Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto VII. št. -tl. SLOVE Uredništvo : Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, dne 14. oktobra 1938. & IIA Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Tujski Naravne lepote slovenske zemlje so zaslovele že daleč po svetu, in vsako leto nas obiščejo tisoči tujcev. Slovenija ima že veliko' krajev — med njimi dva, Bled in Rogaško Slatino, svetovno znana — ki imajo popolnoma letoviški značaj in ki njili prebivalci žive zgolj od doneskov tujskega prometa. Tujski promet postaja pri nas iz dneva, v dan važnejša postavka v narodnem gospodarstvu, ali v razmerju s tem dejstvom storimo vse premalo zanj. Tako nam še vedno manjka sodobnim potrebam ustrezajočih cest, zlasti z zamejstvom in morjem (asfaltna cestišča: Belgrad—Zagreb—Ljubljana. Suša k—Ljubljana (!), Št. lij—Maribor—1Celje —Ljubljana, Planina pri Rakeku—Ljubljana, Bled —Ljubljana, Ljubelj—Kranj, Logarska dolina— Ljubljana). Nujno potrebno bi bilo nadalje, gorenjsko progo do Jesenic razširiti v dvotirno, vso (tudi lokalno v Planico in Bohinj) pa elektrificirati. Ravno taka bo morala biti že dolgo obetana jadranska železnica. Na državni transverzali Belgrad—Zagreb—Ljubljana je le odsek Zagreb— Ljubljana (oz. Zidani most) enotiren. Pomanjkljiva je tudi propaganda. Tako nimamo razen dveh skalaških nobenega filma1 o pri rodnih lepotah Slovenije. Kako hvaležno delo bi bil n. pr. barvast film' o dolini triglavskih jezer. Savici in Vintgarju ali o naših značilnih gorah ali gorskih sku- fTinah, jalovski, triglavski, Martiiljkovi) ali o živ-jenju naše vasi. Dovolj imamo priznanih fotografov. Denarne žrtve bi se bogato poplačale! V naslednjem sc bom omejil na nekaj misli o našem tujskem prometu, kolikor sovpada z vprašan jem slovenske narodne zavednosti. Ne preveč bister opazovalec more prvi hip ugotoviti, da so naša, vsaj pomembnejša letovišča zatajila svojo narodnostno pripadnost, in to v vseh oblikah, ki se v njih leta more javljati. Bled n. pr. ne le da ni več tako naravno pristen in nepokvarjen, kakor so ga. videli in občutili Prešeren, Šenoa (Karanfil). Murnik (Na Bledu) ali v dijaških letih Finžgar; tudi slovenski ni več. Ovila ga je nekakšna ogabna megla narodnostne brezbarvnosti in svetovnjaštva in zastrupila, prej jasno ozračje, ko je Bled dihal isti osvežujoči vonj domačnosti kot dalj n ja okolica. Ko smo bili letos v gorah, se nam je pridružil tujec iz Madžarske. V neki planini smo vprašali po mleku. Ko je sirar zaslišal našega tovariša spregovoriti nemško, je z vidno slastjo posegel po svoji dialektični nemščini, ki se je je naučil pri vojakih, dasi smo biti vsi ostali Slovenci in bi se bil mogel z nami vse pomeniti. Našemu tovarišu iz Budimpešte so v poluradni turistični pisarni izjavili, da zna. po naših hribih vsak pastir in vsaka plansarica nemško in da. nikakor ne more zaiti. Čeprav je po mojem z narodnostnega vidika ta način propagande vse prej kot pravilen, si upam trditi, da tujca v tem pogledu niso napačno poučili. Pri najstarejšem pokolenju, ki živi med nami. je ta nezavednost psihološko precej razložljiva. in vsaj delno opravičljiva zato, ker leži krivda izven njega, v slovenski zgodovini. Trpljenje in ponižanje sta bila od davnih časov naš delež. Tfrfoti so se privadili udarcem, postali so ;»»je skoraj neobčutljivi. Ljudje so se nazadnje 7f kar vdali v svojo usodo in bili prepričani, da . Ugače pač ne more biti in nikdar ne bo. Minil ■1° srednji vek: kmet se je otresel tlačanstva, na-'odi so se začeli zavedati svojih pravic. Umetno zgnetene države, ki niso bile nič drugega, kakor h‘vdi vladajoče dinastije, so razpadale druga za drugo. Iz pod rti n so vstajale mlade, narodne države. Tako je izbruhnila tudi svetovna vojna. Zavrgle so se norme, ki so dotlej veljale za svete, s podobe »skrbnega in pobožnega očeta s simetrično razčesano brado in bujnimi zalisci je na mah zginila častiljiva patina, obledela je tudi iluzija o večni, nepremagljivi Avstriji. Uprli so se Poljaki, Cehi in Slovaki, dvignili SO' glave lir- promet vati, zganili so se tudi mladi Slovenci. Stan so tedaj neverno zmajevali z glavami. Svojim oceni niso verjeli, ko so se znašli v novi, slovanski državi. Dolgo časa so čepeli v temnici, in hudo jih je bodla v oči svetloba, ko so jim odrinili težke, zarja,ve e zapahe. In še do danes se ji niso docela privadili. — Tudi v drugem, mlajšem pokolenju je mnogo takih, ki z lahko vestjo prodajo svoje najvisje za kos ovsenega kruha. Na Bledu sem srečal na sprehodu družbo dveh rejenih gospodov in še obilnejše dame, »Jaz si ne upam v čoln, sem pretežka. Če grem, grem v ladjo« (s streho, romarsko, op. pisca), je zagoistolela v nemščini. Vsi trije so bili seveda Slovenci, za enega od njih vem. da je člen jugoslovanske tel e.s n o-v z goj n e organizacije. Za te pa ne najdem opravičila. V te vrste ljudeh tiči slovenska hlapčevska natura, ki jo je bičal C an-kar. Kako bi ga v teh dneh krvavo potrebovali! — In najmlajši? Kako naj bodo boljši, če jim prejšnji dajejo takšen zgled in če so v narodni v z goj j deležni tolike nedoslednosti n zmede? Zato najdeš danes mnogo slovenskih dijakov, ki jim je študij slovenske narodne zgodovine in knjištva in preučevanje duhovnega in tvarnega ustroja domačega kraja nadležno breme, slovenščina zgolj slučajno izrazno sredstvo, ki so ga vsak čas pripravljeni zamenjati z drugim, ljubezen do lastne zemlje pa dejanje, ki je nevarno obstoju države. Ko sem bil pred leti v Rogaški Slatini, sem se tam počutil popolnoma tujega; ne enega človeka nisem našel, ki bi bil po naše govoril. Tujci obiščejo seveda le letovišča, ker jim ta morejo nuditi dovolj udobnosti. Na deželo, kjer dosledno govorijo in živijo slovensko, jih le redko zanese korak. Potem se ne smemo čuditi, da imajo mnogi izven naših meja Slovenijo za nemško pokrajino... Prav taka je z napisi. Večina napisov po naših letoviščih je dvojezičnih, slovensko-nemških, kakor da bi bili vsi gostje, ki niso Slovenci, Nemci ali da vsaj morajo razumeti nemško. Poštenemu nemškemu gostu se s tem pokažemo v svo ji pravi podobi, kot slabiči in kruhoborci. Nenemški