IPomenki o slovenskem pls anji. IX. T. Miklosich, preslavni slovanski zlasti staroslovenski jezikoslovec, piše vzajemno a!i primerjajočo siovnico slovanskih jezikov (Vergleichende grammatik der slavischen sprachen). Spisal je I. del (&\c lautlehre) že 1. 1852 in III. del (die formenlehre) 1. 1856; II. dela (die wortbildungslehre) pa in IV. (die Avortfiigungslehre) doslej še ni spravil na svetlo. U. Kako pravi slovanskim govorom? T. Iz naslova vidiš, da jim pravi ,,Spracben" t. j. jeziki. V predgovoru piše tudi o narečji (dialect) slovaškem, o hrovašketn itd. Ł7. Po ktereui pravilu jih je on razverstil? T. Po sorodnosti ali bližnji podobnosti z nekdanjim cerkvenim pismenjim jezikom, ki ga Miklosič imenuje staroslovenščino. V. In kako se glasi njegova razredba? T. Posebne razredbe, kakor Dobrovsky in Šafarik, Miklosič ni postavil; razlaga jih le v sorodnosti s staroslovenščino, in nasledvajo si v glasoslovji, pa tudi v oblikoslovji njegovem po tem-le redu: 1. Slaroslovenski. 2. Novoslovenski. 3. Bulgarski. 4. Serbski. 5. Maloruski. 6. Ruski ali Velikoruski. 7. Česki. 8. Poljski. 9. Gornjeserbski. 10. Dolnjeserbski. U. To so tedaj razredbe, ktere izmed vseh najbolj slovijo. Ali so pa tudi izmed vseh najbolje? Kaj se ti zdi, kaj meniš, kako sodiš ti, stric! o teh razstavah slovanskih narečij in jezikov? T. Soditi jih ali celd ktero obsoditi, — tega si ne upani; le nektere derzne misli bi ti kratko razodel, ako te res mika ta reč. X. Ł7. Kaj se ti zdi torej, kako je razverstil Dobrovsky slovanske narečja? T. Da jim pravi narečja, to mi je všeč; vendar jih je po moji misli nekoliko preveč razdrobil. U. Tudi meni ni bil kej všeč glagol ,,dispescitur". T. Da je staroslavonsko — slavica vetus — djal na drugo mesto, to se mi ne zdi prav, sej se je prej pisalo kot rusovsko. Sicer si pa v imenovanji tega narečja ni bil dosleden. Bulgarskega tedaj še ni niogel poznati , in sploh ni iinel toliko pomočkov, kolikor jih imajo učenjaki Iehko zdaj. — Da je na koneu pervega reda djal slovensko, in na pervem mestu druzega slovaško narečje, nekterim sicer ni prav; nieni pa se to silo važno zdi. Slovenci in Slovaci, ki se sarni zovcjo tudi Slovence, smo uied vsemi v sredi, torej po pregovoru — v zlati skledi, in sklepanio tako oba reda. To naj bijezikoslovcisploh bolje čislali. — Da se peščica slovanskih Lužičanov tako zelo looi v govorjenji in v pisanji, tega skorej ne morein verjeti. V. Kaj pa meniš o razstavi Safafikovi? T. Preučena je, kakor je bil preučen Šafafik sam. Te stresati si ne derznem, da ne bodo moje misli prederzne. Da ima ruska reč tri narečja, premnogi pišejo; vendar se v knjigi že lepo zedinvajo. — Da mu je starosfovanščina, kteri pravi tudi cirilsko ali cerkveno narečje, starobulgarščina, o tem se hočeva še pomenkvati. — Hrovatje in Serbi so se , ni davno, zedinvali v teui, da zovejo svoj jezik hrovaško-serbski. — 0 besedah: reč ilirska pa leska (leh), slovinsko pa slovensko narečje, kakor tudi o razdelitvi slovanskega govora v vzhodnjejužno in zapadno versto ali vejo itd., sva se tu in tam že razgovarjala. (cf. Jezičn. III, 33. 40. 49.) U. In kaj praviš o Miklosičevi razlagi vzajemnega jezikoslovja slovanskega? Da molčini o polabskem, kje ima narečje hrovaško, kjeslovaško? Zakaj loči gornje- in dolnjeserbsko celo na dva jezika, sej po njein celo Rus velikan govori le dva? T. Knjižna hrovaščina se od serbščine loči po pravopisu, in razklada je nekaj v serbščini, nekaj pa v slovenščini. SIovaško narečje sklepa s českim jezikom, ter ga z njim vred pojasnuje. I jaz mislim, da se bota gornje- in dolnjeserbski kmali stopila v eu saai jezik, zlasti zdaj, kar so se jeli poprijemati enakega pravopisa latiosko-slovanskega. U. Tega pa res ne umem, zakaj slovanske govore Miklosič ioienuje jezike, sej vendar niso tako različni, da bi to imenovanje moglo obveljati. T. I jaz sem tvojega mnenja, svest si, da si Slovani v djanji, v govorjenji nismo tako daleč, kakor se kaže to v pisanji ali v književnosti. Vendar jih imenuje sedaj j e z i k e menda a) zato, ker se ne dajo iz nobenega doslej znanega izpeljevati kakor narečja iz svojega maternega jezika, in b) zato, ker ima zdaj vsak posebej že svoje slovstvo. Slovani doslej občnega jezika, kakor Nemci ali Talijani, še nimatno; prej ali slej ga dobimo, in tedaj padejo sedanji jeziki ter postanejo narečja; dotlej nam pa res kaže zvati jih jezike, kakor jih zove Miklosič. — Razun tega mi je v njegovi jezikoslovni razstavi jako všeč, da pervi knjižni jezik slovanski imenuje staroslovenščirm, in da je perva pristna hčerka njena ravno naša slovenščina, da si mu v teh rečeh oporekajo še mnogi jezičniki slovanski.