec, Ga-sometergasse 10.
članku predavanju, ki ga je objavil v „Dolomiten" (od 18. do 26. junija 1952) generalni tajnik Inštituta za zveze z inozemstvom (Institut fiir Auslandsbeziehungen) v Stuttgartu, dr. Franz Thierfelder pod naslovom: ,,Hat die deutsche Sprache in der Welt noch eine Zu-kunft?“ T. začenja z besedami: ,.Čim bolj se čuti neki narod ogroženega v svojem obstoju, tembolj strastno se oklepa svojega jezika... Gojitev in pospeševanje svojega materinskega jezika imajo za svojo naravno dolžnost ne samo veliki, temveč tudi srednji in mali narodi ...“ Nadaljuje z razpravljanjem o položaju nemškega jezika v svetu in o perspektivah za bodočnost. Poziva na vrnitev k tradiciji Herderja in Wilhelma von Humboldta. Med drugim pravi Thierfelder: „Vsako internacionalno širjenje jezikovnega znanja prispeva k zbližanju med narodi. Ako se jezik ne izrablja politično, ako se ne poizkuša razširiti na račun domačih materinskih jezikov, ako nima namena otežavati naravnega razvoja nekega naroda, je širjeme jezikovnega znanja zdrav pojav... V družini zapadnih evropskih narodov ni nadomestljiv, o tem sem globoko prepričan, sploh noben jezik. Razvoj v našem delu sveta, kakor vidim, ne gre v smer jezikovnega poenotenja, temveč v smer pomnožitve jezikovnega znanja vsakega človeka ... Bil je nesrečen predsodek, da smo slovanske jezike tako dolgo zanemarjali. .
(Se nadaljuje)
Lojze Ude:	13
TEORIJA O VINDIŠARJIH
(Osnutek kritične razprave)
Jezikovno vprašanje izgublja svoj politični akcent le, če obstaja v večjezični državi dejanska enakopravnost, 'dejanska svoboda razvijanja kulture v svojem jeziku, če ima vsaka jezikovna skupina lastno šolstvo itd. Če take enakopravnosti ni ali če obstoji celo izrazita težnja za tem, da se jezik neke jezikovne manjšine zatre, tedaj se pojavi težnja po avtonomiji ali po odcepitvi. Vprašanje jezika postane izrazito politično vprašanje. jezik postane kriterij nacionalne pripadnosti (tu strogo v zapadnoevropskem pomenu besede nacija). Težnja po združitvi z matično narodno državo postane močnejša kakor druge interesne povezanosti, ki morebiti obstojajo. V tem je neka zakonitost, ki je ne gre podcenjevati ali zmerjati z iredentizmom.
Wutte obravnava jezikovno vprašam'e v tej razpravi izključno, v drugih pa pretežno z vidika kriterija nacionalne pripadnosti z jasno politično ostjo; saj so Slovenci, ki se priznavajo k slovenskemu materinskemu jeziku, po Wuttejevi logiki že kar s tem iredentisti. To je druga, huda pomanjkljivost Wuttejevega teoretiziranja. Wutte ni samo slab sociolog, on je tudi gluhonemec za kulturna vprašanja. V
tem na Koroškem ni osamljen. Nacionalni šovinizem za kulturna vprašanja tako nima razumevanja, ker se izživlja izključno v pol tični sferi. To je močno surova miselnost. Jezikovnega vprašanja na Koroškem pa s tega vidika ni mogoče rešiti. Jezikovno vprašanje ima tudi tedaj, kadar ni postavljeno kot kriterij za nacionalno pripadnost, svoj veliki pomen. Jezik je že sam po sebi bistveni del kulture, bistveni pogoj kulturnega napredka. Materinski jezik je vprašanje topline, sočnosti in točnosti izražanja, razumnega dela, razumne najuspešnejše vzgoje, je vprašanje demokratične širine izobrazbe. Prav v tem življenjskem območju in za ta namen je materinski jezik nenadomestljiv. O,tem govore zgodovinske izkušnje in skladovnice razprav in izjav velikih pisateljev in vzgojeslovcev. Jezik je več kakor samo občevalno sredstvo (Verkehrsmittel). Ko bi temu ne bilo tako, bi mogli veliki pesniki in pisatelji enako dobro pihati v kateremkoli jeziku. Tako pa z izredno redkimi izjemami pišejo le v enem,' svojem, materinskem jeziku. Slovenski pesnik Župančič pravi: .Jezik je čustvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz sedanjosti v bodočnost. Vse kar si, ves ti, s svojo osebno in narodno preteklostjo"
NOVE KNJIGE
Nova izdaja Jurčičevega »Desetega brata”

QIcl o mA nivtmk, dan počastimo junake
Iz leta v leto se ponavlja čas, ko v prvih dneh novembra obiskujemo pokopališča in se bolj kot kdaj koli med letom spominjamo dragih, ki so pred nami našli zadnji prostor v tihi gomili, kjer nevzdramno spe zadnje, večno spanje. Dolga je vrsta grobov, ki jih narava krasi že pred dnevom vseh mrtvih z barvnimi mrtvaškimi glasniki padajočega listja, ki ga jesenski veter raztresa po grobovih. Za dan vseh mrtvih pa ljubeče roke očistijo in zrahljajo grobove in jih okrasijo z jesenskim cvetjem ter prižigajo lučice.
Boleča je rana, ko stojimo ob gomili rajnih svojcev in se zamislimo, kaj smo z njimi izgubili. V duhu vstajajo pred nami in se pogovarjamo z njimi. Svojih dragih pokojnih svojcev nikdar ne pozabimo.
Kdor izmed našega trpečega, izkrvavelega in preganjanega ljudstva pride na pokopališče, se ne ustavi samo ob gomili svojih dragih, ampak tudi ob zadnjem počivališču ali spomeniku onih, ki so v najhujšem času dali svoje najdražje, svoje življenje, za zmago pravice nad krivico in nasiljem. Dragocene žrtve
Rt 2ewtfe
Malošče
Se v četrtek preteklega tedna je nenehno marljivi kmet Karel Miki, p. d. Mager v Maloščah, delal na polju. Oral je na eni izmed svojih plodnih in skrbno negovanih njiv, da bi spet vsejal kleno seme za mlado rast. Toda zgodilo se je, česar nihče ni pričakoval, ko ga je ponoči dohitela neizprosna smrt. Pokojni je sicer bolehal že dalje časa in je pogosto veliko trpel zaradi posledic rane v glavi, ki jo je odnesel že iz prve svetovne vojne.
S pokojnim Miklom je svojo ljubljeno domačijo zapustil ugleden mož in gospodar, ki je bil znan daleč preko meja svojega domačega kraja. Kot napreden in podjeten kmet je imel svoje gospodarstvo vzorno urejeno ter so si njegovo zgledno kmetijstvo rade ogledale razne kmetijske ekskurzije in si je ob njej izpopolnjevalo strokovno znanje več kmetijskih praktikantov.
Razumljivo je, da so razgledanemu možu poverjali tudi funkcije v raznih ustanovah. Izvolili so ga v občinski odbor in krajevne gospodarske in narodne organizacije. Leta 1932 je kandidiral na slovenski listi v kmetijsko zbornico, v času Dollfussove Avstrije pa so ga poklicali
kot zastopnika kmetov v tedanji po stanovih organizirani deželni zbor.
Pokojni Karel Miki, znan kot trden in odločen Slovenec, je bil kot tak tudi nacističnim nasilnikom trn v peti, zato so ga hoteli odstraniti ter so tudi njega s številnimi slovenskimi koroškimi družinami neusmiljeno iztirali v tuje pregnanstvo. Kot zaveden narodnjak je moral prestati grenko izseljeniško trpljenje.
Pogreb pokojnega Karla Mikla je bil v soboto in se ga je udeležila velika množica žalnih gostov, med temi mnogo predstavnikov raznih ustanov in organizacij. Kljub ogromni udeležbi je motila napačna objava v listih, da bo pogreb šele v nedeljo, ker bi bil še marsikdo prišel. Pri pogrebnih svečanostih je ob odprtem grobu poleg domačega g. župnika spregovorilo več govornikov, v imenu izseljencev pa se je od sotrpina poslovil podpredsednik Zveze slov. izseljencev Lovro Kramer. Ker je Zveza prejela obvestilo o pogrebu prepozno, je namesto venca nakazala odgovarjajočo vsoto Slovenskemu dijaškemu domu v Celovcu.
Pokojnemu Miklu naj bo domača zemlja lahka, žalostnim svojcem pa naše iskreno sožalje!
Igralci SPD ,,Peca” iz Šmihela v Mežiški dolini
padlih partizanov so vse naše, ki so za ceno svojega življenja doprinesle, da so se narodi otresli nasilja, v katerega jih je pahnil podivjani nacistični svet, pod katerega okrutnostjo je neizmerno trpelo tudi naše ljudstvo. Vsa naša zemlja v Zilji, Rožu in Podjuni je posejana z grobovi dragocenih žrtev. Vse te spomenike krvave borbe za lepše življenje, ki so naša svetišča, bodo ljubeče roke očistile, zrahljale in obsule s cvetjem. Tako hočemo spet znova počastiti spomin na najboljše sinove lastnega ljudstva in drugih narodov.
Iz grobov dragocenih žrtev pa slišimo tudi nenehen opomin: Krepite duha in voljo za prizadevanje, da se krvavo nasilstvo ne bo nikdar več ponovilo, da bo nevarnost vojne za vedno ukročena. Združite se vsi dobro-misleči in si prizadevajte, da bo med narodi dejansko prišlo do mirnega sožitja in prijateljskega sodelovanja.
Nova žandarmorijska rajonska meja Miklavčevo in Galicija
Kakor javlja deželno žandarmerijsko poveljstvo za Koroško, so sporazumno z okrajnim glavarstvom v Velikovcu spremenili žandarmerijsko rajonsko mejo Miklavčevo in Galicija. Kraje Zgornje Vi-nare, Mlinče in Pogrče, ki so doslej pripadali žandarmerijski postaji Galicija, so dodelili žandarmerijski postaji Miklavčevo. Po spremembi se krijejo tudi občinske meje Žitare vesi in Galicije z rajonskimi mejami orožniških postaj Miklavčevo in Galicija.
Skupina igralcev Slovenskega prosvetnega društva »Peca« v Šmihelu nad Pliberkom je minulo soboto napravila izlet v Mežiško dolino. Ker so imeli naštudirano Molierovo komedijo »Scapinove zvijače«, so z igro v Mežici tudi gostovali. Ansambel igralcev predstavljajo sama mlada dekleta in fantje ter so se za nastop v Mežici pod spretnim vodstvom režiserja marljivo pripravljali v napornih vajah in kakor se je pokazalo, tudi dobro pripravili. Predsednik društva Lojze Kraut je izlet in gostovanje organiziral, Delavsko kulturno društvo »Svoboda« v Mežici pa je z velikim uspehom ukrenilo vse potrebno v svojem kraju.
