57 Raziskave 57 Strokovni kotiËek C ˇ ipka in (baroc ˇna) glasba, zašc ˇitni znamki Slovenije Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Čipka je okrasni izdelek razno- vrstnih vzorcev. Lahko je klek- ljana, kvačkana, pletena ali šivana, in sicer ročno ali strojno. Klekljana čipka izvira iz Flandrije, šivana pa iz Italije (15. stol.). V 18. in 19. stol. sta bili središči klekljanih čipk Chantilly in Valenciennes, središče šiva- nih čipk pa Alençon, Argentan in Benetke. Strojne čipke so začeli izdelovati v 19. stol. V Sloveniji je najbolj znana idrijska čipka, poleg nje pa še žirovska, iz Železnikov … Za idrijsko, tj. klekljano, čipko so značilni vijugasti trakasti vzorci, zvezdaste oblike in pikotirane 1 dvojne prečke, ki vežejo figure; čipka je tudi neke vrste »iniciativa za ženske«. 1 To je majhen okrasek v obliki nitne petlje (= osnovne prvine pri pletenju ali kvačkanju) ali ušesca, ki štrli iz glavnega motiva klekljanih čipk oz. roba tra- kov in pletenin. 2 Oznaka za dobo klasičnega starega veka, od začetkov grške kulture (tj. od obdobja Grkov in Rimljanov, od ok. 800 pr. n. š. do 4. ali 5. stol. po n. š.) do začetka sred- njega veka (tj. obdobja med antiko in novim vekom; ta – srednji vek – se konča z zatonom zahodnega rimskega cesarstva, 476, traja pa vse tja do 15.–16. stol., tj. do iznajdbe tiska, osvojitve Carigrada, 1453 in celo do začetka renesanse, do odkritja Amerike, 1492 in do začetka reformacije, 1517 oz. Kopernikovih odkritij). 3 Tj. od rojstva Jezusa Kristusa pred 2016 leti. 4 Merska enota za frekvenco: 1 Hz = 1 s-1. Periodični pojav ima frekvenco 1 Hz, če opravi 1 nihaj oz. polni cikel v 1 sekundi. Slika 1: SRCE, idrijska Ëipka in rez: idrijski ris – polpremet z notranjimi in zunanjimi postavki (Klekljarski drobižki 2/Bits of Lace 2 (2013). Idrija: Gimnazija Jurija Vege, »ipkarska šola, naslovnica in str. 22–23) Že v antiki 2 je (grški) pojem za glasbo obsegal vse umetnosti in vede, od začetkov krščanstva 3 pa že pomeni samo glasbeno umetnost. V tej pa gre za urejeno sosledje zvočnih dogajanj v ritmično urejenem časovnem poteku. Meje človekove slušnosti so med 16 Hz 4 do 20 kHz. Izbor in razvrstitev določata kako- vost, funkcijo in estetski učinek, ki pa jih prepoznavamo samo znotraj določenih in zgodovinskih spreminjajočih se dogovo- rov (pravil): od vokalne prek inštrumentalne glasbe do danda- 58 Zois kot razsvetljenec deloval le na Kranjskem, je po svoji de- javnosti in razgledanosti slovel po vsej Evropi. Za eno (glasbo) kot za drugo (čipke) imamo na Slovenskem številne dokaze, umetnostnozgodovinske spomenike, freske (Kamnik in Crn- grob). Tako kot so se prve (čipke) pojavile najprej v gradovih in samostanih, je tudi za drugo (baročno glasbo) značilno, da se je iz cerkva in samostanov preselila na ulice (pasijonske procesije) ter ostala v jezuitskem kolegiju (jezuitsko gledališče). Čipka se je obdržala (1870–1880) s svojim značilnim novim načinom klekljanja – širokim risom. Baročna glasba pa se je že pojavila v avtorski podobi: Gabriel Plavec (?–1642), Daniel Lagkhner (druga pol. 16. stol.?), Izak Poš (?–1621 ali 1622?), Janez Jurij Hočevar (1656–1714), Janez Krstnik Dolar (ok. 160?–1673), Janez Bertold Höffer (1667–1718), Mihael Omerza (1679– 1742), Jakob Frančišek Zupan (1734–1810) idr. Če se je že Pla- vec sam imenoval za Carniolusa, tj. Kranjca, in je bil vse od 1612 kapelnik volilnega kneza Johanna Schweikarda v Mainzu, je bil ugleden skladatelj tistega časa in prostora; četudi se je v njegovem avtorstvu ohranila le tiskana zbirka s tremi mašami, tremi magnificati, 5 enim motetom in še nekaj skladbami v zvezi z Marijo in njenimi prazniki, Flosculus vernalis (1621). Poš je bil med drugim. organist v službi koroških stanov in je po vsej verjetnosti tudi glasbeno deloval na Kranjskem. Zapustil je kar tri zbirke Musicalische Ehrenfreundt (1618), Musicalische Tafel- freundt (1621) in Harmonia concentus (1623; nepopolno). Prvi Poševi zbirki obsegata balete in druge plesne stavke, tretja pa kar 42 skladb za različne kombinacije za 1–4 glasove. Za Dolar- ja je znano to, da je vsaj dvakrat predaval v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, pozneje v Passauu in bil nazadnje kapelnik jezu- itske cerkve Am Hof na Dunaju. Kot pomemben predstavnik slovenskega glasbenega baroka je izvrstno poznal skladateljske tehnike, njegova melodika pa je sveža in ponekod spominja na ljudske napeve. Dolarjeve harmonije so bogate s kroma- tiko, ritem pa prevevajo različne kombinacije. Zupan pa se je kot učitelj prebil prek submagistra (1757) in magistra (1760) do regens chori župnijske cerkve v Kamniku. Je avtor prvega znanega slovenskega opernega dela Belin na libreto patra Ja- našnje vokalno-inštrumentalne kompleksnosti, med absolut- no in programsko izrazno glasbo, od resne t. i. umetniške ali klasične, do dandanašnje komercialne, zabavne glasbe, od ljud- ske do umetne, od amaterske, tj. ljubiteljske, do profesionalne. Čipka in (baročna) glasba imata na Slovenskem v svojem več kot 400-letnem razvoju svoje koincidence, tj. večplastno po- dobnost in ujemanje. Če se je prva, čipka, pojavila v 16. stol. in jo poznamo še dandanes, se je druga, (baročna) glasba, po- javila na koncu 16. stol. in se seveda tekom razvojnih tokov po koncu 18. stol. razvila v druge in nove slogovne oblike in pojavnosti. Z obema se je ukvarjal v davnini že naš prvi poli- histor: gospodarstvenik, naravoslovec, tehnik, mecen in literat baron Žiga Zois (1747–1819). Kot tak je na Slovenskem vodil družinsko trgovsko družbo, skrbel za železarne in fužine. Poleg osnovnega fužinarskega delovanja in pa izumiteljstva v naravo- slovju je za nas pomemben zlasti kot razsvetljenec. Kot tak je v literaturi podpiral Jurija Japlja in Blaža Kumerdeja pri njunem slovarskem in slovničarskem delu, v svoj jezikoslovni krog pa je pritegnil Antona Tomaža Linharta. Prav po Zoisovi zaslugi sta bili natisnjeni prvi slovenski komediji Županova Micka (1789– 1790) in Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790). V njegovem krogu sta bila tudi Valentin Vodnik in Jernej Kopitar. Zois pa je podpiral tudi gostovanja gledališč v Ljubljani. Z Linhartom sta prevedla nekatere arije, da so jih pevci peli v slovenščini. Zbirka Zoisovih alpskih poskočnic pa se je izgubila. Čeprav je Slika 2: Tabulatura (tj. stara notna pisava s Ërkami in številkami namesto not iz. 15. stol.) iz Škofjeloškega pasijona, 1721 (Josip »erin, 1924; v: Križnar (2010), Genealogija glasbene dramaturgije Škofjeloškega pasijona. Škofja Loka- Puštal-ŽovšËe, Zasebna knjižnica Antolin-Oman, str. 26) Slika 3: Posvetilo s kronogramom ob zakljuËku libreta Belin (Damascen Dev, Almanah, Pisanice od lepeh umetnosti, ok. 1780. Dostopno na: http:// milko-bizjak.page.tl/Zupanova-opera-Belin.htm. »ipka in (baroËna) glasba, zašËitni znamki Slovenije 5 Tj. Marijini slavospevi. neza Damascena Deva (obj. 1780). Poleg tega pa je skladal še cerkvena dela v preprostem in preglednem slogu in bil kot tak pristaš razsvetljenstva in preporoda (v glasbi). Najstarejši dokument za čipko obstaja že iz leta 1696 (v Idriji), zaznamuje pa jo značilen široki ris s sedmimi pari in osnova iz kitične mreže, izdelane po tehnologiji sklepljene čipke. Zan- jo so značilni vzorci, nastali v tistih časih: rogljički, pogačke, kranclovke, križčevke, srčkovke idr. Široki ris se je v čipki ob- držal vse do začetka 20. stol. Ker so za čipke že leta 1752 na Slovenskem pisali, da »kleklja ves ženski svet«, so se v 18. stol. (1763) klekljarice pojavile tudi v Ljubljani, že naslednje leto (1764) pa je avstrijska vladarica Marija Terezija (1717–1780), ki je bila hkrati tudi češka in madžarska kraljica, že poslala v Ljubljano prvo učiteljico. Prva (čipkarska) šola se v Ljubljani ni obnesla, zato pa je pravi razcvet doživela (prva) idrijska čipkar- ska šola, ustanovljena 1876, kar je pomenilo nadaljnjo in buj- no rast te danes zaščitne in zaščitene slovenske in edinstvene evropske kulturne dediščine. Z (baročno) glasbo na Slovenskem pa je bilo malce drugače, spet v slikanju črno-belih kontrastov tega ne le glasbenega, pač pa celotnega umetnostnega sloga, povezanega s čipko: za izraz čustev je postal vodilen solistični glas, ki ga podpira spremljava v smislu bassa continua ali generalbas kot harmonska osnova. Pojavlja se tudi že za barok tako značilni koncertantni slog. Ta temelji na tekmovanju oz. kontrastiranju zvočnih skupin ali solista in večjega ansambla. Že prvi seznam ohranjenih skladb (1620) ljubljanske stolnice sv. Nikolaja ljubljanskega škofa To- maža Hrena (1560–1630) priča o prisotnosti italijanske baroč- ne glasbe na Slovenskem. Največji mojstri so bili zagotovo G. Plavec, I. Poš, J. K. Dolar idr. Tu so operne arije, 6 tako značilne za baročno monodijo, 7 redno prisotne tudi v takratnem reper- toarju na Slovenskem. Proti koncu, ko je na začetku 18. stol. glasbeni barok na Slovenskem prešel svojo pozno in najbolj intenzivno fazo, je bila v prvih treh desetletjih njegovo najmoč- nejše žarišče Academia philharmonichorum (ust. 1701). Čipke in (baročna) glasba dajejo Sloveniji nov možni vsebinski element, okrog katerega se lahko splete in preplete ob zdajšnji in novi, moderni evropski podpori nov segment delovanja, ki ga doslej v podobnem ujemanju še nismo poznali. Slika 4: Faksimile separata bassa continua zakljuËne arije GoreËe vas lubiti iz opere Belin Jakoba FranËiška Zupana, ok. 1780. Dostopno na: http://milko-bizjak. page.tl/Zupanova-opera-Belin.htm. Slika 6: Idrijska Ëipka/z nitjo pisana zgodovina (Idrijska Ëipka, Mestni muzej Idrija – Muzej za Idrijsko in Cerkljansko, Idrija 2012) 6 Tj. umetni, v sebi enotni toda razčlenjeni večdelni solistični spev z inštrumen- talno spremljavo; vodilna (glasbena) oblika v baroku je bila nadalje še da-capo arija: s prvim delom A, s srednjim B in s ponovitvijo prvega dela A, ki ga je pe- vec lahko obogatil z okraski. Skupaj z recitativom (= način petja, ki posnema ritem , poudarek in melodijo govora, pri čemer ga spremljajo glasbila) je bila da-capo arija temeljna sestavina in najpomembnejša oblika baročne opere, iz katere je prešla tudi v cerkveno glasbo. 7 Gre za enoglasno glasbo nasploh (gregorijanski koral, trubadurska pesem, min- nesang ipd.), v grški antiki je bil to liričen spev, predvsem žalostinka v tragediji, pomeni pa tudi samospev z inštrumentalno spremljavo nasploh, včasih tudi si- nonim za homofonijo, v glasbeni zgodovini in njenem razvoju pa je to zlasti sa- mospev s spremljavo generalnega basa, kakršnega je v odporu proti polifoniji (tj. večglasju) 16. stol. najprej gojila florentinska Camerata (ust. ok. 1590 v Firencah, kjer je krog humanistov, pesnikov, glasbenikov in učenjakov skušal oživiti antično dramo, pri kateri naj bi sodelovali pevski solisti, zbor in orkester; tako so po vzoru pastoralne drame 16. stol. italijanskih pesnikov Torquata Tassa /1544–1595/ in Giovannija Battiste Guarinija /1538–1612/). Za ta tip samospeva sta značilna podrejanje melodije besedilu in močno afektivni izraz. Monodija kot vzvišena glasbena deklamacija prav zato doseže svoj vrh v operah in madrigalih Claudia Monteverdija /1567–1643/). Viri in literatura 1. Idrijska čipka (2012). Mestni muzej Idrija – Muzej za Idrij- sko in Cerkljansko, Idrija. 2. Klekljarski drobižki 2/Bits of Lace 2 (2013). Idrija: Gimna- zija Jurija Vege, Čipkarska šola. 3. Križnar, Franc (2010). Genealogija glasbene dramaturgije Škofjeloškega pasijona. Škofja Loka – Puštal-Žovšče, Za- sebna knjižnica Antolin-Oman. 4. http://milko-bizjak.page.tl/Zupanova-opera-Belin.htm 59 Strokovni kotiËek