SLAVKO SAVINŠEK:

MILICA

OTROK BOLESTI

SAMOZALOŽBA

ZA JUGOSLOVANSKO TISKARNO V LJUBLJANI: K. ČEČ

Prvo poglavje.

Milica so ji dali pri krstu ime. Mati so hoteli,
da se imenuje prva hčerka bolj gosposko. In oče,
trudni od celodnevnega dela v tovarni, so samo z
glavo pritrdili kot vedno, čeprav jim je v srcu vrelo
drugo ime. Pa je že moralo tako biti, da je veljala
vedno bolj materina beseda. Tudi pri prvorojencu,
ki so ga za Mirkota krstili, je materina obveljala.
Čemu bi se ujedal z njo, si je mislil delavec Ravnik,
samo da imam mir! Saj je itak skrbi in sitnosti
drugih dovolj, bolj potrebnih in bolj koristnih.

Ravnika sta bila poročena zdaj tri leta. Ves
čas sta stanovala v veliki predmestni hiši, kjer je
živelo čez deset strank in je vsaka družina štela
najmanj po šest otrok. Veliko dvorišče je bil edini
košček sveta, kjer si nad seboj ugledal milo nebo,
če te ni zvabilo ven iz hišnih vrat, kjer se je četrt
ure za predmestjem razprostirala prostrana rav¬
nina. Tu na tem dvorišču se je ves dan prekopice¬
valo čez petdeset otrok, drlo se, podilo, jokalo,
pelo, se lasalo in zopet objemalo. In vedno so še
novi prihajali mednje. Kajti pri nas je že tako, da
je Bog najrevnejše najbolj oblagodaril z otroškim
blagoslovom, ker je drugo vse razdal bogatinom.
Ljubi Bog je ukrenil tako, da eni dobe vse dobro
na tem svetu, na onem pa vse hudo, drugi pa na¬
robe. In med te druge je prištel tudi slovenskega
delavca, ki mu je dal krepkih mišic in trde kletve,
a vanj položil srce iz voska. Bog ve, da je srce več
od telesa. Zato je slovenskim bogatinom dal na¬
puha, da ni v njihovih telesih prostora za srce.
Vsakemu svoje tukaj, a zopet vsakemu svoje tam
na drugem svetu. Od vseh pa si Gospod najbolj za¬
pomni take, ki glasno govore: Zahvaljen Bog, da

8

»Tudi za učiteljišče! Ali ne veš, da mora še v
meščansko najprej. Štiri leta! Potem še dve leti,
je šest let. Če gre pa na učiteljišče, pa še osem.
Ali si nor?«

Ravnik je skomizgnil z rameni, odšel v drugo
sobo in vzel v roke časopis. Še štiri leta je čas.
Morda se tudi žena še premisli. Kmalu je prišla
za njim Milica.

»Ata, ali bom šla zdaj v meščansko?«

»Boš, Milica!«

»Gospodična je dejala, da bom šla potlej na
učiteljišče. Ali bom, ata?«

»Bomo že videli, Milica,« jo je potolažil in po¬
božal s pogledom izza časopisa. In Milica je na eni
nogi odplesala iz sobe v kuhinjo, kjer je v ihti
prebrnila škaf z vodo, da je bilo vika in krika za
dve uri. Oče Ravnik pa je ves čas nemo zrl v časo¬
pis, a ni razumel niti črke branega. Samo vedno
teže mu je lezla glava v dlan.

Tako je začela Milica obiskovati meščansko šolo
in je prav tako dobro napredovala kot prej v ljud-
sfG. Vedno živahno in vedno bolj brhko so jo imeli
radi vsi, učitelji kot součenke. Doma je morala
poleg učenja pridno prijemati tudi za hišna dela,
kar je vedno rada in sama od sebe storila. Njena
pesem je krasila sicer borno stanovanje in njen
smeh je celo očetu pričaral včasih na obraz smeh¬
ljaj. Otroci so viseli na njej bolj ko na materi, ki
je postala sama čemernost in skopost. Edini Mirko,
ki je že pohajal z očetom v tovarno, ji ni bil na¬
klonjen in zdelo se je, da jo celo sovraži in to vsak
dan bolj. Vsako soboto, ko je prinesel domov de¬
nar, je dodal svojo opazko o Miličinih pentljah in
krilcih in nogavicah, tako da so celo mirni oče par-
krat vzrojili. A Milica je bila z njim kot bi se ne
zgodilo nič, kar je Mirka še bolj togotilo. Poznal
pa se je le sicer pičli Mirkov zaslužek. Bil je tudi
že skrajni čas, ker potrebe družine so rastle iz
dneva v dan.

Neke zime, ko je Milica hodila zadnje leto v
meščansko šolo, jo je neslo v mesto grede s tova-

9

rišicami mimo ribnika v drevoredu ob kraju mesta.
Tisto zimo so mlade šolarice, če se je le dalo, kre¬
nile v ono stran in se podile po gladkem ledu ter
je bilo vrišča in smeha dovolj. Tudi tisto popoldne
— solnce je že prijazno sijalo v pomlad — sta jih
zvabili mladost in solnčna luč v oni drevored in
podile so se po ledu ko za stavo. Najbolj razpo¬
sajena je bila Milica in najbolj neugnana. Povsod
je hotela biti prva. Deklice so opazile, da je na
enem kraju led precej šibek, ker ga je solnce po¬
šteno ujedlo. Nobena si ni upala preveč v tisto
stran. Le Milice ni bilo mogoče ugnati.

»To ste strašila!« jih je dražila, »ničesar si
ne upate,« in se je pognala dalje.

»Milica, led poka, beži!« so jo svarile tovarišice.

»Vam poka strah v srcu!« se jim je zasmejala
Milica nazaj in se pognala vnovič dalje. Tedaj je
počilo, deklice so kriknile, kriknila tudi Milica, ki
se je do pasu udrla v ledenomrzlo vodo.

Dobro še, da ni bila voda na tem kraju preveč
globoka in breg ne daleč. Mimoidoči moški je urno
pritekel na pomoč, dajal Milici poguma, naj gre
bolj k bregu in ji pomagal s palico na suho. Kot
šiba je trepetalo mokro dekle od mraza.

»Domov teci, Milica, in se preobleci, da se ne
prehladiš!« so jo opominjale tovarišice.

»Ah, kaj; da šolo zamudim. In mama bi bila
huda! Ne, ne, saj se v šoli posušim, kar pojdimo.«

Res so šle in Milica je sedela vse popoldne v
slabo kurjeni šoli mokra, da jo je mrazilo in so ji
šklepetali zobje. Učiteljici se deklice niso upale
povedati, ker so se vse bale kazni radi drsanja.
Tako je vzdržala do pozne popoldanske ure.

Že na poti domov jo je kuhala vročica. Ali ven¬
dar domov prišedša ni hotela niti z besedico ome¬
niti vsega tega, ampak je brž pomagala mami v ku¬
hinji. In res je čutila, kot bi ji bilo odleglo. Noč
je prespala dobro in drugo jutro šla zopet v šolo.
Toda čez par dni je začutila v nogah, posebno v
desni, kakor svinec in komaj je hodila. Morala je
ostati doma v postelji. Mati so se hudovali, oče pa

10

je s skrbjo hodil zvečer okrog njene postelje. Hotel
je po zdravnika, ali kdo bo plačal?

Bolezen se je vlekla. Končno so le poklicali
zdravnika, ki je z glavo zmajeval in dejal, da morda
ne bo hudega. Res je kmalu Milica vstala, tudi v
šolo je šla kmalu zopet, toda ni bila več tista Mi¬
lica ko pred kratkim. Desna noga se ji je sušila
vidno, v levo je tudi šepala. Nekaj časa je oče gle¬
dal vse to, a ko je videl strašno trpljenje prej ži¬
vahne hčerke, jo je nekega dne peljal znova k
zdravniku. Ta je zapisal nekaj zdravil in je na oče¬
tovo skrbno vprašanje pristavil, da je nevarnost
ohromitve velika. Morda bi pomagala operacija, ali
morje. Toda, kdo bo plačal?

Kako je oče Ravnik pripeljal hčer domov, sam
ni vedel. In ženi ni upal ziniti teden dni o vsem
besedice. Dokler ni žena izvlekla iz njega. Bilo je
ravno koncem šolskega leta.

»No, zdaj je še manj z učiteljiščem,« je dejala
Ravnica možu. »Kdo bo pa vzel za učiteljico hromo
dekle?«

Ravnik je težko vzdihnil.

»Vidiš, najbolje bo v trgovsko! V dveh letih
bo gotova in v pisarni bo kljub nadlogi lahko se¬
dela in delala. Mudi se že tudi za njen zaslužek.
Otroci rabijo vedno več!«

Tako se je zgodilo po materini volji vzlic oče¬
tovemu drugačnemu mnenju. Toda treba j,e tudi
pameti, ne samo srca, si je dejal oče, ko je gledal
jokajočo Milico, ki je tiščala na učiteljišče, pa ji je
mati iz glave izbijala to misel.

Vedra narava Miličina je zmagala tudi to brid¬
kost. Saj je bolezen še ni preveč potrla. Vedno je
še na tihem upala, da si poišče zdravnika in zdravil,
ko bo zaslužila sama. Kako bi sicer zmogla po¬
habljena med radostjo zdravih tovarišic! In bila je
tudi posebna milost božja z njo. Bolest pohabljenih
nog ji je Bog nadomestil z nenavadno krasoto
obraza in ostalega telesa. Kadar je šla po ulici, se
je marsikdo mimoidočih ozrl za njo in spremlje-

11

valcu v uho pošepetal besedo občudovanja in po¬
milovanja obenem.

V očetu Ravniku pa je menda bolj ruvala Mi-
ličina pohabljenost ko v njej sami. Zbledel je ti
dve leti, kar je bila Milica na trgovski šoli in bal
se je sam, da obleži. Kaj bo potem z družino? Z
vsemi silami se je držal še pokonci, ali zvečer je
od dela prišedši domov padel na posteljo kot ubit.
Ženo je skrbelo zdravje moževo in vse njeno upa¬
nje je rastlo v hčerki Milici in njenem zaslužku po
končani šoli. Saj gre že h koncu. Vedno večkrat
je omenjala Miličino službo in odleglo je vsem pri
misli nanjo. Kmalu bo bolje. Čeprav si je oče dejal,
da je zdaj preveč takih deklet, ki rada delajo za
mal denar. Ali mati so upali na spričevala Mili-
čina in na priporočilo šole.

Dovršila je Milica šolo. Vse radostne so hitele
deklice s spričevali domov. Vse v upanju na vesele
počitnice, na oddih, morda na dobro službo, ker so
imele protekcijo. Le Milico je obhajala čudna skrb
in slutnja. S težkim srcem se je smejala med njimi.
Kam bo šla ona na počitnice? Da bi le koj jutri
službo dobila! Ali kdo jo vzame, pohabljenko? Vse
preveč gledajo na zunanjost, to ve Milica, čeprav
je mlada!

Prišla je domov. Urno je stopila k materi s
spričevalom.

»Najboljša,« je dejala ponosno in se zvonko na¬
smejala pri tem.

»Tiho, Milica, ata je bolan,« je planilo iz
matere.

Milica je pohitela v drugo sobo. Na postelji je
ležal oče ves bled in strt.

»Milica!« se mu je izvilo iz prsi, »nič ni hu¬
dega, jutri bo bolje.«

»Ata!« se je splašilo dekle očetovih oči in je
pridejalo:

»O, samo, da sem že končala! Zdaj bom jaz po¬
magala kaj. Jutri grem za službo povprašat.«

12

Očetu je legla bolest v obraz. Tudi Milici v
dušo. Pa ni pokazala. Upati more tudi. Službo mora
dobiti, saj je najboljša iz šole.

Jo dobi? Kje? Jutri?

V Miličinem srcu se je borilo upanje z dvomom.

Upaj, Milica, upaj, oče Ravnik! Upanje je živ¬
ljenje.

Samo: kdaj??

Drugo poglavje.

Milica piše. Piše, prepisuje, bere in hodi po
mestu. Službe išče že štirinajst dni. Ah, tako je že
upehana, tako trudna. Vse časopise prebrska, rije
med oglasi, bere, upa, pa piše, pa zopet sama gre
povpraševat. Tu sem, tjakaj, v trgovino, v urad, pa
zopet v uredništvo listov. In pisma vroče čaka ob
vsaki pošti s trepetajočim srcem.

Pride pismo. Obsežno že od zunaj. Ah, nič ni.
Spričevala so gotovo. Vračajo ji jih. Ali vendar
upanje še ne umre. S trepetajočo roko odpre Mi¬
lica ovitek. Žal, ne moremo, ste prekasni, pravi ta
v odgovoru. Ne moremo z začetnico, ko bi vsaj leto
dni prakse imeli, obžaluje drugi. List omahne v
Miličini roki. Nič. Zopet nič. Pa morda jutri!
Jutri? Ah, Milica, ata pa na postelji gleda v tvoje
roke in v tvoj obraz in ve, da zopet ni nič s službo.
Milica, in ata že štirinajst dni ne gre v tovarno, ne
zasluži. Tisto bore, kar da bolniška blagajna, ni
niti za smrt enega dovolj, kje neki za preživljanje
sedmerih. Mirko komaj zase zasluži.

Ata je nem, ne reče Milici ničesar, samo
včasih, ko vsa strta in trudna od iskanja in po¬
vpraševanja pride zvečer domov ter omahne k
njemu na posteljo, jo prime za roko in ji pogleda
v oči:

»Nič ne maraj, Milica, bo pa jutri morda!«

Jutri? Ta večni jutri! Mama pa pravi, da mo¬
ramo danes jesti! Ah mama! Saj jo ima rada, vse

13

ima rada; ali trda je in ne zna mehko spregovoriti,
ne molčati kot oče. Mama vpije in se jezi:

»Zdaj imaš svoje! Ne znaš ne kuhati, ne šivati,
ne prati. Za drugo te nihče noče!«

»Mama, saj bo, mora biti! Imam obljubljeno!«

»Od obljube ne bomo ne siti ne oblečeni! Ata
bi moral imeti dobro hrano. Odkod?«

Da, ata, ta dobri, mirni, ubogi ata! Sama bi
mu dala Milica, ko bi kaj pomagalo. Pa ne more.

In najhuje: Milici vedno bolj odpoveduje leva
noga. To večno beganje po mestu ob vsakem vre¬
menu! Treba bo posebnih čevljev za obe nogi,
meni zdravnik, ki prihaja k očetu. Pa so dragi.
Odkod denar?

»Jutri grem k ravnatelju trgovske šole. Morda
me on priporoči. Je tudi drugim že pomagal.«

»Vidiš, skoro vse že imajo službo,« poseže v
besedo mama, »čeprav nimajo tako lepih spričeval
ko ti! Seveda ...« in jo ošine s pogledom po nogah.

Milica v jok.

»Mati, kaj jaz morem zato, da nisem ko druge.
Saj sem sicer zdrava in delala bi za štiri.«

»Kaj, ko gledajo gospodje tudi na to. Morda
bolj ko na spričevala,« zdrsi zopet čuden pogled
po njej od nog gori tja v obraz. »Saj sicer nisi
napak. Gorša ko druge. Moraš bolj skriti hojo,
Milica, da ne bodo opazili.«

Milico žgo v srce materini pogledi. Zdaj se ji
svita! Tedaj tudi to je vzrok? O, tudi, Milica, ti,
nepokvarjena! Ali ne vidiš na ulici pomilovalnih
pogledov, ne slišiš prišepetavanje mimoidočih?
Milica, grdo je življenje, strašno grdo!

A Milica je premlada še, začuda še neomade-
ževane duše. Milica še vedno upa. Jutri, jutri...

»Klanjam se, gospod ravnatelj,« pozdravi Mi¬
lica drugo jutro skromno in boječe ravnatelja v
trgovski šoli.

»O, gospodična Ravnikova, kaj bo dobrega?«

»Gospod ravnatelj, prišla sem Vas prosit. Po¬
magajte mi!«

14

»Rad, gospodična, če je le v moji moči. Vedno
ste bila najboljša na našem zavodu.«

»Ne dobim službe, gospod ravnatelj. Druge jo
že imajo. Ali bi me hoteli kje priporočiti?«

Zadrega leže v ravnateljev obraz. Skuša jo
premagati, ostati hoče ravnodušen in napravi skr¬
ben ter premišljujoč obraz.

»Čakajte, gospodična, naj pomislim.«

Milica išče z očmi na ravnateljevem obrazu.
Upanje ji vstaja. 0, gospod ravnatelj!

Milica se zdrzne. Pogled ravnateljev jo je oši¬
nil kot doma materin. Bolni nogi se ji ušibita. Ne¬
hote sede v bližnji stol. Tema se ji naredi v očeh.
Gospod ravnatelj!

»Malo kasno ste prišli, gospodična. So Vas že
druge prehitele.«

»Gospod ravnatelj,« silijo Milici solze v oči,
»oče so bolni, leže že štirinajst dni, sestrice in
bratci so majhni, lakota nas ujeda, moram dobiti
službo čimprej. Pomagajte, gospod ravnatelj, po¬
mislite!«

»Seveda, težko je, razumem. — Čakajte, do¬
mislil sem se. Samo slabo bodo plačali. Začetnica
ste.«

»Bolje nekaj ko nič. Rada delam, gospod rav¬
natelj!« In v očeh Miličinih je upanje, je smeh, v
obrazu rdečica. Saj je lepa, si misli ravnatelj, samo
te noge! Spet čuti Milica tisti otipajoči pogled na
sebi, da jo strese mraz.

»Vidite, gospodična, prvi je odvetnik, dr. Pe¬
telin. Rabi začetnico, ki pa mora imeti že nekaj
prakse. Napišem malo priporočilo. — Tako, tule je
in naslov.« — Milica vzame in upanje v srcu raste.

»In tu, drugo! Tovarnar je, rabi strojepiske.
Že izurjene. Vi ste spretni v strojepisju, posku¬
simo. Priporočim Vas dobro. Samo, veste, tam je
par gospodov, ki so radi zelo prijazni; preveč pri¬
jazni z mladimi gospodičnami. No, pa upajmo...«
In spet zdrsi po Milici oni tipajoči pogled na
nogi, ki jo zbode v dno duše. Skoro bi vrgla

15

ravnatelju v lice psovko in pismo, ki ji je je dal.
Toda ata, mama, sestrice, bratci! Ne, ne, mora!

»Veliko sreče Vam želim, gospodična. Upam,
da dobite vsaj pri enem. Klanjam se!«

»Srčna hvala, gospod ravnatelj!« Pa bi mu
najraje pljunila v obraz za one tri poglede. A še
Bog, da je tako dober in ji je dal naslove.

Milica gre po ulicah. Vidi poglede moških za
seboj, vidi poglede žensk, vase uprte. Pazi na hojo,
ali ubožica si ne more dosti pomagati. Ko stopi na
levo nogo, se v levo ovije telo in ko stopi na desno,
se ukrivi na desno stran. Tako da jo boli v pasu.

Paziti moram, si misli Milica, in ne preveč
hoditi pred advokatom. Kar sedla bom ali mirno
stala. Da bi ga vsaj v sobi ne bilo, ko vstopi. Če
jo bo sprejel, bo že pazila, ko bo odhajala, da mu
ne bo oko zastalo na njeni hibi. 0, da bi vsaj
dobila, da bi jo vzel, čeprav za malo početno plačo!

Milica je že pred vrati pisarne. Srce ji bije
ko divje. Potrka. Vsa kri ji plane iz lic v srce.
Vstopi. Hvala Bogu, samo gospodična je.

»Bi mogla govoriti z gospodom doktorjem?«

»Lahko. Izvolite malo počakati. Ima stranko.
Sedite, prosim!«

»Hvala, bom kar stoje počakala.«

Mimo postoji Milica ob vratih. Stoli so tam ob
nasprotni steni, preko vse sobe bi morala. Pa bi
opazila gospodična njeno grdo hojo.

»Bo trajalo do četrt ure, preden stranko od¬
pravi. Kar sedite, prosim!«

Milica mora ubogati, ne more se upreti vabilu.
Trdno stopa, premaguje se, da ji solze stopijo v
oči. In gleda skrivaj gospodično, ki tudi kradoma
opazuje Milico. Je videla? Je! Na obraz ji je legel
čuden posmeh, pogled je planil iz oči, oni tipajoči
pogled in vprašujoči obenem.

Milica sede. Strašno ji utriplje srce. Pa saj je
vendar še dovolj dobro hodila. Še nikdar ne tako.
Sicer pa, gospodična nima nič pri tem. Da le doktor
ne bi opazil.

16

Minute teko ko svinec počasi. Iz sosednje sobe
prihaja zamolklo govorjenje. Šele deset minut. Joj,
Milica, kako peče to čakanje; ko žerjavica! — Še
pet minut, četrt ure je že. — In še pet minut;
Milica misli, da je minila že ura. In lica ji gore,
roki nervozno mečkata torbico.

Zdaj! Klijent se poslovi.

»Želite, gospodična?« stopi doktor k njej in
jo prijazno pogleda.

0, ta je dober, spreleti Milico, sprejme me!

»Prihajam s priporočilom ravnatelja trgovske
šole. Morda rabite pisarniško moč,« izjeclja de¬
klica in rdi vedno bolj, pa spet bledi.

»Prosim,« seže advokat po pismu. Bere. Po¬
gleda Milico v lice, v lase, v život.

»Ste spretni v strojepisju? Kako s steno¬
grafijo?«

Milica pokaže spričevalo. Skoro ji uide iz rok,
tako vsa trepeta.

Odvetnik bere. Prikima.

»Jako lepo spričevalo. Tudi gospod ravnatelj
toplo priporoča. No, pa poskusimo. Jutri pridite
ob osmih.«

Milica bi padla na kolena pred odvetnika.

»Seveda, za početek je plača majhna. Štiristo
dinarjev. Ako bom zadovoljen z vami, dobite več.
Vam je prav?«

»Prisrčna hvala, gospod doktor!« zajeca Milica
in stoji dalje na mestu. Gospodična za pisalno mizo
zakašlja, odvetnik pogleda tja. In stopi k njej.
Milica mora ven, ne sme stati tukaj. Kaj bi si
mislil! V sklepih ji počijo kosti, tako se zmaguje.
Počasi hodi. Že je pri vratih. Ne vidi nazaj. Ali sliši
šepetanje. Prime za kljuko.

»Čakajte, gospodična, pozabil sem! Ravno me
je gospodična opomnila, da sem pred tednom že
obljubil drugi, ki jutri nastopi!«

Milici se zvrti v glavi. Vidi odvetnikov po¬
gled po sebi, po nogah.

»Oprostite, gospodična. Morda drugič!«

17

Je le sočutje v njegovih očeh. Toda Milica neče
sočutja, Milica bi rada službo! Tiplje, pa kljuke
ne najde. V obrazu čuti leden mraz, v srcu pekoč
ogenj.

»Prosim! Z Bogom!« se ji utrga in omamljena
stopi skozi vrata v vežo.

»Z lažjo me je tolažil,« misli Milica v čudnem
vrvenju t  čuvstev. »Ni udaril naravnost. Hvala mu
vsaj za to laž!« ji gre po glavi, ko se opoteka po
pločniku v drugi konec mesta, v tovarno. — Tam
so preveč prijazni z lepimi deklicami, je dejal rav¬
natelj. Kako bodo z menoj? Ah, morda bodo dali
pohabljenki mir! V srcu peče slutnja in gori
upanje, upanje...

Precej velika je ta tovarna in Milica šele po
večkratnem vpraševanju najde pisarno. Potrka.
Nihče se ne odzove. Odpre. Tam od pisalne mize
v kotu se dvigne mlad gospod, ki se je pravkar
sklanjal h gospodični. Gospodična si urno popravi,
zardela v lice, zmršene lase, gospod malce osupel
pogleda vstopajočo in ji stopi nasproti.

»Kaj bi radi?«

Glas mu je zastrt, hripav, v licih mu gori
rdečica.

»Ali bi lahko govorila z gospodom tovarnar¬
jem?«

»Malo boste počakali, vsak čas mora priti. —
Prosim, sedite.«

Milica sede na stol. Tu se ni treba premago¬
vati in skrivati, ker je stol tik ob njej.

Milica se razgleduje po pisarni. Od druge
strani se obrača izza mize dekličja glava in dvoje
modrih oči zvedavo zre vanjo. Tik za njo pri drugi
mizi sedi zopet moški, ki jo takisto opazujoče
gleda. Glavica z modrimi očmi se obrne nazaj in
se zasmeje. Gospod se pomenljivo odsmehuje in
zopet oba pogledata Milico. Oni, ki jo je vprašal
po opravku, se je ustavil ob pultu in jo tudi motri
s priprtimi očmi. Milica je v zadregi. Oči povesi in
v srcu ji vstaja vprašanje: počemu? Ali gledajo

Milica, otrok bolesti.

2

18

tudi moje noge? — Nehote jih potegne k sebi
pod stol.

Gospodična pri prvi mizi se ozre h gospodu,
ki stoji ob pultu, ta stopi k njej. Tako govorita in
se pritajeno smejeta. Milica vidi: z roko ji je šel
v lase in dekle se ne brani. In zdaj ji je položil
roko na ramo ter se poslanja obnjo, kakor bi bila
sama.

»No!« se okrene dekle, udari vsiljivca na¬
rahlo po dlani in zardi, se pri tem nasmeje in
pokaže s pogledom na Milico. Gospod se skloni
k njej, ji prišepeta nekaj in oba se posmejeta
glasno. Ta smeh je čuden, je tako nekam spolzek
kot mokre debele ustnice. Milici vstaja vprašanje
v srcu, a si ne ve prav odgovora nanj. Gospodje
so tu zelo prijazni z mladimi gospodičnami, je
dejal ravnatelj. Pa si puste gospodične? O Milica,
kako si še nedolžna, kako nepokvarjena! Čakaj,
tudi ti boš skusila in okusila. Po Milici gre mraz
in vročica.

Težki okorni koraki zapojejo po hodniku.
Mladi gospod plane k pultu, se skloni v knjigo,
gospodična ostri svinčnik, dvoje peres drsi po pa¬
pirju. Vrata se odpro.

»Klanjam se, gospod šef!« vstanejo vsi štirje
in se priklonijo.

»Dober dan, dober dan,« zamlasknejo debele
ustnice debelega tovarnarja. Prav take so kot oni
spolzki smeh mladih dveh prej.

»No, lepa gospodična, česa pa želite?« se
obme tovarnar k Milici in stopi bliže k njej.

»Rada bi govorila z vami,« vstane deklica in
čudno jo spreleti, da bi skočila k vratom in zbežala
ven, ven na ulico.

»Takoj, srček, takoj, kar izvolite za menoj!«
jo povabi.

Milica za njim. Zopet se enako premaguje kot
pol ure prej pri odvetniku. Gospod tovarnar stoji
sredi sobe in jo gleda. Čudno jo gleda. Ne le v
obraz. Milica čuti, da jo njegovi pogledi pečejo.
Nehote si popravi obleko pri vratu.

19

»Izvolite, gospodična!« jo prijazno povabi to¬
varnar.

»S čim naj vam postrežem, dušica, he, he?«
sili vanjo, ko Milica sede.

»Gospod ravnatelj trgovske šole mi je napisal
priporočilo za Vas, ker morda rabite strojepisko,«
izdavi Milica.

»Gospod ravnatelj, he, he, poznam, poznam,
dober gospod je.«

Milici seže rdečica notri v čelo.

Gospod bere pismo, gleda spričevalo, a še bolj
Milico, ki mu umika oči in nehote odrine s stolom
nazaj.

»Tako, tako, gospodična, službo bi radi? Pri
nas? No, zakaj pa ne?« Strašno jo palijo njegovi
pogledi, ko govori. »Spričevalo je dobro, dobro!
V praksi še niste bili?«

Milica odkima.

»Seveda še ne, vidi se vam,« jo ošine gospod
s pogledom. Zopet tako, da si Milica nehote po¬
pravi krilo na kolenih. »Samo ubogati boste morali
pri nas, gospodična, ubogati, he, he, he! Če ne,
saj veste, vsak dan se jih oglasi po deset, he, he!
Lepih, mladih, zdravih!«

Milica prebledi in nehote pobesi oči v nogi, a
tudi tovarnarjevi pogledi gredo ž njenimi.

Gospod tovarnar vstane, stopi bliže k deklici
in ji položi dlan na roko, ki počiva na naslonjalu:

»Koliko ste stari, gospodična, he, he?«

Tovarnarjeva roka je vlažna, mastna, v obrazu
mu leži nekaj mokrega, ostudnega, Milica umakne
roko.

»No, no, nič se ne bojte, gospodična! Ne jem
mladih deklic, he, he,« tolaži tovarnar in ponovi
vprašanje. ,  1

»Sedemnajst let,« izdavi Milica in vstane.

»Se mi je videlo. Prva služba, kaj ne?«

Stopi za njo, tako, da mu ne vidi v obraz. Ali
čuti, čuti Milica njegove oči, čuti poglede, ki jo

2 *

20

otipavajo. Nehote se obme. Tovarnarjeva usta
nekaj požirajo, kakor slino.

>Lepi ste, gospodična, lepi in dobro vam bo
pri nas, ako boste pridni in ubogljivi, he, he, he,«
stopi gospod bliže k njej. »Petsto dinarjev vam
dam za početek; jutri lahko pričnete, če vam je
všeč, he, he, he!«

Milica si je zaželela v tem hipu, da bi ji dejal:
ne, ne maram vas!«

»Pridete, he, he?«

Milica molči. Pred očmi ji pleše tolsti nasladni
obraz tovarnarjev; drobne oči njegove, črno obrob¬
ljene in zalite s tolščo se ji reže kakor strah. A
poleg njegovih prosijo upadle očetove oči, poleg
njih stoji trpka materina beseda in zakrpana
obleka sestric in jok bratcev za kruh.

»Pridem, hvala lepa!« se ji utrga.

»Prav, prav, gospodična, prijatelji bomo, če
boste ubogali, he, he! No, malo še počakajte,« jo
zadrži, ko hoče oditi in jo prime za belo laket:
»Da vas prav ogledam zdaj, ko ste naša, he, he!«

Milica bi mu najraje pljunila v obraz. Krepko
se zasuče in iztrga laket mastni dlani. Oči ji jezno
zagore v tovarnarja.

»Gospodična, takole ste šele prav lepi, he, he,
he, takile!«

»Gospod tovarnar, ne norčujte se iz mene. Po¬
habljena sem. Nisem lepa.«

»Kaj to! Samo hodite težko, drugače ste pa
celo zelo lepi, he, he, he!«

Milica zardi in v srcu jo zapeče kot bi jo z
nožem sunil vanj. Obrne se k vratom.

»Hvala lepa, gospod tovarnar! Klanjam se!«

»Na svidenje jutri ob osmih. Že naročim go¬
spodoma, da vam pokažeta delo, dokler mene ne
bo; potem boste pa meni pomagali, he, he, he!«

Milica ne ve, kako je prišla ven. Že na ulici
je, pa še vedno ji zoprno poje v ušesih: he, he, he.
In laket, kjer se je je oprijela tolsta roka, jo žge;
zdi se ji, kakor da je umazana. Z robcem si jo
obriše. In gre dalje Milica, pa ne vidi ljudi, ne

21

ulic, ne voz, ničesar ne vidi. Samo oni tolsti obraz
vidi pred seboj in mlaskanje ustnic čuje. — Sama
ne ve, kdaj je doma.