gost pa dobi vtisk, da smo Slovenci od Nemcev gospodarsko in kulturno kaj najbolj odvisni in da ma-lirao njegov jezik, ali z drugo besedo, da imamo Nemce za edini kulturni narod. Mnogo pa je najti tudi napisov, ki so samo nemški, in to zlasti na zasebnih vilah in vrtovih. Take napise je treba na slovenskih tleh pogumno odstraniti! Do se izognemo večjezičnim napisom, si pomagajmo, kjer moremo, s slikami. N. pr. namesto da bi pisali v ne vem koliko jezikih besedo »čolni«, narišemo pod slovensko besedo »colni« col n. Dostikrat je pa vsebina napisa, ki jo hočemo izraziti, bolj obsežna in zamotana; tedaj smo prisiljeni poseči po večjezičnih napisih, ki na j bodo v temle vrstnem redu: slovenski, češki, francoski, nemški, pri čemer pišimo, če je le mogoče, slovenski napis z večjimi črkami. Namesto francoščine moremo vzeti angleščino, zlasti če v tisti kraj redno prihaja mnogo Angležev. Napisi v srbohrvaščini so nepotrebni. prvič ker vsak Srb ali Hrvat razume toliko slovensko, kolikor rabi za. razumevanje preprostih napisov, drugič pa, ker moramo pokazati, da je v Sloveniji državni jezik samo slovenski, kakor je v Belgradu le srbski in kakor tam ne pride nikomur na misel, da bi kaj napisal v hrvaščini in sloveščini. Tako zvanega srbskohrvaškegaslo-venskega jezika za. nas in zai vsakega jezikovno količkaj izobraženega človeka ni! (Primerjaj mešanico pisav in jezikov na naših občinah in državnih uradih z grbom v sredi!) Če gledaš po reklamnih tablah pisarn za prirejanje potovanj, vidiš, da so imena slovenskih krajev v zamejstvu nemška oziroma italijanska (Kla-genfurt, AVorthcr See, Postumia, Gorizia, Trieste). Nepoučeni gostje dobivajo vtisk, da se današnja državna meja Jugoslavije (oz. v našem primeru Slovenije) sklada z narodnostno, poučeni pa, da se za izgubljeno ozemlje ne brigamo in s tem pri- znavamo njegovo pripadnost k tu jemu narodnemu območju. Lansko leto sem bral v nekem zagrebškem športnem obzorniku sporočilo, da bo igral neki naš klub s klubom iz »Klagenfurta«. Da bi bralci vedeli, kje se ta kraj nahaja, je bilo potrebno dostaviti v oklepaju »Karnten, Austria«! Kako naj pozna Celovec hrvaški list, ko ga mi tajimo? Pišimo torej: Celovec (Klagenfurt). Vrbsko jezero (AVorther See), Postojna (Postumia) itd. Toda gode se še hujše stvari! Poleg slovenskega krajevnega imena pišejo za kraje, ki so v Jugoslaviji, spačena nemška, ki so nastala v c. kr. pisarnah dvakrat rajne Avstrije, n. pr.: Bohinjsko jezero — AVocheiner See, Kranjska gora — Kronan. Jezersko — Seeland in podobno. Za take prestopke (izraz je zelo mil!) naj bi bile ostre kazni, sa j se tudi za pošto morajo uporabljati h' domača imena. Vsako večje letovišče ima v sezoni godbo. Umljivo je, da je izbor skladb, ki naj se igrajo, kočljiv, ker je navadno treba ustreči glasbeno dokaj izobraženim in razvajenim poslušalcem. Po naših letoviščih se. igrajo večinoma priljubljena dela svetovnih komponistov, prav pičel del sporeda pa je odmerjen naši narodni glasbi. Zavedati se moramo, da pride veliko gostov k nam ne zgolj v zabavo ali odpočitek. ampak tudi zaradi študija našega knjištva, glasbe, folklore, gospodarske in duhovne ravni našega ljudstva. Zato je potrebno, da zavzamejo značilna dela domačih skladateljev vsaj polovico repertoarja. Iz istega vzroka naj bi se redno, in sicer po večkrat v sezoni prirejali festivali (kakor n. pr. v Baški pri Krku), kjer naj bi se v pristnih narodnih nošah prikazovali naši narodni običaji in plesi. Slovanske narodne noše so znane po pestrosti in slikovitosti, in tujci se zelo zanimajo zanje. Pokažimo, kar imamo svojsko' lepega! Prireditve naj bi dotirala država, vodili naj bi jih strokovnjaki, morda folklorni institut v Ljubljani. Za kraj naj bi izbrali arhitektonsko še nepokvarjeno, n. pr. tipično gorenjsko; vas, kakor sta Podkoren in Rateče. Arhitektonsko naša letovišča, kakor sem že v uvodu omenil, izgubljajo slovenski obraz. Zginile so umetno izrezljane verande, z oken se več ne vsipljejo slapovi rdečih nageljev in več ne dehti opojni rožmarin... Res je, da, dandanes ne moremo več staviti hiš z zakajenimi »črnimi« kuhinjami in ognjišči, z nizkimi, temnimi izbami in majcenimi, zamreženimi okni, kakor so jih zidali pred sto leti. ker ne ustrezajo več načelom sodobnega stavbarstva, ki so v glavnem higiena, praktičnost in preprostost. Uveljaviti pa. moremo pristno naše arhitektonske prvine tudi v modernem stavbarstvu. kakor to delajo Švicarji. Tirolci in Bavarci. Pri tem pa moramo biti zelo izbirčni. Vedeti moramo. kaj je resnično našega, kaj tujega, ker so si alpski slogi zaradi sličnih klimatskih in geoloških razmer nalezljivo podobni. Pri arhitekturi je treba umeti združevati sodobno in potrebno s častitljivim in lepim. Precej posrečeno sta spojena ta dva elementa n. pr. pri skalaškem domu na Voglu. V tem pogledu se pri nas hudo greši. Če že skušajo uveljaviti domači slog, se jim zmaliči v rokah v nekako skrpucalo vseh alpskih slogov. Po navadi pa menijo, da je treba »iti za časom« in sicer s tem. da se zida šablonsko, »moderno«, kakor pravijo, ker mislijo, da folklora spada danes — v muzej. V dvorani zdraviliškega doma na Bledu vise načrti prihodnjega Bleda. Inženirju ne moremo odrekati smisla za monumentalnost in praktičnost; toda tak Bled bi bil šiloma iztrgan iz svojega okolja. Naš narod je številčno majhen, zato pa duhovno bogat. Tisti, ki meri jo vrednost naroda po vojakih. tonovih in letalih, so grobi materialisti. Tisti, ki l judstvu neprestano dopovedujejo, da smo neznatni in nezmožni življenja, ker nas je malo, in ki mu stalno stavijo pred oči znanih osem odstotkov, da bi zakrili svoje neuspehe in opravičili svoje zablode, mu niso prijatelji. Narod, ki nima vere v samega sebe, je zapisan smrti. Narodu, ki ni okusil vsega grenkega pelina velikega petka, ni usojeno, tla bi kdaj občutil v polni meri čisto veselje velikonočnega vstajenja. Danes se borita na svetu dva elementa, element tega in onega sveta, sila in pravica. Če smo kristjani, verujemo v zmago pravice. Ničesar ne bomo storili za povzdigo tujskega prometa z nekako hlapčevsko asimilacijo in šablo-nizacijo