"I 255. itevilkt;
Ljsbljaaa, f torek 1. novembra 1905
да)ш тмк üb xvoöor, tsimli sodoljs la praaniko, tar volja po po*« prafomaa aa WHO fHkt «Ate и fM tot* *S K, H pol lota It K, ■■ Mri teta C K 60 k, m m аим t K N k, Za Ljubljeno i »ottUaaJom u dm n *м M K,£ •• и liti U K, H Ш lita I K, « m mn S K. Kdor hodi sam ponj, plača н m U* tt X, ■* pri l*ti 11 K, в fatrt lota 6 K 60 h, u «n >«м 1190k- Z« tuj« deželo tolik« voČ, kolikor tula poštnina! s Mvčbo Črti Istodobne rpofiiljitve мг»бп1пв и ao Min. — Za oananlla н plafiajo «4 petereotopae petlt-vrato p« II k, trn ae м oznanile tlaka enkrat, p« 10 k, бо eo dvakrat, ia po 8 k, So ae tiska trikrat aU »Ant. — DopM |iS; m !svol6 Žrankevatt — Rokopisi eo n« vraSaJo. — Uredništvo la upravnlitvo j« v Kaaflovfk alloak it 6, la »leer arodaiitvo v L nadstropja, apravniitve pa v pritli^i. — Upravalltva oa) и blagovolijo pošiljati narodoma, roklamaat)«,
oananlla, t J. admiatatrathmo stvari.
Posamezne Številke po 10 li.	„Narodna tiskarna" telefon St. 85.
„Slovenski Narod" telefon St. 34.
Politika v cerkvi.
Splošna ia enaka volilna pravica Ije nestrisel. če ni obenem zagotov-
[ljens popolne svoboda volitev. Dr. Ifcek je mnenja, da je svoboda vo litre zadosti zagotovljena, če je vo-Iiiini akt tajen, ali vsak razumen člo-Ivek mora vedeti, da temo ni tako. jTiidi 5з je volilni akt tajen, je venIdar prav lahko mogoče, da volitev Idi svobodna. Z duševnim in materi* i si ni m terorizmom ee lahko volilna IsTOboda popolnoma uniČ-. Ksko ie z [materialnim terorizmom, smo ve čkrat Ivideii na Notranjskem. Knez Win-jdischgratU te ukazal, da mora vsak, kdor hoče iz njegovih gozdov kaj [lesa dobiti, glasovati za klerikalce — lin e tem in le s tem bo zmagali kia-Irikaici leta 1895. in leta 1891. In kaj \]i dnini terorizem in kako ga pra-Ikticirajo duhovniki pri veeh volitvah, [to ve vsakdo po neätevilmh slučajih, [ki smo jih mi objavili.
Dr. Krek sä je poslužil male |i?:jačs. Dejal je, da čisto politična [vprašsnja ne spadajo v cerkev in da Inslaii duhovnik kazen, Če bi razpravljal na leči o volilni praviei ah lo rsgodbi z Ogrsko. To ae prav lepo [sliši, sli to ie, kaLcr rečeno, zvijača, Iv tem, da se sploh pod plaščem leerkvene a v tor ite te razpravlja lo političnih reeeh, tiči omejitev vo-liiine svobode. A!i ee bavi duhovnik ha leči in v apovednici s specialnimi [političnimi vprašanji ali le splošno s [pelitiško sgltacijc, to je č;eto vseeno |— kajti pegoj vsake svobode pri volitvah je, da se nihče v avoji uradni |iaatnosti ne vtika v volitve ia da lercegE uradnega vpliva ne zlo-bablja za agitacijo. Kaj bi rekli ljudje, |£e bi na primer kak sodnik v urad-Inem ial&rju v sodni dvorani cznanil Jjadeno, da, kdor ne voli njegovega tandid&ta, tistemu ne bo BGd:l po |iakcnu in po piavici? Vihar bi nastal in ta vihar bi gotovo odnasel letičnegd sodnika. A ravno tako je duhovniki. Na leči in v eoovednici
je duhovnik javen uradnik in Če dela na svojem uradnem mestu, v svoji uradni lastnosti politično propagando, če ene obsoja, ker nečejo voliti njegovega kandidata in jim odreka pravioo na pr. do odveze ali do zadnje popotnice, potem zlorablja svojo oblast. Praktične izkušnje so nas izučile, koliko uspehov doeeŽejo duhovniki 8 tako zlorabo svoje uradne oblasti; vse, kar so dosegli, izvira iz te zlerabe leče in spovednioe in aato je kanmelparagraf conditio sine qua non vsake volilne reforme.
Dr. Krek je kakor kak politični voltiier smuknil čez to stvar, češ, samo tisti, ki izvršuje zakonodajno in sodno oblast v cerkvenih zadevah, namreč škcf, je poklican odločevati, če je duhovnik pri obravnavi političnih zadev pravilno postopal ali ne. No, ko bi ie škofje enostransko smeli določevati take stvari, bi daleč prišli. Pri tej stvari ae pa ne gre aa to, ali je duhovnik prekoračil meje, ki jih je določil škof ali ne, gre s« marveč zato, ali je duhovnik u tesnil volilno svobodo — pri tem so pa udeleženi tndi Ijndje, ki se za škofovo zakonodajno in cerkveno oblaat toliko menijo, kakor za lanski snog. Popolnoma napačno je, da ima tu samo škof odločevati. Skof lahko reče, kaj je s eerkvega stališča dopustno ali ne — kake nazore ima v tem oziru Jeglič, je znano — kaj pa je dopustno in nedopustno is javnih ozirov, o tem ima odločati država, oziroma vse ljudstvo ne glede na to, kaj misli cerkev. Ljubljanski Skof Jeglič na pr. Še ni kaznoval no* benega duhovnika zaradi tega, kar je v svrbo politične agitacije uganjal na Ieei in v spovednioi, nasprotno, še podžigal jih je in jim dajal nagrade za kar mogoče najhujšo agitacijo.