Po nekaterih težkočah, ki jih je bilo treba premostiti doma, ko so z gotove strani skušali razcepiti enotnost igralcev, je bilo za izlet vse pripravljeno. Dobro razpoloženi so igralci dospeli na mejo in kmalu opravili obmejne formalnosti pri avstrijskih in jugoslovanskih obmejnih organih. Reči moramo, da so bili obmejni organi na obeh straneh zelo korektni in vljudni, kar je na vse napravilo prijeten vtis. Vljudnost in korektnost na meji gotovo zelo ugodno vpliva za pojačen obmejni promet, kar je koristno za obe sosedni državi.
Od meje so igralce prepeljali z avtobusom v Mežico, kjer so jih predstavniki Delavskega kulturnega društva »Svoboda« prisrčno sprejeli. Namah je zavladalo prijetno in domače vzdušje. Zvečer pa je občinstvo do zadnjega kotička napolnilo ob-
Zloein pri Grabštanju
Grozoten zločin je bil storjen v četrtek preteklega tedna zvečer v bližini Grab-štanja ter je vzbudil veliko vznemirjenost in ogorčenje. Mlada 22-letna Anne-liese Brunner, kmečka delavka, je postala žrtev grdega zločina.
Proti večeru navedenega dne je prišel v gostilno Lach v Dobju neki moški, ki se je izdajal za kriminalnega uradnika in je povpraševal po Alojziji Tauber. Gostje so Alojzijo sicer poznali, ni pa bila doma v Dobju, marveč v vasi Brdi. Okoli 21. ure je neznani moški zapustil lokal in se namenil v Brde. Kmalu nato sta vstala tudi dva mlada gosta, Wutte in Eiper, ter sta se odpravila v isto smer. Za gradom Orsini-Rosenberg sta ob cesti slišala sumljiv šum in kmalu opazila na tleh moškega in žensko. Moški jima je pričel groziti in ker je izgledalo, kakor da bi imel orožje, sta odšla še po enega tovariša. Ko so prispeli nazaj, je moški dekle že zavlekel na polje in fantje so opazili, da je deklica omahnila kakor mrtva in da jo je neznanec pokril, s plaščem. V luči žepne svetilke so fantje spoznali, da moški ni
nihče drugi, kot prejšnji neznani gost v gostilni. Moški je zbežal, fantje pa so grozotno odkritje javili orožništvu, ki je nemudoma odredilo zasledovanje.
Ker so imeli orožniki točen oseben opis storilca, so ga že drugi dan aretirali. Zločinec je 34-letni železničar Franc Grilz iz Št. Jurja pri Beljaku, ki je dejanje priznal, toda izjavil, da ne ve, kako je do tega prišlo. Popolnoma nepoznano Anne-liese Brunner je srečal med potjo in jo vprašal za pot v Brde. Dekle, nič hudega sluteč, ga je še nekaj časa pospremilo, da bi mu lahko pokazalo pot natančneje. Med potjo pa se ji je Grilz hotel približati ter jo je končno okrutno zadavil. Sledovi prask na morilčevem obrazu kažejo, da se je dekle krčevito branilo. Preiskava bo šele dognala, če je zločinec storil seksualni umor ali iz sadističnega razpoloženja zaradi svojega razrvanega življenja, ko je zapadel alkoholizmu in je kljub temu, da ima dobro ženo in pet otrok, izostajal od doma, popival in se vlačil z drugimi ženskami. Doma pa je bil s svojo ženo in otroki večkrat zelo brutalen.
sežno dvorano. Med številno publiko de-lavcev-rudarjev, ostalega mežiškega prebivalstva in kmečkega ljudstva iz bližnje okolice so prireditev počastili tudi predstavniki občine in ravnatelj rudnika z inženirji in uradniki. Predstavnik Delavskega kulturnega društva »Svoboda« je spregovoril in naglasil pomen medsebojnih kulturnih stikov in izrekel našim igralcem iskreno dobrodošlico. Za igralce, se je za tako lepi sprejem zahvalil predsednik SPD »Peca« Lojze Kraut in obestransko so se srca odprla in zganila ob medsebojnem srečanju.
Nato se je pričela igra. Pač so mladim igralkam in igralcem srca nekoliko močneje utripala v majhni zaskrbljenosti, kako se bodo izkazali pred tako številnim občinstvom. Sledilo je prvo dejanje, dvorana je prisluhnila, večkrat jo je napolnil neprisiljen val smeha, ker prizori so napolnjeni z duhovitimi dovtipi znanega francoskega komediografa Moliera. Po dejanju pa je dvorana zahrumela v viharnem aplavzu, kar je napravilo na igralce močan učinek, da jih je namah minila še morebitna trema. Ostala dejanja so odigrali še bolje. Dolgotrajno pritrjevanje vse številne publike po končani igri je bilo za igralce najlepša nagrada in globok radosten notranji občutek, da je večerna prireditev končana z razveseljivim uspehom.
Pozno v noč so se igralci zadržali med vrlimi Mežičani v sproščeni družabnosti, sklepali poznanstva in medsebojno izmenjavali koristne misli.
Po izdatnem počitku so si drugi dan, v nedeljo, ogledali Mežico, popoldne pa je občinstvo spet do zadnjega kotička napolnilo prosvetno dvorano, kjer so igro ponovili. Tokrat je bilo posebno veliko ljudi tudi iz bolj oddaljenih krajev, predvsem še iz kmečkih naselij. Spet se je dvignil zastor in publika je znova z vidnim zadovoljstvom sprejemala naš doprinos. Po drugem dejanju je množico pozdravil zastopnik SPZ v Celovcu in se zahvalil za tako veliko pozornost, ki so je v Mežici deležni šmihelski igralci. Nato je spregovoril predstavnik DKD »Svoboda« ter izrazil svoje zadovoljstvo in podaril SPD v Šmihelu lep knjižni dar.
Po igri so igralci še nekaj časa ostali med gostoljubnimi Mežičani, nato pa so jih prepeljali v Ravne, da so jim pokazali veliko kavarno. V kavami je bilo živahno življenje, godba in ples in naši Šmi-helčani so se med tamošnjimi gosti prav izvrstno počutili, dokler ni prišel čas odhoda. Vrnili so se z lepim spominom na vse številne ljudi, ki so jih srečali na izletu, hvaležni vsem za naklonjeno tovariško gostoljubje in obogateni za nepozabno doživetje.
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
Planinski oktet iz Maribora gostuje v soboto in nedeljo na Koroškem
Pred štirinajstimi dnevi nestrpno pričakovani Planinski oktet iz Maribora, ki takrat ni mogel izvesti svoje turneje po Koroškem, bo koncertiral jutri in pojutrišnjem v naslednjih krajih:
V soboto, dne 27. oktobra 1956, ob 20.00 uri v Šmihelu pri Šercerju,
v nedeljo, dne 28. oktobra 1956, ob 11.00 uri v Železni Kapli v kino-dvorani, ob 15.00 uri v Št. Primožu pri Voglu, ob 20.00 uri v Bilčovsu pri Miklavžu.
Slovenska prosvetna zveza in krajevna slovenska prosvetna društva iskreno vabijo na koncerte vse, ki ljubijo dobro in dovršeno zapeto našo pesem. Dejstvo, da si je Planinski oktet iz Maribora osvojil nedeljeno priznanje že v mnogih večjih krajih, jamči za lep nevsakdanji kultumo-umetniški užitek. Zato napolnite v soboto zvečer in v nedeljo dvorane v vseh navedenih krajih! Prosvetaši, izkoristite čas in opozorite na prireditve vse, mladino in starejše, ter jih povabite, da ne zamu- • dijo lepe priložnosti.
Beljak
V	Beljaku je pred nedavnim preminula gospa Julijana Potočnikova, žena znanega gimnazijskega ravnatelja v pokoju dr. Mateja Potočnika. Pokojna žena je bila rojena v Beljaku v ugledni Lapuševi družini. Svojemu slovenskemu rodu je ostala zvesta vse življenje in je ob strani svojega moža storila veliko dobrega mnogim koroškim Slovencem, ki so često našli pomoč in gostoljubje pri tej družini. Pokojne se posebno hvaležno spominjajo mnogi izseljenci, ki jim je šivala in pletla najnujnejše ter pošiljala v taborišča, v kolikor je bilo v tedanjih razmerah pač mogoče.
Zadnja leta je pokojna bolehala na sladkorni bolezni ter se preselila k svoji hčerki v Beljak. Zelo rada je sprejemala obiske okoliških Slovencev. Kljub že visokim letom in bolehnosti je bila zelo živahna in zgovorna in nihče ni pričakoval, da ji bo smrt že pretrgala nit življenja. Pokojna je dosegla starost 76 let. K zadnjemu počitku so jo položili dne 18. oktobra na beljaškem centralnem pokopališču. Julijano Potočnikovo bodo vsi, ki so jo poznali, ohranili v lepem spominu, žalujočim svojcem pa izrekamo naše iskreno sožalje!
Smarjeta pri Pliberku
Minuli ponedeljek so Ditmarjevo Mojc-ko iz Belšaka položili k zadnjemu počitku na šmarješkem pokopališču. Pokojna žena je dosegla starost 87 let in je vse svoje življenje posvetila marljivemu delu v domači rojstni hiši. Na njeni zadnji poti jo je spremilo veliko sosedov, posebno pa mnogo žena. —
V	Borovjah pri Pliberku je v nedeljo nenadoma umrl znani Lajdarjev Lojz, ki mu je bilo življenje od rane mladosti do zadnjih dni nepretrgan delovni dan. Preživljal se je s težaškim drvarskim delom po gozdovih in kot tesar, veliko pa je pomagal mnogim kmetom. Zasluženo starostno rento je užival le kratko časa. Oba, Mojcka in Lojz, naj si v miru spočijeta!
Drveša ves
Preteklo je že nekaj tednov, zvedeli smo pa le, da sta se Ika Krautova iz Bistrice in Ivan Merva iz Drveše vesi poročila. Poročno slavje sta opravila brez vsakega hrupa in večje pozornosti V ožjem krogu. Novoporočenemu paru iskreno čestitamo in kličemo: Na mnoga srečna leta!
Petek, 26. oktober: Evarist Sobota, 27. oktober: Frumencij Nedelja, 28. oktober: Simon Ponedeljek, 29. oktober: Narcis Torek, 30. oktober: Doroteja Sreda, 31. oktober: Volbenk Četrtek, 1. november: Vsi sveti
O mestih, ki jih ni več
Nekje sredi otoka Ceylona se dvigajo iz zemlje kameniti spomeniki, priče razburkane preteklosti tega otoka. Tam so ruševine Anuradhaphura, mesta, ki je imelo nekdaj 2 do 3 milijone prebivalcev.
Lanke (tako so imenovali Ceylon) je imel več takih mest, ki so se lahko primerjala z našimi velemesti. Anuradhaphura je bilo med njimi prav gotovo največje in najbogatejše. Legenda pravi, da je bil prvi ceylonski vladar rojen iz leva. Njegov vnuk Vidjaja je pripeljal na otok ljudi, ki so postavili temelje ogromnemu mestu. Tu se legenda neha in dalje govori zgodovina: leta 307 pred našim štetjem je dobilo to mesto neprecenljive budistične spomenike: ključnico Bude, njegovo prosjaško brašno in seme svetega drevesa Bo, pod katerim je Buda razmišljal . ..