vsega, kar mora biti pristno slovensko. Spoštujmo sami sebe, da nas bodo spoštovali drugi! J. M. Pota slovenske politike Zagrebška reviji vij a septembrski številki s I o venske po lit iike« »Nova Evropa« je v svoji objavila z naslovom »Pota slovensko gledišče) članek, ki ga je naipisal Oton Amil)rož. nekdanji poročevalec zagrebških »Novosti« v Ljubljani, sedaj bivajoč v Zagrebu. V uvodu omenja pisec dejstvo, da se že več kot deset let v Zagrebu pa tudi sicer v Jugoslaviji zelo zamerja Slovencem njih politika. Velik del hrvaške politične javnosti je prepričan, da bi bila borba 1 fr v atov proti centralizmu mnogo bolj uspešna, če bi v njej sodelovali tudi Slovenci v zvezi s Hrvati. Zdaj se zdi, da Belgrad obkrožuje Hrvate s pomočjo Slovencev. To je glavni razlog zamere, iz katerega izhajajo nadaljnji, to je, da so Slovenci sodelovali v avtoritativnih. režimih in da danes ne sodelujejo v narodnem sporazumu vseh demokratičnih elementov v državi. Upoštevajoč tako hrvaško kritiko slovenske politike skuša pisec pojasniti razloge, ki Slovencem ukazujejo svojevrstno politiko. Slovenci da vodijo tako politiko, kakršna najbolj odgovarja tako slovenskim kakor obče državnim potrebam. Slovenci da uživajo od ustanovitve države neke vrste stvarno avtonomijo, tako da so tudi slovenski klerikalci vsaj formalno mogli opustiti svoj avtonomistični program. Stvarna avtonomija, kakor to pisec imenuje in trdi, da jo baje uživajo Slovenci, izvira iz razmer, ki so v Sloveniji drugačne kot na Hrvaškem, kjer se vsak pritisk čuti bolj 'neposredno, na drugi strani pa je Slovenija homogeno področje, in je slovenski element zelo odporen, da ne trpi prodiranja od zunaj. Važen razlog za dosedanjo slovensko politiko je presežek šolanih ljudi, ki iščejo zaslužka zunaj Slovenije v ostali državi, ter potrebe industrije v Sloveniji, ki prav tako išče odjemalcev po vsej ostali državi. Slovenci bi torej bili po naravi stvari in razmer navezani na široko državno področje, in zato po p išče vem mnenju misel federacije idina pripadnikov v Sloveniji. Zato tudi vedno liberalci kakor klerikalci zastopajo politiko, ki bi se mogla imenovati »belgrajski koncept«, ker da ta politika najbolj odgovarja slovenskim posebnim. razmeram in potrebam. S to praktično politiko da skušajo Slovenci izvleči iz Belgrada kar se največ da za dobrobit Slovenije. Za tako politiko drobtinic Hrvati seveda nimajo smisla, Slovenci pa kot praktični politiki si ne morejo dovoliti luksuza, da bi morda tudi sto let čakali na uresničitev vseli svojih zahtev. Upoštevati je tudi majhno število enega milijona Slovencev, ki da si ne morejo dovoliti iste politike kot 3 milijoni Hrvatov. Praktičnemu smislu Slovencev ne odgovarja politika nepriznan ja in pasivnega odpora; zato se v Sloveniji sicer pojavljajo skupine, ki sprejemajo zagrebški koncept, ki pa v Sloveniji ne pridejo do večjega vpliva. Tradicionalna politika Slovencev stalno vozi po dvojnem tiru in ni še danes nikomur uspelo, da bi jo trajno odvrnil s tega pota; ta dvojni tir vodi naravnost v Belgrad mimo Zagreba. To da je slovenska stvarnost, ki. je zelo nesimpatična Zagrebu in mnogim pre-čanom. ki pa je treba z njo računati. V nadaljnjih izvajanjih skuša pisec označiti miselne razlike med tako zvanimi liberalci in klerikalci glede političnega položaja zadnjih desetih let in se dotakne tudi zagrebškega sporazuma združene opozicije od oktobra I. 1937., ki ne nosi podpisa nobenega Slovenca, dasi predlagani postopek nudi mogočnost, da se Slovenija uredi tako, kakor bi želela (o večina Slovencev. Nobena obeh. vodečih političnih skupin v Sloveniji ni pristala na sporazum, dasi iz različnih razlogov. Zastopniki bloka sporazuma pa so posredno priznali slovenski dvojni tir, če niso vzeli za potrebno, da povabijo k sodelovanju tiste posameznike v Sloveniji, ki osamljeni zastopajo zagrebški koncept. Tako da se je zgodilo, da je 'bil sporazum sklenjen brez Slovencev, dasi nikakor ne proti njim. Nazadnje opozori pisec na zadnje odločilne politične dogodke na severni meji. Slovenci da se danes brez razlike zavedajo, da ni Slovenije brez močne Jugoslavije. Sredotežne sile da so postale danes še bolj odločilne v slovenski politiki in »belgrajski koncept« da danes v Sloveniji prevladuje. Kot kronisti smo objavili ta sestavek v izvlečku. Dasi se večina slovenskih ljudi s trditvami člankarja ne bo strinjala, je vendar 'treba priznati, da je pisec marsikaj pravilno povedal. Ni da je sestavek izšel v »Novi Ev- Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite god / n e j P r i ob vodi, blizu Prešernovega spomenika ropi«, ki je pred leti glede Slovencev zavzela čudno in nestvarno stališče, da'bi Slovenci pri bodočem razpravljanju o ureditvi države ne mogli imeti tako rekoč nobene besede, ker so se s svojimi političnimi odločitvami po (mnenju Hrvatov onemogočili. Sestavek, ki ga je »Nova Evropa« zdaj objavila, je stvarnejši. četudi ne gre v globine slovenske politične dejavnosti. Vsak narod ima pravico, da vodi svojo politiko in če jo votli, mu gre pač taka usoda, kalkršna je njegova politika. Ni pa mogoče na podlagi dejstev za nazaj sklepati o bodočnosti, dokler se narod razvija in sicer v svobodi razvija in si v razvoju ter drugih okoliščinah izvojuje svobodo do samoodločbe. va. n. Praga žaluje 'Jule pretresljivi dopis iz Prage je prinesla »Neue Ziircher Zeitung« 5. letošnjega oktobra. Urert. Ko sta zapustila angleški poslanik Ne\vton in francoski poslanik Delacroix llradžin v tisti dramatični noči. v kateri so prisilili Češko-Slovaško h kapitulaciji, sta bila globoko pretresena. Gori sta zapustila moža, ki je stal nesrečen in strt preti razvalinami svojega življenjskega dela: Beneša. Strašno je bilo Newtonovo in Delacroixovo poslanstvo. Imela sta nalogo, vztrajati na tem, tla sprejme češko-slovaška vlada zahteve Nemčije brezpogojno, ker bi morala sicer Češko-Slovaška stati sama zoper nemškega velikana in morebiti celo zoper svoje prijatelje. Na pomoč Erancije in Anglije ne more računati. Postavljeni preti izbiro vojne ali zapustitve Češkoslovaške sta se obe zahodni sili odločili za drugi