Poštnina plačana v gotovini PLANINSKI VESTNI K GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 9 LETNIK X ★ LIV * SEPTEMBER * 1954 VSEBINA: Dr. Klement Jug................473 T. O.: Ob 30-letnici smrti dr. Klementa Juga........474 Alojzij Gradnik: Zadnja stena..........475 Zorko Jelinčič: Ob petdeseti obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva v Trstu...........477 Zorko Jelinčič: Sprehodi po obmorskeih robu tržaškega Krasa 484 Slavko Peršič: Spomini na plezalsko življenje ob Glinščici . . . 496 Ivo S os 1 č : Pastirji..............505 Mitja Šarabon: V martuljških Kotlih........508 Zorko Jelinčič: Jamarji z Borita..........509 Dr. Lavo Cermelj: Moji spomini na Sliveriske Dimnice . . 510 Milan Bolčič: Stempiharji............512 Leopold Stanek: Poletje............514 Društvene novice................515 Iz planinske literature..............523 Razgled po svetu................529 Priloga: Jaka Cop: V Trenti, v ozadju Razor ln Planja Prilogo natisnila tiskarna «Ljudske pravice« v Ljubljani Planinski Vestnik je glasilo Planinske zveze Slovenije I Izdaj» ga imenovana Zveza, urejuje pa uredniški odbor / Bevija izhaja dvanajstkrat na leto, po potrebi v snopičih po dve Številki skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Likozarjeva ulica št. 12, poštni predal 214. teleion štev. 32-583 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska tiskarna »Joža Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina znaš« din -too.—, kl jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din loo. - < Tekoči račun revije pri Narodni banki 602-T-121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. TISKARNA LJUDSKE PRAVICE LJUBLJANA, Kopitarjeva 6 Jjp K n J I g o t I s k , ESS"1 r o t o t i s k , offssettisk, i "::ijr iii'iSlmlii i ~ bakrotlsk, k 1 i š a r n a in knjigoveznica llmlitefoiCL vtddam, uuJk uut qtafäuiih v&ddkw (.Tedk.iriicn Božidarja Jakca) „ ■ . . stena. Dvigala sc je pred menoj, kakor bi hotela reči: I)o sem in tie dalje; tu gori ne smeš. Nisem človek, ki bi si dal kaj veliko ukazovati, prepovedati ... pa tudi ce gre za ovire, kijih stavijo v svojem mrtvaškem molku še tako ,grozne' stene. Strah je kriv omotic, ki so že mnoge pahnile v ghhoUne; v svoji presilni skrbi za življenje človek ves zmeden hlasta za rešitvijo iz nevarnosti, mesto da li se mirno in smotrno oprijemal. Strne so prestopne, samo poisikati je treha tista mesta, kjer se da priti rez." (Iz Izbora Evgena L/Ovšlr.a: Planine v domačem in tuiem slovstvu) T. O.: OB 30-LETNICI SMRTI DR. KLEMENTA JUGA dobi najskromnejših začetkov slovenskega plezalnega športa je zrastel dr. Klement Jug, markantna alpinistična osebnost, ki je v svoje alpinistično delovanje vtisnil svoj duhovni obraz. Vzroki, zakaj dotlej ni bilo pravega razvoja slovenskega alpinizma, so jasni: šibkost slovenske buržoazije, ideološka in materialna, pa tudi ideološka šibkost tretjega tabora, ki se je razvijal pod mogočnim vplivom obeh vladajočih slovenskih taborov. Po prvi svetovni vojni dobi slovenska buržoazija nove možnosti razvoja, slovenska družba se razvija v politiki, v gospodarstvu in kulturi. Tedaj začnemo z velikimi koraki dohitevati tujce tudi v alpinizmu. Iz Jugovega duhovnega obraza lahko posnamemo, kakšen odnos je zavzel do takratne družbene stvarnosti, kako je bilo njegovo alpinistično delovanje povezano s takratnim življenjem. Kakšno je bilo to življenje? Socialna in moralna kriza je zajela Evropo po prvi svetovni vojni. Evropski meščanski svet je doživljal tragičen polom. Cela vrsta mogočnih duhov je hotela iz tega poloma v svet svoje lastne logike in psihologije brez ozira na dejansko stanje stvari, brez ozira na krvavi obraz človeške zveri. Klic po novem človeku je begal od ene strani Evrope do druge, a ta novi človek je bil v tistem družbenem okviru nedosegljiva izmišljotina. Notranje nesoglasje, zmedenost, trpinčenje ubogega, zavrženega solipsizma, beganje izven časa in izven prostora, to so značilnosti dobršnega dela Evrope v tem času. Žalost in obup nad življenjem in nad samim seboj, to je konec koncev osnovna melodija tistega časa. Ni čuda, če je vodila tudi ideologijo alpinizma. V tem času zelo brana in zelo upoštevana knjiga Oswalda Spengler j a »O propadu zahodne Evrope« se omenja tudi v zvezi z našo alpinistično ideologijo. Tudi Jugovi spisi in sodobna kritika Jugovih meditacij so nam dokaz, da je njegovo alpinistično delovanje izraz volje po športnem činu, obenem pa tudi izraz stiske tedanjega človeka. »Smrt ga je rešila šc grozotnejših spoznanj«, je bilo zapisano v tedanji katoliški reviji. Klic po novem človeku jc odmeval iz vsega njegovega dela, znanstvenega in alpinističnega. Zdi se pa, da ta novi človek za Juga ni bil neuresničljiva utvara niti filozofski teorem, marveč stvaren »dober človek«, ki se ne zadovolji z miselno nejasnostjo, s čustveno razklanostjo in s cinizmom. Brezizhodno situacijo evropske mladine je bilo treba premagati kakor steno, ki se je dvigala pred njo, visoka in široka kakor življenje. Jug je to reševal in jo premagoval z alpinizmom: občutek zavrženosti in brez-poinembnosti jc bilo treba izločiti, tako jc terjal razum in je v slo- 474 venskem kulturnem življenju tudi zmagal, žal, ko je Juga na poti k resnici že srečala smrt. Nima smisla Jugovo težnjo po pogumnem, etično zdravem, zmagovitem človeku približevati kakemu bledemu ničejanstvu, pa čeprav je v njem toliko poudarka na močni volji in energiji, čeprav je tudi v njem razočaranje nad učinki kulture v človeški duševnosti. Nikjer ne obožuje človeka — zveri, ki naj bi bil pravi tip človeka, nikjer ni v njem visokomernega zaničevanja človeštva — sodrge, sestavljenega iz šibkih posameznikov brez volje, ki so tu samo zato, da napreduje posameznik — nadčlovek. Jugovo alpinistično delo je izredno obsežno. Leta 1922 je preplezal slovensko smer v Triglavski steni, naslednje leto nemško smer, Dovški križ in Oltar, severno steno Skrlatice, severno steno Razora, severozahodno steno Prisojnika, severozahodni greben Kočne, greben z Rinke na Skuto in čez Dolgi hrbet, Hudi Prask, Mrzlo goro, Brinškov kanin in severovzhodno steno Krna. Leta 1924 je preplezal Zimmer-Jahnovo smer, Cmir s Tominškove poti, vzhodno steno Stc-narja, zahodni steber Cmira, Spodnji Rokav, Visoki Rokav, severovzhodno steno Prisojnika, severozahodno steno Dovškega Gamzovca, greben obeh Martuljških Ponc, severno steno Skrbine v Zadnjem Prisojniku. Ko je 11. avgusta 1924 poizkusil sam preplezati zahodni del Triglavske stene, se je pri tem smrtno ponesrečil. Po vojni je prvi začel s prvenstvenimi turami in jc v treh letih prišel od najlažjih plezalnih tur do zelo težkih prvenstvenih. Prvi je začel uporabljati tudi kline, zelo primitivne, in jih jc z oskrbnikom Tor-karjem sam delal. Odlikuje ga tudi dejstvo, da je leta 1924 vse najtežje ture izvršil sam. Vrhunec je dosegel s turo na Škrbino 8. avgusta 1924, tri dni pred smrtjo. Dr. Klement Jug je nedvomno prvak med našimi plezalci, naša najmočnejša alpinistična osebnost. Alojzij Gradnik: XAHNJA STUN A (V spomin Klementa Juga) »Kdo si, ki iščeš pot čez ta greben, ki motiš mir teh mojih svetlih sten? Saj za stopinje tvoje drzne sleci nikjer izsekal nisem, še v ta led. Kaj hočeš tu, kjer si še bedni črv ne more spresti čez razpoke brv? Kaj siliš v tebi ta zaprti pas? Tu večni gospodur sem samo jaz. Kaj rineš v ta cvetov ledenih vrt? Ne uidiä? Moj čuvaj ob njem je Smrt.« 475 »Poznam te, a pred tabo ni me strah, pa bodi metež, piš, grom, blisk v meglah. Ce vrt odpiram tvoj, poslušam klic, ukaz in prošnje svojih rojenic. Ti veš, kaj hrepenenj je večna sla, veš, kaj je cilj ljubečega srca. Ljubezen, ah, poslednja ta skrivnost, v kraljestvo tvoje čudežni je most. O, blaženost teh večnih potovanj « krajine tvoje ko p men j in sanj, ko vedno, vedno duleč je še cilj, pa če prehodim tisočkrat sto milj. Le pot, mik višav, nikdar posest, ognjišča ne posest ne toplih gnezd, pozdrav, poljub, nasmeh in dalje spet V nemira, hrepenenja sladki svet. O večne sle prebridki ta napoj, neizpolnitve sreča, nikdar: Stoj! Vedno naprej, vedno naprej, naprej, prek vseh ograd, ovir, višin in mej. Vsem kljubovati, ubogati le kri, ki v srcu vre neugnana in ktpi in vliva nove mi moči za boj, za neizprosni, večni boj s teboj. Umakni se mi, ti zlovoljni črt, zaman mi braniš vstop v svoj »išnji vrt! Boril se bom s teboj in v zmage znak kri moja rosi tvoj ledeni prag.« »Z menoj boril se boš ti, hahaha, ti črv?" se krohotal je duh gora. In vstal je silen in grozeč: «Nazaj! Nikdar se ti odprl ne bo moj raj!* Na mah pregrne goro črn oblak in grom oddaljen, votel strese zrak. Za bliskom blisfc zašvigne preko sten, ko divja zver zarjove pi? leden. ln ko da vrhu se. odprl je jez, se vlije ploha zdaj in s točo vmes v pečevje pljuska, t' stene in čeri, hrumi, bobni in prod s seboj vali v mrakotna brezna. — Cuj, čuj spet krohot, -po?nešal s šumom se je besnih vod: in zrušil skal se jc razmajan sklad in črvu grob odprl je prepad. 