MARIJIN LIST
XXXI. Štev. 2.	Februar 8. 1935.
Rožice z duhovnih vaj pred delitevjov subdiako-nata našim letošnjim novomešnikom.
Jezuš.
D. S. Merežkovskij je pred par leti napisao knigo „jesiis
der Unbekannte" (Nepoznani Jezuš), pred kratkim pa nadalii-
vanje prvoga, knigo „Jesus der Kommende" (Pridoči Jezuš), štere drugi del bo kniga „Tod und Auferstehung" (Smrt i Vstajenje). Od vsega toga pišejo, da je „zdriižitev najfinejšega bo-goslovnoga izražanja, globoke ruske vere (pisateo je Rus) i zviin-rednoga umetniškoga podajanja kak dozdaj mogoče nindri indri." Prispodablajo pisatela s svetim Janošom Evangelistom. Delo v istini tudi zasluži takšo sodbo. Vporablenoga je ogromno gradiva, mogoče največ kak je sploj što pisao od Jezuša; poleg toga pa pisateo sam ešče iz vsega toga izlušči čudovita verska odkritja. Knigi sta preči dragivi, ali što more, naj si jivi le naroči (pri Grethlein & Co, Leipzig prva, druga pri Huber & Co, Fra-nenfeld) pa ga izredno razveseli. Nešterne male nepravilnosti vsakši, ki je v veri.podvučeni, sam popravi sproti.
M i 1 o š č a.
Sneg ide. Nikaki bi pravili: „pleve sejajo". Pa je rejsan preči spodobnoga, samo neslišno je, tiho kak božanje milostne roke, mehko kak česano perje. Od začetka tak redko, nato zmerom bole na gosto, „milošča za miloščov". Pa tudi v viheri, kak na prve risale, ali snežinke same ostanejo tihe, samo način je drugi, ar so drugi liidje, okornoga, trdogasrca. Na okna neslišno klonka kak milijarde belih cvetekov, kak Jezuš v skrivnom Razodetji : „Stojim pri dveraj i klonkam" na dušo. Blaženi, ki odpre: „K njemi pridemo (s. Trojstvo), v njem se naselimo i bomo ž njim večerjali." Bože Kralestvo je spodobno krali, ki je pripravo goščenje i po svojih slugah vse pozvao, vse liidi. Pa vnogi stoji trdo, ne premekne se kak drevo, boža milošča ne najde mesta, gde bi se nastanila, nemre se ga oprijeti, človeka s trdov rečjov: Neščem! Poglednite druge: nagnoli so se kak modri na poti k božemi Deteti; priklonjeni idejo, sneg — milošča je najšla mesto, gde lehko ostane. Glas kričečega v pustini: Pripravite pot Gospodi, vsaka dolina naj se izpuni, vsaki breg naj se znizi; krivo naj se zravna, braskavo postani gladko!" Odvržimo malodušnost, čas je, dastanemo iz spanja, den se.je približao; vsaka gizda naj se raztopi pred velikim Bogom, pred
Večnim Šuncom. Ne hodimo več vsakši po svojoj poti mi, ovce njegove paše, naravnoč proti Njemi; tudi najmenše zvišavanje naj henja.
Kak brnenje blagoslovlenih zvonov se zaletavle v naša srca, kak pluskanje božega morja, veter Duha, ki piha, gde šče.
Kak male so nešterne snežinke, kak „pikica na i", kak velke so druge kak bleščeče zvezdice, vse pa tak bele kak naše mučanje pred božimi djanji, pred vsakov miloščov .. .
Središče.
Sedem je svetih svestv: prvo je krst, drugo potrdjenje, tretje oltarsko svestvo; pokora i slednje mazanje; cerkveni red i hižni zakon. Kak brat pa sestra: krst — potrdjenje, pokora — Slednje mazanje, cerkveni red — hižni zakon; kak dvojčka. Samo tretje, oltarsko svestvo nema para? Nema, ar je vnogo več, venec vseh treh dvojčkov. Poslušajte!
Krst je dveri v bože kralestvo. „Če se što znova ne rodi (duhovno) iz vode i Svetoga Duha, nemre vstopiti v bože kralestvo." Krščeni smo najmre v smrt Jezuša Kristuša pa tudi v vstajenje, naj tudi mi, kak On, začnemo novo živlenje" bože dece, bratov i sester Boga-človeka Kristuša Jezuša, ja, meso Njegovoga mesa, tela i kost (čonta) Njegovih kosti. Ferma pa to potrdi. „0 Bog, potrdi to, ka si v nas včino", povišaj nas v vojake. Boža štelinga, nabor: potrjen je! Boži borci, Kristušovi mladci i mladenke, Jezuša Kristuša Krala, Vladara; odločno, vsi-gdar i povsedi, tudi javno, se borimo proti vladarstvi krnice toga sveta, proti šatani i njegovim. Takše je nadaliivanje krsta v no-vom svestvi potrdjenja. Oltarsko svestvo? Zakluček vsakoga! Pri nas šolska deca, samo krščena ešče, pa že hodijo k oltar-skomi svestvi, pred fermov. Da bi samo šče bole hodila! tisti den, gda sprejmejo svestvo potrdjenja od piišpeka, ali ne pristopijo tudi k angelskomi stoli? V prvih časaj krščanstva so celo vse troje delili isti den: najprle krst, nato potrjenje (tudi navadni duhovniki so ga delili, zato pa ešče dnes v posebnih prilikaj mešnik zamore dobiti od pape dovolenje, da ferma, posebno s misijonskih pokrajinah), nazadnje sveto prečiščavanje, zavživanje Gospodovoga tela, da rejsan postanemo „meso Njegovoga mesa."
Pokora v latinščini penitentia od korena reči „penitus"= globoko, ar mora najglobše segnoti, v mišlenje človekovo. Spreobrnite se, bože Kralestvo se je približalo ! s temi rečmi je začno svojo predgo sv. Ivan Krstiteo, isto tak sam Jezuš. Grki so pravili „Metanoeite", Rimci bi postavili „Transmentatitio", spreobrnitev mišlenja, inačiše, drugo mišlenje kak ga ma svet, liibezen do trplenja, do križa. In od spovednice, ali ne vstanemo samo zato, da znova pokleknemo pred oltarom ? Svestvo pokore, svestvo smilenja, balzam za rane, oli i vino, ki ga je prineseo nebeški Samaritan, Odrešenik. Za rane, male i velke, smrtne, gda duša merje. Pa tudi gda telo mera, dobi pomoč i ozdravi, če
je to na hasek duši, v vsakom slučaji pa dobi moč za zadnji, najhujši boj s peklom. Prle kak nam sveča vgasne, obslednjim naj-bole zagori. Tii je svestvo slednjega mazanja, skrivnost, zato sta med sv. spovedjov i sv. mazanjom duhovnik i betežnik sama, nato pa znova na to dvoje bože Sunce, Gospod v belom kriihi. Blažena Trojica svestev, sedmeri odsev presvete Trojice? (zato sedemkrat na den hvalo spevle Gospodi z brevirom). Stopnje mešniškoga posvečiivanja, ali ne vodijo k povzdigavanji pri sv. meši, v najvekšo tišino vsake daritve? Cerkveni red, dostojan* stvenik v cerkvenoj, v duhovnoj vojski; Jkleriki,] mešniki, piiš-peki, papa. Ali se ne delijo, če že ne vsi, pa bar višji redi, med svetov mešov ? I posvečiivani, ali ne pristopijo k sv. pre-
čiščavanji? Pa s kakšov pobožnostjov vnogi! Hižni zakon: ali
nemarno celo posebne meše za zaročnika i zaročnico, med šte-rov dobita blagoslov i — pristopila bi naj tudi k Gospodovoj večerji! Da sta pa cerkveni red i hižni zakon jako špodobniva, kaže dejstvo, da se v žalostnom slučaji, če što izpodbija velav-nost svojega posvečenja, zadevo ravnotak obravnava cerkev kak v zakonskih pravdaj.