izhod. Za odgovor se mudi, sta rekla oba diplomata predsedniku. Ne sme se več izgubl jati čas; ko se pelje britanski prvi minister v Godesberg, inora biti vse opravljeno in pripravljeno. Tudi Hitler ne more čakati. Pol ure pozneje se je zbrala vlada pri Benešu. Dramatična seja se je začela. Strašno odločitev je bilo treba storiti. Odkloniti? Jo bi se reklo, pahniti v brezupno vojno ljudstvo, zapuščeno in samo zoper mogočno Nemčijo, morebiti tudi zoper Madžarsko in Poljsko; to bi se reklo, izročiti brezpri-mer.ni revščini in trpljenju narod, ki je dvajset let v miru opravljal svoje tlelo. To bi se reklo, prinesti pogubo nad Prago, čudovito mesto z mno- gimi stolpi in gradovi, plemenitimi stavbami in ponosnimi cerkvami — reklo bi se, narediti križ nad državo, ki jo je ustvaril Masaryk. Ministri so govorili skrčenih src. Zavedali so se svoje odgovornosti. Posameznik sme započeti obupna dejanja, če je v stiski; kdor je odgovoren za življenje naroda, ne sme. Zdelo se je, tla je na Hradžinu navzoč duh Masarvka, čigar življenje sta tolikokrat zasenčila bridkost in trpljenje. Kako bi bil naredil, kako bi bil odločil? Zmeraj je oznanjal sporazum, ni poznal sovraštva in tudi ne obupa. Nanj, učitelja in mojstra, stvarnika in voditelja države, -so mislili ministri v tisti uri. Nihče se ni čutil majhnega in osramočenega. Sramujejo naj se drugi, so si rekli, tisti, ki niso držali pogodb. Vstal je šef generalnega staže ra. Govoril je kratko in malo. Nravstvenost vojske? Pripravljena je. zastaviti življenje za svobodo in čast domovine! Vojni izg ledi ? V nekaj tetinih smo izgubljeni. Pretreseni so poslušali ministri vojščaka. Potem so se odločili: sprejem... Zbegani, kakor omamljeni, hodijo ljudje po ulicah. Zgubili so vero na vse, samo vero vase si hočejo ohraniti. Prage ni mogoče spet spoznati. Že cele dneve so glavne ulice in trgi eno samo brbotajoče, valujoče človeško morje. V katero smer se bo razneslo to nas trojen je? Strahoma si vise zastavlja to vprašanje. Ogorčenost, 'kakršna vlada tu, rabi ventil — pa vendar, disciplina in Dr. Jos. Regali: Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije44 (Nuclaljevanje.) 2. Kako je bilo ustanovljeno društvo »Narodna galerija«. Med svetovno vojno je pa utihnil glas umetnosti, posebno pa med nami tudi vsako drugo kulturno gibanje, saj je bila Slovenija deloma celo bojišče in Ljubljana sama v tako imenovanem »ožjem vojnem ozemlju«. Nismo imeli tudi ne več svojega gledališča, kulturni delavci in tudi dosti oblikujočih umetnikov je sukalo orožje namesto peres ali pa čopičev. v Spomladi leta 1918., ko je pri nas se večina ljudi mislila, da bo vojna trajala še nekaj let, sem bil po opravkih v Zagrebu, kjer se vojna se malo ni tako poznala kot v Ljubljani. Kakor vedno, če sem prišel v kakšno mesto, ki ima ka j umetnostnih zbirk, sem si ogledal povisod predvsem take zbirke in sem tudi v Zagrebu tiste dni ncikajkrat, obiskal Strossmayerjevo in pa moderno galerijo ter obrtni muzej. Poznal sem že prej vse te zbirke, vendar me je pa predvsem zanimala Strossmaver-jeva umetnostna galerija, ki sem jo prejšnja leta, ko sem pisaril in delal propagando za slovensko umetnostno galerijo v Ljubljani, večkrat omenjal kot eno izmed velikih hrvaških kulturnih dejanj, čeprav po mojem prepričanju za umetnostno galerijo v Ljubljani ne bi mogla biti za zgled, ker je Strossmayerjeva galerija splošno 'zgodovinsko pragmatična. Zato sem tak sestav za ljubljansko umetnostno galerijo pobijal, ker bi pri nas bilo hudo težko, napraviti splošno zgodovinsko pragmatično galerijo, tla bi imela resno kakovost, ze zaradi pomanjkanja sredstev. Čisto slovenska umetnostna galerija bi bila tudi iz umetnostno zgodovinskih pogledov veliko bolj zanimiva. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sva se razgovarjala z znanim organizatorjem slovenskega čebelarstva Avgustom Bukovcem, ki se je zanimal tudi za oblikujočo umetnost, o zagrebških novicah o vojni, omenil sem mu pa tudi Strossmayerjevo in moderno galerijo, češ da kaj podobnega v Ljubljani nimamo in tla je posebno prva za manjše mesto kot je Zagreb resnična znamenitost. Bukovec je za stvar poprijel, ko mu je bilo znano prizadevanje za slovensko umetnostno galerijo in mu je bila, ker je bil dež. uradnik, znana tudi dr. Larn-petova akcija za deželni umetnostni svet in za deželno umetnostno galerijo. Dejal je, tla je zadnji čas, da se tudi v Ljubljani spet kaj začne za umetnostno galerijo. Govorila sva potem večkrat o tein. Jaz sem bil mnenja, tla more pri nas ustanoviti resno galerijo le kakšna javna korporacija, najlaže še kranjska dežela. Bukovec je pa mislil, tla bi bilo že navadno društvo, če bi ga ustanovili, korak naprej. Čeprav nisem pričakoval, tla bi moglo navadno društvo nabrati toliko denarja, da bi sploh moglo začeti z resnim delom, sem se Bukovcu vdal in sva sklenila, da ustanoviva društvo-, jaz sem predlagal, tla bi se društvo imenovalo »Slovenska umetnostna akademija«, nazadnje sva se pa z Bukovcem zedinila, tla naj se imenuje novo društvo »Narodna galerija . Dogovorila sva se, tla sestavim jaz pravila, Bukovec bo pa pomagal pri sestavljanju pripravljalnega odbora, nabiranju udov, propagandi itd. Sklenila sva takoj, da pritegneva tudi Rihairda Jakopiča zraven. Res ga je Bukovec še tisti večer poiskal. Jakopič je bil seveda takoj za to. da ustanovimo društvo »Narodno galerijo«, iki naj ima za namen, tla se ustanovi v Ljubljani umetnostna galerija. ( ela zadeva se je vlekla čez poletje leta 1918. Vsi trije srno bili mnenja, da mora novo društvo biti popolnoma nestrankarsko in tla je treba spraviti v pripravljalni odbor ljudi, ki niso politično pobarvani, da se stvar ne razbi je že takoj v začetku in tla bo upanje, da bo podpiral novo društvo talko deželni odbor kakor tudi ljubljanska mestna občina in pa dnevnika obeli takratnih političnih strank. Vse priprave sva vodila z Bukovcem ter sva Jakopiču o njih poročala. Ko sem začel sestavljati pravila za društvo »Narodno galerijo«, sem že v prvem hipu imel sestav prihodnje slovenske »Narodne galerije« jasno pred očmi. Nisem niti trenutek dvomil, tla