Da pri takih razmerah ne more ostiti, če doba volilno pravico politično nesamostojni in intelektuvalno zaostali aleji, je pač samo ob sebi umevno. Ako dobi masa v roke
oblast, ako bo masa majorizirala iz* obraženstvo, potem je neizogibno potrebno, da se zagotovi ravnovesje agitaeijskih moči, enakost v borbi, a to je samo mogoče, če se s kan-zelparagrafom odstrani krivični privilegij duhovščine, daameagitirati v svoji urad ni lastnosti in z lorabl jati zaagi taoijo leoo in spovednioo ter zakramente.
Poraz Frankovcev v Va-raždinu.
Varaždin, 5, novembra.
Vkljub temu, da je frankovski general Milkovii a svojo gardo 14 dni mučno delal in seljake hujakal, doživeli so Frankovoi porav, kakr-šnjega niso doživeli dosedaj. Fran-kovci: pop Tomae, Ivica Frank, Per-čić, Ifirkee Pisačic in dr. Horvat, ki bo došli iz Zagreba, stekli so si grozno blamaio. Predno se je prešlo na volitev predsedstva, zavzeli ao polovico dvorane glediške restavracije neodvisni meščani ia delavci s dr. Lorkovie^m, dr. Magdićem in Bugšekom na Čelu. Frankovoi so pripeljali do 100 svojih pristašev. Ako* ravno so stolkli na svoj proglas 105 podpisov, ni došlo ž njimi niti 20 meščanov. Ko so prišli Frankovci, je nastal oglušujoč krik in psovanje: »Doli Frankovci, doli m&djaroni, doli kamarila!« Peršić je hujekal svoje pristaše na meščane. Ti so res pograbili stole in jih metali proti meščanom in delavcem, toda ti, zlasti delavet, so vrnili napad. Frankovoi eo bežali skozi okna, med njimi pa pred vsem njihovi kolovodje Toma«, Peršić, Milković in ostali sklieatelji. Prostori restavracije so bili demoli-rani. Tu je pridrla policija, prepovedala vrŠitev zborovanja, prišlo je tudi vojaštvo in orožništvo, da sčisti ulieo. Frankovci — okoli 200 oseb — ao imeli potem nekak shod na zaprtem dvorišču Josipa Milkovića.
Dr. Magdfš in Bogšek sta imela pa pred iupno cerkvijo navdušene govore o pomenu reške resolucije, ki jo je odobravalo najmanj 2000 ljudi. Frankovci so hoteli na sleparski način polastiti se hrvatske zastave, a ta jim je bila odvzeta. Tedaj so frankovski pristaši z dvema cunjama — a ne zastavama — odšli z Milko-vićevega dvorišča, da spremijo Zagrebčane na kolodvor. Vojaštvo je šlo pred njimi in za njimi in jih ščitilo. Pri tem je Peršić a bodalom ranil nekega delavca, kar ae je naznanilo mestnemu načelniku, a ta se je zadovoljil x enostavno izjavo zagrebških f* kino v, kakor jih je vse na ves glas imenovalo, da oni niso z bodalom bodli. Na kolodvoru, kamor je Frankovce spremilo meščanstvo in delavstvo, je konjenica s svojimi špalirji komaj zaščitila vinjene selj'ake in njihove zagrebške kolovodje pred opravičeno razdraftenostjo meščanov in delavcev. Sčljaki so omočeni popolnoma izgubili glave, gromoviti »Abzug« je pa frankovakim vodjem vzel vso pamet. Dr. Horvat je bil s svojo soprogo do nemila iz-zviŽgan. In ie ko se je vlak pomikal s postaje, so se še dolgo potem razlegali mogočni klici: »Abzug madjaroni in Frankovci, iivela reška resolucija, živela splošna volilna pra* viea!« Delavstvo je navdušeno pelo marzeljezo in se pevaje razšlo. Mil-ković in ostali varaidinski frankovski petelini so pa formalno beiali pred razljučenim meščanstvom in delavatvom.
P/ipomniti moramo še, da so iupan Rubidc ter podšupan in vsa policija Šli Frankovcem povsod silno na roko, braneč jih pri vsakem koraku in vstrajno izdajajoč ukaze vojaštvu in redarstvu, le da se Frankovcem ne zgodi niti najmanjša ne-prilika.
Frankovci eo s tem porazom v VaraŽdinu napravili popolen banke-rot. Za to se je zahvaliti možatemu nastopu mesta Varaidina, ki je tako
nastopil, da v resnici nismo kaj ta* kega pričakovali. Zatorej vaa čast va-raždinskemu neodvisnemu meščanstvu in varaidinskim organiziranim delavcem za tako krasno usptlo zmago med ljntim nasprotnikom!
Deželni zbori.
Celovec, 6 okt Posl. Dober-nig je predlagal, nai se dovoli de-ielnemu odboru 1000 K kredita aa pospeševanje tujih industrijskih predmetov na ta način, da se dajo nagrade za najboljše tozadevne vzoroe in modele. — Poal. dr. Steinwender je predlaga), naj ae predlog po« slanoa Weiss a glede premembe lovskega zakona kratkomalo o d-kloni. Posl. Weiss je priporočal, »ko se £e vsakemu posestniku ne dovoli streljati divjačine na njegovem zemljišču, naj se da vaaj občinam lovska pravica. Tudi ta predlog je bil odklonjen. — Nadalje je predlagal posl. dr. Stein wen d er, naj se deželni šolski svet pooblast*, da dovoljuje po potrebi Ijudakemu učitelj-stvu dopuste, da se pripravi za me-ščanekošolaki izpit. Predlog je bil sprejet.