»No, kako si kaj opravila?« se zapičijo vanjo
materine oči.

»Sem!«

»No, hvala Bogu! Zdaj bo bolje. Koliko bo
plače?«

»Petsto dinarjev!«

»Malo je, malo, za toliko šolanja! Ali bolje ko
nič. Sčasoma bo več, če boš pridna. In ubogati
moraš, ubogati!«

Milica se zasuče v mater kot bi jo pičil gad.
Mati, tudi ti? Ah, mati, saj ne veš, kaj si rekla, saj
ne poznaš tolstega obraza, tistih odurnih ustnic,
tistih mastnih spolzkih rok in umazanih oči! Ah,
mati, saj nisi videla, nisi slišala! Sicer bi ne rekla
prav tako kot oni!

K očetu stopi Milica v sobo, da mu pove novico.

»Ali boš zadovoljna?« vpraša oče in ljubezen
mu gori iz oči in skrb in vse, vse, kar more oče
dati hčeri.

»Upam, ata!«

Ni si upala povedati, kako se ji je godilo in
kako ji je tesno pri srcu.

»Kaj pa se držiš ko dež v pratiki?« jo uje
mati po večerji. »Pa danes, ko si službo dobila?«

»Glava me boli in nogi. Trudna sem!«

»Kar lezi! Jutri boš morala že zgodaj vstati.«

Milica leže v posteljo in ne more spati. Pred
njo gore zatolščene oči tovarnarjeve, laket in roka
jo pečeta. Milica tiho joče in v joku zaspi. Iz sanj
plane zdaj, zdaj vsa splašena, pogleda z razprtimi
očmi okrog sebe in mraz jo strese, da potegne
odejo čez glavo. Pa komaj zatisne oči, že zopet je
pred njo oni spolzki obraz.

Joj, Milica, boš zmogla? Kako bo? Boš mogla
ubogati? Zlomiš vsiljivost? Priboriš spoštovanje?
0 koliko vprašanj in vprašajev. Pa upaj, Milica,
upanje je življenje življenja!

22

Tretje poglavje.

Milica se smeje in se joče. Že mesec dni je
v službi. Dan za dnem ji skačejo prsti po pisalnem
stroju, dan za dnem posluša monotono nareko¬
vanje tovarnarjevo, ki ji bije v ušesa kot deže-
vanje v temni noči, kadar leži v postelji s pol-
zaprtimi očmi in misli. Misli se ji mehanično pri
tem narekovanju gnetejo okrog besed, ki jih govori
vanjo debeli tovarnar. Toda ko odloži gospod šei
papir in narekovanje preneha, prične drugačno
narekovanje. Vedno enako, vedno ista pesem: o
ljubezni! Tedaj se Milica mora smejati! Debeli to¬
varnar, pa ljubezen. Ne gre Milica v glavo to, zato
se smeje. In kadar si prične tovarnar mesnato
roko polagati na srce, zavijati oči in sentimentalno
govoriti, takrat plane Milica v glasen smeh, ki ne
zamre niti pod najobupnejšimi pogledi tovarnar¬
jevimi. Tovarnar ji dela poklone, jo lovi za roko,
jo boža po laktih, se sklanja v njene ko noč črne
lase, ji govori sladke besede, jo imenuje svojo
zlato, svojo sladko Milico. Z roko ji meče poljub¬
čke, kadar ga udari po predrzni roki, kadar mu
zabrusi svoj gnjev v lice. Pa kako na drobno sto¬
pica, kako pomežikuje z očmi (te oči z vso postavo
tovarnarjevo vred spominjajo Milico na prešičke,
ki jih vidi včasih na sprehodu v okolici), kako
se po prstih priplazi za njo, da bi jo v roko po¬
ljubil, ki mu jo pa deklica vedno pravočasno umak¬
ne, ker pazi nanj. Mora se smejati Milica na koncu
koncev. Toda kadar ji je obraz v najglasnejši smeh
ubran, jo najbolj boli srce!

Milica se joče. 0, dostikrat, preden pride to¬
varnar v pisarno in sedi sama za pisalno mizo in
misli, kaj jo vse čaka še do konca službe, tedaj
se ne zmore več: glavo skloni v bele dlani in za¬
joče tako, da se ji vidno strese mlado telo. Joče
Milica, ko hodi sama samcata po najbolj samotnih
ulicah domov in misli na sramoto svojo, da mora
za ljubi kruhek služiti med takimi ljudmi. Joče
Milica posebno tedaj, kadar ji mati na njene tožbe

23

odgovarja, da mora potrpeti, da tovarnar ni na¬
pačen človek, ker ji da zaslužek in je ž njo še
celo tako prijazen. Hudo je Milici, ko vidi, kako
se očetu temni obraz, kadar govor nanese na njeno
službo, kako mu vzplamti od pravkar prestane
bolezni še vedno bledo, upadlo lice, kako mu
zagori v očeh strašna jeza in maščevalnost! Par-
krat ji je je že dejal oče, dobri ata:

»Pusti, Milica, bomo že toliko časa, da drugod
dobiš, pri poštenih ljudeh!«

A mu je Milica odgovorila: »Ata, ne bojte se
zame! Že vzdržim! Preveč se mi gnusijo vsi skupaj,
da bi me mogli speljati, čeprav sem še mlada in
neizkušena!«

Najbolj pa je hudo Milici takrat, ko vidi, kako
obstane človek, ki stopi v pisarno in jo vidi. Vidi
in občuduje njeno lepoto, ki cveti vsak dan bolj!
A ko Milica vstane, da stopi k pisalnemu stroju,
tedaj oni človek komaj zavedno prebledi, zmaje
z glavo in začudeno pogleda njeni nogi. Tedaj bi
Milica najraje kričala, kričala v bolečini...

Dobrih sedemnajst let je Milici in dozdaj ni
poznala imena, ne sladkosti, ne bridkosti, še manj
vsebino ljubezni! Vedela je, da so ženske ženske,
moški moški, da se može in ženijo, da rode in
vzgajajo otroke. A dosti več ni vedela. Bilo ji je
vse to preveč s trpljenjem združeno, ko je videla
pehanje z družino doma pri materi in očetu. Da
bi bila to ljubezen, ji ni prišlo niti v um, ker si je
mislila ljubezen kakor šepetanje valčkov, kakor
poljubljanje cvetic, kakor božanje zlatega klasja
v rdeči mak.

Zdaj v pisarni so ji vzbudili tovariši, tovari¬
šice in tovarnar strašno misel o ljubezni. Vsi ti so
ji z besedami in dejanjem pripovedovali, da je
ljubezen samo negnusnost, zgolj čutnost! Umazali
so ji predstavo o ljubezni, oskrunili ono sveto, ki
je zvenelo v njej kot odmev podzavedno v dorašča-
jočih letih se prebujajoče ljubezni. Čeprav si je
prizadevala dopovedati si, da so samo ti taki, da
so drugi boljši, ki jim ni ljubezen samo meso,

24

samo prekipevajoča, utehe željna kri, ampak tudi
nekaj onega, kar je sanjalo pod dojmom ljubezni
v njenem srcu, vendar se je vsak dan bolj podirala
v njej zlata zgradba dekliških sanj! Prekruto je
udarila vanjo umazana pest, preveč spolzek in skli-
zek je bil smeh na obrazih obeh tovarišic, preveč
zaničljivo govorjenje tovarišev.

Tako se ji je pričelo vse, kar se imenuje lju¬
bezen med moškim in žensko, skoro studiti. Tako
močno in globoko se je vanjo vsesal ta stud, da ni
mogla sčasoma niti enkrat več prijazno odzdraviti
mladim moškim, ki so se ji odkrivali in delali
poklone njeni lepoti. In če je srečala na poti v
službo ali domov dekle, kratko ali po modi oble¬
čeno, ki je tudi hitelo ž njo enako pot, je kar
vprek obsojala: tudi ta je taka, ko naši dve!

Toda na dnu srca je kljub vsemu vedno moč¬
neje rastlo hrepenenje po čisti, pravi ljubezni. Pri¬
čelo je brsteti in odganjati, samo znalo ni, ni ve¬
delo za koga bi v cvet pognalo, za koga se razcve¬
telo in razduhtelo. Širilo se je in si ni upalo v
luč in kretnjo in ne v besedo, da ga ne bi umazale
in oskrunile besede drugih in pogledi in zle mi¬
sli. Zato pa je peklo tem huje, še z večjo silo ho¬
telo do svoje mlade pravice. Tako je menila Milica
včasih, da ji razžene srce. In takrat je plakala
najbolj vroče, najbolj pekoče solze.

Ko je hodila v službo že par mesecev, je opa¬
zila na svoji dnevni poti vsak dan mladega moža,
z bledim upadlim obrazom, z mirnim in resnim
obnašanjem. Bledi mož jo je začel lepega dne po¬
zdravljati in ona mu je vedno odzdravila nekako
nehote bolj prijazno ko drugim, ker ji je vedno
gledal v oči naravnost, nikoli drugam. Niti enkrat
ni opazila, da bi bil zdrsnil njegov pogled na njeni
nogi, nikdar, da bi mu bilo trenilo oko pri njeni
neokretni bolestni hoji. Ko pa je odšla mimo njega,
je vedno začutila, da jo nekaj moti, kakor hud, vroč
pogled od zadaj, ki ga ne vidimo, ki ga pa zato
tem močneje čutimo. In je mislila, da je ta pogled
ljubezen, vsaj majhen, skromen drobec ljubezni.

25

Čeprav si je včasih dejala, da je ne bi smel tako
čudno vznemiriti, vendar si je prigovarjala, da je
nemirna vsled upanja.

Že sta se srečavala nekaj dni, ko je mladi go¬
spod nekega jutra prišel za njo, jo dohitel, po¬
zdravil in naglo in bežeče vprašal, če jo sme
spremiti.

»Čemu? Imate drugo pot ko jaz, gospod!«

»Sem drugje v službi zdaj, gospodična, blizu
Vas!«

»Pa Vas niti ne poznam ne!«

»Gospodična, saj se že dolgo poznava. Vsak
dan sva se srečala, se ne spomnite?«

Milica je molčala. Naj ga spodi, mu reče ne?
Isto pot ima, dober je njegov pogled, saj razgovo¬
riti se bo morda mogla. Jo lahko spremi, mu je
odgovorila.

Tedaj se je predstavil. Potihoma je povedal
svoje ime. Tudi ona je molčala. Srečavali so ju
ljudje in se ozirali za čudnim parom. Marsikak
pogled je zabolel Milico, marsikdaj se je ozrla na
tihega spremljevalca, ki je semtertja nekoliko za¬
rdel pod preveč začudenim pogledom, vendar je
bil navidez miren.

Drugi dan ji je povedal, kje je v službi, da
dobro zasluži, pa da nima nikogar, ki bi bil ž njim:
je čisto sam v mestu brez družbe in bi mu bilo
prijetno, če bi bila prijatelja. Sicer pa je bil tih
in molčeč. A nekaj je bilo v njem in na njem, kar
deklici ni dalo prav miru. Neke čudne sence pa
spet luči so mu semtertja čudno mrgotale v očeh,
ko ji je za hip pogledal v lice.

Ni ga ljubila, samo ljub ji je bil, ker se ji je
videlo, da je drugačen ko drugi, kar jih je poznala.
Morda, si je govorila, zaupala ni prav. Zato tudi
ljubiti ni mogla.

Vendar sta včasih ob večerni hoji domov šla
malo počasneje in mrak je storil svoje, da se je
Milici malce odprla duša vanj in mu je namignila,
kako strašno trpi v pisarni po odvratni ljubezni
tovarnarjevi in ostalih dveh moških. Tedaj mu je

26

pogled ušel na njeno telo in rdečica mu je planila
komaj vidno v lice, roka mu vzdrhtela komaj za¬
znavno. Dovolj za Milico, da je umolknila. Janko
pa tudi ni tisti večer dosti več govoril in tudi na¬
slednje dni je bil bolj molčeč, ko navadno.

Teden dni potem, ravno ko je Milica planila
iz pisarne vsa rdeča, zasopla in drgetajoča po vsem
telesu in jo je še bolela dlan, ki je ž njo udarila
nesramnega tovarnarja naravnost v lice, predrzno
in nesramno segajočega po njeni čistosti, ji je
Janko prihitel tudi nekam nemiren, ali veselo
spremenjen nasproti.

»Gospodična, rešeni ste!«

»Da, rešena sem! V lice sem ga udarila, gnjus-
nost gnjusno!«

»Ste ga?«

Oba sta obmolknila.

»Potem ravno prav, gospodična! Službo imam
za Vas. Že prihodnji teden lahko nastopite.«

Milica je obstala na ulici. Njene oči so bile
živa hvaležnost in so zrle toplo vanj. A fant ji je
umaknil pogled in se ozrl za hip v tla.

»Gospod, ali je res?«

»Res, pri nas, kjer sem v službi jaz. In plače
boste imeli še nekaj več ko do zdaj.«

Tu je Milica nakrat ustavila korak, stopila
predenj in mu pogledala v oči:

»Ali ste pri Vas tudi radi preveč prijazni z
mladimi gospodičnami?«

Ni zapazila, da mu je roka vztrepetala, da mu
je ustnica vzdrhtela samo besedo je slišala, komaj
glasno izgovorjeno:

»Kam pa mislite?«

Odleglo ji je, ker je verjela njegovim očem,
ki še niso žalile njene mlade čistosti, ne se po¬
smehnile njeni pohabljenosti...

Tisti večer je Milica doma pela in jokala, vse
obenem. Kakor da ji je padla raz prsi mora, ki jo
je v smrt tiščala, ji je bilo. In zavest, da je vendar
enkrat nekdo storil nekaj zanjo, ker jo ljubi; ne

27

vsled sebične misli, ne gnan od grde strasti, ampak
iz dobre, voljne duše, radi njene tople besede.

Očetu Ravniku so se smejale oči, ko je pove¬
dala veliko novico in parkrat ji je šel z roko po
črnih laseh, kar ni bila sicer njegova preveč po¬
gosta navada. Tudi mati so bili veseli: prvič radi
večje plače in drugič, ker bc imela Milica sedaj
mir pred tistim nagnjusnim dedcem, kot so dejali.

Pa je rekel Mirko:

»Bog ve, zakaj ti je pa ta službo preskrbel. Že
česa upa od tebe? Samo radi lepih oči gotovo ne!«

»Tepec, ali se bo morda v Milico zaljubil?«
so ga zavrnili mati. In tedaj se je Mirko zasmejal
na glas in pogled mu je planil na prek sobe se
zibajočo sestro.

Milici so se zašibile noge in omahnila je na
stol. Mati so umolknili in se obrnili vstran, ker
jih je nekaj ujedlo v srce. Oče pa so z enim ko¬
rakom prestopili vso sobo in udarili Mirka narav¬
nost v lice, da se mu je vlila kri iz nosa in ust
obenem.

In ko je minilo pol ure, je Mirko stopil s svež¬
njem obleke k durim, dejal lahko noč, zadrlesnil
duri za seboj in stopil v ulico, kjer je izginil za
vogalom.

Milica pa se je komaj ovedla iz bolečine, ko¬
maj se privlekla do postelje in ni zatisnila oči skoro
do jutra, ko ji je spanec ko svinec legel na raz¬
boleli veki...

Drugi dan je Milica kesneje kot navadno od¬
šla v pisarno in odpovedala tovarnarju službo. Za¬
čudeno so se zapičile vanjo drobne, zalite oči. Mož
je najpreje na debelo pogoltnil, potem pa obžaloval
in povabil:

»Radi sinoči, gospodična? Nikarte, ni bilo prav
od mene, he, he, he, vem. Veste, premotili ste me
s svojo lepoto, he, he. Se bom poboljšal, prav
zares, lepa gospodična.«

Milica je resno odkimala.

28

»Kje boste pa dobili drugo službo? Veste, ni
lahko danes, he, he, he! Verjemite! Še zdravih ne
jemljejo.«

Milica ni odgovorila, samo odkimala je zopet.

»Plačo Vam povišam,, ostanite!«

»Ne morem! Imam tudi že drugo službo.«

Še bolj čudno so pogledale drobne, zalite oči.

»Ste bili pa pridni, he, he, he! Pa morda smem
vedeti, kje?«

Milica je povedala.

»No, no, zdaj sem pa že potolažen. Ste tedaj
za onega tako branili sinoči svojo nedolžnost, he,
he, he?«

V Milici je zagorelo.

»Sram Vas bodi, gospod!«

»Veste, gospodar mora včasih pogledati za svo¬
jimi ljudmi he, he, he! Vedel sem, vedel, da ho¬
dite s tistim bledim. Seveda, je še mlad, he, he, he!
Jaz sem pa star in neroden in ne znam tako lepo
pogledati več, he, he, he!«

Tedaj se je Milica obrnila in odšla brez slo¬
vesa. Pikri in obenem spolzki smeh tovarnarjev
je zvenel še dolgo v njenem srcu.

Tovarnar ji je še isti dan poslal plačo za ves
mesec. Milica ni hotela sprejeti, ker se ji je gnusil
denar iz njegovih rok. A mati so stopili k fantu,
ki je hotel z denarjem oditi nazaj, pa so vzeli in
dejali:

»Kaj bi, denar je denar in zaslužila si ga. Meni
pride prav, če tebi ne. Reci gospodu, da se lepo
zahvalimo!« so še naročili odhajajočemu in spravili
denar v omaro.

Milica pa tistih par dni, preden je nastopila
novo službo, še jesti ni mogla prav doma, ker je
vedno mislila pri vsaki žlici, da je kupljena jed za
denar, ki naj bi bil plačilo za pričakovano naslado.

V novi službi je mnogo delala skupaj z Jan¬
kom in tihi mladenič ji je bil prijeten. Odkar sta
bila skupaj v službi, je bil še bolj molčeč. Na poti
v službo in iz službe je često vso pot molčal in
včasih se je celo zakasnil s kakim delom, da je

29

odšla Milica sama domov. Deklica je večkrat mi¬
slila, kaj naj bi bilo vzrok tega, pa si ni mogla
prav razložiti. Zato je fanta še bolj opazovala. V
tej kratki dobi službovanja so razmere v pisarni
in večno pehanje in lovenje za čast, poštenje in
nedolžnost vendar tudi na Milici pustili sledove.
Ne samo v nagnenju do moških, ali morda v spo¬
znavanju življenja večine ljudi, tedaj v dobro stran,
. ampak tudi v slabo. Bila je mlada, neizkušena in
tako so morale kretnje, besede in dejanja v skvar¬
jeni okolici vzbuditi njeno čutnost. Čeprav ji je
bilo zoprno, ker je trpela, veliko trpela v tem spo¬
znanju; kri je pa le večkrat ko preje udarjala v
njenem telesu. Zato je pa pričela Milica rasti v
sebi in paziti nase. Na misli in na želje. In ker je
pazila nase, je morala tudi strožje opazovati svojo
okolico. Prav zato pa ni mogla prav rešiti uganke
v vedenju mladega, tihega spremljevalca. Čeprav
ji še vedno ni bil nič bližji kot prejšnji čas, vendar
je imela zanimanja zanj dovolj vsled čudne usode,
ki je naključila njuni poti skupalj. Bilo je čuvstvo
hvaležnosti dovoljšnji vzrok za razmišljanje o njem
in njegovih odnošajih napram njej sami.

O, da bi bila bolj skušena, bi bila kmalu uga¬
nila. Govoril je dovolj jasno njegov obraz vsako
jutro, ostre zareze okrog ust in črni madeži okrog
oči so pričali. In še bolj pogledi, ki jih Milica ni
videla v svoji mladosti, ki pa so goreli v njeno
telo včasih tako vroče, da jih je bilo strah samih
pred seboj. Iz plahosti strahopetne duše so se kra¬
dli k njej v upanju na izpolnitev najbolj pekoče
želje: prvič okusiti žensko, in so dali fantu misel,
da morda po dobroti pri taki, ki je drugi vsled po¬
habljenosti ne marajo, doseže svoj cilj.

Tako pa je bil Janko Milici uganka, ki jo je
pa nenadoma in nepričakovano rešil sam s surovo
kretnjo, preden je mogel zrasti Milici v srce.

Bila je veselica v predmestju nekje zvečer, ko
se je Janko na poti domov pridružil Milici in jo
povabil, naj gre ž njim drevi na to veselico. Sprva
se je Milica branila, češ, škoda denarja in tudi ne

30

ljubi se ji preveč; vendar je naposled odnehala
fantovemu prigovarjanju, češ, da je potrebna včasih
malo razvedrila in bi itak ostala samo kako uro
in pol ter je obljubila, da pride. Domenila sta se
za uro in kraj sestanka in res sta se našla kot je
bilo dogovorjeno.

Milica je bila po naravi obdarjena z vedrostjo
in jo je le bolezen in pohabljenost napravila mrko,
tiho in zamišljeno. Ali vendar je prikipelo iz nje
ono prvotno, kadar je za čas pozabila svojo nad¬
logo. Tako tudi tisti večer ni preveč silila domov,
ko je videla okrog sebe samo radost mladosti in
še prigovarjala je Janku, naj se tudi zavrti, ko so
plesali. Res jo je fant ubogal. Bil je ves čas nekam
molčeč, tih; ni vedno takoj odgovarjal na njena
vprašanja, kakor nekam v misli zatopljen je gledal
predse v mlado vrvež. Samo pil je precej in hlastno
in tudi Milico je sili k temu. Dekle je izpilo bolj
njemu na ljubo malce pijače, dočim je Janko vedno
bolj hitel in tudi zgovornejši je bil. V lokalu je
postajalo vroče in soparica je tiščala kri v glavo
in srce. Janko se je neopazljivo primaknil k Mi¬
lici, ki je občutila nekakšno vročico iz njega in
se mu nehote odmaknila. Svarila ga je pred pijačo.
Ko pa je videla, da je fant ne uboga, je pričela
siliti domov. Le težko je ubogal. Ko sta stopila v
noč, je sprva hodil sam zase, nato pa, ko se je Mi¬
lica težko zibala po precej zapuščeni in zanemar¬
jeni temni poti, je stopil tesno k njej in ji ponudil
roko. Ker je res težko hodila — malce jo je tudi
pijača, ki je ni bila vajena, utrudila — se mu je
naslonila na roko.

Precej časa sta hodila. Počasi jo j,e vodil in
oprezno, a besede ni spregovoril ž njo. Prideta do
samotne klopice in Janko jo povabi, da sedeta in
se odpočijeta. Milica ga uboga. Janko sede tesno
k njej in molči. Milica se mu odmakne v slutnji.
On za njo. Pa se mu spet odmakne. Tedaj jo prime
Janko z vročično dlanjo za roko in sa skloni k njej.
Duh po pijači udari Milici v lice, iztrga roko in
se umakne z glavo nazaj. Janku pa zablisnejo oči,

31

da Milica vztrepeta, še tesneje se nasloni k njej in
ji zašepeta v obraz omamno, vabljivo, a grdo be¬
sedo in jo hoče šiloma objeti okrog telesa. Milica
nehote krikne in plane pokonci. A fant ne odneha.
Sune jo nazaj na klop, trdo jo stisne v zapestju
leve roke. Tedaj Milica udari s prosto desnico
fanta v prsi, da omahne in se opoteče v pot ter
komaj ujame ravnotežje. A vendar se dvigne takoj,
stopi k Milici, ki so jo od bolečine spoznanja oblile
solze in se zgrudi pred njo na koleni:

»Milica, odpusti mi!«

Milica ne odvrne besedice. V tem se začujejo
koraki po poti, manjša gruča ljudi se jima bliža.
Janko plane pokonci, si gre z roko po obrazu in
si popravi obleko.

Oni pridejo poleg. Milica spozna med njimi
znanko, jo pokliče po imenu ter jo poprosi, če
smeta iti oba ž njimi, ker je gospodu nekaj slabo.
Znanka privoli in Milica se je oklene za roko, da
bi laže hodila. Fant gre za njima in tako pridejo
v mesto, kjer se Janko naglo poslovi in izgine v
ulico.

Znanka vpraša Milico, kaj naj pomeni vse to.

»Malce preveč je pil, ni vajen, pa ga je zdaj
sram.«

Tako Milica na zunaj odpravi vprašanje.

Toda doma ne more Milica niti v posteljo. Vsa
trepeta, v njej gori nekaj, kar se je raztrgalo in
užgalo, da zdaj peče ko žerjavica. Nasloni se v od¬
prto okno trudna, upehana in sprašuje v nemo noč:

Je mogoče? On?? Kako, kako??

0 Milica, da bi teh vprašajev ne bilo v slov¬
nici življenja!

Četrto poglavje.

Milico je čudno pretresel dogodek z Jankom.
Ni mogla verjeti prav, da se je vse v resnici zgo¬
dilo. Preveč je bila verovala vanj. Bila pa je pre¬
mlada, da bi mogla doumeti skrivnosti človeške
narave, ki so nam tem manj umljive, čimbolj se

32

utapljamo vanje. Verjela je šele drugi dan, ko ni
bilo fanta v pisarno in še bolj čez teden dni, ko
ji je povedal šef, da je Janko vzel bolezenski
dopust, ki se iz njega ne vrne več nazaj k njemu
v službo.

Ni se upal posloviti Janko od Milice, ker se
ni drznil pogledati v oči, ki jih je tako varal, tako
užalil. Šel je brez slovesa, brez besede, brez pisma.
Ni ga več srečala v življenju.

Precej časa je glodalo v njej vse to in neza¬
upanje napram moškim se je le poglobilo v njej.
Zrastlo pa je obenem hrepenenje. — Milica je
gledala dan za dnem srečo drugih, srečavala ža¬
reče in vriskajoče oči, zrla radostne obraze, ki
so se sklanjali drug v drugega v ljubezni. Ni ver¬
jela moškim; ali vendar vsi le ne morejo biti taki
in enaki, nekje mora vendarle biti prava ljubezen,
ji je govorilo v srcu.

Toda vse to ni zanjo, je vstajalo v Milici. To
je namenjeno le zdravim, nepohabljenim. Zanjo
se ne more gnati nikdo, nikdo ne hrepeneti po
njej; preveč udari takoj v srce njena kričeča hiba.

Čudovito se je pričela razcvitati Milica. Kakor
roža je bila vsak dan lepša, vsako jutro bolj v
cvetju. V belem prozornem obrazu so gorele ža¬
metaste črne oči, ki so šle človeku v dušo in srce;
ustnice so vabile, vabile in klicale vsakomur, ki
je šel mimo in ji pogledal v obraz: daj, postoj, ali
nismo lepe? Lasje, ki jih ni strigla, so se v plavo
prelivali in obrobljali beli obraz kakor okvir iz
sija mračne noči. Telo Miličino je bilo spev, vsaka
kretnja njegova, vsak dih iz mladih grudi pesem;
roki pa kakor dva žarka mesečine. In vse to ne
bi bilo vredno ljubezni, ne bi vzbudilo hrepenenja
in sanj o sreči, o raju v dveh? O, so gledali za njo
in vanjo, marsikomu je glasneje udarilo srce, je
zasijalo oko v občudujoči luči ob pogledu v Milico;
ali prav tako se je oko zopet zameglilo, ko je
doznalo za Miličino hibo: je mogoče? Ah, škoda!

In Milica je videla poglede prve in druge,
čutila srčno radost in potem boleče vprašanje, se

33

skrivila v bolečini in se sklonila žalostna sama
vase.

V službi ji je bilo dobro. Ravnatelj denarnega
zavoda je bil mlad, podjeten mož, ki je imel samo
zmisel za procvit zavoda in je bil preveč uprežen
v zapletene in razsežne posle podjetja. Brž je tudi
spoznal v Milici krepko, pridno in nadarjeno po¬
moč ter ji kmalu prepustil važnejše delo od stroje¬
pisja in se ji je tudi plača temu primemo zvišala.
Za ljubezen in ljubezničenje, se je videlo, ni imel
časa. Sicer je včasih za hip obvisel njegov pogled
na lepi Milici, pa tudi samo za hip. Ni pa izdal
svoje misli ne v kretnji, ne z naglasom v besedi.
In Milica mu je bila hvaležna, ker je enako mirno
prešel preko njene hibe.

Ne tako drugi v pisarni. Sicer tu ni bilo časa
za ljubimkanje, ne prilike, ker je bil ravnatelj
strog in zahteval največjo dostojnost in kolegijal-
nost. Ali pogledom pa ni mogel prepovedovati,
kakor tudi ne nadzirati vsake izgovorjene besede.
Milica pa je bila občutljiva, silno občutljiva in
čeprav ni pokazala, jo je zbodel pomilovalen po¬
gled bolj od pikre besede, ki je pač ni nikoli sli¬
šala v novi službi. Obratno, vsi so se kosali, kdo
ji bo mogel napraviti uslugo, kdo ji pomagal v
plašč, kdo ji prinesel spise in knjige. In to je
Milico bolelo najbolj, ker je tudi v tem videla, da
je nekaj drugega ko tovarišice, ki so morale same
stopiti po vsako potrebščino, ako so hotele z delom
naprej.

Ah, te tovarišice, ne samo tovarišice, vse
zdrave ženske sploh! Kako jih je črtila Milica
včasih, kadar je v njej najbolj peklo hrepenenje
in vstajala zavist! Bili so trenutki, da bi jim mogla
vsem želeti isto kot ima ona sama. Čeprav samo
trenutki, ki se jih je potem bridko kesala, so bili
vendar dovolj pogosti, da so ji dušo napravili še
bolj samotno, še manj zaupljivo tudi napram žen¬
skam kot je bila že vsled bolezni same. V vsakem
prijaznem pogledu je čutila Milica pomilovanje, v
vsakem smehu norčevanje, v dobri besedi usmi-

Milica, otrok bolesti.

3

34

ljenje, v neizgovorjeni govorici oholo prešernost
zdravja in radostne mladosti. Kako je to grizlo in
peklo v njej! In vsak dan huje!

Bogu hvala, da se ji je delo pod rokami vedno
množilo, vedno kopičilo in ni imela časa preveč
misliti na vse to, kar je bilo v njeni duši razbole¬
nega. Po uradnih urah pa je bila trudna in upe¬
hana, da tudi niso mogle misli na poti domov siliti
vedno samo v eno, vedno le v isto, ampak se je
raje odpočivala v brezizraznem, brezmiselnem opa¬
zovanju mimoidočih, v ogledovanju okolice in živ¬
ljenja po ulicah. Tem huje pa so bile ure potem,
ko je bilo časa za razmišljanje dovolj, ko so oči
bile zaprte in so vase gledale, ko so vse misli v
prebridko zaživele: v usodo lepe pohabijenke!