mora imeti ljubljanska umetnostna galerija samo ta namen, tla zbere resnične umetnine samo slovenskih slikarjev, kiparjev in grafikov. In tudi o tem nisem nič premišljeval, tla morajo priti v ljubljansko umetnostno galerijo slovenske umetnine viseli časov, torej tudi preteklih dob, ne le samo moderne stvari, in sem s tem zavrgel načelo samo moderne galerije, ki jo je leta l()()7. predlagal ljubljanskemu občinskemu svetu Rihard Jakopič in ki so jo predvsem imeli v mislih tudi drugi živeči slikarji in kiparji. »Narodna galerija« pa bi morala obsegati vse, kar je v oblikujoči samoobvladau je množic je čudovito. Resnejših pripetljajev sploh ni 'bilo. Le priporočljivo ni več. govoriti nemški, francoski ali angleški — najmanj francoski. Ogorčenje nad Francozi je nepopisno. Prijateljstvo je pri kraju, o tem ni dvoma, pa če pride še toliko novih pogodb. la beseda na naslov Francije je v prvih dneh zmetvj znova vladala po cestah. Videl sem pretresljive prizore. V glavni stan zamejncga tiska, ki se nahaja na nekem poštnem uradu, so vdrli mladi ljudje in hoteli videti francoskega dopisnika. Solznih oči, s tresočim se glasom je stoipi! eden naprej in dejal: »Prosim, pišite svojemu časniku, cla ste nas izdali. Prodali ,ste nas, mi smo vam pa dali v vojni naše legije. Vi niste več velik narod, mi vas ne moremo več spoštovati. Nemci trideset 'ki o-metrov od Prage — ali veste, kaj to pomeni. « JVIla-denič ni mogel v svoji razburjenosti dalje govoriti. Razjokal se je. Potem je prišel stražnik in ga je tiho odvedel ven. Bolečina je tako resnična. la jo čutijo vsi zamejci. Na vseh cestnih voglih je videti jokajoče žene, jokajoče otroke, mlade- niče. može. Učinkovit je pohod vojakov po glavnih ulicah, ko so šli varovat zamejila poslaništva Nemčije, Italije, Madžarske in Poljske. Ob pogledu na svoje vojake se je ljudstvo razveselilo. Na pošti so uradniki zapustili svoja mesta in planili na ulico. Pobratila sta se vojska in ljudstvo, žila je utripala enako, enako je zvenelo srce. »Na zdar! Na zdar!« so klicali ljudje, in v govornem zboru se je glasilo: »Ne dajte jim noter!« Vojaki so se smehljali, pod svojimi jeklenimi šlemi in prijazno mahali množicam. Češki narod kaže v teh žalostnih dneh podobo dostojanstva in strnjenosti. Pre-skušnja ni našla majhnega rodu. * Smrt je v hiši. toda življenje gre dalje. Poletje je posebno dolgo v tem letu, in pri najlepšem vremenu sedimo na lepih ploščadih velikih kavarn in hotelov na trgu sv. Vaclava. Ženske so zelo elegantne, in po nekakšnem spominja vse na najboljše čase Dunaja. Popoldne in zvečer gremo v dvorano hotela »Ambassaclor«, kjer se sestajajo časnikarji vseli dežel. Nobena miza ni prosta. ‘Nihče ne ve, kaj hočejo vsi ti zamejci, ki so se zdajci pojavili. Vsi vendar ne morejo biti časnikarji. Skrivnostni globetrotterji so, morebiti kaj hujšega, vsekako se po nekakšnem zdi, ko da so na skoku... Vsi jeziki brne po zraku, češčine se tukaj skoraj sploh ne sliši. Ameriški tovariš hoče za gotovo vedeti, da je le-tam tista lepa ženska v zelenem klobuku znana agentinja; ne pove pa, po čigavem nalogu je tu, pa to je navsezadnje vseeno. Vsekako so tu agentje vseh političnih pisarn sveta, in vsaki Gestapo in vsaka Čeka ve natančno, kaj se godi v Pragi. Iz ozemlja, ki ga bo treba odstopiti, je pribežalo v Prago mnogo Judov, veliki tovarniški gospodje prodajajo v »Amlbassa-dorju« svoje industrije pod nič. Opuščajo se podjetja, ki so obstajala petdeset ali sto let. I udi 'drugačni posli cvetejo. Ponujajo se viza, potni listi, priporočilna pisma na različne oblasti, kakor sušimo mimogrede. Je tisto neprijetno ozračje, ki zmeraj spremlja vojno, revolucije ali velike prevrate. Gospodinje nakupujejo živila na zalogo. Na črni borzi dosegajo devizni tečaji fantastične višine. Vsi časniki imajo predcenzuro. Pisemske tajnosti ni več. Nasledkov češko-slovaške žaloigrc še ni mogoče pregledati v vsej izmeri. Šele v nekaj mesecih bo mogoče, dognati učinek dogodkov na evropsko ravnotežje. Aazdaj mislimo 'na Lafontaine-ovo basen, ko so prileteli jastrebi, še preden so levu odrli kožo. Opazovalec Cestna dela in Slovenija Fe dni je podal stavbeni minister nekakšen načrt za cestna in melioracijska dela. Iz štirimili-jardnega posojila sta določeni za cestna dela dve milijardi dinarjev, za melioracijska pa 474 milijonov. Od teh zneskov je določenih za Slovenijo za cestna tlela 209 milijonov, za melioracijska pa 51.100.000 dinarjev. V odstotkih izračunano znaša ta znesek nekako polovico tega, 'kar bi nam šlo glede na naše državne dajatve, oziroma polovico tega, kar bomo morali vrniti. Pri tem pa niti ne upoštevamo obresti, ki se jih tudi ne bo malo nabralo. Omeniti bi bilo tudi, tla prav nič ni povedano, v kakšnem vrstnem redu se bodo la dela vršila. Za,zda j je skoraj gotovo, da se bo začela delati na jprej cesta iz Subotice čez Belgrad do Caribroda, ki t)o veljala okoli 415 milijonov. Za Slovenijo so bile razpisane licitacije samo za znesek 29 milijonov. Znano pa je, da se je svoje dni Blairovo posojilo uporabilo za druge namene, čeprav je bilo namenjeno zlasti tudi za železniško zvezo Slovenije z morjem. Slovenija pa je seveda morala kljub temu pomagati to posojilo vračati, in sicer še v večji meri. kakor druge pokrajine, ki so od njega nekaj dobile. Zato bi bilo dobro, če naši ........................... Strokovno- higiensko pripravljene ko- ; zmetične preparate, f o t o - p o t r e b š č i n e ; in vse v galanterijsko ter drogerijsko : stroko spadajoče predmete dobite v : medicinalni drogeriji s e ^ // Ljubljana, Tavčarjeva 3 ■■■■•■■■■■■■a takega velepodjetja. Zaradi tega se je podjetje za zdaj odločilo, osnovati v notranjosti države nekako podružnico. Tudi če bo obrat v Celju ostal neokrn jen, je pričakovati, da se bo mnogo v Celju zaposlenega strokovnega oselbja moralo preseliti s trebuhom za kruhom v obrat oval išče novo osnovane tovarne, kar bo pomenilo za Celje minus, nič manjši pa (udi za gospodarstvo vse Slovenije. Vabilo našim bralcem Vse naše prijatelje in bralce vabimo, da upoštevajo v prvi vrsti trgovine in podjetja, ki oglašajo v našem listu. Opozarjamo pri tein, da sprejemamo oglase samo od domačih podjetij. Spominjajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije"! Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za tiskovni sklad našega tednika »Slovenij e«. gospodarstveniki in poklicni zastopniki čujejo, da ne bomo prikrajšani. Še tole naj bi omenili. Slovenija prispeva v cestni fond toliko, da bi vsa v načrtu navedena cestna dela lahko izVršili samo iz teh naših prispevkov, ne da bi bilo v ta namen treba najemati draga posojila — če bi imeli finančno samoupravo. To se pravi, izvršili bi jih še bržkone mnogo prej. Tako bomo morali pa plačevati svoja cestna dela dvakrat, enkrat v fond, drugič pa za vrnitev posojila. Vse to pa zato, iker so jugosloveni zoiper vsako resnično samoupravo in za centralizem, ki so ga nam natovorili že z vidovdansko ustavo in potem še utrjevali in poglabljali. Tako prihajamo zmeraj na isto: v j ugoslovenarstvu je vse zlo. Z gospodarskega bojišča Celjski veleindustrij ec A. \Y esteti se je odločil, da osnuje v Kneževem pri Belgradat tovarno kovinastih izdelkov, za katero bodo znašale investicije okoli 15 milijonov dinarjev. We'sten je že vložil prošnjo na pristojne urade, prošnja bo gotovo uslišana. S tem se je zamajala nova industrijska postojanka v Sloveniji, ki do,zdaj še ni mislila na preselitev v sredino države, pač zaradi velikanskih stroškov, ki bi bili zvezani s preselitvijo Poglavje o neomajnosti »Jutro« mora vsak hip poročati o kalki zgubi, ki je zadela njegove nacionalne vrste. Pretekli teden je izstopil iz JNS in seveda prestopil v JRZ dr. Slavko Grubišič. »Jutro« pri tem oživlja spomin mi Grulbišičevo politično preteklost, ko je bil še v Ljubljani eden najbolj navdušenih orjiuncev, zaradi česar da ga je »Slovenec« takrat hudo napadal. Očitno bi rad zagrenil JRZ-i veselje nad novo 'pridobitvijo, kar se mu pa ne bo posrečilo. Ta teden pa so se že tako redke vrste JNS spet zredčile še za enega neomajnega strankarja. Milan Banič, pripadnik JNS, poslanec na jevtičevi listi, je začutil po razpustu skupščine veliko praznino okoli sebe. Začutil je tudi, da kot neomajen pripadnik JNS nima kdove kakšne prihodnosti. Zato je prestopil v JRZ, pri čemer je še poudaril svoje neomajno prepričanje, da se samo v njej zbirajo vsi pravi bojevniki za jugoslovensko narodno enotnost. Pri tem tudi ni pozabil, da se obregne ob JNS, ki da je tako prav za prav jugo-slovenstvo že zatajila. Mar niso to hudi očitki? Patentiranec je zgubil patent. umetnosti duhovno slovenskega. Pokazati bi motala podobo, ki sta jo v oblikujoči umetnosti ustvarila slovenski um in slovenska duša. Kaj spada v ta okvir, je precej težje določiti in je precej težje podati definicijo slovenske oblikujoče umetnosti, kot pa, kaj na primer spada v slovensko knjištvo in kaj je slovensko knjistvo, ko je pri slednjem odločilen jezik, v oblikujoči umetnosti pa še posebno na takem ozemlju kot je slovensko, ni tako lahlko trdno in določno dognati, kaj je avtohtoni umetnostni izraz slovenskega ozemlja in slovenskega naroda, kose je križalo na islovenski zemlji toliko duhovnih in umetnostno tehničnih vplivov, in »o slovenski ljudje v preteklih stoletjih tudi pomagali ustvarjati umetnost sosednih narodov. V pravila novega društva »Narodne galerije« pa je morala priti definicija, kaj je slovenska oblikujoča "metnost, če naj bo namen društva, ki naj usta-,10vi i,n ustvari slovensko umetnostno galerijo, jas-110 določen za vselej. Umetnostno gradivo na Slo-'enskem do leta 1918. ni bilo toliko raziskano kot ■j® današnji dan, v umetnostni zgodovini je pri nas ■ • Stesika šele začel orati ledino, pa še to samo na Vinjskem. Stegenškova raziskovan ja posameznih o k .'ajev na Štajerskem še kovanja post niso bila znana. Ivar lc bilo. šo bile posamezne Steskove monografije, Ku-kttljevičevo delo, Strahlova knjižica in pa posa-Hiezni sestavki, raztreseni po različnih revijah. Vojko sem premišljeval, kako naj določim v pravilih namen novega društva. Premišljeval sem, kaj ■'najo drugi narodi za svojo umetnost in kako ji določajo obseg in mejo. in to tisti narodi, ki gledajo narodnostno vprašanje pravično. Nazadnje •se mi je zdelo, da je za nas še najpravilnejše oseb- nostno načelo. Umetnik, ki je slovenskega rodu, mora in more ustvarjati samo slovensko umetnost, če ni svojega rodu zatajil in se potopil v tujih vodah. pa tudi če je delal pod tujimi vplivi — umetnostni razvoj v vsej zahodni Evropi je bil tako ali tako v tesni zvezi med seboj in so se prelivale v zgodovini umetnostne struje iz ene dežele v drugo, in če tudi je živel večinoma zunaj rojstne zemlje, pa ni z njo izgubil ali pa namenoma pretrgal viseli duhovnih vezi. So pa pri nas živeli in delali tudi oblikujoči umetniki, na primer v baročni dobi, ki niso bili naše krvi, ki so se pa popolnoma zrasti! z našo zemljo in z našim ljudstvom ter so pretrgali stike s svojo domovino i,n so delali iz našega duhovnega ozračja, so pa bili tudi tuji oblikujoči umetniki, ki so živeli večinoma v svoji domovini, S(? 'Pa neposredno vplivali na naš umetnostni raz-vitek. 1 rvi spadajo v naš umetnostni krog, drugi so pa vsaj z njim v talki zvezi, da njih dela pojas-n.l"J^J0 naše umetnostno ustvarjanje. Zato sem določil namen društva »Narodne galerije« v i? 2. pravil takole: »Društvu je namen: ustanovitev, izpopolnjevanje, vzdrževanje in varstvo javne slovenske umetnostne galerije, to je zbirke'slikarskih, plastičnih, grafičnih in stavbarskih umotvorov umetnikov slovenskega pokolenja, bodisi moderne, bodisi starejše dobe. Izključeni tudi niso umotvori drugih umetnikov, ki so v zvezi z domačo umetnostno produkcijo, oziroma, ki so vplivali na razvoj slovenske upodabljajoče umetnosti.