KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ZGODOVINA LJUBLJANSKEGA PROSTORA PRED NASELITVIJO SLOVENCEV BOGO GRAFENAUER 1. ZEMLJEPISNI POLOŽAJ IN NJEGOV POMEN Na prvi pogled tako različne vrste na- selij, ki so nastajala v širokem okolišu da- našnje Ljubljane ali tudi na ožjem prostoru današnjega mesta od davnih tisočletij pred začetkom našega štetja let pa do nastanka neposrednih prednikov sedanjega ljubljan- skega mesta, izpričanih prvič pred dobrimi osemsto leti, vendarle povezuje v celoto nji- hova vloga v prometu. Vsa ta naselja so po- vezana na ta ali drugi način s prehodom iz Posavske ravnine mimo Ljubljanskega barja do kraških klancev. To velja toliko bolj, ker bi bilo le glede na Ljubljansko kotlino pri- rodnejše urbansko središče nekje na Kranj- sko-Sorškem polju, medtem ko leži Ljublja- na prav na robu te kotline — ob njenem gričevnatem obroču ter obsežni ploskvi do XIX. stoletja neposeljenega Barja. Toda priroda je podelila temu prostoru posebne naloge s tistimi zemljepisnimi ob- likami, ki so v zgodovini vplivale na usmer- jenost poglavitnih prometnih žil. Eno prvih mest med zemljepisnimi značilnostmi slo- venskega ozemlja zavzema gotovo njegov pomen za prehod preko gorskega okvira, ki deli od Soluna do južne Francije Sredozem- lje od notranjosti evropske celine. Ker se prav na slovenskih tleh ta gorski okvir to- liko razrahlja, da se vzpenja pot iz Panon- ske kotline do Jadranskega morja in Italije na najvišji točki le do 613 metrov nadmor- ske višine, se je tu že davno izoblikovalo pravo križišče različnih potov. To ozemlje priteguje tako pot, ki veže Zahodno.Evropo z bližnjim vzhodom v Prednji Aziji, kakor tudi pot iz Panonske nižine v Italijo in pot iz severnega dela Srednje Evrope ob robu Vzhodnih Alp k Sredozemlju. Zato se te poti že od nekdaj združujejo in prepletajo na sedanjem slovenskem ozemlju, da se nad Trstom, potem ko preidejo gorsko zaporo okrog Sredozemskega morja, spet razpletajo v razne smeri. Človekova odvisnost od takih zemljepisnih značilnosti seveda ni bila vedno enaka. Pred- vsem so se takšne prirodne značilnosti mogle uveljavljati le tedaj, kadar je spričo sploš- nega gospodarskega razvoja oživljeni promet dvigal pomen takih prirodnih prometnih žil, medtem ko ob odmiranju prometa take pro- metne žile izgubljajo pomen za razvoj ur- banskih naselij. Toda šele moderna promet- na sredstva, katerih razvoj seže komaj pol- drugo stoletje nazaj, so obvladala v večji meri ovire, ki jih je stavljalo zemljišče na pot raznim prometnim smerem. V razvoju ljubljanskega prostora in Ljubljane so se te zemljepisne značilnosti uveljavljale v tej ali drugi obliki prav do danes. Za slovensko ozemlje nasploh pa so imele seveda še po- seben pomen do konca srednjega veka, ker je bil vse dotlej v gospodarskem in kultur- nem pogledu za Evropo najvažnejši del sve- ta bolj kakor kdajkoli pozneje osredotočen okrog Sredozemskega morja in ker morska pota v vsem tem času nimajo še skoraj ni- kakršnega pomena v povezavi severnih z južnimi predeli tega kontinenta — pogla- vitna zveza je bila pot po suhem preko kon- tinenta. Odkar se je v širši okolici današnje Ljub- ljane pojavil človek, so omenjena pota še posebej vplivala na njen razvoj. Zemljepis- ne značilnosti ožje ljubljanske okolice so ga podčrtovale mnogo bolj kakor od osušitve Ljubljanskega barja v začetku XIX. stoletja naprej. Obsežno ravnino med Ljubljano, Vrhniko in Igom je izmenično pokrivalo je- zero ali močvirje. Ta prostor, obsegajoč okrog 190 km^, je bilo mogoče le obiti ob severni strani do Vrhnike ali pa priti preko njega po vodni poti. Današnja Ljubljana in vsi njeni neposredni predniki (po zemlje- pisni legi) so nastali na prostoru, ki je ob tem prehodu prvenstvene važnosti. Ta pro- stor namreč povezuje po ozki poti med Gra- dom in Golovcem na vzhodu ter Šišenskim vrhom in Rožnikom na zahodu široko rav- nino na severu z Barjem na jugu, tedaj tudi s potjo med Barjem in hribi proti Vrhniki in z mestom, kjer je moral stopiti potnik — če je izbral vodno pot — na čolne za pot po reki ali jezeru. Kdor se je hotel izogniti temu prostoru, je moral izbrati manj zložne poti čez Škofjeloško hribovje na severu ali od Krke čez Bloško planoto na jugu. 2. PRED NASTANKOM PRVEGA MESTA Najstarejši doslej znani nedvomni človeški sledovi na Slovenskem izvirajo iz konca sta- rejšega paleolita in iz mlajšega paleolita in jih postavljajo v za nas kar nepojmljivo dolg časovni razpon med okrog 100.000 do 30.000 pred našim štetjem. Na območju same Ljub- ljane takih sledov ne poznamo. Najbližje najdbe so oddaljene okrog 20 km (pri Vrh- niki ill Kamniku). Vendar pa so ti ljudje na svojih neprestanih potih za lovskim ple- nom gotovo uporabljali tudi prehode mimo 86 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Ljubljanskega barja ali vsaj blizu današ- nje Ljubljane hodili proti severovzhodu ali jugozahodu. Razmeroma številne doslej od- krite postojanke paleolitskega človeka so namreč razvrščene v dve skupini: jugoza- hodno od Ljubljane od Tržaškega Krasa mi- mo Postojne do postaje na planem pri Vrh- niki in severovzhodno od tod v alpskem svetu od Dravske doline skozi porečje zgor- nje Savinje do postaje na planem pri Kam- niku. Najbližja povezava teh dveh skupin vodi prav^ mimo današnje Ljubljane. Pomen te poti se kaže tudi v dejstvu, da se je v mlajšem paleolitu širila ob njej tako imeno- vana »olševska