Zato pa se je Milica bala samote in brezdelja,
ker je vedela, da ji to dvoje pije kri in ji vrta v
dušo. Vedno se je motila s kakim delom ali opra¬
vilom, samo da niso mogle misli prosto svojo pot
v bolečino. Bolj ko preje, ko še ni bila v službi, je
skrbela doma za vse mogoče, se brigala za učenje
bratov in sestric, pomagala materi, in kadar je le
mogla, stregla očetu. In ko je videla, da ji še vedno
ostaja časa za bolest preveč, je še v soseščino po¬
segla in še tam pomagala. Ker je otroško oko naj¬
bolj zaupljivo in najbolj hvaležno za najmanjšo
dobroto, se je posebno rada pomudila pri manjših
otrocih sosedov in jim napravila to in ono dobro.

Vse to pa ni bilo materi všeč.

»Sami smo ubogi, vsakega dinarja je škoda,«
je včasih dejala, čeprav tudi sama ni bila brez
darežljive čednosti. Ta pa se je manjšala vedno
bolj in vedno bolj se je mesto nje v materinem
srcu uveljavljala skopost. Ne samo napram tujim,
ampak tudi napram domačim. Seveda, vse v želji,
čimbolj pomoči družini do blagostanja, do lažjega
in boljšega življenja; vse v nadi, da zboljša in
olajša otrokom življenje in jih pripravi za lepšo
prihodnjost kot je prihodnjost tovarniškega delavca.

Mirka po onem dogodku, ki mu je prinesel
očetovo zaušnico, ni bilo več domov. Odšel je v

35

službo drugam in je tudi stanoval v cisto dragem
koncu mesta pri tujih ljudeh. Mater je bolelo to,
čeprav je raje govorila o zaslužku, ki je s tem od¬
padel družini. Ciril je tudi odšel od doma v uk
k nekemu ključavničarju na deželo. Tako se je
družina zmanjšala, a obenem se je zmanjšal zaslu¬
žek in povečala tudi skrb za otroke, ki so vsi do-
raščali in v šoli in v uku rabili vedno več. Mati
pa je hotela pomagati in je prišla z načrtom.

»Ti,« je rekla možu, »treba bo, da bomo več
zaslužili. Tako ne moremo dalje.«

Mož jo je čudno pogledal in se nehote ozrl na
svoje roke, ki so na njihovih dlaneh žulji kar tre¬
petali od velikosti.

»Ti ne moreš več, vem; Milica za enkrat tudi
ne, že itak zasluži toliko kot nisem mislila pred
mesecem dni. Moram jaz, moramo vsi!«

»Hm,« je dejal Ravnik in se zagledal skozi
okno.

»Oddala bi.«

Ravnik se je ozrl vanjo kot bi ga nekaj pičilo:

»Kaj?«

»I, stanovanje. Enega bi še prenočevali, pa
kuhala bi mu.«

»Si neumna?«

»Kaj neumna! Dovolj jih je, ki bi radi prišli,
ko nimajo kam pod streho. Pa dobro plačajo.«

»A Milica?«

»Prišla bi k nama.«

»Žena?!«

»No, kaj, ali ti ni prav?«

»Ni.«

»Pa mi drugače svetuj! — No vidiš, ne veš!«

»Ali mora biti? Ne gre drugače?«

»Sam vidiš.«

»Žena, potrpi, bova z Milico pritegnila še bolj.«
Ravnik je vstal raz stol in beseda mu je toplo
prosila kot že dolgo ne.

»Vidva ne moreta več, sam vidiš. To pa bi se
z lahkoto moglo napraviti.«

»Žena, radi Milice: nikar!«

3 *

36

»Radi nje? Zakaj?«

Ravnik ni odgovoril, ampak je stopil iz kuhi¬
nje v sobo, se naslonil na okno in se zagledal na
dvorišče. Milici je zvečer povedal Metodek, kaj
mati nameravajo. Milica je odšla k materi v ku¬
hinjo.

»Mati, saj ne boste!«

»Kaj pa?«

»Vzeli v stanovanje?«

»Bom, moram!«

»Ni vam sile, mati, bom jaz bolj delala.«

»Kakor oče! Oba sta enaka. Jaz pa naj skrbim,
kako oblečem male in jih prehranim. Mora biti,
pravim!«

Milica se je opotekla v sobo k očetu.

»Oče, ne pustite, prosim vas! Morala bi iti jaz!«

In ko je oče molčal in ni odgovoril, je planila
v jok:

»Ko jih tako sovražim!«

Tedaj je oče stopil v kuhinjo k ženi in ji dejal:

»Žena, to ti povem: ako ga pripelješ, vržem
njega in vse njegove stvari skozi okno na cesto!«
Oči so mu pri tem gorele v takem ognju kot ga
Ravnica še ni videla v njih. Vedela pa je, da je
zaman vsaka beseda in da bo mož storil kakor je
obljubil. Tako je zmagala Milica, ki je očetu planila
okrog vratu, ko je stopil v sobo in ji povedal, da
ne bo prišlo ničesar tujega v njihovo stanovanje.

Par dni kasneje je čula Milica sledeči pogovor
med materjo in eno sosed:

»No, zdaj pa ima ta ošabnica, Žnidar jeva Ana!
Pestuje, pestuje!«

»Kako pa se je zgodilo?«

»I, kot navadno! Saj veste, dekle je vedno
hotelo imeti kaj posebnega, lepšega od drugih de¬
klet, in Žnidariča je, da ji je mogla ustreči, vzela
na stanovanje in na hrano onega monterja, saj
veste, pred ietom dni. Seveda, družina je velika,
bili so stisnjeni v dve sobi skupaj, pa je naneslo,
da se je ob priložnosti med deklico in monterjem
vnelo, in tam pomladi je dekle nenadoma odšlo

37

od doma nekam v službo. Pa ni nihče vedel, zakaj,
niti mati ne!«

»I, kaj poveste?«

»Da, da, take so! Zdaj pa jo je prineslo včeraj
domov v zadnji uri in danes so kupili fantka. Pa
je dekle staro komaj dvajset let!«

»Joj, kakšna novica!«

»0 monterju pa ni ne duha ne sluha in še
nekaj dolga je pustil Žnidariči za zahvalo.«

»Ja, ti moški, saj pravim!«

»Kaj, moški niso vsega krivi! Še največ de¬
kleta! Samo, da bi lahko hodila ko šoje nagizdana,
pa je dobro, pa ni nič skrbi ne za poštenje, ne
za čast, prav za ničesar.«

»Res je to, prav res, takšne so!«

»Nekaj pa so krive tudi matere. Tistih grošev
se je polakomnila Žnidariča, pa ni pomislila, da
ogenj in slama ne gresta skupaj, da priložnost vodi
v greh. Zdaj pa ima! Ona in hči! Stari pa robanti,
da pobije hčer in ženo in otroka vrže na cesto.
Prej naj bi bil kričal, dokler je bil še čas, ne pa
pustil ženskam uganjati po svoji pameti, dedec
neumni!«

Mati ni odgovorila ničesar, ampak brž odšla
v kuhinjo, in ko ji je Milica pogledala v oči, so se
ji umaknile. Pa se Milica ni mogla premagati:

»Mati, ste čuli? Pa ste vi tudi hoteli!«

In mati ji na to ni odgovorila, obrnila se je
in odšla po vodo.

V Miličinem srcu pa je vstalo veliko usmilje¬
nje do mlade nezakonske matere in porabila je
prvo priliko ter stopila k njej in je rekla tolažilno
besedo. Kako jo je dekle začudeno pogledalo! Bleda,
mlada mati, nesrečna mati ni mogla verjeti, da ji
da človek dobro in toplo besedo, ko pa vsi drugi
samo lajajo vanjo radi greha in njegovih posledic.
Ker so jo telesne in še bolj duševne muke utrudile
tako, da je komaj dihala, ni mnogo govorila. Ali
zato je povedal hvaležni pogled več ko tisoč besed.
Solze so ji zalile oči, ko se je Milica sklonila nad
posteljo in poprosila mlado mater, naj ji pokaže

38

dete. Ubogi črviček, je šlo po Milici, kako si ne¬
bogljen, ti, ki nisi zakrivil drugega, ko da si prišel
na svet, da boš trpel in boš preganjan in večna
sirota! Dvignila je dete v naročje in sedla na rob
postelje. Ko je videla ubogo dete, videla bledi
obraz nesrečne matere in čula iz kuhinje roban¬
tenje Žnidarjevo ter osorno odgovarjanje njegove
žene, ji je srce klicalo maščevanje nad onim, ki
je oče otrokov. Jaz bi ga ubila, ji je šlo skozi
možgane.

Tako je večkrat prihajala Milica k Žnidarjevi
Ani in njenemu otroku, in vedno je prinesla to
in ono za otroka, eno in drugo za mlado mater.
Dekle ji dolgo ni hotelo prav odgovarjati na razna
vprašanja. Zdelo se ji je včasih, kakor da ne vidi
rada, ker je prihajala Milica k njej. Ali nekoč je
le odprla srce, izmučeno in upehano, preganjano
in strašno kaznovano za greh nepremišljenega tre¬
nutka. Tedaj ji je razodela vse, kako je prišlo in
kako se je zgodilo.

Ali čudno, ni bilo žal besede iz njenih ust o
onem, ki ji je uničil življenje. Čeprav je zvedela,
kako je napravil še materi za slovo, čeprav se ni
menil zanjo, ni povprašal po njej in otroku, dasi
mu je pisala, da je rodila — niti žal besedice ni
rekla o njem Milici.

»O, ali niste vedeli, da so vsi moški enaki?«
je vprašala Milica.

Ana jo je začudeno pogledala: »Vsi? 0 ne, on
ni tak!«

»Saj vendar vidite sami! Še žival se meni za
svoj zarod in skrbi zanj, samo ljudje so slabši od
živali.«

Mlada mati je dolgo molčala. Vzdihnila je, da
se je Milica nehote ozrla vanjo. Oči je imela solzne,
ko se je obrnila k detetu:

»Njemu je podoben!« je zašepetala in poljubila
otroka na ličeca.

V Milici je zagorelo začudenje.

34

»Njegove oči ima in čelo tudi kot on. Ves on
je!« je nadaljevala mlada mati in se zagledala
nekam predse. In čez čas zopet tiho:

»0, gospodična, rada ga imam še vedno, rada
ko prvi dan, ko sem ga videla.«

Milica ni mogla doumeti. Podvomila je:

»Kako vendar? Še vedno? Pa vam je toliko
hudega storil!«

»Vi tega ne veste, gospodična, ker niste še
ljubili! Jaz pa bi umrla zanj!«

»Zato, ker vas je pustil v sramoti in straho¬
petno pobegnil, potem ko vam je vzel najlepše,
kar ste imeli?«

»Pa mi je mnogo lepega dal! O, gospodična,
vi ne veste, kako je bil dober z menoj, kako mu
je toplo pela beseda, kako so zrle vame njegove
oči! Nisem mogla drugače. Pozabila sem vse drugo,
samo njega sem videla, samo zanj sem živela.«

»Jaz ne bi mogla! Saj ste morali vedeti, kaj
je hotel od vas!«

»Nič nisem vedela, nič mislila! Samo to sem
vedela in še vem: ljubim ga, ljubim in ga ne bom
nehala ljubiti nikoli, nikoli — slišite, gospodična?«

Pri tem je pritisnila dete na prsi in je poljub¬
ljala na očke, ki so zrle vanjo, ko nekdaj v onih
lepih dneh njegove, ki jih zdaj ne vidi, ki so ji
pa pustile v uteho druge, sebi podobne.

»Naj me zmerjajo domači,« je nadaljevalo dekle,
»naj me pobijejo, ljubila ga bom vedno! In vem:
prišel bo nazaj jk meni, trdno sem prepričana.
Zdaj morda ni mogel.«

»Vi še verujete vanj, Ana?«

»Z vso dušo! Vem, prišel bi bil, pa gotovo
ni mogel. Že nima službe, ali pa ni prejel obve¬
stila. Saj mi je dejal, ko sem mu zaupala skrivnost:
naj bom na koncu sveta, k tebi pridem! Vidite,
najbrže ni mogel, ali pa ni zvedel. Ko bo pa mogel,
bo prišel.«

»Dvomim. Tudi bi bilo bolje, če ne pride; oče
bi ga pobili.«

40

»Ne boji se jih. Je tako hraber, da sem kričala
od strahu, ko je drvel kot blisk, da mi je jemalo
sapo. On pa se mi je smejal, ko se je obrnil v
silni naglici nazaj. In ko je ustavil avto, se je sklo¬
nil k meni, stisnil mi glavo v dlani, in mi dejal:
Ti moje vse!«

Dekle se je zagledalo zopet nekam predse in
ni več govorilo. Milica je čutila, kako ji v spominu
burno utriplje srce, kako ji žile na čelu naraščajo,
kako ji valovi kri v lice. Še malo je počakala, da
bi morda dekle znova pričelo govoriti. A Ani je
bilo kot da Milice ne vidi. Vzdramila se je iz sna,
iz zamisli, pogledala okrog sebe kot iz sanj pre¬
bujena, pa je zagledala dete v svojem naročju.
Sklonila je glavo in je poljubila. Milica pa je vi¬
dela, da ji rameni trepetajo v krčevitem plaču.

Potem dolgo ni mogla zaspati. Slonela je na
oknu in zrla v jesensko hladno, svetlo noč. V spo¬
minu so ji zvenele besede mlade nesrečne matere,
iz pritličja pa ji je udarjal v uho plač novorojenčka
in groba Žnidarjeva beseda. Semintja je planila do
nje goreča Anina beseda, ki je zavračala očeta in
zagovarjala njega, ki ji je zlo in sramoto storil, ki
ga pa dekle kljub temu še vedno ljubi.

In je zopet in zopet vstajalo v Milici ono
čudno, česar ni mogla prav doumeti: da Ana ljubi,
tako ljubi njega, ki je oče otroku! Čudno ji je
segala misel na to iz srca v dušo, iz obeh v misli,
in nekaj, čemur ni vedela imena, čemur pa pra¬
vimo hrepenenje, ono tiho, napol zavedno hrepe¬
nenje, da bi h komu naslonila glavo, mu jo polo¬
žila na prsi in zajokala, kot ono ubogo novorojenče,
jo je vse napolnilo. A Milica ni mogla doumeti, ker
še ni bilo dozorelo v njej. Zato je še vedno bolj
vpraševala misel v srce: jeli res možna taka lju¬
bezen? Je li tako močna, tako nesebična, tako slepa,
tako vsepozabljajoča, vseodpuščajoča? Ni si mogla
odgovoriti, ker še ni vedela, ker še ni dorastlo v
njej, da je v ljubezni, kakor v vsem življenju: o, je
vprašanj toliko, toliko v njej, da se človeku zvrti,
ako pomisli nanje!

41

Peto poglavje.

Milica je postajala čudno molčeča. Tiha in
sama vase ugreznjena hodi semterlja, iz službe in
v službo, in lepo čelo se ji guba, ne da bi kdo po¬
znal pravi vzrok njene zamišljenosti in nejevolje.
Od časa do časa, kadar je sama in neopažena, ji
zagore oči v svetlem Ognju in se ji čudovito raz¬
širijo, kakor da bi zrle skrivnostno zarjo tam za
gorami nekje, kakor da bi gledale odprto nebo.
Tedaj ji zraste sicer malce ukrivljeno telo, čelo se
ji razgladi in zjasni, hrepeneč smehljaj se ji razlije
po bledem obrazu.

Takole zvečer, ko pride v goste tihi mrak v
Ravnikovo stanovanje in za čas utihne ob zvonenju
avemarije okolica ter se sladkost razlije, neznana
in nepojmljiva sladkost v glasna in za vse sveto
in svetlo zaprta srca, se nasloni Milica v okno in
posluša. Posluša doli v pritličje, če ne joče njen
mali varovanec, če ne joče morda mlada in ne¬
srečna mati, ali ne kolne oče in mati ne rohni nad
njo. In če udari od tal prehuda kletev, če jok pre¬
več kriči v Miličino srce, tedaj stopi dekle doli k
mladi materi in njenemu otroku in poskuša po¬
miriti razvnete ljudi in jim vzbuditi usmiljenje z
nesrečno hčerjo. Navadno konča vsak tak njen
obisk s prizorom, podoben onemu prve dni po roj¬
stvu nezakonskega deteta in mlada mati ter Milica
se ne moreta ločiti druga od druge. Dekle se vedno
znova zasanja v svojo ljubezen, hrepeni po mon¬
terju, Milica pa skuša uganiti in doumeti veliko
skrivnost ljubezni, ki ljubi celo onega, ki jo suje
in peha od sebe.

Milica ne more prav doumeti, a vendar ji po¬
časi, počasi vstaja nekaka slutnja, ki pravi, da
zmore ljubezen vse, da ne more umreti, četudi je
zasramovana, teptana in zaničevana. Saj drugače
bi ne mogla razumeti mlade matere tu doli pod
seboj; ne bi mogla najti vzroka, kako da nesrečno
dekle še vedno želi in hrepeni po svojem monterju
in mu je hvaležno za tiste kratke ure, za tiste tre-

42

nutke pijane sreče, ki so se tako bridko maščevale
nad njo. Otrok? Samo otrok ne more vzbuditi v
materi onega, kar je samo možu, ali ljubemu pri¬
držano. Sladkost je otrok, čeprav je nezakonsko
dete grenka, bridka sladkost. Ve Milica: mlada
mati vidi v otroku predvsem njega, ki mu je oče.
Mati išče v otroku predvsem njega, ki mu je oče.
Mati išče v otroku sledu onega, ki ji je srce vzel.
Le vsled tega je možno pojmiti presveto, sicer ne¬
pojmljivo materinsko ljubezen.

Toda, če je ljubezen še čista, če je še neoma-
deževana in ni še v njej nasledka greha; če sta se
šele samo duši poljubili, se v hrepenenju vtopili
druga v drugo; če se pozdravljati samo roki šele,
šele oči in pogledi gore samo? Ali je tedaj možna
taka velika ljubezen? Je moški pač vreden take
ljubezni, moški, ki išče samo naslade, samo utehe
svoji pohoti, kakor je poskusila Milica do sedaj še
vedno in tako bridko? Kaj naj bo tedaj tisti trdni
most, ki vseeno še vedno veže srce na srce? Če¬
prav je eno srce strto vsled zlobe drugega?

Milica, v ljubezni je toliko vprašajev, kajne,
da se ti zvrti, če se zmisliš nanje! In vendar čutiš,
Milica, da nekaj vstaja v tvojem srcu, kljub vsej
mržnji do moških, ki so te tako varali? Čutiš, da
gori nekaj v duši, v čemer slutiš hrepenenje v lju¬
bezen, čeprav dvomiš, da bi bil, ki bi te vzlic hibi
resnično ljubil, ljubil radi tebe same, ne le radi
varljive lepote telesa. Vera vstaja v tebi, Milica,
ona vera, ki brez nje ni možna nikaka ljubezen.
Tebi je sicer še nepojmljiva, komaj podzavedno
se je zavedaš, ali čutiš jo, slutiš jo v sebi, zato se
ti zasvetijo včasih oči, zato zahrepeni včasih ono v
tebi s tako neznansko silo, da se temu ne moreš
upirati. To je storila mlada, nesrečna mati tu spo¬
daj s teboj, Milica. Kakor začarljiva pijača se ti je
razlilo iz nje v dušo in ti gre zdaj po žilah ter k
srcu sili, da si ti telo nehote vzpenja pokoncu v ne¬
znanem upanju, ki mu cilja ne veš. Česar pa ni
zmogla beseda mlade matere, so storile drobne
ročice detetove in njegove nedolžne oči. 0, Milica,

43

vsaki deklici je Bog položil v srce hrepenenje po
materinstvu in po njegovi izpolnitvi, pa naj jo je
ustvaril s še tako napako. In poleg tega hrepe¬
nenja je še drugo dal: da bi se moglo dekle naslo¬
niti na močne prsi moža, da bi mu v krepke dlani
položilo svojo srečo in usodo, da bi mu v blaženi
samoti dveh moglo reči z vsem zaupanjem pre¬
sladko, edino besedico: Ti!...

Pripetilo se je zadnje dni Milici v pisarni, da
se je zalotila z mislimi daleč nekje drugje, da je
za čas pozabila delo pred seboj in kljub premiš¬
ljevanju po vzroku ni mogla zatrdno vedeti, kje so
se mudile njene misli. Stresnila- je tedaj z lepo
glavico, stisnila skupaj ustnice in se še z večjo
silo vrgla v delo pred seboj. Ali vendar so ji zopet
in zopet uhajale misli tja daleč nekam in ni vedela,
kam. Celo to se je zgodilo, da je zalotil ravnatelj
Milico v napaki.

»Milica, Milica, skoro bi dejal, da ste zaljub¬
ljeni!« ji je v rahlem smehu dejal in ji s prstom
zažugal.

Milici je rdečica spreletela obraz in nogi sta
se ji zašibili in ni vedela, kam bi bila pogledala.

»Zadnje čase ste sploh nekam zamišljeni, go¬
spodična,« je nadaljeval ravnatelj. »In pri mladih
gospodičnah zamišljenost vedno pomeni ljubezen
ali kaj podobnega.«

»Oprostite, gospod ravnatelj, bom zdaj; bolj
pazila,« je mogla samo Milica izjecljati v svojo ob¬
rambo. In je tudi sama pri sebi to trdno sklenila.

Le da je bilo to lahko sklenjeno, pa težko
storjeno.

Kljub vsemu pa se je Milica še bolj ogibala
liudi, predvsem moških, in se še menila ni za po¬
glede, ki jih je čutila včasih na sebi in za seboj.
Celo svojih tovarišic se je ogibala, kakor bi se bala,
da bi z naglo, nepremišljeno besedo mogla izdati
le trohico svojega srca, ki ga niti sama ni raz¬
umela. Pač pa se je zgodilo čudo: Milica, ki se
je bila že povsem udala v svojo usodo in se ni
hotela niti malo meniti za zdravljenje svoje hibe,

44

je naenkrat šla k zdravniku, da jo preišče in ji
pove, če je možno ozdravljenje.

>Gospodična, težko rečem da, težko ne. Morali
bi povprašati kakega specialista, morda bi šli na
kliniko. Upanja pa nikdar ne smete izgubiti, ker
upanje je prvo, kar nam pomaga k zdravljenju,« ji
je govoril stari doktor. Zapisal ji je neka zdravila
ter ji naročil, naj čez toliko in toliko časa zopet
pride.

Milica se je natančno držala zdravnikovih na¬
vodil, a je kmalu uvidela, da ji zdravila ne po¬
magajo. Še bolj jo je to potrlo in še bolj se je
zakrknila sama vase.

Mati Ravnica so včasih v začudenja nad Mi-
ličinim vedenjem vpraševali, kaj ji je, ali navadno
sc dobili odgovor: »Nič mi ni!«

Oče niso vprašali, a zato so njihove oči z večjo
skrbjo begale za hčerjo, kadar ni nikdo pazil nanje.
Milica pa je čutila te očetove skrbne poglede in so
boleli v srce bolj od zavesti pohabljenosti, bolj od
vseh drugih pogledov zunaj in doma. Vedela je,
da gleda iz njih sama skrb za njeno srečo, sama
bojazen za njeno prihodnjost. Da bi umirila to živo
skrb, ki je gorela iz atovih oči, da bi v dobro oče¬
tovo srce prinesla miru in utehe, se je Milica
vpričo očeta delala veselo, se silila v šalo in smeh,
in na vse načine skrivala svojo bolest in hrepe¬
nenje. Mislila je, da bo očeta preverila o svoji za¬
dovoljnosti, a ni mislila, da so očetu več povedale
njene oči, kakor smeh na ustnicah, več izdalo komaj
vidno trepetanje in podrhtevanje obraza, kakor ve¬
sela govorica in prisiljena pesem.

Oče Ravnik je videl vedno bolj, da gre z Mi¬
lico nekam, čemur on ne ve ne cilja ne konca.
Bistro oko mu je povedalo, da je Milica v nevar¬
nosti, ne le v duševni, ampak tudi telesni. Bledica
v obrazu je pravila o zavratni bolezni, ki je za¬
sadila kremplje v Miličine prsi, tihi kašelj je glasno
kričal o delavski bolezni jetiki. A to še ni bilo
vse, še večjo skrb so mu delali napadi, ki si jih
ni znal takoj razložiti, a jih je razumel, ko je slu-

45

čajno prijel Milico v zapestje. Čutil je neredno
utripanje srca in je doumel: srčna napaka! Zato
je skušal sicer tihi in mirni oče vplivati na Milico,
da gre večkrat v družbo, je sam v sebi premagal
odpornost proti ljudem in glasni ter hrupni besedi.
2 njo je pričel hoditi na sprehode in večkrat jo
je na lep način prisilil, da je šla ž njim na zabavo,
v veselo družbo, da se tam porazgovori in po mož¬
nosti poveseli...

Zopet je neke poletne nedelje solnce tako mi¬
kavno vabilo iz zidovja ven v naravo, v cvetoči in
zeleneči ter v solnčni luči vriskajoči svet. A Milica
je bila zopet tako otožna, tako zamišljena; oči so ji
od sobote večera, ko je prišla od mlade matere iz
pritličja, blodile daleč nekje, proč od domačih, v
nekih daljnih sanjah. Očeta Ravnika so skelele te
zamišljene, v daljo nekam uprte oči. Premišljal je,
kaj bi naredil, da bi jih pritegnil nazaj. Pa se je
domislil, da je danes v večji vasi izven mesta ve¬
selica; brž je stopil k Milici in jo vprašal po kosilu,
če jo kaj mika iti ž njim tja in tja. Z vlakom bi
šla, je dejal, da se Milica ne bi preveč utrudila
z dolgo hojo.

»Ali greš rad, ata?« ga je vprašala Milica.

Oče je vedel, kam meri vprašanje in se je brž
izognil:

»Saj veš, Milica, da se mi tako prileže po te¬
denskem delu malo venkaj v naravo in med vesele
ljudi! Vidim vsaj druge obraze.«

Čeprav mu ni bilo prav nič mari drugih ljudi
in veselice, pa mu je bilo Milice mari in njenih
otožnih oči. Zato je dejal tako. In Milica je odgo¬
vorila očetu na ljubo:

»Pa pojdiva, oče, saj sem tudi jaz prav za prav
potrebna malo razvedrila.«

Res sta šla. S popoldanskim vlakom sta se
odpeljala iz mesta in izstopila na prvi postaji. Bilo
je treba iti še kake pol ure peš do krčme, kjer so
se veselili tisto popoldne. Pot je peljala med trav¬
niki in poljem. Milici je kar nekam utihnilo v srcu,
ko je šla vštric očeta po poljski poti; v oči ji je

46

kanilo nekaj te vriskajoče luči, od zelenih trav in
pisanega cvetja se je odlilo nekaj cvetočega vanjo.
Kakor bi bila dahnila rodeča zemlja svojega bla¬
goslova vanjo, se je Milica pričela spotoma ogre¬
vati, ogovarjati očeta in se zanimati za okolico. Tihi,
mirni oče se je razživel, ko je opazil drugo svetlobo
v hčerkinih očeh, ko je videl mladost, ki se je za¬
smejala iz Miličinih kretenj in prebelega obraza.
Pojasnjeval je Milici, delavskemu otroku, kako se
pravi temu in onemu žitu, tej in drugi cvetici;
kako kmet dela in živi, kako seje in žanje. Milici
je bil to nov svet, poznan bolj samo iz ugibanja in
sklepanja, kakor iz gledanja in pripovedovanja.

Milica je pozabila svojih nog, pozabila svoje
bolečine in hrepenenja, sklanjala se je k cvetkam
ob potu in jih trgala. Oče Ravnik je zdaj zdaj stopil
v žitno polje, iztegnil roko v zlato klasje in utrgal
kakor kri in ustnice rdeči mak. Tako je nabral lep
šopek rdečega cvetja in ga prinesel Milici.

Ničesar ni dejal pri tem, ali Milica je vedela,
kaj je mislil reči: da bi bile tvoje ustnice take in
lica tako rdeča in živa in mlada in vesela! Zato je
smehljaje se odgovorila nemi očetovi želji:

»Hvala lepa, oče! Kaj ne, kako bi bilo lepo
pri nas doma, če bi vedno stale na mizi takole rdeče
cvetice!«

Oče ni odgovoril besede na to. Spogledala sta
se srečna, da sta zunaj sama zase in da se s po¬
gledi in s srci porazgovorita.

Prišla sta na veselični prostor. Vse je bilo že
polno, vse zasedeno, družba že razigrana in Židane
volje. Mnogo znancev, meščanov in delavcev je bilo
že tu. Ogledovala sta, kam bi prisedla. Našla sta
prostor pri znani jima delavski družini, ki je se¬
či ela zase pri mizi ob poti.

Milica je gledala v pisano vrvenje sveta okrog
sebe, zrla v plešočo mladino na plesišču. Godba ji
je udarjala v uho s čudnim poudarkom, v srce ji
je segla s čudovito močjo, ki ji ni mogla odoleti.
V neko vrtoglavico jo je vlekla, da ni mnogo videla
ljudi, ne razločila govorice, ampak ji je bilo vse

47

kakor neko daljnje šumenje, nerazločno in mrmra¬
joče, ter je komaj znala odgovarjati na vprašanja.

Oče Ravnik si je mnogo prizadeval, da bi hčer
potegnil v razgovor. Še celo pil je v ta namen malo
več, da bi bil zgovornejši, in tudi Milici je večkrat
prilil, da bi ji s pomočjo pijače razvezal jezik in
obrnil tako misli v drugo smer. Čutil je, da Milica
živi nekaj drugega ko vsa druga mladina, ki je
zdrava in se lahko vrti in se smeje.

Pa se je bolj malo posrečilo vse to namera¬
vano očetu Ravniku. Milica kar ni mogla od poslu¬
šanja godbe, omamljena je bila od njenih melodij,
od njene prešerne pesmi, čudno jo je skelelo v srcu,
pa sama ni vedela prav, zakaj. In lep čas sem se ji
je videlo, kakor da so odnekod uprte vanjo neke
oči, ki jo gledajo, ki ji hočejo seči v dušo. Bilo ji
je zoprno, pa se je nemirno premikala na stolu.
Ozreti si ni prav upala. Vendar je postajalo to
čuvstvo tako neprijetno, da se ni mogla premago¬
vati dalje. Razgledovala se je po vsem prostoru.

In je prišlo:

Prav tam od vrat sem, kjer ni bilo prej mize,
pa so jo morali kasneje prinesti, da je dobila pro¬
stor novodošla družba, so gorele vanjo oči, moške
oči, tihe in lepe, kot je na prvi pogled opazila, in
se niso odmaknile od nje. Milica se je okrenila v
drugo stran. Trgala je misli od teh oči. Ali čutila
je, da se upirajo vanjo, da grebejo vanjo z dolgimi
dolgimi prsti. Spet in spet se je morala ozreti za
temi nadležnimi očmi, zopet in zopet se jeziti nanje
in se jim umakniti. Pa ne za dolgo: bile so preveč
vsiljive, preveč so pekle in vlekle obenem, da se
ne bi ozirala za njimi.

