65
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 247.*)
4. Familija pasjih strupov. Strup kurare. Strihninci in
njih strup.
Familija mlečnic se ne odlikuje niti z lepoto cvetja niti s posebnim vzrastom. V nekaterih toplih krajih so se mlečnice tako nakazile, da bi jih lahko s kakti zamenili. Kar se tiče mlečnih sokov, našle so mlečnice pravo žlahto v familiji pasjih strupov, o katerej smo že preje omenili, da so jo razdelili na več manjih familij. No pasji strupi imajo pred mlečnicami to prednost, da se odlikujejo s prekrasnim, časih nenavadnim cvetjem, da si se kedaj pa kedaj z nenavadno obliko približujejo kaktom. Prekrasno cvetje je vpeljalo mnoge pasje strupe na vrtove, kjer so zavzeli dostojno mesto. Tudi pasji strupi imajo dosta mlečnega soka, in kar se svojstva tega mleka tiče, velika je sorodnost mej eno in drugo familijo. Brali smo, da nekateri mlečarji imajo obilo kavčuka, in kavčuk stvar-jajo tudi mnogi zastopniki v familiji pasjih strupov. In število teh pasjih strupov, kateri nam kavčuk dado, mnogo je večje in dosta potov je tudi sam kavčuk boljši od onega iz mlečarjev.
Razen teh rastlin, katere imajo obilo kavčuka, ima mej pasjimi strupi tudi še takih, v katerih so mlečni sokovi sladki in ugodni ter se morejo kot mleko piti, kar smo našli tudi pri nekaterih mlečarjih. Pri tretjih pa so mlečni sokovi polni najgroznejšega strupa. V gozdih angleške Gujane raste lepo drevo, ki je Indijanci zovejo „hya-hya". To drevo ima izredno množino belega mleka, katero ni škodljivo: divjaki je radi pijejo. Na Cejlonu raste drugo mlečno drevo, čegar mleko je boljše in te-čnejše. Singelezi vele temu drevesu „kinaghuma", a Burman pripoveda, da to mleko upotrebljajo mesto kravjega.
V Gujani in Braziliji pripravljajo domačini strašne strupe, in to od rastlin, katere gredo v familijo pasjih strupov. Mej temi strupi so  najbolje na  glasu „worara"
*) V zadnji številki se je po pomoti namesto 246 tiskalo 245»
Poučni in zabavni del.
66
in „curarea. Woraro napravljajo v holandeškej Gujani od soka jednega pasjega strupa,  in od lubja nekih sorodnih rastlin, in to je zelo hud strjip.  Indijancem je  ta strup najboljše orožje proti neprijatelju   in zverini.  Oni narede dolgo cev, katero znotraj dobro   očistijo  in   izgladijo, da skozi njo morejo lahko pognati strelko.   Strelico izrežejo od trdega lesa, jeden konec jej zašilijo in s strupom na-mažejo, a drugi konec omotajo  s  pavolo,   da  se  v  cevi dobro drži.   S takim orožjem lazi Indijanec po gozdu, in kedar iz zasede  izpuhne  strelico,   gotovo   ti  na trideset korakov pogodi nesrečno žrtvo, katera kmalu pogine. »Kurare" pripravljajo vzlasti   v   španjolskej   Gujani.   Ž njim nas je prvi pobliže seznanil Humboldt, ki je v Esmeraldi gledal, kako ga Indijanci prirejajo.   Misijonarji, kateri so prvi glas o kuraru v Evropo prinesli, pripovedali so, da človek ta strup že od daleč čuti, in   da   ga   pripravljajo stare ženske. Humboldt pripoveda, da kurare pripravljajo samo starejši in izkušenejši ljudje, kateri ga potem drago prodajajo. Jeden tak starec je hvalil kurare in rekel Hum-boldtu: „Jaz vem, da vi belci umejete  delati   črni prah, v katerem je to zlo, da   napravlja  pok  in  uplaši živali, ako jih ne zadene. No kurare, katerega se sin  od   očeta nauči prirejati, vreden je več od vsega tega,  kar vi tam preko umejete napravljati. To je sok rastline, kateri tiho ubija, in se ne ve,   od kod   strelica   prihaja.   Kurare je gost kot opij in okusa je  izredno grenkega.   Ako človek nima poškodovanih  ust,   more  ga  brez  strahu pokušati, ker kurare deluje samo  takrat,  kedar  pride  v  dotiko s krvjo. Kedar Indijanec kuha kurare,  pokuša  ga pogosto, da vidi  ali je  dosta  grenak,  ker  po  grenkobi  poznaje, kedaj mu je strup gotov.  Humboldt sodi,  da  se  kurare prireja od nekega strihninca, no novejši čas so začeli o tem sumiti. Strupeno tvar, katera se v kuraru nahaja, nazvala
v
sta Roulin in Bousingault „kurarin". Cist kurarin deluje kot grozen strup. Jeden miligram more zajca usmrtiti, ako pride v dotiko s krvjo. Kurarin so začeli upotrebljati tudi v zdravilstvu, zlasti za neke vrste krča, dajali so ga tudi proti božjasti, ali videti je, da tu ne koristi dosta.
