494 A. Aškerc: Poslednja deputacija. Poslednja deputacija. (1902.) westminsterski prastari katedrali utihnil orgel je slavnostni spev; zamrl pod svodom gotiškim visokim, korala je poslednjega odmev . . . In on sedi na zlatem tam prestolu in krona zlata glavo mu krasi . . . In plemičev ponosnih v plaščih dragih, ministrov roj ob strani mu stoji . . . In že se bližajo mu odposlanstva. Poklanja mu Britanija se vsa . . . Za trumoj truma ga pozdravlja danes . . . Prispeli so iz celega sveta. Poklanja mu se sudanski zamorec, arabski šejh, zdaj tam Američan . . . Zdaj maharadža indski, zdaj Avstralec, in zdaj malajski neki otočan . . . In on sedi pred njimi tam na tronu. Zbran okrog njega je sijajni dvor . . . In on drži v desnici žezlo zlato, na njem iskri se demant kohinor . . . Sedi pred njimi v veličanstvu svojem, s prestola kima milostno jim dol in deputacijam smehlja se zadovoljno . . . In množica narašča bolj in bolj ko oceana sinjega valovi, ki bližajo obali se peneč, kadar jih goni plime moč skrivnostna, za drugim drug vrsteč se in šumeč . . . A. Aškerc: Poslednja deputacija. 495 Končano vse ? Vsi prišli so na vrsto ? v Se ne! Glej, skoz velika vrata tam prihaja deputacija poslednja . . . »Odkod?« — šepeče ves si božji hram. »Kdo pač so odposlanci zakesneli ?« Umiče vse se jim na vsako plat . . . A deputacija neznana bliža prestolu kraljevemu se od vrat. Korakajo počasi ko duhovi . . . V rjuhe so ogrnjene kosti . . . Mrtvaške glave nosijo na ramah, pod čeli so ugasle jim oči . . . In gnetejo se k tronu ti strahovi . . . Cimdalje več in več jih je — nebroj . . . Vso cerkev napolnjuje že veliko prikazni mrtvih bledih čudni roj . . . »I mi smo prišli, poklonit se tebi iz južne Afrike, iz daljnih dalj . . . Oprosti! Skoro smo ga zamudili tvoj slavi dan, naš zmagoviti kralj! »Naš kralj . . . Brez kralja domovino svojo imeli smo svobodni Buri mi . . . Za zemljo svojo smo se bojevali, prelili zanjo svojo srčno kri . . . »Ti vzel si nam to zemljo, vzel svobodo! Zdaj sužnji tvoji smo . . . Na dar naš ta! Prinesli smo ti demantov iskrečih, prinesli smo ti našega zlata! »Le vzemi, vzemi to zlato si naše! Iz njega krono si ogromno skuj,, jo z našimi si dcmanti okrasi pa triumfuj nad nami, gospoduj! . . .« 496 Književne novosti. In z belimi, koščenimi rokami polagajo zaklade mu pred stol . . . Brez sape gleda kralj strahove grozne gnetoče se krog njega bolj in bolj . . . Kako se klanjajo mu ti mrliči, kako kosti jim vse klepečejo! A njemu hladen znoj že kaplje s čela in živci vsi mu že drgečejo . . . v Cimdalje več prinašajo zakladov . . . Reže lobanje se mrtvaške vanj . . . A tam zatrobijo fanfare glasne — in kralj predrami se iz nočnih sanj . . . A. Aškerc. Kralj na Betajnovi, drama v treh dejanjih. Spisal Ivan Cankar. Založil L. Schwentner. V Ljubljani 1902. — Snov te igre je vzeta iz domačega življenja. Taki ljudje, kakršen je Jožef Kantor, so se pri nas že opisovali. Kantor je nekak »nadčlovek«, človek, kakršne v življenju semtertja v resnici srečujemo. Cankarjeva tehnika je v dramah in povestih skoro ena in ista. On navaja dejanja, a prepušča povsem čitatelju, oziroma gledalcu, da ugiba, kakih nagibov posledice so ta dejanja. Na ta način obda svoje junake z nekim tajnostnim čarom, in to mika, imponuje, to velja mnogim morda celo za višek psihologije. Tudi sicer je Cankar rad teman. Oni prizor med Krncem, Maksom in Kantorjem na strani 39. bo razumel malokdo. To naj bi bila pač nekaka sugestija? — Omenjeno bodi, da ljudje Kantorjeve narave ne podležejo tako lahko sugestiji! Na drugi strani pa je Cankar dovolj dobrosrčen, da nas ne pusti od sebe, ne da bi nam razodel, kaj nam je hotel povedati s svojo dramo, s svojo povestjo. Na koncu rad izrecno pokaže na jedro svojega spisa, in če je posebno dobre volje, podčrta celo pomembni stavek, da ga vsaj nihče ne prezre. Da se vidi Cankarju to potrebno, je nemara nekak nedostatek v nj ego vih um otvorih ! . . No, v drami, o kateri je govor, ni podčrtal prav ničesar, toda nje vsebino in zmisel je ponovil v besedah, ki jih govori Kantor proti koncu igre: »Pot do trona je nerodna — gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah . . . Kdor hoče naprej, . . . mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel.« Nietzsche! ... - Cankarju bi ne bilo treba nikoli podpisati svojega imena — vse, kar piše on, se od daleč spozna kot njegova last. Brez kake ponesrečene eksistence že skoro v nobenem njegovem proizvodu biti ne more. S tem spominja Cankar malce na Gorkega. A dočim nam slika Gorki brez vsakega postranskega na-