V mesto so hodili podaniki in trgovci od daleč, da so se poklonili svetim ostankom Bude. Mesto je raslo in raslo. Mnogo je bilo v mestih javnih zgradb, palač bogatašev, letoviških hišic ipd. Mesto samo je bilo zgrajeno iz dveh delov: v notranjem, ki je bilo od zunanjega ločeno z velikim masivnim zidom, so bile kraljeve palače in svetišča, v ostalem mestu pa je bilo nekoliko četrti, kjer so živeli pripadniki nižjih kast. Najzgovornejši dokaz je 1600 opornikov, ki štrlijo v zrak in na katerih je bila zgrajena Loha pasada (Me-
Žrtev praznoverja
Osemletno Bosanko je pičila v roko strupena kača. Kot je ponekod na kmetih še običaj, niso poklicali zdravnika, ampak so deklico zdravili kar doma. Kači so odsekali glavo in jo položili na dekličino rano. Kačjo glavo so potem zakopali v zemljo, »da bi potegnila iz rane vse uroke.« Seveda je čez nekaj dni roka močno zatekla in počrnela. Rana je strašno iz-gledala, tako da so se naposled le odločili in odpeljali otroka k zdravniku, vendar je bilo takrat že prepozno. Zdravnik je otroka takoj poslal v bolnišnico, kjer so morali deklici odrezati roko. Tako je postala deklica za vse življenje invalid samo zaradi praznovernosti staršev, ki dekletu niso takoj nudili potrebne zdravniške pomoči.
Zanimivi podatki iz francoskih družin
Francoski inštitut za raziskovanje javnega mnenja si je dovolil majhno šalo. Razposlal je 500 francoskim zakonskim možem vprašanje: Kdo ukazuje v vaši hiši? 305 jih je odgovorilo »moja žena«, 194 »moja tašča«, le en sam je odgovoril, da ukazuje v svoji hiši sam. Izkazalo pa se je, da je že dolgo let vdovec in da živi samotno življenje.
Spet so se povrnili na šestorico.
Korotan je poklical Novembra:
»Kako so se držali?«
»Dobro. Ležali so v koruzi!«
»Je kateri poskušal kričati?«
»Ne!«
»So vedeli, kje so Italijani?«
»Približno so.«
»Kako to veš?«
»Nemirni so bili. Nekateri so se bali.. . tisti...«
»So nevarni?«
»Mislim, da niso!«
Korotan je opustil misel, da bi dal šestorico pod stražo.
Vinko je menil, da ni gotovo, ali so vedeli, kje so Italijani. Tudi Korotanu se je zazdelo, da je to glavno. Nenadno mu je šinila v glavo nova misel: Nastavim jim past----------če niso pravi, se bodo ujeli
Ko se je spuščal večer, je spet pritekla h Korotanu mlada kurirka. Bila je srečna. Z očmi je objemala komandirja. V košari jim je prinesla tople hrane in sladkarij.
dena palača) v drugem stoletju pred našim štetjem. Imela je 8 nadstropij, vsa fasada je bila prekrita z medeninastimi in kositrovimi ploščicami, notranje stene pa so bile okrašene z ornamenti, izdelanimi iz dragega kamenja. Sredi palače je bila dvorana, ki so jo podpirali stolpi iz zlata, v njej pa prestol iz slonove kosti in kle-čalnik, kjer so molili najvišji cerkveni poglavarji. Palača je bila svetišče.
Ogromne »trdnjave«, ki so jih gradili v mestu, da bi v njih shranili Budove svete ostanke, so bile visoke tudi do 120 metrov, v obliki prisekane piramide, ki je bila v podnožju široka 400 metrov.
Za svojega največjega obsega je bilo Anuradhaphura tako veliko kot današnji London. Med severnim in južnim delom mesta je bila ravna ulica, dolga 25 kilometrov.
Kadar potuje tujec v starodavni Peking, ga bodo domačini vsekakor opozorili, naj si ogleda tudi prastari observatorij. To zgodovinsko poslopje se nahaja na vzhodni strani velikega zidu, ki deloma obkroža stari Peking. Strme stopnice vodijo na teraso, ki je že vsa porasla z mahom. Tu in tam je videti ostanke kamenitih plošč, ki so počrnele in izjedene od vetra in stoletnih deževij.
Stari astronomski instrumenti, ki so jih uporabljali pred tolikimi stoletji, še danes kljubujejo vremenu in času, razlika je le v tem, da se zdaj med njimi igrajo otroci.
V začetku našega časa so kitajski astronomi že do podrobnosti proučili gibanje planetov: Merkurja, Venere, Marsa, Jupitra, Saturna in imeli dokaj točne podatke o njihovi velikosti. V začetku osmega stoletja našega štetja so na observatorijih na Kitajskem opazili premikanje določenih planetov, medtem ko so v Evropi vse do 18. stoletja domnevali, da so vsi planeti negibni. Med starodavnimi dokumenti kitajske astronomije je ohranjen tudi stari astronomski zemljevid, ki so ga vklesali v kameni to ploščo leta 1193 s točnimi označbami mest in medsebojnih odnosov 1440 zvezd.
Preračunavanja na astronomskem zemljevidu vklesanih zvezd so opravljali s pomočjo posebnih astronomskih instrumentov, ki po njih lahko danes ocenjujejo pomembnost znanstvenega spomenika, kakršen je pekinški astronomski observatorij.
O samem observatoriju so znani naslednji podatki: Zgrajen je bil leta 1279 našega časa na mestu mnogo starejšega observatorija, ki je ležal tedaj in še danes tudi leži na zunanjem delu starega Pekinga.
Komandirju je dala rdečo svileno rutico. Povedala mu je, da se je vojaštvo vrnilo v vasi in da kamioni spet drvijo proti garnizonom. Na polju da so do krvi pretepli nekega starčka, ker ni povedal, kje so »ribeli«. Pri nekaj hišah so pokradli kokoši. Vse to ni bilo nič novega. Brez tega ni bilo rastrelamenta. Našli niso nikogar. Korotan je bil zadovoljen, da jo je tudi logor srečno zvozil.
Čez čas brnenja kamionov ni bilo več slišati.
Popoln mir je legel na vznemirjena Brda.
Kurirka je odhitela v vas.
Takrat pa nenadno čisto blizu poči strel iz puške. Dušan in Igor se spogledata. Črt se naglo obrne in kakor ris preži na vse strani. Marjan se začuden ozira okrog sebe. Pogledi vseh se srečajo s Korota-novim, ki stoji blizu njih z roko na pištoli. Za Korotanom sta November in Chamberlain.
Vse naokrog tišina večera na poljih, samo pogledi partizanov in teleskopcev vrtajo drug v drugega, napenjajoč se, hoteč priti do dna... V Črtovih očeh ni strahu, samo srd.
Po razoru pride December s puško v roki.
»Sprožila se mi je!« je sporočil v nekako opravičilo.
V resnici je bil strel dogovorjen. Koro-
Podobno mesto je bilo tudi Polonnaru-wa. Kralji v teh mestih so živeli pred 2000 leti bolj udobno in v večjem blagostanju, kot znani francoski kralj Ludovik XIV. v Versaillesu pred niti 200 leti. Njihove palače so imele kopalnice s toplo vodo, vodo v straniščih in podobno. To je za marsikoga nerazumljivo, če pomislimo, da je vse to bilo že pred 2000 leti, ko vsak misli, da je bilo takrat še vse zelo enostavno, primitivno.
In kako je mogla tako visoko razvita tehnika in umetnost propasti? Vse to je uničilo bogastvo. Mesta so bila bogata in vojn in ropov ni bilo konca, dokler ni bilo mesto na tleh. Danes so na teh mestih le spomeniki, ki spominjajo na visoko razvito kulturo, ki je bila v svojem času na najvišji stopnji na svetu.
Ta observatorij je bil povezan z več opazovalnimi postajami, vendar pa podatki o tem, kje so te postaje bile, niso znani. Številne astronomske instrumente, ki jih še danes občudujemo, je izdelal ali pa dal izdelati znameniti kitajski astronom Ho Šou Dzin. Nekateri med njimi so bili namenjeni za izračunavanje višine svetlobnih teles nad horizontom, drugi določanju odnosa teh teles do zemeljskih vzporednikov in drugo. Vsi instrumenti so izdelani iz brona in bogato umetniško okrašeni, zato še danes po vsem svetu predstavljajo edinstvene dragocenosti.
Skoraj gotovo ste že slišali o ljudeh, ki si prebadajo lica, ležijo na konicah žebljev, si režejo po telesu in pri tem nič ne krvave ipd. To so fakirji. Skoraj vsi pravijo o sebi, da so nadnaravna bitja in da so potomci slavnega preroka. In večina ljudi jim verjame.
Neki francoski novinar je hotel zvedeti za skrivnost njihovega »privlačnega« poklica, zato jih je obiskal večje število. Kakor se je zdel tak trud jalov, je novinar končno vendarle uspel. Naletel je na fakirja Shara Beya, ki je poznal celo vrsto takih trikov, ki spadajo v železni repertoar vsakega fakirja. Tajnost fakirjeve postelje, ki ima namesto žimnice navzgor obrnjene žeblje, ni nikjer drugje, kakor v njihovem številu. »Ko se vleže fakir, ki ima recimo 70 kg, na 200 žebljev, tedaj pritiska na vsak žebelj teža 350 gramov, kar je vsekakor premalo, da bi se žeblji zarili v telo,« je rekel Bey.
Fakir, ki si z žebljem, šilom ali iglo pre-
tan je računal: če so nukleji, bodo ob strelu planili.
Njihov mir pa je partizanom spet vlil vero, da so pravi. »Še to noč jih popeljem v logor,« je sklenil Korotan.
Ko se je znočilo, je Dušan rekel Korotanu, naj jih popelje v kako vas. Radi da bi videli, kakšni so ljudje, kaj mislijo in kako je s politiko. Korotana to ni prepričalo. Spet je začel tuhtati: »Zakaj hočejo v vas?« Vse mogoče mu je rojilo po glavi. Tega se je pravzaprav najbolj bal: da se Dušan in njegovi povežejo z ljudmi in da neopazno dobijo zvezo z — — — Korotan je z nejasnimi odgovori, zlasti pa z molkom odklonil Dušanov predlog. Dušan in Igor sta se posvetovala, kaj bi napravili. Še Igor se je ponorčeval iz Korotana. Čeprav je Dušana kuhala jeza, je le miril Črta: »Potrpežljivost je božja mast!« Črt pa je zarohnel: »Samo siromak, kdor se maže z njo!«
Korotan se je v tej čudni noči — bili so sami: štirje partizani in šest skrivnostnih beguncev iz kampa — spomnil vseh nevarnosti ki bi sploh bile možne. Še to ga je vznemirjalo, da ne hi begunci puščali morda kako sled za sabo ...
Pozno ponoči je prišla obveščevalka, ki je bila v Gradiški. V neki gostilni je slišala, da je iz Gonarsa res ušlo okrog petdeset ljudi.
»Kje so drugi?« jih je vprašal Korotan.