476 Zorko Jelinčič: OB PETDESETI OBLETNICI USTANOVITVE \/ SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA V TRSTU oba narodnega prebujenja je takrat, okrog leta 1904, dosegla že svojo zrelo fazo; tržaško slovenstvo se jc že mogočno razraščalo na vseh področjih javnega življenja. Politična zavest je zajemala vedno bolj široke socialne plasti, zlasti po uveljavljenju v tržaškem mestnem svetu, posebno pa po bolj demokratičnih volitvah v dunajski parlament. Zadružna organizacija jc žc v polni meri podpirala razmah slovenskega kmetijstva, trgovsko-obrtne dejavnosti v mestu s Tržaško hranilnico in posojilnico, Zadružno zvezo, Trgovsko in obrtno zadrugo. Prav to leto je spravila pod streho Narodni dom kot osrednji živec gospodarskega in kulturnega življenja. Slovensko meščanstvo se je že uveljavilo v mestnem življenju. Zagrizlo se je že v industrijo, bro-darstvo, v finančnem gospodarstvu pa se je pripravljalo, da prevzame vodilno vlogo v mestu. Prosvetna dejavnost se je toliko raz-predla, da so bili z gradnjo Narodnega doma dani že vsi pogoji za stalno slovensko gledališče. Ob takem stanju slovenske organizacije v Trstu je bilo pravzaprav čudno, da v njej še ni bilo planinske niti v zametku. To toliko bolj, ker je na Primorskem že dve leti obstajala Soška podružnica SPD v Tolminu, v Ajdovščini eno leto, medtem ko se je isto leto ustanovila v Idriji in v Cerknem. Res je, da je Trst precej odmaknjen od pravih planin, vendar nam takrat že 20 let obstoječa italijanska organizacija Socictä Alpina dello Giulie, Cluba Alpinisti Triestini ter nemškega Alpenvereina, jasno kažejo potrebo in možnost planinske organizacijo v Trstu. Očitno je bil tedaj še nezadosten razvoj slovenskega meščanstva kriv te zakasnitve. Iz okolnosti, v katerih se je društvo ustanovilo, iz sestave članstva in odbora, iz njegove dejavnosti lahko zaključimo, da so pobudo za osnovanje pač dali planinci, v resnici zelo maloštevilni in še od teh mnogi ne iz Trsta. Toda uspeh so mu zagotovili bolj domoljubni kot planinski nagibi slovenske tržaške sredine one dobe. Ti so jo gnali, da je spoznavala svojo ožjo domovino in da bi v tem ne zaostajala za tujci in drugorodci iz Trsta ter da to svojo domačo zemljo brani pred imperialističnim pohlepom. Mnogoletni obstoj in dejavnost dveh italijanskih in enega nemškega planinskega društva v Trstu sta bili več kot zadostna priča in izraz takega pohlepa. Kako je prišlo do ustanovitve, nam poroča sam ustanovitelj in dolgoletni tajnik ter tudi načelnik Tržaške podružnice Slovenskega planinskega društva, okrajni šolski nadzornik v pokoju, Miroslav Pretner. 477 »Pošiljam Vam nekoliko slik in podatkov o nekdanjem Slovenskem planinskem društvu v Trstu. Zal se je tudi meni mnogo izgubilo ob izgnanstvu iz Trsta v Ljubljano, potem zopet po nemškem okupatorju iz Ptuja, kjer sem živel v pokoju. Okupator mi jc požgal vso mojo bogato knjižnico, le nekaj mi je ostalo, kar sem v zadnjem hipu skril, med tem tudi kopico slik in spominov o tržaškem slovenskem planinstvu in njegovem delovanju. Ko sem prišel leta 1892 na službovanje v Trst, sem našel nekaj znancev v kavarni »Commercio«. Kavarniško življenje v Trstu je bilo tisti čas zelo razvito. Povečini so zahajali Tržačani po obedu v kavarno, tam čitali časnike, biljardirali, šahirali, igrali domino ali pa kvartali. Jaz sem šel iz kavarne vedno kmalu na sprehod v naravo in tudi moji ožji znanci. Sli smo v Kojan, v Barkovlje, k Sv. Ivanu itd. Pozneje tudi v višjo okolico, v Piščance, na Opčinc, Prosek in še druge kraje. Ko so prišli v Trst h glavnemu železniškemu ravnateljstvu tudi slovenski uradniki, med njimi nekateri navdušeni planinci kakor Kočevar, Železni kar, Knafelc itd., se je naša planinska družba kmalu pomnožila. Ko smo nekoč gledali z Repentabra po divni okolici na Čaven, Nanos, da, celo Triglav se nam je pokazal, sem predlagal, da bi ustanovili v Trstu Slovensko planinsko društvo. Vsi so bili za to, a meni so naročili, naj ukrenem vse potrebno. Pisal sem v Ljubljano na osrednji odbor SPD in od tam so nam nasvetovali, naj ustanovimo podružnico SPD glede na to, ker tam obstoje že tri planinska društva, dvo italijanski in eno nemško. Jaz sem vso zadevo prijateljem obrazložil, sestavil pravila za našo postojanko, sklical po časnikih ustanovni občni zbor, ki je pravila soglasno sprejel in predložil c. kr. namestništvu v Trstu v potrditev. V 14 dneh so bila pravila potrjena in leta 1904 je bila podružnica SPD ustanovljena, nakar je redni, občni zbor izvolil društveni odbor. Jaz sem predlagal za načelnika odvetnika dr. Mateja Pretncrja. Sam sem odldonil načelstvo, pač pa sprejel tajništvo, za blagajnika pa je bil določen J. Zwitter, za odbornika pa Jos. Hočevar, pozneje tudi T van Bändel. Naš delovni program je bil: markacija potov po bližnji in daljni okolici, predavanja, izleti ter razne prireditve. Ustanovili smo tudi pevski oktet pod vodstvom tenorista Flereta, železniškega uradnika. Nad vse je uspel prvi planinski ples v tržaškem Narodnem domu. Telovadnica v pritličju je predstavljala Postojnsko jamo, a zgornja dvorana Triglavsko pogorje z Aljaževim stolpom. Vse slikarije sta izvršila akademska slikarja, člana Gerbec in Globočnik. Plesa se jc udeležil tudi brigadni general Šenua z oficirskim štabom, dalje Blejci in Bohinjci obojega spola v svojih gorenjskih narodnih nošah. Ko smo naslednji dan tem udeležcnccm razkazovali mesto, so njih postave in krasne noše vzbujale splošno pozornost. Naročil sem za okrasitev dvorane in stopnišč 60 smrek iz Bohinja. 478 Druga večja prireditev je bil izlet na razgledne Artviže, za kar je moja pok. ženica napravila posebna vabila, ki smo jih razposlali članstvu. (Vabilo priloženo).« V drugem pismu pa je napisal: »Društveno sobo smo imeli v Narodnem domu. Tam smo imeli sejo vsakih 14 dni, določali izlete, veselice itd. ter o tem obveščali članstvo in javnost v tržaškem dnevniku »Edinost«. — Naj še omenim, da je v vsakem oziru, zlasti v gmotnem, uspela veselica na vrtu Narodnega doma pri Sv. Ivanu, kjer smo postavili zelo dobro obiskovan šaljivi planinski muzej (1911 ali 1912). Triglav so predstavljale tri zeljnate glave. Črno prst kup črne prsti. Brano stara brana, Stol en stol itd. Smeha ni bilo ne konca ne kraja. Tudi vstopnina je bila zelo obilna. Zelo marljiv pri tej prireditvi je bil odbornik Ivan Bandel. Omeniti mi je še, da je zadnja leta načelnik dr. Pretner zaradi dela v svoji pisarni odstopil in sem moral prevzeti načelstvo podružnice. Napravili smo izlete na Caven, Kucelj, Predme jo, na Go-ljake, Otlico in od tan* čez Fežnarje v Idrijo, vrnili pa smo se preko Cola. Na Otlici sem bil nekoč več dni, stanoval z ženo pri Polancu ter si natančno ogledal ledeno jamo, kjer led še ni nikoli izginil. Okolico pa nam je razkazoval te mošnji učitelj. Bilo je potem šc več izletov tako iz Kanala čez vrh v Beneško Slovenijo, v Ažlo, Lan-darsko jamo, na Matajur, od tam v dolino in na Km. Dalje iz Grintovca skozi Turški žleb v Okrešelj. Omeniti mi je tudi Mangrt (pot iz Loga), dalje Vi.š, Kadorske Alpe itd.« V Planinskem vestniku, 1. 1904, št. 3, piše: »Dne 25. febr. se je vršil v Trstu shod za ustanovitev tržaške podružnice. Mnogoštevilno občinstvo, ki sc jc udeležilo shoda, je pokazalo veliko zanimanje za naše delovanje. Sprejela so se pravila, za katera je osrednji odbor Slovenskega planinskega društva v Ljubljani predložil v odobritev. Načelnik pripravljalnega odbora je dr. Otokar Rybar, odvetnik v Trstu.« O ustanovnem občnem zboru pa poroča Planinski vestnik, ki nam je edini vir, poleg pričevanj poedinih redkih očividcev (poleg Pretnerja še Ivan Bandel), za zgodovino začetkov SPD, ker je ves arhiv zgorel pri požaru Narodnega doma 1920. leta: »Tržaška podružnica je imela dne 7. maja 1.1. svoj prvi redni občni zbor, pri katerem se je volil odbor takole: načelnik dr. Matej Pretner, odvetnik v Trstu, Josip Hočevar, uradnik c. kr. obratnega ravnateljstva v Trstu, namestnik; tajnik Miroslav Pretner, vodja c. kr. prip. sred. šol v Trstu; blagajnik Ignacij Šega, inženir južne želcznice v Trstu; zaupnik za Trst Josip Zwitter, uradnik v Trstu.« Po namestniškem odloku št. 1918/904. Pr. z dne 4. junija 1904. je bilo društvo tudi oblastveno priznano, v smislu § 9 zakona od dne 15. nov. 1867 drž. zak. št. 131. Podpisan za c. kr. namestnika Conrad. Med 57 člani, ki so pristopili leta 1904, so tudi naslednji: dr. Josip Abram, predsednik tržaške podružnice Ciril-Metodovega 479 društva, Viktor Bcžck, ravnatelj učiteljišča v Kopru, dr. Gustav Gregorin, dr. Karel Glaser, prof. Justin Rajko, učitelj v Britofu in botanik, Kompare, dekan v Ospu, deželni poslanec, Millonig, trgovec, Mahorčič, župan v Sežani, Maks Milič, posestnik v Repniču, Pangerc, župan v Dolini in dr. Matej Pretner, Rudolf Pretner, davčni uradnik, dr. Anton Požar, urednik pri »Edinosti«, dr. O toka r Rybar. dr. Edvard Slavik, trgovca Stepančiča, dalje učitelji iz Sežane, Lokev, Zgonika, Opčin itd., dalje Berdon, vaški načelnik iz Ricmanj ter Martelanc, stavbenik iz Barkovelj. Iz poročila o 2. rednem občnem zboru z dne 9. II. 1905 razvi-dimo, da je imela podružnica že 103 člane (med njimi dr. Josipa Wilfana, dr. Justa Pertota, Mayerja, graščaka v Ložah pri Vipavi) in da je priredila naslednje izlete: na Nanos, kjer mu je priredilo slovesen sprejem SPD v Ajdovščini, na Artviže, na Caven-Kucelj, Veliko Gradišče, na jesen pa na Sv. Goro nad Gorico, v Tinjan, v Dekane. — Poedini člani oz. skupinice pa so bile na Triglavu, Man-grtu, Golici, Grintovcu, Dobraču ter v Dolomitih in v Solnograških Alpah. Zaznamovalo je najvažnejša pota »po okolici, sivem Krasu in kršni Istri« ter postavljalo kažipotne tablice s slovenskimi krajevnimi imeni: na Veliko Gradišče, Ožek-Kokoš, na Artviže, v Osp-Kastelec, na Socerb, na Volnik, v Cmi Kal, v Tinjan, na Vrem-ščico. Club Alpinisti Triestini si je prizadeval, da kupi zemljišče okrog kraške jame Divaške vilcnicc. Da to prepreči, jc tržaško SPD napravilo vse potrebno, da je »dobilo v svojo posest krasno kraško jamo Divaško vilenico ter tako otelo ta biser slovenske zemlje SPD«. Še v istem letu je društvo napravilo jamo dostopno z ograjami, mo-stiči in z razsvetljavo ter jo slovesno odprlo javnosti z veliko ljudsko veselico, z dvema godbama, pevskimi zbori in tisoči udclcžcnccv. Se v istem letu je odkril novo orjaško jamo Dimnice v Slivjah šolski voditelj Egidij Čeh. Takoj so se podali pod njegovim vodstvom odposlanci SPD iz Trsta, prof. Ivan Macher od osrednjega SPD v Ljubljani ter botanik Rajko Justin iz Vrcm v jamo, da jo raziščejo in opišejo. Bili so navdušeni nad njo in društvo je takoj poskrbelo za odkup