« la namen društva »Narodne galerije« in z njim značaj galerije same je ostal do danes v veljavi, čeprav so ga poskušali spremeniti nekateri, ki jim ni bila prav čista slovenska umetnost, ali pa ga tudi taki, ki so se za galerijo brigali, niso razumeli. Natančnejšo definicijo, kaj so sestavine slovenske oblikujoče umetnosti, sem skušal podati v oceni dr. Steletovega »Orisa« v »Dom in svetu«. Naši umetnostni zgodovinarji doslej niso podali druge definicije. V pravila sem spravil, da ima društvo »Narodna galerija« zunaj častnih in ustanovnih udov tedne ude in ude-umetnike. Že takrat sem si predstavljal društvo »Narodno galerijo« kot društvo ljubiteljev oblikujoče umetnosti in da bi naj v njem odločali le ljudje, ki o oblikujoči umetnosti nekaj vodo, ne pa kot društvo, v katerem bi imel besedo vsak, ki plača udnino. V prvih pravilih sem v sipo razumu z Jakopičem določil tudi kot društveni organ »umetnostno komisijo«, Iki jo volijo le udje-umetniki in ima le »umetnostna komisija« odločati o nakupili umetnin in o vseh umetnost-nih vprašanjih ter ima predlagati svoje predloge pismeno glavnemu društvenemu odboru. S tem bi bila varovana avtonomija oblikujočih umetnikov. Ta odstavek je bil pa leta 1924. črtan iz društvenih pravil. Društvo »Narodna galerija« naj bi bila tudi svobodna organizacija slovenskih umetnostnih prizadevanj v obče. )ic je moj osnutek pravil odobril. Pristal je tudi na to, da naj zbere »Narodna galerija» slovenske umetnine vseh časov, ne le moderne stvari, čeprav je mislil, da bo treba iskati predvsem moderne umetnine. Bukovec proti osnutku pravil ni imel ničesar, brigala ga je bolj praktična stran podjetja. (Nadaljevanje prihodnjič^ m Najboljše šivalne stroje ADLER za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri PITEIINC LJUBLJANA za vodo, blizu PreSernov. spomenika Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplafien Sicer pa — ali ni to migljaj za vse jugosloven-ske nacionalne strankarjer Zakaj nebi šli po zgledu Hodjere? In zlasti: v čem se prav za prav loči še program JNS in JRZ? Grubišič in Banič, ki imata skušnje in neomajno prepričanje, sta celo mnenja, da je JRZ bolj jugoslovenska 'kakor JNS. Naj bi torej vsi pripadniki JNS posnemali njun svetli zgled! Misli o popotovanju v tuje dežele Podatki o našem tujskem prometu se marljivo zbirajo, urejajo in objavljajo. Vendar pa se ti podatki nanašajo na tujski promet, kolikor se izraža v gospodarskem življenju pri nas. Prav malo (ali pa nič) je znanih podatkov o popotovanju naših domačih ljudi v zamejstvo. Tudi naš človek rad potuje, v poletnih mesecih sicer manj na sever, zato pa več na jug. Organizacija teh popotovanj se je v zadnjem času zelo spopolnila, kar nam dokazujejo številne potovalne pisarne, celo poskus organizacije potovanja na zadružni podlagi smo zadnji čas opazili. Akcija, ki je skušala številna potovanja v neke določene kraje omejiti ali pa celo onemogočiti z raznimi gesli, ni rodila uspeha. Naš človek se pač rad po leti oddahne, kakor mu dopuščajo sredstva in lepo vreme. Duška svojim občutkom daje po svoji vrnitvi prav rad tudi v sestavkih po raznih naših listih. To bi ne bilo nič hudega in v teh vrsticah temu ne bi bilo nič posebnega pripomniti. Nekaj drugega pa je obnašanje naših ljudi — popotnikov v bližnjih zamejskih krajih, kadar pridejo na glas do izraza čustva, ki jih prevevajo tedaj, kadar vidijo izpremembe in nove stvari v teh bližnjih zamejskih krajih. Čudno je, da se tem ljudem v tujini tako razvežejo jeziki in jih nove stvari tako prevzamejo, da narodni ponos zgubi pri njih vsako veljavo. V prevzetnih besedah takih popotnikov se graja vse, km je domače, tuje delo in uspehi pa sc v vzvišenih besedah povzdigujejo v najvišje sfere hvale. Da se pri tem prav tako hvalijo Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"! Za centralizem »Hrvatski dnevnik« je poročal, da so Slovaki dosegli samostojnost in priznanje svoje narodne individualnosti, in sicer je poročal z debelimi črkami, kar navsezadnje ni nič čudnega ob takem nenavadnem dogodku. »Samoupravi« pa tako po-r očaraj e ni všeč. Spominja se raznih hrvaških izjav za hrvaško vlado v Zagrebu, za priznanje hrvaške narodne samobitnosti in pravi, da je razumljivo, zakaj se glasilo dr. Mačka tolikanj ogreva za zahteve Hlinkove stranke. Končuje pa »Samouprava« s poudarkom: Toda nikar naj ne pozabijo, da so te zahteve že v načelu odbite. Ker zahtev Illirikovc stranke Čehi seved a m so odbili, gre v tem primeru menda le za stilistično nerodnost, in smisel navedenih besed je gotovo ta. da »Samouprava« in J RZ odbijata vse slovaškim podobne hrvaške zahteve. Širite naš lisi »Slovenijo"! Poljska in njene manjšine Menda je v češko-slovaški stiski napravila naj-slabši vtisk za vsakega človeka ogabna zahrbtnost Pol jigike. Zaradi kakih 70.000 Pol jakov v Tješinu so poslali Poljaki praški vladi ultimat in zahtevali zase tješinsko ozemlje. Ogaben je bil ultimat na tleh ležeči Češki že na sebi, dvakrat ogaben, če se pomisli, da je v tješinskem ozemlju, ki ga zahteva Poljska zase, skoraj za tretjino več Čehov kakor Poljakov, a najbolj ogaben spričo dejstva, da se gonijo Poljaki za svojim drobcem, lastnim milijonskim manjšinam pa ne dajo in priznajo enakopravnosti. Vsa ta grda igra pa postaja še grša ob poljski ponudbi Madžarom, naj bi lc-ti zasedli Podkarpatsko Rusijo, ko torej Poljaki prepuščajo slovansko deželo mongolskemu narodu! Poljsko manjšinsko vprašanje osvetljuje najbolje list »Natio«, ki izhaja v Poljski sami, in sicer v Varšavi, in ki ga izdajajo poljski manjšinski narodi. Dr. Dimitrij Lewioki iz Lvova opisuje ukrajinsko vprašanje na kratko takole: Več kakor tretjina poljskega prebivalstva pripada narodnim manjšinam. Ukrajincev je 7 milijonov. Pravic nimajo nobenih, samo velikanske davke morajo plačevati, Uradniki v poljski Ukrajini so sami Poljaki, tudi večina šol je poljskih. 