kultura« (po najdišču Po- točka zijalka pod goro Olševo v Karavan- kah nad zgornjo Savinjo). Odkrite postojanke paleolitskega človeka so pa le začasne lovske postaje. Ljudje so živeli predvsem od lova in nabiranja sade- žev in koreninic, kakor so jih našli v pri- rodi. Poglavitni lovski plen je bil do 5 metrov in več dolgi jamski medved, a poleg njega so lovili še mamuta, leva brlogarja, jamsko hijeno, severnega jelena, muškatnega bika, gamsa, srno, rjavega medveda in divjo svi- njo, risa, lisico, konja itd. Ob takem življe- nju iz rok v usta so morali neprestano po- tovati za lovskim plenom. Svoje prve stalne prebivavce je dobil ljub- ljanski okoliš šele dolga desettisočletja po- zneje. Proti koncu stare kamene dobe se je moral človek po vsem videzu spet umakniti s slovenskega ozemlja. Zdi se, da je poslab- šanje podnebja in povečanje ledenikov v zadnjem poledenitvenem sunku zadnje lede- ne dobe tu spet premagalo človeka. Vsaj do- slej na Slovenskem niso našli nobenih sledov človeškega življenja, ki bi jih mogli posta- viti med okrog 30.000 do okrog 8000 pred našim štetjem, pa tudi iz kasnejšega obdob- ja srednje kamene dobe (okr. 8000 do okr. 3000) je bila doslej odkrita le skromna sled v jami Špehovki pri Zgornjem Doliču. Šele z mlajšo kameno dobo (neolitom), ki traja pri nas približno od 3000 do 2000 pred našim štetjem, se je začel na slovenskih tleh nepretrgan človeški razvoj, ki sega vse do naših dni. Dotlej se je človek že naučil polirati in brusiti kamnitno orodje in orožje, znal je že izdelovati lončeno posodo, pred- vsem pa ni več živel le od lova in nabiranja divjih prirodnih sadežev, marveč je postajal poljedelec in živinorejec. Lov je seveda še vedno pomembna panoga gospodarstva. Ta gospodarski napredek je tedanjim ljudem omogočil, da so se stalno naselili, večji del v vaseh večjega ali manjšega obsega, in opu- stili neprestano potikanje za lovskim ple- nom. Vendar vsaj doslej iz večjega dela mlajše kamene dobe na Slovenskem niso še našli naselbin, marveč le osamljene najdbe, predvsem kamnitne sekire in motike (v ob- ' liki čevljarskega kopita). Te najdbe pa ven- dar pričajo, da izvirajo od sadilskih plemen, ki So obdelovala zemljišče s pomočjo poži- galništva, to je tako, da so trebili gozd na določenem zemljišču, les požgali, nato pa zemljišče olxlelovali nekaj let z motikami. Take sledove so našli tudi v širšem območju Ljubljanske kotline od Domžal do Bleda. Šele proti koncu mlajše kamene dobe omogočajo nekoliko bogatejša najdišča, da si je mogoče ustvariti že precej bolj jasno podobo življenja na teh tleh. Tedaj so na- stale tudi prve stalne naselbine v okolišu današnje Ljubljane. Lnajo pa povsem svo- jevrsten značaj. Na Ljubljanskem barju, kjer je bilo tedaj še jezero, segajoče od Ljub- ljane do Iga in Vrhnike, so nastale proti koncu mlajše kamene dobe mostiščarske na- selbine ali stavbe na kolih. Namesto da bi gradili svoje koče na suhem oziroma na trd- nih tleh, so tedanji prebivavci zabili v jezer- sko dno ali močvirje kole in na njih zgra- dili leseno ploščad, koče pa postavili šele na to ploščad. Včasih je prevladovala dom- neva, da so to delali zaradi večje varnosti, ali zato ker so bili ribiči. Kakor drugod pa se je tudi pri Ljubljanskem barju pokazalo ob podrobni preiskavi razvoja in obsega tamkajšnjega jezera v mostiščarski dobi, da so bila vsa mostišča zgrajena neposredno ob jezerskem bregu ali pa celo še na zamočvir- jenem zemljišču, kar vse seveda ni kdo ve kako povečevalo varnosti pred napadom z brega. Že razmeroma tanki koli, na katerih so bile postavljene ploščadi, dokazujejo, da globina jezera na teh mestih ni mogla biti velika, ker bi sicer ne mogli nositi koč in njihovih prebivavcev. Zato je prevladalo glede na mostišča sploh in posebej tudi glede na tista na Barju sedaj mnenje, da so nastala najbrž v zvezi s pot- mi, ki so vodila do jezera in preko njega. Njihov položaj res ustreza potema od Iga oziroma od Vrhnike do Ljubljane in dalje po Ljubljanici in Savi proti vzhodu. Spričo tedanjega lažjega potovanja po vodi v pri- meri s tistim po suhem in tudi spričo večje varnosti takšne poti je ta razlaga gotovo najverjetnejša. Tudi pri nastanku teh prvih stalnih naselbin v ljubljanskem okolišu se je torej uveljavil prehodni pomen ljubljan- skega okoliša, poudarjen v uvodu. Osamlje- ne najdbe in razporeditev mostišč na Barju dopuščajo domnevo, da je tedaj v obliki mo- stišča nekje med Prulami in Malim grabnom nastala prva stalna naselbina tudi na pro- storu ožje Ljubljane. Vendar doslej ta dom- 87 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO neva arheološko še ni dokazana z odkritjem stavbnih ostankov samih. Mostišča na Ljubljanskem barju so na- stala šele ob koncu mlajše kamene dobe. Ob najstarejši njihovi skupini, pri Igu, so nam- reč odkrili razne bakrene predmete in orod- je za njihovo izdelavo. Segala pa so preko dobe bakra (okrog 2000 do okrog 1800) v dobo brona (okrog 1800 do okrog 1000), v kateri so propadla. Že njihov pomen za po- tovanje preko barjanskega jezera pa doka- zuje, da spada njihov največji razvoj šele v obdobji bakra in delno brona, ko se je trgo- vina zaradi močnejše delitve dela med raz- ličnimi plemeni že močneje razvila. Za mo- stiščarje dokazuje tako trgovino že najdba bakrenega orodja in orožja pri Igu. Bakra namreč niso na Slovenskem nikjer pridobi- vali, morali so ga torej uvažati iz tujine, ali iz Alp