Vsa svestva se dokončavajo v oltarskom svestvi, kak v središči kroga, kak planeti okoli sunca. Tiidi sv. meša, gde se rodi to najčudovitejše svestvo, je središče vse pobožnosti. I s kakšim veseljom gleda deviška Mati Cerkev na sv. mešo! Edino te mešnik zavživa Gospoda tiidi pod podobov vina po zavžitji sv. hoštije, z rečmi: Ka naj povrnem Gospodi za vse, ka mi je povrno ? Jezušov kelih V/emem v roke i zazavao bom ime Gospodovo. Med hvalov ga bom zazavao i rešen bom svojih so--; vražnikov! Gospod je pravo: Jaz sem vinska trta; da bo vaše veselje popuno. Tiidi toga ne spreglednite, v šterom časi se sme vršiti sv. meša: od rane zore do poudneva samo; od prvoga, najslabejšega prihoda svetlosti do najsilnejšega žara sunca, ja, bože Sunce, Jezuš Kristuš je poznao samo rast do najvišiše točke, do najgroznejše smrti — na križi i zato je pa tiidi stano v nedostopnoj svetlosti i v toj žive na veke z Bogom Očom v edinosti s svetim Duhom na veke vekov!
Sredina tjedna, sedmerih dni sreda, posvečena sv. Jožefi tak tihomi, ka v evangeliomi niti edne reči ne spregovori, pa njemi vendar ide prva čast za Marijov! Spregovori, sv. Jožef! Nemre, ar čuva nezgriintano skrivnost. Ali mislite, da njegova predpodoba v starom zakoni, egiptovski Jožef, tak malo pomeni? Vej je pa senjao od snopja i Faraoni je istotak razložo tudi senje od pšeničnih klasov. Iz pšenične mele so hoštije; od sv. Jožefa moli Cerkev: Postavo ga je (Bog) za gospoda svoje hiže (Cerkve) i za prvaka vsemi svojemi imanji, za hranitela božega Sina, svete pšenice za vse lačno liistvo, tudi za enajstere Jože-fove brate, ki so ga šteli bujti zavolo gizdave nevoščenosti. Mogoče Jožefov den čuva spomin na tiste jezere liidi v piistini, štere je Gospod našito s par ribami i kriihi. Pa na vse tiste milijone sv. meš, ki so se i se bodo daruvale na zemli do konca
Sveta. Mogoče je to jutrašnji začetek tridnevnice: sreda, četrtek, petek; v sredo zakrita govorica od skrivnosti, v četrtek se zasveti v poudnevnoj svetlosti zadnja večerja, v petek pa večerno rdeči od krvi, prelijane na Kalvariji, ednok za vse čase i kraje. Sv. Jožef je prebogat.
„1 tudi ti, častitlivi očak, sv. Jožef, pridi nam na pomoč s svojim mogočnim varstvom i izroči naše misli po Mariji Jezuši."
Jožefov moški obraz je spreleto smehlaj.
Pa drugih šest dnevov?
Prvi je Gospodov, nedela, začetek prvoga stvorjenja, ki se je pregrešilo, pa tudi prerojenoga, zato posvečena krsti, začetki novoga živlenja v Jezuši Kristuši.
Drugi den nadaliije, vtisne novo neizbrisno znamenje sve-
stva potrjenja, den sedmerih darov sv. Diih&.
Ravnotak tretji, višek, cerkveni red, duhovni zakon.
Naslediije sreda, vse je pripravleno za — oltarsko svestvo, vse! Više je človeki ne mogoče stopiti, nebesa doprinesejo k tomi samo ešče blaženo gledanje, iz lica v lice, Tistoga, živoga, poveličanoga Boga-človeka, ki ga v oltarskom svestvi pod po-dobov kruha i vina vživamo. Najvišiša točka polkroga.
K toj točki hrepenijo tudi sledeči trije dnevi:
Peti den (zato pravzaprav nej „četrtek", štrti, Cerkev ga v svojih spisaj prav imenuje) svestva pokore, ki naj izžene iz nas šatana, če z grehom pride v naše srce kak v Judašovo pri zad-njoj večerji, pri najslajšoj večerji, ki ma vso sladkost v sebi.
Šesti den (takzvani „petek", peti se razmi, pa krivo) pa svestvo slednjega mazanja na spomin, ka so te den mrtvoga Gospoda položili v grob z dišavami mire in aloe, nas pa pred smrtjov mazilijo, da dobimo nebeško dišavo, močno milost za ostri boj. Den presvetoga Srca Jezušovoga, ki se je dalo odpreti, naj bi vidili, odket dotekajo vse milosti, vsa svestva, tudi zadnje pred smrtjov, po šteroj nastopi večni pokoj i svetlost.
Sedmi den je pa Marijin, sobota, v čast hižnomi zakoni? Latinci pravijo matrimonium, matris manus, materino breme, ar mati mora največ trpeti z detetom, deviška mati Marija z duhovnov decov.
Čudovite misli se rodijo v blagoslovlenoj tišini duhovnih vaj — pred tabernakulom. —
Pa euharistični kongres za celo državo Jugoslavijo bo letos, zadnje dni junija, v Ljubljani.
„Hodi k oltarskomi svestvi . .
„Nega niednoga driigoga tak velkoga naroda, ki bi meo krive bogove (bolvane), šteri bi se njemi tak približali, kak je naš Bog bluzi nas": Samoga sebe da v hrano našim dušam! lzpunjenije davni sen človeštva po najtesnejšoj združitvi z Bogom.
Hvala i zahvala vsako megnjenje najsvetejšemi i najbole božemi svestvi.
Blagoslovleno sveto i nevtepeno poprijetje blažene Device, Bogarodice . . .
Živlenje BI. Device Marije, Matere Bože, Naše
Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža službenica:
Marija z Agrede.)
Druga kniga. — 1. Daru vanje prečiste Device v hrami.
Gda so se spunila tri od Boga določena leta, so šli Joa-kim i Ana z nekelko rojaki iz Nazareta v Jeružalem, da spre-vodijo v hram pravo „Škrinjo zaveze", prečisto Devico Marijo. Sveta družba je stopila v blagoslovleni dvor brez vidnoga spremstva, ali obkrožali sv jo nevidni angeli. Ana je vodila svojo hčerko za roko. Roditelje i dete so pobožno molili Boga. Božanski sijaj je razsvetlo hram i čiio se je glas: MPridi zaročnica
i odebranka moja, v moj hram, gde mi boš po mojoj voli do-prinašalk daritve hvale i blagoslova".
Kak hitro je bila Marija prekdana duhovniki, že so jo od-pelali v stan devic, ki so se tam v skromnosti po svetih šegaj vzgajale do ženitve. Tu so bile prvorojene hčeri kralevskoga roda Judovoga i diihovniškoga roda Levijovoga. Petnajset stub je vodilo v te hram.