In je še videla:

da se oni, ki je imel te oči in je je ž njimi
iskal, ni dosti menil za svojo družbo. Moški in
ženske okrog njega so se veselili, peli in pili, oni
pa je molčal in se le semintja nasmehnil kaki
opazki, ali kratko odgovoril na stavljeno vprašanje.
Pa niti med govorom ni skoro trenil očesa od nje.
Postajalo ji je neprijetno, nekaj čudnega je vrelo

48

po njej, čemur se ni mogla ustaviti. Vstala je, si
popravila stol in ogrnila lahno letno ruto, ker ji
je bilo nekam hladno. Ko je sedala nazaj, se je
mimogrede ozrla v opazujoče oči. Kako so zapro¬
sile, kako nežno jo objele! Bila je lepa v tem hipu
Milica; celo očetu, ki je kljub vinu, ki mu je malce
stopilo v glavo, pazil na sleherno hčerino kretnjo,
je zazvenelo v misli: kako lepa je naša Milica!
Sklonil se je k nji in jo pozval:

»No, Milica, pij, bova morala kmalu na vlak!«

»Ne morem več, oče; sem že dovolj pila.«

Čutila je:

da je v njej nekaj, kar je omamnejše od godbe,
kar bolj opijanja kot vino, bolj sili v glavo in kri!
0, te oči so tako vroče, te oči, ki iščejo, so tako
močne, tako vabljive! Niso kakor oči drugih, ki jo
tudi tukaj požirajo in spolzko božajo. Nekaj drugega
je v njih, nekaj, kar srcu govori, kar v dušo kliče:
pridi, pridi! Ne žalijo te oči, niso odvratne, nimajo
tistega poltenega, čutnega leska, ki ga Milica dobro
pozna v drugih opazujočih jo očeh.

Oni tam ob vratih je vstal. Stopil je nekaj
korakov stran od mize k obešalniku, kjer mu je
visel klobuk. Milica je gledala za njim. Visokorasel,
lep, mlad človek je, v elegantni, a priprosti obleki.
Njegov korak je moški, zaveden in zavesten. Še v
koraku ni odvrnil oči od Milice. V družbi je opazil
nekdo ogledovanje tujčevo po Milici ter je dejal v
Miličine sanje:

»Gospodična, onile gospod tamle bo pa oči
pustil na Vas!« Pokazal je z glavo v smer k vratom.

Vsa družba se je ozrla tjakaj. Samo Milica ne.
Oblila jo je rdečica, zameglilo se ji je pred očmi.
Nehote se je oprla z roko ob očeta, ki ji je s skrbjo
pogledal v lice. A ko je videl njeno rdečico v ob¬
razu, ko je videl pritajeno luč v njenem pogledu,
ji je nemo stisnil roko ter jo vprašal:

»Ali greva, Milica?«

»Oče, še malo počakajva, saj ni sile na vlak!«

»Kakor hočeš, Milica. Še imava časa!«

Nekaj je tiščalo Milico v stol in za mizo, kar ji
ni dalo iti. Kaj? Morda tiste oči? Da, oči so bile,
ki so jo vlekle. Ali samo zaradi njihovega pogleda
ne. Zakaj pa? Milica, ki je mislila to, si ni hotela
sama priznati. Pa je bilo le res: ni hotela izdati
svoje hibe, ni upala užaliti in presenetiti pogleda,
ki je tako toplo za njo iskal.

In v srcu je želela: da bi vsaj oni preje odšel!

Tujec pri vratih pa je stopil za mimoidočim
moškim, ki je bil prišel od Miličine sosedne mize,
in ga nečesa vprašal. Z glavo in z očmi je pokazal
v smer proti Milici. Nagovorjeni mu ni znal od¬
govora, pač pa sta se nekaj domenila.

In res se je nagovorjeni kmalu vrnil, sedel k
svoji mizi, pa je čez čas vstal zopet, prisedel k
znancu Miličine družbe in pričel z njim razgovor.
Milica je kmalu opazila, da sta tudi o njej sami
rekla dve, tri besede, uganila je po pogledih. In še
je videla, da je novi sosed segel v žep in nekaj
zapisal. Kmalu nato se je poslovil od znancev in
sedel k svoji mizi.

Milica se ni mogla zmagati; slutila je, da je vse
to skupaj v zvezi. Jeli morda zanjo pavpraševal
oni tujec? Ozrla se je vanj. Bled je v obraz nakrat;
kakor da nečesa pričakuje, se ji zdi. Oči njegove
gredo za onim, ki je odšel od njene mize.

In ko se Milica vnovič ozre, vidi, da družba
pri vratih vstaja in se odpravlja. Smejejo se vsi,
dobre volje so. Le oni tujec je resen, zamišljen,
v njo strmi in komaj viden smehljaj mu spreleti
obraz, ko ga dama od njegove družbe nekaj vpraša.
Zdaj se dvigne tudi moški, ki je bil odšel od njene
mize. Stopi tujcu nasproti, ki hiti k njemu. Da mu
v roko papir, ki ga je bil izvlekel preje in nanj
nekaj napisal. Tujec se mu zahvali in ga pozdravi.
Vsa družba krene skozi vrata. Milico stisne v srce.
Odide brez pozdrava?

Med vrati se tujec, ki gre zadnji, ozre. Toplo
zadnjič pobožajo Milico njegove oči. In nakrat pla¬
ne roka h klobuku. Pozdravi v slovo. Milica ne
more drugače: nalahko nakloni glavo v odzdrav.

Milica, otrok bolesti.

4

50

In že ni tujca več. Milica je zopet sama, sama
v vsej veseli in razigrani družbi. Ne sliši godbe,
ne vidi rajanja, ne čuje in ne razloči govorice in
petja. Njene misli gredo za tujcem. Kaj bi tukaj,
ko ga ni več, ko ni več oči, ki so ji tako šle v
srce. Živo gore v Milici oči, tiste oči, ki so prav¬
kar pozdravile ob slovesu. Milica jih čuti v srcu,
Milica sliši, da ji srce utriplje močneje, da jo nekje
v notranjosti nekaj boli, čudno boli, tako boli,
kakor včasih zvečer, kadar je prišla od mlade ma¬
tere v pritličju in se skozi okno zastrmela v ugaša¬
joči večer.

Milico je nakrat strah samote, ki je vstala v
njej po tujčevem odhodu. Vsi ljudje se ji zazde tuji,
ogabni, celo očeta poleg sebe se ne domisli. Ž njim
gre, ž njim, ki ji je prinesel nemir v srce, ž njim
hodi in ji je vsa družba odveč.

Oče vstane.

»Milica, zdaj pa morava iti, če nočeva muditi
vlaka!«

Milica vidi, da je oče malce negotov v besedi,
da se mu jezik malce zapleta v govoru. Ali vseeno
ji je; Milica vidi samo izginule oči, misli samo za
odišlim tujcem. Komaj sliši očetov poziv.

»Le pojdiva, oče,« mu pritrdi in vstane. Oče
ji pomaga, ji da šopek, rdeči makov šopek. Milico
spreleti: kakor srčna kri, vstane v njej. Naglo po¬
zdravi družbo in odide pred očetom, id jo komaj
dohaja.

Morda misliš, Milica, da ga boš še enkrat vi¬
dela? Od bliže? Ali vsaj od daleč samo, samo obris
njegov v porajajočem se mraku? Zato hitiš? So ti
tako prizadejale njegove oči?

Milica hiti naprej po poljski poti. Cvetje^ ne
vriska več v luči, trava zeleni temno, sence leže v
polju in travnikih. Tudi v Miličinih očeh ni več
tiste luči, ki je bila preje, ko sta z očetom šla
semkaj. Še oče, ki mu je vino stopilo v glavo in
ga omamilo, da se mu v koraku vicu, opazi te
sence v Miličinih očeh. Stopi tesneje k njej:

51

»Milica, kaj ti pa je?«

Prvič jo vpraša oče tako naravnost. Prvič ne
ugane iz njenih oči samih. Seveda, vino mu je
zasenčilo pogled, ne razloči dobro. In mrak se
gosti po polju in okrog njiju.

»Ali te je kdo užalil?« vprašajo oče dalje.

»Ni, oče!«

Molče gresta svojo pot. Očdtu izgiinja' vpliv
pijače, trdno gre njegov korak, roka se oklene
Miličine:

»Težko hodiš, Milica. Na, nasloni se name!«

Ujame jo pod pazduho in Milica gre težko
poleg njega. Tako gresta precej časa. Skoro sta že
ob cesti. Tedaj se Milica nakraf nasloni z vso
močjo na očetovo roko, se obrne k njemu mu
skrije obraz na prsi in glasno zaihti.

»Milica, Milica, otrok, kaj pa ti je vendar?«
se udere očetu v skrbi.

A Milica ihti dalje, oče je ne zna umiriti. 0,
oče, ti ne veš, da so v Milici oči, oči, ki so ji vzele
mir srca, oči, ki so je zdaj in od zdaj naprej hrepe¬
nenje, ki bodo sanje njenih noči in misel njene
duše.

Roka trepeta očetu. Pogleda na uro.

»Milica, vlak bo kmalu tu, pomiri se, pojdiva!«

In že gresta. A Milica komaj hodi; z vso težo
telesa se naslanja na očeta. Oče pa krepko opira.
Saj je sladko breme njegova hči, njegov zlati otrok,
njegova Milica. 0, nesel bi jo, nesel daleč, čeprav
do doma, na svojih močnih rokah, samo da bi
se smejala, da bi bile vesele, da bi vriskale od
sreče njene oči, njene črne oči!

Vso vožnjo v vlaku in potem na poti do doma
nista oče Ravnik in Milica spregovorila niti be¬
sedice. V obeh so šle misli svojo pot. Milici tja v
hrepenenju za onimi očmi, očetu za Miličine mislijo
in bolečino v njej, ki ji ni vedel vzroka. Ko se je
na poti domov opirala Milica na očetovo roko, je
čutil ta, kako ji burno utriplje srce in ji v prsih
vre. Tesneje jo je stisnil k sebi in toliko ljubezni
je bilo v njegovi roki...

4 *

52

Doma je Milica še dolgo v noč strmela skozi
okno. Ni mogla v posteljo. Pred njo so bile samo
tiste oči, ki so jo klicale iz dalje in jo vabile, jo
pozdravljale. Ž njimi bolečina. Milica, zdaj umeš
ljubezen mlade matere tu spodaj v pritličju? Raz¬
umeš, da je bolečina to in ljubezen, da je v hrepe¬
nenju sama bolečina, sama bolest...? 0, da, Mi¬
lica, boli to življenje, boli! Tudi hrepenenje boli,
ker hrepenenje je življenje, je trpljenje! Ah, Mili¬
ca, hrepenenje in trpljenje, oboje je življenje in
oboje boli, ah, tako boli!

Šesto poglavje.

Milica je prejela pismo, pisano z neznano ji,
krepko moško pisavo. Srce ji je udarilo, čeprav ni
vedela zakaj, burno in kri ji je zavalovila v oči.
Z drhtečo roko je odtrgala ovoj in je brala:

Velecenjena gospodična!

Rad bi Vam osebno povedal vse to, kar je
v tem pismu napisanega, a me opravki zadržujejo
doma. Pa, da govorim odkrito: ne le opravki,
ampak še bolj strah, da ne bi bile besede izgovor¬
jene zaman in bi mi Vi, gospodična, v hipnem
nerazpoloženju znali reči: ne, ter bi tako uničili
moje sanje o sreči. Zato mi oprostite, da se za¬
tekam k Vam s pismom!

Morda se me spominjate, gospodična, od zad¬
nje veselice v oni vasi poleg mesta. Odzdravili ste
mi, ko sem odhajal in tako dali upanje in ž njim
drznost, pisati Vam danes to pismo.

Dolgo se nisem mogel odločiti h koraku, ki
ga danes tvegam. Neznan sem Vam, tuj, samo
enkrat ste me videli in me ne poznate pobliže. Ali
Vaše oči, gospodična, so mi dale naposled poguma,
so mi svetile v moje oklevanje in me bodrile, naj
poskusim svojo srečo. V Vaših očeh sem bral odsev
Vaše duše, gledal odsev Vašega srca. Ne morem

53

jih pozabiti. In prav tako mi noče iz spomina Vaša
lepota, gospodična, Vaša skromnost, mir, ki Vam
je ležal v obrazu.

Gospodična, ljubim Vas! Ljubim z vsem žarom
svoje duše! Takoj, ko sem Vas videl, ko sem za¬
gledal Vaše oči, Vaš obraz, se mi je razlilo nekaj
neznanega, nekaj toplega v dušo, čemur imena ne
vem, česar imenovati ne znam. Nisem mogel od¬
makniti pogleda od Vas; niti za hip mi ni prišla
druga misel kakor samo misel na Vas. V tem raz¬
burjenju, v tem nemiru in prekipevanju čuvstev
sem zagrešil netaktnost in povprašal neznanca za
Vaš naslov ter ga dobil. Odpustite mi ta moj greh,
ki sem ga storil, ker so mi tako zadale Vaše oči,
Vaše globoke, prelepe oči, gospodična!

Mnogo sem se boril sam s seboj te dni, gospo¬
dična, preden sem se odločil za to pismo. Še zdaj
se borim, ko Vam pišem in še vedno dvomim,
bom li oddal pisanje na pošto, da pride v Vaše
roke, ali ne. A če bo dospelo k Vam, gospodična,
če bodo te črke, te trepetajoče vrstice zrle Vaše
oči, o, naj se v tem trenutku zgane v Vašem srcu
vse ono, kar Vam je v očeh svetilo ono nedeljo,
ko sva se videla prvič! Tisto toplo naj Vašo dušo
objame, kar je bilo v Vašem odzdravu, ko sem
odhajal! Naj se odzove moji vroči prošnji Vaša
ljubezen, Vaše hrepenenje naj odgovori in mi pri¬
nese čimprej odgovor: vračam ljubezen!

Pa, saj ne morete tega storiti takoj! Ne po¬
znate me še nič, ne veste, kdo sem in kaj. Gospo¬
dična, ne obljubljam Vam raja pri sebi, ne nebes,
ne razkošja. Preprost trgovec sem, osamljen, vedno
v prostem času pri knjigah. Študiral sem svoj čas,
hotel biti ne vem kaj, pa so me prisilile razmere,
da sem moral ostati doma in prevzeti po očetu
trgovino tu na Štajerskem. Ne rečem, da mi gre
slabo, ali tudi bogastva nimam. Pač pa toliko, da
bi mogel dobro preživljati družino. Trideset let
sem star, dovolj sem videl sveta, dovolj sreče in
nesreče, zrel mož sem. 0, že zdavnaj si želim dru¬
žice, a mi dozdaj še ni pogled kake ženske segel

54

tako globoko v srce, da bi me bil zavezal ali oma¬
mil tako, kakor me je Vaš !

Približno sem Vam pojasnil svoje razmere. Še
to: na veselico, sploh v tisti kraj sem bil prišel
prvič. Moj znanec se je bil pred leti naselil tam;
povabil me je bil že zdavnaj, naj pridem pogledat
k njemu. Ker morem iz trgovine samo čez nedeljo,
sem se vrnil še tisti večer domov.

0 srečni slučaj! Gospodična, ne hotite, da se
mi v nesrečo izprevrže! V Vaše roke polagam svojo
srečo, svojo usodo. Od Vašega odgovora je zavisna
moja prihodnjost.

Ne morem zahtevati odločitve takoj, vem.
Toda, gospodična, videli ste me, in slutim, da je
tudi ostalo nekaj mojega v Vas. Poštenjak sem,
smete mi verjeti na besedo. Odgovorite mi samo,
Vam li smem pisati še, smem upati, da se najdeva.
Samo to mi odgovorite. Če nama je sreča name¬
njena, bo prinesel drugo čas in najini srci.

Ah, gospodična, tako težko oddam to pismo!
Toliko upanje je v njem, toliko trepetanje, toliko
hrepenenje! Ne zavrnite me, poslušajte klic svo¬
jega srca in se mu odzovite! Pa tudi za slučaj, da
si ne želite bližjega poznanstva z menoj, mi spo¬
ročite. Jasnost mi je nad vse! Vendar upam, da
ne bo moja vroča prošnja zaman in bo odgovor
tak, kakršnega pričakuje iz dna duše Vaš

Mirko Železnik.

Še je držala Milica pismo v rokah, še je str¬
mela v naslov, pripisan na koncu pisma, ali videla
ni ničesar več: ne pisma, ne črk v njem, ne to¬
varišev in tovarišic krog sebe, ne dela pred seboj.
Samo dvoje oči je gorelo iz pisma vanjo, dvoje
hrepenečih, iskajočih oči, oči onega, ki ji je bil
pisal to pismo, ki jo je ljubezni prosil. Kako žive
so bile te oči pred njo, kako so šle v dušo, kakor
ono nedeljo tam na veselici! Ne tako: še bolj, še
vse bolj so gorele vanjo, prosile in božale, krotke
in udane, ljubeče in srečo obetajoče.

55

Da, čakala je Milica, čakala vsak dan od tiste
nedelje dalje, da bodo one oči izpregovorile, da
bodo zaprosile. Že je minila vrsta dni, pisma ni
bilo in Milica je pričela obupavati. Ali zdaj, ko je
prišlo, prišlo težko pričakovano, Milica vseeno ni
mogla doumeti. Ni verjela sami sebi, ni verovala
pismu pred seboj, ne besedam, prosečim besedam
v njem. Preveč je bilo zanjo te sreče, preveč iz¬
polnjenega hrepenenja, da bi mogla verjeti!

V sencih ji je kljuvala kri, ko se je Milica
prebudila iz nekakšne omotice, prav takšne, kot
jo je čutila ono noč po veselici. Zdaj je vnovič
pričela čitati pismo. Počasi, stavek za stavkom,
stran za stranjo. In še enkrat in še. Pa le še ni
mogla prav verovati. Vendar ji je počasi vstajala
v srcu vera; saj ne morejo lagati te oči, te lepe
oči, ne morejo varati! Preveč je bilo hrepenenja
v njih, ko so jo ugledale prvič! In besede: pre¬
proste so, odkrite. Ljubi jo, ljubi, in kljub temu
ji ne obeta nebes, ne raja, ne bogastva! Prosi,
ponižno prosi, vso svojo srečo in nesrečo v njene
roke polaga. Ah, kako bi ga objela s temi rokami;
z belimi dlanmi bi mu segla v obraz prav narahlo,
prav do ustnic bi se dbtipali drobni prstki in po¬
slušali, če mu je beseda privrela res iz srca, iz
dna duše! Če je vse to v njem tako lepo, tako
čisto, kakor je v njej!

»Gospodična, že trikrat sem Vas poklical, pa
nič ne slišite!« je udaril v Miličino hrepenenje rav¬
nateljev glas in že je stal sam pred njo. Hitro je
deklica zgenila pismo in je potisnila v knjigo poleg
sebe. Nikdo ne sme videti vanje!

»Saj sem dejal, da ste zaljubljeni, gospodična,
že zadnjič sem dejal!« se je posmejal ravnatelj in
je dvignil prst:

»Le pazite, gospodična, Vaše oči so nevarne!
Da se jih ne bo preveč ujelo vanje!«

Milica ni razumela prav ničesar, kar ji je pra¬
vil ravnatelj. Kmalu je spoznal ta sam, da je Mi¬
lica z mislimi nekje daleč, daleč in je s slutnjo v
srcu, ki so mu jo dahnile Miličine nenavadno svetle

56

oči, da morda res ne sme motiti, odložil delo in
naročilo za drugi dan.

Ali je mesto danes v praznično odeto? So li
hiše nove in se res vsa okna smejejo? So ljudje
danes drugi, ko navadne dni, ker je sama radost
na njihovih obrazih in samo prešeren smeh jim v
očeh? Glej, glej še celo tička se je zmotila in je
prižgolela prav na ulico! Prav pred domov hitečo
Milico! So zvonovi danes drugače uglašeni, ker
pojo samo veselje v veselo poldne? In tistile pro-
sjak tamle, ki se plazi po vseh štirih: nič ne proži
roke v bogajme Milici nasproti, ampak se ji smeje
v lice in je luč v njegovih očeh, ne žalost in obup
ko navadno!

Milica danes ne doume mesta, ne ljudi, ne
stvari krog sebe. Pojejo! Vsi pojejo, vse poje, vse
se smeji, vse je veselo! Vse hiti, kakor bi krila
imelo. Pa ne gori v zeleni Staj er, tja v ono mesto,
kjer živi in nanjo misli njen ljubi, ki odgovora
čaka na pismo? Ali morda, morda pa vsi vidijo
Miličine misli, se vsi ž njo radujejo, ki so jo dan
za dnem gledali otožno, zamišljeno hiteti mimo?
Kaj jo izdajajo njene oči? 0, samo luč, samo luč
trosijo Miličine oči danes; vse gori v tej luči, v
tem utešenem hrepenenju! Vsem svetijo te oči, vse
ožarjajo s svojimi smejočimi se žarki, povsod sip¬
ljejo luč, luč, luč! 0, vsi vedo, vsi: Milici je pisal
njen ljubi! V njeni drobni rokici je položil svojo
usodo, svojo srečo in nesrečo! Vsi vedo, vsi ji
bero v srcu in v obrazu in vriskajo ž njo!

Mati doma začudeni pogledajo hčer, ko stopi
k njim in se posmeje:

»Mama, danes je pa lep dan!«

»I, kakor drugi dnevi je! Vroče je, vroče!«

Ne razume, si misli Milica in že se obrne k
Anki in Cilki, ki ste zasopli in razgreti pritekli iz
šole z vprašanjem, kje je mali bratec.

»Doli je ostal. Metulja ima, belega, lepega, ga
je v mestnem logu ujel!«

57

»Takole se podite vedno, tudi vedve paglavki!
Ali bi se radi prehladili?« pokarajo mati deklici,
stopijo bliže k oknu in pokličejo Tončka.

»Saj danes je toplo, mama, ne bodo se pre¬
hladili! Je tako lep dan!«

»I, kaj imaš le s tvojim lepim dnevom?« jo
zavrnejo mati. Ah, saj res, mati ne razumejo tega,
si misli Milica, mati imajo preveč drugih skrbi in
ne utegnejo! Zato pa pritegne Milica k sebi v
naročje Cilko in se šali ž njo.

»Alo, brž molimo, pa jest! Anka mora nesti
kosilo očetu in Metodu! Tudi nanju moramo mi¬
sliti!«

Da, oče, oče, plane Milici v misli, ta bo razu¬
mel, da je danes lep dan, da je danes samo solnce,
sama luč tudi pri Ravnikovih! Oče bi samo v njene
oči pogledal, pa bi videl, da je solnce tudi v njenih
očeh, v njenem srcu, da je lep dan v njej in okrog
nje, res lep dan! .

Vse popoldne je še nadalje pelo in vriskalo v
Milici. Bog ve, kolikorat je že pismo prebrala! Naj
je mislila, kar je hotela, delala karkoli, vedno se
je znova oglašalo v njej ono iz pisma: beseda za
besedo se je vrstila, stavek za stavkom se vračal.
Milica je znala vse pismo na pamet in kljub temu
je je vedno znova brala. Naravnost mučno ji je bilo
v pisarni, ko je roka sama od sebe mesto poslov¬
nega zapisala celo besedo iz pisma. Ni mogla in ni
mogla delati. Dobro, da ni bilo popoldne ravna¬
telja v pisarni. Milica se je nekaj časa mučila z
delom, a je končno uvidela, da ne more danes na¬
praviti ničesar. Ono iz pisma se je vedno znova
oglašalo. Vstala je, poprosila ravnateljevega na¬
mestnika, če sme uro prej iz pisarne, češ, da ima
opravek in je odšla.

Ni šla domov. Doma ni luči dovolj, je pre¬
tesno. Doma so skrbi, je mama, so otroci, sestrici
in bratec. Milica je krenila iz mesta ven na polje.
Rada bi hodila tako, kakor ono nedeljo popoldne
z očetom skupaj. O, danes bi ona njemu natrgala

58

rdečega maka; danes bi mu ona razlagala, kako
je žito lepo v polju, kako je trava zelena, kako
se reče tej ali oni roži! Za vsako bi imela izbrano
ime: ta bela marjetica bi bila žarek jutranjega
solnca; ona rdeča detelja odsev večerne zarje;
maku bi rekla srce; žitni klas bi poklicala za dušo;
travo zeleno za dobroto; in slaku med žitom bi
dejala oči! Tako bi vsaki cvetlici znala povedati
ime. Kako bi jo gledal njen dobri ata, kako se
čudil njeni učenosti!

In ne bi mu jokala na prsih. Za roko bi ga
prijela in mu v oči pogledala: da bi videl njene
in srečo v njih! In šla bi ž njim daleč, daleč, tja
pod gore tam zadaj, prav pod Kamniške planine,
ki pričenjajo žareti v večerni luči. Govorila bi mu.
Ah, nič ne bi govorila. Samo smejala bi se, pa ob
njem bi šla in mu mimogrede božala trudno roko.
Ono roko, ki Milico tako ljubi! In ko bi se srci
porazgovorili, bi se vrnila oba domov.

Z zahajajočim solncem v očeh je prišla Mi¬
lica domov. Oče so bili že prišli iz tovarne domov,
so bili že umiti in so sedeli po večerji ob oknu
ter čitali časopis. Vedno znova so pogledovali izza
njega skozi okno, če že ne gre Milica domov.

Pa je prišla. Kakor dih poletnega večera je
prišla.

»Dober večer, atek!« se je prismehljala k očetu
in mu položila roko na rame. »So vesele novice
v listu?«

»No, tako, ko navadno,« so ji odvrnili oče;
začudeni so bili nad njenim zvonkim, veselim
glasom.

»Ata, ali ni lep večer nocoj, kaj?«

Ata Ravnik ji niso odgovorili takoj. Najprej
so ji globoko v oči pogledali in šele, ko so v njih
videli smeh, so počasi, a kakor oproščeni težke
more, dejali:

Tako sta se razumela oče in hči. Čeprav je bil
v očetovem srcu vprašaj, ki mu niso znali odgo-

59

vora. Toda bil je dovolj zvok Miličine besede, da
niso vpraševali, ampak že v srcu občutili: nocoj
je Milici lep večer, tedaj meni tudi. Malo so razu¬
meli v časopisu pisanega, njihovi pogledi so sle¬
dili Milici in ušesa kakor prijetna godba lovila
njen čisti glasek, ki ga je bila polna izba.

Že je mrak legal na mesto in predmestje. Po
ulici so se podili otročaji, spuščali zmaje, metali
kamenje; matere so se kregale in podile deco do¬
mov spat. Ob vratih so sloneli moški, mladi in
stari, goloroki, s prekrižanimi rokami ter zabav¬
ljali čez vlado in svoje voditelie. čez maihno nlačo
in draginjo. Iz bližnje gostilne je hreščavo vreščal
razglašen orkestrijon, semtertja se je slišal vrisk,
vmes kletev ali pijana pesem. Dekleta so stala ob
vogalih, se pogovarjala ter obirala mimoidoče.

To vse je gledala Milica raz okno. Gledala je,
a ni videla; slišala, a ne doumela. Njene misli so
bile daleč nekje, tja proti severu so hitele, odkoder
je bilo prišlo pismo davi.

Tu je zajokal v njene misli otroški glasek;
Milica se je sklonila čez okno, ker ji je bil glas
znan. Bil je Franček, ki je jokal, njen mali varo¬
vanec, nezakonsko dete. Pravkar se je čez prag
prekucnil na ulico. Takoj za otrokovim je planil
glas matere, zdaj delavke v tovarni:

»Jezus, Marija, Franček, ali te boli?«

A že se je pognal za njenim glasom drug glas,
osoren, rezak:

»Da bi se bil vsaj ubil, nadlega nemarna!«
Bil je oče mlade matere.

Milice ni strpelo na oknu. Nocoj, ko je toliko
veselja v njenem srcu, ko je našlo hrepenenje cilj
svoj, ne sme biti žalosti v njeni bližini. Brž se je
odtrgala od okna in odšla v pritličje, da potolaži
otroka in mater, da pomiri razburjene duhove.

Komaj je stopila v vežo, ji je stekel Franček
nasproti:

»Teta, teta Milica!«

60

Milica se je sklonila k dečku in ga dvignila
v naročje. Otrokova mati jo je pozdravila, oče pa
se je umaknil v sobo. Sedli sta na klop pred duri.
Franček je ostal v Miličinem naročju in se igral
z njeno vratno verižico. Mrak se je gostil, luči
po ulicah so zagorele. Vendar je bilo še prezgodaj
za spanje, zdaj se je dalo tako lepo pogovarjati.

Milica in mlada mati ste pričeli pogovor. 0
Franckovem očetu ste govorili.

»Vam kaj piše?«

»Malo, malo! Samo davkrat mi je dozdaj. De¬
nar pa pošlje vsak mesec še vedno. Čeprav ne¬
redno, ali nikoli ne pozabi. Dober je!«

»Ali Vas bo vzel?«

»Ne vem. Pa če tudi ne! Saj imam Francka!«

Mlada mati vzame otroka iz Miličinega naročja.

»Imaš rad atka, Franček?« ga vprašuje.

»Imam, ata!«

Mati ga stisne k sebi.

»Kakor on je,« tiho pripomni mati bolj sebi
ko Milici. »Posebno oči so vse njegove.« Strmi
otroku v oči in ga poljubi nanje.

Franček se obme k Milici, ki ga vzame zopet
v naročje. — Saj ima res lepe oči otrok! Ali je
ne spominjajo onih oči, ki so ji danes napravile
lep dan, prelep večer? Ali niso podobne onim, ki
so jo zadnjič na veselici tako udano božale v srce?
Prav tako so globoke, velike, tihe, hrepeneče! Ne,
ne, človek, ki ima oči kakor otrok, ne more varati!

Milica si je zdaj zaželela samote s svojimi
veselimi mislimi. Poletni mrak budi hrepenenje
po samoti. Zato je tiho odšla, a še preje poljubila
Francka na oči.

Ko je prišla v domače stanovanje, so bili že
vsi v posteljah. Ostala je ob odprtem oknu v ku¬
hinji, kjer ni bilo nikogar in se je zastrmela v
poletno noč, ki je legla na mesto in ljudi in ulice
kakor lahna perot. Tudi v njeno srce je segla
z mehko, božajočo dlanjo ta lepa noč in jo je

61

vzbudila v sanjavo misel: da bi bile zdaj tu- oči,
ki ji danes iz pisma govore, kako bi jih poljubovala!

Znova se je prebudilo v njej ono iz pisma.
Do slednje besede je je znala na pamet. In mu je
v mislih odgovarjala. Kako se mu je odzivala, na
vsako željo posebej, na vsako prošnjo! In je v duhu
gledala njega, kako se mu bodo svetile oči, ko
bo bral!

Še enkrat je hotela pogledati v pismo in je
poljubiti, predno gre spat. V torbici je, na oma¬
rici. Hitro se obrne Milica od okna in hoče, da
bi stopila. Tedaj jo zaboli v nogi in z drugo, tudi
pohabljeno, si ne more pomagati: omahne nazaj
v okno in komaj se ujame, da ne pade na tla.

Trdo, črno, temno ji seže v srce in v misel
ter ji v grlo plane in ji kri zapodi iz telesa v
srce: pohabljena!

On pa jo ljubi lepo, zdravo!...

Milica se komaj privleče do postelje. Nogi ste
ji težji od svinčenih, a še težje ji je srce. V njem
raste v gotovost s strašno silo: on ne sluti, kako
je ž njo! Sunil jo bo od sebe, ko bo zvedel!