ali pa iz Panonske kotline. Kako so delovali na življenje takratnega človeka razni vplivi že pri izdelovanju vsak- danjih predmetov, kaže najbolje prepleta- nje raznih kulturnih vplivov na posameznih najdiščih. Te vplive so posredovali delno začetki trgovine, delno pa tudi razna pre- seljevanja. Tudi iu se kaže pri mostiščarjih prehodni značaj ljubljanskega prostora. Ljubljanska mostiščarska kultura je namreč povezana z nekaterimi najdišči na Koro- škem in v Spodnji Avstriji, njene najdbe pa opravičujejo tudi domnevo, da so bili takratni mostiščarji v stiku — posrednem ali neposrednem — s Panonijo in severnej- šimi predeli do Donave. Slavonijo od Vučedola ob slavonsko-srem- ski meji na zahod in Vzhodne Alpe je za- jemala v času mostišč posebna »slavonska« kultura. Prav spričo omenjenih vplivov, ki se prepletajo z njo v Zgornjem Posavju, se je uveljavila tu njena posebna, »ljubljan- ska« skupina z glavnimi najdišči na Ljub- ljanskem barju. V razdobje slavonske kul- ture, ki nastane v dobi bakra, pa se nada- ljuje tudi v dobi brona, spada glavni razcvet barjanskih mostišč. Večina mostiščarskih najdb spada še v bakreno dobo. Med orodjem prevladuje koščeno in roženo (sekire, kladiva, bodala, šila, osti za puščice, dleta itd.), manj pa je kamnitnega. Redki so tudi nakitni pred- meti (obeski iz prevrtanih kosti). Iz dobe bakra niso le različni predmeti iz te kovine, najdeni pri ižanskih koliščih (konice za su- lice ali bodala), marveč tudi topilni lonček za baker in razni kalupi za izdelovanje ba- krenega orodja (sekire, motike, igle) ter majhna kamnitna nakovala za dodelavo iz bakra ulitega orodja, kar je vse najdeno prav tam. Le dve kolišči (v Preserju ter pri Blatni Brezovici) segata še v bronasto dobo. Bogate so najdbe lončenih izdelkov, med katerimi so najpomembnejše zvončaste čaše. Druge posode, okrašene z vrvičastim orna- mentom, pričajo, da so vplivali na razvoj ljubljanske kulture tudi nosivci tako imeno- vane vrvičaste keramike. Ta keramika se je namreč razširila v Srednji Evropi v bakreni dobi v zvezi z vdorom nekih plemen z vzho- da, ki je precej pripomogel k propadu sta- rejših kultur mlajše kamene dobe. Sele v bronasti dobi je prevladal v Srednji Evropi spet domači element nad priseljenim, vsaj v kulturni podobi. O hrani in gospodarstvu barjanskega člo- veka pričajo ostanki njegovih jedil: kosti jelena, evropskega losa, srne, bobra, bar- skega prašiča, medveda, jazbeca, koze, ovce, raznih ptic in rib, ostanki lešnikov, drenulj, malin, gloga, vodnih oreščkov, želoda in jabolk. V gospodarstvu sta imela še pomemb- no mesto lov in ribolov. Vendar pa kaže model za izdelovanje bakrenih motik in najdba žrmlje tudi na začetke obdelave polja. S tem se sklada tudi najdba ženskega kipca pri Igu, zvezanega prejkone s kultom boginje plodnosti, značilnega za začetke poljedelstva. Po propadu mostišč utone zgodovina ožjega ljubljanskega okoliša spet za dalj časa v precejšnjo temo, iz katere se dvigne v res- nici šele s prihodom Rimljanov. Ali je morda propad mostišč na Ljubljanskem barju po- vezan z enim od preseljevanj plemen, ki so zajela Evropo v dobi brona (npr. okrog 1650 do 1550 in okrog 1250 do 1150) in se obakrat dotaknila tudi zgornjega Posavja, kjer so gotovo skozi ljubljanski prehod pljusknila proti zahodu v Italijo, ali samo z zamočvir- jenjem Barja, ali z razvojem v bližnjem so- sedstvu, ki bi mogel odvzeti barjanskim mo- stiščarjem del njihovih lovišč, pa je seveda težko odločiti. Vsekakor izvirajo iz starejše železne dobe (1000 do 350) z mesta današnje Ljubljane le redke najdbe, in sicer večje grobišče na dvo- rišču SAZU (med Gosposko in Salendrovo ulico, z nekdaj domnevno precej večjim ob- segom, 65 grobov) ter dve manjši (severo- zahodni vogal Zvezde ter poleg železniškega mostu čez Gruberjev prekop za dolenjsko železnico). V tem obdobju se je vsekakor premaknilo težišče naselbin na slovenskih tleh v takšne okoliše, kjer je bila železna ruda, npr. v Vače, čeprav je vodila mimo današnje Ljubljane še vedno pomembna pot mimo Vzhodnih Alp skozi Vače v Italijo. Ta začasni upad v okolišu Ljubljane je toliko bolj pomemben, ker je prav starejša želez- na doba s svojimi najdbami na Slovenskem 88 ČASOPIS ZA SLOVKNSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA izredno bogato zastopana. Po značaju najdb spadata obe prvi navedeni grobišči gotovo, tretje pa verjetno še v prvo razdobje sta- rejše železne dobe, ko so stale okrog Ptuj- skega polja naselbine še na planem in ko naselbina pri Vačah še ni bila zavarovana z nasipom (pred okrog 700). To bi govorilo v prid domnevi, da je stalo naselje v prvih dveh grobiščih pokopanih ljudi nekje ob Gradišču, na najvišji terasi ob prehodu z Ljubljanskega polja na pot ob severnem robu Barja. Grajski hrib ali Šišenski vrh bi bila kot mesti gradišč verjetnejša šele v naslednji dobi, ko so v VIII. stoletju pred našim štetjem vdirali preko tega prostora v Italijo Kimerijci, podobno kot več kakor tisoč let pozneje Huni in Obri. Iz časa največjega razcveta halštatske kulture v starejši železni dobi (okrog 600 do okrog 350) in iz mlajše železne dobe (okrog 350 do prihoda Rimljanov) pa izvirajo v Ljubljani sploh le redke slučajne najdbe, največ odkrite v strugi Ljubljanice. V mlajši železni dobi je nastal okrog širšega okoliša Ljubljane sicer pravcati sistem gradišč, ki so na več gričih pustila še dobro opazne sledove v terenskih oblikah (npr. sledovi nasipov na Magdalenski gori pri Šmarju). Gradišča se vrste od Šentvida nad Ljubljano mimo Repenj pri Smledniku in morda Šmar- ne gore, Rašice, Črnuč, Mengša, Šentjakoba do Ajdovščine nad Dolom, južno od Save pa se nadaljujejo s Štango, Zagradiščem pri Zalogu, Magdalensko gorO', Gradiščem nad Želimljami, Golim in ižanskim gradom, nato pa se zaključujejo z Gradiščem pri Vrhniki in morda Polhovim Gradcem. To ozemlje spada v zadnjih stoletjih pred našim štet- jem obenem z Gorenjsko k noriškemu »kra- ljestvu«, ki ima svoje središče po vsem vi- dezu v velikem mestu na Štalenu nad Ce- lovcem. Tudi obrambni sistem okrog Ljub- ljane je bil domnevno zvezan prav s spori med Noriki in Rimljani. Ti so začeli kmalu po 1. 