V-ar.: Učitelj Suhač nastopi prvo službeno mesto Konec je bilo štiriletnega čakanja. Učitelj Suhač je že v časopisu čital svoje imenovanje. Imenovan je bil v nek zakotni hribovski kraj, katerega imena še nikoli ni slišal, kljub temu, da je bil zemljeDiis njegov najljubši predmet v šoli. Vendar ga to ui motilo, samo, da je bilo konec tega nestrpnega čakanja, da je bilo le enkrat konec te more, ki je ležala na njegovi duši. Kmalu je zvedel, da je njegov prvi službeni kraj 18 km oddaljen od železnice, visoko v hribih, da je tam enorazrednica, kjer že več moscev ni bilo pouka, da je v kraju, z raztresenimi hišami, le cna gostilna, <brez trgovine itd. A vse te negativne vesti niso omajale v Suhačevi duši pozitivnih abčutkov, da bo vendar sedaj samostojen, neodviisen človek, da bo imel službo in bo opravljal svoj poklic, za katerega se je pripravljal, pa makar bo nastopil trnjevo pot Martina Kačurja. Nebo je roisilo, ko je v spremstvu svojega očeta izstopil na poslednji postaji iz vlaka. Začelo je vedno močneje deževati, kakor bi se hotelo nebo razjokati nad usodo ubogega učitelja Suhača, ki sicer s pogumom, a že z mešanimi pozitivnimi in negativnimi občutki nastopa svojo trnjevo pot v življenje, za grenko skorjo črnega kruha. Dolga je bila pot. Spočetka sta se oče in sin razgovarjala in občudovala novo okolje, v katerega sta prišla, a polagoma so postale besede redkcje, vsak je nosil svojo prtljago in se tesneje stisnil pod dežnik. »Romantična pokrajina« je postala nezanimiva, v glavah obeh pa so se z bliskovito naglico vrstile različne misli. — Deževalo je neprenehonna in po-ti ni hotelo biti konec. Blatna, .mokra, lačna, utrujcna in celo premražena, kjub temu, da je bil prvi dan mesca junija, sta končno sredi popoldneva prišla do lesene hiše, kjer je bila po pripovedovanju ljudi šola. »Tako sedaj sva tu!« je rekel oče in postavil težak kovček na prvo istopnico in zaprl dežnik. »Hvala Bogu!« je odgovoril Suhač, ves utrujen in premočen. Od bližnje hiše so začudeno gledali prišleca, končno je pristopil starejši, kmečki človek v lesenih cokljah, pozdravil in prijazno pristavil: »Gotovo je prišel novi učitelj k nam, smo že čuli, da bo prišel!« in pričel je odklepati vrata nizke lesene hiše, »ki naj bi bila šola«. »Slabo sta naletela« je še dodal. Možak je bil zelo uslužen, razkazal je poslopje, ki je bilo prav za prav njegova last, in je dal le emo sobo za razred in mali »štiblc« obcini v najem za šolo. Razred je bil majhen, prav za prav srednje velika kmečka soba, neometana tako, da so se videla bruna, iz katerih je bila zgrajena. »Štiblc«, ki je bil namenjen za učiteljevo »naturalno stanovanje«, pa je bil tako majhen, da sta dva človeka komaj imela v njem prostora. V tej zasilni sobici, ki je bilo učiteljevo naturalno stanovanje, seveda tudi neometani, je bila prazna stara postelja, miza s klopjo in majhen železen štedilnik. To je bil ves inventar. V štedilniku je možakar kar sam hitro zakuril, saj je vedel, da imata potnika za seboj dolgo pat in sta oba premočena in premražena. »Hudo je pri nas!«! je dejal. »Poletja imamo malo, letos pa vedno samo dežuje!« Ko je končal z delom, je 'počaisi odkorakal iz sobe. Potnika sta nepremično sedela in zrla predse. Kaj sta neki mislili obe glavi? Suhača so se polastili mešani občutki, ki so sedaj bili popolnoma negativni, niti trohice pozitivnih ni bilo več. »To je torej moje prvo službeno mesto, kjer bom ubijal malim hribovcerrt v glave svetovno učenost!