Strihninci, katere so preje postavljali v vrsto pasjih strupov, imajo v sebi najhujši rastlinski strup. V njih se nahajata znani strihnin in brucin. Strihnin se nahaja v več sorodnih rastlinah. Jedno grmasto drevo (Strychnos Ignatii) rase na Filipinskem otočju, in njegovi plodovi imajo največ strihnina. Za zdravilstvo je dokaj važnejši strihninov oreh (Strychnos nux vomica), kateri raste v vzhodnej Indiji in na Cejlonu, ker njegove trde plodove največ v Evropo izvažajo. Na Moluških otokih raste „Strychnos colubrina, ki ima v korenu polno najhujšega strupa. Strihnin, ki se iz strihninca jemlje, podoben je belemu prahu ter je izredno grenak; on ubija delovanje živcev. Strihnin je eden najhujših strupov v rastlinstvu? manjše živali poginejo od jednega ali dveh miligramov. Kokoši še najlagje prenašajo ta strup, ker še le od 24 miligramov poginejo. V Indiji živi ptica kljunorožec, katera zoblje strihninove orehe, in se ne zastrupi. Za človeka je navadno 15 do  38  miligramov   strihnina dovelj,
da umrje. Zastrupljenja s strihninom se prigajajo največ vsled nepaznosti lekarnarjev Strup deluje časih zelo hitro, tako da človek umrje v petih"ali desetih minutah, nekaternik pa trpi celo ur<? strašne mul?e. Zastrupljen človek se koj po smrti skrči in to traje po več mesecev, tako da truplo že gnije, a skrčenost še vedno drži. Dasi je strihnin tako nevaren strup, vender more, ako ga v malej množini jemljemo, biti izvrsten lek. Najraje ga upotrebljajo v takih slučajih, kjer so pojedini deli telesa otrpnili, ker on jih more oživiti. Tudi božjast zdravijo s strihninom, potem bolezni v čevih, pa mrzlico s kininom ob enem. Vsi stri-hninci imajo razen strihnina še drug strup, namreč brucin; njegova svojstva so ista kakor strihninova, samo mu je delovanje nekaj slabejše.
V toplih krajih severne xVmerike imajo tudi neki pasji strup, v čegar soku Indijanci svoje strelice namakajo. Stanovniki na Madagaskaru jemljo plod neke take strupene rastline, da jim sodi zatoženca. Na zboru prisili duhovnik zatoženca, da požre strupeni oreh rastline, kateremu vele botaniki „Tanghinia venenifera", in če ga želodec vrže iz sebe, potem je nedolžen, ako oreh ostane v njem, potem je kriv, in druge kazni mu ni treba, ker ga oreh kmalu umori. Tudi na zahodnej obali afriškej imajo strihninca, kateri jim sodi o nedolžnosti ali krivdi zatoženčevej. Naposled moramo omeniti še našega oleandra, kateri tudi gre v familijo pasjih strupov, ker tudi v njem so našli dva strupa, oleandrin in pseudokurarin.