200 pred našim štetjem, zlasti odkar so Rimljani po ustanovitvi Aquileje (181 pr. n. št.) kazali vedno jasnejšo željo pa razšir- jenju svojega ozemlja ob tem delu svoje meje. Vsekakor pa je zanimivo, da je Vrh- nika (Nauportus) v tem času mnogo po- membnejše naselje kakor tisto, ki bi stalo na mestu sedanje Ljubljane. To se kaže tudi v poročilih iz zadnjega stoletja pred našim štetjem o prometnih poteh preko ljubljan- skega okoliša: »Okra (= Hrušica) je naj- nižji del Alp, tam, kjer mejijo na Karne. Cez njo prevažajo blago na vozovih iz Aqui- leje v Nauportus ... Od tod ga odpravljajo po vodni poti naprej do Istra (= Donave) in v tamkajšnje pokrajine. Mimo Nauporta namreč teče plovna reka, ki prihaja iz Ili- rije in se izliva v Savo, tako da je blago mogoče spraviti v Segestiko (= Sisek) ter k Panoncem in Tavriskom«. Ljubljanski okoliš je bil torej vsekakor še vedno pomemben za prehod od Sredozemlja preko njegovega gor- skega oboda, vendar pa se je težišče tega pomena v teh stoletjih preneslo na tisti kraj, kjer so prelagali blago z vozov na čolne, na \rhniko. Sicer se domneva, da je bilo v tej dobi tudi na prostoru sedanje Ljubljane manjše naselje čolnarjev in ribičev na levem bregu Ljubljanice nad Čevljarskim mostom, vendar pa te domneve še ni bilo mogoče podpreti z arheološkimi najdbami. 3. RIMSKO LEGIJSKO TABORIŠČE IN »COLONIA JULIA EMONA. Bistveno pa se je spremenil položaj v oko- lišu Ljubljane z rimsko osvojitvijo naših krajev. Ljubljanska kotlina je padla v rim- ske roke najbrž z ostalim Norikom (1. 16 pr. n. št.). Vendar so jo Rimljani, ki so dobro spoznali pomen ljubljanskega okoliša za prehod iz Panonije v Italijo in obratno, od- trgali od Norika, kjer ni bilo legijskih ta- borišč, ker je ostal kot posebno »kraljestvo« nekaj časa v cesarjevi hišni posesti in zato v njem ni bilo redne rimske vojske. Dodelili so ga k Panoniji. Njihov smisel za prometne zveze, ki se kaže v sijajnih rimskih cestah in njihovem omrežju, ter za vojaški pomen tega kraja, jih ni varal. Tržišče v širšem ljubljan- skem okolišu so nemudoma prestavili na najvišjo teraso med Ljubljanskim poljem in Ljubljanskim barjem in še v Avgustovi dobi je zraslo tu legijsko taborišče, ki je zapiralo ozki dostop med Šišenskim vrhom in Graj- skim hribom proti zahodu. Varovalo je ob- enem križišče nastajajočih rimskih cest, ki so vodile proti severu v Virunum na Koro- škem, proti severovzhodu preko Trojan v Poetovio in naprej v Panonijo, proti jugo- vzhodu preko Dolenjskega v Neviodunum in Siscio. Pri Emoni, tako se je novo legij- sko taborišče imenovalo, so se te ceste zdru- ževale in vodile skozi »Postojnska vrata« in Vipavsko dolino v Italijo. Še osem stoletij pozneje imenuje furlanski pisec Pavel Dia- kon prav to pot po Vipavski dolini za edini »široki in popolnoma ravni dohod v Italijo«. Ime Emona so Rimljani prevzeli od sta- rincev in je najbrže ilirskega izvora. To bi kazalo, da je bilo vsaj v bližini rimskega mesta starejše ilirsko-keltsko ribiško-čolnar- sko naselje — morda na Bregu ob Ljubljanici ali na prostoru poznejšega Starega trga pod Grajskim gričem. Toda jasni pravokotni tlo- ris Emone kaže, da se ni razvila iz starejšega naselja, marveč da gre za načrtno rimsko 89 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ustanovitev. Severno obzidje je teklo od ogla Veselove in Muzejske ulice ob Veselovi ulici ter južnem robu Trga Revolucije do glavnega poslopja univerze; tu se je začelo vzhodno obzidje, ki je šlo ob Vegovi in Emon- ski cesti do Krakovske ulice; vzdolž Mirja je tekel do stika z Jamovo ulico južni zid, od tod proti severu ob Snežniški ulici ter notranjemti robu vladne palače na Prešer- novi cesti do Veselove ulice pa zahodni del obzidja. Prostor, ki ga je utrdba zapirala, je povzročil, da so se razmerja stranic (od Gradišča do Mirja 523,6 m; od Jamove do Emonske ceste 435,5 m) nekoliko oddaljevala od navadnega pravila rimskega legijskega taborišča (3:2), toda površina (23 ha do zu- nanjega roba obzidja, 29,11 ha do zunanjega roba jarkov) zajetega prostora povsem ustre- za obsegu enojnega rimskega legijskega ta- bora. Taborišče je nastalo prejkone po veli- kem uporu dalmatinskih in panonskih ple- men (v letih 6—9 naš. št.), kajti ob začetku upora je imel Nauportus po sporočilih virov še vedno pomembnejši položaj od Emone. Tedaj pa je dobila v Emoni svoj zimski ta- bor legio XV Apollinaris. Taborišče je bilo utrjeno sprva le z nasi- pom in jarkom ter je obdajalo zvečine lesene stavbe. Toda že v Avgustovi dobi je XV. le- gija začela graditi na vnanjeni robu starega nasipa obzidje, utrjeno s štirikotnimi stolpi, pred obzidjem pa s poglobljenim jarkom. Obzidje