Dušan in Črt sta mu pripovedovala o
Beli medvedi ogrožajo delavce
Kanadsko obrambno ministrstvo ima težave pri gradnji radarske postaje na nekem majhnem otoku v zalivu James. Tam ogrožajo delavce in opazovalce velike skupine severnih medvedov, ki se obnašajo izrazito sovražno. Ker so beli medvedi zaščiteni, ne vedo, kako bi se jih obranili in bodo zato zgradili okrog otoka 4 metere visoko ograjo, za katero bodo opazovalci varni. Torej: za ograjo ljudje, zunaj pa živali. Kakšen narobe živalski
VTt!
Kneževina Liechtenstein obstoja že 150 let
Miniaturna državica Liechtenstein, ki se nahaja med Avstrijo in Švico, je 9. in 10. septembra tega leta slavila 150-letni-co obstoja. Država ima vsega skupaj
15.000	prebivalcev in meri 157 kvadratnih kilometrov. Živi od personalne unije s Švico, ki skrbno bdi nad njeno neodvisnostjo. Davki so v Liechtensteinu izredno nizki, pravo nasprotje od teh pri nas, zaradi tega ni čudno, da si marsikdo, ki ga tarejo visoki davki, želi postati državljan te male državice, ki jo skoraj lahko primerjamo s »pravljično deželo — Indijo Koromandijo«.
Dejansko pa je zelo težko postati državljan te male državice, ker so tamkajšnji zakoni zelo strogi in predvidevajo, da letno smejo sprejeti samo sedem novih državljanov, ki morajo stalno bivati v deželi vsaj 20 let.
bode lica ali jezik, naredi na vse gledalce vedno močan vtis. Tudi to ni nič posebnega, pravi Shara Bey. Igla prebode le nekaj milimetrov kože in bolečine niso nič večje, kakor če bi nam dal zdravnik injekcijo. Razen tega pa si vedno skrbno izbere tiste dele telesa, ki so najmanj občutljivi: lica, grlo, koža na prsih itd.
Med najbolj občudovanimi točkami pa je tako imenovano drobljenje kamna. Fakir se vleže na dva stola, glavo ima na enem stolu, pete pa na drugem. Na trebuh mu polože velik ploščat kamen. Njegov pomočnik pljune v roke in se loti kamna s kovaškim kladivom. Trik je v tem: fakir si vedno izbere krhek kamen, ki ga nato še hitro segreje in prav tako naglo ohladi. Pri tem razbijanju ne čuti ničesar ali pa zelo malo, ker že kamen precej zadrži oziroma ublaži udarec.
Fakir Shara Bey pravi na koncu, da vse to, kar je napravil on, lahko napravi vsakdo, ki ima le mnogo poguma in volje.
Gatu in o Štefanu, o katerih ni glasu. Izrazila sta bojazen, da jima morda beg ni uspel. Možno pa je, da so še drugi ušli za njimi, a da so izgubili zvezo.
Korotanu je bilo spet vse nejasno-------
—	ni se ujemalo in se ni--------
Ura je bila dve po polnoči. To je bil skrajni čas za odhod. Korotan pa se še vedno ni odločil. »Nekam moram, v tej prekleti koruzi ne ostanem več! A kam? V logor! In s temi------—? Samih ne mo-
rem pustiti. Naj gredo z mano?«
Previdno je potipal partizane-----------
Po vseh čudnih doživetjih tega dne so se ti spet zbližali z begunci, zlasti November in Chamberlain.
Čez pol ure je Korotan dal nalog za odhod v logor.
Pot v logor je bila šestorici lahka, saj je bil na njej prvi čar partizanstva-------
—	Večina teleskopcev sploh še ni bila v kakem logoru. In znamenje zaupanja je bila!
Po dobri uri so bili na cilju.
Logor je bil v gozdu v grapi pod dvema hriboma.
Takoj so polegli in trdno zaspali. Kakšen je logor, tega v temi niso mogli videti. Samo geslo straže in tihi pozdrav sta se skladala s svečanim razpoloženjem šestorice. Pot iz kampa v logor je bila zaključena.
Komaj so dodobra zatisnili oči, že so jih prebudili klici straž. Takoj na noge! Mar-
Pekinški observatorij je star že skoraj 2000 let
Odkritje fakirjeve skrivnosti
6 — gtev. 43 (757)	j-----------------------------------
--------------------1 ZA GOSPODINJO IN DOM
Pozimi je potrebna izdatnejša prehrana
Kakor obleko, tako je treba tudi prehrano prilagoditi vremenu
Vsakomur je jasno, da je treba prilagoditi svoje oblačenje hladnemu in toplemu vremenu. Prav tako je logično, da je treba tudi našo prehrano prilagoditi vremenu.
Zunanja temperatura in prehrana sta dva bistvena činitelja življenja v določenem okolju. Ugotovitve o življenjskih razmerah v skrajno mrzlem ali skrajno toplem podnebju očitno kažejo, da mora način prehrane ustrezati zemljepisnemu položa-
Glavniki in ščetke
Ščetka za lase naj bo čvrsta in elastična, da nosoeši obtok krvi, ko se češemo z njo. Dobre so ščetke s kovinskimi nitkami, še boljše pa s svinjskimi ščetinami. Takšne ščetke so nekoliko dražje, zato pa so mnogo trpežnejše. Nylonske ščetke dražijo kožo in niso primerne za nego las, marveč samo za ureditev pričeske.
Da ščetke ne bi bilo treba prevečkrat izpirati, ker s tem poškodujemo les in omehčamo ščetine, jo je treba vsak dan obrisati s čisto platneno krpo in le kdaj pa kdaj oprati v mlačni vodi, ki ji dodamo na pol litra veliko žlico amoniaka. Lesa ne smemo močiti, če pa to že storimo, ga je treba namazati s kako maščobo. Ščetko lahko očistimo tudi z otrobi. Zadostuje, da jo vtaknemo v vrečko z dobro segretimi otrobi in jo obrišemo s čisto krpo. Otrobe je treba večkrat menjati.
Da bodo ščetine zmerom trde, je treba ščetko večkrat po pet minut namočiti v vodo, ki smo ji dodali nekaj amoniaka. Nvlonske ščetke peremo v mlačni vodi z milom, izpiramo pa v čisti vodi iste temperature.
Najboljši so roženi ali glavniki iz želvinega oklepa. To so zelo trpežni glavniki in se le redko zlomijo. Zobčki na glavniku ne smejo biti pregosti in ne preveč koničasti, da si ne ranimo kože. Glavnikov ni treba umivati v vroči, marveč v mlačni vodi, kakor ščetke. Tudi tu je dobro primešati na pol litra vode veliko žlico amoniaka. Glavnikov iz želvovine pa sploh ni treba umivati v vodi, marveč jih samo vsak dan obrišemo z volneno krpo, včasih pa zdrgnemo s krpo, namočeno v olivno olje. Glavnike iz želvovine očistimo tudi, če nalijemo nanje nekaj kapljic glicerina, potem pa jih zdrgnemo s trdo ščetko in bbrišemo s čisto krpo.
Ščetka za nohte ne sme imeti preveč trdih ščetin, da si ne opraskamo prstov. Zelo dobre so kavčukaste ščetke, pa tudi ščetke iz svinjskih ščetin.
Za čiščenje zob so najboljše ščetke, ki imajo v dveh vrstah po šest snopičev ščetin, ker le-te tako najlaže prodirajo v vse dele ust. Zobna ščetka naj ne bo pretrda, da si ne ranimo dlesni. Najboljše so ščetke iz svinjskih ščetin.
ju in zunanji temperaturi. I fiziologi i strokovnjaki za prehrano upoštevajo pri določevanju človekovih potreb po prehrani okus ljudi, živečih v določenem podnebju in predpisujejo pravila glede prehrane v skladu z okoljem za tiste ljudi, ki so se v tem okolju aklimatizirali.
Čeprav v tem pogledu še ni vse jasno, je vendar dovolj ugotovljenih dejstev o odvisnosti med prehrano in podneb;em, ki nam omogočajo, da lahko govorimo o pravilih glede prehrane, ki so veljavna za našo zmerno kontinentalno podnebje, za katerega so značilna topla poletja in precej mrzle zime.
Pozimi se je treba hraniti tako, poleti pa drugače. Organizem ne more ohraniti ravnovesja v proizvajanju svoje fiziološke toplote, če se nenehno ne prilaguie okolju. Pri tem nam deloma pomaga tudi narava sama: poleti so naša prebavila manj aktivna, slabši tek imamo, pozimi, ko potrebuje naš organizem več toplote, pa imamo boljši tek, ker so naša prebavila aktivnejša. Če v vročem poletju nezmerno jemo, izgubimo tek in dobimo drisko. Če pa pozimi pravilno ne uredimo svoje prehrane, postanemo manj odporni proti mrazu.
Če naše telo izgubi toploto (kalorije) zavoljo mraza, mora to izgubo nadoknaditi naš organizem z dodajanjem kalorij oziroma z močnejšo prehrano. To pa ne pomeni vedno povečanje količine zaužite hrane, marveč njeno boljšo izbiro — da se naši organi ne bi utrudili od čezmernega prebavljanja.
Sleherna naša jed sestoji v naravnem stanju iz prebavljivih in neprebavljivih delov; celuloza iz rastlinske hrane, neraz-
Tako pripravimo sadno kremo
38 do 40 dkg pretlačenega sadja (surovega, dušenega ali vloženega), sladkorja po okusu, limonina lupinica, 5 listov želatine, 2 beljaka in osminko litra smetane ali 4 beljaki ali črtrt litra smetane.
Želatino namakamo pol ure v majhni količini mrzle vode, sadje pretlačimo (mora biti boli gosto), ga sladkamo in mu dodamo sesekljano limonino lupino. Želatino vzamemo iz vode, jo stisnemo, da se voda odteče, nato jo raztopimo v treh žlicah tople vode, jo pretlačimo skozi sito ali gosto cedilce k sadni mezgi, dobro premešamo in vse skupaj postavimo na hladno. Vmes lahko pomešamo nekaj celih ali delno narezanih sadnih plodov. Ko se začne krema trditi, vmešamo vanjo1 še sneg ali stepeno smetano.
Za to kremo lahko uporabimo rabarbaro, jagode, borovnice, češplje, marelice, breskve, jabolka itd.
topljene soli in drugo ostanejo običajno neprebavljive in vse to organizem z blatom izloči. Dele hrane, ki jih organizem kalorično uporabi, lahko razdelimo na beljakovine (največ jih je v mesu, jajcu, siru), maščobe (živalske in rastlinske) in ogljikove hidrate (največ v kruhu, testeninah, škrobu, sladkorju), razen tega pa dobi organizem še raztopljene soli in vitamine. Iz vsakega grama posameznih živil dobi organizem določeno število kalorij, katerih potrebuje človek za življenje dnevno 1200 do 3000. Razlika v kalorijah je odvisna od količine opravljenega dela in zunanje temperature.
Tej potrebi po kalorijah je treba ustreči, toda paziti moramo, da z načinom prehrane ne obremenimo želodca. Če se bo kdo hranil izključno s krompirjem, bi ga moral vsak dan pojesti 15 kg, takšen obrok pa bi bil utrudljiv in nemogoč. Zato je treba hrano izbirati. Carigrajski postrežki na primer, ki slovijo po svoji moči, jedo izključno kruh in grozdje. Narodi na skrajnem severu se hranijo samo z ribami, kruhom, mlekom in oljem. Ti primeri kažejo, da je moč na več načinov doseči isti rezultat:	dobiti naš normalni kalorični
dnevni obrok.