Tu so sprijali mlado Kralico drugi duhovniki. Eden jo postavi na najdolnjo stubo. Marija zaprosi dovolenje, da vzeme slobod od svojih roditelov. Ar so njoj dovolili, poklekne pred nje, zaprosi njihov blagoslov, kiišne jim roko i se preporoči v njihove molitve. S skuzami so roditelje sprevajali svoj blagoslov.
Puna radosti odbeži Marija po stubaj. Ne se je zglednola nazaj na stariše, niti ne potočila skuze, ne je pokazala najmenše bolečine ločitve. Vsi so se čiidivali takšemi dostojanstvi i ja-kosti. V stani devic jo velki duhovnik Simeon preda prerokinji Ani i driigim vzgojitelicam.
Žalostniva i siromaškiva sta se povrnola Joakim i Ana brez svojega zlata nazaj v Nazaret. Vsevišnji jiva je tolažo v njeva bolečinaj. Velki duhovnik Simeon je ne znao za skrivnost deteta, ki so njemi ga prek dali, a sprijao je rasvetlenje, da je ona sveta odebranka Gospodnova. To, ka je Jakob gledao v sne, se je spunilo, gda se je Marija zdigavala po stubaj, ar so jo sprevajali angelje. Na najzgoranjoj stubi jo je dočakao sam Bog, da sprime hčerko i zaročnico. Na kolenaj je Marija zaprosila svojo vučitelico za blagoslov, da bo dostojna, da de jo bogala i se od nje včila. Ona jo je radostno sprejela i njoj obečala, da njoj bo mati i pomočnica. Ponižno pozdravi Marija tiidi device, izkaže njim dostojno čast i vsako obine. Zaprosi je, naj jo kak starejše i bole sposobne včijo i naj njoj zapovedavajo.
2. Marijino bivanje v hrami. — Vidne i nevidne milosti, štere je sprejela. — Njeno dobrovolno siromaštvo.
Ana je vredila Mariji sobico. Marija prigne lice, kiišne pod i se zahvali Bogi za novo dobročinenje držeč se za nevredno toga. Nato se obrne k angelom i zaprosi, naj jo včijo na njene
dužnosti i naj ostro vršijo svoje dužnosti nasproti njoj. Dvanajst angelov je zaprosila, da tolažijo njene roditele v žalosti i samoti, če njim Vsevišnji to dopusti. Marija se čudovito okrepčana za-mekne. V sijajnom oblaki je bila s telom i diišov zdignjena v najvišiše nebo, gde jo je milostno sprijalo presveto Trojstvo. Z drugim novim darom razsvetlena je spoznala božanstvo jasno, v bistvi. Bog Oča njoj pravi: »Golobica i liiblenka moja, moja vola je, da vidiš blago mojega nespremenlivoga bitja pa tudi brezkončne dovršenosti i nevidlive milošče, ki sem jih odredo za duše, štere sem odebrao za herbaše svoje slave i štere odreši krv Agnjeca, ki za nje merje. Spoznaj, hčerka, kak sem daroviten do svojih stvorov, ki me poznajo i liibijo; kak istinski sem v rečaj, veren v obečanji, močen i čudoviti v delaj. Pomisli, lublenka moja, kak nepogrešliva je istina, da tisti, ki me nasle-diije, ne hodi v krnici. Ščem, da boš ti moja odebranka, svedo-kinja mojega blaga, ki sem ga pripravo, da zvisim ponižne, obogatim siromaške, da se zaničavani častijo i da nagradim vse tisto, ka do liidje činili i trpeli zavolo mojega imena".
Marija je prosila, naj njoj bo dopuščeno, da dela i trpi za Boga. Vsevišnji je posliihno molbo. Nadale zaprosi dopiiščenje, da pred licom božim položi štiri obliibe: čistosti, siromaštva, pokorščine i stalnoga prebivanja v hrami. Prvo obliibo je sprijao Bog včasi (taki), a ostale pogojno. Ali itak se je Marija oponašala v svojem deli i živlenji kak da bi položila vse te obliibe.
Po tom razumskom videnji je nasleduvalo slikovito, v podobi (imaginarno). Nekši najvišji serafini se približajo milosti punoj, da jo nakitijo z različnimi simboličnimi (ka nekaj dru-goga pomeni) lepotijami. Najprle so zasijala njena čutila v svetlosti milošče i lepote. Te so jo odeli s sijajnov halov i opasali s svetlim pojasom bleščečih i prozornih (ka se skoz vidi) dragih kamnov. Okoli vrata so njoj vrgli trak s tremi velkimi dragocenimi kamni, znamenje vere, viipanja i liibavi. Sedem prstanov na prstaj je značilo sedem darov svetoga Duha. Glavo so njoj olepšali s sijajnov kralevskov koronov. Plašč njoj je bio nakvačkani (naheklani, štrikani) z rečmi: Marija, hčerka večnoga Oče, zaročnica svetoga Duha i mati istinske Svetlosti. Zadnji naziv je ne bio poznani Mariji, nego samo angelom, ki so jo obkrožali.
Z božega prestola se začiije glas: „Ti boš naša Zaročnica, naša odebrana izmed vsej stvorenj na vse veke. Angeli ti bodo služili i blaženo te zvali vsa plemena i narodi".
Vsevišnji teda jemle ponižno dete za svojo Zaročnico. Naj-poniznejša je stala med ponižnimi v brezdni liibavi i čiidivanja. Osramočena se ponizi pred Vsemogočim i obečavle večno, ne-zlomlivo liibav. Gda njoj je dopuščeno, da prosi kajkoli želej, moli prisrčno, naj Vsevišnji pošle svojega Edinorojenoga liidem v pomoč, da seznani z Bogom ščista vse liidi. Za svoje roditele je prosila, naj njim boža roka dare povnoži, ka do mogli
tolažiti siromaške i nevolne. Za sebe, da spunjava božo volo i Bogi postane mila.
Gda je bila Marija primlena v hrami, je prekdala svojoj vučitelici vse, ka njoj je njena sveta mati dala za potrebo, krep-čilo, žitek, ja celo knige i plašče, pa jo zaprosila, da se vse to podeli siromakom. Vučitelica posliihne njeno prošnjo i tak je Marija postala med svojimi družicami najsiromaškejša. Posedii-vala je samo prisrčno liibezen do Gospoda, svojo ničevnost i ponižnost.