je imelo na vsaki strani po ena glav- na vrata (severna v sedanjem Gradišču, južna — ohranjena v rimskem zidu na Mirju — desno od Gorupove ulice, vzhodna pri Križankah in zahodna med Rimsko in Gre- gorčičevo ulico) ter po več manjših, ki pa so bila odprta le v obdobju velike varnosti; pozneje so jih zazidali. V jarke je.bila na- peljana voda potokov izpod Šišenskega vrha in Rožnika. Vojaško je položaj imeniten — zavarovan z juga po Gradaščici in Barju, z vzhoda po Ljubljanici in z zahoda po gričih; le severna stran je bila odprta za širok napad. Oba poglavitna para vrat na obeh krajših (Porta praetoria in Porta decumana) in dalj- ših stranicah (Porta principalis) sta povezo- vala obe poglavitni cesti (Gardo maximus in Decumanus maximus), ki sta se križali v pravem kotu; ob njihovem križišču je bil domnevno glavni trg (Forum) s svetišči, ki pa doslej še ni bil raziskan po arheologih. Vzporedno z obema glavnima cestama so bile prav tako naravnost speljane druge, ki so delile med seboj skupine mestnih hiš (in- sulae). Vsaj na treh straneh so bile pogla- vitne ceste mesta hkrati iztočnice za po- membne prometne zveze s sosedstvom. Gardo maximus je vodil skozi Gradišče proti se- veru, kjer se je na Ajdovščini cepila cesta v dve smeri — proti Trojanam in v Panonijo ter preko Gorenjskega v notranjost Alp. Decumanuis maximus pa se je nadaljeval skozi »leva glavna vrata« s cesto na Kras ter skozi »desna glavna vrata« s cesto med Barjem in gričevjem na Dolenjsko. ■Ta pravilnost mestnega načrta je gotovo dediščina rimskega tabora. Rimska vojska pa je hkrati opravila najbrže tudi drugo po- membno delo. V obdobju, ko je gradila tod okrog ceste, mostove in emonsko obzidje, je tudi na Barju zaravnala poglavitne ovinke Ljubljanice do mesta in speljala njen tok poleg Podpeškega kamnoloma, od koder so vozili tudi kamen za gradnjo zidu okrog Emone (za gradnjo njegovih temeljev in zu- nanjega lica). Legijsko taborišče v Emoni je živelo le kratek čas. Pomembno- je bilo le dotlej, do- kler so morale rimske čete bdeti v novo osvo- jenih pokrajinah ne le nad sovražnimi vpadi, marveč tudi nad raznimi gibanji še vedno upornih domačinov, mešanih ilirsko-keltskih plemen. Že cesar Tiberij (14—37 naš. št.) pa je preuredil mejo v strnjen, tog sistem trd- njav in legijskih taborišč ob sami meji. Kmalu po letu 15 je bila prestavljena XV. legija, ki je dotlej imela prezimovalni tabor v Emoni, v Carnuntum ob Donavi, Emona pa je bila povzdignjena v rimsko »kolonijo« s pridevkom Julia. S tem je obrambni sistem izginil iz Ljubljanske kotline, tako da je ostala poldrugo stoletje brez vojaške posad- ke. Tako so se tudi tu — neposredno pred vrati Italije — zamenjale oblike, značilne za obdobje prave okupacije, z značilnim živ- ljenjem rimske province. V zvezi s temi spremembami je postala Emona upravno središče zgornjega Posavja in ostala to do konca rimske oblasti. Rimske province so bile namreč razdeljene navadno na »mesta« (civitates), ki jim je bilo dode- ljeno večje ozemlje okrog njih. Tako sta bili dodeljeni tudi Emoni kot njen mestni okoliš Gorenjska in Notranjska do Hrušice, medtem ko je segla njena oblast na Dolenjskem sko- raj do današnje Višnje gore. Ker je bila Emo- na dvignjena v »kolonijo«, so dobili njeni svobodni prebivavci rimsko državljansko pravo. Bili so torej »rimski meščani« in so imeli glede na trgovino in ženitev iste pra- vice kakor polnopravni prebivavci mesta Rima. Tudi mestna uprava je bila urejena po rimskem vzorcu. Na njenem čelu sta bila dva sodnika (duumviri iure dicundo). Po- magala sta jim dva edila (nadzornika jav- nega reda in nekaka policijska uradnika), blagajnik (quaestor) in člani mestnega sveta 90 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA (ordo decurioiiuni), ki so iz svoje srede vsako leto volili te uradnike. Seveda pa so prebi- vali v mestu poleg osebno svobodnih mešča- nov tudi njihovi sužnji. Kljub svojemu po- menu za upravno ureditev pa rimska mesta v gospodarskem pogledu še niso bila to, kar razumemo pod mesti v Evropi od okrog leta 1100 dalje, t. j. naselbine osebno svobodnega prebivavstva, ki se preživlja predvsem z obrtjo in trgovanjem. Rimski meščani so se ukvarjali v dobršnem delu tudi s poljedel- stvom. Prav najvplivnejši del meščanstva so bili veleposestniki. V poldrugem stoletju, ki je sledilo dvigu Emone v kolonijo, je mesto dobilo vse zna- čilne poteze rimskega provincialnega mesta. Razkrila so jih arheološka izkopavanja, ki so zajela doslej približno polovico površine znotraj mestnega obzidja (V. Šmid v letih 1909—12 ter 1916 južni del mesta ter okolico Drame, Narodni muzej 1950 v jugozahodnem voglu, Jaro Šašel 1952 utrdbe na nekdanjem Nunskem vrtu. Mestni muzej 1961 v severo- vzhodnem voglu neraziskani del severno od Erjavčeve ceste). Arheologi so razkrili pre- senetljivo dobro ohranjene ceste s pločnikom in s kanali, ki so pod dekumanskimi cesta- mi odvajali nesnago v Ljubljanico. Prostor med cestami so izpolnjevali hišni bloki, ki so jih večkrat prezidavali in združevali v ve- like zgradbe. To so bila stanovanjska, obrt- niška, trgovska, pa tudi upravna poslopja. V njih so odkrili vse značilnosti rimskega stavbarstva — od osrednjega dvorišča s ste- briščem do kamnitnega tlaka in mozaikov po tleh ter slikanega ometa na stenah, pa tudi do kopalnic in antičnega centralnega ogrevanja prostorov (hipokavst; z razgreva- njem zraka v votlih prostorih