Krvavitev iz nosa je pogost pojav pri starih in mladih ljudeh in se v glavnem ne smatra za bolezen, zlasti še, če se krvavitev pojavi zaradi nekega zunanjega vzroka.
Toda krvavitev iz nosa ni vedno posledica zunanjega in zaradi tega nedolžnega vzroka. Taka krvavitev nam mora biti opomin, to je »prvi simptom« nekega notranjega obolenja. Tudi neka krvna bolezen, bolezen krvnega obtoka ali infekcijsko obolenje se more pojaviti s krvavitvijo iz nosa. Če zunanji vzrok krvavitve ni prepričljivo viden, je treba brezpogojno zahtevati zdravniški nasvet.
Poznana je na primer periodična krvavitev iz nosa pri bolnikih z visokim krvnim pritiskom. Pri napadu omedlevice nastopa pri njih včasih krvavitev iz nosa. Po tem občutijo oni znatno olajšanje: s krvavitvijo je telo s spontanim in v tem primeru dobrodošlim puščanjem krvi pomagalo samo sebi.
Kaj je treba napraviti, ko nastopi krvavitev iz nosa? V nobenem primeru ne smemo leči. Pri krvavitvi iz katerega koli drugega dela telesa je vsem znano, da je
Sadje v dobro klet
Letos je sadna letina obilna. Zato je toliko bolj važno, da čimveč sadja oberemo in ga spravimo za zimo. Za spravljanje sadja pa je potrebna dobra klet.
Preden bomo zložili sadje v klet, jo bomo temeljito pospravili in prebelili z apnom in žveplom. Apno bo pobralo vso odvišno vlago, žveplo pa bo preprečevalo gnitje. Ko bo sadje zloženo v kleti, pa bomo poskrbeli za pravilno temperaturo in pravilno vlažno klet.
Če je klet preveč vlažna, začne sadno tkivo prehitro razkrajati, če pa je klet presuha, se sadje preveč osuši. Najprimernejša temperatura je 4° C. Prav tako kot toplota škoduje sadju tudi mraz.
Zorenje sadja pospešuje tudi svetloba, zato mora biti klet mračna. V zelo temni kleti pa rade rastejo gobe, ki povzročajo bolezen tudi na sadju.
Nazadnje ne smemo pozabiti, da je za življenje potreben tudi zrak. Zato moramo klet večkrat prezračiti.
Če bomo med zimo pazili na vse to, kar smo omenili in da v kleti ne bo mrčesa, niti ne prepiha in če vanjo ne bo vdiral mrzel zrak, bomo imeli res idealno skladišče za naše sadje in ne bo se treba bati, da bi nam okrog novega leta sadje propadlo.
treba krvaveči del dvigniti. Pri krvavitvi iz nosa ni razloga za drugačno ravnanje. Torej pacienta je treba posaditi v vzravnano držo. S tako držo se ne doseže samo zaustavitev krvi, ampak se tudi onemogoči, da se kri požre, kljub temu, da je razširjeno mnenje, da se kri, ki jo požre-mo, vrne telesu. Želodec na splošno ne sprejema strnjene krvi. Nasprotno, s tem se izziva dražljaj k bruhanju, dražljaj sam pa poveča pritisk na področju glave in zaradi tega vodi do povečanja krvavitve. Če kri pride slučajno iz nosa v usta, jo je vsekakor treba izpljuniti.
Med prve postopke pri zaustavljanju krvavitve iz nosa spada mehur z ledom ali hladna obloga na nos in tilnik. Dobro je tudi staro domače sredstvo: krpa namočena v jesihu in položena na zatilnik, ker hlad zavira dotok krvi. Končno še en važen svet: v nobenem primeru ne uporabljajte vate za ustavljanje krvavitve. Vla-kenca vate se namreč sprimejo z rano in zavlečejo zacelitev.
Če vsi navedeni postopki za ustavljanje krvi ne pomagajo, potem je najbolj primerno, da iščete zdravniško pomoč.
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Krvavitev iz nosa ni vedno nedolžna
janu je bila glava težka. Nič ga ni bolj zbodlo, kot tako nenadno prebujenje.
Ko so se na pol predramljeni gonarsov-ci še ozirali okrog sebe, so partizani že tekali sem ter tja, preskakovali kotanje, podirali čez veje razpeta šotorska krila — bila so sivkastorumenkaste zaščitne barve, ki je spominjala na afriško puščavo
—	iskali razne vrečke z živili, pripravljali kotel za prenos in razdirali ognjišče. Korotan je dajal odsekana povelja. Ko je šel mimo Ljuba, mu je rekel:
»Spet bo hajka!«
Sele zdaj so gonarsovci videli, kje so: gozd, konec ozke grape, strm hrib----------
—	tu in tam gola zemlja, ki so ji s hojo posneli mah in travo — — — ponekod kup posušenih vej, služečih za ležišče; skromno ognjišče iz kamnov in nad njim
rogovila za kotel —---------vsega je bilo
v logoru deset partizanov.
Nenadno se je razleglo nad njimi močno brnenje motorjev, hrum in pokanje izplinjačev. Kakih dve sto metrov zgoraj je bila velika cesta, polna kamionov.
»Prav nad nami so se ustavili!« je povedal izvidnik.
Korotan je pomislil: »Smo izdani ali kaj? Nas hočejo obkoliti?«
Igor in drugi so spet občutili na sebi pekoče, nezaupljive poglede.
»Kamor jih pripeljemo, tam je hajka! Kakšen vrag je to?« je tuhtal December, si naprtil kotel na hrbet in po strani škilil
nanje. »Bodo zdaj začeli vpiti? Bodo od nekod privlekli orožje in začeli streljati?«
Tudi Korotanu so se podile po glavi podobne misli. »Sem se prenaglil, da sem jih sprejel v logor?« Najbolj se je bal izdajalskega strela. »Prišlo bi do panike. Obkolili bi nas in nam nasuli bomb v gnezdo!«
Ko pa je s svojimi sivimi, nezaupnimi očmi ošinil šestorico in videl Ljuba, ki je Chamberlainu pomagal pospravljati živež, Črta, ki je z listjem in travo zabrisoval sledi v logor, Marjana, ki si je malce nesrečen zvijal deko, Igorja in Dušana, ki sta snemala šotorska krila tistih, ki so bili v izvidnici---------se je spet pomiril.
Hrum, vpitje in pokanje nad njimi se je stopnjevalo od minute do minute.
Korotan se je zbal obkolitve. Odredil je umik. Hodili so po divjini in strmini. Držali so se gozda. Spredaj je bila izvidnica z Novembrom in njegovim mitraljezom, v sredi gonarsovci in zadaj spet partizani. Z daljnogledom je bilo mogoče razločno videti kamione na cesti, vojake, karabi-njere in oficirje. Tenenteji so usmerjali svoje daljnoglede naravnost vanje, a jih v goščavi niso opazili.
December in Chamberlain sta hodila zadnja. Bila sta slabe volje, skoraj žalostna. Dolga vojna, ki ji ni videti konca... hajka že dva dneva ... poprej je le
bil mir... zlat mir... pa morda le ni s fanti kaj v redu ... ?
Ves dan so se lačni in žejni prekladali po divjem svetu.
Marjan in Vojo sta težko hodila. Telesne moči so ju spet zapuščale. Žalost in muka sta bili v njunih očeh. Morda tudi presenečenje nad vsem, kar sta doživljala. Vseh šest je skrbelo, da bi jih ne dobili v pest kakor kanarčke v kletki. Igor se je ukvarjal z mislijo skriti Marjana in Voja v kak bunker, dokler hajka traja.
Proti večeru so spet zabrneli motorji na cesti nad logorom. Vojaki so odhajali.
Nezaupanje, ta trdovratna epidemična bolezen, ki je zaradi nuklejev tolikokrat mučila partizane in terence, je nazadnje izginilo popolnoma. In to v tej stiski ni bilo lahko, zakaj od razsodne čuječnosti do topoglavega strahu je bil samo korak. Kakšen tragičen konec bi sicer lahko doživeli —
Še tisti večer je naročil Korotan:
»Naj gredo v vas. Saj so v redu!«
Čez kak dan sta jim Vinko in njegov spremljevalec priskrbela nove čevlje, na pol ponošene hlače, srajce, svitre, nogavice, robce, nahrbtnike, skodelice in žlice. S tako vnemo nista še nikdar oskrbela nobenega partizana. No, pa to je bila igrača V primeri s tem, za kar sta se te dni tolkla sama v sebi: ali so pravi ali ne. Igor pa je po dobrem tednu spet prišel do para čevljev. Črt je odvrgel svojo raztrgano
srajco in oblekel skoraj novo, modro, v kateri je bil še bolj mlad in še bolj prikupen. Marjan je prišel do hlač, ki sicer niso bile nove, a močne, in kar je bilo najbolj važno — imele so obe hlačnici. Korotan in November sta jim od nekod prinesla karabinjerske pištole na boben-ček. Bile so stare, težke in nerodne, a za začetek je bilo to mnogo.
Igor in Dušan sta želela, da bi čimprej prišli do prve tolminske čete, kateri je pripadala tudi briška patrulja. Toda tolminska četa je bila onstran Soče na Banjški planoti. V dolgem nočnem pohodu bi morali na sever, kjer je reka mnogo plitvejša. Tam bi jo prekoračili in se povzpeli na nasprotne grebene, kjer so hladni logi in revna zemlja. Vse to pa ni bilo tako enostavno. V patrulji so bili povečini Brici, ki bi neradi dali slovo domačim krajem. Ob večerih so se sicer pomikali proti severu, toda zjutraj je šestorica vedno znova dognala, da se niso nikamor premaknili: veliki hrib Sabotin je bil izdajalec. Dan za dnem in noč za nočjo so se vrteli okrog njega.
In jesen je bila na višku! Grozdja, sad- . ja, vina, belega kruha, vsega je bilo dovolj, saj se za to niso trudili samo terenci, temveč tudi dobra Novembrova mamica, Decembrova žena, Chamberlainova sestra in še mnogo drugih.
(Nadaljevanje sledi)
nrOrtT/uJČf.O/i NAPREDNIH GOSPODARJEV	Štev. 43 (757) — 7
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE	
|jojimo hitro rastoče gor,dno drevje
RAZNE OBJAVE
Potrebe po lesu, ki je vsestransko upo-rabeu, še vedno naraščajo. Dandanes že izdelujemo načrte, kako bi povečali lesno zalogo v gozdu in skrajšali rastno dobo gozdnega drevja, torej lesno obhodnjo, ki znaša pri nas pri iglavcih 80 do 90 let, pri listavcih pa 80 do 120 let. Začeli smo po zgledu gospodarsko razvitih dežel gojiti nove hitreje rastoče drevesne vrste, predvsem takšne, katerih kakovost ne zaostaja za našim lesom; v mnogih primerih pa smo že ugotovili, da je les novih vrst celo boljši.
