Kako naj spletem jopico
Nekega dne pride moja hčer, ki obiskuje šesti razred osnovne šole Toneta Čufarja v naši občini, s prošnjo, naj ji priskrbim nekaj linoleja, ker bodo v šoli menda spet nekaj izrezovali. Začudila sem se: »Kaj za vraga pa bo-ste poč.eli z linolejem, raje vzemite, v roke volno in se nayčite plesti, kvačkati, ve-sti...«
Zato semdvignila slušalko in povprašala v šolo, zakaj jih raje ne učijo ročnih del, saj časi vse bolj in bolj govo-rijo ročnim spretnostim v prid. Poglejmo samo okrog sebe in videli bomo, kako smo začeli ceniti ročna dela, kako ljudje (tudi moški se najdejo vmes) tekmujejo med seboj, kdo bo spletel lepšo jopico, skvadkaJ JepSi brezrokavnik in naše uJice so včasih prave razstave do-ma izdelanih pletenin. Ali veste, kaj so mi v šoli odgo-vorili?
»Razumemo vas, tovariši-ca, vendar razumite tudi vi nas: za ročna dela pri nas ni zanimanja...« sem jih dobi-Ja pod nos.
Menda je to pokazala lan-ska anketa, ko so otroci (ali starši, ne spomnim se na-tančno, na koga je bila na-slovljena) jasno zapisaii, kakžne dejavnosti si želijo v prihodnje na šoli Toneta Ču-farja. Jaz sem podčrtala, da pogrešam krožek, če ne celo pouk za ročna dela. A iz tega ni bilo nič.
Nas - ko smo še hodili v šolo - ni nihče vprašal, ali se hočemo učiti ročnih del ali ne. Morala sem se jih nava-diti, pa četudi so se mi te ure - naj priznam - gnusile. A naučila sem se nečesa, kar mi je prav prišlo kasneje -čez dvajset let!
Morda je jasno, da med otroki res ni pravega zani-manja za ročna dela, ker imajo drugih reči čez glavo. Vehdar menim, da otroci ni-so za to merodajni. Lahko da so nekateri starši za to bre-zbrižni, lahko pa je to tudi sam šolski kolektiv. Slednjo domnevo so mi potrdili na republiškem zavodu za šol-stvo. Jelica Mesesnel je deja-la tole:
»Zavod za šolstvo vzpod-buja vsakržne interesne de-javnosti na šolah. Zaželene so zlasti takšne, ki bi jih vo-dili bodisi starši bodisi zuna-nji sodelavci.«                     \
- Zakaj potem ni krožkov za ročna dela?
»To je odvisno tudi od šol-skih kolektivov. Nekateri so zelo dejavni, drugi niso. Za ročna dela smo leta 1975 iz-dali posebne brošure, ki go-vorijo o osnovah šivanja, ve-zenja, kvačkanja, pletenja, ker smo želeli, da bi ti krožki posebej zaživeli. Ponekod so tudi zaživeli in otroci prire-jajo razstave svojih ročnih del, da človeku kar sapo jemlje - toliko lepega napra-vijo. Drugje pa nič...«
Najlaže je reči, da ni zani-     prosim, spleti mi tak in tak
manja, pa je. Mislim, da bo z     pulover... Poudarjam, da je
menoj marsikdo delU mne-     dolžnost šole, da se dekleta
nje, če ne prej pa ob hčerini     (fantje) same naučijo plesti
(ali sinovi) prošnji: »Mami,     puloverje.            Albina Adamič