I d o m o s t, 6. oktobra. Ustavni odsek tirolskega deieloega zbora je izdelal volilno reformo, ki jo predloii deželnemu zboru. Načrt nove reforme določa: tajne volitve po občinab; ustanovi se splošna (četrta) volilna kurija, v kateri volijo Nemci štiri, Italijani pa tri poslance; mesta dobe 16, meato dosedanjih 13 poslancev; Število poslancev v kmetskih občinah se pomnoži sa 10. Ra* sen v splošni volilni skupini se zahteva povsod minimalni davek 8 K. Za splošno in enako volilno pravico potemtakem tudi na Tirolskem nieo, dasi imajo vedar klerikalci odločilno besedo.
Demonstracije v Pragi.
Praga 6 oktobra. Prvi povod za včerajšnje krvave izgrede so dali nemški dijaki, ki bo izzivali s pru-
LISTEK.
Slovensko-nemška meja na Štajerskem.
|£alturno zgodovineki in narodopisni doneski. Nabral A. B. (Dalje.)
Dne 7. avgnsta 1860. pa je priSel v (Soboto škof Anton Martin Slom- j ek ter zapisal v knjigo: Anton Martin S lome che k, Fürstbischof von Lavant Q Marburg. — Auf der bischöflichen isitation. — Doäel sem tretjokrat v rijazno Sobote, najšel stari kraj, pa ie starih znaneov in prijateljev, tudi ezik slovenski v tib planinah mira. Ako pa tudi slovenščina ^merje, naj živi naša sveta rimsko katoliška, kajti v Bebesih ne bomo govorili ne Po Slovensko, ne po nemško, *oipak po angelsko, ako bomo vredni. Ljubimo jezik materni, ljubimo domovino drago, pa nebes ae pohabimo, ki so naš pravi dom."*)
*) Značilno jc, da ae je že Božidar Raiö <r*noval teh lahkomiselnih škofovih besed, ter je ostale besede sicer prepisal, tu de* tiskane pa izpustil ter punk tiral
Te lastnoročno zapisane in podpisane besede povedo mnogo. Morda dobe razni idealisti, ki nam opisajejo pokojnega Slomška kot panslavista, ki mu je bilo reševanje slovenske stvari prva in edina skrb, sedaj pač nekoliko drn-gacne pojme. Šaljivo sem opomnil napram župnika: „Ubogi obmejni Slovenci! Ni dovolj, da se že za bivaaja na zemlji morajo učiti dveh jezikov, po smrti bodo morali vzeti v roko angelsko slovnico. V zadoščenje pa jim bodi, da se bodo morali tudi Nemci, ki se tako neradi nče drugega jezika, podvreči učenju angelskega jezika, ako bodo hoteli uživati nebeške sladkosti. Pa najbrže tudi v nebesih ne bo treba Nemcem poznati enakopravnosti.
Reče pa se lahko, da se je Sobota pod lavantinsko škofijo mnogo hitreje ponemčevala kakor pod graško. In to bi bil narodni škof Slomšek lahko preprečil, ako bi bil v Soboto pošiljal za narodno delo navdušene duhovnike in učitelje, ne pa le take, ki so delali edino za nebeško življenje. Ljudstvo v Soboti je Že «d nekdaj fanatično po-božnjaško, dokaz, da so se za časa reformacije pojavili v Soboti takozvaai skakavci (Springer).
Dne 10. avgusta 1860. je priiel v
Soboto „Janez Maje ig er, gimnazijski učnik iz Maribora", ki jr zapisal v knjigo: „Doeti res smo že morah чуојш noči ptujstvu Žrtvovati, pa upamo, da bodo Slovencam lepši časi zasijali (Prešeren!) in marsikaj bodo delavne roke rodoljubov poravnale in popravile u
Od 4. do 25. septembra 1860. je bival zopet v Soboti Josip Š n m a n, gimnazijski učitelj v Maribora, ki je zapisal v knjigo: „Bivši (?) tukaj po blagi gostoljubnosti svojega botra, če-stitega g. župnika I. D. (Divjaka) na šolskih praznikih. Kopaj e se in love sem zapazil, da se Sobočani, gori tako grajeni zavolj narodnosti »počnejo zavedovati s lo v. po kolen ja pri junačkem trudu g. župnika, ker popu-stivši gnnsobno sramežljivost obstoji (?), da po nateri razvi pet hiš vsi slovenski znajo in da so se nemški v šoli naučili. Celo šolski nČnik se počne slovenski učiti. Živili, le naprej !u
Od 9. do 11. novembra 1862. najdemo v knjigi zapisano; |Josip Kakave c, bogoslovec labudški (nmrl kot Župnik pri Sv. Andražu v Slov. goricah). Zapisal je sledečo pomembno pcamico:
Ti BiatrieamiU poteče!
■ezlobaik zgodb ti priia ai.
Č«j, Slava se nemilo joče,
50	sini ae izneverili. Zavest slovenska je zginila Beseda nemäka že cveti.
Le Btarcom še slovenska mila Beseda je, mladosti ni. O mladežl mtadež! po izgledi Ki atareov svojih ne živiš. Kultura nemška strup je, — vedi,
51	blagodušnost z njo moriš Napuh je kriv, da si počela Ta izdajavni zlobni čin. Prihodnost bode tebd klela Obaodil tebe bo spomin.