Milica ne najde spanca. Išče rešitve, s plaka-
jočimi rokami išče v temo in noč za rešilno, odre¬
šilno mislijo.

In ji vstane veliko, kakor iz pravljice otroku:
k zdravniku! Vse poskusi! Takoj! Jutri! Predno
zve on, predno jo zavrže!

Vstalo upanje raste z nočjo, raste v silno, ko
se noč prelije v jutro. Tedaj posveti celo v težke
sanje Miličine, da se obraz v smehljaj razblesti:

Le upaj, upaj, Milica, da ti bo lažje!

Sedmo poglavje.

Delavske družine morajo vstajati zgodaj. Vsi
domači: odrastli in otroci. Najpreje seveda mati.
Ker kaj je družina brez matere? Ali z materjo, ki
zjutraj leži, ko so že pokonci otroci, mali in veliki
(saj odrastli so često še večji otroci kot mali). Ka-

62

kor telo brez duše je taka družina. In še posebej
delavska. Mati je ura, ki budi, ki vso noč spi samo
z enim očesom, z drugim pa gleda na uro poleg
sebe. Sicer bi zamudili vsi: oče delo, sin opravilo,
hči pisarno, mali šolo. Mati je Marta in Marija ob¬
enem pri Kristusovih nogah, skrbi za telo, čuje
nad dušo otrok in moža! 0 gorje družini, kjer mati
ni taka!

Tudi pri Ravniku je mati vstajala prva in
zbudila ostale. Oče so morali iti ob sedmi uri v
tovarno, enako Metod; Anka, Cilka in Tonček pa
so morali ob sedmih že od doma, da niso mudili
šole. Pa pomislite le, preden so trije mali šolarji
umiti, oblečeni, nasičeni, za šolo opravljeni!

Tako so tudi tisto jutro pri Ravniku vstali
zgodaj. Šele dobro se je bilo zdanilo, ko so mati
že kurili in pristavili za zajtrk. Drugi so bili po¬
konci oče. Otroci kmalu za njima.

Ko so oče prišli v kuhinjo, da se umijejo, so
vprašali mati:

»Si slišal ponoči Milico? Kaj ji je neki bilo?«

»Bog ve! Jokala je!«

»Slišala sem; pa ne da bi bila bolna!«

Oče niso odgovorili.

»Sinoči in sploh včeraj pa je bila še tako ve¬
sela. Kaj se ji je neki primerilo, kaj deš?«

Oče so skomizgnili z ramami.

»Tak si vedno. Nič ne rečeš. Sama naj skrbim
za vse. Tako ti je Milica pri srcu, praviš, pa se še
ne meniš ne zanjo.«

Niso umeli mati Ravnika, moža, čeprav sta že
srebrno poroko praznovala pred nedavnim. 0, se
cesto zgodi, da žene ne razumejo mož, posebno
onih tihih, zamišljenih, ki gredo svoja pota, žive
bolj v duši ko na zunaj. Pa menijo take žene takih
mož, da je dovolj, če skrbe za njihov telesni blagor.
Za dušo pa je, menijo, dovolj sladka beseda in po¬
ljub in vzdih. Tako ni Ravnica razumela moževe
molčeče skrbi. Mož ji pa tudi ni razlagal.

63

Oba sta molčala. Šele predno je odšel Ravnik
na delo in je prišla Milica v kuhinjo, se je izvilo
obema hkrati:

»Milica, kaj ti pa je?«

Milica je bila bleda ko zid in komaj je hodila.
Pod očmi so ji bile narisane temne sence, sledovi
prečute noči in trpljenja in iskanja utehe.

»Nič ni, nič; bo kmalu bolje.«

»Milica, ostani danes v postelji,« jo zaprosijo

oče.

»Prehladila si se snoči; lezi, čaja ti skuham,«
zaskrbe mati.

»Napisala bom pismo, da je ponese Anka rav¬
natelju v pisarno. Pa k zdravniku pojdem še da¬
nes.«

Oče in mati sta se presenečena spogledala. In
po očetu je šlo: Hudo ji mora biti, strašno hudo, da
gre sama od sebe k zdravniku.

»Le pojdi, Milica,« prigovore. In jo poljubijo
s pogledom, ko odidejo v tovarno.

Milica je res v pismu naprosila ravnatelja, naj
ji dovoli ostati par dni doma, ker je hudo bolna in
hoče iti zdravnika vprašat za svet, da ne bo pre¬
pozno. Saj ji bo dovolil, je omenila v pismu, ko do
zdaj skozi štiri leta ni bila niti enkrat po nepo¬
trebnem izostala iz službe. Kakor hitro pa ji bo
zdravnik dovolil, bo zopet prišla na delo.

Mati so hoteli spremiti hčer k zdravniku, a
ni hotela. Saj ni tako hudo, je dejala. Počasi bo
šlo, saj daleč itak ni.

In je odšla s trudnimi koraki, da so mati imeli
solzne oči, ko so gledali skozi okno njeno hojo po
cesti.

Milica, danes ne pojo tički! Danes ni praznika
v mestu, čeprav je že solnce vstalo in razlilo vso
svojo luč po svetu. Danes je solnčna luč meglena,
ali ne Milica? Obrazi so zamišljeni, pogledi sum¬
ljivi, sovražni celo; okna na hišah so kakor po ne¬
prespani noči motne oči; hiše so mrke in puste,
zidovje prazno, vsakdanje, ulice vzlic prometu v
zgodnjih urah samotne, dolgočasne.

64

Preko Miličinih oči leži megla, v telesu je tre¬
petanje, v nogah bolečina, v rokah drhtenje bo¬
lesti in nemoči. In najbolj peče dlan, ki drži torbico
s pismom, s hrepenečimi vprašanji njegovih oči v
njej. Milico peče dlan ko žerjavica. In še bolj od
žerjavice jo pečejo danes pogledi mimoidočih.

Pri specijalistu, po vsej deželi znanemu zdrav¬
niku, je že polno ljudi, ko pride Milica. Komaj dobi
prostor, da sede. Razgleduje se po njih, ki čakajo
istega ko ona sama: upanja! Upanja v novo zdravje,
upanja v novo življenje, nado v odrešilno besedo
zdravnikovo: bo šlo! Na vseh obrazih je enako za¬
pisano trpljenje, v vseh očeh je bolest. Vrata se
odpirajo in zapirajo. Eni odhajajo strti, komaj gre¬
do pod pezo obupa, drugi zopet olajšani hite do¬
mov, s smehom na ustnicah, z lučjo v srcu, ki sveti
v prihodnjost.

Počasi se redči vrsta pred Milico. Milica zbledi
pri vsakem, ki se umakne in odide. Vedno bolj ji
utriplje srce, vedno bolj gomezi po mladi deklici
vprašanje: kaj bo dejal zdravnik. In strah ji leže
v dušo, strah, ki je velik, da iz nje gleda, iz oči, iz
lic, iz trepetanja in podrhtevanja rok, iz vsake
kretnje: če poreče, ni upanja? 0, da, tako bo dejal!
Kako bo prebolela? Ah, raje odide, predno zasliši
svojo smrtno obsodbo.

Toda ne! Ali naj bo zaman vse upanje, vse
hrepenenje, ali naj zastonj prosijo oči v pismu?
Ali naj takoj umre velika svetloba, ki se je včeraj
po dolgi temi razblestela v njej, naj takoj utone v
novo temo, ki je zanjo sam obup, sama noč? Ne,
ne! Milica ne more stran, Milica hoče slišati: ali je
upanje, ali ga ni!

Že radi njega, ki jo ljubi in ki jo ljubezni
prosi! Varati ga ne more. Ona ve, da ne pozna
njene napake; dobro je vse premislila nocojšnjo
noč. Ve tudi, da bo strašno trpel, ako bi mu nado
gojila, potem pa bi videl njeno neozdravljivo hibo.
Bil bi lahko njegova smrt tak udarec. Ali naj se za
vedno zapro te lepe oči, ki znajo tako udano, tako
toplo pobožati v srce? Ah ne, ne, raje naj zve prej,

65

raje naj trpi zdaj; pozabil bo še lahko. Zanjo samo
ji je vseeno, ena nada manj, čeprav zadnja! Kaj
zanjo, pohabljenim! Počasi ovene, omahne in nikdo
ne bo jokal za njo. Oče! Da, oče, ubožec! Tudi radi
njega mora vedeti resnico; če je upanje, da bo ve¬
liko veselje, če ga ni, da bo udarec gotov, da ne bo
praznega upanja!

Še eden je pred njo. Zdaj tudi ta vstane, odide
v zdravnikovo sobo. Zdaj zdaj bo gotov. Milica ne
more več sedeti. Vstane, stopi k podbojem duri, ki
peljejo v zdravnikovo sobo. Krčevito se oprime
stola poleg sebe, da se ne zgrudi. Zdaj je oni pri
vratih. Zdravnik daje upanje. Že je pritisnil klju¬
ko. Zdaj je odprl vrata, se obrnil; zdravnik povabi
Milico: »Prosim!«

Milici se zamegli pred očmi, nogi ji odpovesta.
Pa samo za trenutek. One oči iz pisma zagore
vanjo, vse moči zbere in vstopi.

Zdravnik je prijazen. Brž ponudi stol, ker vidi
in presodi na prvi hip.

»No, gospodična, kaj je z Vami?«

Sede nasproti njej in ji pogleda v obraz.

»Radi nog...« zajeclja Milica in jok jo duši.

»Le pogum, gospodična! Mladi ste še, krepki,
vse se da v mladosti popraviti. Kar pripovedujte!«

Milica prične: da je že bila pri zdravniku, ki
jo je pogumil, je svetoval k špecijalistu na kliniko.
Pa ni upala, ker ni bilo denarja. Zdaj bi žrtvovala
vse, samo če je še čas in upanje.

»Dajte, gospodična, da vidim.«

Pomaga ji sezuti čevlje, nogavice. Tiplje, pre¬
iskuje, posluša, pregleduje.

»Kako je nastalo to, povejte natanko!«

Milica pripoveduje. Zdravnik zmajuje z glavo.

»Zakaj niste prišli takoj, ko ste začutili bole¬
čine,«

»Nisem upala povedati doma.«

»Da, ti otroci!«

Zdravnik znova ogleduje, preiskuje.

»Poskusite iti, prosim!«

Milica, otrok bolesti.

5

66

Težko se dvigne Milica, napravi par korakov
po sobi.

»Še nazaj sem, prosim!«

Milica gre nazaj; komaj prispe do stola, tako
boli zdravnikov obraz, ki je napeto pozoren v gi¬
banje njenih nog.

Sesede se Milica na stol in naenkrat ji planejo
solze iz oči in prošnja globoko iz prsi. Z dvignjeni¬
ma rokama poprosi zdravnika:

»Pomagajte, gospod doktor, če se pomagati da.
Sicer znorim od bolesti... Kakor se Boga prosi,
Vas prosim, usmilite se me!«

Zdravnik se obme v stran, da dekle ne vidi
njegovih oči in obraza. Nečesa nemirno išče po
mizi, da se obvlada ta-čas. Zopet se obme k Milici:

»Gospodična, govoril bom odkrito: malo je
upanja, ali upanje je! Samo časa bo zahtevalo ve¬
liko in mnogo mučnega in bolečega.«

»Naj bo karkoli, gospod doktor, samo da
ozdravim!«

»Operacija bo potrebna, a preje še ozdraviti
srce. Zato je treba dolge in skrbne nege. — Ste v
službi kje?«

»Sem, knjigovodkinja v denarnem zavodu.«

»To je dobro. Napravim Vam na račun bol¬
niške blagajne. Ne boste Vi nosili stroškov. Samo,
ali boste dobili dopust za toliko časa? Dva, tri
mesece za enkrat?«

»Vse poskusim gospod doktor!«

»Dobro tedaj! Jemljite najprej par tednov
tale zdravila, 'ki Vam bom zanje napisal recept.
Vsak teden enkrat se oglasite pri meni, da po¬
gledam. V službo še kar hodite do operacije. Ako
bodo zdravila koristila, kaj zboljšala srce, potem
imam upanje, da Vam operacija prinese vsaj zbolj¬
šanje. Na levi nogi bo že šlo, upam. Z desno bo
težje. Pa kot sem rekel: upanje imam. In upanje
je že pol zdravja, ali ne, gospodična? Samo nobe¬
nega razburjenja sedaj, absoluten mir!«

Res je laže hodila Milica domov s tem upa¬
njem zdravnikovim. Čeprav je še vedno ležala v

67

njenih očeh megla in je bila solnčna luč še vedho
temačna, vendar n© tako ko davi, par ur poprej.
Upanje je rastlo, upanje je korenine pognalo. In
z upanjem je rastla moč, je rastla sila, premago¬
vanje, je vzcvetel zopet iz trpkosti obraza smehljaj
na ustnice, žarek na oči.

Toda upanje hitro vzraste, hitro požene, ali
še preje splahne. Milica mora odgovoriti pismu,
mora se odzvati prošnji udanih oči, ki tako težko
čakajo odgovora. Ali, kafco naj odgovori, kaj naj
poreče? Naj sploh ne omeni, odpiše pritrjevalno
in zavleče vse skupaj, dokler ne ozdravi? Ne, ne,
tega Milica ne more 1 Varati one oči, ki so tako za¬
upno gorele vanjo ono popoldne, varati zaupanje
moža, ki je tako pošteno in odkrito napisal ono
pismo, ki je njenemu hrepenenju dalo cilj? Tega
Milica ne zmore.

Odreči se! Ah, ni mogoče! Komaj je prisvetil
žarek v njeno samoto, komaj je dahnilo toplo v
mraz njene duše, pa bi že moralo preiti, vse to
miniti? Naj bi zopet ostala sama v temi in mrazu
s svojim hrepenenjem? Komaj je vzcvetelo', komaj
vzklilo po dolgem, dolgem času brez cvetja, brez
listja, komaj plaho pognalo iz sramotene dekliške
časti in upanja na poštenje, iz varljivega Ijubezni-
čenja v vero prave, resnične, iskrene ljubezni, pa
naj zopet umrje vse to, zgine kakor sneg pod
toplim solncem? Ah, saj ne more nihče tega zahte¬
vati od nje, ki je mlada, ki si želi življenja z vso
-• silo mlade duše in mladega telesa. Saj! je Milica
vendar tudi človek s srcem in z dušo, čeprav ima
pohabljeni nogi. Ljudje božji, ne bodite vendar
brezsrčni, ne zahtevajte od Milice, da umre, umre
mlada, brez vseh nad, brez vsega cvetja, brez sadu,
kakor suha mladika na odsekanem, drevesu!

V to Miličino obupno razmišljanje je prišlo
drugo pismo. Še bolj je vztrepetalo nesrečno dekle
ob njegovem sprejemu, kot ob prvem pisanju. Bilo
je pismo kratko, toda toliko prošnje je bilo v njem,
toliko hrepenenja po sreči, toliko udanosti in po¬
nižnosti, da so Milico oblile solze, ko je je pre-

5 *

68

brala. In še bolj ji je šlo v spomin ko prvo. Vsaka
beseda je žgala v njeno dušo, vsaka ko cel plamen,
prva bolj pekoča od druge. Milica se pa še ni mogla
odločiti, še ni mogla tvegati odgovora.

O, kako so bile tiste noči strašne, kako je
gorelo iz pisma vanjo:

... Ne morem ne delati ne misliti drugega
kakor samo na Vas, gospodična! Vedno ste mi
pred očmi...

In zopet:

... Kadarkoli vstopi pismonoša, mi klecnejo
kolena, obraz mi prebledi, ker sem samo pričako¬
vanje. In ko vidim, da ni nič, da ni tega, česar
pričakujem, mi je, da bi zaihtel na glas od bo¬
lesti! ...

Ah, kako to peče v dušo, kako boli! Ko bi mu
vendar najraje pisala, naj pride, naj jo poljubi,
naj jo vzame, ker je njegova; ne, hitela bi sama
k njemu, pogledala mu v oči in mu dejala kar
hitro, ne da bi pomislila, njegove besede čakala:
moj dragi!

Zopet je goreče prosila zdravnika, ko je bila
pri preiskavi, naj jo reši, naj jo ozdravi. Komaj
jo je utolažil zdravnik. Šiloma je vzdržala še en
teden.

Pa je prišlo novo pismo. Še obupnejše od
prejšnjega. V njem je stalo:

... Komaj se zmagujem, da ne pustim vsega
in ne pridem k Vam, gospodična! Ko bi klečal
pred Vami, objel Vaša kolena, poljubil tla, ki na
njih stoji Vaša nogica, o, gospodična, bi se me
morali usmiliti!...

Preveč je bilo vse to za Milico. Njene nogice,
njena kolena bi objel! Njeni pohabljeni nogi? 0,
to že preveč boli!

Da bi vsaj koga imela, ki bi mu zaupala svojo
pekočo bol, ki bi ga za svet vprašala, mu svojo
dušo odkrila! Pa koga naj? Mater? 0, mati imajo
preveč drugih skrbi, mati imajo preveč brige
z drugimi, ne utegnejo o vsem tem razmišljati.
Oče? Ah, oče, ki mu obup že iz oči gleda, ko vidi

69

trpeti hčer, pa niti vzroka ne ve, ga komaj sluti!
Da bi mu še večjo bol prizadejala? Ne, ne, tega
ne more! Drugega pa nima, nikogar nima na tem
božjem svetu.

Molitev? Milica! Joj, koliko je že premolila
te dni, te noči! Kako prosila na kolenih Marijo,
koliko prejokala pred Križanim. Pa je noče usli¬
šati, neče ji dati utehe, ne nasveta, ne sklepa, kt
bi jo umiril.

K zdravniku^ se zateče Milica v svoji skrajni
stiski. Ob prvi ordinaciji mu vsa v solzah izpove
vso svojo bol. Dobri doktor jo tolaži:

»Gospodična, saj ni tako hud!o! Glejte, mo¬
goče ozdravite, če boste pazili nase. Saj ste sicer
krepki! Lahko imate otroke, lahko ste dobra žena,
dobra mati. Če Vas res tako ljubi, Vas ne bo za¬
pustil radi te hibe, čeprav bi bila neozdravljiva.
— A jaz imam še vedho upanje, da vsaj za silo
ozdravite. Vsaj toliko, da hiba ne bo toliko vidna.
Razumem, težko je možu, ki ljubi lepoto, kot
slutim in vidim, da bi ga ne omajala taka stvar.
Ali, kot sem rekel: če ljubi resnično, bo šel preko
tega!«

In ko Milica še vedno stoji predi njim vsa v
solzah, ne vedoča, kaj bi in kako, ji svetuje:

»Odgovorite mu, pišite vse natančno in mu
razložite. Povejte, da Vam dajem jaz upanje. In
če bo odhehal po vsem tem, boste vsaj vedeli, da
Vas ne ljubi prav in Vam ne bo treba žalovati za
njim!«

Da, da, dobri doktor, tebi je lahko govoriti,
ko pa ne veš, kako si Milica sama želi ljubezni,
kako so ji šle globoko v duše te oči!

A vendar je dal vsaj nado tolažbe Milici, vsaj
toliko, da se je odločila pisati njemu, ki jo lju¬
bezni prosi in mu prikrito povedati svojo nesrečo.
Morda jo bo razumel, morda jo ljubi tako močno,
morda... Ah, upanje, upanje!

In je pisala Milica:

70

Velecenjeni gospodi!

Oprostite, dolgo sem Vas pustila čakati,
nisem odgovorila na Vaša pisma! Ni moje
odlašanje vsled tega morda, ker bi se ne bila
mogla odločiti k ljubezni. 0, ljubim Vas tudi
jaz;, kot Vi mene, od onega dne, ko sem Vas
prvič videla. Prvič ljubim v življenju. Do zidaj
ga ni bilo moškega, ki bi bil vreden čiste,
prave ljubezni. V Vas imam vero in zaupanje.
Zdi se mi, da Vaše oči ne morejo lagati!
Preveč so mi segle v dušo! Zato Vas ljubim,
ljubim tudi jaz!

Drug je vzrok. Vi me ne poznate, Vi ste
me videli samo za kratek čas. Tako niste
mogli opaziti, da me bole noge. Zdravim se
zdaj in zdravnik pravi, da ozdravim, samo
precej časa bo to trpelo. Vidite, zato Vam
toliko časa nisem hotela odpisati, dokler mi
zdravnik ni dal določenega odgovora na moje
vprašanje.

Lepoto ljubite na meni, čeprav nisem
lepa. In zato bi Vas užalila bolezen, bi Vas
odbila. Povem Vam raje, preden je prepozno.
Če kljub tem mojim pojasnilom še vedno
vztrajate pri svoji ljubezni, potem pozdrav¬
ljeni! Prosim pa Vas, bodite mi odkriti, ne
dajte, da bi me varale Vaše oči, ki imam to¬
liko vere vanje.

Pričakujem težko Vašega odgovora!

Iz dna duše Vas pozdravlja

Milica.

Tako je pisala Milica. Ko je pismo oddala v
poštni nabiralnik, je imela ustnice suhe od! no¬
tranjega vznemirjenja. Potem: je za čas prišel
nekak mir vanjo. Za par ur. Ali z nočjo se je zopet
začelo. In tako gre zdaj par dni, vsak dan huje.
Bolest, hrepenenje raste, raste radost, upanje in

71 '

noč obupa seza s kremplji v njeno dušo. Ali upanje
je še vedno živo. Še vedno cvete in poganja. Vsako
jutro znova, vsak večer. — Le upaj, Milica, le
upaj! Saj upanje daje življenje življenju, Milica!

Osmo poglavje.

Milica, on pride! Pisal je, da pride. Milica zna
pismo na pamet. In tale stavek najbolj, tale stavek
vriska v nje] že vse jutro, odkar je pismo pre¬
brala:

»... Ne vzdržim več! Moram Vas videti. Zdaj,
ko ste mi povedali, da me tudi Vi ljubite, Vas ne
vprašam več, smem li priti ali ne: pridem!...«
Tako stoji v pismu. In kako še dalje? Takole piše,
kajne, Milica... »... Bojazen Vaša glede bolezni
v nogah, Milica, je gotovo pretirana! Da bi ne bila
ozdravljiva 1  bolezen, ni mogoče, če ni hiba priro¬
jena. Zdravnik ima upanje, pišete. Tedaj mora biti
kaka navadna bolezen, ki Vas moči zdaj. Saj ni
mogoče, da bi biloi kaj drugega! Sicer pa samo
noga je bolna! Vi pa ste lepi, Milica, ste dobri,
kako Vas ne bi ljubil vzlic temu ...«

Tako je v pismu zapisano in v Milici poje vse
to, kakor vesela godba daleč nekje! On jo ljubi
vzlic vsemu! Pa je tako obupavala, tako strašno
bila majhna in slabotna v svoji nesreči in obupu!
Ni poznala svojega ljubega, ni vedela, ni verjela,
da jo ljubi tako močno! 0 Ti ljubi, ljubi! Kako si
dober, kako me ljubiš! Saj te jaz tudi, moj dragi,
tako sem tvoja, tako sem vsa tvoja za besedo tvojo
iz pisma! 0, pridi, pridi, k svoji Milici, pridi k
svoji nevesti, ki tako hrepeni po Tebi!

Tako poje v Milici in se preliva, kakor jutra¬
nja luč! Samo solnce je v njej, sami zlati žarki,
sama zarja, velika, žareča, ki neče zaiti, ki ne bo
ugasnila nikdar! Zdaj je konec bolesti, samote,
zdaj je kraj bolečine in hrepenenja; on jo ljubi!
Njegove oči, dobre, globoke, verne oči so njene,
le ona sama ima zdaj pravico do njih! Kako jo bodo

72

božale, kako rahlo in udano ji šle preko obraza,
do drobnih belih ročic, kako jo objele z enim sa¬
mim pogledom! 0 ti moj ljubi! Kako ljubim tvoje
oči! Saj te sicer ne poznam, samo tvoje oči so
mi znane! V vsakih očeh je duša, v odkritih očeh
vsa duša! in kakršne so oči, taka je duša. Tvoje
oči pa so dobre, ako ljubijo, tako toplo in mehko
govore! Prav taka je tvoja duša, moj dragi! Pridi,
da te poljubim na te oči, da poljubim tvojo dušo
v njih, ker je zdaj moja, moja!

Ves dan do večera je v Miličini duši tako. Do
večera, ko leže mrak na zemljo in nam mehko in
sladko seže v srce. V mraku si pa pogledamo v
duše bolj ko podnevi, ker niso naše oči od svetlobe
solnca zaslepljene. V globoko se razgledamo, v ši¬
roko otipljemo in poiščemo in vidimo v srcu vse
ono, česar čez dan ne opazimo. Tako si tudi Milica
v mraku gleda v dušo drugače, kakor za dne. Mi¬
lica gleda vase skozi solze hrepenenja in pričako¬
vanja. Solze pa razbistrijo naš notranji pogled, ker
zameglijo zunanjega. In Milica vidi v dinu duše ne¬
kaj dmzega še razen veselja in žalosti kakor čez
dan: Milica vidi, kako ji prav iz dna notranjosti
sega po srcu mrzlo in rezoče. Strah! Strah pred
nečem, česar si v podnevnem veselju ni upala
priznati, kar pa tembolj gloje v njej in ji ne da
miru. In čimbolj raste mrak, čimbolj lega noč čez
mesto, tembolj se veča strah v Miličinem srcu: ni
umel prav! Ne more si misliti, kakšna je moja bo¬
lezen! 0, če me vidi!...

Milica ne strpi pri oknu. Vsi so že polegli
spat. Milica gre v sobo in si prinese ogledalo v
kuhinji, veliko stensko gledalo. Postavi ga na mizo,
nasloni ob steno, privije luč in se zagleda v steklo.

0, Milica, kako so tvoje oči kakor dva oglja,
dva žareča oglja. Obraz je bled, plemenit, ustnice
v njem ko dvoje koral, črni lasje so kakor temna
blazina, ki na njej bledota blišči, Milica! Kakor
dva žareča oglja, osenčena s sencami dolgih ža¬
metnih trepalk, okrašene s črtami hrepenenja!

73

In telo! Milica, vzravnaj se, da zablišči tvoje
lepo telo v ogledalu! 0, Mirko, Mirko ima okus;
Mirko vidi lepoto, ne laže, ne hvalisa, Mirko je
videl prav: lepa si, Milica, prelepa! Kako te ne bi
ljubil, kako ne bi pozabil vsega radi tvoje lepote!

In zdaj! Milica, uboga Milica! Ne joči, ne pla-
kaj. Ti vidiš strašnejše, slabše, kakor je v resnici!
Saj ni tako hudo, Milica, le potolaži se!

Milica je napravila dva, tri korake. V ogledalu
se vidi in omahne na mizo. Solze jo oblijejo, na glas
zaplaka. Lepo telo ji stresa krčevito ihtenje, da
trepeta odbijajoča se svetloba v ogledalu, kakor
lunini žarki na brezinem listju v rahlem vetriču.
Milica, umiri se, še enkrat poskusi, še enkrat, pa
boš videla, da ni tako hudb!

Milica si obriše solze in stopi znova. Zdaj bolj
počasi, bolj previdno, vsako stopinjo tehtajoča; s
stisnjenimi zobmi, krčevito tišči vase bolečino, da
ne udari v glasen krik. Ker silno jo bolita nogi,
kakor bi se lomile kosti! Ali Milica ne odneha.
Dasiravno ji od premagovane bolečine solze lijejo
po obrazu, da komaj razloči svojo sliko v ogledalu,
vendar ne odneha, vedno znova poskuša. In res
se ji sčasoma zdi, da ji gre bolje. Da, zdaj je opa¬
zila ono napako'. Takole mora, pa je ne boli preveč;
eni nogi se komaj pozna, koleno se ne upogiba ta¬
ko močno, telo se ne zaziblje tako zelo v stran.
Morda bo pa le mogla vsaj malo skriti. 0, da ni
preje mislila na to, lahko bi se bila že privadila.
Še ima časa; lahko se še nauči. Mirko pride šele
v soboto, danes je sreda. Še tri dni. Hoče Milica,
mora! Mora, da ne bo njen ljubi preveč opazil, da
ne bo preveč trpel! Saj ne bosta mnogo hodila,
bo že vzdržala.

Kaj, ko bi poskusila s palico? Vidi, da gre
bolje ž njo, ko brez nje. Uči se Milica zdaj hoditi
celo uro dolgo, dokler se ji ne vrti v glavi od večnih
obratov, dokler se utrujena ne zgrudi na stol ob
mizi. Vnovič si pogleda v ogledalu v obraz. Kako
ji gore lica! In oči so zardele od joka. Milica, jo¬
kati ne smeš, trpi lepota oči! Samo zenice blešče

74

bolj v solzah! A tudi brez njih dovolj! Milica, ne
joči, ne joči preveč! Moraš biti lepa, lepa. Lepa
zanj, ki te ljubi tako kot si, ki je tako tvoj in je
tudi lep. Moraš miu z drugo lepoto povrniti ono,
kar zgubi s tvojo napako! Milica, ne joči, bodi ve¬
sela! Glej, kakšne so tvoje oči, če se posmeješ
takole nalahko! Kako se ti zasvetijo zobje, beli in
drobni, kakor miškini izza rdečih ustnic. Milica,
pazi na svojo lepoto, ker jo on tako ljubi!

Milica si obriše solze in rahel smehljaj ji spre¬
leti lice. Kako je neumna, kako nečimema! Pozno
ponoči se gleda v zrcalo, kakor dekle z ulice, ki
hoče ugajati vsem! Ne sme tako! Milico je sram
same pred seboj. Urno zgrabi ogledalo in je nese
v sobo nazaj. Iz sosednje sobe se oglasi oče:

»Milica, ali ti je slabo? Ne greš še spat?«

»Koj grem, oče, ko j. Samo še umijem se!«

»Lahko noč, ata!« še pozdravi Milica in odide.

Ko je ugasnila luč v kuhinji, je Milica še po¬
skusila hoditi, kakor se je bila navadila pred ogle¬
dalom. In se ji je videlo, da gre zopet bolje, ko
preje. V sladkem upanju je zaspala v nemiren
spanec.

Ravnik je gledal, gledal in videl, da uboga
Milica zbira vse moči, da se z vso silo naslanja na
palico. — Res, na levo se ni tako nagibala kakor
navadno, ali neizrečeno trdo je hodila. Njena, sicer
gibka postava je bila videti kakor lesena, tako
strašno okorna. Najraje bi se bil zjokal mož, ko je
gledal prizadevanje Miličino in opazil k njej! sto-
pivši nemirno trepetanje v pričakovanju njegovega
odgovora. Brž je dejal s prisiljenim smehom na
ustnicah:

»Bolje hodiš, Milica, ko preje! Pomagajo ti
zdravila!«

Prijel jo je za roko in ji pogledal v oči. Tedaj
Milica ni vzdržala več. Kakor ono nedeljo zvečer
tam gori po oni veselici, ko so v njeno hrepenenje
planile Mirkove oči, se je vrgla očetu na prsi in
zajokala.

Oče, ubožec, ni vedel, kaj bi.