Katere nove vrste gozdnega drevja bi lahko priporočili pri nas? Najprej bi omenil zeleno duglazijo, to je smreko, ki so jo pred 160 leti prenesli v Evropo iz Severne Amerike. Dandanes srečujemo duglazijo že na več rastiščih. Duglazija se je našim razmeram prav dobro prilagodila. Dosegla je višino 42 m in 60 do 80 cm prsnega premera. Sosedne smreke, ki so bile posajene ob istem času, pa so dosegle višino 28 do 30 m in v prsni višini največ 40 cm premera. Duglazija je bila zrela za posek že petnajst let prej, smreka pa utegne rasti še 20 let, vendar ne bo priraslo toliko lesa kakor pri duglaziji. Duglazija dozori pri nas za posek v šestdesetih do petinšestdesetih letih, semeni pa pri štiridesetih letih. Iz sem' a pri nas zrasle duglazije smo vzgojili na tisoče dreves. V celjskem okraju i:	'o že 20 ha
strnjenih ali mešanih duglazijriih gozdov.
Duglazija ljubi srednje vlažno in srednje globoko peščenoilovnato gozdno zemljo, zemljišče ne prestrme in bolj sončne lege. Najbolj ji ugajajo severna in zahodna pobočja. V mladosti rase mnogo hitreje kakor naši iglavci. Zato jo uporabljajo za izpopolnjevanje vrzeli med starejšimi gozdovi. Druži se najrajši z iglavci. Dobro uspeva tudi med listavci, vendar jih prerašča.
Uspešno uporabljamo tudi semenke, porasle izpod starih dreves. Duglazija je iglavec prihodnosti. Ima krajšo zrelostno dobo in daje polovico več lesa kakor dru-
Krompirišč jeseni ne apnimo
Krompir ljubi rahlo-kislo do kislo zemljo. Na lahkih zemljah še dobro uspe, če znaša pH-vrednost samo še 4.8. Zato jeseni njiv, kamor bomo sadili krompir, ne apnimo. Apno dajemo rajši na travnike in njive, kamor bodo prišli ječmen, pesa in pšenica.
Da varujemo v kolobarju potrebni odstotek apna v zemlji, je priporočljivo, da namesto jesenskega apnenja dajemo apno spomladi, ko so rastline že ped visoke, »na glavo«. Takrat pa morajo biti rastline in zemlja suha.
Mlad in slav gnoj
Star gnoj je boljši od mladega. Star gnoj na travnikih bolje deluje od mladega. Na težki njivski zemlji pa je velikokrat mlad slamnat gnoj boljši od starega preperelega. Z mladim gnojem dobi taka zemlja sicer manj hranilnih snovi za rastline, vendar ima veliko prednost, da težko zemljo rahlja in jo s tem zboljšuje.
Krompir lahko silira vsak kmet. Siliran krompir omogoča pitanje v mesecih maj in julij, ko drugače krompirja zaradi odganjanja in gnitja v kleti ni več mogoče krmiti. Vprašanje prostora, v katerega krompir siliramo, je zelo enostavno. Siliran krompir se drži na vsakem prostoru in v vsaki posodi, vseeno če je ta iz ometane opeke, betona ali lesa (tudi v velikih škafih lahko siliramo). Glavno je, da sta prostor ali posoda čista in neprodušno zaprta in pokrita. Zadostuje, če stene in tla za siliranje namenjenega prostora obelimo z apnenim beležem, siliran krompir pa pokrijemo z vlažnimi plevami, v katere sejemo žito. Žito bo vsklilo, koreninice pa bodo s plevami vred dale silaži dober pokrov. Tak način siliranja se je lani v Po-
gi naši iglavci. Hud zimski mraz kar dobro prenaša, torej ne pozebe; odpornejša je proti vetru in snegu, razne glive in tudi lubadarji je ne ogrožajo tako kakor smreko. Zanimivo je, da je odpornejša tudi proti plinom iz tovarniških dimnikov. Tehnični les duglazije ne zaostaja za smre-kovino glede na uporabnost za obdelovanje in trpežnost. Les je smolnat, rdečka-storjav s svetlim rumenkastobelim zunanjim robom. Skorja je debela in sestoji iz več plasti. Duglazija rase pri nas do 700 m nadmorske višine. Ima sorodnico sivo duglazijo, ki je po vseh lastnostih za petino slabša.
Drugo pri nas doslej še premalo upoštevano igličasto drevo je japonski macesen. Njegova domovina sta sicer Japonska in Sahalin. V primerjavi z našim, evropskim macesnom, ki najbolje rase v višinah 900 in 1000 m, njegova rast pa je zelo počasna (100 do 150 let), je japonski macesen drevo nižinskih krajev (400 do 600 m nadmorske višine); raste tudi na neapnenčevih tleh in je zadovoljen s slabšimi razmerami. Ne prijajo mu pa prevlažna zemljišča. V mladosti hitro raste, zato ga gojimo mešano z drugim drevjem, z duglazijo, s smreko ali z borovci. Pri šestdesetih do sedemdesetih letih je zrel za posek. To je njegova velika prednost pred našim domačim drevjem. Dobre so tehnične lastnosti njegovega lesa.
Tretja pri nas udomačena, vendar še
Kužna krvomočnost je pri nas v nekaterih planinskih krajih precej razširjena goveja bolezen. Povzroča velike izgube, če je pravočasno ne spoznamo in ne zdravimo. Povzročitelji bolezni so enostanični zajedavci rdečih krvničk, s samim očesom nevidni. Bolezen nastopa v zgodnjem poletju, ko je živina na paši. Prenašajo jo klopi in njihove ličinke, ki pijejo govejo kri. Zajedavci sami so lahko okrogli ali pa imajo obliko prstana, utegnejo pa biti tudi hruškaste oblike. Niso večji od polovice rdeče krvničke, ki jo napadajo in se naselijo v njeni notranjosti. Ko rdeča krvnička propade, jo zajedavci zapustijo in se preselijo v nove, še zcfrave krvničke.
Obolela žival je pobita. Vročica je zelo visoka in doseže celo 42° C. Žival se znoji in trese; srce ji močno razbija, težko diha, ne je in ne prežvekuje. Spočetka je zaprta, nato dobi drisko. Značilne za bolezen so še; temnordeč seč, huda slabokrvnost in močna zlatenica. Očesne veznice so najprej hudo zardele, pozneje postanejo blede, končno pa so zaradi zlatenice rumene. Količina mleka se občutno zmanjša; okus in barva se precej spremenita. Nekatere živali tudi izvržejo. Če živalim ne nudimo pravočasno živinozdrav-niške pomoči, močno shujšajo, obležijo in v nekaj dneh poginejo. Zgodi se celo, da žival pade mrtva na paši, še preden je seč postal krvav; v takšnem primeru je počila vranica, ki je pri tej bolezni močno povečana.
Bolezenska znamenja so posledica razpadanja. rdečih krvničk. Krvno barvilo propadlih rdečih krvničk je namreč za te-
dravljah izvrstno obnesel. 5 vagonov krompirja so silirali v navadno klet in pokradli zadnji krompir iz nje šele začetkom julija t. 1.
Krompir je treba pred parjenjem dobro oprati, da ga očistimo nesnage, ki pri kisanju škoduje. Siliramo ali z veliko paril-no baterijo ali z navadnimi brzoparilniki. Za kmečke obrate zadostuje brzoparilnik. Priporočljivo pa je, da si sosedje parilni-ke medseboj izposodijo, ker s tem bolj izkoristijo človeka, ki je pri tem potreben. Sparjen krompir stlačimo še vroč v posodo ali prostor, kjer se kisa. Ko je siliranje končano, ga neprodušno zadelamo.
Na kubični meter prostora spravimo 1000 do 1100 kg siliranega krompirja, kar zadostuje za opitanje 1 prašiča.
premalo upoštevana hitro rastoča vrsta igličastega drevja je zeleni ali gladki bor. Njegov les je mehkejši in lažji od domačega bora in laže se obdeluje. Drevo je ravne, vitke rasti. Največ ga vidimo po parkih. Večje gozdne sestoje imajo okoli Pleterij in Mokric, ki zalagajo gozdne drevesnice s semeniem. Les zelenega bora cenijo zabojame in izdeloval-nice lesne volne, dobro uporaben pa je tudi kot stavbeni les.
Med listavci naj opozorim na rdeči ali ameriški hrast. Pri nas smo ga gojili že pred osemdesetimi leti. Rase hitro in dozoreva že med šestdesetim in sedemdesetim letom. Drevo ima lepo ravno rast, listje je bohotno. Sprva so ga gojili po parkih, pozneje pa so ga gozdarji zelo uspešno vnašali v gozdove. V družbi z domačimi listavci, to ie s kostanjem in z bukvijo tvori ponekod že tridesetletne sestoje. V zadnjih letih pa ga že na splošno uporabljamo za pogozdovanje, delno samega, delno V družbi listavcev in iglavcev. Les je malo slabši od domačega hrasta, vendar je uporaben povsod kakor hrasto-vina. Neuooraben je le za izdelovanje sodov za alkoholne pijače, ker alkohol izlu-ži barvo lesa. Dobro ga je mogoče politi-rati. Za obdelavo je mehkejši, zato ga mizarji cenijo. V nasadih pri Celju je dosegel v osemintridesetem letu 15 metrov višine in 30 cm premera v prsni višini.
Alojz Rihteršič
lo tuja beljakovina in zato nekakšen strup. Povzroči hudo vročino in se večidel izloči takoj skozi ledvice v seč, ki je temnordeč in penast. Obole tudi ledvice. Zaradi naglega razpadanja rdečih krvničk postane žival slabokrvna in dobi zlatenico.
Bolezen najlaže prebolijo do devet mesecev stara teleta, večkrat celo brez izgub. Pri leto dni do dve leti starem govedu moramo računati že s 25 °/o izgub. Najhuje in najpogosteje zboli odraslo govedo, ki se ni okužilo v mladosti — to se pravi, da ni brez hujših posledic prebolelo bolezni in postalo odporno.
Na okuženih pašnikih nastopa bolezen redno vsako poletje. Pastirji in živinorejci jo marsikje prav dobro poznajo ter vedo, kako nujna in uspešna je pravočasna ži-vinozdravniška pomoč.
Kužna krvomočnost ni neposredno nalezljiva. Od živali na žival jo — kakor že povedano — prenašajo le klopi in njih ličinke, kadar pijejo kri goveda. Klopov je seveda na naših planinskih in gozdnih pašnikih vselej dovolj. Zdravo govedo, ki pride na okužen pašnik, zboli že po štirinajstih dneh paše. Medtem jo namreč že napadejo okuženi klopi, ki so se nalezli povzročiteljev krvomočnosti pri sesanju krvi bolne živali. Klopom samim pa povzročitelji prav nič ne škodijo.
Obolele živali premestimo takoj s paše ali kam v senco. Če še jedo, jih moramo dobro krmiti. Za zdravljenje imamo izvrstna sredstva, ki jih daje živinozdravnik živalim v obliki injekcij. Ta sredstva uničijo zajedavce v krvi. Seveda delujejo uspešno le takrat, kadar nudimo živalim pravočasno in strokovno pomoč. Če je mogoče, nikar ne ženimo živine prezgodaj na gozdno ali planinsko pašo. Včasih je treba prenehati pasti na okuženem pašniku vsaj leto; dni. Medtem pa lahko tam pasemo ovce. Na pašnikih moramo izkrčiti kar največ grmičevja in osušiti močvirna zemljišča, ker je tam največ klopov. Na vso srečo imamo dandanes tudi izvrstna sredstva za uničevanje klopov in ličink. To sta pripravka pantakan in gamacid. S prvim ali z drugim pripravkom dobro naprašimo kožo živali ali pa živali umijemo, lahko pa tudi obrizgamo s primerno raztopino teh dveh ali podobnih strupov za žuželjke.