Končno najdemo leta 1869. zapisano: „Lavoalav Gregorec obiskovaje g. žnpnika in popotovavši na visoko Golico". (Dr. L. Gregorec je bil pozneje Štajerski državni in deželni poslanec ter živi še danes kot častni kanonik pri Novi cerkvi blizu Celja.) Ovekovečil se je v knjigi s sledečo pesmico:
„Dolgo ie vabile ste previsokih planin me
strmine
Priti s Slovenskih goric gledat tn üiryäi «vet SöboU dala mi je, veselit ee duhovnega znanca In radovmt se lepo slavnih Gotice višav. Toda le dvqje greai rado vanje mojemu srcu Tem« tolažbe »i n^jt', zelo upstojn ae solzim. Lesno bogastvo planin požira pohlepno sekira Polni ak opino m Žepe, vnukom e air' maStvom preti. V hišnih imenih Ijodi naletim na star'ga »lo-
venca,
Toda v besedi jo tqjc, Neme* is nat na tišči."
Najbolj vneti rodoljub v Soboti je bil župnik g. Jos. Divjak (od 15. novembra 1854. do 17. septembra 1863.). Le škoda, da ni še vsaj 10 let ostal, Sobota bi bila za Slovence najbrže rešena. Slovenci, ki so v njegovi dobi obiskovali Soboto, so vai poudarjali blagodejni preobrat na bolje ter proro-kovali Soboti glede Slovencev boljSo bodočnost. Potem pa je prišla z zaspanimi duhovniki slana reakcije.
Edine pisane slovenske besede, ki sem 'jih našel v Soboti, je nagrobni spomenik : „Tukaj počiva Mihel Laznik, rojen na 21 z p (?) Le 1886 umeri na 20 Ok Le 1903. Zemla mu bodi lehka!-— Nagrobni napis edini spomin na nekdaj slovensko Soboto! O ironija! Da pa Čitatelji vidijo, kaka je kulturna nemščina, ki osrečuje Sobotčane, navedem nagrobni napis, ki ga je skoval vsekakor najboljši izmed pismoukih So-botČanov. Napis se glasi:
Bür Kuhat Joh-aa Boderčnik ia Oesterben am 23/18 in Jahr 1889.
Wie eine Blame bi« ih aufgegangen Wie eiae Rose fiül ih ab kann kab Ih Lebea angefangen roti mik Colt ine kühle Or-
■kimi 6epiwtti ter konšno tudi dobili. kar 10 iskali. Ker eo imeli Nemei
■ •
vslod tega alabo Teat, aaotražili ao ai avoj kazino a motnim policijskim kordonom, kar je za aploioo volilno praviso demonstrujoče delsvse tako raakačilo, da ao napadli policijo ■ kamenjem. Ker ae je baje ia m no Siee tudi streljalo na policijo, ao po-lioaji iiatrelili salvo ia revolverjev. Množica se je ia bip razpršila in na mestu je leftslo več hudo ranjenih demonstrantov in polissjev, a v sosednjih ulicah so se domonntrantje abrali ter in ova metali kamenje ter Streljali na policijo. Policija trdi« da se je celo s oken in balkonov streljalo na njo, Tsled česar so tudi policaji streljali in kmalu je odmevalo po ulicah pokanje kakor v kaki bitki. Mladi vajenec, kateremu je policaj preklal glavo, se je imenoval Poličar. Po-aebno hudo ranjena je bila neka ne-priaadeta gospa, katero SO podrli policijski konji ter drli preko nje na tleh ležeče. pri nemškem gledališču je bila zopet bitka. Policija je streljala ter je bil neki mladenič zadet. Šele dva bataljona vojakov sta pregnala demonstrante iz notranjega mesta. Nato se je začelo isto delo v starem mestu. Množica je razdjala ved nemških trgovin. Po oeli ulici so bile pobite šipe. Prizadeti deli mesta so grozovito opuetoŠeni: Sipe pobite, tlak razdjan, povsod mlake krvi. Popoldne so se izgredi ponovili. Množina se je zabarikadirals ter streljala izsa barikad na policijo in vojake. Gledališče in vsa zabavišča so se zaprla. V predmestjih so izgredi trajali Se cb 10. ponoči. Policija pa je vso noč razganjala izgred-nike ter na vsako tolpo streljala. Število ranjenih je ogromno, a se ne da dognati, ker večina ranjenih se iE strahu pred policijskim zasledovanjem ni javila, temai se zdravi doma. Rešilna J družba je sprejela 47 zelo hudo in 160 lahko ranjenih izmed redarjev je ranjenih 23, izmed vojakov pa 16 mot. Policija je zaprla 130 oseb. Pri mnogih je dobila revolverje in bodala.
Za danes se oblasti priskrbele vse varnoatne odredbe. Iz Joiefovega sta prišla danes dva polka pešcev. — Namestnik je izdal poziv, v katerem se sklicuje na vladno izjavo glede volilne reforme ter grozi s sistiranjem političnih pravic in s* skrajnimi sredstvi (obsedno stanje), ako ne nastane mir.
Skoraj vsi časopisi so bili danes konfiskovani, ker so poročali o izgredih. Ko je prišlo v uredništvo »Pravo lidu« šest polioajev izvšit konfiskacijo, so jih delavci napadli, pretepli ter vrgli iz tiskarne. Ga policaj je baje bil smrtno ranjen. — Slušatelji češke tehnike so zapustili danes predavanje ter šli na ulioe demonstrirat za splošno volilno pravico. Slušatelji filozofske fakultete so sklenili š tr a j k.
Danes zvečer bo se izgredi po-
novili. V Kraljevih Vinohradib ja vojaitvo naatopilo proti isgrednikom a bajoneti ter je bilo več oseb ranjenih.