pod podom in — s pomočjo glinastih cevi — tudi ob ste- nah), ki so ga uvedli v Emoni v začetku tretjega stoletja. Tej višini civilizacije je ustrezala tudi oprema — bodisi iz Italije ali Galije uvožena z raznimi ornamenti okraše- na »terra sigillata« (s tovarniškim pečatom označena fina keramika) ali prav tako uvo- žena »terra nigra« (črna keramika). Med uvožene izdelke spadajo tudi lepe oljene svetilke, ki segajo od prvega stoletja do ča- sov, ko so zamenjali starejše antropomorfne okrase že krščanski simboli. Številne so tudi najdbe kovinskega okrasja (lasnice, zapest- nice, prstani, sponke, igle itd.). Za emonsko zgodovino pomembne so tudi najdbe novcev, najsi gre že za depoje v nevarnih časih skri- tega denarja, bodisi za posamezne novce. Poleg mesta so nastajale hiše tudi zunaj obzidja. Proti Ljubljanici in še preko nje je seglo čolnarsko-ribiško naselje, zahodno od sedanjega začetka Titove ceste pa je bila naselbina domačih lončarjev. Ob cestah, ki so vodile iz mesta, pa so bila po rimski na- vadi razporejena tudi grobišča. Zlasti na ši- roko je bilo razprostrto tisto na severu, ki je segalo v precejšnji širini do Gospodarskega razstavišča in še preko, prav tako pa so bili odkriti grobovi ob Tržaški cesti ter ob Kar- lovški cesti. Spričo povezanosti rimskih mest s polje- delstvom nas ne more presenetiti, da tudi v Emoni priča vrsta stavb o poljedelskem zna- čaju njihovega prebivavstva; posebej je za- nimiva shramba z ostanki sežganega prosa, ječmena, rži in pšenice. Seveda pa so pre- bivali tu tudi razni obrtniki (kovači, zlatarji, tkavci, barvarji, tesarji, mizarji itd.), ki so bili povezani v posebne poklicne organiza- cije. V eni izmed hiš je živel tudi zdravnik- kirurg in sicer kot suženj hišnega gospo- darja. Tudi v tem času pa se z vlogo, ki jo je imela Emona v trgovini, izraža prehodni pomen ljubljanskega okoliša. Prav rimska doba je prvo obdobje, v katerem je celotni gospodarski razvoj podčrtal pomen širših prometnih žil, ki tečejo preko teh krajev. Že v prvem stoletju naš. št. sta tudi v Emoni imeli svoje podružnice veliki aqui- lejski trgovski hiši Barbijev in Casernijev. Pomen emonskih trgovcev samih v prometu s pokrajinami ob Donavi pa najlepše izpri- čuje obstoj emonskega rojaškega društva v Savariji že pred sredo prvega stoletja, pri čemer gre prav gotovo za društvo iz Emone izvirajočih trgovcev v tem mestu. V teh okoliščinah — zlasti spričo pomena Emone na poti iz Italije v vzhodni del rim- skega cesarstva po suhem — se ni mogoče čuditi, če se tako v veri kakor tudi v jeziku v tem mestu, ki leži neposredno pred vrati Italije, postopno in celo razmeroma kmalu uveljavijo značilne rimske oblike. Sicer se še do tretjega stoletja pojavljajo na nagrob- nih spomenikih domača imena in v okolici se je uveljavljala romanizacija gotovo počas- neje, vendar pa se je tudi tu — morda z izje- mo kakšnih prav odročnih predelov emon- skega okoliša — močno izrazila tista posebna značilnost suženjskega družbenega reda, da namreč nesvobodno prebivavstvo razmeroma lahko in na široko prevzema jezik svojih gospodarjev. Emona pa ni dolgo uživala mirnega živ- ljenja rimskega provincialnega mesta, ki se je začelo zanjo šele z dobo Tiberija. Od dru- gega stoletja dalje se začenja njen položaj na prehodu v Italijo uveljavljati povsem v drugačni obliki. Mesto je trpelo večkrat že ob državljanskih vojnah med različnimi kandidati za cesarski prestol. Boj za ta pre- stol je namreč boj za oblast v Italiji in vsi 91 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kandidati, ki prihajajo z vzhoda, gredo s svojimi vojskami skozi Emono. Morda je tudi najstarejši depo iz Emone (odkrit 1. 1961, najmlajši novec je Neronov zlatnik) zvezan s prehodom panonskih vojsk pod povelj- stvom Antonija Prima — znanih tudi po ple- nitvah v Rimu —, ki iso osvojile oblast za Vespazijana (69/70). Še težji položaj pa se je začel z barbarskimi vdori preko rimske meje, ki jih je vselej vabila med vsemi rim- skimi pokrajinami najbogatejša — Italija. Dobršen del teh napadavcev se je namreč zbiral ob srednji Donavi, v pripravni Pa- nonski kotlini, ter mimo Emone vdiral v Ita- lijo. Prav prvi primeri te vrste so spravili emonske prebivavce v precejšnjo zadrego, ker so za poldrugega stoletja miru svoje mestno obzidje zanemarjali, potem pa to še nadaljevali, dokler ni mesta doletela v tret- jem stoletju prva katastrofa. Emona je prvič občutila nevarnost svojega položaja ob vratih v Italijo že leta 167, ko so germanska plemena pod vodstvom Mar- komanov ob Donavi na široki črti zrušila rimske utrdbe in mimo Emone »predrla Ju- lijske Alpe« ter prišla do Aquileje. V zvezi z boji, ki so temu barbarskemu vdoru sledili, so poskusili Rimljani bolje utrditi vzhodna vrata v Italijo. Vojsko so znova namestili tudi na današnjih slovenskih tleh in posku- šali z novimi utrdbami zapreti vstop v Ita- lijo prav preko zgornjega Posavja, Nastal je kratkotrajni legijski tabor pri Ločici v Savinjski dolini, obenem pa tako imenovana »obramba Italije in Alp« (praetentura Ita- liae et Alpium) na Hrušici. Predvsem pa je bil v zvezi s temi dogodki med leti 167 in 238 ves emonski mestni okoliš pridružen Italiji, ki je s tem za blizu tri stoletja razširila svoje meje do Trojan in hribov nad Višnjo goro. Med državljanskimi vojnami v tretjem stoletju je bila Emona o priliki prehoda čet Maksimina Tračana leta 238 prvič razdejana in