«, je razmišljal učitelj Suhač. Očetu pa je bilo hudo, ko je gledal žalosten obraz svojega sina, ki se bo tu gori pehal in mučil za grenko skorjo kruha, za borih 900 din plače. Iz beh misli ju je zmotii kmet, ki je nerodno pricokljal v sobo ter prinesel kolač izredno črnega kruha ter vrč hribovskega tepkovca. »Sigurno ista lačna in žejna?« je usluž- no dejal in postavil vse na mizo. Počasi je zopet odšel ter še dejal: »Če bosta kaj rabila, pa pokličita!« Nobenemu ni bilo do hrane, kajti kljub lakoti nista mogla ne jesti ne piti, bila sta preveč intrujena. Počasi sta pričela odpirati prtljago in razdevati reči. »Na čem bom pa spal?« je vprašal Suhač. Poklicala sta kmeta, ki je pofem prinesel velik isnopr slamc, v slamnjačo pa je naphal ajdovih plev ter tako pripravil ležišče. Rjuhe, zglavnik in dve odeji pa si je učitelj prinesel s seboj. Tako je bila pripravljena pcstelja na ajdovih pleveh. Ko se je zvečerilo, sta oče in sin takoj legla k počitku. Oče je hitro zaspal, sinu pa ni hotel spanec zatisniti trudnih oči. Misli, slike, doživljaji zadnjih dni so se mu vrstili pred očmi, a vsaka misel, vsak doživljaj mu je namesto radosti prinesel kruto razočaranje. Nikoli v življenju si ni miislil. da bo na prvem shižbenem mestu kot učitelj spal na ajdovih pleveh. Kruto je bilo njegovo razočaranje in poklic, ki si ga je izbral z veseljem, mu je prinescl prvi dan na pot toliko težav in težkoč, katerih sr nikoli ni predstavljal. Končno je vendar zaspal. Zjutraj zgodaj, ko je komaj nastopilo jutro po dežju, ju je zbudilo čudno kruljenje. »Kaj je to?« sta hkrati oba vprašala. Spoznala sta, da spita nad svinjskimi hlevi in da krulijo prašiči' pod njima. V sobo pa je prihajal skozi špranje na podu »mamljiv« vonj po svežem svinjskem gnojti. Za zajtrk jima je domača hčerka prinesla lonec sveže prekuhanega mleka, ki jima je dobro teknilo. Oče se je dblekel in se napotil nazaj v dolino. Sedaj ko je bil Suhač sam, mu je postalo še tesneje pri Brcu, da bi se najraje razjokal. A bil je vojak, trden in odločen, pa je 'premagal to bol. Po očetovem odhodu je prišlo nekaj najbližjih otrok v šolo. Te je po6'lal okrog, da abvestijo druge, naj pridejo prihodnji dan v šolo. Drugi dan je bil razred poln. Vsi so začudeno gledali novega učitelja, saj so starši doma pravili, da bo novi učitelj hud in bo sigurno imel šibo. S strahom so gledali od najmanjših do največjih izza klopi. Dan za dnem je učitelj Suhač učil in se trudil s temi hribovtskimi otroki, počasi je šlo, a vendar je šlo. Hrana. mu je delala največje težave. Hranil se je pri kmctu, kjer je pač tako, da jedo tedaj, ko je čas, če pa ni časa, pa sploh ne jedo. Kakšen je bil njegov jedilni list. Zajtrk: mleko in koruzni žganci iz doma namlete moke. Obed: Zatepena krompirjeva juha iti rezanci, ki so 'bili iz črne moke, s to razliko, da so bili enkrat široki, dragič ozki, tretjič debeli, četrtič tanki, zopet dolgi ali pa kratki. Bili so pa vsaki dan. Večerja: Zabeljen krompir in skodelica mleka. To je bil jedilni list učitelja Suhača. Pri tem je vzdržal skoraj eno leto, potem pa je pričel sam kuhati. Skoraj štiri leta je služboval Suhač tam v »planinskem raju«. Po neštetih prošnjah je bil končno premeščen. Huda je bila prva pot v žirvljenje in, ko bi morala sedaj biti življenjska pot slajša, pa jo greni nam vsem zob časa, in upanje, da bo naša življenjska pot enkrat lepša in boljša, je le sen mnogih učiteljev Suhačev.