75

*

»Zakaj to, Milica?« jo je vprašal, ko se je po¬
legla prva ihta v dekletu. V solzah mu je dekle
vse povedalo, prav vse! Od prvih dni njenih hrepe¬
nenj pa do danes. In pismo, ki ji je naznanjalo, da
pride on, Mirko, je pokazala očetu ter mu na izust
povedala vse, kar je bilo pisano v njem.

Dan pred prihodom Mirkovim je Milica prišla
zvečer domov malo prej ko navadno. Istočasno je
prišel oče. In Milica je stopila k očetu 1 :

»Ata, ali bi šli z menoj malo na sprehod?«

»Šel!«

»Tako je lep večer danes, pa bi rada šla malo
ven. Samo hitro dokler je še kaj) luči in solnca v
polju!«

Brž se je oče umil in odšla sta z Milico. Po
najkrajši poti sta šla iz predmestja ven med trav¬
nike in njive. Lepa steza, široka in mehka je tekla
ob železniški progi, ravna, kakor z ravnilom za¬
črtana uro daleč. Milica se je izven hiš prišedši,
oklenila očetove roke in nekaj časa hodila molče.
Naenkrat pa, ko sta bila že precej oddaljena od
hiš, je Milica popustila očetovo roko, se krepko
oprijela palice, ki jo je nosila v desni in pozvala
očeta:

»Ata, poglejte malo, kako hodim? Ali se mi
zelo pozna hiba?« Oče je začuden obstal pred
hčerjo in strašna bolečina mu je stisnila srce. Gle¬
dal je v hčer kakor zasanjan, komaj je videl njen
korak. Tako živo ni še nikdar v življenju Miličinem
občutil, kako mora dekle trpeti radi svoje hibe, a
nikdar jo tudi ni gledal še tako pozorno kakor
zdaj, 'ko mu je vnovič zaklicala:

»Ata, kam pa gledate? Mene glejte, kako
hodim?«

Oče je ostrmel v hčer. Zdaj je vedel vse, videl
je, da so bile njegove slutnje pravilne. Z obema
rokama je prijel bledo glavico hčerkino, ji po¬
gledal globoko v oči in ji dejal:

»Uboga Milica!«

76

Dekle se je znova naslonilo očetu na prsi in
je tiko plalcalo. Ravnik je pa z žuljavo roko božal
hčerkine svilene lase in ni mogel reči besedice.
Tja prek njene glave je strmel v Kamniške pla¬
nine, ki so bile vse z rdečo zarjo zahajajočega
solnca oblite. In v srcu mu je ob tem pogledu
vstala misel: kakor kri!...

Drugi dan je prišel on, Mirko. Pisal ji je bil, da
jo bo opoldne čakal pred pisarno, da se domenita,
kje se dobita po kosilu. In res je malo pred dva¬
najsto uro prišel po ulici navzgor, se razgledal po
napisih in pričel po pločniku pred hišo hoditi gor
in dol, neprestano se ozirajoč v vrata, ki je iž njih
imela stopiti Milica.

Milica je od enajste ure hodila neprestano k
oknu gledat, če ni že morda prišel on, Mirko, njen
dragi. Bila je bleda v obraz bolj ko navadno, od
pričakovanja in vročične naglice so ji blestele oči
kakor pijane. Ravnatelj, ki je malo pred dvanajsto
uro odšel, se je pri odhodu ozrl v dekle, obstal
pred njo, da ji je kri zavalovila v obraz.

»Gospodična, danes ste izredno lepi!« ji je
tiho dejal ter odšel. Tudi drugi so odšli za njim.
Le ona ni mogla. Oblečena že je stala ob oknu za
zastorom in opazovala na cesto. Tedaj ga je videla,
kako je prišel mimo. Naravnost v njeno okno je
pogledal, da mu je videla v obraz in oči njegove.
Srce ji je obstalo, toliko, da se ni zgrudila. Ni je
videl, ki je stala skrita in je nadaljeval pot gor in
dol. Milica kar ni mogla od okna. Naj se ga na¬
gleda zdaj v miru, naj si vsesa vase njegovo po¬
stavo, njegov obraz si vtisne za vedno v spomin.
Bog ve, ali ga bo videla še kdaj, če ga splaši njena
hiba.

Milica je opazila, kako nestrpno gleda Mirko
na uro, kako kadi nervozno cigareto. Opazila je,
da je v obraz bled od pričakovanja, da si briše v
robec roki, ki sta mu gotovo potni od nestrpnosti.
Kako se ji je v srce zasmilil! — Da si je ravno
njo izbral, samo njo vzljubil on, ki je tako lep,
zdrav in mlad, njo pohabljenko? Tako jo je pre-

77

vzela ta misel, da skoro ni upala na cesto. A v tem
je zatulila sirena poldne, Milica se je sunkoma
obrnila od okna in stopila skozi duri na cesto.

Obstal je pred njo, se odkril in pozdravil. Tiho
mu je odzdravila in mu ponudila roko, drobno,
plaho dlan, ki je vsa trepetala ter kakor splašena
tička za hip se vlegla v njegovo, vročo in krepko.
Oba sta onemela in si pogledala v oči. Tedaj se je
Milica vzdramila prva!

»Težko sem Vas čakala, gospod Mirko!«

»Tako |ne ko jaz. Zdaj je dobro, zdaj sva
skupaj.«

»Ali tu ne moreva ostati.«

»Gospodična Milica, samo to mi povejte, kje
$e dobiva popoldne.«

»Prosta sem danes in bi prišla kam ven iz
mesta, a ne predaleč.«

»Kam, gospodična, recite, in kdaj?«

Milica je pomišljala trenutek. Nato se je ozrla
proti severni strani in z glavo pokazala poslopje,
ki se je na griču ob mestu belilo izza drevja.

»Glejte, tam gori je mirna gostilnica in lepa
pot je do tja. Čakajte me ob tretji uri zunaj na
verandi.«

»Ali ne morete preje? Moj vlak odhaja ob
šestih.«

»Dovolj časa bo. Ob petih bi potem prišel moj
oče, ki je tudi danes prej prost, pome. Vam je
prav?«

»Morem ostati čez noč tukaj, gospodična, če bi
mogli jutri dobiti zopet uro časa.«

»Je bolje, gospod Mirko, da ne! Naj ostane
tako kot sem dejala.«

»Kakor hočete in morete, gospodična Milica.«

Bleda je bila Milica, bled Mirko. Dala mu je
roko:

»Na svidenje!« in ga s pogledom pobožala, da
se mu je toplo razlilo v srce in bi se bil najraje
sklonil nad drobno ročico, ki je počivala v njegovi
in jo poljubil.

78

»Vas smem spremiti, gospodična,«

»Hvala! Bolje, da ne! Dobro se zabavajte ta
čas!«

»Saj veste, kako se morem brez Vas, Milica,«
ji je dejal, potem je odšla. Stal je ko prikovan na
mestu in je gledal za njo. Tedaj je šele opazil, da
šepa Milica in da hodi ob palici. O, ne pozna se ji
mnogo, je mislil sam pri sebi. Pa je tako tožila o
bolezni. A čeprav je gledal za njo, je videl le nje
obraz in ne njene hibe. Oči so se mu smehljale,
ga pozdravljale, se mu zahvaljevale, ker je bil pri¬
šel. Na ovinku se je Milica ozrla. Še vedno je stal
na cesti Mirko. Narahlo je priklonila glavo. Odkril
se je. Tedaj je izginila za vogalom.

Kako je lepa, je pomislil! Nogi pa se pozdra¬
vita; to mora biti le kaka navadna bolezen, morda
prehlajen je; ni tako hudo, mu je šlo po glavi.

Pa ni slutil niti z daleka, kako strašno je trpela
Milica pri hoji in tudi ni videl, kako je za vogal
priišedši klecnila v koleni in bi se bila skoro zgru¬
dila od premagovanja in bolečine ...

Popoldne je že pred tretjo uro Mirko prišel
v naznačeno gostilnico in hotel ravno zaviti na ve¬
rando, ko je zagledal Milico, sedečo na klopici ob
poti, ki vodi od gostilnice dalje zadaj v gozd. Rde¬
čica mu je planila v obraz in urno je pohitel k njej,
ki jo je tako ljubil.

Pred njo je obstal, snel klobuk in jo toplo
pozdravil. Milica se je odmaknila na klopici, da je
bilo še zanj prostora in ga povabila sesti k sebi.
Sedel je in se takoj primaknil k nji ter ulovil njeno
belo trepetajočo ročico v svoje dlan. Nekaj časa
je zrl Milici v obraz, potem pa dvignil drobno roko,
se sklonil nad njo in jo poljubil z vsem žarom mla¬
dih ustnic.

Ni mu je odtegnila. Solze so ji igrale v očeh,
ko je spustila torbico iz leve roke in ž njo šla po
laseh svojemu dragemu.

»Milica,« ji je šepetal tiho in ji gledal v oči.
Ročice ni spustil. »Milica, kako Te ljubim! Kako
sem hrepenel po Tebi od! ure, ko sem te videl

79

prvič, pa do danes! Kakor sanje je vse in Ti sama
si kakor sanja, kakor vila iz sanj, ki je noč in dan
pri meni, v mojem srcu, v moji duši. — Milica,
Milica, ali me tudi Ti ljubiš?«

Nagnila se je k njemu. V oči mu je gledala
dolgo, dolgo, brez besede. Ustnice so ji podrhta¬
vale in v oči so ji silile solze, mlade grudi so se
ji burno dvigale, srce ji je glasno utripalo. Kakor
v sanjah je gledala pred seboj njega, ki je prišel
v njene sanje in postal cilj njenega hrepenenja.
Gledala je njegove udane oči, ki so bile tako polne
ljubezni, tako globoko verne v srečo, v ljubezen.
Gledala njegovo lice, ki je bilo od sreče rožno
in mlado ko jutranja zarja. Ni mogla izreči bese¬
dice. V grlu jo je davilo, tiščalo jo je. Ni mogla,
čeprav je odpirala ustnice in jih premikala, da bi
bila izpregovorila predrago ime: Mirko.

Bliže se je sklonil k nji, čisto do obraza se
je vzpel s svojim licem, da so mu njeni črni lasje
pobožali oči. Tedaj se je omehčalo v njej, se pre¬
lilo in iztočilo v sladko, tiho kakor dih rože, kakor
trepet metuljevih kril:

»Moj dragi!«

Videla je kakor iz sanj, kako se je sklonil z
obrazom prav do njenih ustnic, čutila je njegovo
toplo roko okrog telesa, pa je zaprla oči od sreče,
od blaženosti. In od sedaj nepoznana, nepojmljiva
sladkost je zadrhtela na njenih ustnicah, ki so v
poljubu vztrepetale in hotele z enim trepetom izliti
vso svojo srečo, vso sladkost srca, vso blaženost
duše na ustnice ljubega, da mu v duši zaživi za
vedno...

Živela sta uro neme ljubezni, ki se v njej samo
duše morejo pogovarjati. In duši obeh sta živeli
iz oči in v drhtenju prstov sta gibali. V utripih in
prelivih poletnih luči so se jima v očeh lovile misli
in segale z rožnimi prsti v srce. Krog njiju dveh
je bila sama neprodoma luč kakor tema; kakor
morje in zrak brez meje; kakor v štiri svetlobne
stene ujeto trepetanje hipa brezčasja...

80

Zmotil Ju je korak. Po stezi proti gostilni sta
prišla dva mlada, fant in dekle. V veselem smehu
sta hitela proti verandi in sedla tu za mizo.

Mirko in Milica sta se spogledala. In v obeh
je vstala ista misel: kakor midva, samo čisto dru¬
gače.

Povabil jo je v gostilnico. Šla je za njim počasi,
on je hitel naprej, da ji prostor pripravi. Sedla sta
in govorila ob skromnem prigrizku. Sprva ni šla
beseda in se ni znala oživeti. Preveč je še bilo
odseva minule ure v obeh. Ali sčasoma je prišlo in
pričel je prvi Mirko ter ji je pripovedoval o sebi,
o ljubezni, o hrepenenju, pa tudi o svojih raz¬
merah. Da morata sedaj hiteti, ker bi se on rad
poročil, da bi ne bil tako sam, tako strašno sam
s svojim hrepenenjem po njej.

Talkoj se je Milici zresnil obraz. Položila je
roko na njegovo in odločno dejala :

»Prej ne, da ozdravim!«

Mirko je planil v začudenje:

»Zakaj ne?«

»Ne vem še, če je bolezen ozdravljiva. Glej,
nisem ti prav po pravici vsega povedala. Videl si
lahko, čeprav sem se premagovala. In zdravnik še
tudi ni izrekel zadnje besede.«

»To je vseeno. Ljubim Te tako, kakršna si!
Čemu bi si delala težko srce oba, čemu bi čakala?«

»Mirko, vem, da me ljubiš! Tudi jaz Tebe, da
skoro dihati ne morem v hrepenenju in ljubezni.
Ali hočem, da boš imel gotovost, zato počakajva
izida zdravnikovih prizadevanj. Zdravi me dr. X.
Lahko vprašaš pri njem samem. Povedal Ti bo,
razložil, in če boš videl, da je vseeno dobro zate,
tedaj povej. Počakala bova, da se vsaj za silo
popravi bolezen, potem pa se poročiva.«

Še je hotela govoriti dalje, morda povedati
tudi ono, česar sama sebi ni hotela priznati, ko
je prišel oče Ravnik. Milica ju je seznanila. In
očetu Ravniku se je tako čudno zdelo, ko je tujec
nagovarjal Milico kar s »Ti« in ji Milica dejal.
Pa še bolj čudno se mu je videlo, ko je Milica

81

tujemu človeku rekla: »Ti, moj Mirko!« Skoro so¬
vražno je ob tem pogledal Mirka.

Čas je hitel, čeprav je bil Mirko nekam mol¬
čeč, odkar je bil prišel oče. Milica se je spomnila,
da bo že ura Mirkovega odhoda, pa ga je naprosila,
naj gre kar naprej, ker ona hodi počasi, da ne bo
kesnil. Bo že z očetom šla počasi v mesto nazaj.

Mirko je pogledal na uro, pa se je udal čez čas.
Globoko ji je pogledal v oči ob slovesu in jo po¬
ljubil na roko tako vroče, da je Milica še dolgo v
noč čutila kakor vroč pečat na njej. Prisrčno se je
poslovil od očeta in poprosil, če sme priti še kdaj,
ker ljubi Milico prav od srca in ona tudi njega.

»Vem,« je dejal Ravnik na kratko, »mi je že
povedala Milica! Samo dobri, dobri bodite z njo in
pošteni!«

Milica je začudeno pogledala očeta pri teh be¬
sedah. V Mirkovih očeh pa je zrastlo nekaj silnega,
nekaj ognjenega; ponudil je Ravniku roko in trdno
dejal:

»Tu moja roka, gospod Ravnik!«

In dva moža sta si pogledala v lice in se tisti
trenutek zavedla, da sta moža!

Mirko je odhitel naprej. Šel je nekaj časa po
poti navzdol. Nakrat je postal. Kakor da resno
misli na nekaj. In res je nemudoma zavil v gosto
grmovje ob poti in stopil tam za drevo, od koder
je lahko videl na pot. Bled je bil ko zid, bolj ko
belo lubje na brezi, ki je ob njej stal.

Ni čakal dolgo, ko sta prišla mimo Milica in
oče. Milica se je opirala na palico in ob očetovo
roko. Obraz njen je bil zamišljen in blažen, pogled
uprt nekam v daljavo. Oče Ravnik pa je vanjo
strmel kakor zamaknjen in neprestano stiskal
njeno roko. Ravno ko sta prišla mimo skritega
Mirka, se je oprostila Milica očetove roke in sto¬
pila sama naprej. Morda bi bila rada videla še kje
odhajajočega Mirka.

Tedaj je zgrabilo Mirka v srcu. Videl je sedaj
Milico, ko ni skrivala svoje hibe. Videl jo je oma¬
hujočo na levo in desno. Planil je izza drevesa in

Milica, otrok bolesti.

6

82

zrl za odhajajočima. Še je cul izza ovinka zvonki
Miličin smeh, slišal očetov odgovor, mehak in do¬
ber, potem pa je prišlo čezenj kakor noč, kakor
tema. Omahnil je nazaj v gozd, se naslonil ob
drevo in bridko zaihtel.

Ravno ob istem trenotku pa se je Milica zopet
naslonila na očetovo roko in mu dejala prav iz
dna duše:

»O, ata, kako sem danes srečna!«

In njene oči so zagorele v dalj;avo, za svojim
hrepenenjem, za svojim ciljem!...

Deveto poglavje.

Že se je solnce poslavljalo od najvišjih gor¬
skih vrhov in še v zadnji poljub zlilo svojo najbolj
rdečo, najbolj žarečo luč, ko se je osvestil Mirko
na klopici, na oni klopici, kjer sta malo časa preje
z Milico presanjala uro ljubezni. Sam ni vedel
prav, kaj se je z njim godilo teh par ur, ko je
taval okrog po gozdu, vedno okoli iste točke se
vrteč, vedno z isto mislijo, da je v njegovo srce
udarilo neizmerno gorje. Saj ni mogel pojmiti, da
je to živa resnica, skoro bi bil dejal, da je samo
privid, obupen prikaz iz sanj, ki ga je splašil, da
mu je srce, živo, vroče, ljubeče srce zastalo in od
bolesti skoro udariti ni moglo.

Sedel je na klopici in jel razmišljati Milico-,
svoje hrepenenje. Ali je možno, da se je deklica
mogla obvladati, se tako premagovati v hoji? Tega
ne more Mirko doumeti. Potem vendar ni možna
tolika hiba, kot jo je videl čas kasneje; ko se je,
misleča, da je razen očeta nihče ne vidi, gibala
tako, da je njemu od bolečine pokalo srce. Morda
se je pa zmotil, je razmišljal Mirko-, morda se ji je
za hip kaj zgodilo, se je morda opotekla, morda
nad kamnom spotaknila, da je omahnila zdaj v
levo, zdaj v desno, kakor bi imela telo zlomljeno!
Ne, pa vendar, saj jo je opazoval dalje časa. To bi

83

trpelo samo par korakov. A tako je bilo ves čas,
dokler jo je gledal.

Mirko ni bil zmožen jasno misliti. Da, da,
kako mu je že rekla? Če misli, da bi jo ne mogel
ljubiti radi njene bolezni... Ah, tako nekako je
rekla, spomni se! Tedaj ga je srce zabolelo, ko se
je zmislil, gledajoč njen angelski obrazek, opazu¬
joč njene izredno lepe ročice, poslušajoč nje temno
pobarvani, kakor žamet gladki in mehki glas, da
je morda bolezen hujša kot si sam misli. Sicer mu
ne bi deklica v uri največje sladkosti pričela s tem
in takim. Seveda, odkrita je Milica in poštena! Zato
je morda pretiravala, nalašč naredila bolezen hujšo
kot je v resnici, da bi njegovo ljubezen preskusila.
Vse je možno! O, zakaj je poslušal glas notranjosti,
pa je stopil tam na poti za drevo? Zakaj se je dal
premotiti svoji vroči ljubezni, pa je, hoteč ostati še
v mestu in presenetiti Milico, postal za drevjem,
da bi ona dva šla mimo*, sam pa bi nato tekel za
njima in se jima razodel? 0, zakaj, zakaj? Li
morda res samo zato, da dobi udarec v srce, stra¬
šen udarec, ki mu sedaj pali misel in možgane? —
Ali to oklevanje, ta strašna negotovost, ta boleči
in v srce segajoči dvom! Je resnična Miličina bo¬
lezen odkrita beseda v njej?

Zdravnik! Naročila mu je bila, naj ga gre po¬
vprašat in potem naj se odloči! Naj se odloči? Ali
more pozabiti Milico, pozabiti njene lepote, lju¬
bezni, udanosti in hrepenenja? Ali naj bodo za¬
man vse sanje preteklih dni, zastonj vse upanje,
upanje, ki mu je pisalo zlate črke in podobe v
rdeči zarji, v belo solnčno luč! 0 ne, ne, saj ni
mogoče! Mirko ne more pustiti Milice!

Toda... Zopet jo vidi, kako omahuje v levo
in desno... Takole ... Ah, saj mu razžene mož¬
gane! Tako naj bi jo gledal dan za dnem, vsak
trenutek. Ko bi mu prišla nasproti domov prišed-
šemu? Ko bi mu pri mizi postregla, ga spremljala
na prag, preden odide? Ah, ne, saj ni resnica, ne
more biti! Tolika lepota, pa tako strašno udarjena,

6 *

84

tako oskrunjena! Ne, ne, gotovo je pomoč, gotovo
je zdravilo zanjo!

Ne smem obupati! Zdravnik, zdravnik! Jutri
pojde k njemu, takoj zjutraj, da poizve čisto in golo
resnico, sicer umre v negotovosti. Zdravnik mu
bo povedal, kako je. Po pravici! In če je le malo
upanja, bo rad Mirko žrtvoval vse, da vrne Milici
lepoto, vso neokrnjeno. Potrpeti mora, nocoj vsaj,
nocoj ne more več do zdravnika! Jutri, jutri! Jutri,
jutri...

Mirko je vstal in se opotekal proti mestu.
Ravno po tej poti sta šla par ur preje ona in oče
njen! Kako ga je oče poprosil? Bodite dobri ž njo
in pošteni! Tako mu je dejal! Kako ljubi oče Mi¬
lico! O, da bi on imel zdaj tako dobrega očeta!
Predenj bi padel in mu povedal svoje boli in ga
sveta poprosil. Pa ga nima, nima nikogar razen
sebe in Milice. K Milici pa ne sme. Milica! Milica!
Videti jo mora še nocoj! Morda se mu posreči, da
jo vidi na oknu. Pravila mu je, kako vsak večer
sloni v njem in gleda tja na sever, kjer je njen
Mirko! Morda nocoj tudi gleda? Seveda gleda in
sanja, kako je tudi Mirko srečen, kako je ona bla¬
žena, vsa blažena z njegovim poljubom v njegovo
Milico posvečena! 0...!

Milica mu je bila natančno povedala, kje sta¬
nuje. Kakor bi bila slutila, da jo bo nocoj še iskal,
da bo hrepenel po njenem pogledu, po senci njeni.

Mirko pozna mesto, predmestja pa ne. No,
Stražnik mu pove ulico, potem pa itak zna po
Miličinem opisu.

Mirko hoče po ulici; že vidi hišo, kjer Milica
stanuje. Ali preveč je še ljudi na cesti, tudi svetlo
je še, spoznala bi ga lahko, ako bi zdaj šel mimo.
Ne sme ga videti, preveč bi se ga ustrašila.

Mirko krene v bližnjo gostilno, da nekoliko
povečerja. Sobo v hotelu bo že kasneje dobil. Saj
mu ni do spanja, nocoj itak ne bo zaprl oči, pre¬
več bo bolelo.

Stemni se popolnoma. V svitu luči krene
Mirko zopet na pot v bližino Miličino. Ravno pred

85

hišo, kjer dekle stanuje, ni luči in je vsa v pol¬
mraku. Okna so razsvetljena. Mirko se ogleduje,
kam bi stopil, da bi ne bilo nerodno. Tamle, ravno
nasproti hiše je ograja. Tjakaj se nasloni. Zdaj
ogleduje okna. Vsa so svetla. Ne vsa. Eno je temno,
mračno, samo včasih se zasveti v luči iz druge
sobe. V okno je nekdo stopil zdaj. Ženska. Mirko
gleda, napeto gleda, da ga bole oči in mu je v
glavi omotično. Da, Milica je, njegova Milica. Zdaj
gleda ravno proti njemu, morda ga pozna. Ah ne,
kako neki, saj se je odpeljal, misli ona.

Mirko pa zdaj dobro vidi Milico. Okno je v
polluči, nekdo je odprl vrata, ki skozi nje seže
luč do okna. Mirko vidi Milico-, njen bledi obraz,
črne lase.

Čuj, nekdo sprašuje, moški:

»Milica, ali ne pojdeš spat?«

»Grem, ata, grem! Samo naj še postojim pri
oknu, ko je tako prijetno!«

Moški stopi v okno k Milici, roko ji dene na
glavo:

»Milica, kako ti je?«

»Ah, ata, nocoj sem srečna, tako neizmerno
srečna!«

Še dolgo govorita. Mirko ne razume več. Mirko
je bled ko stena, Mirko bi glasno kričal: Milica,
Milica, kakor življenje svoje te ljubim. Pa ne sme
klicati Mirko, molčati mora, ker bi sicer zaklical
še drugo: Milica, zakaj je tako, joj? Ne sme kričati
Mirko, molčati mora. In molk je v njem kakor bru¬
šen nož.

Mirko zatava v noč po ulicah. V ušesih mu
zveni kakor ubita čaša: nocoj sem srečna, tako
neizmerno srečna! Mirko omahne v prvi hotel in
gre v sobo prebedet vso noč do jutra...

»Gospod doktor, jaz sem Mirko Železnik, trgo¬
vec, in sem prišel povprašat po zdravju svoje ne¬
veste, Milice Ravnikove!« bruhne Mirko iz sebe
drugo jutro pri zdravniku.

»Izvolite,« ponudi zdravnik stol, ki pade Mirko
vanj.

86

Pa ne more zdravnik takoj govoriti. Strašen je
obraz mladega moža. Šele čez čas mu pride beseda:

»Gospod, Vi ste sami bolni, potrebni postelje!«

»Zame ne gre zdaj, gospod doktor! Zanjo!
Imate kaj upanja?«

Doktor pomolči. S prsti se po mizi poigrava in
zdaj zdaj se ozre v obraz mlademu možu.

»Ste pripravljeni na vse?«

»Na vse, gospod doktor!«

»Ljubite gospodično zelo?«

»Kot svoje življenje!«

»Tudi z neozdravljivo hibo?«

Mirko molči. Šele čez čas se mu sproži:

»Tudi! Ali gledati je ne morem tako, gledati,
razumete, gospod doktor!«

»Razumem. Preveč razumem! In Vas pomi¬
lujem!«

»Tudi Vi, gospod doktor?«

»Jaz!«

»Ni upanja?«

»Je upanje, samo drugačno kot mislite!«

»Kakšno?«

»Ste mož, gospod?«

»Trgovec sem in pripravljen na marsikaj.«

»Smem povedati resnico?«

»Gospod doktor, ne mučite me dalje, sicer
zblaznim!«

»Dobro tedaj! Sami vprašujete, zato povem.
In je tudi bolje za Vas, da zveste resnico, dokler
je še čas.«

Mirko je ves poten po čelu, potne srage mu
stopijo izpod las.

Zdravniku se zasmili v dno srca:

»Tudi ona se mi smili; ne upam se ji povedati
resnice. Sprva sem res imel nekaj upanja, čeprav
je bilo to upanje malenkostno. Zdaj ne dvomim več,
zdaj vem vso resnico: gospodična ima neozdrav¬
ljivo hibo. Z zdravili se ji neče zboljšati nevarna
srčna hiba, in bojim se tudi, da ji seže bolezen iz
nog še v notranji organizem. Pljuča ji je že načelo.«

Mirko niti dihati ne more. Duši ga.

87

»Sam si nisem prav na jasnem glede bolezni,
ne morem še pravega ugotoviti! Samo to vidim, da
se stvar slabša dan na dan.«

Mirko je kakor mrlič. Komaj izdavi:

»Kaj naj naredim, gospod doktor!«

»Sem samo zdravnik za telesne bolezni, za du¬
ševne ne! Za to je zdravnik samo čas in tale,« po¬
kaže zdravnik na Kristusovo podobo na steni. »Ali,
če Vam smem svetovati, gospod, bi Vam tole dejal:
če res iz duše ljubite gospodično, osladite ji še te
ure življenja, ki jih ima pred seboj! Bo veliko ve¬
liko dobro delo. — Ali zato morate biti junak, junak,
gospod!«

»Kako mislite!«

»Žrtvuje se za leto, dve! Za Vas ni nevarnosti.
Bolezen ni nalezljiva.«

»Pa otroci, gospod zdravnik?«

»Če tako mislite že naprej, niste pravi mož za
to. Otrok, če bi bil, bi bil zdrav in Vam lep, prelep
spomin!«

»Da bi jo gledal trpeti, vedno umirati, gospod!
O, imejte z menoj usmiljenje, gospod! Saj ne mo¬
rem! Že te napake ne morem gledati.«

»Potem je ne ljubite dovolj!«

»Ravno zato, ker jo ljubim!«

»Potem ne poznate prave ljubezni. Ta vse pre¬
nese! Tudi smrt!«

Mirko ne more govoriti dalje. Zdaj žari v obraz.

Zdravnik vstaja:

»Gospod, povedal sem Vam svoje mnenje. Je
možno sicer, da sem se zmotil tudi glede bolezni.
Nisem vsegaveden. Lahko povprašate še koga. Po¬
skusite na kliniki v Gradcu ž njo, ali na Dunaju.
Pri Bogu je vse mogoče!«

»Gospod doktor, glejte, takle sem od sinoči, ko
sem jo videl, kako je šla. Nisem zatisnil očesa vso
noč, menil sem, da zblaznim od groze, ki je vstala
v meni oni hip, ko sem jo videl omahovati. Prej
je malo hodila v moji prisotnosti, prvič ko sem jo
videl, sploh ne. Nisem kriv jaz, da je tako prišlo.

88

Tudi nisem mogel verjeti, še zdaj ne morem. Pre¬
več je lepa sicer.« —

In ko zdravnik ne reče besedice, nadaljuje
Mirko:

»Glejte, gospod doktor, s povzdignjenimi re¬
kami Vas prosim, ali res ni trohice upanja?«

»Kar sem dejal, sem dejal. Veste, da sem tudi
človek, ki vidi mnogo in trpi z bolniki. In po pra¬
vici povem: tako trpeti še nisem videl človeka kot
je trpelo to dekle, dokler ni vstalo upanje v njem
na ozdravljenje! Gorje, če jo vara to upanje, in še
bolj, če jo varate Vi v ljubezni, gospod. Mislite
na to!«

Mirko skuša vstati, pa ne more! Prehud je
udarec. Šele čez čas se dvigne. Ne more izdaviti
besede iz sebe. Samo roko, vročo in trepetajočo da
zdravniku, pa omahne iz sobe v sprejemnico. Tu ni
nikogar. Tu more Mirko v robec izihteti bolečino,
ki divja v njem. Šele čez pol ure zapusti zdravni¬
kovo poslopje. Tava po mestu, po ulicah. Pa ga
korak neutrudoma žene v isto smer, peha vedno
bolj silno k Milici.

Mirko ne sme zdaj k Milici. Ne sme je ne vi¬
deti, ne slišati, to ve dobro, predobro. Mirko mora
sam s seboj na jasno, na čisto!

Pogleda na uro. Kdaj gre prvi vlak? Pogleda
vozni red. Čez dobre pol ure. Mirko omahuje na
postajo. V restavraciji zvrne vase par čašic konja¬
ka, da se mu kri zaleti po žilah. Potem sune v voz
in se stisne v kot k oknu. Zamolklo ropočejo kolesa
ob stikih tračnic: Joj, joj, joj!...

Milica je isti dan pozno dopoldne še v postelji.
Včerajšnji dogodki so ji strli telo, čeprav ji duše
niso. — Duša njena je blažena, čeprav jo čudne
slutnje obletavajo zdaj. Nekaj ji grozi, a sama ne ve
prav, kaj naj bi to bilo. Saj je vendar srečna. Mirko
je njen! Videl jo je in jo ljubi. V eni uri molčanja
ji je bil toliko povedal, toliko!