3. Od popolnosti, s šterov se je Marija držala navad hrama i ka njoj je bilo naloženo.
Marijino delo v hrami je bilo najdovršenejše i je prekosilo
pojme (misli) vseh liidi i angelov. Najprle je prosila v najglo-bokejšoj ponižnosti duhovnika i svoje vučitelice, da oni ladajo ž njenim živlenjom i delom. Pred vsako od teh oseb se je vrgla na kolena, da sprime njihove naloge i bi vstrajala v tom položaji, če je ne bi silili, naj vstane. Naložili so njoj, da ob 8 vori večer ide na počinek, a ob 2 vori da stane i do 9 vori moli i Boga slavi. Od toga časa pa do večera naj se bavi z odrejenim ročnim delom i s čtenjom sv. Pisma. Pri jeli njoj priporačajo dostojno zmernost. Vse te odredbe je Marija klečeč poslušala, nato kiišnola roko duhovniki i vučitelici. Marija se je trudila, da včini vnogo več, nego so želeli od nje. Naravnoč skrbela je, da bi opravlalala najnižiše posle, čistila prostore, prala posodo. Poleg toga je po svojem znanji spoznala vse skrivnosti i običaje hrama. Včila se je vsega kak vsaka druga vučenka i ne je opustila niednoga dela, pa naj je bilo tiidi najneznatnejše. Vsako jutro i večer je prosila svojo vučitelico, da jo blagoslovi, pa njoj je te kiišnola roko. To je včinila vsakokrat, gda njoj je vučitelica naložila kakši čin ponižnosti ali njoj dopustila, da ga včini. Večkrat njoj je kiišnola z dopiiščenjom tiidi noge. Naskori je pridobila vsa srca v svojov pazlivostjov i liibavjov. Vsakoj devici, ki se je ž njov gojila v hrami, je bila poslušna, kak da bi njoj ta bila vučitelica. Neprispodobna je bila Marijina lepota, milina i liibkost, ki je privlačila vsakoga brez izjeme. Ali boža Previdnost je obviizdala žele onih, ki so njoj šteli izkazati zviin-redne dokaze liibavi i poštiivanja.
Pri spanji i jeli je bila Marija najbole zmerna. Odpoveda-vala se je tiidi potrebnomi sne i jeli. Da zadosti jakosti poslušnosti, je šla na počinek ob določenoj vori. Na svojem poniznom i siromaškomlležišči, štero je kitilo cvetje njenih jakosti i štero so čuvali najvišiši serafi, je ona vživala (zviin blaženoga gledanja^ večnost) vnogo več "spoznanja i prisrčnejše liibezni kak verostiivajoči serafini sami.
Skrbno je razdelila vreme i odredila za vsaki poseo najprimernejše vore. Staro sveto Pismo je skrbno čtela. Niedna skrivnost v njem njoj je ne ostala nerazrešena, zviin njenoga zvanja. Bog njoj je vse odkrivao. Skrbno je pitala tiidi svoje
angele za tanač. Če bi Marija napisala vse, ka je znala, bi meli vnožino nebeških spisov, pa dovršenejše spoznanje i glo-bokejši navuk kak je tisti, ki ga poseduje krščanska Cerkev. S tov najvišišov punostjov nebeskoga znanja, se je Marija poslii-žavala, da hvali, lubi i časti Vsevišnjega. Nieden trak svetlosti jo je ne obsijao zabadav.
4. Visika stopnja Marijinih jakosti.
Marijina duša je ne bila obtežena s slabimi nagnenji kak druge duše Adamove dece, ne njoj je trbelo obvladati te napake, a podvržena je bila bolečinam, nagnjenosti, da si odpočine i da opusti delo, štero je ne bila dužna činiti. Z najvekšim na-
porom se je trudila, da obvlada vsa naravna nagnenja. Vse njene jakosti so težile za najvišjov popunostjov. Nikdar je ne bilo mogoče praviti: to ali ono menjka do popunosti. Primlenim jakostim so se pridružile tudi tiste, ki so bile pridoblene z va-jov. Skupni fundament teh jakosti, naravna jakost, je bila v Mariji najdovršenejša. Zakliičke je stvarjala z neprispodobnov živah-nostjov i istinitostjov. Pritom njoj je pomagalo valano spoznanje vsega stvorjenoga, posebno nebes, sunca i drugih zvezd i vseh prvin (elementov). Vsa stvorenja je pozavala, da hvalijo vsega Stvoritela, a se je vtriidila, da tudi človeka potegne za sebov, da po njoj pride do spoznanja.
Vlejane jakosti se delijo na dvoje. Prve so tiste, šterim je predmet sam Bog, zato jih zovejo teološke ali bogoslovne, a te so: vera, viipanje i lubezen. V drugih so vse ostale jakosti, ki v sebi zadržavajo kakše vremenito dobro, ki vodi dušo do nje-noga končnoga namena, do Boga. To so moralne (dobre navade) jakosti, ar se nanašajo na jakost, pravično živlenje. Ar je teh jako dosta, so skrčene na štiri glavne jakosti: modrost, pravičnost, zmernost i moč, zovejo se pa tečajne (kardinalne) jakosti.
Marija je posediivala od svojega prvoga vremena živlenja vse jakosti, ki so njoj bile potrebne za dovršenost njene diiše. Bog jo je napuno z vsakim dobrim i zdigno do najvišje stube dovršenosti, kak daleč je samo mogla njegova vsemogočnost zdignoti sam čisti stvor, ki je bio odrejen za Mater njegovoga Sina. V jakostaj je neprestano rasla; bogoslovne je s svojimi zaslugami zvisila, a tečajne (okoli šterih se vse vrti) je sama proizvala i jih povnožila s svetimi djanji.
Središče vere — sveta meša.
(Dale i konec.)
Navadno se je delila sv. meša v 4 dele: evangelij, darii-vanje, podigavanje, prečiščavanje ali obhajilo. Nego zgodovinski razvoj kaže 2 glavniva dela: pripravo i daritev. Priprava trpi od začetka do končanoga evangelija. V starih časaj so bili tisti, ki so se pripravlali na krst, samo pri pripravi. Šče zdaj se jas-
no vidita teva 2 dela pri slovesnoj piišpekovoj meši: priprava se ne vrši pri oltari, nego pri piišpekovom troni.
Prvi del sv. meše je tak priprava, ki trpi od začetka do dariivanja, s šterim se začne pravi daritveni del sv. meše. Priprava sama pa se deli tudi v 2 dela: v prvom človek guči k Bogi — molitvena boža služba, v driigom deli Bog guči človeki — poučna boža služba. V prvom deli priprave molim — človeča reč, v driigom deli poslušam — božo reč.
Prvi del priprave me zdigne k Bogi po štirih stopnicaj: požaluvanje, hrepenenje (kirie), slavospev (Gloria), prošnja. To je tak naše prvo opravilo, da molimo te štiri molitve. — Kak že ime pove, se v pripravlalnom deli sv. meše pripravimo za sv.
daritev. Zato najprvle s požaluvanjom očistimo duše prahu malih grehov (velikih se moramo pri spovedi). Mešnik moli pred oltarnimi stubami očitno spoved, nato tudi verniki. Obtožba i požaluvanje nam izprosi pri Bogi odpiiščenje. Zato mešnik olajšani stopi po stubaj navzgor i mi zdignemo glave.
Sledi Kirie — Gospod vsmili se: po trikrat se obračamo k vsakoj božoj osebi. To je nekakšno klonkanje pred božimi vrati: sv. Trojstvo prosimo, naj se nam smiluje v našem hrepenenji. To hrepenenje po Bogi je nekakšen advent — čas pričakuvanja.
Tomi adventi sledi božič — Gloria. Vsaka meša je mali božič, vej pa pride Bog na zemlo. Zato tudi pri meši spevlemo angelsko pesem: Dika Bogi na višini i mir liidem na zemli. To je namen, zavolo šteroga je prišeo Kristuš na svet: da povrne Bogi diko, štere Ga je greh oropao i da zmiri liidi z Bogom.
Kda smo v Gloriji počastili trojedinoga Boga, se zdignemo šče za edno stubo. Mešnik nas pozove: Oremus — molimo. Ne pravi: jaz ščem moliti, nego: vsi zdaj molimo. Nato zročimo po mešniki Bogi prošnjo svete Cerkve, štera prošnja je pri vsakoj meši driiga. Po vsoj zemli se isti den zdigavle k Bogi ed-naka prošnja. Kaplica, ki spadne med dežjom na zemlo, nikaj ne pomeni. Kda se pa združijo kaplice v močen potok, se nikaj nemre protipostaviti njihovoj moči. Prošnjo, ki jo pošila k Bogi vsa Cerkev, bo Bog zagviišno posliihno. Ve jo pa izroči duhovnik po Jezuši Bogi Oči.
Tak smo se zdignoli k Bogi v prvom deli priprave: po-žaluvali smo grehe, po Bogi hrepeneli v Kirie, ga častili v Gloriji i prosili v prošnji. To je bila naša človeča reč k Bogi. Zdaj pa naša viista tiha gratajo i poslušamo. Ar v driigom deli priprave Bog nam guči i to najprle v berili (lekciji); tii nam guči Bog po rečaj apoštolov ali očakov i prorokov staroga zakona. Nato nam Bog guči v evangeliji. V berili nam je gučao po svojih sliižabnikaj i v evangeliji nam pa guči sam boži Sin. Ob tretjim nam Bog guči po svojoj Cerkvi, po diihovniki, ki nam razlaga božo reč. Zato je bila nekda predga vsikdar po evangeliji.
Molili smo i poslušali i se tak pripravlali na drugi del sv. meše, na daritev samo. Prehod k daritvenomi deli je Čredo, v šterom izpovemo svojo vero. Daritveni del sv. meše ma 3
stopnje. Najsvetejši del je spremenenje, ki je središče sv. meše, ar te se Kristuš daruje Oči. Priprava darov, kruha i vina, pred spremenenjom, se zove dariivanje. Za spremenenjom sledi dovr-šitev daritve: obhajilo. Pri dariivanji mamo navadni kriih, pri spremenenji se spremeni te v telo Gospodovo, ki se nam v dari-tvenom obedi, prečiščavanji (obhajili) davle kak boži kruh.
Dariivanje. Mešnik daruje Bogi kriih i vino pa prosi, naj Bog sprejme te dare v pomirenje za grehe, za vse navzoče, vse vernike, žive i mrtve. V prvih časaj krščanstva so verniki v procesiji prihajali k oltari i prinašali darove, od šterih je mešnik odebrao kriih i vino za daritev, ostalo so pa razdelili siromakom. Dnes takšega zviinešnjega dariivanja nega več, nego bar v diihi se moramo vdeležiti dariivanja i ponuditi skiipno z meš-
nikom kriih i vino, kakti dar nebeskomi Oči, kak znamenje naše vdanosti Bogi. To je poglavitno pri daruvanji, da po vidnih daraj darujemo Bogi lastno volo i spokorjeno srce. Mešnik nas pozove: Orate, fratres — molite, bratje; te prosimo, naj Bog sprejme naš dar.
Približavle se drugi del daritve, spremenenje. Mešnik opomina na te sveti trenotek, kda spevle : Sursum corda — Navzgor srca! Kakti uvod v najsvetejši del daritve zospevle mešnik slavospev (praefacijo). Navdušenost doni iz slavospeva, ar skoro bomo Boga častili z dostojnov hvalov, hvalili ga bomo naimre po Kristuši Gospodi, ki bo prišeo na oltar i njemi mešnik že vnaprej zazava trikrat: Sanctus — Sveti. Nato nastane tišina. Kak se je Mojzeš ločo od liidstva, kda je gučao z Bogom, tak se mešnik loči od vernikov, da bo v zbranosti izvršo najsvetejši del meše. V tihoti te prosimo z mešnikom, naj Bog sprejme našo daritev, ki jo darujemo za Cerkev, papo, svojega piišpeka, za vse žive, za štere smo dužni moliti. Nato se šče priporočimo vsem svetnikom. Nato mešnik izgovori posvetilne reči, izvrši se spremenenje, naš kruh je postao boži kriih. Kristuš se pa žrtvuje Oči kak ednok na Kalvariji. Mešnik zdigne telo i krv vernikom v počastitev (podigavanje.) Nato prosimo Boga, naj spri-me to daritev, vej pa je najpopolnejša. Spomnimo se mrtvih, prosimo tudi za sebe, da bi prišli ednok v družbo svetih. Nato damo Bogi spodobno hvalo po Kristuši.
Tretja stopnja daritvenoga dela sv. meše je prečiščavanje, (obhajilo), daritveni obed. Mi smo Bogi daruvali naš človeči, nego spremenjeni boži kriih — Boga samoga. Na te sprejem božega kruha se moramo pripraviti. Obhajilo je del meše, zato se za nje tak pripravimo, da smo pobožni i pazlivi pri sv. meši. Zadnja priprava pa je molitev pred jedjov: Gospodova molitev Pater noster — Oča naš. Nato mešnik trikrat nagovori Jezuša, ki leži pred njim kak Agnjec i Ga prosi za smilenje i mir. Po treh prisrčnih molitvaj sprejme Gospodovo telo i krv. Tudi verniki naj bi med mešov prijeli sv. prečiščavanje, ki je eden izmed poglavitnih delov meše. Sledijo zahvalne molitve i prošnja, da bi učinki prečiščavanja vsikdar ostali v nas. Nato zazove
mešnik: Ite, missa est — Idite, odposlani ste. Daritev je končana, ite z Bogom v srci v svet, nesite ga v živlenje, ostanite združeni ž njim. Nato je šče mešnikov blagoslov, ki naj nas sprevaja na naših potaj i zadnji evangelij. —
V kratkih rečaj nemremo spoznati vse lepote i zvišenosti sv. meše. Edno pa lejko spoznamo: da mamo mi katoličanci v presvetoj daritvi dragoceni kinč, vretino bogatih milosti. Odkrijmo te zaklad, da nam ne bo brez haska. Iz mešne knigice molimo z duhovnikom bar stalne mešne molitve. Tak bomo vzlii-bili sv. mešo i po njoj dosegnoli kem vekšo združitev z neskončnim Bogom.
Naši v misijonih.
Kerec Jožef, salezijanski misijonar od Sv. Sebeštjana, nam je vsem poznani. Na Kitajskom že duga leta glasi reč božo. Žmetno delo ma, a večkrat njemi milost Kristušova nakloni tudi radostne vdre. Čujmo!
Kerec Jožef, misijonar na Kitajskom
iz družbe sv. Ivana Boska.
V preminočem leti je med drugim napravo misijonsko po-tiivanje po južnij krajaj svojega misijona in poživlao vero v onij dušaj, štere je pred tremi leti z velkimi trudi prerodo za nad-
naravno živlenje. Težko je za misijonara takše potiivanje. Dosta težav more prestati. A vseedno je z veselim srcom, pun nebeške tolažbe prišeo domo. Žetev je bila bogata!
Štirnajst dni njim je predgao po trikrat na den, zajtra i večer pa spovidavao. Dosta, do jezero dece i vmirajočih, je krsto. Če je kaj časa ostalo, je vernikom i drugim njiivim v domačem, spevajočem jeziki glaso istine svete vere.
Največ veselja je njemi napravila mladina. S posebnov lu-beznijov se ga je oklenila. Pa večeraj so, da bi dali drugim dober vzgled, na vulici vkiiper glasno molili molitve za žive in mrtve i prosili Vsemogočega milosti tudi zagone, šteri ga šče ne poznajo.
Geder Jožef, misijonar na Kitajskom
iz družbe sv. Ivana Boska.
Prle, kak se je naš misijonar poslovo od njih, njim je šče ednok naročo, naj le večkrat skupno molijo na takšij javnij me-staj, da bi tak z gledom genoli trdokorne pogane i jih z božov milostjov pripelali k spoznanji pravoga Boga.
Kda se je Kerec poslavlao od teh svojih dragih vernikov, so se vsi jokali. Njegovo prošnjo pa verno spunjavajo. Mnogi dečki so tak goreči in junaški, da idejo večer z rožnim vencom na ves, pozovejo šče druge kristjane in vkiiper na vulici glasno molijo za pokojne, vmirajoče in za pogane.
To je gorečnost, ka jo šče tu pri nas težko najdemo! Ves moker, prehlajeni in utrujeni se je vrno naš misijonar z misi-jonskoga potiivanja. A telko tolažbe i blagoslova njemi je Bog
dao na tom potiivanji, da je zlehka pozabo na vse trplenje, stradanje i druge nevole, štere je mogeo prestati.
To so svetle vore v težkom misijonarskom živlenji. Zato pa vsi goreče prosimo Boga, naj da doživeti našemi dragomi mi-sijonari dosta takših lepih, svetlih dnevov!
{GederJožko je drugi duhovnik SI. krajine od Sv. Jiirja, ki tudi kak salezijanski misijonar deluje naKitajskom. Vseverozapadnom deli velke kvantuške province leži skrito med bregami, v maloj dolini mesto Tung Pi, „Vzhodna dolina" imeniivano. Tu je Ge-derovo glavno bivališče, že skoro štiri leta. Poleg te misijonske postaje v Tung Pi ma na skrbi šče šest drugih, menjših. Ta pokrajina je na slabom glasi zavolo roparov. Oblasti se trudijo,
da bi je razgnale, a je jako žmetno, zato ka se po visikih bre-gaj sposkrijejo.
V nemirnoj pokrajini žive naš mladi misijonar. Večkrat njemi roparje delajo kakše neprilike. Posebno v preminočem leti so besneli po njegovoj pokrajini roparje i komunisti. Pokrajine so vsikdar v nevarnosti, da je ne izropajo i odnesejo vse, ka se li da.
Šče bole nevaren, kak so roparske trume, je pa komunizem, ki se širi kak kuga z vsemi svojimi grozotami. I že večkrat je zapiiščao Geder s krvavečim srcom svoj kraj, da si reši živlenje. Vsi tej misijonarje naimre majo od apoštolskoga vikara (škofa) ostro zapovedano, da se nesmijo brez vzroka izpostav« lati nevarnosti.
To je nekaj strašnoga, ka tej razbojniki delajo. Što je ne vido zverinskoga dela kitajskih razbojnikov, žmetno verje, da more človek, razumno stvorenje, tak deleč zabloditi!
In v takšij prilikaj dela naš misijonar. Zaistinsko žmetnij. Ednok so ga že obdali roparje i komunisti. I samo sv. Ivani Boski se ma zahvaliti, kak sam pravi, ka se je rešo!
Tudi ž njega se večkrat spomnimo v svojij molitvaj! Naj njemi Bog da moč, ka ostane stanoviten v vseh teh velkih težavah i naj blagoslavla njegovo žmetno delo.
Maroša Martin, tudi salezijanec i ki se šče pripravla na duhovniški stan, deluje v Jiižnoj Ameriki, v državi Čile. Doma je iz Melinec, z beltinske fare.
Predstojniki so ga poslali v južno-ameriške misijone, gde bi se kak asistent i bogoslovec naj pripravlao na svoje misijonsko poslanstvo med tistim domačim prebivalstvom. A zdaj so njemi predstojniki izročili šče lepše, važnejše delo: skrb za jugoslovanske izseljence čisto na jugi države Čile, v misijonskoj pokrajini Magallanes.
Kak znamo vsi, so izseljenci skoro najbole zapuščeni. Za tiste se šče brigajo doma, ki majo kaj pejnez i bi radi bili, ka bi n;im je kak največ poslali. A za njiivo dušo, duševno živlenje, nevole, težave i bridkosti pa se tak malo brigajo! V nepoznanih krajih, med nepoznanimi liidmi živeti — to je žmetno, jako žmetno! I naša država ma svoje liidi — izseljence — razste-
pene skoro po čelom sveti. Žmislimo se na to, kelko jih samo iz naše Slovenske krajine žive v mrzloj tujini: v Franciji, Se-vernoj ino Jiižnoj Ameriki!
Tak, predragi, vidimo, da mamo mi svoje posebno misijonsko pole — to so naši slovenski izseljenci. I lehko povemo, da so se najšli duhovni apoštolje, šteri so sprevajali ali pa poiskali naše izseljence tam deleč v nihovij pozablenij naselbinaj i so ostali pri njij, da je občuvajo diiševnoga propada. Tej duhovni apoštolje so duhovniki ali pa krščanski tisk.
Med izseljenci naše Slovenske krajine šče ne deluje telko duhovnikov, kak je to potrebno. Tem bole deluje med njimi
Maruša Martin, bogoslovec, bodoči misijonar
iz družbe sv. Ivana Boska.
naš domači tisk. A to naše izseljeniško misijonstvo mamo vsi-kdar pred očmi. I viipamo se, ka tudi v te domače misijone pošle naša krajina zadosta duhovnih moči. Ar duše naših iz-seljencov žejajo i komaj čakajo duhovnika, pri šterom bi se mogle v svojem jeziki spovedati . . .
Zato nas ešče to posebno veseli, da se je naš mladi misijonar posveto z vsov gorečnostjov našim jugoslov. izseljencom.
Kraj, v šterom prebivle Maroša, se zove Ponta Arenos. Tii žive tudi misijonski škof za apoštolski vikarijat Magallanes.
Molimo tudi za njega, da bo obilno blagoslovleno njegovo delo!
Zlato klasje.
Kak to, nas pitaš mogoče, kak to, ka nam zdaj v zimi prinašate klasje? Ali pri vas nega zime? Odgovarjam : Naše zlato klasje raste tam, gde je zmirom toplo. Toplo pa je tam, gde je Bog, gde je njegova sveta lubezen. Na toj njivi je to klasje zraslo, na toj njivi je povezano v male snopeke i tak prinešeno pred vas. Skrbno luščite, kak največ morete, iz toga klasja lepo,
zdravo zrnje, da bo vaša duša mela zmerom zadosta hrane.
*
* *
Nega prijatela na tom sveti, šteri bi tak srčno želo stopiti
v hižo svojega prijatela, kak žele Bog priti v tvoje srce. On bole žele, dati se nam i skazati milost, kak moremo želeti mi sami, sprejeti to milost.
*
S časom je tak kak s platnom. Setkano je iz številnih niti. Či so te niti lenove, dobiš lenovo platno, či so svilnate, ali srebrne i zlate, dobiš drago platno. — Pameten človek bo vsako minuto svojega živlenja tak živo, ka do vse minute zlate i srebrne. Takše de potem platno, to je, zasluženje.
*
Kak se v rosnatoj kaplici bliskeče žarek sunca, tak sija iz
vsakše stvorjene stvari večni žarek bože modrosti.
*
Či je kakše živinče bodikaj, divje, trmasto, je najležej vkro-timo, da njemi ne pustimo delati kak ono šče. Ravnotak moremo ravnati s svojim telom, či ščemo iz njega odpraviti slabe napake i grešna poželenja. V niednom grešnom nagnenji nesmi-mo dopustili, ka bi ono dosegnolo to, ka šče i ka mi znamo, ka je ne dovoljeno.
*
Lubezen do Boga i lubezen do bližnjega sta kak dva vkiip-skovana prstana, šteriva daš na prst. Nikdar ne boš mogeo doli vzeti ednoga, ka ne bi tiidi drugoga potegno. Ravnotak sta ne-ločlivi lubezen do Boga i lubezen do bližnjega. Zato ar z istov
liibeznijov lubimo Boga i bližnjega.
*
Gospod je sv. Jederti djao: Vsakšemi verniki sam dao zlato cevko, s šterov lehko iz mojega božega Srca ceca, srka, kelko
žele. Ta cevka je odkritosrčna vola za dobro duši.
*
Gda smo lačni i žedni, mislimo radi na jed i pijačo, do-keč se ne nasitimo i ne napijemo. Zdaj več ne mislimo na jed i pijačo, ar smo oboje dobili. Z duhovnimi dobrinami pa je ravno naopak. Dokeč jih nemarno, se nam nekak mrzijo, gda je pa že dobimo i dodobra okusimo, te nam pride nepopisno hrepenenje po njih. Za nikšo ceno jih ne bi dali.
Docela nasičeni z duhovnimi dobrinami bomo komaj te, gda pridemo v nebesa. Prorok pravi: „Našito se bom, gda se
prikaže tvoja slava. Nasitili se bodo od obilnosti tvoje hiže". (Ps. 16.)
•
V živlenji ednoga staroga piiščavnika čtemo, ka se je pred vsakim delom, prle kak je začno, malo stavo i se zamislo. Gda so ga pitali, zakaj tak dela, je odgovoro: Vsa naša dela so brezi zasluženja, či jih ne opravlamo z dobrim namenom. Zato pa delam kak strelec. Kak on nekaj časa merno meri, da tak bole gviišno zadene v sredino, tak tudi jaz, prle kak kaj vči-nim, obrnem svoj namen k Bogi. On jedini more biti cil naših
dejanj. Zato se zmerom za trenotek stavim, prle kak začnem delo.
*
Kak sv. Cerkev pozna i ma samo ednoga zaročnika, Jezuša, samo na toga ednoga misli, samo ednoga lubi, je samo ednomi pokorna i samo ednoga časti, tak more krščanska žena samo na ednoga (svojega) moža misliti, samo njega lubiti, samo njemi biti pokorna.
»
Vnogi krščeniki bi radi Bogi verno služili i to tudi delajo, dokeč ne pride skiišavanje. Zdaj se pa ne potrudijo pregnati
skušnjavo. Z ednov rokov jo rivlejo vkrej, z driigov pa vlečejo k sebi.
»
Modrijan Galenus piše, ka gda je bio ešče mladi, je vido ednoga človeka, ki je šteo z velkov silov odklenoti dveri. Pa je ne šlo, kakšte se je obračao. Ne je mogeo odpreti. V tom se je tak razčemero, ka je začno kliiče grizti pa v dveri brsati. Ešče več. Preklinjao je vse, viista so se njemi penila kak besnomi človeki, oči so njemi malone vo počile. Modrijan piše, ka se njemi je to tak zamerilo, ka je napravo sklep, nikdar se čeme-
riti, ar je ne šteo biti spodoben ovomi.
*
Negda so stari liidje meli kak znamenje složnosti v driiž;ni inštrument liro. Njene strune dajo jako lepi glas, či so vse lepo nabrane (naštimane). Či je pa samo edna od njih strgana, ali preveč ali premalo napnjena, te je muzika ne več prijetna. Tak je pri hiži. Či so vsi lepo pokorni verti, te vse lepo, gladko, prijetno ide naprej. Včasik bi vsi drugi radi tak živeli, samo eden,
edna struna je ne na mesti pa zavolo te edne je pri hiži škripanje.
*
Kasijan piše : Naša duša je tak kak jako lejko pero. Vsakši najmenši veter je zdigne, se ž njim igra po zraki, či je ' samo pero ne mokro, či je ne na njem kakša nesnaga pa či je tudi kaj drugo ne zadržavle; či je pa zmočeno ali se ga drži kaj nesnajžnoga, potem se nemre zdignoti, nego ostane na zemli, v blati, v nesnagi. Či je naša duša čista i bistra, potem jo najmenši dih svetoga Duha med molitvov zdigne do samoga Boga. Či je pa duša navezana na zemelski reči, či je onesnažena z nerednimi strastmi, potem je tak obtežena, ka se nemre zdignoti k nebeškim rečam, niti najti veselja v molitvi.
Dohodki tretjega reda v Črensovcih: Žižki, ženske za 1. 1938 Din 9.50, 4 —, 4-—. Iz Trnja 9-50, iz Gor. Bistrice 38-—, Trnje ženske 40-—, Žižki moški 51—, Gor, Bistrica, moški i ženske 81 —, Žižki ženske 101 75, Trnje moški ll'—, Sr. Bistrica ženske 30'50, Črensovci tretjired PO'—, Žižki ženske 67 50, Kerec Mihal, Villiers na čast sv. Antoni 50'—, Krampač Aga, Bednja v Franciji 15'—, Dol. Bistrica, ženske 46'—, 32'—, Črensovci ženske 14-—, 10 —. To je skupno: Trnje Din 60 50, Žižki: Din 237-75, Črensovci: Din 84-—, Gor. Bistrica: Din 119—, Sr. Bistrica: Din 3050, Do!. Bistrica: Din 78—, Bednja Din 15-—.
Izdatki: Podpora za Marijin list Din 50•--, Za Mohorjeve knjige 70'—, 2 Bogoljuba 36 —, poštnina od Moh. knjig 2'50, na hoštije 100'— i sirotam na drva 100 —.
Dohodkov skupno: Din 698-97 Izdatkov skupno: Din 358-50 Prebitek .... Din 340 27
Vodstvo tretjega reda v Črensovcih.
Dobre knige: — Tisk.
Sv. Oča Benedikt XV. so pravili od tiska: „V strašnoin prerivanji narodov ne bodo armade odločile, nego tisk." — Pobožni i svetoga živlenja Pij X. so kak beneški patriarh posebno važnost polagali na krajevne liste, ar krajevne zmote najležej krajevni časopis pobija, (tak piše kniga: Živi ogenj Živlenje in delo Pija X. Gorica 1933) Hodimo po poti, ki nam jo kažejo naši najvišiši duhovni pastčrje!
1.	»Življenje svetnikov". — Mohorova driižba je izdala že 10 zvezkov, ki pišejo od živlenja svetnikov. Lanski zvezek obsega več kak 200 str. Opisuje živlenje važnejšij svetnikov mesca junija i nekaj tiidi julija Vsem jako priporočamo, da si kiipijo. Za člane Mohorove družbe košta 15 Din a za drUge 20 Din. Poleg sv. pisma i katekizmuša je „Živlenje svetnikov" najvažnejša kniga, ki jo vsaka krščanska družina mora meti. Naroči se pri Mo-horovoj družbi v Celji.
2.	„Vtiski iz Konnersreutha". Češki napisal dr. Karel Kašpar, nadškof praški i pr mas češki. Prevedel Janez Oblak. Natisnila i založila Mohorjeva tiskarna v Celju 1934. — Po čelom sveti je znana preprosta dekla Terezija Neumann iz Konnersreutha na Bavarskom. Oslepela je i ohromela. L 1923, tisti den, kda je bila Mala Terezika proglašena za blaženo, je spre-gledncla. Kda pa je bila 2 leti za tem Terezika proglašena za svetnico, je po dugom časi pa lehko hodila. L. 1926. pa je dobila stigme: rane Kristušove, šterih krvavi skoro vsaki petek. Vsaki petek tiidi vidi Jezušovo trplenje i ž njim trpi. Že mnoga leta zviin sv. obhajila nikaj ne vživa. Nikdar se ne včila aramejski, pa li ponavla reči, štere je Kristus v tom jeziki guiao. Zdravniška znanost nemre toga razložiti. — Ali je svetnica? Dokeč bo živela, Cerkev ne bo povedala svoje sodbe. — Tistomi, ki knigo prečte, se bo vi-dlo, da je Bog na izreden način oblagodaro Terezijo Neumannovo ravno v tom časi verske mlačnosti, nevere i brezboštva, da bi po njoj svet pritegno k liibezni do križanoga Boga človeka. — Na konci knige pravi praški nadškof : Znam, da se bo pri obiski Konnersreutha ali pri čtenji toga spisa po-navlalo isto, kak se je že godilo na Kalvariji. Edni se bodo v svojoj gizda-vosti norca delali, drugi bodo šli po poti brezbrižni mimo, najšli pa se bodo tiidi, ki bodo s skesanim srcom poglednoli na Zveličara pa ga prosili: »Gospod, spomni se me v svojem kralestvi!" — Knigo priporočamo. Dobi se v „Mohorovoj tiskarni v Celji."
Vsaki gospodar i vsaka gospodinja moreta biti čuvara svoje hiše, da se sovražnik v njo ne zoseli in je ne pohiijša. KI za svoje, posebno za domače ne skrbi, je vero zatajo.	Anton Martin Slomšek.
CERKVENI GLASI.
Posvečenje. Na Osmino Razglašenja Gospodovega v nedelo 13. ja-nuara so Prezvišeni škof Ivan Jožef podelili v bogoslovnoj cerkvi sv. Alojzija v Maribori prvi višji red ali subdiakonat osmim gg. bogoslovcom i dia-konat dvema frančiškanoma. Vsi ti bodo letos novomešniki. Med temi je iz naše krajine sledečih šest gospodov prejelo subdiakonat: Camplin Ivan iz bogojanske, fare, Škraban Janoš i Gregor Janoš iz sobočke, Kolenc Ivan iz torjanske, Škafar Ivan iz beltinske, Zelko Ivan iz črensovske fare. Molimo, da bi bili vsi goreči duhovniki!
Obletnica sv. Oče. Letos februara je minolo 13 lel, da ladjo sv. Cerkve vodijo papa Pij XI. V tom meseci se posebno v molitvaj spomnimo
sv. Oče: „0 Bog, pastir i vladar vsej vernij, glej milostno na svojega služabnika Pija, ki si ga postavo svojoj Cerkvi za pastira, podeli njemi, da bo
tistim, nad štere je postavleni, z rečjov i z djanjom koristo, i tak s čredov, ki njemi je izročena, dosegno večno živlenje . , . Amen."
Novi kardinali. V zadnjem časi je vmrlo dosta kardinalov i jih je od 70 ostalo samo 53; od teh je 26 Italjanov, 27 pa drugih narodnosti. Čiijese, da bo marca ali aprila sv Oča imenuvao 18 novih kardinalov.
Smrt misijonarov. V Južnoj Ameriki je vdivjoj pokrajini Matto Grosso 70 divjakov napadnolo i na grozen način vmorilo 2 ameri.kanskiva misijonara.
Duhovniški naraščaj na Češkom. Pred desetimi leti je bilo po vseh semeniščih na Čehoslo/aškom komaj 430 bogoslovcov. Do leta 1933 se je to število zvišalo na 1720, lani pa je bilo v petnajsterih semeniščih i verskih zavodih 2009 gojencov. Zviin toga se vči v inozemstvi 310 čehoslovašUh bogoslovcov. Letos bo vseh novomešnikov 354. Katoličanstvo lepo raste na Čehoslovaškom I
Trpeča Cerkev v Mehiki. Mehiške oblasti so uradno v ednom leti vzele 150 cerkev i kapel, iz 11 zveznih drž .v so izgna i prav vse duhovnike. Duhovniki ne smejo več mešiivati. predgati, deliti svestev. V mnogih pokrajinah sme biti na vsakih 100.000 katoličanov samo eden duhovnik. Brezverci mesta Mehiko so iz cerkve napravili plesišče. Kde so prle visili kepi križne poti, zdaj visijo kepi revolucijonarnih voditelov. V mesti Durangi so zaprli duhovno semenišče. Poslopje je sredi noči zasedla policija. Duhovniki i gojenci so mogli v frtao vori zapustiti semenišče. — Katoličani, spominajmo se trpečih bratov i sester v Mehiki!
Najstarejši škof vmro. Na otoki Nova Zelandija je vmro najstarejši škof sveta Redwoed, ki je bio rojen 1839, za škofa pa je bio posvečeni 1874.
Verske ločine v Rusiji. Versko živlenje v Rusiji je zavolo preganjanja cerkve jako siromaško. Zato pa so se telko bole namnožile razne skrivne sekte (ločine) Zadnje čase so našteli celih 160 takših verskih ločin. Evangelija v Rusiji nemreš dobiti v roke. Če ga policaji pri kom najdejo, jaj tis-tomi I Zato se pa širijo krivi navuki, ar človeško srce išče Boga
Nova molitev za vničenje brezboštva. Letošnja januarska številka »Glasnika presv. Srca Jezusovega" prinaša novo molitev za vničenje brezboštva Molitev, ki jo je odobrio škofijski ordinariat v Ljubljani, se po na-šoj reči glasi: „Sveti Mihal nadangeo, ki si iz gorečnosti za božo diko v pekeo siino uporne diihe, sprosi nam to milost, da z istov gorečnostjov premagamo strašno upornost naših časov proti Bogi ino vporabimo vse moči samo za razširjenje bože dike. Amen."
Kristuš med delavstvom. V Hrastniki, gde je 4000 delavcov, šče ne-majo cerkve. Pred petimi letami so dobili duhovnika g. Al. Žalara, ki je vzeo z arende dvorano, štero so spremenili v zasilno cerkev, dokeč se ne bo pozidala dostojna cerkev Kristuši-Krali, Pri d vej mešaj vsako nedelo verniki napunijo dvorano. Vupanje je, da bo prišestno leto pozidana nova cerkev, kde Kristuš-Krao ne bo več najemnik, nego bo meo svoj dom, šteroga njemi bodo postavili oni, ki nemajo njegovoga imena samo na jeziki, nego majo zavolo Njega odprto srce i odprte roke, — Molimo, da Kristuš-Krao žavlada tudi delavstvi v Hrastniki I