požgana. Ko se je v drugi polovici tega stoletja položaj še poslabšal, sta cesarja Ga- lten (260 do 268) in Avrelian (270 do 275) gradila mestne utrdbe celo v Italiji. V istem času je bila glavna vpadna cesta od vzhoda v Italijo mimo Emone vnovič zavarovana z vrsto novih zapornih utrdb ali obnovljenih mestnih obzidij. Poleg drugih krajev (Poe- tovio, Celeia, Hrib na Vrhniki, Hrušica, Ajdovščina, utrdba ob izlivu Ljubljanice v Savo pri Zalogu, Velike Malence pri Breži- cah) je bila v tem času na novo utrjena tudi Emona. Tedaj je emonsko obzidje dobilo svojo novo podobo. Obzidje so znova popra- vili ter pozidali še nekaj okroglih stolpov (s ploščadjo za metalne stroje). Pred obzid- jem so zgradili v slogu poznoantičnega utr- jevanja branik v obliki ceste, pokrite s 15 cm močnim slojem malte, ki je varoval zid pred sovražnimi podkopi. Pred cesto sta bila še dva jarka, med katerima je bil že notranji širok 17 in globok 3 metre ter napolnjen z vodo. »Zid na Alpah«, kakor se skupno imenu- jejo vse te utrdbe v nekem viru iz IV. sto- letja, sta popravljala še Dioklecian (284 do 305) in Magnencij (350). Te utrdbe so imele pomen ob raznih prehodih preko tega ozem- lja na vzhodno ali zahodno stran (npr. ob prehodu Konstancija v Italijo leta 340, če- jjrav je prišlo do odločitve šele z bitko pri Aquileji; Julijana v Panonijo leta 361, Va- lentinijana v Italijo leta 364). Vendar pa je do druge polovice IV. stoletja ta obrambni sistem izgubil že precejšen del svoje moči, posebej pa se ni obnesel v obrambi zoper manj urejene in številnejše vojaške skupine barbarskih plemen. Tako so se mogli braniti Rimljani leta 374 zoper Kvade in Sarmate, ko so hoteli preko- tega predela vdreti v Ita- lijo, šele s pomočjo na hitro zgrajenih lese- nih barikad na kraških klancih in jim tako zapreti pot. Ko se je okrog leta 380 zlomila rimska obramba ob spodnji in srednji Donavi, je postala obramba meje same Italije, torej tudi ceste, ki vodi skozi Emono, še pomembnejša. Vendar se do prvega pohoda Teodozija proti zahodu (388) skozi Emono očitno povečane nevarnosti še niso zavedali, pač pa slišimo o gradnji novih utrdb prvič nekaj let po- zneje (391 do 392). Njihova moč pa tudi tedaj ni mogla biti še posebno velika, ker tudi leta 594 Teodoziju ob prehodu v Italijo ni bilo treba zavzemati nobenih utrdb na kraških prehodih in prav tako tudi ne Vi- zigotom pod vodstvom Alarika ob vdorih v Italijo (403 in 408). Kljub temu pa je povzro- čila privlačnost Italije pri barbarih od okrog leta 400, ko so Rimljani zares že izgubili iz svojih rok vso oblast nad Panonijo severno od Drave, da se je za Emono spremenila ne- varnost pred sovražnim vpadom kar v nava- den pojav. Za mesto je bilo to toliko teže, ker si zahodnorimsko denarno gospodarstvo od velikega denarnega zloma sredi tretjega stoletja ni nikoli več opomoglo. S postopnim napredovanjem naturalnega gospodarstva od Dioklecianovih reform naprej pa je s trgo- vino začel odmirati prav tisti gospodarski element, ki je Emono dvigal na prvo mesto med urbanskimi naselji v Ljubljanski kotlini. Končno so Rimljani na najbolj ogroženem delu meje Italije pred letom 430 zgradili nov utrjeni sistem: z vrsto tako imenovanih »dol- gih zidov« in drugih manjših utrdb od Reke mimo Vrhnike do zgornje Soške doline in 92 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Meglarij na Koroškem so zaprli pot v Italijo. Zelo značilno pa je za spremenjeni položaj — sovražnik namreč sedaj niso več urejene rimske vojske, marveč barbarska plemena, ki se mude v Panoniji, zlasti Huni — da je ostala Emona že izven tega obrambnega si- stema. V zimi 451/452 je zadel mesto v resnici usodni udarec — Atila ga je ob svojem po- hodu v Italijo razrušil. Ta dogodek sicer še ni pomenil konca emonskega mesta. Pa ven- dar kažejo tudi naslednji dogodki povsem jasno, kako njegov pomen tudi najprej še vedno usiha, čim bolj odmira življenje na prometnih žilah, ki so ob prihodu Rimlja- nov tako dvignile ljubljanski prostor. Ko je Odoakar, potem ko je prevzel v Italiji ob- last iz rok zadnjega, odstavljenega rimskega cesarja Romula Augustula (476), na raznih mestih popravljal mejo Italije, da bi pre- ostalo ozemlje laže branil, je prepustil emon- ski mestni okoliš, ki ni bil več zajet z italsko obrambno črto na Krasu, znova Panoniji ter je umaknil mejo Italije s Trojan na staro kraško mejno črto. Ostrogotski kralj Teo- derik je še združeval v svojih rokah oblast nad južnimi predeli Panonije in Italijo ter vzdrževal in obnavljal oblike poznoantične ureditve tudi v danes slovenskih predelih. Toda že v dobi ostrogotske oblasti začne rasti v Kranju germanska naselbina, ki kaže, da se sedaj težišče v Ljubljanski kotlini odmika od Emone. Sredi svoje dvajsetletne vojne zoper Ostrogote za posest Italije (535—555) pa je cesar Justinijan leta 546 že mirno pre- pustil poleg drugega tudi emonski mestni okoliš Langobardom kot nagrado, da so mu v tej vojni pomagali. Veliko langobardsko grobišče v Kranju, ki mu Ljubljana ne more postaviti ob stran nič vsaj približno podob- nega (le en germanski grob je znan v bližini Gospodarskega razstavišča ter nekaj drobnih germanskih gumbov z Grajskega hriba!), pa že, povsem dokazuje premik težišča v emon- skem okolišu na severozahod. Kljub vsemu pa dokazujejo škofje, ki vo- dijo emonsko krščansko občino od časov ce- sarja Diokleciana dalje vse do konca VI. stoletja, in najdbe bizantinskih