Da bi se tako varala v njem? Ne, ne, še celo
ata pravi, da je videti cel mož! Ata ima danes skrbi
zanjo. Vsake pol ure pride k njeni postelji in opre-

89

zuje, če še spi, kako diha. Milica nalašč zapre oči,
kadar se oče približa postelji, dela se, kakor da
spi. Sama bi bila rada s svojimi mislimi.

Ali ata se ji le zasmili, ko ga vidi tako priha¬
jati in odhajati. Zato odpre oči sedaj in se mu
posmeje:

»Dobro jutro, ata!«

»Si dobro spala? Kako ti je?«

»Dobro, ata!«-—

V ponedeljek, drugi dan:

Milica je v službi tako razmišljena. Po Mirku
hrepeni. Čaka pisma, ali vsaj kartice. Kadar vstopi
sluga s pošto v pisarno, Milica vztrepeta. Bo zanjo?
Ni, ni pisma, ne kartice. V Milici vrta hrepenenje,
upanje raste. Za drugi dan.

V torek, tretji dan:

Ničesar s prvo pošto. Milica je žalostna, ne¬
mirna. Kako, da ji ne piše Mirko, njen dragi? Pa
vendar ni pozabil nanjo, na svojo dobro Milico?
Ne, ne, ne more pozabiti, preveč se mu je odkrila
v oni uri molčanja. Gotovo ima nujne trgovske
posle, ki ga zadržujejo. Bo z drugo pošto, ali z
zadnjo. — Nič, tudi z zadnjo pošto ni ničesar. Mi¬
lica gre iz pisarne v polje na sprehod. Da svoje
misli uredi, da si v naravi potolaži slutnjo, ki raste
v njej od nedelje sem. — In šele v pozni uri zaspi.

V sredo, četrti dan:

Ni pisma, ni kartice. Milico boli glava, bleda
je, delati ne more, ne jesti. Opoldne stoji ob oknu,
solze ji same od sebe lijejo iz oči. V robec grize od
nestrpnosti in težke bolesti, da je ves razcefran.
Je li bolan, Mirko? Se mu je kaj prigodilo na poti
domov? Kako strašno jo skrbi zanj! Pisala bi mu?
Ona prva? Ko bi vendar moral on! Če jutri ne bo
pošte, mu piše. Ne strpi več! — Zvečer je trpljenje
večje, komaj je že nosi. Ne je ničesar, ne more!
Samo pije, neprestano pije vodo, ker jo v grlu suši,
jo v prsih peče od žgoče bolesti. Joj, Mirko, zakaj
ne pišeš? Ne slutiš, kaj trpi Milica? Milica ne zaspi
dolgo v noč. Blazina pod glavo je mokra od solza,
ti, Mirko, pa ne pišeš! Milica šele v jutro enkrat

90

zaspi, da je straše splašene sanje, kakor drobno
ptičko ujede!

V četrtek, peti dan:

Ni pošte. Milica ne vidi več pred seboj po¬
slovnih knjig, ne razloči več spisov, ki jih je treba
rešiti. Milica trepeta vsa, omahuje, ko hodi, da se
tovariši v pisarni boje zanjo, da ne pade! In ti,
Mirko, še ne pišeš?

Popoldne Milica napiše pismo, kratko:

Dragi moj! Si bolan? Se ti ne smilim? Zakaj
ne pišeš? Si pozabil name, na svojo Milico?
Umiram od hrepenenja, dragi moj, od hrepenenja
po Tebi, po eni sami besedi iz Tvojih rok, po
belem papirju, ki so ga gledale Tvoje oči! Piši,
dragi, piši Milici, sicer umrem od hrepenenja! —

Zvečer samo joče Milica! V glavi ji poje in
zveni bolečina, da jo je strah pred nočjo. Oče pride
domov. Bled je, ne more jesti. Za Milico ga skrbi,
ko jo gleda!

Toda oče je niti pogleda ne! Kakor da ga je
strah njenega obraza. Le, če Milica ne vidi, jo
skrivaj opazuje. Ponoči ga sliši Milica zdihovati,
težko dihati. Ne spi, kot ona ne! Milica joče, oče
vzdihuje. Mati se jeze, ker ne morejo spati. Tudi
nje skrbi Miličin jok in očetov obraz, očetov resni
in bledi obraz! Joj, Mirko, kaj bo jutri, če ne bo
pisma? Milica bo znorela, zmešalo se ji bo! Vsaj
na pismo ji odgovori, brzojavi ji: Pozdravljena! Pa
bo zopet srečna Milica!

V petek, šesti dan:

Milica se vleče kakor senca. Pod očmi ji čepe
kakor vrani temne lise. Lice ima objokano, od solz
jo peče obraz, oči so vnete, rdeče od joka in ne¬
prespane noči.

Kaj je, Mirko? Čemu ne pišeš? Joj, Mirko, saj
ne more več, ne more Milica! Prehudo je. Strah
je je noči. Danes je dobil njeno pismo Mirko. Ali
ji jutri odgovori? Jutri, jutri... O Bog, vsaj to
milost mi daj, da ne zblaznim od bolečine, prosi

91

Milica v solzah zvečer doma. Ko že vsi gredo leč,
poklekne Milica pred Križanega v kuhinji in moli,
moli, da bi se jo kamen smilil, vsa v solzah. O, to
peče bolečina v srcu! O, Križani, imej usmiljenje!
Vsaj spanca mi daj nocoj, da pozabim, za hip po¬
zabim! 0 Križani, imej usmiljenje! Odvzemi to
strašno pezo raz moja šibka ramena, usmili se bi¬
čanega, do smrti izmučenega mojega srca! Kristus,
Kristus, daj, čuj me! Usmili se me! Usmili se tudi
očeta, ki mu obraz bledi, mu roka omahuje!...

Tako moli Milica pozno v noč! Nato leže. Solze
ni v oči. Samo žgati še morejo oči. Kakor dvoje
praznih izžarelih jam so Miličine oči, njihov pogled
pali, da človeka v srce boli. Milica omahne v težak
spanec. Oče vstane iz postelje in stopi v njeno sobo.
Gleda jo, v somraku je njen obraz mrtvaški. Ne
zmore več oče. Nasloni se ob posteljo in zajoče!
Uboga Milica, ubogo moje dete! Ti najslajša moja,
ki te ljubim kot nobenega otrok ne, ti moraš tako
trpeti! Ti moj& najboljša, ki te je sama ljubezen,
ki si samo hrepenenje. Ti moraš vse to nositi.
Uboga Milica, ubogo dete moje, ubogo!

V soboto, šesti dan:

Milica komaj vstane. Z največjo muko. K zdrav¬
niku bi morala, pa ne more. Preveč trpi. Ne sme
je videti take, preveč bi se mu smilila. Tudi oče
je ne sme videti. Sinoči je bil menda ob njeni po¬
stelji, se zdi Milici, in je jokal. Joj, se zasveti Mi¬
lici, morda oče kaj ve? — Toda, kaj bi vedel?
Samo sluti on, da Milica trpi! Zato mu je hudo.

Mirko, Mirko, kaj si mi naredil! Mirko, ali
nimaš nič srca? Saj me ljubiš, si dejal, kako me
moreš pustiti v takem? Glej, Mirko, še ravnatelju
se smili Milica:

»Gospodična Milica, strašno ste bledi! Bolni
ste. Dam Vam dopusta par dni, da se odpočijete!
Morda ste preveč delali?«

Gospod ravnatelj je videl, da vse dni nestrpno
čaka nečesa s pošto. Ravnatelj je bistrogled, vidi,
da je Milici ljubezen kriva bledice; tudi objokane,
izpaljene oči govore tako, ne govore, kriče!

92

Ti, Mirko, pa nimaš besedice za Milico, za
ubogo Milico! Ne muči je do smrti, Mirko, piši ji,
vsaj besedico ji sporoči. Četudi napišeš: ne morem
te ljubiti, Milica, samo piši, piši, da mine ta strašna
negotovost!

Popoldne je Milica doma. Tudi oče pride prej
ko navadno. Danes je še bolj bled ko včeraj. Milica
se ga ustraši, tudi njegove oči so rdeče! Bole, v
dušo bole.

Zdaj sta sama v sobi. Mati so šli nakupovat
v prodajalno, drugi so v šoli, na delu.

Milica sedi ob oknu. Ata stopi iz sobe v ku¬
hinjo, pa zopet nazaj v sobo. To se ponavlja. Vedno
češče, vedno hitreje. Milica opazi očetovo hojo! Kaj
imajo oče? Milica postaja vedno bolj pozorna.

Zdaj obsede oče za mizo v kuhinji. Iz žepa
privlečejo papir, umazan že, povaljan, zmečkan,
njihovi prsti se poznajo na njem. Milica gleda,
gleda, oče z roko zakrivajo.

Zdaj vidi Milica. Pismo je, pismo! Pismo!

»Ata!« plane dekle, »ata, ali je pisal Vam?«

Oče ne morejo z besedo, samo z roko. Pokažejo
ji pismo, roka trepeta. Milica sune pokoncu proti
mizi. Očetova roka omahne. Milica razloči pisavo.
Mirko! Mirko!

V hipu ima Milica pismo v rokah!

»Milica!« planejo oče in ji hočejo pismo
iztrgati.

Toda Milica že bere! Bere! Oči se ji razpro
kakor dvoje v solncu razsvetljenih oken. Milica
bere. Bere! Črke ji plešejo pred očmi, da jih ne
loči. Saj ni res!

Milica si mane oči. Saj ne spi. Saj je pri za¬
vesti. Oče je tu pri njej, vidi Milica. Resnica je,
živa resnica.

»Ata, ata, ni res!« Milica kriči. Blaznost je v
njenih očeh.

Milica bere dalje sunkoma leti od besede do
besede.

Kakor da je udarilo vanjo božje.

93

»Mirko, Mirko!« plane iz dekleta.

Milica omahne vznak, z rokami zakrili.

Tema zagrne Milico. Bog se je je usmilil z
nezavestjo.

Oče ujame Milico v naročje. Megla se jim
dela pred očmi, rdeči, zeleni in vijolični krogi v
vrtincu plešejo pred njimi. Ali sredi vsega tega
gori vanje nezavestni, bledi obraz hčerin.

Oče dvignejo Milico. Opotečejo se ž njo k po¬
stelji. Omahnejo ž njo v blazine.

Mati stopijo v duri.

»Vode!« se utrga očetu iz hropečih prsi, po¬
tem se tudi njim za hip zbledejo misli.

V sobo stopijo mati z vodo in kisom.

Deseto poglavje.

V Miličino blazino omedlevico so vpile besede
iz Mirkovega pisma očetu:... Ne morem, gospod,
ne morem! Blaznim od bolečine ljubezni, a ne
morem, da bi jo gledal, ker se mi smili! 0. recite
mi, gospod, kaj naj storim, da rešim njo in sebe!
Povejte, ne vem sam kako, ne dobim izhoda! Vi
ste oče, povejte mi, kako naj? Tako ne morem, ne
morem...

Kakor krvave so stale te besede zapisane v
Miličinih možganih, kakor ognjene kače so vsta¬
jale okrog nje in se ji pačile in režale v obraz!
Zdaj zdaj je planila kvišku in nečloveško kriknila,
da je očetu ledenela kri v žilah. To je trajalo že
tretji dan in nobeno zdravilo ni moglo olajšati ne¬
srečni hčeri bolečine. Zdravnik je samo odkima¬
val z glavo, bil molčeč, in odhajal ter prihajal, ne
da bi mogel nesrečnici pomagati.

Oče je prihitel zvečer od dela naravnost k
hčerini postelji, ni se utegnil ne umiti, ne jesti;
mati pa je molčala, hodila bleda okrog in ni upala
reči očetu nobene besede. Ker je zdaj tudi ona
vedela, kaj je bilo vzrok Miličine bolezni.

94

Ko je bil oče odnesel Milico na posteljo, je
pozabil na odpadlo ji pismo. Mati je je opazila ta¬
koj pri vstopu, se sklonila in je pobrala. Kakor
hitro je utegnila, je je prebrala! Šele zdaj, po tem
pismu, se ji je prav posvetilo v glavi. Saj ji prej
še v misel ni bilo prišlo, da bi Milico kdo ljubil,
da bi bila tudi ona hrepenela in našla! Tako jo
je gledala in videla samo pohabljenko, samo dekle,
ki dela v pisarni, da pomaga družini in življenju;
menila je, da je dekle brez duševnih potreb, da ne
čuti, ne sliši klica mlade ljubezni. O tem je bila
prepričana in ni niti v sanjah mislila, da bi mogla
biti ljubezen vzrok Miličine otožnosti in zamišlje*
nosti. Vse je samo bolezni pripisovala.

Zdaj pa ji je Mirkovo pismo odprlo oči. In v
srce se ji je zasmilila nesrečna hči. Spomnila se
je mati svoje mladosti, spomnila prvih let znanja
s svojim bodočim možem, spomnila bolečine, ki so
ji jo prizadejali starši, ker so ji branili to ljube¬
zen. Zato je molčala in si ni upala niti možu prav
v oči pogledati; preveč se je bala očitka v njih!

In kljub pismu, kako je bil odkrit in pošten
Mirko, koliko bolečine so razkrivale besede, očetu
pisane! Ni čudno, če je bil oče bled in zamišljen,
če se je tako bal za hčer. In če je poznal tudi
Mirka, kot je videla mati iz pisma.

... Dal sem Vam bil, gospod, besedo in roko,
da bom dober in pošten z Milico, ko smo se videli
zadnjič. Zato pišem Vam, da Vam, ki ste oče in
Milico bolje poznate, razodenem svojo bol in Vam
prepustim, da Milici pojasnite, kako je vse prišlo,
kako je nastal v moji duši tak razkol, da ga ne
morem v vsej svoji ljubezni premostiti. Vi, ki ste
oče in svojo hčer tudi ljubite, kot so mi povedale
Vaše oči in besede zadnjič, sami lahko čutite, sami
trpite, ko gledate njeno bolest. In Vaša ljubezen je
drugačna, kot je moja. Vi ljubite kot oče, ki mu
je Milica hči, jaz kot mož, ki je Milica moja lju¬
bezen, moja ljubica, moje vse! In njo naj gledam,
kako trpi, kako vene njena lepota, kako kvari bo-

95

lezen... Ne, ne, ne morem, ne morem!... In tudi
Milici ne morem vse povedati, ne pisati. Lagati ji
nečem, mi neče v pero! Odkrito bi ji rad povedal,
da jo ljubim, ljubim, a da mi žena ne more biti!
Naj skuša pozabiti, kot bom skušal jaz, ako bo
mogoče! Pišem Vam, da ji Vi previdno poveste,
jo počasi pripravite in mi potem sporočite, da ji
pišem sam. Prednjo si ne upam stopiti, ker bi pre¬
več trpel jaz, preveč ona!...

Tako je stalo v pismu! Nesrečna Milica, je šlo
materi v mislih, kako jo je vendar udarilo! In se
je materi porodilo še tole: Ah, pa saj bi Milica
morala sama misliti, da je za ženo ne more vzeti!
Ko bi bila njo, mater vprašala, ne bi bilo do tega
prišlo. Bi se bila morala pač sprijazniti s svojo
usodo!

0 mati, ki je bila že iz let hrepenenja in pa
vedno zdrava, pač ni vedela, kako je v srcu mlade
deklice, ki ji telesna napaka krati pravico do lju¬
bezni! Ker isto pravico ima tako dekle, a hujše
hrepenenje! In še po tolikih in tako bridkih iz¬
kušnjah z moškimi, kako je šele moralo Miličino
srce hrepeneti po ljubezni, po enem samem bitju,
ki bi ji bilo vse, ki bi mu pa tudi ona bila celo
življenje! Oče, mati? Ah, oče ni vse! Ne more
ugasiti vročega hrepenenja mlade krvi, ne umiriti
razbijanje v cvet poganjajočega dekliškega srca!
Mati? Da, je največja, najsvetejša ljubezen! Toda
ni vsaka mati enaka, a še manj hči hčeri podobna.
So, ki imajo premalo življenja na zunaj, pa žive
zato v svojih dušah čudna, prečudna doživljanja,
ki jim nihče ne ugane potov in moči; ki se razživ-
ljajo tako silno, da mi zdravi, vsakdanji, stvarni
niti zdaleka doumeti ne moremo!

Šele četrti dan je prenehala Miličina nezavest
za dalje časa. Ravno je stopil oče umazan in črn,
še brez kosila, brez večerje, k njeni postelji, ko
je odprla oči in se zagledala v pristopivšega.

»Milica,« j,o je oče prijel za roko, »ali ti je kaj
bolje?«

96

>Ah, oče,« se je utrgalo Milici, in solze so ji
privrele v oči, solze, ki so ji vsaj malo olajšanja
prinesle.

»Milica, uboga Milica!« jo je gladil oče po
temnih, razpletenih laseh, ki so ležali razgrnjeni
ko temno jezero v noči po blazini, v sredi njih pa
je počival truden, do smrti bled obraz in so v
solzah gorele oči kakor dve baklji.

»Ata, ali ste mu kaj pisali?« je vprašalo dekle
naenkrat iz solz.

»Nisem, Milica, ne morem!«

»Pišite mu, ata, recite, da naj se umiri, naj
me skuša pozabiti: da ne bo trpel! Pa mu ne smete
povedati, da se je zgodilo z menoj ono, česar se je
bal zdravnik!«

»Milica!« je planilo prestrašeno iz očeta in
vsa kri, ki je še bila v obrazu, je izginila iz njega.

»Da, oče, čutim! Čutim tako dobro! In prav
je tako, oče! Prav!«

Zopet so se ji vlile solze, ker je bilo v srcu
toliko bolesti in ker je splašena skrb zagorela iz
očetovega obličja.

»Saj še ni tako hudo,, Milica; opomoreš si,
boš videla!«

Milica je molčala. Ni hotela očetove žalosti
še povečati, ko je je bilo za njegovo dobro srce še
preveč, o preveč!

V izbo je stopila mati.

»Oče, pojdi večerjat, da ne bo mrzlo. Bom jaz
tačas pri Milici.« Šele zdaj je opazila, da je hči
pri zavesti. Stopila je bližje postelji. Pogledali sta
si v oči hči in mati. In prvikrat se je sklonila
mati v objem h hčeri, prvič je na njenem materi¬
nem srcu s solzami pripovedovala hči o svoji ne¬
izmerni bolesti. Zdaj, šele v tem hipu, je mati
prav doumela hčer, zdaj šele hči sladkost matere.
Mirno in toplo se je prelilo v obe, in oče je tih
in nem odšel v kuhinjo in pustil mater in hčer
sami, da se prvič porazgovorita njiju srci v miru
nemoteno.

97

Tisti večer je mati z okorno, samo dela va¬
jeno, žuljevo roko prijela pero in pisala Mirku
brez moževe in Miličine vednosti dolgo pismo, ki
je v preprostih besedah govorilo o silni bolečini
hčerini, o bolezni in trpljenju njenem. In tisti ve¬
čer se je Milica zopet po dolgem času spomnila
Francka, nezakonske mlade matere sinčka v pri¬
tličju in si ga zaželela in njegove matere ž njim.
Oče je stopil po obadva. Toda drobne dečkove ro¬
čice so bile preveč polne ljubezni, njegove oči so
preveč spominjale Mirkovih. Bolest je znova za¬
sadila kremplje v Miličino srce in telo in znova
je kmalu po odhodu matere in otroka črna tema
pokrila dekličino zavest...

Čez tri dni je prišlo pismo od Mirka, na Milico
naslovljeno. Mati je je vzela v roke in premišljala,
naj je li da hčeri, ali naj je prej sama prebere.
Bala se je mati za hčer in morda je v pismu stalo
kaj, kar bi moglo hčer znova užaliti in ji poslabšati
bolezen. Zato je naskrivaj odprla pismo in brala.

Brala je in solze so ji pričele teči po licih.
Kako je dober, kako jo ljubi in kako neizmerno
mu je žal, da je storil tako! O, če bi bil vedel za
posledice, bi bil raje lagal, ali pa malo počakal,
da se najhujše v njem poleže in umiri. — Pismo
bo morda Milici v uteho, čeprav jo bo preveč spo¬
minjalo njega, ki je še vedno njegovo njeno srce.
Pa je le bolje, je mislila mati, da tudi Milica izve,
kako jo ljubi Mirko. Šla je, nesla Milici pismo in
ji je dala že odprto v roke.

»Oprosti, Milica, odprla sem in brala. Preveč
sem se bala za Te, da bi Ti bila upala dati pismo
v roke, ne da bi vedela, kaj je v njem. A zdaj vi¬
dim, lahko bereš, v uteho Ti bo.«

Milici sta trepetali roki v silni razburjenosti,
ko je krčevito zgrabila za pismo in je razprla, da
bi brala. Ali samo naslov: Moja Milica, moje vse!
so ujele oči, pa so se v nepopisni radosti in strahu
in napetosti in bolečini zopet zaprle. Milica si ni
upala dalje brati. Bog ve, kaj je v pismu dalje pi¬
sanega. To, kar je videla, se pa glasi tako lepo,

Milica, otrok bolesti.

7

98

tako sladko, tako prisrčno: moja Milica, moje vsel
O, da bi stalo v pismu samo to, da bi bilo tudi v
pismu očetu pisano samo to!

Dolgo so ji trepetale roke, dolgo so jo oble¬
tavale imisli, raznolike, vse pa okrog enega se
vrteče: kaj je v pismu? predno je Milica vnovič
odprla oči in brala. Mati se je po prstih odstranila
v kuhinjo, pripravljena po najmanjšem šumu pri¬
skočiti nazaj hčeri v uteho in pomoč.

Moja Milica, moje vse!

Glej roka mi trepeta, ko Ti pišem in iz prsi mi
sili v oči, da komaj razločim papir pred seboj in
črke na njem! Milica, kaj sem Ti storil! Ali sem
bil slep in gluh, ali sem bil napol blazen, da nisem
videl Tvojega hrepenenja, da nisem vedel za silo
Tvoje ljubezni in sem napisal ono pismo očetu!
Tvoja mati so mi pisali, kako je s Teboj, povedali,
kako si odkrila moje pismo in kako strašno Te je
udarilo! Ne zameri materi, da so storili to. Saj so
meni s svojim pismom odprli oči, v srce so mi segli
ž njim tako, da je val krvi udaril iž njega in se
razlil v mojo notranjost. Zdaj šele čutim, kako
sem Ti bil krivičen!

O, Milica, ako moreš, odpusti mi ta moj greh!
Ali moreš? Ali ni prepozno zdaj? 0, reci, Milica,
da je še čas, da morem še popraviti, kar sem Ti
prizadel hudega! Zakaj nisem šel raje mesto k
zdravniku k Tebi nazaj, da bi Ti bil globlje v oči
pogledal, daleč notri v dušo pogledal in tako spo¬
znal, kako Ti je ljubezen življenje in hrepenenje,
cilj in vse, vse!

Sam se ne razumem prav! Preveč je bil hud
udarec, ko sem opazil skrit za grmovjem ono, pred
čemer sem klonil. Zdaj, ko sem povsem tem znova
prebral Tvoje pismo, je urnem drugače. In če bi
bil preje bral z bolj čistimi očmi, ali raje s srcem
bolj mesto samo z očmi, bi bil spočetka doumel in
morda ne bi bilo prišlo tako daleč. Bil bi priprav¬
ljen in bil bi se zmagal ter ostal doma. Trpel bi

99

bil jaz samo, a Ti manj, ker bi ne bila zagorela
vate s tako silo uro molčanja tam gori na samotni
klopici. Tako pa me je slepega udarilo še bolj, še
bolj mi zameglilo pogled, da nisem več razločil
pravega od nepravega, da sem mislil samo nase,
ne nate in sem v prvi bolečini ravnal nepremišlje¬
no, mesto da bi bil vprašal za svet ljubezen svojo,
ki gori vsak dan bolj, po vsem tem, kar se je bilo
zgodilo-

0, da nisem bil poslušal zdravnika! Glej, Mi¬
lica, po kolenih bi šel zdaj predenj, ako bi mi mo¬
gel napraviti storjeno nestorjeno in bi mu roko
poljubil za njegovo besedo. Takrat pa, ko sem bil
pri njem, je bila bolest tako huda v meni, da me
je beseda njegova užalila. In v tej veliki bolesti
sem odšel domov, ne da bi bil prej stopil še en¬
krat k Tebi in Ti pogledal v lice, v oči!

Glej, Milica moja, kljjub temu, da sem si prigo¬
varjal na vso moč, da Te ne bom mogel ljubiti, da
ne bom mogel gledati Tvojega trpljenja, mi vedno
bolj vpije srce po Tebi! 0, samo Tvoje oči so do¬
volj lepote, dovolj utehe za mojo ljubezen! Tvoj
obraz me spremlja, gleda vame vsak hip bolj bled!
In zdaj, odkar vem, da si bila v silni bolesti skoro
štiri dni nezavestna, jje ta obraz, ki gleda vame,
bled ko smrt in kriči vame: ali je taka Tvoja lju¬
bezen, Mirko!

0, Milica, ne morem dalje prenašati tega ble¬
dega obraza v duši! Preveč bolijo v njem Tvoje
oči, ki sem jih prelil v solze in so- zdaj dva žareča
oglja v srcu in v duši! Moje delo je to, Milica. Ah,
odpusti mi, odpusti, če moreš!

Ni usmiljenje, Milica, kar mi narekuje to
pismo. Je ljubezen, ljubezen do Tvojih oči, do
Tvojih las, do- Tvoje bele duše, do Tvojega srca,
Ti, moja! Naj si tudi kličem v spomin vse ono, kar
sem videl v grmovju skrit, vendar vpije v meni:
Milica, Milica, kako Te ljubim!

Milica, ne morem živeti brez Tebe! Že bi bil
prišel k Tebi, a si ne upam! Na kolena bi padel

7 *

100

rad predte in Ti roko poljubil in Te prosil odpu¬
ščanja! O, Milica, ali smem! Ali mi boš mogla od¬
pustili? Glej, tako ne morem dalje, ne vzdržim!
Preveč je strašno v meni, preveč globoko so se
vsesale Tvoje oči v dušo, da bi mogel kdaj živeti
brez njih sijaja! 0, ali naj vedno govore samo o
moji krivdi, ali naj me vedno samo obtožujejo,
vedno samo dolže, naj me nikdar več ne pobožajo
toplo in mehko, kakor popreje? Ali naj vedno,
vse življenje strmi vame Tvoj od bolesti bledi, do
smrti utrujeni obraz, ki je prišel po pismu Tvoje
matere v mojo dušo in mi vsak trenutek očita moj
strašni greh, greh nezaupanja in nevere v ljube¬
zen, greh nepremišljenosti in domišljene bolečine,
greh napačnega ponosa in napačno užaljene lju¬
bezni? Ne, ne Milica, ne stori tega! Naj mi bo Tvoj
obraz zopet samo luč, samo svetloba, ki mi bo v
življenju svetila kakor večna luč pred oltarjem!

0, Milica, glej, na kolenih klečim pred Teboj,
s povzdignjenimi rokami Te prosim: odpusti, od¬
pusti ! Ali me moreš po vsem tem še ljubiti, Milica,
me še smatrati vrednega Tvoje svete ljubezni? 0,
Milica, odgovori mi, da pridem, da Te poljubim,
da boš vedela, kako sem še vedno ves Tvoj, ena¬
ko ko takrat v tisti blaženi uri ves Tvoj

Mirko.

Pridi, pridi, moj dragi, je kričalo Miličino
srce! Pridi, pridi, so se vzpenjale misli njene! Pri¬
di, pridi, so gorele njene oči, pridi, pridi, so za¬
hrepenele njene drobne bele roke!

A je prišlo in se oglasilo v njej: ne sme priti!
Ti veš, Milica, da Te ljubi le iz daljave; da bo ne¬
hala ta ljubezen, ko Te zopet vidi omahovati. Veš,
da boš bolj trpela Ti, a mnogo več on! Pusti ga,
pozabil bo! Ti boš pa umrla, pa bo mir, pa bo
konec!

Tako se je vojskovalo v Milici. Vso noč ni za¬
spala, vso noč je premišljevala svoje srce, svojo
bolezen in njega, ki ji je bil tako drag, tako ljub.
In bolj ko se je umikala tema ter je sililo v izbo

101

mlado jutro, bolj je stala v njej druga misel: bolje
je, da ne pride, ne sme priti!

Poklicala je dopoldne mamo ter jo prosila, naj
napiše Mirku pismo, ki bo povedalo, da mu Milica
odpušča, da ga ljubi do slednjega diha in še pove¬
dalo, naj ne hodi k njej, naj le iz daljave hrepeni,
naj jo pozabi čimprej more ter naj bo srečen v
življenju! Njeno življenje da je že sklenjeno in je
od danes do jutri, ter ni, da bi nanje svoje mlado,
zdravo navezavah

Čeprav s težkim, težkim srcem, je mati ven¬
dar napisala pismo in je oddala na pošto.

Po kosilu je Milica malce zadremala, nekak
sladek mir je prišel vanjo in ji sijal iz obraza, da
je mati strmela nad spokojno lepoto hčerino. Solnce
je zunaj pripekalo z vso silo. V sobi pa je vladal
zagrnjen polmrak in slišalo se je samo enako¬
merno dihanje speče Milice. Mati so bili sami v
kuhinji in so pospravljali po južini.

Tedaj udari v to poldansko vročino begoten
korak iz ulice, obstane pred vežo in se ustavi spo¬
daj. Par besedi je slišati v naglici iz veže gori,
potem zabega korak in še eden ž njim po stopnicah
ter se ustavi na vrhu.

»Tista-le vrata,« reče zunaj glas in utihne.

Begotni korak stopi k kuhinjskim durim —
nekdo potrka.

»Naprej!« rečejo mati, pa brž stopijo k vratom.

V durih obstoji mlad moški v potni obleki in
drži klobuk v rokah.

»Dober dan! Ste vi gospa mama gospodične
Ravnikove?« vpraša poltiho raz bledih ustnic tuj¬
čevih.

»Sem!« A že se zasveti Ravnici. »Jezus, go¬
spod, Milica spi!«

»Gospa, ne grem, dokler je ne vidim!«

»Sedite, pogledam k njej!«

»Me poznate?«

»Gospod Mirko ste gotovo, kajne?«

102

»Sem. Kako je Milici?«

»Bolje. Spi zdaj, menim!«

»Gospa, najprej vi: odpustite mi!« plane iz
Mirka in krčevito zgrabi mladi mož materino roko.

Preden more mati kaj odgovoriti, krikne iz
sobe:

»Mirko, Mirko!«

Mirko ne čaka, ne odloži klobuka. Mirko plane
mimo matere v izbo, k Miličini postelji in klecne
na koleni pred njo. Milica se dvigne na ležišču,
razpre obe roki ljubemu nasproti in njene oči za¬
sijejo vanj ko dvoje solne.