Dunaj, 6 oktobra. Ministrski svet je imel sejo ter sklenil, ako ae danes isgredi v Pragi ponove proglasiti isjemno stanje in naglo sodbo.
Poljaki in Madjari,
L v • v, 6. novembra. Pod vodstvom ogrskega državnega poslanca dr. Kovnega je prišel v Lvov večji addelek madjarskih dijakov. V avli politehnike ao priredili Madjarom na čast svečan zajtrk, pri katerem eo vseučilifični profesorji, mestni odborniki in dijaki napivali madjareko-poljskim simpatijam. Madjarski dijaki so položili na grob pesnika Micki e vri cz a venec, prisostvovali zvečer predstavi v narodnem gledaliSčn, zvečer pa je bil komers.
Kriza na Ogrskem.
Budimpešta, 6. novembra, Odbor peštanskega komi tat a
je sprejel resolucijo, da ne prisna novoimenovaneg* vel. župana T ah j j a prepove uradnikomu udeležbo pri umeščenju ter naroča podžupanu, da zaklene in zapečati komitatno palnčo, ki je last mnniaipija. — Y Kostnici so komitatni uradniki dali celo zaiidati vrnta stanovanja vel. župana, da ne more priti novoime novani vel. župan v svoje prostore.
Ustava v Örni gori.
Belgrad, 6. oktobra. Knea Nikolaj je izdal na črnogorski narod proklamaoijo, v kateri odreja v pospeševanje svobode, neodvisnosti, heroism n in patrijotizma svobodne volitve v novo ekupščino. Skupščina se skliče na dan av. Nikolaja (6. decembra). Nadalje se da jejo skupščini zakonodajne pravioe in posebne pravice pri sovlsdi.
Dogodki na Ruskem. Finci so zmagali.
Vlada je spoznala, da je preslaba, da bi zadušila revolucijo na Ruskem ter se je morala vdati. Car je podpisal manifest, s katerim ee na Finskem zopet odpravi vojaška obvezno« t, ki ве je bila vpeljala leta 1901. Istotako so se razveljavile vse odredbe glede orožnikov in javnih skodov. Nadalje se je naročilo senatu, da izdela deželnozborski red na podiagi splošne in enake volilne pravice, da takoj odpravi preventivno cenzuro, izdela zakonske načrte za tiskovno svobodo, za svobodo s h a j a n j a in združevanja. Vsi načrti morajo biti izgotovljeni do otvoritve deželnega zbora. Takoj po razglasitvi carjevega manifesta je nastal popolni mir, in vsi štrajkujoči delavci so ee vrnili na delo. Ljudstvo je vzra-doščeno in navdušeno.
Revolucija v Odesi.
Iz Odese je došlo skoraj neverjetno brzojavno poročilo, da je bilo pri anarhističnem divjanju zadnje dneve ubitih 3500, ranjenih pa 12.000 oseb. Vse bolnice, Šest velikih šolskih po-
ab jezt rub ill in den Roßengarten und tlin auli meine Eiern warten, Sie haben für mich füll gelitten, drum wirr (werde) ili bei Gott für ßie bitten liebe Ellern wei net ßiht ih bi» ver (vor) Gottes aagesilit."
Pa pustimo te žalostno-komične spomine. Sobota ostane za Slovence vekomaj izgubljena.
V. Bela. Sv. Ožbal«. Sv. Lovrenc. Ivnica.
Iz Sobote sem jo mahnil po äest-urni hoji na najvišji vrh Golovške planine (Koralpc), na 2141 m visoko Golico (Speikkogel;. Pripomnim, da slovensko ljudstvo imenuje ta vrh izrecno le Golca (Golica) ter je opisovalec je zikovse meje v „Prijatelju11 napačne razumel, nazivajoČ vrh Gorca ter piše v opazki: „Iz Gorce se je gotovo skovalo nemško „Koralpe", ker Slovenci še zdaj najviši vrh švanberških plaain naravnost „goro ali gorco" imenujejo. Ta opazka je gotovo napotila tudi g. Šumana, da v svoji knjigi istotako navaja ime Gorca. Tudi Božidar Raič pravi v svojem potopisu v „Novicah" leta I860., da sta s prijateljem s Sobote začela riti na
5000 Čevljev visoko Gorico. Z Golice sem ee vračal po srednjem gornkem razraetku v Belo (Wiel-Frcsem. Da je nemško ime prisiljena skovanka, dokazuje to, da še Slovenci v soseščini poznajo za to popolnoma ponemčeno gorsko župnijo le ime Bela. Da so tndi tukaj bivali pred sto leti Še Slovenci, o tem aam pričajo imena domačinov, kakor Gutschi, Maritschnig, Kriberneg, Jamcrnig, Mathiz, Gerbiz, Strametz itd. Uradi skušajo slovenska imena zatreti na ta način, da pišeje le vulgaraa imena posestnikov, kakor: Maxlipi, Petertanerl, Simerlsepel, Waldpeter itd. Na pokopališču pa sem zvedel, da je ta Waldpeter — Stramec. Drugih sledov o Slovencih v tej župaiji ni več. Ljadsko štetje leta 1880. je še našlo 4 Slovence, leta 1900 pa že nobenega več. Morda so res Že umrli ali pa so bili le drvarji ali oglarji. Natančnega o tem nisem mogel zvedeti, ker je župnik zelo nezaupljiv. — Na pokopališču sem našel ;rob velikega domaČega veljaka, ker napis nam pove, da počiva ondi „Anton Burghauser vlg. Winkler, Zimmerpolier, Ortschulaufseher, Todtenbesebauer und Vorbeteru. (last, komur čast!