novcev (zad- nji so izza cesarja Justina, 518 do 527 naš. št.), da Emona kljub vsemu nazadovanju še vedno živi. Tudi umik Langobardov leta 568 iz Panonije v Italijo, ki je odprl v Panonijo in Vzhodne Alpe pod novim osvajavcem, v tem pogledu ni takoj spremenil položaja. V prvem času po letu 568 so namreč Slovani šele počasi napredovali od severa proti jugu skozi Panonijo in Vzhodne Alpe. Leta 579 je v Emoni še vedno živel škof Patricij kot načelnik tukajšnje cerkve. Šele ko se je po obrskem zavzetju Sirmija leta 582 odprla pot proti zahodu tudi Slovanom od spodnje Do- nave ter iz vzhodnih delov Karpatske kot- line sem in ko so se začeli obračati kot pod- porniki tega slovanskega vala proti zahodu tudi Obri sami, se je položaj razmeroma hitro spremenil. Leta 587 celejski škof Jo- hannes in emonski škof Patricij nista več živela v svojih mestih, marveč pri patriarhu Severu v Furlaniji. Približno v istem času je padel v slovenske roke Kranj, propadle pa so tudi langobardske utrdbe ob Ziljski dolini v starem »sredozemnem« Noriku. Že leta 592 poročajo viri o sklenitvi prvega miru med Obri in Langobardi, ki je zaklju- čil ta prvi slovanski sunek neposredno v langobardski prostor, leta 593 pa so se lx)- rili Slovani zoper Bavarce že globoko v Alpah ob zgornji Dravi. Tako se začenja za ljubljanski okoliš nova doba, ki je antične razmere iz dobe rimskega gospostva temeljito spremenila. Za antične mestne naselbine v notranjosti slovenskega ozemlja je ta sprememba pomenila konec. Slovani so jih osvojili in požgali. Njihovo gospodarstvo ne le ni potrebovalo tako veli- kih obrtnih ali trgovskih središč, marveč je bil celo presežek njihovega poljedelstva go- tovo še premajhen, da bi jih bilo mogoče preživljati. Na mestu antičnih mest ali v njihovi bližini so nastajale nove, majhne slo- vanske poljedelske naselbine. Le kot pozen, neznaten odmev nekdanje obrambne vloge ljubljanskega prostora — tokrat spet v obrambo proti vdoru iz Italije v Panonijo — se sliši sporočilo iz pisma Karla Velikega njegovi ženi, da je frankovska vojska 23. avgusta 791 zavzela nekje v širšem ljubljan- skem prostoru obrski »okop« (uualum), pre- magala obrski oddelek ter ujela okrog 150 sovražnikov. Vsa druga pričevanja, sprva še zelo skopa in redka, pa govore že o začetku popolnoma novega razvoja — o slovanskih vaseh in o dolgih stoletjih, ki so pretekla, preden je gospodarski razvoj omogočil na mestu današnje Ljubljane nastanek nove meščanske naselbine. 4. DEDIŠČINA RIMSKEGA MESTA Mesto, ki ni bilo več potrebno gospodar- skemu življenju, je torej odmrlo. Toda tudi ruševine odmrlega antičnega mesta so vre- zale v nedotaknjeno ravnino, na kateri je pol tisočletja pred svojo smrtjo Emona zra- sla, tako trdne sledi, da so močno vplivale ne le na poteze srednjeveške Ljubljane, mar- več tudi na sedanjo obliko ljubljanskega mesta. Že urejeni tek Ljubljanice na Barju do današnjega Gruberjevega kanala je nepo- 93 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO sredna dediščina po emonski XV. legiji, ki se ni več izgubila. Vse štiri poglavitne vpad- ne ceste v Ljubljano — in danes hkrati te- meljne žile ljubljanskega mestnega prometa — so neposredni dedič rimske cestne mreže — Titova cesta, Gosposvetska cesta. Tržaška cesta in Dolenjska cesta (ki se začenja z emonskega stališča pravzaprav že s Kar- lovško cesto). Pa tudi poglavitna obhodna cesta — Prešernova cesta — je bodisi nepo- sredni bodisi posredni dedič Emone: neka- teri domnevajo, da je že v rimskem času po- vezovala zunaj mesta cesto od jugozahoda s tisto proti severu; vsekakor pa je tekla v srednjem veku ta cesta vsaj do črte Veselove ulice ob zunanjem robu nekdanjega emon- skega obrambnega jarka, ki je bil še v 17. stoletju napolnjen z vodo, in se je šele tu obrnila proti severovzhodu, kjer je njen zad- nji ostanek prečna pot preko Trga narodnih herojev. V notranjosti emonskega obzidja je prav tako cestno omrežje v veliki meri dedič emonskih ulic. Ena izmed glavnih emonskih ulic (Gardo maximus) je neposredni prednik Gradišča, medtem ko je Gorupova ulica ob- držala le njeno smer, sicer pa se je odmak- nila nekoliko proti vzhodu. Se večji pa je bil pomen druge glavne ulice (Decumanus maximus) ki je prednik sedanje Rimske ce- ste (to ime je šele iz konca XIX. stoletja); v srednjem veku so jo imenovali preprosto »Cesta« in leta 1462 jo označuje neki vir kot »občo javno cesto, po kateri se jezdi, vozi ali hodi proti Vrhniki«. Pa tudi vse druge ulice v tem delu mesta slede vsaj smeri rimskih ulic z edino izjemo Igriške ulice, ki je nastala kot srednjeveška bližnjica prek emonskih ruševin. Sledi antičnega mesta gredo pa še naprej. Vzhodni rob antičnega mesta je določil za- hodno mejo srednjeveškega Novega trga ne glede na imenitni kamnolom, ki ga je pred- stavljalo antično mesto s svojimi ruševiiuimi za potrebe srednjeveške Ljubljane. Vstop »Ceste« z zahoda je vplival na potek ulic med Križankami in Ljubljanico, stik treh antičnih poti — Ljubljanice, »Ceste« in poti na Dolenjsko pa je med pomembnimi čini- telji, ki so botrovali prvim začetkom sred- njeveške Ljubljane. Končno pa je tudi Trg revolucije neposreden dedič rimskih utrdb. Ta prostor je ostal kot širok jarek nezazidan — še v začetku XIX. stoletja se je tu hranil spomin na nekdanjo »Jamo« — in zadnji sledovi tega jarka so izginili šele z zarav- nanjem in tlakovanjem trga v XIX. in XX. stoletju. 94