2166 ukrajinskih šol je spremenjenih v poljske, nad 500 pravoslavnih cerkev so Poljaki zaprli. Prav tako, če ne še slabše, se godi Belorusom, ki..j*li je na Poljskem 2 milijona. Njih položaj opisuje Belorus Fabian Jeremič. Agrarna reforma .je poibrala Belorusom zemljišča, a Belorusi jih niti kupovati ne smejo. Judov je nad 2 milijona. Tudi ti nimajo nobeni li pravic, kakor poroča Izak Grunbaum. Na enak način piše o Nemcih, ki jih je okoli 2 milijona, Erwin Hasbach, dr. Otsejko pa o Litvan-cih, ki jih je okoli pol milijona. Res, če kdaj in kje, v poljskem primeru je postala resnična prilika o brunu v lastnem in pez-ciirju v tujem očesu. In ne more biti dvoma, da se bo Poljakom to še maščevalo. Kajti sami so dali vsakemu pravno in nravstveno opravičilo, da nastopi za svoje manjšine še vse bolj odločno in silovito, kakor so oni nastopili nasproti Čehom. In če se bo pri tem zarezal nož tudi v poljsko narodno telo — usmiljenja ne bodo doživeli. Mali zapiski Prepovedani knjigi Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati, in širiti (knjigi: 1. »Almanah hrvatskih sveučilištaraca«, 2. »Ekonomska podloga lirvatskoig pitanja«, ki jo je spisal Bičaničin izdal dr. Vladimir Maček. Obe knjigi sta izšli v Zagrebu. Prvi udje slovenske akademije. Za prve redne ude slovenske akademije za znanost in umetnost so imenovani: 1. v f ill oz ofsk o- z g od o vins'k e m oddelku dr. Aleš Ušeničnik, dr. Rajko Nacbtigal, dr. Frane Kidrič, dr. Milko Kos in dr. Franc Ramovš; 2. v pravnem oddelku dr. Leonid Pitamie, dr. Metod Dolenc, dr. Gregor Krek, dr. Janko Polec in dr. Rado Kušej; 3. v matematično-prirodoislovnem oddelku dr. Rihard Zupančič, dr. Josip Plemelj in dr. Jovan Hadži; 4. v umetniškem oddelku Oton Župančič, Matija Jama, Franc 1 inžgar, Jože Plečnik in Rihard Jakopič. Pridobivajte nove naročnike! Slovenski list v Belgradu V Belgradu je začel izhajati list »Slovenski odmevi«. Izhajal bo mesečno. List je namenjen bel-grajskim, pa tudi drugim Slovencem na jugu. Za izdajatelja in lastnika je oznamenovano »Društvo Slovencev v Belgradu«. Kolikor moremo razbrati iz prve številke, je njegov namen, da družabno veže Slovence, ki jih je zanesla usoda na jug. To je gotovo vse hvale vredno delo, ker bo tako posredno in neposredno gojil zavest slovenske skupnosti. To pa tembolj, ker ima lastnica lista na razpolago slovenslko knjižnico, iki obsega danes po navedbah lista okoli 500 slovenskih knjig poleg 'kakih sto srbskohrvaških in nemških. Fakultetni svet slovenske medicinske fakultete je sklenil, da bo letos sprejel samo 40 študentov v prvi semester. Vzrok: pomanjkanje prostora v secirnicah. Slovenski študentje bodo morali torej zaradi pomanjkanja prostorov ven iz domovine, če bodo hoteli študirati medicino. To pa pomeni spet težko obremenitev njihovih staršev. To pomeni navsezadnje tudi, da bo spet precej denarja šlo iz že tako dovolj obubožane Slovenije. Vsega tega bi ne bilo, če bi nam ne bilo zavratno jugoslovensko nacionalstvo naprtilo centralizma in če bi imeli finančno samoupravo, to se pravi, če bi smeli s v o j denar rabiti za svoje potrebe, ne pada bi z njim zidali druge razkošne in dostikrat nepotrebne stavbe na jugu. Dva glasova II. letošnjega oktobra je izjavil general Sv-vy, da bo češko-slovaška republika država 'treh popolnoma enakopravnih avtonomnih narodov. Darujte za tiskovni sklad »SLOVENIJE" Nerodni načini V Sofiji je ustrelil neki Vasilij Kirov bolgarskega generala Pejeva. To bi sicer ne bilo nič nenavadnega tam doli, zlasti še v teh časih, ko je uvedena diktatura. Saj so od nekdaj obravnavali svoje politične račune na podobne načine. Znano pa je, da je atentator takoj potem, ko je generala ustrelil, streljal tudi nase in si prizadejal smrtno rano. Človek, ki stori kako stvar, o kateri ve, da ga bo veljala življenje, pri kateri je celo odločen, da si sam vsaane življenje, tega res ni mogel storiti zato, da napravi kupčijo. Kajti nasproti tvarnim dobrinam ima pač živl jenje absolutno vrednost. Sedaj pa poročajo iz Sofije, da je atentator baje priznal, da je prejel za svoje dejanje 20.000 levov. Denar za to, da žrtvuje življenje! Ne, taki načini ugotavljanja krivde in krivcev so le hudo nerodni. Zato bi priporočili, da ostanejo v Sofiji pri tisti drugi razlagi atentata, da je namreč atentator umsko bolan človek. Tu. je vsaj težje kaj reči. Zgodovinska vzpoiedba V Saarbruckenu je imel Hitler zadnjo nedeljo precej napadalen govor zoper Anglijo. Povedal je Veliki Britaniji med drugim, da Nemčija ne bo prenašala njenega guvernantnega varuštva. Te besede spominjajo prav živo na nelko »obrobno opombo« bivšega nemškega cesarja Viljema II. Viljem je imel namreč navado, da je delal na robu uradnih poročil svojih diplomatov opazke, ki sicer niso bile zmeraj ppsebno duhovite. Nekaj let pred svetovno vojno sta se pogajali Anglija in Nemčija zaradi obsega vojnega ladjevja. Anglija je seveda hotela imeti zase ugodnejše razmerje v tonaži. Na dotično poročilo nemškega poslanstva v Londonu pa je zapisal Viljem II.: »Pristna britanska nesramnost, ki jo hočem imeti zavrnjeno.« Kakor rečeno, nekaj let poizneje sta bili Anglija in Nemčija zapleteni v veliki vojni. Konec žaloigre Švicarska »National-Zeitumg« op usuje težki položaj češkoslovaške republike po polomu in nato sklepa: Razdejanje, ki so ga izvršile zahodne sile na svojem najzvestejšem zavezniku, je popolno. Kar je bilo uničenega na eksistencah, na blaginji, elovešiki sreči, tvarnih in duhovnih vrednotah, tega ne more nikoli popraviti nobena mi 1 oščinarska akcija v 1 arizu in Londonu. Češko-slova.ško ljudstvo ve, da v tej zgodovini — vsaj v bližnjih letih — ne bo imelo nobene vloge, da mora molčati, trpeti in čakati. Trdnost zvezne Velike Britanije Prav v teh dneh in v zvezi, z nemško-češkim sporom je pisal švicarski dnevnik »Basier Nach-riehtcn« o Veliki Britaniji: Glede na stisko, povzročeno po čeSko-slo vaškem vprašanju, se lahko reče, da britanski vladi ni bilo treiba imeti skrbi glede ravnanja dominionov z Indijo vred. Država je v letih 1914 do 1918 sijajno prestala preskušnjo in bi jo prestala tudi v novi vojni. Zveznost je tako trdna, prvič ker ni prisiljena, potem pa tudi, ker vedo vsi deli države, da priznavanje matične zemlje še zmeraj najbolje poroštvuje lastno varnost. Te besede so bile napisane od švicarskega lista, glasila svobodoljubnega in svobodoumnega ljudstva, brez ozira na notranjo ureditev ceško-slova-ške ali kake druge države. A samoobsebna resnica, da ravno svoboda in v svobodi izražena svobodna vol ja veže in ne pritisk: — ta resnica veje zato iz teh besed tem bolj prepričljivo. Chamberlainov« kratka slava Dopisnik »Basler Naehrichten« poroča iz Londona, da je slišal v političnem razgovoru med Angleži tole mnenje: »Najmanj šest mesecev bo