(Dalje prih.)
alopjj, klinike in mnoge privatne hiie so napolnjene z ranjenci. V predmestnih alioah je bilo ponoši videti na stotino mrliče? in ranjencev. Govori se o nezaslišanih grozodejstvih, ki pa jih gotovo Židjo o hudobnim namenom izmišljajo ia Sirijo. Žene in dojence oo klali, otroke darili, jih metali |skosi okna na ulice, sploh se trpinčili svoje žrtve na aatanske načiae: zabijali so jim Žeblje v glavo, jim trgali jezike o kleščami, jih polivali a petrolejem ter zažigali itd. Materijana ikoda oo ceni na 20 milijonov mark.
Nemiri v dragih mestih.
V	Moskvi je bil včeraj krvav boj med dijaki in reakcijonarji. Dijaki so na svoje preganjalce streljali.
V	Rigi so biLi tudi včeraj krvavi poulični poboji, pri katerih je bilo S oseb ubitih.
V	R a d o m u je nekdo vrgel bombo v brzojavno poslopje.
V	Ivaaovnem in Vosnosem-s k e m so se pričela preganjanja Židov.
Istotako so bili krvavi izgredi proti Židom v Bahmntu, Kronstadtu, Sebastopolu, Tiflisa i. dr.
Deželni zbor kranjski.
IV. seja, dne 7. novembra 1905.
Predsednik dež. glavar Dotela, vlado zastopata def. predsednik Schwarz in okrajni glavar Haas.
Došle peticije so se odkasale pristojnim odsekom.
Volilna reforma.
Razprava o predlogih zaradi splošne in enake volilne pravioe ae je dant-e dokončala.
Poal. L u c k na a u n je obžaloval, da ae z nujnimi predlogi onemogoči vsako resno delo dež. zbora. Z nuj nimi preilegi se volilni red, ki ob-sto|i 30 let, ne bo predrugašil. R«klo se je, da tisti, ki plačujejo zemljiške in indirektne davke, morajo priti do besede. A to S3 gre vendar za drž. zbor. Jaz sem za splošno volilno pravico, a ne zato, da bi masa, ki Ш0 ne plačuje, major zirala davkoplačevalce. Če naj bo volilna pravica entka, ali naj imajo tudi ženske volilno pravico. Pri nas v deželi ni stvar nujna, če bi bila pri nas volilna pravica enaka in splošna, bi odločevala samo duhovščina. Reklo se je, da ie Nemcem treba tu usta aamašiti. Nemci so silno veliko storili aa kranjsko deželo in so pomagali dvigniti slovenski jezik in slo vensko kulturo. Dr. Sosteršč je aelo grozil, a Nemci bodo ostali, kier so, in se ne bodo dali raznaroditi, Nemci hočejo ostati v prvi vrsti Avstrijci. V interesu Slovencev samih je. da znajo nemški. Mi hočtmo v miru Živeti, a hočemo, da se nas respek-tira. Ugovarja proti temu, da bi splošna in enaka volilna pravica ustvarila slovansko državo. (Susteršič ugovar a. Luokmacn: Mi hočemo Avstrijci ostati — VI p» se hočete združiti s Hrvati. Susteršič: Ali Hrvatje ne spadajo k Avstriji? Luok-mann: Ne, k Ogrski. — Vpitje kle rikaloev.) Ako se pa hoče premeniti volilni rtd, se mora spremeniti tudi dež. red tako, da postane nemogoča vsakč obstrukcija.
Dekan Ar k o je govoril o go-spodstvu duhovščine, ieŠ, da duhovščina dela za narod in njeno gospod-stvo obstoji v ljubezni in hvaležnosti naroda. Dr. Tavčar mu je silno simpatičen. Pravil je, da je farška gonja klerikaloem ailno koristila. Na oto-tisoč ljudi pride 28°/« advokatov (Dr. Tavčar: Susteršič je tudi vmes) in le 4•/, duhovnikov. (Klic: Še teh je pre ve>č! Veselost) Dalje je pravil govornik, da škof nič ne kemandira.
■ A v škofa poslušamo, ako kaj pove, I a ne vprašamo, kdo je kaj rekel, marveč kaj je rekel. Duhovnik vpraša škofa, še sme kandi rati — kako pa svoje mandate izvršujemo, smo odgovorni samo volilcem. (Smeh) Pravi, da so sedanji duhovniki ravno tako koncilijantni kakor nekdanji in pripoveduje, kako ao s neke veselice spodili klerikalce. Duhovščino so liberalci povsod izbaonili. Kanzelparagrsfa sem prav vesel. Mi imamo časnike, ki oo razširjeni med ljudatvom in imamo društva. Če ae napravi kanoelpara-graf, bodo ljudje videli,„kako smo preganjani. Gibanje sa splošno in enako volilno pravico rase tudi v napredni stranki. (Dr. Tavšar: Saj bomo glasovali zs nujnost, vsi edini pa nismo, sij tndi vi niste vsi edini.)
Poal. dr. So h w e i t s e r je očital Luokmannu, da atoji na strogem kapitalističnem stališču Nemsi pravijo Luckmannu, da isle Nemei mir, a ravno veleposestniki so bili tisti, ki so v začetku deielnega sbora posku šali pri volitvah v odseke potisniti klerikalce ob sid. Grof Barbo je sploh vse povedal, kar se da navesti proti
splošni in enaki volilni pravlet in je đejsl, da so veleposestniki prijatelji kmetov. Zakaj so pa potem v zveni e stranko, ki je odločno proti kmeta k a. (Hribar: To ni real Kliei: Skandal!) Ker je klerikalna otranka o manjšini, pravi Schweitzer, da se kmetskemu ljudstvu ae more alabio goditi, kakor ee mu godi. Ker so tisti krogi, ki imajo politično rassodnost, zavosiH s drŽavo, naj ae poskusi s masami. Mi omo aa to, naj se preobrati vrše potem evolucije, ne potom vevoluoijs, a vsaka previsa se more le potom boja nresniliti. Grofa Barbo govor je bil reakcionaren. Glede kanselpara grafa sta napredna stranka in veleposestniki edini Kakor Periklej svojo Aspatijo, tako ima Periklej Hribsr svojo Aspssijo v veleposestnikih, ki so vplivali, da je predlsgsl splošno in enako volilno pravieo zs državni sbor. (Hribar: Saj jo hošemo tudi aa deielni zbor!) V mestih se liberalci boje socialnih demokratov. (Dr. Tavšar: Prav nič, ssj so le v Iinji faktor, in tsm si ie pri Vss.) Od kanzelp«-ragrafa se pa nspredna stranka ne more lošiti. Dalje je govornik kazal svojo nevednost o socialni demokraciji, nakar se mu je z galerije klicalo, da ne govori rennice. Hribar je raz-žalil socialiste in veleposestnike. (Klici: Sehweitatr pa jok« nad tem!) Zivesa liberalcev z Nemci ni rodila nobenega sadu v narodnem oziru (Hribar: Poglejte naše predloge!) Tudi meni je dr. Tavčar zelo simpatičen. Čs ima kdo aaslugo za razširjenju splošne in enake volilne pravioe, je to dr. Tavčar. Ta pa se je spckoril. Daroval je meščanstvo, ali daritev brez izročitve ne velja. V gotovih stvareh gremo vendar lahko skupaj. Hribar ima vedno v mislih »Stovenoa«, dr. Tavčar pa škofa (Klici: Škof je v nega kriv. Abcog šzof!) Z nerodno napredno stranko je tako, kakor i junakom Maupassantove povesti, ki je aaŽgal hišo, da bi videl svoj strah. (Dr Tavčar: Poznamo to povest Maupassant je bil takrat ie bolan, ko jo je spisal. Veselosi.) Kierikalizma nv boste uničili.
Sebweitzer je bolestno oogledal po galerijah, ker mu ni nibče ploskal.
Posl. dr. Susteršič se je skliceval na dogodke v Pragi in je vprašal, kako daleč smo še od revoluoije. Volilna reforma ni samo na poti, je že čisto blizu in danes stojimo na pragu uresničenja. Govore veleposestnikov lahko mirno poslušamo, ker mrtvi hitro jašejo. Naj še enkrat govore, dolgo ne bodo. Gautaoh je obljubil volilno reformo — koliko časn bo še trajalo, da se bodo veleposestniki v tem deželnem »boru ustavljali. Ker smo Že ravno skupaj in ne bo to več dolgo, ee moram vendar nekoliko z njimi baviti. Luotmaua |<= pozabil šteti. Rekel je, da obatrukoija traja Že pet let, traja pa le tri lata Luck-mann je reke!, da se more vprašanje študirati. To spominja na pravlpco o hudiču, kateremu se je človek prodal, da pride jutri ponj. Nspredna stranka hoče z zahtevo kanzel-par»grafa razburiti tisto meso, ki maršira za splošno in enako volilno pravico. Luokncann me te sum ničli. Poudarjal je svo|e avstnjan stvo, v nasprotju z menoj ki sem se izrekel za jugoslovansko politiko. Hrvatje so ravno tako pod habsburške diaastijo kakor mi in pod to dinastijo hočemo osnovati slovensko - hrvatsko skupno domovino. Nemci naj bodo po svojem Številu zastopani v tej zbornici, gresta jim torej kvečjemu dva mandata. Grof Barbo stoji na stališču: mi imamo privilegije, pa jih ne damo iz rok. Oslovska koia, na katero so zapisani privilegiji, ne bo nič pomagala, strla bo Vas (klic z galerije: Pa Vas!). Najprej je govoril Hribar in potem ajegov edini prijatelj dr. Tavčar. Hribar je rekel, da je aapredna stranka vedno bila za splošno in enako volilno pravico. Dr. Tavčar pa, da se to ni oficijalno nikdar sklenilo. Hribar je očital, da mi večkrat poadarjamo besedo ljudstvo, med tem ko se njemu dopada beseda narod. Kadar obsega ljudstvo vse stanove, naj tudi politični narod obsega vse stanove. (Hribar: Saj to sem jaz govoril.) Hribar je rekel, da smo klerikalci kupovali glasove. Kdo jib je kapoval? (Hribar: Saj je bil kaznovan.) Od vodstva stranke ni nihče dobil denarja. Ali sploh spadajo te stvari sem? Hribar je zavrnil jugoslovansko politiko v državnem zboru. Zakaj pa ne v deželnem zboru? Hribar je govoril o zvozi liberalne stranke z veleposestniki. (Hribar: Ta zveza je bajka.) Objavite to, da se bo sodilo, če je res tako nedolžna. Govornik se sklicuje na „Naš List", ČeŠ, ta simpatizira z napredno jstranko (Hribar: Protestiram) in seje izrekel o podpori gledališču. Mi Yam damo kar najmočnejšo garancijo za svobodno volitev. V volitve se vmešava tudi magistrat. (Hribar: Tsdi proti temu naj se uredi.) Pri zadnjih volitvah so se izdajale glasovnice, na katerih je bilo vpisano ime dr. Tavčarja. (Hribar: Pa tega ni storil magistrat.) Uradniki deželnega odbora so se silili, voliti dr. Tavčarja. Zakon o svobodi volitev bo
potreben, da se zavaruje svoboda de-lavea pred delodajalcem. O zlorabi cerkve govore največ tisti, ki hodijo najmaaj v cerkev. Nihče ni prisiljen hoditi v cerkev in zato je neumnost, zahtevati kancelparagraf. Napredna stranka zlorablja vero. Njena glasili pišejo dan na das zoper vero, da so faiji sami oderuhi. (Burno, viharao kli eanje: Res je! Žitnik začne razbijati in vpiti. Šuateršič: To eo same barabe. Baren prizor.) ŠnsterSiČ začne tuliti — klerikalci aa galeriji i njim. Žitnik razbija — na kar nkaže glavar eno galerijo izprazniti.
Strahovit šum. Dr. Tavčar (gla varju): Yi postopajte nepristransko — če gre ena galerija, naj gre tudi draga,
Šusteršič tuli kakor pijan: Yi dr, Tavčar ste vzgojili te ljudi. Dr. Tavčar: Kaj so Že Vaši ljudje vse na nas vpili.
Glavar zapusti svoj sedež in s tem je seja pretrgana.
Ker se klerikalna galerija neče umakniti, se todi ne umakne liberalna. Tu se kliče: Mi smo davkoplačevalci.
Reditelj Pire naznani, da sta ne „Slovenčeva" poročevalca Štef e in K r e m i a r nesramno obnašala. (Kliei: Aretira naj se jih I
Ko ste ee izpraznili galeriji, je dež. glavar zopet otvoril sejo in pozval dr. Suateršič a, naj nadaljuje svoj govor.
V svojem govoru je konstatoval dr. Susteršič, da je skrajna levica -ii danes tudi nadela kapo jakobinstva in se izrekla za „kanzelparagraf." ŠusterSić je z dvignjenimi pestmi grozil veleposestnikom, češ, da bodo to svojo postopanje še drago plačali.
Dež. glavar ga je zbog tega grajal in naglašal, da takšen nastop ni parlamentaren.
Nadaljevaje svoj govor, je SusterŠič pozival narodno napredno strank , naj opusti svoj boj proti duhovnikom, potem bo ponehal v deželi tudi konfe-sijonalni razpor iu ne bo treba nobenega kanzelparagrafa.
Govoreč o aferi župnika lirceta svetuje narodno napredni stranki, naj ве o župniku preje informira, predno nastopa zanj, in izjavlja, da je bilo ljudstvo v Sori zapeljano k nasilstvom ter pretaka radi tega skoro solze.
Katoliška stranka tira obstrukeijo, ker ima v to moč. Ako bi imeli v dri, zboru tudi toliko moči, kakor tu, bi tudi ob8truirali tako dolgo, da bi tamkaj iz-vojevali splošno in enako volilno pravico Postopanje drja. Tavčarja je popolnoma umljivo, ker skrbi za interese svoje etranke. Meščanstvo je mnenja, da bi mu splošna vol. pravica Škodovala. To je pa napačno mnenje, ker je zgodovina dokazala, da splošna vol. pravica ni.'mkjer odvzela meščanstva potrebnega vpliva. Dr. Tavčar ima to napako, da jc okle njen popolnoma v svojo strankino šablono, zato ne opaža velikih ljudskih interesov. On delaje požrtvovalno za svojo stranko, je res, toda to je egoi-stično, ker bi se moral brigati za splošne interese. Škof nam nič ce ukazuje. Če bi hotel v političnih stvareh kaj ukazati, ga naša strankane bo ubogala. V naši stranki odločujejo zaupniki oziroma njih pooblaščenci in poslat.i. Mi smo zgodaj vstali, smo pripravljeni za vse (dr. Tavčar: za vsak pretep vi ki pa radi še naprej spali (dr. Tav, čar: pa nas pustite spati, saj bo bolje za Vas). Mi pa se veselimo, da postane srečnejša Avstrija in nrečnejši njeci narodi.
Po dr. Šušteršiču je obširno govoril župan Hribar. Potem je dež. predsednik Schwarz zavrnil Šuštar biČev napad na sodišče in je tudi dol. glavar D e t e 1 a to zavrnil. — Po kon Čani debati so se s formalnimi popravi oglasili glavar Detel a, P o v š e, groi Barbo inLuckmann, na kar ee oba nujna predloga zastran volilu« pravice odkazala ustavnemu odsekn.
Koncem впје je dež. predsednik S c h \v a r z obširno odgovarjal na interpelacijo zastran dogsdka v Son.
Prihodnja seja bo jutri ob 10 dopoldne.
Dopisi.
Z Javorja. Nova gomila e« vsdiguie na našem pokopališču. N» Vernih duš dan smo položili v sena-l Ijo truplo moža, ki zasluži, da se k'»' ob njegovem grobu spominjamo m da mu posvetimo v njegov spomini te skromne vratioe. Saj vse n|fgovc| dolgo Življenie — dosegel je 80 leti — se je pošteno trudil, ne toliko zase kakor pa aa svojoe, vse svom življenje je bil pošten|ak in kreme nit anašaj, ki ga je ljubil veakdfJ kdor je bil kdaj i njim v dotiki. T> blagi starček je bil g. Jakob Indol oče tuka|šnjega zelo priljubljene^ g. župnika. Jakob Iodof je dobil p° tem, ko je odslužil vojake, slu№ sprevodnika pri južni ielesoici ' Ljubljani. Kot vojak se je bojev»' lota 1848 na Laškem pod alarnio> Radeokim. V Ljubljani ae je tud1 oženil in iivel mnogo let v srečne» sakonu. Is tega sakona Šivi še sedaj
Dalje v prilogi.