Toda že omahuje Milica nazaj na blazino, že
zapira s svilenimi dolgim trepavkami oči, a bledi
roki poiščeta Mirkovo glavo. In tiho in mirno in
pobožno gre bleda dlan po Mirkovih laseh, po čelu,
na oči, na ustnice ter obstoji na odeji, kjer se sklo¬
ni nanjo Mirkov obraz in se ustnice njegove vse¬
sajo v drobne prstke.

Mati samo za hip pogledajo v sobo, pa se brž
umaknejo, da ne motijo svetosti ljubezni. Zunaj v
kuhinji pa pokleknejo na stol pred Križanega,
dvignejo roki in vroče solze jim polže po licu,
vzdihi nosijo gorečo prošnjo tja v kot k Križanemu
Jezusu.

V izbi pa se zopet odpro Miličine oči in za-
strme v dragega. A zdaj so tako udane, tako bla¬
žene, tako globoke..,

»O, Milica, ali mi moreš odpustiti? Nisem
vzdržal, nisem čakal Tvojega odgovora! Preveč
je žgalo hrepenenje ... Zdaj sem tu, Milica, in ne
grem, dokler mi ne rečeš: odpuščam ti!« šepeta
mladi mož Milici, še vedno klečeč ob njeni postelji
in poljubuje bledo ročico.

»Moj dragi, moj dragi, kaj naj ti odpustim?
Ljubim te, ljubim te! Zdaj je dobro, zdaj si pri
meni!« odgovarja Milica poltiho in boža s prosto
roko dragega po laseh, po očeh, po teh zvestih
očeh...

103

Zunaj pa v vroči poldan vriska solnčna luč in
sili, sili, da predre zavese na oknih. Zunaj pali
luč, a tu notri pri Milici greje polmrak in boža,
boža tako mehko, tako mehko...

Enajsto poglavje.

Zopet se je vzpelo upanje v srcu Miličinem,
kakor mavrica nad zemljo je zakraljevalo, da je
sijalo skozi njo in se razlivalo od nje v vse, ki so
bili ž njo. Svidenje z Mirkom, veselo svidenje je
zopet zgradilo vse ono, kar se je bilo podrlo ob
pismu očetu, in je rastlo zdaj da se je Milici vrtelo
od nebotične višine, ki jo je vanjo zapeljalo. Jutro
po Mirkovem odhodu okna niso smela biti več
zagrnjena. Solnce je moralo sijati Milici na po¬
steljo, da so se napile svetlobe njene oči, da se je
navriskala njena duša v žarkih in zlatih pramenih,
ki so se lovili po izbi in se zdaj zdaj zaprašili Milici
v obraz, v oči, v lase.

O, saj so bili tudi v Milici zlati prameni, ki so
ostali od soja ljubih oči Mirkovih, ki so trepetali
v njeni duši in se vsipali iž nje kakor solnčni po
izbi. Bratci, jim je pravila Milica solnčnim žarkom,
božala njihovo zlato na odeji in držala belo ročico
mednje, da so sijali skozi, da je bila vsa prozorna
in zlata, vsa rožnata, kakor je bilo rožnato veselje
v Miličinem srcu.

Zdaj je Mirkova zaročenka! Ni prej odnehal,
dokler mu ni obljubila, poskusiti vse, da ozdravi
vsaj toliko, da bo mogla ž njim pred oltar, v njegov
dom, kjer bo sreča samote v dveh storila svoje.

Milica je bolje poznala sebe ko Mirko. Vedela
je, da zdravnik ni tjavendan govoril, da zanjo ni
pomoči. Ali vseeno je tudi ona upala, da se vsaj za
čas ustavi napredovanje bolezni; če pa to ne, se ji
bo pa v veliki sreči morda duša razživela tako in
bo slabotno telo v neizmerni ljubezni tako prepolno
svetlobe, da bo v trenutku zgorelo in razpadlo v
smrt. Te milosti je prosila Milica zdaj Boga, ako

104

ji že noče podariti vsaj začasnega ozdravljenja.
Samo leto dni sreče, kakor zarja večerna sladke
sreče je prosila Milica Boga zase in za Mirka, potem
pa rada, rada vzame slovo in hitro ugasne. Hitro
da ne bo Mirko gledal njenega trpljenja, njene
muke, da mu ne bo krvavelo srce ob daljšem pro¬
padanju njene lepote. O, samo eno samo leto sreče!
Saj je to tako malo v njenem življenju, še manj v
teku svetov! In niti eno sekundo ne Bogu, ki je
večen!

Kakor bi bil Bog uslišal Miličino prošnjo, se
ji je moč hitro vračala. Teden dni po Mirkovem
obisku jo je njegovo pismo dvignilo iz postelje in
par dni potem jo je materina skrb za kruh, za dru¬
žino spet peljala v službo. Zdravnik je sicer svaril
dekle, naj se ne prenagli, naj ne precenjuje svojih
moči, pa ni odnehala. Čeprav ji je vedno ponavljal
eno: srce, srce je preveč bolno, gospodična, pazite
nanj!

Ah, je odgovarjala Miličina misel, kaj ti veš
o mojem srcu, doktor! Moje srce je zdravo, saj je
Mirko v njem! Odkar mi je bil ob postelji na ko¬
lenih govoril o svoji ljubezni, je moje srce zopet
zdravje samo, je sama moč v njem in sama sreča!
Tako je pelo v Milici, in res se je videlo, kakor
da je Mirkova ljubezen čudodelna. Z nekakšno
lahkoto je Milica vršila službo, doma še tuintam
mogla pomagati materi, sestricam pri učenju za
šolo in še je bilo časa za nemo pogovarjanje z
očetom in za odgovore Mirkovim pismom.

Tako se je videlo, da upanje Milice to pot ni
varalo. Mirko je vedno češče pisal o poroki, vedno
več je vedel povedati o pripravah za novi dom, o
uspehih v trgovini. Vse je pripisoval Miličinim
očem, ki mu vsa podjetja v srečo vodijo.

Tako visoko je zrastlo upanje v Milici, da se
je domislila še novega, še višjega. Zopet naj po¬
skusi ozdraviti nogi. Morda se je pa le dobri doktor
zmotil tedaj, ko je Mirku pripovedoval o nevar¬
nosti za Miličino življenje? Seveda se je zmotil; saj
kaže okrevanje Miličino samo, da se je urezal!

105

Tupatam je res Milico obšlo čudno čuvstvo, nekaka
slabost, da jo je stisnilo v prsih, ji sapo zaprlo,
da se je srce na mah splašilo in ji vrglo vso kri
v glavo, ali to so bile bržkone posledice zadnje
bolezni in ne more biti kaj posebno hudega. Srce?
Kaj vse vedo zdravniki, pa se zmotijo! In o jetiki
ter bolnem drobovju je zopet pravil oni drugi
zdravnik. Ničesar ne čuti Milica. Sicer semtertja
malo pokašljuje, ali to se je tudi prej godilo. Pa
ni zdaj ne hujše, ne slabše!

In kako lahko dela zdaj Milica v pisarni! Zju¬
traj na vse zgodaj ji prinese sluga Mirkovo pismo.
In iz pisma se razlije vanjo kakor mlado jutro iz
noči v dan, svetlo upanje požene vsak dan znova
iz Mirkovih besedi. Vse dopoldne ji je pismo trdna
opora, popoldne in zvečer pa je zopet upanje na
novo pismo prihodnjega dne tu. Tako gre dan za
dnem. Vsak dan enako, vsak dan močneje, vsak
dan bolj visoko!

Odloči se Milica nekega jutra in gre po dol¬
gem času spet k zdravniku, ki je bil zdravil njeni
nogi. Zopet je strah in trepet v njej, zopet nemir
v njeni duši; ali tako kakor ono jutro, ko mu je
bila razodela svojo bolezen, ni v njej. Zdaj je
upanje pljusnilo miru vanjo in z večjo samozavestjo
stopi Milica v ordinacijsko sobo.

»Gospodična, dolgo vas ni bilo pri meni! Kako
vam je?«

»Zdaj dobro, gospod doktor, čeprav je bilo že
zelo hudo vmes!«

Milica pove nakratko zdravniku dogodke pre¬
teklih dni.

»Saj je bil pri Vas Mirko in ste prav za prav
krivi Vi, gospod doktor, da se je tako prestrašil
in je obupal! Glejte, pa je vendar drugače!«

Temna senca je hušknila čez zdravnikov ob¬
raz, pa vendar se je premagal. Daši mu je v no¬
tranjosti trepetalo nekaj, kar bi bilo Milico gotovo
osupnilo, če ne bi bila tako zaverovana v svoje
upanje, je odgovoril deklici:

106

»Bog daj, da bi bilo! Vse je možno in tudi mi
zdravniki se zmotimo. Ali, gospodična, preveč
upanja ni dobro imeti, ker je rado potem razoča¬
ranje veliko!«

In ko je opazil nemir v njenem obrazu, je
nadaljeval, da popravi:

»Nikar se ne vznemirjajte, gospodična! To po¬
vem le kot človek, ki so ga izkušnje izučile, ki pa
se morem prav tako varati v svojih domnevah, ko
vsak drugi. Dajte, raje poglejva, kako je z Vami!«

Zdravnik je enkrat, a še drugič natanko pre¬
iskal nogi Miličini.

»Ali Vas ni zdravnik, ki Vas je zdravil v zadnji
bolezni, opomnil, da pazite na svoje srce?« jo je
vprašal potem kar nenadoma.

»Je, gospod doktor!« se je vznemirila Milica.

»Tudi jaz bi Vam priporočal mnogo, mnogo
pažnje! Sicer ne bo nič! Posebno razburjati se ne!
In pa malo, malo delati, pa iskati veliko mirnega
razvedrila! Skrbno pazite nase, potrebno je!«

»Ali bo z nogama kaj, gospod doktor?«

»Pustiva zaenkrat te pri miru; najprej se mo¬
rate drugače okrepiti, potem bomo pa videli! Tudi
onih zdravil, ki sem Vam jih bil prej dajal, ne
boste jemali več, ker so zdaj prenevarne za Vas!«

Premagoval se je zdravnik, ko je Milici vse to
naročal, ali je vendar Milica opazila, da govori iz
njega nekak nemir, ki ga pa doktor skrbno pri¬
kriva. In tisto veliko upanje, ki je bila ž njim
oborožena stopila k zdravniku ter je bilo kakor
mavrica visoko razpeto na nebu njene duše, je
nizko, nizko padlo ter se ni moglo več dvigniti.

»Kdaj naj zopet pridem, gospod doktor?« je
vprašala Milica nekam negotovo.

»Kadar se boste počutili slabšo, takoj!«

»Mi boste kaj zapisali?«

»Zaenkrat ne. — Zdaj je le eno potrebno:
mir in skrbna nega ter pažnja, gospodična!«

Milica je domov grede nekam težko hodila;
tako majhna in slabotna se je videla sama sebi
kakor že davno ne. Zdravnikovo vedenje in govor-

107

jen je je vrglo tolik nemir vanjo! Toda v pisarni
potem jo je na pisalni mizi pozdravilo Mirkovo
pismo in zopet je upanje zasijalo' iz njega vanjo,
zopet se je čutila močnejšo, večjo, krepkejšo...

In zopet je Milica hodila dan za dnem v pisar¬
no, živela iz enega Mirkovega pisma v drugo.
Čutila pa je vedno bolj, kako težko hodi in časih
se je nenadoma prestrašila, ako je bilo- Mirkovo
pismo na videz malo bolj hladno, bolj kratko; po¬
sebno včasih, kadar mu je v svojem pismu tožila,
da je semtertje nekam slabotna (povedala mu je v
pismih vse, ker jo je tega izrecno prosil, da bo bolj
miren, kot je dejal), je planilo nekaj vanjo in jo
navdalo z bojaznijo in nemirom, da se je prestra¬
šila. Takrat je vselej znova prosila Boga milosti,
da bi ji dal samo eno leto sreče, ali vsaj pol leta,
vsaj kratek mesec dni! Le čisto naj ji ne odreče te
sreče po vsem dolgem trpljenju! Nekam olajšano
se je čutila Milica vselej, kadar je prav prisrčno
molila, prav iz dna duše prosila nebo pomoči in
milosti upanja v svojo srečo. Manj, je še govorila
zadnje čase, toda zato večkrat spotoma iz službe
domov stopila v cerkev, tam čisto v kotu pokleknila
v klop ter molila. Sprva ne dovolj iz srca; molče je
sedela in pustila plivati nase zastrto svetlobo večne
luči izpred oltarja in mir, ki je vel raz temnih sten
velike cerkve, kar oboje je blagodejno učinkovalo
nanjo. Sčasoma pa se je njena molitev ogrela, nje¬
ne prošnje so našle besede in izraza in se je vedno
bolj potolažena vračala iz cerkve. Čutila je nekak
mir v srcu, ki ga jj ni mogel dati nihče drugi kot
molitev v mračni cerkvi. Navadila se je tako vsak
dan hoditi v mirno svetišče’. Omenila je Mirku v
pismih vse to in dragi ji je pisal nazaj, da prav
stori, ako si poišče zavetji in tolažbe v molitvi. Še
je pristavil često: blagor jim, ki morejo moliti z
vsem zaupanjem, ker njim nikdar upanje ne
ugasne!

Minila je jesen, zima je prešla in pomlad je
dahnila rahlo toplino v mesto in predmestje. Mirko
je pisal vedno pogosteje in vedno bolj nemirno.

108

Osebno se ni kdovekaj pogostokrat oglasil pri Rav-
nikovih; navadno je prišel kako nedeljo popoldne.
Tedaj so posedeli doma v Miličini sobi in niso šli
nikamor. Čutila je Milica, zakaj ne, slutil oče, slu¬
tila mati in Mirko sam se je predobro zavedaj. Če
je kdaj vpričo Mirka hotela Milica vstati in si dati
kakega opravka, jo je brž posadil nazaj na stol in
jo poprosil:

»Tako-le sedečo te najraje gledam; tako si
lepa! Ostani!«

Oba sta obmolknila za trenutek tedaj, obema
je nekaj grenkega vstalo v srcu, ali šla sta preko
tega. —

V pismih pa se je množilo Mirkovo hrepenenje
po Milici; hotel je že določiti čas poroke. Milico
pa je vedno nekaj zadrževalo, da ni prav upala pri¬
stati na to ter je odrivala čas odločitve vedno na¬
prej, naprej v negotovost.

Nekega večera, ko je prišla Milica malo zgo¬
daj iz pisarne domov, je čutila, da ji je srce ne¬
mirno. Zjutraj ni dobila od Mirka pisma,- kakor
dosedaj vsak dan, in polastila se je je otožnost, ki
ji sicer ni vedela vzroka. Malo jo je pomirila mo¬
litev v cerkvi, ali vendar nič kaj tako, kakor na¬
vadno. Šla je v sobo, sedla za mizo in pričela Mirku
pisati pismo ter mu tožiti o nenavadni otožnosti ter
skrbi zanj. Sestric in bratca ni bilo doma, igrali
so se spodaj z drugimi otroci, oče pa in Metod, ki
je delal z očetom v isti tovarni, sta imela vsak hip
priti domov. Mati so v kuhinji pripravljali večerjo
in večkrat pogledali skozi okno, ne gre li že oče
domov in kaj delajo otroci.

Naenkrat se spodaj v veži začuje nenavadno
glasno govorjenje, nato sunejo koraki po stopnicah
in v kuhinjo plane Metod z listom v roki ter zakliče
glasno:

»Mati, brzojavka, Mirka je ubilo k

Mati planejo v Metoda, da bi mu iztrgali brzo¬
javko iz rok, ko zaslišijo v sobi krik, nato pa ropot

109

stola in zamolkel udar. Puste Metoda v kuhinji in
se poženejo v sobo.

Na tleh ob prevrnjenem stolu je ležala Milica
bleda ko smrt in si tiščala roko na srce. Mati so
poklicali Metoda na pomoč, a so pravkar vstopili
oče in pritekli materi pomagat.

Nepopisna zmeda je nastala pri Ravnikovih.
Mlajši trije so pritekli za očetom po stopnicah in
zagnali glasen jok, ko jim je Metod povedal, da je
ubilo brata Mirka, ki je bil v službi v trboveljskem
rudniku. Ko pa so videli še očetov prepadeni obraz
in na videz mrtvo sestro Milico na postelji, so pla¬
nili vsi trije k njej in glasno ihteli Okrog nje. Oče
pa so brez moči sloneli ob Miličinem vzglavju in
oči njihove so gledale stekleno.

Edino mati so ostali še nekoliko preudarni.
Brž so prinesli vode, napravili Milici na srce ob¬
kladek in nagnali Metoda po zdravnika, ki naj
pride takoj. V prvem hipu niso megli ni mati do¬
umeti, kaj se je Milici zgodilo. A koj se jim je
posvetilo, ko so videli na mizi njeno pismo Mirku.

»Pisala je svojemu Mirku, a je v mislih nanj
razumela, da je njega ubilo, ko je planil Metod!«
so prišepetnili očetu.

Oče pa je strmel v hčer. Ni mu bilo tolikanj
za sina, saj je bil povsem zapustil domače in se
čisto odtujil. Skrb je bila v njih za Milico, za drago
mu Milico. Sklanjal se je zdaj k njej in poslušal,
če še diha. Nestrpno je čakal zdravnika.

Doktor je prihitel. Slutil je koj, ko mu je bil
Metod povedal, kako se je pripetilo Milici, da je
srce odpovedalo, pa je prinesel seboj prava zdra¬
vila in brž pričel z injekcijami.

»Saj bo odleglo,« je tolažil, ko je videl očetov
obupani obraz in mati nikakor ni mogla utolažiti
jokajočih otrok.

A ko mu je mati povedala, kaj so še zvedeli
nocoj, se ji je čudil zdravnik, da more še stati na
nogah, da ni nje zadelo podobno kakor Milico. S
svetim spoštovanjem je zdlaj pogledal preprosto

110

delavsko ženo, skušeno in zmučeno v tolikem
trpljenju, pa tako hrabro, tako vse prenašajočo,
tako mimo! Nehote jo je primerjal z mestnimi
gospemi in bridek nasmeh mu je skrivil ustnice.

»Mir, popolen mir mora imeti dekle!« je na¬
ročat. »Čez kaki dve uri pridem zopet pogledat.
Ako bi pa preje zapazili kaj sumljivega, naj brž
priteče fant pome. Pa gospod naj pridejo!« Tako
je še zabičal in odšel.

Mati so spravili male tri v kuhinjo in jim po¬
tem pripravili ležišče kar v svoji in očetovi po¬
stelji. Vedeli so, da ne bosta legla vso noč. Spravili
so mala dva spat, Anko pa poslali po duhovnega
gospoda v bližnji samostan. Gospod je brž prišel
s svetim oljem, opravil molitve in odšel s pripom¬
bo, naj pošljejo zopet ponj, brž ko se dekle zave.

»»Mirku brzojavimo!« so se spomnili nakrat
oče. »Milica si ga bo zaželela, ko se zbudi iz ome¬
dlevice. Da bo jutri s prvim vlakom tukaj !«

Poslali so Metoda z brzojavko, da je Milica
bolna in naj pride Mirko takoj.

Ko je vnovič prišel zdravnik, je našel Milico
prav takšno ko preje. Novo injekcijo ji je dal, na¬
ročil, kako naj ravnajo ž njo, je niti trenutek ne
puste same ter odšel z obljubo, da pride zjutraj
navsezgodaj zopet pogledat.

Metod in An k a sta po zdravnikovem odhodu
odšla spat, mati in oče pa sta ostala sama ob Mili-
čini postelji ter ji menjaje se spreminjala obkladke.

Zgodilo se je pozno v noči, ko sta oče in mati
slonela nad hčerko in drug za drugega menila, da
dremlje, da se je materina roka srečala na po¬
steljni vzglavnici z očetovo. Nikdo od njiju ni
dvignil glave ne pogleda, oba sta strmela v bledi
obraz nezavestne Milice. Tedaj so se nakrat vzpeli
očetovi prsti nad materino dlan, jo krepko objeli,
kakor v mladih letih ob poljubu mladih teles. Tako
sta držala roki sklenjeni dalje časa. Potem sta oba
objednem dvignila glavi, izza priprtih vek se je

111

posvetilo in je zavpilo molče, toda glasneje ko naj-
krepkejiši krik: mož, žena!...

Proti jutru se je pričela bolnica premikati in
upanje je napolnilo srce očetu in materi, da se bo
zavedla. Medtem sta se dogovorila, da bosta šla
na Mirkov pogreb mati in Metod. Oče se niso mogli
goniti od hčerine postelje; to so mati videli in so
se sami ponudili, da gredo. Anka bo že opravila
in oskrbela mlajša dva, saj ji bodo oče pomagali.

Tiho šepetanje starišev je zopet prekinilo ne¬
mirno premikanje bolničino. Oba sta se sklonila
k njej. Odprle so se ji za hip veke, dvignile trudno
trepavnice in zalesketalo se je izpod njih. Oče so
se približali k hčerinemu obrazu, ker se jim je za¬
zdelo, da je premaknila ustnice. In res je vnovič
tiho dahnilo iz deklice:

»Mirko!«

»Milica, saj ni Tvoj Mirko! Naš Mirko je, v
rudniku ga je ubilo!«

Tedaj so se zganile veke bolj na široko, oči
so se odprle na polno in začudenje je pogledalo
iz njih, obraz pa je spreletel prav rahel nasmeh-
ljaj in bleda roka se je težko dvignila ter se usta¬
vila z dlanjo na srcu. Nato pa so se oči zopet za¬
prle in Milico je z nova pokrila tema.

S prvim svitom je prišel zdravnik ter našel,
da se je obrnilo na boljše. Vnovič ji je dal zdra¬
vila in res še sam dočakal, da se je bolnica zavedla.

Prišel je s prvim: vlakom tudi Mirko. Ne, ni
prišel, pritekel je! Hotel se je zagnati kar narav¬
nost v sobo k Miličini postelji, ko ga je ustavil V
kuhinji odhajajoči zdravnik, ki je poklical še ma¬
ter ter obema naročil, naj ja varno pripravita de¬
klico na Mirkov prihod. Ko je zdravnik -odšel, je
mati na kratko povedala Mirku, kako je prišlo.

»Čudno, neka slutnja je bila v meni že včeraj,
da se bo Milici nekaj pripetilo. Pa sem ji vendar!
pisal ko navadno in se je morala pismo spotoma
kje zakasniti!«

112

Mati so šli v sobo pogledat k Milici in pomig¬
nili očetu, da je Mirko zunaj. Oče so šli v kuhinjo.

Mati so se sklonili k hčeri:

»Milica, kako ti je?«

»Mirko, mati!« je dahnilo dekle.

»Smo mu sinoči brzojavili, naj pride takoj.
Gotovo bo prišel!«

»Zdajle je prišel vlak,« je zaskrbelo deklico.

»Potem mora biti tudi Mirko takoj tukaj,« so
previdno zatrdili mati.

»Ah, da bi že bilk je deklica zaželela.

Mati so tedaj nalahko pomignili Mirku v ku¬
hinjo in mladi mož je tiho stopil med vrata.

»Milica, Mirko je prišel!« so se sklonili mati
k hčerki.

»Mirko!« je zahrepenelo dekle in dvignilo oči
in roke.

Mirko je stopil k postelji, se sklonil k Milici
in jo poljubil na ustnice. Blaženo je spreletelo de-
kličji obraz in z drobnimi prstki je segla po Mir¬
kovi roki.

»Zakaj: si se tako prestrašila?« jo je skrbno
povprašal ženin. »Pisma nisi dobila? Pisal sem
ko navadno, pa se je moralo med potjo zakasniti.«

In ko se je deklica hotela vzpeti k njemu, jo
je miril:

»Le mirna bodi, zdravnik se boji zate! Glej,
Milica, ne smeš mi umreti! Kaj bi brez Tebe?
Ozdraviti moraš, da bo čimprej poroka!«

Milica pa ga je žalostno, žalostno pogledala.
Pa je dejala, spremenivša barvo pogleda:

»Samo, da si pri meni Ti, Mirko moj, pa mi je
bolje!«

Zadržala je njegovo roko v svoji in jo na¬
rahlo božala.

Mirko ni mogel od postelje stran. Gledal je
svojo nevesto, strmel v njen bledi obraz, v belo
lepoto. Kakor angel je bila, kakor čudežna, skriv¬
nostna roža. Sklanjal se je k nji, jo poljubljal na
oči, na usta, na lase. A največkrat na oči, na te

113

tihe, udane, prelepe oči, ki so mu o toliki ljubezni
govorile. — Pa se je nenadoma domislil:

»Milica, veš kaj, po onega zdravnika grem, ki
Ti je bil nogi zdravil. Izvrsten zdravnik je, po¬
vedal bo za gotovo in upanje dal!«

Milica se je nasmehnila:

»Le pojdi, če imaš upanje, da bo kaj bolje!«

In še je zahrepenelo iz nje:

»Tako bi bila rada zdrava! Da bi mogla s Te¬
boj, četudi samo za en mesec!«

Nehote ji je šel pogled do Kristusove slike na
steni in je boječe, a upajoče zaprosil.

Mirko je odšel po zdravnika. Med' tem sta se
mati in Metod odpravljala na postajo, da gresta
pogledat k mrtvemu Mirku in ga pokopat. Ker sta
morala čez noč ostati zunaj, so mati naprosili so¬
sedo, da pomaga Anki in očetu.

»Saj se menda ne bo poslabšalo ta čas?« je
zaskrbelo mater.

»Imaš še časa; počakaj zdravnika, pa boš ve¬
dela zagotovo, da boš bolj brez skrbi,« so pripom¬
nili oče in še vprašali:

»Kaj pa, imaš denarja dovolj?«

»Hvala Bogu, da sem včasih mislila na slabe
čase! Menim, da bo dovolj. Nekaj za pogreb bodo
pa tudi tam prispevali?«

Spogledala sta se z možem in vedela, da do
najhujšega ne pride, dokler bosta mogla oba delati.

Prišel je Mirko z zdravnikom, ki je takoj pre¬
iskal bolnico. Mati so bili poleg. Zdravnik je za čas
stopil v kuhinjo.

»Kako je?« se je utrgalo plašno iz Mirka.
Očetove oči pa so se zasolzile.

»Bom odkrito povedal: kak teden se bo še
vleklo, toda pomoči pa jaz sam ne vem. Bo pa
mirna smrt Vam zagotavljam. In je tudi bolje zato,
ker bi gospodična itak ne mogla nikdar več za¬
pustiti postelje. Bog že ve, kako ukrene, zato se
potolažite!«

In ko je videl dobri zdravnik solze v Mirkovih
očeh in obup v očetovih, je pristavil:

Milica, otrok bolesti. *

114

»Pogum, mladi mož in tudi Vi, oče! Olajšajta
ji zadhje ure, ne vznemirjajta je! Jaz jo bom pri¬
pravil na vse, vame ima zaupanje. Samo vidva ji
ne smeta kazati preveč žalostnih obrazov, da bo
laže prenašala! Glejte!« se je obrnil k Mirku, »pri¬
nesli ste ji srečo v njeno hrepenenje! Ne bo si že¬
lela mnogo več, kakor, da ji oči zatisnete. Storili
ste več ko svojo dolžnost!«

Nato je odšel zopet k bolni Milici. Mati so
prišli iz sobe in oče so jim povedali, naj gredo
mirno pokopat Mirka, ker zaenkrat ni nevarnosti.
Naročili so jim tudi, naj spotoma povedo v samo¬
stanu, naj gospod pridejo s sveto Popotnico.

Zdravnika ni bilo dolgo iz sobe. Z Milico sta
imela dolg pogovor. Takole se je končal:

»Gospodična, zdaj sem Vam povedal odkrito,
kar Vam moja znanost more povedati. Rečem Vam
še enkrat: čudovito je dober Bog, le Vanj zaupajte,
pa boste mimo zaspali!«

Milica pa mu je odgovarjala, tiho sicer, a z
nekakim zanosnim glasom:

»Od srca zahvaljeni, gospod doktor! Biti ho¬
čem mirna, da njega in očeta preveč ne užalim.
Upanje je umrlo v meni, varljivo upanje! Vendar
sem srečna! Moje hrepenenje po nesebični, lepi
ljubezni je v Mirku izpolnjeno, a ostane mi še
drugo upanje, ki mi je je dal Oni, ki je edino
Upanje! Hvala Vam, gospod doktor!«

Zdravnik je odšel. Prišel je frančiškanski
pater s sveto popotnico. Dolgo je ostal pri Milici
sam in ko je odprl vrata, da spusti v sobo navzoče,
je imel solzne oči stari, izkušeni gospod. Toliko'
žive vere in trdnega upanja ni še zlepa našel pri
kom, kot pri tej mladi, slabotni, hromi deklici!

Milici so gorele oči v čudnem sijaju, ko je pre¬
jemala sveto hostijo in ta sijaj je ostal v njih, do¬
kler ni odšel duhovni gospod. Čudno svet mir je
počival na njenem obrazu, roke je držala skle¬
njene, oči pa venomer uprte v Križanega na steni.
Ne oče, ne Mirko nista upala motiti bolnice v nje-

115

nem zamaknjenju. Sedela sta ob postelji, vsak na
eni strani in nista odmaknila oči od nje.

Mirko si je v bližnjem hotelu najel sobo in
sporočil domov, naj opravijo brez njega, kakor
vedo in znajo. Mati in Metod sta se vrnila od Mir¬
kovega pogreba, žalostna sicer, a vendar vesela,
da sta zopet doma, čeprav ju je tu čakala še težja
bridkost. Mirko je bil čez dan vedno pri Milici in
vztrajal z očetom in materjo dblgo v noč. Zdravnik
je prišel tuintam pogledat in je vedno novega po¬
guma vlival bolnici in njenim dragim, duhovni
gospod pa ji je dajal duševne tolažbe in upanja
v drugo življenje. '

Tihota kakor v poletnem večeru, ko se solnce
potopi za gore in se razlije mrak iz rdečih zarij na
zemljo, taka tihota, tak sladak mir se je razlil v
Miličino srce. Spokojne so bile njene oči kakor
dvoje po nevihti umirjeni gorskih jezer, ki se je
večer potopil vanji. Upanje po tuzemski sreči, po
sreči skupnega življenja z dragim, čeprav samo
kratek mesec, to upanje je minilo v njej in zrastlo
je drugo, lepše upanje. Ker brez upanja človek ne
more živeti niti tega življenja, kako bi šele v
onega, v večnega stopil brez nade! 0, saj ji je dal
Bog sreče veliko, saj 1  ji je naklonil milost izpolnje¬
nega, v ljubezni doživetega hrepenenja, milost lju¬
bezni, ki je našla cilj, čeprav drugačnega kot je
bila upala Milica prej. In dajal ji je Bog vse živ¬
ljenje milost upanja, ki bi bila brez nje morala
zblazneti! Zahvaljen Bog za milost upanja, so ji
neprenehoma šepetale ustnice !

V jutro tistega dne, ki je bil njen zadnji, se
je v slutnji smrti poslovila od vseh. Od sestric, od
bratov, od matere, očeta, od dragega. Vsakemu je
zatrdila posebič:

»Saj se kmalu vidimo v lepšem! Samo upanja
ne smete izgubiti na srečo na onem svetu!«

Bila je od vseh najbolj hrabra, najbolj mirna.

8 *


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA