F. Bezlaj
O BESEDAH IN IMENIH
Ni res, da bi bila onomastika neka posebna veda, čeprav se še vedno najdejo posamezniki, ki bi radi potegnili mejo med besedami in imeni. Vsako ime je bilo nekoč beseda in v neštetih primerih je to še danes, n. pr. Dobrava poleg dobrava, Reka in reka itd. Zato se leksikograf ne more izogniti imenom, ki tvorijo dobro polovico vsega izraznega fonda v jeziku.
Jezik in produkt političnega, kulturnega in socialnega razvoja ne-• kega naroda v času in prostoru. Naloga jezikoslovcev pa naj bi bila, da bi čimbolj natančno in nedvomno določili ter opredelili vse vplive in plasti, ki so sodelovale pri formiranju jezika. Temu pravijo danes lingvistična stratigrafija.
V bistvu to ni novo gledanje. Vendar postane šele s tega stališča enakovredna vsaka beseda in ime, najsi bo že kakršnega koli izvora. Za primer bi rad pokazal, kako koristno in zanimivo je raziskovati kako pojmovno kategorijo skozi jezikovno preteklost. Vzemimo n. pr. vojaško življenje Slovencev. Čeprav nismo velik narod, je to vendarle obširno poglavje, kjer bi bilo treba preiskati celo vrsto apelativov tipa meč, sablja, puška, šlem, čelada, vitez, četa, polk itd. ter ugotoviti pri posameznih besedah, kdaj in od kod so prišle v jezik. Na ta vprašanja bi bilo v vsakem posameznem primeru še težko odgovoriti, zato se bom omejil samo na nekaj toponimičnih baz, ki spadajo v to kategorijo.
V prvih stoletjih po naselitvi Slovenci niso bili brez utrjenih postojank. To nam priča vrsta imen. Naj omenim Branik na Vipavskem, prej Rihenberg, leta 1200 B r e n i z (M. Kos, Pri m. urbarji II 110) < * b r a n b n i Ć a. Ta oblika se je ohranila v imenu potoka Braniča (v gornjem toku Raša). Besede brana v pomenu »utrdba« slovenščina več ne pozna, ohranila pa se je v sbh.; tudi staročeš. je b r a n a »Schanze, Tor, mit Schanze und Tor befestiges Ort« (Gebauer, SS I 93; Niederle, Život III 1636). Sem spada'tudi Bransko pri Radečah, 1467 Oberfranskh (M. Kos, ST L) in Bronica v Zilji, nem. Braunitz en. Da so bila vrata v Italijo že v zgodnji dobi zelo vroča tla, za to pričajo imena Zemon pri Vipavi, 1499 Semelnu in Zern o n pri Ilirski Bistrici, 1498 Semel (M. Kos. Pri m. urbarji II 237 d.) iz * z e m 1 b nij, kar bi govorilo za okope iz prsti, znani arheološki tip stare južnoslovanske trdnjave. V sbh. so imena Zemun, Zemunik, Zemelnik (Skok, Radovi instituta JAZU 158). Tudi belokranjski Podzemelj pod staro ilirsko postojanko na Kučarju bi verjetno lahko pritegnili.
Imena Tinsko, 1404 Tinsk, 1436 Tinczka (Zahn, ONB 134)- < *tynbsko in Ti nje, 1169 mons Thimnich (Zahn, idem) pripadajo morda drugemu slovanskemu rodu. Prvotni pomen osnove tyni) je v toponomastiki gotovo »s plotom ali palisadami utrjen
170
kraj«, čeprav je današnji pomen apel. t i n v slov. in sbh. saiiio »pre-graja«. V srbski narodni pesmi se omenja Otin: »i vodi je kamenu Otinu« (ARj IX 372). Tudi imena sbh. O t a n j in slov. Otem in Otemna na Štajerskem < * o t -b ii b so iz iste osnove.
Imenski tip Gradišče se ne nanaša vedno na slovanske gradnje, pogosto se tako nazivajo antične razvaline (M. Kos, G M S,'XXII 116). Pri teh imenih lahko samo lokalne preiskave povedo kaj več. Zanimivo pa je ime Tremišče pri Ljutomeru. Na tem mestu je nekoč stal stari grad; osnova je csl. t r e m b , rus. t er em »stolp«, ne pa belokranjsko trem »napušč pri strehi«, sbh. trijem »Halle«.
Zelo zgodaj so pri nas izpričane straže. Najstarejše ime te vrste je 860 omenjeno ad Strazinolum (<*stražilbna), današnje Strassengel pri Grazu (Pirchegger, ON im Mürzg. 68). S traži šč e pri Kranju se omenja prvič 1002 Strasista (M.Kos, S T L), Stražberk pri Mokronogu, 1228 Strazberch (M. Kos, S T L). Večinoma pa se ta zelo pogostna krajevna, gorska in ledinska imena tipa Straža, Straže, Stražnik, Stražica, Stražnica, Stražni vrh itd. od IX. stol. dalje omenjajo v nemškem prevodu Wart, Warte (M. Kos, S T L ; Zahn, O N B 451 in 482). Sinonimna so gorska imena Špegu, Špegua. Špigel, Špega, Špegar, Špegarca. Prim. nem. Spiegelberg, Spielberg in staro nem. gloso speculum-spiegel vel warta (Bach, . D e u t. Namenkunde II 1, 396). Naša imena so zgodnje izposojenke iz ger-manščine. Mnogo mlajše so osnove, ki se pojavljajo samo v ledinskih imenih, n. pr. V a h t a , V a h t e n c a in na Primorskem V a r d a , V a r d j a iz rom. guarda. Ni nujno, da bi ta imena imela vedno samo vojaški pomen. Isto velja tudi za imena Pogled, Pugled, Pogle-dija, Pogledsko, Pogledalnica, ki se omenjajo od XV. stol. dalje; danes najdemo tudi že M i u pogled pri Radovljici, ni pa dosti verjetno, da bi se že v srednjem veku brigali za razgledne točke.
Večkrat so pri nas že pisali o strelskih vaseh iz obdobja bojev proti Madžarom. Sem spadajo Stročja ves, 1441 in 1500 Schut-zendorf (Kelemina, GM S XIV 84; Kovačič, CZN XV 48), dalje Strelac, Strelci, Strelce, Strejanci, Strlec. Poleg teh najdemo tudi ledinska imena Streliše, Streiinca, Strlica, ki pa so kakor Strel in Strela v gorskih imenih lahko pomensko različna. Šele v času turških napadov se pojavijo imena Tabor, čeprav je omembe vredno, da se slovenski toponomični pomen »z okopi in z obzidjem utrjena cerkev na hribu« dokaj razlikuje od pomena besede tabor, ki se je razširila po Evropi v husitskih vojnah enako kakor pistola iz češ. p i š t ' a 1 a.
Za staro vojaško funkcijo pričajo morda priimki P o j z d e r , P u j z d e r. Kot je ugotovil gospod dr. V. Suyer, izvirajo vsi iz zaselka Topol pod razvalinami gradu Jeterbenk. Kraj se imenuje 1541 P o -Iweda, 1568 Polsweda, 1596 Polsweda, priimek pa 1659 Podsueldo, 1662 Polil dar, 1701 Posuesdarza, 1708 Puesuisdar, 1710 Posvisdar, 1712 Pusdar itd. (po domače P o j š k o v). Najbolj verjetna rekonstrukcija teh zapisov bi bila * P o z -
171
v i z d a r , prim. sbh. toponima Pozvizd, Zvizd, Zvizdar, r.z Češlcem Pohvizdy, poljsko .Pogwizdalki, Pogwizdowo, Zagwizdy iz zviždati »žvižgati«. Pri teh imenih so mislili v slavistiki deloma na veter (polj. pogwizd »žvižganje vetra«) ali celo, na mitološko ozadje (staročeško pohvizd in starorusko pozvizdt. »Windgott«, kar je seveda samo evfemistični,nadomestek). Lega kraja * Po j z d pod Jeterbenkom bi govorila za stražo, ki je pošiljala signale v grad. Saj se tudi med strelskimi vasmi imenujejo Sta ve nei in Stavenski vrh 1366 Phefferdorf (Zahn, ONB 37), kar gotovo ni izvedeno od Pfeffer »poper« —^ to je v nemški toponomastiki popolnoma neznana osnova, —¦ ampak od pfeifen »žvižgati«. Seveda bi bilo treba podrobno preiskati tudi lego drugih slovanskih krajev s tem imenom. Težko pa bo kulturni zgodovinar verjel, da so bili Pozvizd i tisti, ki so starim Slovanom žvižgali, in D u d 1 e b i, ki so jim svirali.
Ime P o j z d e r pa je zanimivo tudi zato, ker nam pokaže, kako se lahko ime popolnoma drugače glasoslovno razvija, ako izgubi zvezo z izhodiščem. Pri slovanskih osnovah so takšni primeri redki, na pretek pa jih je v romanski in v germanski toponomastiki.
S tem seveda še niti oddaleč ni izčrpano vse, kar bi se dalo iz jezikovnih reliktov nedvomnega ali domnevanega povedati o vojaškem življenju Slovencev. Vendar nam že teh nekaj zgledov pokaže, kako važno in hvaležno dopolnilo so imena za historični slovar slovenščine. Drugod se tega že dolgo zavedajo, v slavistiki pa žal za takšna raziskovanja ne manjka samo ljudi, ampak tudi pravega razumevanja.