PESMI Osip Mandeljštam Sovražim mrzli soj zmeraj enakih, zvezd. Pozdravljen, sen davni moj: zvonika izprožena pest! Kamen, bodi čipka lahna, pajčevina postani, prazne prsi neba s tenko iglico rani. Tudi mene smrt dohiti, čutim njen hladni stisk. Toda — kam ubeži žive misli preblisk? Ali vrnem se morebiti, ko svoj čas preživim: tam — nisem mogel ljubiti, tu se ljubiti bojim. * * Žolne v gozdovih in samoglasnikov dolžine so v tonskih pesmih mera edina. Toda enkrat sannkrat na leto sine v prirodi prava homerska dolžina. Ta razvlečeni dan ko cezura ubija. Ze od jutra me mučijo mir in dolžine. Voli na paši in zlata lenobnost prija, da se iz drobca bogastvo cele note izrine. * Vzemi za srečo iz mojih dlani malo sonca in sladkega meda, kot so ukazale čebele Persefone. 442 Ne odvezati pričvrščenega čolna ne slišati sence, oblečene v krzno, ne premagati v tem življenju strahu. Ostanejo nam samo še poljubi, dlakavi ko majhne čebele delavke, ki po letu iz ulja, umro. V nočnih zračnih gozdovih brenčijo, gozd na Tajgetu je njihovo gnezdo, njihova hrana — čebele, med, čas. Vzemi za srečo moje divje darilo, neugledno medaljo iz mrtvih čebel, ki med so predelale v sonce. * * * Vse od torka do sobote zija puščave ocean. O, preleti dolgi! Sedem tisoč vrst, a let en sam. In lastovke, ko so letele v Egipt, na topli cilj, so v zraku štiri dni visele, a niso si zmočile kril. Sestri, teža in nežnost, enaka sta vajina znaka. Plevel in trave in ose težko rožo pijo. Človek umira, razgreti se pesek ohlaja in včerajšnje sonce na črnih nosilih neso. Ah, težkega satja strd in nežnih mrež grb! Laže je dvigniti1 kamen kot reči besedo: ljubiti! Na svetu ostane mi ena samcata skrb, zlata skrb, kako breme časa ubiti. 443 Kot temno vodo pijem skaljeni zrak, čas je ko 9 plugom zoran in roža bila je zemlja ki težki in nežni roži v blagem vrtincu voda, roži težo in nežnost, v dvojni venec je splela. * * Vrnil sem se v svoje mesto, znano zares do solza, do žil, do otroških razširjenih žlez. Vrnil si se, torej čim hitreje izpij ribje olje leningrajskih rečnih luči. Cim hitreje spoznavaj decembrski dan, kjer rumenjak je pomešan v zlovešči katran. Peterburg, meni se še umreti ne da, ti še številke mojih telefonov imaš in jaz, Peterburg, še naslove imam, po katerih glasove mrličev spoznam. Na črnem stopnišču živim in v sence me bije izbitega zvonca vpitje pa drage goste čakam do jutra vso noč zapah na vratih sem in tja premikajoč. * * * Za zvenečo hrabrost prihodnjih daljav, za visoko pleme ljudi, sem na gostiji očetov odrekel bokal, se odrekel veselja in svoje časti. Za ramena me vek — volčjak je popal, a jaz nisem volk in nimam kože volkov. O, potisni me bolje, kot kapo v rokav tople suknje sibirskih bregov. 444 Da ne vidim v kolesu krvavih kosti ne plašljivcev ne blata gredoč, da lisice polarne sijale bi mi v prvobitni lepoti vso noč. Odnesi me v noč, kjer šumi Jenisej, kjer doseže bor do neba, ker jaz nisem volk in slej kakor prej se mi na spačenih ustih krivica pozna in mene samo enak pokonča. Prevedel Tone Pavček 445