Prepričani smo, da bo zatiranje piro-plazmoze ali klopov čedalje uspešnejše. Tako živina na naših planinah ne bo več vsako poletje obolevala za krvomočnostjo, marveč se bo zdrava ter krepka vračala s planin v dolino.	Vet. Franc Skušek
Jesenske cene semenskega krompirja
Kmetijska zbornica je določila jesenske odkupne cene za semenski krompir na Koroškem razmnoženih sort. Cene, ki se nanašajo na 100 kg krompirja, v vrečah, loko postaja razmnoževalca, so naslednje;
Original	I. razmn.
Sorta za predkalenje
Comtessa	135.—	125.—
Srednjepozne in pozne gospodarske sorte
Voran. Maritta,
Ackersegen	90,—	83.—
Srednjepozna jedilna sorta Virginia	95.—	88.—
Prodajna cena teh sort se poviša za organizacijski pribitek, zaslužek navmes-nega trga in za ceno vreč. Kmet bo plačal jeseni semenski krompir po naslednjih cenah:
Original	I. razmn.	
Comtessa Voran. Maritta,	169.—	159.—
Ackersegen	124.—	117.—
Virginia	129.—	122.—
Plemenski sejmi	v Št. Vidu ob Glini
V	petek, dne 16. nov. 1956 sejem za bike, krave in telice marijadvorske pasme.
V	četrtek, dne 22. nov. 1956 sejem za bike, krave in telice simodolske pasme.
Cena jajc
Zadruga za vnovčenje jajc in perutnine plačuje svojim članom sveža jajca od farm od 52 gramov teže naprej po 1.25 šil., jajca mladih kokoši pa po 1.05 šil. Prevzem vsak četrtek dopoldne »Perkohof«, Celovec.
Jesenske cene zelja
Na celovškem trgu so sredi oktobra plačevali zgodnje belo zelje po 2.— do 3.— šil., rdeče zelje pa po 3.— do 4.— šil. za kg. Zadruga za vnovčevanje sadja in zelenjave pa je plačevala belo zelje po 0.70 do 1.— šil., rdeče zelje po 1.50 šil.
Pri taki razliki se kmet upravičeno sprašuje, komu je namenjena omenjena zadruga in komu služi?
Sadje na celovškem trgu
Sredi oktobra so plačevali jabolka po 0.80 do 3.— šil., hruške 2.— do 5.— šil. in češplje 3.— do 4.— šil. Zadruga za vnovčevanje sadja in zelenjave pa javlja naslednje odkupne cene: jabolka 0.60 do 1.— šil., hruške 2.— šil., češplje 2.30 šil.
Cene pitancev so se nekoliko popravile
Na sejmu 16. okt. so v St. Marxu plačevali pitance po naslednjih cenah:
I.	razred živa teža	14.—
klavna teža 17.30 — 17.90
II.	razred živa teža	13.70 — 14.—
III.	razred živa teža	12.80 — 13.70
Nasproti ceni sredi septembra se je cena zboljšala za 20 do 40 gr. pri kilogramu. Na sejmu je bilo 3.750 inozemskih in 4.170 domačih pitancev.
Čebele poveccz/o pridelek deteljnega semena
Število čmrljev močno pada. Zaradi tega pada tudi pridelek deteljnega semenja. Da bi izpad pridelka deteljnega semenja preprečili, so v Nemčiji pričeli v cvetoča deteljišča postavljati panje čebel. S tem so na dotičnih njivah močno povečali pridelek deteljnega semenja.
Na hektar površine so postavili na raznih mestih 6 panjev čebel in večje število posod s sladkorno raztopino 1 : 1, v katere so vrgli cvetove detelje. Čez čas dobi raztopina, ki jo čebele rade pijejo, vonj cvetoče detelje. Vsled tega se čebele vsujejo na cvetočo deteljo, kjer sicer ne dobijo nektarja, pač pa oprašijo cvet detelje.
Ponekod so poleg take vabe čebel na črno deteljo vsejali med njo v vrstah švedsko deteljo in fazelijo, ki jo imajo čebele zelo rade.
Uspeh teh vab je bil za pridelovalce deteljnega semena prodoren. Pridelek semenja se je povečal za 12 do 30 °/o, s pomočjo fazelije pa tudi za 60 °/o.
(po »Die deutsche Landwirtschaft«)
5Vajvažnc/šc e silivanju ferempirja
Kužna fervomocziosi ali goveja piroplazznoza
Ljubljana je vrnila obisk Celovcu
Kljub predpisom Državne pogodbe...
Kakor da bi živeli še v času pred letom 1945, se nam je zdelo, ko smo brali, da je minulo soboto in nedeljo zasedala v Celovcu takoimenovana »Arbeitsgemein-schaft der osterr. Schutzverbande« (Delovna skupnost avstr, obrambnih zvez). Celovški nacionalistični tisk je poročal, da so razmotrivali o položaju na južnem Koroškem, »ugotavljali«, da obstoje poskusi slovenizacije naše dežele ter zahtevali poseben policijski zakon, ki naj bi preprečeval »načrtni jugoslovanski dotok v obmejno ozemlje.« Razburjali so se celo nad možnostjo ustanovitve slovenske gimnazije ter hujskali proti obstoječemu dvojezičnemu šolstvu. Nadalje so ugibali, kako bi svojemu rovarjenju dali gospodarsko osnovo ter sklenili podvzeti skup-
Tudi notranji minister ugotavlja:
Notranji minister Helmer je te dni v daljšem ekspozeju o begunskem problemu med drugim zavrnil tudi zlohotno propagando o obstoju načrtne jugoslovanske infiltracije južne Koroške in Štajerske. Minister je dejal, da avstrijske oblasti sle-
Pomembne spremembe na Poljskem
(Nadaljevanje s 1. strani) stvu. Poseben pomen so v zvezi s spremembami na Poljskem pripisovali odnosom s Sovjetsko zvezo in je bilo splošno poudarjeno, da je šlo pri zadnjih dogodkih „za prizadevanja za bolj resnično in ne samo površinsko prijateljstvo, za poglabljanj^ tega prijateljstva in za razvijanje tega sodelovanja na osnovi enakopravnosti in suverenosti in resničnega bratstva".
Po pomembnih spremembah je prišlo na Poljskem tudi že do važnih sklepov, ki nakazujejo nadaljnjo demokratizacijo dežele. Med drugim so sklenili decentralizacijo uprave, samoupravljanje delavstva v podjetjih in razpis novih volitev v smislu spremenjenega volilnega zakona, poleg tega bo posebna komisija preiskala delovanje dosedanjih voditeljev varnostnih organov. Prva sprememba v državnem vodstvu pa je bila izvedena v obrambnem ministrstvu, kjer je dosedanjega namestnika ministra Witaszewskega (znan kot stalinist) zamenjal Spychalski, katerega so hkrati z Gomulko rehabilitirali in spet izvolili v partijsko vodstvo.
Tudi na Madžarskem resni dogodki
Dogodki na Poljskem so ta teden zajeli tudi Madžarsko, kjer je po zborovanjih, na katerih so poudarjali solidarnost s poljskim ljudstvom, prišlo do manifestacij za bivšega ministrskega predsednika Imre Nagyja, ki je bil pred leti obsojen zaradi »titoizma«. Ob tej priložnosti je prišlo tudi do neredov in predvsem v Budimpešti celo do krvavih spopadov, zaradi česar so na prošnjo madžarske vlade intervenirale tudi sovjetske čete.
Po zaostritvi položaja je partijsko vodstvo imenovalo za novega predsednika vlade pred nedavnim rehabilitiranega Imre Nagyja, ki je bil ponovno izvoljen tudi v najvišje partijsko vodstvo, medtem ko so nekatere najbolj zagrizene »staliniste« izključili. Novi ministrski predsednik je nato pozval prebivalstvo, da opusti vsakovrstne nerede ter zagotovil nadaljnjo demokratizacijo v deželi.
Delegacija sovjetskih sindikatov na Koroškem
V okviru svojega potovanja po Avstriji je delegacija sovjetskih sindikatov v torek obiskala tudi Koroško. Med vožnjo v Celovec si je ogledala Mladinski počitniški dom Avstrijske zveze sindikatov pri Otoku in učno delavnico v Krivi Vrbi. Opoldne je delegacija prispela v Celovec, kjer je bila gost Delavske zbornice in Koroške zveze sindikatov. Delegacijo sta pozdravila prezidenta obeh koroških delavskih ustanov državna poslanca Truppe in Herke.
ne korake, da bi kot nasledniki dobili v svoje roke premoženje bivše proslule ponemčevalne organizacije »Deutscher Schulverein Sudmark«.
Ne vemo ali je tudi zasedanju te nem-ško-šovinistične druščine prisostvoval kak policijski organ, kakor to navadno prakticirajo pri zborovanjih slovenskih organizacij v Celovcu. Menimo pa, da bi morala varnostna oblast že zgolj na osnovi poročil, ki jih je objavil tisk o poteku tega zasedanja, preveriti dopustnost obstoja in organiziranega udejstvovanja organizacij, ki nadaljujejo z velenemško tradicijo in rovarijo proti ustavno zasidranim pravicam našega ljudstva, zajamčenim v členu 7 Državne pogodbe.
hemega begunca temeljito zaslišijo in da iz rezultatov tega zaslišanja nedvoumno sledi, da glede jugoslovanskih beguncev ne more biti govora o kakršni koli načrtni akciji s strani Jugoslavije in je zato vsaka bojazen zaradi načrtne infiltracije naše južne meje popolnoma neutemeljena. Trditve o infiltraciji — je dejal minister Helmer — izvirajo večinoma iz nezadostno poučenih krogov, pri čemer je pogosto viden tudi namen, da bi s pretiranimi poročili motili mirne razmere ob naši južni meji.
Iz dejstva, da koroški nacionalistični tisk, ki ob vsaki priložnosti razširja lažnivo propagando o nevarnosti slovenizacije Koroške in Štajerske ni objavil stvarnih ugotovitev notranjega ministra, se da sklepati, da mu resnica ni všeč in da tudi v bodoče ne misli prenehati z razširjanjem svojih hujskaških izmišljotin in z vznemirjanjem ter ščuvanjem prebivalstva.
RADIO CELOVEC
Poročila dnevno: 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 17.00,
20.00, 22.00.
Sobota, 27. oktober:
5.35	Alpski zvoki — 6.00 Oddaja za kmete _ 7.00 Pisan spored za jutranjo uro —
8.45	Širni pisani svet — 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca (slov.) — 10.00 Gospodinjski magacin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 11.45 Oddaja za podeželje — 14.30 Pozdrav nate — 16.15 Odlični izbor — 18.10 Slovenska oddaja — 20.16 Petje med vrsticami — 20.30 Drugod se smejijo drugače.
Nedelja, 28. oktober:
6.10 Godba na pihala — 7.20 S pesmijo pozdravljamo in voščimo (slov.) — 8.05 Oddaja za kmete — 9.00 Melodije, ki nikdar ne zatonejo — 11.30 Veselo petje, veselo igranje — 13.45 Iz domovine — 14.30 Pozdrav nate — 16.00 Komorna glasba — 18.30 Virtuozna klavirska glasba — 19.00 Nedeljski šport — 20.15 „Vijolica iz Montmartre", Kalmanova opereta.
Ponedeljek, 29. oktober:
5.35	Alpski zvoki — 6.00 Oddaja za kmete — 7.00 Pisan spored za jutranjo uro —
8.45	Zapiski iz domovine — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Gospodinjski magacin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 11.45 Oddaja za podeželje — 14.00 Poročila, objave. Za našo vas (slov.) — 15.30 Glasba na tekočem traku — 18.45 Domače vesti (slov.) —
19.00	Bloditi je človeško — 20.16 Vzemi stvar z lahke strani.
Torek, 30. oktober:
5.35	Kmečka godba — 6.00 Oddaja za kmete — 7.00 Pisan spored za jutranjo uro — 8.45 Zdravniki se borijo proti bolezni in smrti — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Gospodinjski magacin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 11.45 Oddaja za podeželje —
14.00	Poročila, objave. Vsak po eno. Pojejo zbori (slov.) — 15.30 Glasba na tekočem traku — 20.16 „Iris“, Mascanijeva opera v 3. dejanjih.
Sreda, 31. oktober:
5.35	Alpski zvoki — 6.00 Oddaja za kmete — 7.00 Pisan spored za jutranjo uro —
Pretekli teden, se je mudila osemčlanska delegacija Mestnega ljudskega odbora Ljubljane na dvodnevnem obisku pri celovški mestni občini. Delegacijo je vodil predsednik gospodarskega sveta MLO Ljubljana Klemenčič. Razgovarjali so se z mestnim županom Grafom, podžupanom Pogatschnigom, Scheucherjem in mestnim svetnikom Novakom. Gostje so se zelo dobro razumeli in našli s celovškimi ko-
Večina delavskih in nižjeuradniških družin pri nas v Avstriji si skuša ohraniti svojo življenjsko raven s tem, da se otepa otrok, ker se le tako lahko zaposlita mož in žena. Največ družin ima le po enega ali dva otroka, mnogo pa je družin, ki so sploh brez otrok.
Najbolj občutno pada število rojstev na Dunaju, kjer pride na 1000 prebivalcev le 7,3 rojstev, medtem ko pride na primer na 1000 Beograjčanov 31,8 novorojenčkov.
»Na Dunaju stojita ob vsaki zibelki dve krsti.« S temi besedami Dunajčani sami opisujejo svoj usihajoči prirodni narastek. Ko pa so dunajski volivci opozorili nekega svojega poslanca, da bo na ta način Dunaj v 150 letih izumrl do zadnjega moža, se je poslanec hudomušno izmaknil odgovoru, češ:
»Nič zato, bo tedaj že še živel kak Avstrijec, da bo pokopal tega poslednjega Dunajčana.«
Vzrok za močno nazadovanje rojstev v Avstriji je iskati tudi v veliki stanovanjski stiski, ki je pereča predvsem v večjih mestih. Tako se na primer na Dunaju za 10 do 12 tisoč stanovanj, ki jih letno oddajo v najem, poteguje okrog 50 000 nujnih prosilcev. V Salzburgu je okoli 42 000 gospodinjstev in le okoli 22 000 stanovanj. Kdor dobi stanovanje v kakem novem bloku, je že lahko srečen in to predstavlja zanj pravi dobitek. Stanovanja v novih blokih, ki jih gradijo na Dunaju, so razmeroma poceni. Vendar pa je mnogo interesentov, ki bi za stanovanje radi plačali tudi več tisočakov podkupnine, samo da bi prišli pod streho in mirno zaživeli dostojno življenje.
Na nadaljnja vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z močnim padanjem rojstev v
8.45	Iz ženskega sveta — 9.00 Pozdrav nate
—	10.10 Gospodinjski magacin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 11.45 Oddaja za podeželje — 14.00 Poročila, objave. Ob zibelki (slov.) — 15.30 Glasba na tekočem traku — 16.00 Šlagerji — 17.10 Lepa pesem
—	18.45 Za ženo in družino (slov.) — 20.16 Zabavna glasba.
Četrtek, 1. november:
6.10 Resni običaji — 7.00 Vsi sveti. Besede k dnevu — 7.20 Na tisto tiho domovanje (slov.) — 8.05 Oddaja za kmete — 8.15 Pesništvo k dnevu — 9.00 Orkestralni koncert — 13.45 Iz domovine — 18.35 Virtuozna klavirska godba: Chopin — 19.30 Šport” na poročila — 20.10 „Naj bodo potolaženi" slušna igra.
Petek, 2. november:
6.00	Oddaja za kmete — 6.05 Jutranja glasba — 7.00 Pisan spored za jutranjo uro
—	9.30 Roža ocveti ponoči — 10.10 Same pesmi — 11.20 Brahmsova dela — 14.00 Poročila, objave. Na zadnjem pragu (slov.) —
16.00	Zbori in arije — 18.25 Trudno nagiba se sonce — 18.45 Slovenska oddaja — 19.00 Ljudske melodije iz Avstrije — 20.10 Naj bodo potolaženi, slušna igra.
RADIO LJUBLJANA
Poročila dnevno: 5.05, 6.00, 7.00, 13 00, 15.00, 17.00, 22.00.
Sobota, 27. oktober:
5.00	Pester glasbeni spored — 7.10 Zabavni zvoki — 11.00 Zabavne popevke — 11.30 Ženski in moški zbor pojeta slovenske pesmi — 12.00 Koncert — 12.30 Kmečka univerza — 12.40 Popularne melodije — 13.15 Igra vaški kvintet — 14.20 Zanimivosti iz znanosti in tehnike — 14.35 Želeli ste — poslušajte! — 18.00 Okno v svet — 18.30 Jezikovni pogovori — 20.00 Veseli večer.
Nedelja, 28. oktober:
6.00	Domače pesmi in popevke — 7.35 Nekaj za vas — 9.18 Naši zbori pojo — 9.45 Še pomnite tovariši: Partizani se smejejo —
11.35	V vedrem tonu — 13.30 Za našo vas
—	14.00 Želeli ste — poslušajte! — 16.00 Od Aten do Melbourna — 16.30 Promenadni koncert — 18.35 V zabavnem ritmu — 20.00 Večerni operni spored — 21.15 V svetu ritmov in melodij.
legi dosti stičnih točk. Med svojim obiskom v Celovcu so si ogledali številne komunalne naprave, ureditev prometa v Celovcu in podobno.
V spremstvu podpredsednika Zveze slovenskih zadrug v Celovcu dr. Mirta Zwit-terja so si ogledali tudi različne ustanove zadružne zveze, šolo v Podravljah, hotel Korotan v Sekiri in drugo.
državi, pa marsikateri Avstrijec odgovori tudi takole:
»Res, da je sedaj v Avstriji konjunktura in je zaposlenih okrog 2 milijona in 200 000 delavcev in nameščencev in je le okoli 70 000 brezposelnih (pozimi je stanje seveda drugačno, ko je brezposelnih mnogo delavcev — gradbenikov, gostinjcev ipd.), toda kdo ve, kaj nam čas še lahko prinese.« V tem odgovoru je čutiti nezaupanje v prihodnost. Brez dvoma pa je nazadovanje rojstev v takem obsegu za državo usodnega pomena, ker se zna zgoditi, da država tekom časa propade.
Potujoči kino SPZ predvaja
od sobote, 27. oktobra do srede, 31. oktobra 1956 film:	,
»Toledski tiran«
(Tyrann von Toledo)
v soboto, 27. oktobra, ob 20.00 uri v Št. Primožu pri Voglu,
v nedeljo, 28. oktobra, ob 15.00 uri v Ško-fičah pri Schiitzu,
v nedeljo, 28. oktobra, ob 20.00 uri v Kot-mari vesi pri Ilnu,
v torek, 30. oktobra, ob 20.00 uri v Št. Janžu pri Tišlerju,
v sredo, 31. oktobra, ob 20.00 uri v Ledenicah pri Graberju.
Dobro razširjena bolniška zavarovalnica namesti za okraja Velikovec in Wolfsberg polnopoklicne in delno zaposlene sodelavce. Ponudbe je treba nasloviti na upravo našega lista pod oznako »Zelo dobre možnosti zaslužka«.
i
Ponedeljek, 29. oktober:
5.00	Pester glasbeni spored — 7.10 Zabavni zvoki — 11.35 Slovenske narodne pesmi pojeta dva kvinteta in en kvartet — 12.00 Opoldanski koncert — 12.30 Kmetijski nasveti — 12.40 Igra ansambel domačih pesmi in plesov — 13.15 Od melodije do melodije
—	14.35 Želeli ste — poslušajte! — 18.00 Družinski pogovori — 20.00 Mladinska oddaja — 20.20 Koncert.
Torek, 30. oktober:
5.00	Pester glasbeni spored — 7.10 Zabavni zvoki — 8.50 Pisana vrsta slovenskih narodnih pesmi — 10.30 Jezikovni pogovori —
10.45	Glasba iz revijskih filmov — 11.15 Za dom in žene — 12.30 Kmečka univerza — 13.15 Zabavna glasba — 13.30 Pester operni spored — 14.35 Želeli ste — poslušajte! —
18.00	Športni tednik —	20.10 Zborovske
skladbe.
Sreda, 31. oktober:
5.00	Pester glasbeni spored — 7.00 Zabavni zvoki — 11.00 Venček slovenskih narodnih pesmi — 12.05 Opoldanski operni spored
—	12.30 Kmetijski nasveti — 12.40 V tričetrtinskem taktu — 13.15 Zabavna glasba
—	14.35 Želeli ste — poslušajte! — 16.00 Koncert po željah — 17.10 Sestanek ob petih — 18.00 Kulturni pregled — 19.45 Mas-senet: Thais, opera v 3. dej.
Četrtek, 1. november:
6.00	Zborovske in solistične skladbe — 8.30 Spored orkestralnih skladb — 9.15 Beli so češenj cvetovi — 10.00 Dopoldanski simfonični koncert — 14.20 Prečuden cvet je v grapi črni (spored partizanskih samospevov in zborovskih pesmi) — 16.30 Prežihov Vo-ranc: „Ajdovo strnišče" — Potrč: „Zločin“, radijska igra — 20.10 Spored slovenskih narodnih pesmi.
Petek, 2. november:
5.00	Pester glasbeni spored — 7.10 Zabavni zvoki — 8.00 To in ono iz arhiva slovenskih narodnih pesmi — 8.50 Koncert po željah — 11.00 Za žene in dom — 12.30 Kmetijski nasveti — 13.15 Za razvedrilo — 14.35 Želeli ste — poslušajte! — 16.00 Popoldanski simfonični koncert — 18.15 Slovenske narodne pesmi — 18.45 Igra tamburaški orkester — 20.15 Orkestralna glasba.
Infiltracije ni!
RIAID I O
Stanovanjska stiska resen problem tudi za Avstrijo