potrebnega zemljišča in izdalo poziv za zbiranje sklada, da se ta »tajni podzemski dom, ki se ne da primerjati drugim«, napravi dostopen vsej javnosti. Iz poročila na 3. občnem zboru leta 1906 izvemo, da se je SPD s svojo delavnostjo povzpelo na prvo mesto med tržaškimi društvi po svojem pomenu. Odbor se je zahvalil Slovenski čitalnici za dotedanjo gostoljubnost pod njeno streho ter preselil društvo v nove prostore Narodnega doma. Martelančevo podjetje je napravilo brezplačne načrte za vhodno stopnišče in mostičke po jami. Društvo je priredilo poleg običajnih izletov šc naslednje: na Trstelj, Veliko Gradišče, v Divaško vilenico, na Kubed, v Slivjc, v Koprivo, na Goljake, v Črni Kal, na Vremščico, v Klanec. Zaznamovalo je v celoti že 23 potov. Število članov se je dvignilo na 164, v novi odbor sta vstopila še Ivan Bandel iz Rojana, trgovec Ivan Millonig ter Egidij Ceh, ki je postal nekak načelnik jamarskega odseka. Za Divaško 480 vilenico je postavilo reklamne lepake na vse avstrijske železniške postaje. Akademski slikar in naravoslovec Hinko Hoeller v Nabre-žini je odkril novo jamo /. arheološkimi izkopaninami. Društvo je založilo dve večbarvni razglednici o Divaški vilenici. V naslednjih letih opazujemo stalno naraščanje društvene dejavnosti, članstva in zaznamovanih potov. Izleti so se sistematično nadaljevali po bližnji in daljni okolici, po Krasu in v Alpe. Poleg dosedanjih je omeniti še posebej: skozi Drago v Rožansko dolino, na Videš pri Ilerpeljah-Kozini, na Tabor nad Sežano, na Slavnik, na Učko, v Štanjel, v Branico-Erzelj, k Brojnici in Vodovodnemu stolpu pri Nabrežini, na Sv. Lenart nad Zgonikom, na Črno prst, k slapu Savicc, v Lipico, v Idrijo čez Dol-Otlico, na Kucelj-Caven. Leta 1908 je neslo Beljaško omizje podružnice spominsko knjigo v rojstno hišo Simona Gregorčiča na Vršnem skupaj s člani Soške podružnice v Tolminu. Društveni ples v februarju 1908. leta je bil največja družabna prireditev v Trstu v tem letu. Dve vojaški godbi sta igrali plesalcem. Kraške jame so bile v središču pozornosti in v njih jamski duh »Krašun«. Vsi dohcdki so šli za dograditev potov v Dimnice. Leta 1908 je društvo priredilo enomesečno letovanje članov na Ziljski planini nad Zahomcem. Dve leti kasneje je šla manjša skupina članov s tajnikom Miroslavom Prctncrjem na izlet preko Beneške Slovenije, izlet, ki ga je Pretner opisal v Planinskem vestniku pod naslovom »Polet v Beneško Slovenijo«. Zaradi stalnih izletov v planinsko obližje jc začela tržaška podružnica pripravljati gradbo planinskega zavetišča na Čavnu ter na Cmi prsti. Za postavitev razglednega stolpa na Razklanem hribu-Drašci je društvo priredilo skupen izlet na vrh s sodelovanjem mladine in gospodarjev iz Pa-drič. Ti so se zaobljubili, da bodo dali poleg zemljišča na razpolago še gradbeni material in da bodo posekali drevesa, ki ovirajo razgled proti severu. Vendar je italijanski šovinistični občinski odbor preprečil postavitev tudi v naslednjih letih. Največje finančne napore pa sta terjali obe kraški jami. V Divaški vilenici so leto za letom bolj nadelavali pota, v slivenskih Dimnicah pa so nadelali vhodna stopnišča skozi 40 m globoko brezno po Knafelčevem načrtu, ker se je izkazal Martelančev za predragega. Tik pred začetkom svetovne vojne je bila jama končno pripiavljena za javni obisk ter odprta z veliko slovesnostjo. V Divaško vilenico pa je bil od leta do leta večji obisk ne le iz vse Avstrije — med obiskovalci so bili tudi štirje habsburški nadvojvode — marveč tudi iz Francije, Anglije, Nemčije. Stalni upravitelj jame je bil Ivan Badelj, Dimnic pa Josip Hočevar. Načelnik jamarskega odseka na predvečer svetovne vojne jc bil Karel Mahkota. Ta odsek je leto za letom sistematično raziskoval jame po primorskem Krasu. Leta 1912 je podružnica založila zemljevid Julijskih Alp, ki ga je izdelal Knafelc, odbornik in neumorni obiskovalec Triglava — do takrat, je bil 60-krat na vrhu. Slavil je pa tudi svoj 100. obisk na vrhu. — Seveda je podružnica vedno delala v najtesnejši pove- 481 zavi z osrednjim odborom SPD v Ljubljani. Malo pred svetovno vojno je bil izvoljen kot društveni zastopnik v osrednji odbor SPD v Ljubljani odbornik Josip Hočevar. Leta 1911 je podružnica imela svoj redni občni zbor v Branici, kamor je napravila izlet preko Št j aka. Število članov se je na predvečer svetovne vojne povišalo na 266. Po izidu zemljevida Julijskih Alp jc predlagal dr. Wilfan tudi izdajo zemljevida Trsta in okolice zaradi italijanskega pačenja slovenskih krajevnih imen. Do uresničenja tega pa ni prišlo. Že leta 1912 je močno pojemala društvena dejavnost, posebno pa jc ponehal obisk obeh kraških jam »zaradi preteče bolezni na jugu«, t. j. zaradi avstrijske mobilizacije proti Srbiji ter nevarnosti svetovne vojne. Ta sicer še ni izbruhnila takrat, pač pa dve leti kasneje ter čisto ohromila vsako društveno delo do 1918. leta. Društvo, ki je imelo že kupljeno stavbno parcelo na Črni prsti, potrjen načrt ter pripravljena sredstva za gradnjo koče, je moralo delo odložiti. Svetovna vojna in zatem italijanska zasedba Primorske sta se globoko zarezali v življenje Tržaške podružnice SPD. 7,e nekaj mesecev, preden se je z rapalLsko mirovno pogodbo odločila usoda Primorske in Trsta, je fašistična drhal pod vodstvom zloglasnega Fran-cesca Giunte po Mussolinijevem navdihu ter po vplivih in načrtih tržaških šovinističnih krogov v barbarskem pogromu proti Slovencem in Hrvatom v vsem Primorju požgala tudi Narodni dom v Trstu dne 13. julija 1920 ter s sedežem uničila tudi ves inventar in arhiv podružnice. Trst in Primorska sta padla pod šovinistično nastrojeno Italijo — pod Italijo, ki v veliki meri sploh ni vedela za obstoj Slovencev — ter pod režime, ki so jim bili divje-sovražni. V nekaj letih je Italija popolnoma spremenila vse razmere in življenje z odstranjevanjem vsega domačega ter uvajanjem italijanskega, večidel priseljenega prebivalstva. S tisoči slovenskih emigrantov so odšli tudi mnogi planinci ter nekateri dobri odborniki. V splošni zmedi in negotovosti ni bilo več pogojev za planinarstvo in planinsko organizacijo, vsaj za nekaj časa. Na zboru delegatov podružnic SPD dne 16. nov. 1919, kjer je bil poleg cerkljanskega, goriškega in soškega tudi delegat tržaške podružnice Pretner, so poročali, da je podružnicam na zasedenem ozemlju nemogoče delati. Razmotrivali so vprašanje, ali naj bi se člani primorskih podružnic združili v poseben krožek. Prevladovalo je naziranje delegata Mohoriča, naj bi podružnice vztrajale ter še nadalje združevale članstvo, o preuredbi pa bi odločali potem, ko bi bila odločena usoda Primorja. Koče po primorskih planinah so bile, ako ne uničene, pa vsaj izropane. Orožnova koča je bila opustošena. Dne 9. jul. 1922, so jo slovesno odprli na novo opremljeno. Ob tej priložnosti jc prišlo mnogo Primorcev na Črno prst, kjer so ob pogledu na nesrečno Primorsko obujali spomine na razbite načrte. Izlet na Črno prst so Primorci v emigraciji ponavljali leto za letom med obema vojnama. 482 Iz poročila o občnem zboru dne 25. marca 1923, ki se nanaša na delo v preteklem letu, je razvidno, da je bil že prej nek občni zbor (pač leta 1922), ki je sprejel nov pravilnik. Podružnica se je morala ločiti od matičnega SPD v Ljubljani ter sc osamosvojiti s pravico, da snuje podružnice po slovenskem ozemlju pod italijansko zasedbo. Društvo je priredilo skupne izlete v društveno jamo Dimnice v Slivjah, na Strmi vrh nad Planino v Vipavi, na Artviže ter posebno številen na Nanos. Imelo je še vedno v oskrbi obe jami, Divaško Vilenico in Dimnice. Divaške jame, pravi poročilo, »tudi po vojni nismo mogli imeti zaprte, ker to ni ugajalo nekaterim ljudem. Popravili smo sicer trikrat vrata, a vselej so nam neznane osebe, baje nekateri mladeniči iz Trsta, vdrli s silo v jamo in poškodovali vrata.. .« Na dr. Slavika, najvidnejšega planinca, so voditelji »S. Alpine d. Giulie« pritiskali, da bi jim jamo prepustil. Seveda niso uspeli. «... pozneje so jo divaški lastniki, pod pritiskom, prepustili nekemu drugemu tržaškemu društvu... Naše društvo je bilo večkrat napadeno v nekaterih tržaških časopisih, posebno glede na slivensko jamo in je bilo obdolženo, da se bavi s protidržavno politično agitacijo in da je kot tako nevarno za obstoj države. . .« Fašistično časopisje je poleg tega protestiralo » ... proti škandalu in sramoti, da imajo slovenski kmetje v posesti najslavnejše prirodne lepote odrešene Italije ... Vlada ve, da nismo navajeni prositi in stokati. »Alpina« je bila ustanovljena, da se bori, in borila se bo do zmage.« Izvoljen je bil novi, zadnji odbor SPD pod Italijo: dr. Matej Pretner, predsednik; Stanko Dekleva, podpredsednik; Albert Koruza, tajnik; Andrej Pavlica, blagajnik in upravitelj Dimnic; člani odbora pa še: Srečko Stepančič, Kazimir Sancin, Hinko Pertot, preglednika računov pa Nicefor Stepančič in Anton Muha. Kmalu se je videlo, kakšna jc ta »borba« po morali »Societä Alpine delle Giulie«. 16. IX. 1923 se je spustilo nekaj članov Alpine z vrvmi v jamo, katere vhod je bil zaprt. Kljub previdnosti s» jih domačini opazili. Kmalu nato so se vrnili s karabinerji in fašisti ter poiskali jamskega čuvaja, da jih je peljal v jamo. Komaj pridejo na dno, zadene fašist na stalagmit in najde za njim skrito avstrijsko puško. Čudno, da je bila kljub jamski vlagi čisto svetla, nezarjavela. Jamskega čuvaja so zaprli in ovadili sodišču v Podgradu. Domačini so pričali, kar so videli, ter dokazali sleparstvo Alpine in čuvaj je bil oproščen. Toda »nenormalno odkritje pušlcc v jami« je bilo pretveza tržaškemu prefektu, da je zapovedal razpustiti SPD konec septembra 1923. Nočemo trditi, da je bilo enakomerno vse društvo »Alpine delle Giulie« krivo tega skvadrističnega početja. Vodja je pač bil poznejši fašistični »federalni tajnik« tržaške pokrajine Nicolö Coboli-Gigli. 483 Zorko Jelinčič: SPREHODI PO OBMORSKEM ROBU TRŽAŠKEGA KRASA OD KONTOVELA DO NABREZINE Tržačami se zde ob površnem pogledu proti zahodu pobočja Krasa kot dekorativna kulisa, postavljena mestu v okras. In res se ritmično valovanje vrhov in pobočij lepo sklada z mestom, ki valovito raste in pada po brdih Trste-nika, Grete, Vrdelee, Sv. Alojzija, Sv. .Tusta, Mombelja, Skednja, Pantalona ... Vendar to ni fantazijska slika, marveč trda resničnost o Krasu, o našem, slovenskem Krasu in o Trstu, ki se razteza po njem, objet v njegova pobočja. Oko in uho, navajeno s tržaških ulic največ na italijanske glasove in podobe, čisto nagonsko prenaša ta svoj vtis iz neposredne sredine na ta slikoviti razgled, ki ga krepijo bele, gosposke linije Miramara (čeprav ga Italijani ne marajo, ker res ni ni« italijanskega na njem in ker ga štejejo še za izraz nemško-habsburških prizadevanj), elegantni zavoji obalne ceste, železnice na pobočjih, fantastična ladjegradniška ogrodja Tržiča na obzorju. Kakor da bi bilo vse mesto italijansko! Jasen, prodirljiv pogled z lahkoto prodre ta otroško varljivi videz, ko se zazre v trdo, včasih tragično resničnost slovenskega staroselca na tej naši kraški zemlji, povezani z vsemi nitmi v stoletno preteklost in v vsa obzorja prihodnosti. Oblačen pomladni dan. Dolga pot je pred mano, zato ne krenem po običajni izletniški poti, peš po Stari cesti i/. Barkovelj na Kon-tovclj med cvetočimi ogradami. Kar z avtobusom jo potegnem do vasi in izstopim pri Pilju. Vsepovsod po Krasu je polno teh Piljov ali Pilov (menda iz nemškega Bild?), znamenj, kapelic, ki še obstoje ali so pa le še imena edini spomin, kot je to primer na Kontovelu. Po Klancu hitim med starimi stisnjenimi hišami k cerkvi, ki je tu najvišja (252 m) in najbolj razgledna točka na strani proti Trstu in na zaliv proti Miljskim hribom in Istri. Skoda, da ni sonca, ko je ta silni razgled tako poln vedrine, ko odbija svetlobo od divje razrvanega skalovja Rebri ali tudi Velike Stene, kot so stari šc imenovali stene v smeri proti Opčinam. Trst je videti mračen, zastrt ob svinčeno-sivem morju, ki odseva enakomerno razprostrte temne oblake. Miljske hribe je komaj bolj jasno videti kot na dolgo razvlečene istrske grebene od Tinjana in Pomjan-ščine doli do Pirana in ozkega traku Savudrije, kjer se ta najzahod-nejša lisa Istre skoro zliva v sivino morja in neba. Onstran zoba socerbskcga gradu ob zaključku Malega Krasa mogočno gospodari Slavnik, na njegovem vzhodu pa se košato vleče v ozadje Žabnik. Vzdušje stoletij ti zaveje nasproti iz starih, stisnjenih ulic, z dostojanstvenih »kalon«, »ulic« ali prehodov pod hišami z latinskimi in celo glagolskimi napisi, v onem delu vasi na vrhu grička, kjer 484 stoji že tisočletja človeško naselje. Grič s strmimi pobočji na vse strani je bil ugoden za obrambo že predzgodovinskemu človeku, ki je bil tu prvi postavil gradišče na najvišji točki, na Gradu (272 m), kjer le še kup kamenja priča o srednjeveškem gradu fevdalnega gospoda, ki je morda dal vasi svoje ime. Malo dalje po vrhu je Žegen (pokopališče, kjer je mogočen spomenik padlim! v NOB: ogromna, neobdelana kraška skala v obliki Triglava). Nekaj minut hoje dalje po grebenu leži Dolenja vas Kontovcla (rojstni kraj znanega antifašističnega borca Franca Stoke in padlega brata Vladimira). Na nasprotni strani vasi, pod cerkvijo, nad Ključem Bele ceste, je skupina hiš z imenom Regenti, (rojstni kraj socialističnega prvoborca Ivana Regenta). Pri zadnjih hišah Dolenje va.si pada svet v neglobok, širok žleb ali bolje sedelce z velikim kalom, Mlako, na sredi. Zgoraj se žleb razširi v kraško dolinico v Dolu, ki jo seka Nova cesta, spodaj pa začne okrog Skodenca (studenca) vedno bolj strmo padati proti morju v Grljanu še na vzhodni strani Miramara. Značilno jc, da tu izvira studenec, nižje naraste v Stari potok (včasih tudi brez vode), ker leži Kontovclj do Mlake na ozemlju škriljavca, ki sega do morja in se podaljšuje preko Trsta v severno-istrsko škriljavčevo planoto. Proti zahodu se pa ta zemeljska plast postopno niža, tako da sega v nabrežinskem Bregu še približno do polovice višine, do kamor sega plodni, vinogradni pas obale • in pade do morske gladine na vzhodni strani Sesljan.skega zaliva. Zato so Kontovelci ponosni, ker so še na črni, plodni zemlji in radi dražijo Prosečane za Kraševce, ki obdelujejo revno, rdečo zemljo po kraških dolinah. Žleb je stvarno meja med Kontovclom in Prosekom. Pri Mlaki je križpotje, kamor prihaja pot iz obeh vasi, pot, ki drži večidel po stopnicah v Grljan, na miramarsko postajo. Pravim Grljan, ker to je staro, pristno domače, slovensko ime za polotok (izhaja pač iz grla za ozemeljski jezik, ozek kot grlo), preneseno na vso zemljo okrog zaliva na zahodni strani polotoka. Ime Miramar je prenesel šele »mehikanski cesar« Maksimilijan pred manj kot sto leti, ko je odkril lepoto in izredni položaj polotočka ter dal postaviti leta 1856 grad, ki mu je dal ime po španskem kraljevskem gradu pri San Scbastianu v Biskajskem zalivu. Seveda Italijani, ki se pri nas oklepajo s svojim barbarskim rasizmom vsega, da lc ni slovensko, povsod vsiljujejo to romansko priseljenko in uporabljajo le podrejeno svojo spako »Grignano«, po slovenskem Grljanu. - Do Maksimilijana so bili tu le vinogradi, polja in kraške gmajne slovenskih Kontovelcev in Proseeanov (in so še danes, razen prav letoviškega dela med morjem in cesto): Danevov-Čemparje-vih, Punlarjev, Gorjupov, TJkmarjev-čukov in Paronov, Lukšev, Grilanccv (Grlancev, Giijanccv). Od njih jc Habsburžan odkupil zemljo, a je zato same domačine zaposlil v Gradu. Takoj po okupaciji Italijanov, ko se je sem priselil neki Duca d'Aosta, je začel postopoma odpuščati Slovence italijanski »impresario«, ki še danes 485 izkorišča to lepo naselje (danes rekvirirano za ameriško poveljstvo čet) pod kdo ve kakšnim dvomljivim pravnim naslovom, pokritim s skrivnostnim molkom. Tudi prvi tujski hotel Bellevue je zgradilo domače, slovensko podjetje. Če izvzamemo starejšo vilo Nemca dr. Bechtingcrja, dr. Ber-nardija ter častitljivo zgradbo starega grljanskega samostana, ki ga je odpravil Jožef II. in je prešel v zasebno last avstrijanskega Italijana Brandija, ki je sem pribcžal po italijanski zasedbi Lombar-dije — je vse italijanstvo Miramara le žalostna in zločinska zgodba sistematičnega genocida od prvega dneva italijanske okupacije sem. Pri glavni cesti, gori od Mlake pa je meja med Prosekom in Kontovelom pri stari gotski cerkvici z lepimi freskami, ki imajo na nekih robovih utrle glagolske napise. Ce hočemo namreč govoriti o meji in o dveh vaseh, ki sta to le še v spominu in deloma v socialni zavesti, ker sta se danes stvarno že zlili v eno samo! — Tu, namesto na desno skozi vas Prosek, eno najzavednejših in najbolj kulturno delavnih in borbenih vasi, krenem naravnost po bližnji cesti, na levi ob kraju vasi, pravzaprav že po Golem vrhu, po robu Kraške planote. Ta je res že kraška, kamenita, z revno travico porasla, z redkimi hrasti in zelenečim grmičjem gabrovja, jesenovja, borovja, brina in cvetoče, opojno dehteče rešeljike. Ako ne bi v ostri burji zeblo v prste pod umazano sivim nebom, bi občutil že vsepovsod bujno pomlad. Na koncu vasi, Pri Pilju, proseškem, kjer se spet spajata obe cesti nasproti malemu parku pred lepim vhodnim portalom na Zegen, krenem na poljsko cesto na levo prav lahko navkreber proti obrobni gorici, Krmišču (252 m). Na desno, v obsežni kraški dolini, v Bäkov-cah leži staro vojaško pokopališče. Se pred gričkom se pot cepi v desno po planoti proti borovemu gozdiču Dolnjega Zagoda (to je v proseški izgovarjavi isto, kar po raznih kraških predelih, n. pr. v Medji vasi, Zavod, t. j. predel onstran vode), v levo pa, kjer polagoma pada med ogradnimi zidi skozi Brajde proti grljanski postaji, in v srednjo, ki pa drži pred zid in ograjo cclcga naselja barak z napisom »Polizia civile della Vcnezia Giuila. — Sezione montata« (jezdni oddelek). Od tam prihaja pasji lajež in kasneje tudi vidim poedine »čerine« z volčjimi psi na vrvici. Obrnem se na levo kar povprek čez gmajno po grebenčku Krmišča samega. Na desno za mano leži vas. Tik pred nogami, že onstran glavne ceste proti Božjemu polju - Nabrežini, opazim kasarni podobno dolgo zgradbo in za njo celo vrsto barak, obdanih — z žičnimi ovirami: begunsko — »esulsko«, zazdaj menda bolniško naselje. Že zunanja prikazen tega naselja pojasnjuje deloma to, pod človekoljubno pretvezo, najbrutalnejšo fazo združenega italijansko-anglo-ameriškega imperialističnega poitalijančevanja najčistejše slovenske zemlje. Fašistično raznarodovanje s šolami, otroškimi vrtci, »dopo-lavorom«, »piecoli« in »giovani Italiani«... so bili milejša oblika italijanske gcnocidne politike, ker je v jedru merila na odnarodo-vanje domačega prebivalstva. Sem priseljeni Italijani so bili le za- 486 Devinski grad, novi in stari z Belo ženo malo nad morsko gladino do srede stene časen, gibljiv element javnih nameščencev in začasnih delavcev pri večjih delih. Sedanja italijansko-ZVU-jevska, zahodno demokratska denacionalizacija pa .so v poslabšani obliki zloglasne prusaške metode raznarodovanja nad Poljaki na Poznanjskem in v Vzhodni Prusiji. Danes, po dveh svetovnih vojnah, ki sta se obe bili in zmagali v imenu kulture in človečanstva, isti zahodni »kulturni svet« še z večjo silovitostjo kolonizira Italijane največ na prisilno razlaščeni, na »grofovski« (Turnovi in Taxisovi) ali ukradeni jusarski in le včasih kupljeni slovenski zemlji. Po kasarnah, barakah, po novih sklenjenih naseljih kolonizirani »esuli« in Italijani iz starih provinc naj slovenske domačine v malo letih preplavijo, bogato finansirani z milijardami, iztisnjenimi iz sestradanega italijanskega ljudstva ali iz ameriške dolarske miloščine ter podprti z vsemi državnimi oblastmi, oboroženimi s fašistično zakonodajo naj vsepovsod odrinejo slovenske domačine od vsakega dela ter jih poženejo v emigracijo. Tako naj se zgradi »italijanski koridor«, ki naj poveže Trst z italijanskim etničnim ozemljem in tako utrdi to italijansko imperialistično mostišče v srednjeevropsko-balkansko, kajpak — komunistično — celino. Pusta, z rahlo zelenečim grmovjem pokrita kraška planota sc dviga polagoma v verigo obmejnega gričevja z Volnikom (545 m) kot najvišjim tržaškim vrhom, ki se proti zahodu niža preko Sv. Lenarta (403 m) na griče nad Scmpolajcm-Praprotom proti dolinskim prehodom nad Cerovljem. Zadaj nad grebeni Trnovske planote 487 — Cavna in Trstclja pa blešči nepretrgana alpska veriga pod svežim snegom zadnjih dni, od Krna, Kaninove gmote preko črnikastega nižjega grebena vzhodnih Karnskih Alp tja v južnotirolske alpske grebene. Zadnja burja s severa, ki je s pomladnim mrazovnim valom in snegom posula Alpe, je očistila ozračje, četudi še ni pometla s svin-čeno-sivo plastjo oblakov. Morje do razvlečenih istrskih hrbtov, do Savudrije, postaja temno modro-zeleno nadahnjeno. Pod vetrnimi sunki je vsa morska gladina živo razgibana; mali temnejši kolobarji beže in sc širijo, sc križajo z drugimi, se razblinjajo v dolge lise, ki sem in tja zablešče kot beli galebi, grebenčki razbitih valov. In vedno znova se porajajo, begajo, se širijo do roba Lagune, do Zdobe ob izlivu Soče, ki je porinila kopnino v dolgih jezikih z otočki in polotoki daleč na jug v morje. '11 mračni kopni izrastki na zahodu, ki se bližajo onim na vzhodu z istrske obale kot ročice ogromnih klešč, groze, da se nekoč zapro in uklenejo morje v Tržaškem zalivu, vse slovensko morje, v stisnjeno jezero. Sedaj se Zdoba jasneje vidi. Ob robu je dolg, ozek otoček še ves rjav, morda s suho travo ali bičjem pokrit in ga kdaj pa kdaj morje še poplavi ob visoki plimi z nalivi. Lagune so žc svetlo zelenkaste s travniki in črnozelene z borovimi gozdički in drevesi. Vmes pa motno blešče prečni kanali. Spodaj se razgrinja kot na dlani ves Grljanski polotok s črnim iglastim gozdom in na robu z rumenkastim zidovjem Miramara in z nazobčanim stolpom. Sem na ožjem izrastku polotoka, proti kon-tovelsko-proseškemu portiču, sredi zelenja nad sivo skalo čepi mali Stari gradič, kjer je prebil Maksimilijan vsa leta, ko so gradili Mira-mar. Od položnega dela polo točka, ki ga je prevrtala velika obalna cesta, se Breg vedno bolj strmo dviga z rjavimi opokastimi paštni proti Koniovelu. Tam po Lükovci nad Nabržincom še cvcte zakasnelo sadno drevje: hruške, slive, češnje, breskve. Onstran na brdu proti vasi, v Trnju, se fantastično rišejo na obzorju na pol porušeni temni ogradili zidi kot ostanki starega gradu. Kar povprek po robu planote po pusti kraški gmajni zalezem v kamnito grižo z redkimi gabrovimi grmi. Zeleno brstje poka in se razpihuje v nežno listje, vmes pa se bele grmi cvetoče rešeljike. Sem s planote sega borov gozd in šumi v burji kot deroča reka. Tod, čez Ivenco (to pomeni v domačem narečju ilovnato zemljo), drži pot na grljansko postajo, na Brandovo, k staremu samostanu. Nekdaj je držala tja bližnja pot, tik pod Krmiščem, mimo nekdanjega Gr-Ijanskega Pilja, ki ga sedaj poznajo lc šc starejši ljudje. Onstran kolovoza se pot polagoma dviguje na nov vrh, obrasel z visokim borovim gozdom. Kamenita tla so pokrita s plastjo suhega iglovja, vmes pa cveto redki, zakržljani rešeljikini grmički. Novi vršiček, Frnaža (267 m), je pod redkimi, visokimi bori ves razrvan s starimi strelskimi jarki, opazovaiišči, ostanki vojaških zgradb. V vse smeri se vi jejo brezkončni ogradili zidi. Divje razrvan o skalovje je dalo dovolj snovi zanje — s tem so istočasno čistili 488 Folo T*>. Mlchcliiz/.i Pri Dveh sestrah. Sedaj so tu puste kamnolomske tehnične naprave zemljo za gozd in nekdaj tudi za apnenico, ki je niti najstarejši domačini več ne pomnijo. Dala je tudi ime vrhu in izpodrinila starejše, prvotnejše po parceli tam zraven, po Kravljäku, ki sc vleče doli proti Zägodu. Pot nalahno pada v široko jaso s kraškim kamnitim travnikom z zelenim grmičjem in cvetočo rešeljiko. Tik pod kraškim robom, na morski strani teče nepretrgan zid, obramba borovega gozda pred ognjem, ki le prepogosto pustoši na sončni strani po suhi travnati griži navzgor. Pot navzgor preko obširne griže je obilno poplačana z razgledom z grebena Pavljega ali Pavlcga vrha (274 m). Rasistični maniji tu ni bilo težko skovati Monte san Paolo — le ne vem, kaj je imel opravka sv. Pavel s to kraško grižo, ker ni nikjer sledu o kakršni koli ruševini stare zgradbe niti v starih spominih. Čudovit razgled se odpre na Tržaški zaliv iz te razdalje. Ves Grljanski zaliv leži kot na dlani pod menoj od Miramara, portiča z vso strmo obalo do nabrežinskega Brega pod Babco. Po terasah se dvigajo od morja proti ccsti hoteli in vile med gozdiči, zidovjem in vrti. Bolj proti zahodu sevajo rjavkasti zidi z romanskimi oboki skozi gozd starih borov, topolov, brestov v žkriljasti strmini na Brandovern, tisočletnem samostanu. To je bila nekdaj romarska pot slovenskih ribičev h grljanski materi božji. Stari kip in opat sta po jožefinski reformi našla zavetje pri takrat osnovani župniji na Katinari. Se danes vedo starejši ljudje marsikako zgodbo o tej božji poti, o menihih in samostanu in njegovem bogastvu, ki je imelo 489 najmočnejši vir dohodkov v desetini in tlaki kontovelskih in kriških llačanov. . , . Nad asfaltno cesto je le kaka redka vila. Nad njimi pa se dviga pusta kraška griža, rjavosiva z nežnozelenimi lisami, Posträn, gori do grebena. . Onstran Brega pod Kontovelom leži ves mračen Trst. Polotoček s Staro Prosto luko za Sv. Andrejem reže daleč ven na morje, zunaj na gladini pa zapirajo vhod v Miljski zaliv zaporedne tenke črte valolomov. Dalja se je poglobila od Zabnika na levo spet v Slavnik in v robček Nanosa in Trnovske planote. Zadaj za vsem Krasom pa se beli kot fantastična fata morgana venec Alp. Prvič je sedaj vidna vsa ogromna bela gmota Triglava v vsem veličastvu. Vzpenjam se preko griže na nov vrh (275 m), ki menda nima imena, niti najstarejši domačini mi ga niso znali povedati. Razgled je zato tu na široko odprt čez bore v enolično, sivo-rjavo kraško planoto. Nasprotno se blešče čez Gäbrovec bele hiše in visoki zvonik Zgonika, proti zahodu pa na položnih brdih Sčm-polaj, Praprot. Proti jugozahodu pa se že določneje kažejo Devmske Stene- spočetka rastejo sive navpično iz morja in se višajo neprestano proti sredi. Od tu dalje pa je stena vedno bolj nagnjena z mnogimi črnikastimi lisami. Cisto na levi pod Novim Gradom je žleb z rumeno sipino nad morsko gladino. Desno nad Devmom se začne rahlo dvigati proti severu dolgi greben Grmade. Z večje razdalje je lepo vidna Kraška planota proti vzhodu. Celo Opčmc se vidijo sedaj s svojimi italijanskimi, ameriškimi naselji izza borov-ccv Na severu od Slavnika se je pojavila Vremščica onstran Kokoši nad Bazovico. Sedaj je že toliko odmaknjen, da je pokukal izza borov tudi Prosek s piramidastim vrhom cerkvenega zvonika. Vrh Sv. Primoža (279 m, v Monte san Primo so ga prevedli Italijani), je precej razrit s starimi strelskimi jarki. Na njem je zidovje nabrežinskega vodovoda. „ Izza kraškega hrbta so med bori zardele vaške strehe bv. Kriza oz. Križa, kot ga imenujejo domačini. Pod strmim, proti grebenu orepadnim Bregom onstran vasi, proti Devinskim Stenam reže v morje beli obroč portiča v Brojnici, kjer se začenja starejši tržaški vodovod. Rjavi paštni prehajajo v črnikast borov gozd, kjer se v strmini nad obalno cesto rumenkasto blešči druga zgradba nabrežinskega vodovoda. Na grebenu onstran Križa moli v sivino nad borovci nabrežinski vodovodni stolp, tam preko, kjer se greben močno približa morju pri Sesljanskem zalivu, pa se razgleduje drugi. Desno zavijajo v ostrem loku po kraški planjavi železniški Mostovi onstran Nabrežine. Iz rumenkaste stene nad Sesljanskim zalivom se ovija lok Devinskih sten, za njim v daljavi pa štrli iz črnikaste Furlanske nižine zobček tržiškega Golca (it. Rocca di Monfalcone) z ostanki starega gradu. Proti vzhodu pa je odprta kot na dlani vsa obala okrog Tržaškega zaliva doli do Pirana-Savudrije. Od vrha Sv. Primoža spočetka lo polagoma pada Kras v kamnito grižo, zatem pa ostro v skalovit prepadni Strmec nad železniško 490 Foto M. Mafiajna Kontovelska Reber — razgled na S kontovelske Rebri — Portic Grljanski polotok v Cedazu progo. Okrog ccste pa se svet spet položi v paši ne in travnate vesine do morja pri Dragi, kjer obala zavija proti severu pri Vrbcu in Lahovcu do Kriškega portiča oz. Mujla. Z vrha se spustim naravnost po kameniti preseki nabrežinskega vodovoda proti Križu, po robu planote in griže na levo po hrbtu Straže navzdol v Breg1. Malo pred vasjo, kjer sc svet položi, na Goričici (priletna ženica je sicer trdila, da je Goričica že nižje doli v Bregu, a se zdi, da to ne bo držalo), je med labirintom širokih ogradnih zidov in velikimi kupi kamenja nekaj prostora za revne travničke in njivice. Prve hiše na robu vasi, na Kopišču, stoje skoro sklenjene v ravni črti v smeri proti mor ju. So to očitno stare hiše, obnovljene in popravljene v različnih dobah, vendar jc šc vmes dobro ohranjena izpahnjenka (majhen prizidek s širokim kraškim dimnikom nad starim ognjiščem, ki ga le v prav redkih primerih še ni nadomestil štedilnik) s škrli pokrita okrog dimnika. Tudi stara gotska cerkvica sv. Roka je še s škrli pokrita. Po ozkih ulicah, toda slikovitih in lepo urejenih, sem takoj sredi vasi nad mogočno župno cerkvijo in pred zanimivo visokopritlično starinsko zgradbo. Jc lepo ohranjena, na podboju je letnica 1489 z latinskim spominskim napisom ter z novo spominsko ploščo iz leta 1945, postavljeno ob stoletnici slovenske šole »Iz žive slovenske misli vzrasle ... leta 1845«. Od tu se spuščata v Breg dve poti. Ena 1 Breg imenujejo vse vasi od Barkovelj pa do Nabrežine vso obalno strmino od morja do roba Kraške planote. To je dobro obdelana zemlja ti opoke oziroma škriljevea, s trto, sadnim drevjem ter puvrtnino zasajena. Ločijo poedine predele le s tem, da jih označujejo kot Burkovljanski ali Kontovelski Breg, Proseški, Kriški ali Nabre-žinski Breg. 491 drži pod Makeščem pod Strmce oziroma z odcepkom k Portiču, druga pa skozi Zlebine h kriški železniški postaji na Sovniku, seveda tudi od te se odcepi cesta proti Brojnici. Izognem se bolj vasi, krenem na levo na rob planote mimo velike, orientalski grobnici podobne zgradbe vodohrana Nabrežinke, tako da ostanejo na desni zadnje hiše na Kalu, kjer je dom nedavno umrlega slikarja Jožinovega Berta, Alberta Sirka. Tu završujejo skupino večjih cnonadstropnih stanovanjskih zgradb, ki se zde ka-sarniško enolične in dolgočasne v primeri s pestrostjo vaških hiš. Ob cesti v Nabrežino pa je viden zelo obširen blok najmanj desetih svetlozelenih dolgih pritličnih barak: novo italijansko naselje »esu-lov«, ki naj bi počasi požrlo in poplavilo slovenski Križ! Kraška griža s cvetočo rešeljiko in osamljenimi bori se vleče preko Jčpljene. Kameniti svet je nekoč dajal kamenja za žganje apna. A niti najstarejši vaščani se tega nc spominjajo več. Pot se dviga na nizko brdo v Vrtu (214 m). Prav na vrhu, sredi divje skalovite griže cvcte češnjevo drevo, da kar vid jemlje. Med bori seva morje. Doli izza Strmca pod Sv. Primožem se beli Miramar iz črnega gozdiča. — Za njim se široko razteza rahlo zastrti Trst. Še svetilnik nad Barkovljami jo pokukal izza Brega. Na najbližjem, razvlečenem polotočku strči iz zelenja zvonik — to pač ni Brban. Romarska ccrkcv slovenskih ribičev leži bolj zadaj, bolj na sredi vse Zdobe, prav na skrajnem južnem odrastku, na črnem otočku. Za njim je le še bolj zunaj na morju oddaljen otoček, ki je že bližji temni obalni Črti onstran Zdobe, Italiji. Med temnimi gozdiči in svežim zelenjem travnikov se sem in tja belijo male skupinice hiš. Kras na desni je jasen kot na dlani pred menoj. Na rjavi zeleneči planjavi pod dolgimi položnimi grebeni od Volnika, preko Sv. Lenarta do grebenov Grmade sc bele kraške vasice od Iičpniča,2 Gäbrovca, Zgonika, Saleža, Sama-torce, Kolüdrovce, Bajte, Präprota, Trnövce, Scmpölaja tja do Slivna onstran nabrežinske postaja in Mostov. A levo zadaj se črni Trstelj, onstran, bolj proti vzhodu, pa ves Trnovski gozd z Mrzovcem in Čavnom doli do Nanosa, Vremščice, Slavnika in Žabnika. Nad vsem tem pa se beli venec Julijcev s Krnovo belo gladko stranjo proti Soški dolini in Kaninovo gmoto, ki se podaljšuje preko Karnskih Alp v Dolomite. Skoro neopazno sem se dvignil na Babce3 (222 m). — Po kakšnem navdihnjenju so Italijani iz njih naredili Monte Baliza, pa 2 Ne vem, zakaj se je udomačilo v literaturi ime Mali Repen, ko pa jo domačini imenujejo Repsnč, in ime Veliki Repen, ko fia domačini kličejo enostavno Repen. 3 Ne vem, ali bi bilo pravilno iz tega delati literarno obliko Bibiče, kot sem to videl na nekem slovenskem zemljevidu? Babce imenujejo starejši domačini mejne kamne, n. pr. po vsej meji katastralne občine Prosek proti Križu — obe spadata pod občino Trst — od Pavljega vrha (274 m), ki ga imenujejo tudi Na Babci, kakor tudi ves predel ob mejnikih do nabrežinske ceste in preko nje do Božjega polja nazlvajo Na Babci. Tudi velika kamnita stebra z znaki tržaške helebarde, ob glavni cesti v Nabrežino, na meji s tržaško občino, še imenujejo stari Nabrežinske babcc. 492 sam vrag vedi). Vrh zelo dobro služi ribičem za orientacijo, kakor tudi vrhovi n. pr. Sv. Primož ali celo Sv. Lenart daleč notri na Krasu. Koračim po širokem grebenu. Tu opazim prvič bolj na gosto razsejano pritlikavo črniko ali morski hrast, kakor ga je imenoval stari Kocman, hrast, ki ohrani tudi čez zimo temno zelene usnjate liste. Morda je od tod ime temu predelu Črnikovec (literarno, verjetno Crnikavac)? Morda pa je kdaj tu raslo več tega hrasta, ki je delil usodo, po pripovedovanju, z drugim kraškim hrastom? V nekaj minutah sem na široki travnati jasi z redkimi bori, komaj 100 m pred nabrcžinskim vodovodnim stolpom (182 m. — it. La Torre). Levo pada široka, zaznamovana pot proti Oljšci, ki jo križa dobro udelan kolovoz, obdan na obeh straneh z ogradnim zidom, mimo Stolpa, iz Nabrežinc k Brojnici in še naprei proti Ravnam. Ne vem, kakšno tehnično nalogo opravlja ta, približno 20 m visoki stolp pri vodovodni napeljavi Nabrežinke, ki izvira 182 m nižje, še pod morsko gladino v Brojnici (Bröjanci). Je to pristen slovenski izraz iz brojiti, voda brčji iz morske gladine. Nc vem, ali se je kje drugje pri nas ohranil izraz za pomorski izvir, za kar poznajo Hrvati izraz »vrulja«. Sicer poznajo tu domačini še drugo ime, vir. na Viru, za ta kraj, po izviru, Ivi je prav blizu, žc tudi ograjen z vodovodnimi napravami, že na kopnem. Nekdaj, ko še ni bilo tega vodovoda, so hodili sem po vodo, ob hudih sušah, z vsega Krasa. Kar v vrstah so stali vozovi in ljudje. Kot je ugotovljeno, prihaja voda v Brojnico iz podzemskega toka Timava-Reke. Zanimiv«) bi bilo ugotoviti tudi zaradi samega poteka Timava, ki jc čisto neznan od trebenske jame La-bädnice dalje do Stivana; — ali imajo svoj izvir v Reki tudi vsi studenci okrog Kriškega portiča, ki izvirajo prav pri morju, n. pr. na Vrbcu. na Sašutarju, na Skrli — nekdaj je bilo teh izvirov mnogo več, po pripovedovanju starih do dvanajst — ki bi jih primerno viseče zemske plasti vodile do sem, podobno kot tiste iz Reke v Brojnico. O kriškem Skodencu zato gotovo ne more biti govora, ker izvira visoko v Brčgu, medtem ko je gotovo, da teče Timav v predelu kriškega Krasa precej nižje kot v Labadnici, kjer teče 13 m nad morjem. Nabrežinski stolp je v slabem stanju. Očitno se tržaška občina malo briga za pokrajinske lepote, posebno, čc ne gre za objekt v lastni občini, še manj pa, če je v slovenski. Nekaj drugega pa je z nabrežinsko občino, ki nekaj daje za svoje olepšanje, saj sem opazil v borovem gozdiču onstran Stolpa, na Brščicah4 (200 m. — Italijani so popačili ime v Monte Berciza), celo klopce ob stezicah. Če le ni to morda šc delo Olepševalnega društva iz avstrijske dobe, kot je bilo n. pr. na razgledišču na Oljšci. Pot na Oljšco drži poševno navzdol po lagodnem pobočju, kjer med grmovjem prvačijo visoki 1 Na nekaterih slovenskih zemljevidih sloji tudi ime Brčžčire. Morda je to etimološko pravilno — all pa tudi ne! — toda domača izgovarjava ie Brščice. 493 grmi črn ike. Povprek po jasah so skopane podobne ozke gredice, kot sem jih opazil že prej na Sv. Primožu itd. Tu so nasajeni borovci, drugod^pa —- ciprese, znamenje italijanskega šovinističnega prizadevanja, da bi celo pokrajini vtisnili značaj, ki ga imajo italijanska brda. Nasadili so žc mnogo cipres spodaj ob obalni cesti okrog stare sft-vanskc cerkve. Poskušajo izprememti, potvoriti značaj n^an pokrajine kakor so n. pr. v Stivanu pustili propadati četrt stoletja ^bombardirano stoletno štivansko cerkev, biser srednjecvropske gotike (šele ZVU jo je rcšUa popolnega propada v zadnjih letih), a so zato zgradili na Lj^idnejši točki nad cesto cerkvico v slogutosMc renesanse kič z italijanskim videzom namesto pristne domače umetnine Ko pa žc ZVU za silo nekaj popravi — evo ciprese, ki naj spet rešuje »itkjanstvo« kraja. Kakor da cipresa ne bi ^^ozemsko drevo rastoča v Dalmaciji, v Italiji ali v binji, na Grškem m Pro-vend Pa to ni važno: površnega opazovalca in kar je najvažnejše — za mirovne konference in propagandno gonjo pa le sluzi kot zgodovinski dokument. oet lepoto vašo v svoje speve zbiram. Moj Äpifc, samotni Kotli, moje Punce: živeli boste dalj od mene, vem, iiaffrof>7iik boste meni in ljudem in naša zadnja luč bo vaše sonce. Tn še vrhovi vaši bodo morju morda v prihodnjih vekih kalno dno in sonce vam za vselej bo zašlo... A že ste tu — in še sem — in Še čas je, da vsejem v večnost slojih pesmi klasje in z njimi večen zaživim v prostorju. 508 Z. Jelinčič: v JAMARJI Z BORŠTA V katerem koli času tudi najhujše fašistične strahovlade, ko je bila zatrta sleherna sled kakršnega koli slovenskega javnega dela, jc naše ljudstvo iz Trsta ali okolice vedno našlo zatočišče v gorah, v izletništvu, v planinstvu, ki večidel ni bilo samo sebi namen, marveč je služilo tudi ilegalni dejavnosti, t.j. za prikrivanje političnega in kulturnega dela. V tej obliki jc bilo zunanji izraz samoniklega slovenskega življenjskega nagiba," ki se ni dal uničiti, ne potlačiti ter je kjer koli buknil na dan pod notranjim pritiskom življenjske in ustvarjalne sile našega ljudstva. Tak je bil n. pr. primer s tržaškim Borštom (da ga ne zamenjamo z istrskim), z vasjo na sončnem pobočju Rrega v dolinski občini, dobro uro hoda iz Trsta proti Istri. ?,e od nekdaj jc bil kulturno delaven, v prvi polovici fašistične dobe je dal številno relico ilegalnih borcev TIGR-a, v NOB pa številne partizane in aktiviste. Kako bi mogli mladi Borštani spati, mirovati, ko so gledali nedeljo za nedeljo trume tržaške mladine s svitki vrvi ali vrvnih lestev, ki so hodile skozi njihovo vas v Glinščico plezat in užival naravo! »Zakaj ne bi šli še mi! — smo morda manj vredni!?« — so se vpraševali ter se odločili, da pojde.io tudi oni, v jame ali na gore. Bilo je to nekako sredi 1933. leta, ko so se zbrali Rudi Petaros-Potokarjcv (ga ni več med živimi, padci jc kot partizan na Dolenjskem), Rudi Petaros-Macönov, Petaros Peter, Glavina Marij (tudi padel v NOB), Olavina Vladimir, Petaros Anton, Klun Oskar, edini iz Boljunca (tudi padel v NOB), Sedniak Danilo, Zahar Marij in Petaros Miroslav (ta je po partizanstvu šel v šole in tečaje ter postal lekarnar v Kozini). Seveda niso bili sami, imeli so mnogo prijateljev in kajpak prijateljic, ki so pogosto hodili z njimi in kasneje je marsikdo tudi postal član društva. Vsa vas je bila pravzaprav z. njimi z vsemi simpatijami. Tudi društvene organizacije so imeli, kolikor je je bilo neobhodno potrebno. da se je dobro delalo. Peter Petaros je bil predsednik, Rudi Petaros pa blagajnik. To opravilo je bilo posebno važno, ker so imeli članarino oziroma natančneje, deleže. Ko so nakupili jeklene vrvi za lestve, svetilke, nahrbtnike — celo harmoniko so si omislili, a so jim jo nekaj let kasneje karabinerji zaplenili — je vsak plačal enak delež. Tajnika niso imeli, ker niso ničesar pisali in tudi ni bilo umestno pisati. Pač pa so imeli svoj žig, Iti ga je lastnoročno izrezal iz kavčuka Rudi Petaros, mehanik. Pritiskali so ga na slike, ki so jih delali na vsakem izletu. Kot jc iz tega razvidno, so imeli tudi svojega stalnega fotografa-člana, zato je spomin na poedine izlete precej dobro ohranjen. Tja sredi tedna so se našli in se pomenili, kam pojdejo v nedeljo. Sli so pa skoro slednjo nedeljo, seveda, če so to vremenske razmere dopustile, ali čc ni bilo posebne ovire. Navadno so šli vsi člani. Pridružili pa so se jim navadno še drugi znanci in znanke iz vasi, včasih tudi iz obližja v večjem ali manjšem številu. Bili so mladi, vsi z 19, 20 leti, Danilo Sedmak jih je imel celo le 17, vsi polni moči in življenja, ko je v njih čisto spontano dozorela odločitev, da hočejo tudi oni po jamah in po gorah. Nikogar ni bilo, ne doma ne zunaj, preprostega ne izobraženca, ki bi jiin dal kak napotek. Imeli so le vsi enako močno željo, da tudi oni kaj delajo, kaj vidijo, da ne zaostanejo za drugimi. Zložili so denar za jekleno vrv in drug material — mehanikov je bilo več med niimi — in so se zbrali, da so šli skupaj sekat v gmajno les za vrvno lestev. Skupaj so jih obdelali, skupaj dovršili lestev, skupaj so zlezli v prvo in v naslednje jame, v jame vsega obližja, po Bazovskem Krasu do Gropade in preko Glinščice do Socerba, Beke in Kozine ter celo do Materije in Bre-zovcc. Nekoč so šli tudi v Kačno jamo pri Divači. To je bil edini primer, da so šli skupaj z Italijani iz takrat obstoječega planinskega društva 'XXX ottobre«. V tem društvu je bilo namreč precej 509 Slovencev in Italijanov, ki so bili levo usmerjeni demokrati (nekaj od teh je n. pr. danes zaposlenih v Kopru). Za to, skoro 300 m globoko jamo niso imeli namreč dovolj lestev na razpolago. To je bila tudi najgloblja jama, v katero so zlezli. Imeli so srečo, bili pa so tudi dovolj previdni: v vseh letih se jim ni pripetila nobena večja nesreča, kvečjemu kaka praska. In lazih so vsi skupaj tja do 1. 1941., ko so že morali poedini v vojsko oziroma v »delovne bataljone«. Naslednjega leta so spet novi odšli, med njimi tudi Danilo Sedmak, ki je pripovedoval te spomine; tudi on je odšel v disciplinski bataljon ter od tu v partizane. S tem se je seveda končala vsaka večja dejavnost. Sicer so hodili poedini tudi med vojno še po jamah, vendar se je šele po 1. 1945 dejavnost nekoliko povečala, ko so se nekateri vrnili od vojaščine, iz partizanov. A trije so padli v NOB, nekaj pa se jih je poročilo ter so se mogli le bolj poredkoma udeleževati skupnih jamarskih pohodov. Zato ta dejavnost ni nikdar več dosegla tiste ilegalne pod fašizmom. Sicer pa društvcce ni bilo strogo jamarsko. Med svojimi podvigi ima tudi izlete na vrhove, n. pr. na Slavnik z vso družbo prijateljev In prijateljic. Pa še nekaj drugega so nekoč zagrešili. v-Hodimo vedno po jamah,» je nekdo pripomnil, »zakaj pa ne bi enkrat v jami plesali?« Misel je bila izrečena, vrgli so se na to. da so jo uresničili. Bilo je to toliko lažje, ker ni bilo treba fašističnega dovoljenja: kdo bi pač slutil javno prireditev na brezupno pusti Ba/.ovski planoti, 20 m pod zemeljskim površjem, ■i zakritim vhodom med grmovjem, pa četudi je ležala nedaleč od ceste 7 Jezera v Bazovico. Bilo je to v Lövretovem Batu, v isti kraški jami oziroma natančneje pečini (ker jč bilo dostopna brez lestev), kjer jc imel v boju za Trst svoj sedež štab generala Peke Dapčeviča. Tu. med mogočnimi kapniškimi stebri, na razrvani ilovici (od arheoloških izkopavanj), ki je zakrivala tisočletne ostanke življenja prazgodovinskega človeka so zravnali tla ter nanesli potrebno opremo: stole vsaj za godce, veliko steklenko z vinom itd. Dva harmonikarja, boben, kitara, to je bila izvrstna godba za izredno akustični podzemni lokal. Preko sto ljudi, pol Boršta je prišlo na to izredno zabavo, ki se je zavlekla preko polnoči — v času, ko se je bila že začela druga svetovna vojna in NOB. Tudi za družabne prireditve so poskrbeli JZB. V gostimi pri Zobcu, danes pri Pavletiču sredi vasi. kjer so se navadno sestajali jamarji, so že 1. 1939 postavili na steno povečano sliko borštanskih jamarjev in prijateljev. Vse to se jc zgodilo zelo slovesno z govorom, harmoniko ter kajpak z ustre-zajočo pijačo in zabavo — vedno brez dovoljenja. Slika je doživela na steni polom fašizma, nemško okupacijo, osvoboditev ln novo, zavezniško okupacijo ter poživitev dejavnosti borštanskih jamarjev v okrilju SPD iz Trsta v Jamarskem odseku. \j Dr. Lavo Cermelj: MOJI SPOMINI NA SLIVENSKE DIMNICE Prostor in čas me ločita od njih. Zaradi tega so morda bolj živi spomini in skomine. »Dimnice« so kraška jama skoroda ob vzhodnem vznožju Slavnika v Istri, na poti, ki drži iz Markovščine v Slivje. Daleč je ta jama od mene, ki bivam sedaj stalno v slovenski prestolnici, in več kot trideset let je preteklo, odkar sem zadnjič imel opravila v njej. Dimnice niso tako velike kot Postojnska jama, a so zato bolj prijazne in domače, prav zaradi svojih manjših dimenzij in zaradi tega, ker tam ni gneče. Jamo krasijo prelepi kapniki, na njenem dnu žubori kristalnočist potoček in v njej je tudi primeren prostor za to, kar danes imenujemo »ljudsko rajanje«. ... , ,. . ,,. Jama je dobila ime po pojavu, ki je značilen za razne kraške jame. V zimskem času uhaja iz njih toplejši zrak in vodne pare, la so v njem, se ob 510 srečanju z mrzlim zunanjim zrakom zgostijo v meglo, tako da se iz jame skozi bolj ali manj skrite odprtine kadi. (Prim, moj članek sDihalniki kraških jam« v »Proteusu« VII. str. 25—30). Prvič sem obiskal Dimnice kot maturant leta 1909. Priključil sem se planinskemu ali bolje »družinskemu« izletu tržaške podružnice Planinskega društva, ki je imel za cilj Artvlže (B17 m) in Slivje. Društvo je vsako leto prirejalo več takih izletov, največkrat na Art vi že in v Slivensko jamo, na Erzelj in v Branico, na Trstelj in do Železnih vrat, ali pa bolj visoko na Slavnik (1028 m) v Istri in celo na nanoško Plešo (1261) na Notranjskem. Zadnji tak izlet na Nanos je bil leta 1921 ali 1922. Pozno zvečer smo se pripeljali v Razdrto in se ustavili v gostilni Kavčič, da bi nehal dež. Tam sem srečal svojega ravnatelja s tržaške obrtne šole arhitekta G. Grassija, ki jc tam letoval z družino. Ni nam pa bilo dano, da bi vedrili do konca. Da bi se namreč otresli sitnosti in odgovornosti, so nas karabinjerji postavili na ccsto. V temi in dežju smo romali v dolgi vrsti na vrh. Pod Plešo smo zakurili kresove, da bi se ogreli in sušili. Spominjam se, da je čez nekaj dni na lepem z enega mojih čevljev odpadel podplat. Verjetno sem nevede preveč približal nogo ognju. Ko sein prvič obiskal Dimnice, sta bila z menoj — očetom, še ostala dva člana »svete trojice«, sin — Ivan Kralj, ki je sedaj profesor na rudarski fakulteti v Ljubljani in sv. dull, sedaj žc pokojni Ljudcvit Kuščer, ld je pozneje zaslovel kot malakolog in ki mi je prav v tej jami pokazal, kako je treba v pesku stikati za polži, tako majhnimi, da jih niti ne ločiš od peščenih zrno. Naključje je hotelo, da me je skoro hkrati tedanji namestništveni svetnik in poznejši cesarski komisar tržaške občine Hans v. Krekich-Strassoldo, ki sem ga učil slovenščine, seznani' s hrošči, ki jih je lovil v Slivenskih Dimnicah, in mi obrazložil, kako so po jamskih hroščih dognali, da ni potoček v tej jami v zvezi z Reko in drugimi podzemskimi vodami severno od Ilerpelj, ki se izlivajo v morje med Trstom in Stivanom. Nato sem bil pet let v Pragi in na Dunaju. Vojna leta sem prebil v svojem rojstnem kraju, v Trstu, toda časi niso bili taki, da bi človek šel na izlete v kraške jame. Tako sem obiskal Dimnice šele po koncu prve svetovne vojne, ko se je spričo novih državnih meja Planinsko društvo v Trstu osamosvojilo in so me pritegnili v odbor ter mi poverili oskrbništvo Dimnic. Z veseljem sem se spravil na delo. Popravili smo stopnišče, ki drži v jamo, preskrbeli smo nova železna vrata in ograje, nabavili nove močne karbidovke in druge priprave ter uredili steze v sami jami. Tako sem moral večkrat ob nedeljah aü med tednom v Slivje, da se prepričam, kako napreduje delo. Ce nisem imel nobene prtljage, sem jo ubiral iz Herpelj preko Artviž. Drugače pa me je koriera (avtobus) popeljala do Markovščine. Sprevodnik je bil hudomušnež. Ko se je ustavil avtobus, mi je slovesno odpiral vrata in glasno naznanjal »Piazza Roma«. Tako so namreč krstili nekaj kvadratnih metrov velik prostor ob cesti, kjer sta stali dve hišici in so v blatnem kalu rcgljalc žabe. Ko sem se poleti 1023 v družbi dveh »planincev« (eden je bil, če me ne vara spcemin, predsednik društva, sedaj pokojni dr. Josip Abram, od drugega sta se mi zbrisala v spominu ime in lice) proti večeru vračal iz Slivij v Her-pcljc, sem srečal pred postajo veliko znanih naših mladincev iz Trsta, ki so imeli nekje tam v bližini prireditev. Opazil pa sem tudi izredno veliko fašističnih avantgardistov, ki so se menda tudi lam nekje sestali. Ko sem že stopal proti peronu, je pristopil k meni moj prijatelj.in eden od voditeljev naše mladinske organizacije, sedaj v Zagrebu živeči dr. Vlad. Goljevšček ali, kakor smo mu pravili, »Bomba«, in mi neopazno prišepetal, da so me avantgardisti spoznali in da jih je eden pozval, naj me napadejo. Zadeva ni bila zame tako nedolžna, ker so mi mesec dni prej na disciplinskem procesu v drugi instanci po zaslugi gori imenovanega mojega ravnatelja znižali kazen od triletne »upokojitve« na ukor in je tedaj avantgarda v fašističnem glasilu izdala ukaz, da mi morajo dijaki s silo zabraniti vstop v italijansko obrtno šolo. r 511 Ne da bi opozoril spremljevalca na pretečo mi nevarnost, sem vstopil v vagon in sedel k oknu. Od zunaj so se vzpenjali avantgardisti in drug za drugim moleli glavo skozi okno. Naveličal sem se tega in zaprl okno, rekoč svojima spremljevalcema, da sem poten in da se bojim prepiha. Avantgardisti so se namestili v sosednjih oddelkih, vendar me ni nihče napadel ne z besedo ne z dejanji. Da se izognem morebitnim neprijetnostim pri prihodu v Trst, sem sklenil, da izstupim na predzadnji postaji, pri Sv. Ani. Ne vem, ali namerno ali po naključju, jc lam izstopila tudi skupina avantgardistov. Toda v mraku sem se zgubil v gneči in srečno prišel domov, čeprav sem moral skozi vse mesto. Le kaka dva meseca pozneje, sredi septembra, so mi prišli javit, da so aretirali jamskega čuvaja in ga gnali v zapor, češ da so odkrili v jami skrito »avstrijsko« puško. Resnično so se tedaj og„asili pri čuvaju nekateri člani italijanskega planinskega društva »Societä alpina delle Giulic* v spremstvu karabinjerjev in zahtevali od njega, da jim odpre jamo. Šli so v jamo in že po prvih korakih se je eden od družbe spodtaknil ob stalagmit in dobesedno padel na puško, ki je bila vrhu vsega še »avstrijska«:. Toda čudno, puška, ki je bila skrita v vlažni jami, je bila čista in svetla. Očitno ni mogla dolgo tam ležati. Resnično so nekateri domači fantje, ki so v bližini jame pasli, malo prej opazili neke »izletnike«, ki so se po vrvi skrivaj spustili v jamo. Še bolj jasna pa nam bo zadeva s puško, ako izvemo, da je nekaj dni prej tržaško fašistično glasilo objavilo članek, v katerem je bilo rečeno, da je »sramotno za Italijo, ako so slovenski kmetje lastniki največjih naravnih lepot na osvobojenem italijanskem ozemlju« in ki je opozoril vlado, da »Alpina« (namreč Societa alpina delle Giulie) ni vajena klečeplaziti in prosjačiti, temveč da se zna bojevati, da se je ustanovila za boj in da se bo bojevala do končne zmage. Jamski čuvaj se je moral zagovarjali pred sodiščem v Podgradu, toda eelo italijanskemu sodniku se je zdela vsa zadeva sumljiva in ga jc oprostil. Ali :>Alpina« je vendar zmagala. Tržaškemu prefektu je bilo »odkritje puške« zadosten razlog, da je Planinsko društvo, ki je upravljalo jamo, razpustilo, češ da društvo »ne izpolnjuje pogojev za svoj obstoj«. S tem se je seveda končalo tudi moje skrbništvo in s tem so prenehale moje zveze z Dimnicami. Milan Bolčič: ŠTEMPIHARJI Ves čas italijanskega gospodovanja na Primorskem in v Trstu je bilo med tržaškimi Slovenci, zlasti pa med mladino, izletništvo in planinstvo zelo razvito. Izletništvo pa se ni razvijalo izključno zavoljo same želje po nedeljskem oddihu in razvedrilu, pač pa se je zlasti mladina na svojih daljših in krajših izletih v naravo bolje spoznavala, prišla je v stik z našim podeželskim ljudstvom, se zanimala za njegove težave ter ga z besedo in slovensko pesmijo vzpodbujala. Na izletih so se snovali tudi načrti za podrobnejše delo v mestu. Vse do razpusta mladinskih, dijaških in vseh drugih društev po prvi svetovni vojni se je v okviru društvenega delovanja izletništvo vedno bolj razvijalo. Iz tistih časov so znani tudi veliki mladinski tabori, ki so se prirejali enkrat na leto in ki so bili združeni s športnimi, pevskimi, kulturnimi in zabavnimi prireditvami na prostem. Naj omenim zlasti dobro uspela mladinska tahora v dolini Dragi pri Orleku in v Dragi nad Botačcm. Po razpustu vseh slovenskih društev in kulturnih ustanov sc je izletništvo omejilo na razne manjše skupine, med katerimi jc bila tudi Bidovčeva skupina, ki je s svojimi izleti po vsej Primorski krepila med ljudstvom odporniški duh. Med zadnjimi izleti, ki sta se ga udeležila tudi Bidovec in Miloš, je bil izlet na Slavnik 19. februarja 1930. Ko je po bazoviškem proccsu nasilje nad Slovenci še naraslo, ko se po trenutnem presledku znova pojavile izletniške skupine in prav v času med leti 1930 in 1940 se je razvila družba »štempiharjev«. 512 Bolj vneti planinci, ki so prirejali tudi težavnejše plezalne ture, so se zbirali v šentjakobski skupini, v kateri sta pridno delovala Rudolf Blažina, ki so ga Nemci ustrelili leta 1944 na Opčinah, in Tezej Šavron, ki je padel v partizanih. Šentjakobski pevski zbor pa spada med tiste skupine, ki so z izleti v bližnje in tudi oddaljene vasi z našo narodno in umetniško pesmijo budile naše ljudi tudi v najhujših trenutkih. O splošnem delovanju te družbe je bilo objavljenih že nekaj člankov v »Primorskem dnevniku« in v ».Jadranskem koledarju*, manj pa o izletniškem delovanju. Po združitvi manjše skupine, ki se je stvoriia kmalu po bazoviškem procesu in v kateri je aktivno deloval svetoivanski študent Ciril Martelanc, ki je padel v partizanskih vrstah, z barkovljansko skupino jc nastala skupina »štempiharjev«, ki se je kmalu razširila. Pridobila je nove člane iz vseh predelov in sc je vsestransko razživela zlasti od leta 1035 dalje, ko je vse njeno delovanje slonelo na žc skrbneje organizirani podlagi in ko se jc v njenem okviru ustanovil tudi mešani pevski zbor. Celodnevnih ali poldnevnih in včasih dvodnevnih izletov v bližnje in tudi oddaljene kraje je bilo mnogo. Na krajše izlete smo šli tudi ob dežju, burji ali snegu. Bazovica, Padriče, Gropada, Trebče, Orlek, Sežana, Mrče, Šmarje, Vr-hovlje, Repentabor, Mali in Veliki Repen, Prosek, Sv. Križ, Nabrcžina, Slivno, Mavhinje, Vižovlje, Cerovljc, Štivan, Jezero, Pesek, Socerb, Mačkovlje, Kastelee, Prebeng, Škofije, Rižan, Kopriva, Dutovljc, Štanjel, Avber, Tomaj, Kazlje, Rihembcrg, Dornberg in še mnogi drugi kraji po Tržaškem, Vipavskem, Tolminskem in v Istri so bili naše izletniške točke. Pa tudi bližnjih vrhov nismo zanemarjali. Zelo priljubljena izletniška točka jc bila Vrcm-ščica, kamor so skoraj vse skupine enkrat na leto priredile skupen množičen izlet in ob takih priložnostih so prišle tudi skupine iz Gorice. Pogosti so bili tudi izleti na Nanos, Kucclj in Slavnik. O nekaterih množičnih izletih se je tudi pisalo v takratnih šlempihar-skih ilegalnih brošurah (o štempiharski literaturi glej članek v Jadranskem koledarju za leto 1952). »Štempiharski koledar«, .nuskočil in zavzel « Snežnik, drugi dei te skupine (trinajst ljudi), pa je odšel v Ribnico, kjer je na ražnju pekel janca »za vojsko«. Del štempiharske skupine (16 ljudi) je »naskočil« Kucelj, ostali pa so jih čakali v Potočah. Popoldne pa je velika skupina ostalih štempiharjev in Šentjakob-čanov prišla v Rihemberg. V najbolj živem spominu pa je ostal izlet s posebnim avtobusom na Gregorčičev grub 10. julija 1938, ki se ga je udeležilo 40 ljudi. Na grob smo položili 40 rdečih nageljnov, zbor pa je zapel ».Našo zvezdo« in »Nazaj v planinski raj«. V Karanem so nas ljudje objemali od navdušenja in veselja. Leto pozneje (16. julija 1939) je ista skupina priredila izlet na Vršno. O izletu na grob je pisal »Stempiharski Klas« št. 5 v avgustu 1938, po osvoboditvi pa »Primorski dnevnik« od 23. avgusta 1951. Nekateri množični izleti pa so bili združeni s športnimi in drugimi prireditvami. Tako je hil n. pr. 25. aprila 1937 »športni dann v Bazovici, 23. maja 1937 nogometna tekma med štempiharji in šentjakobčani v Bazovici, 26. septembra 1937 nogometna tekma s šentjakobsko »planinsko« skupino na Pro-seku, 25. oktobra 193G tekmovanje v hoji med štempiharji in študenti. Zbirališče je bilo na gradu v Rorštu, kjer se je zbralo okoli 200 ljudi. Mnogo se je tedaj govorilo o množičnem izletu v Kastelec (»na skalo«) 22. maja 1938 štempiharji so na ta izlet povabili vse skupine. Organizirano je bilo tudi tekmovanje v hoji od Sv. Ane do Kastelca. Popoldne pa sta v vasi nastopila šentjakobski in štempiharski pevski zbor. Najavljena je bila tudi udeležba pevskih zborov s Katinare in iz Boljunca, ker pa je zjutraj začelo rositi in se je vreme ustalilo šele blizu poldne, ni bilo gotovo, kako bo z izletom, ki pa je v ostalem kljub temu izredno dobro uspel, saj se je v teku popoldneva nabralo v vasi nad 300 ljudi. Še mnogo je bilo drugih večjih ali manjših izletov, še mnogo jih je bilo v načrtu, a je nov val terorja razbil in razredčil naše vrste, ki pa so se ponovno strnile, ko je prišel čas obračuna z zatiralcem. In ko le vrste zopet pregledujemo, manjkajo med nami mnogi najboljši tovariši in tovarišiee. Ciril Mailclanc, Pinko Tomažič, Slavko Skampcrle, Rudolf Blažina, Tczej Savron, Vojka Sinuc, Zora Percllo, Gabrijel Gabrovec, Zdravko .Lenasi, Drago Stoka, Ivanče Strgar, Franc Pertot in še mnogi drugi! Naj vam žuborenje Soče, Vipave, Glinščice, šelestenje kraških hrastov in smrek iz Trnovskega gozda, nanoška burja, šumeči barkovljanski, kriški in devinski valovi s svojo skrivnostno pesmijo bodo porok, da tu še bijejo srca, ki bodo zvesto izvrševala vašo oporoko, naj čuvamo našo sončno obalo, nnjäe zelene trate, naš skalnati Kras, naše bleščeče vrhove pred grabežljivo tujčevo roko. Leopold S t an e k: :POČETJE Na vrhu sva obstala jaz in ti. Dozöril naju je poletni čas, jasnine žar. Navzgor ni več poti. Na vrhu sva obstala ti in jaz. Razgled se tod odpre na slednjo stran, v nebo, nazaj v prepad, kjer marsikdo Še s težo neutešnih mladih sanj rešilno išče sled iz dna v goro. Premagala sva zadnji divji vzpon, našla zdravilno zel željam, strastem, omamni svet miru, ki Sla sva ponj. Zdaj nama govore oči: vse veš, vse vem. Zapuščava Že večno vabo strel, kjer sneg, vihar odreka varen kot, na drugo stran se spuščala v globel, tu prožna in položna pelje pot. Ze davno bova v dolu sredi koč, ko bova brez besed strmela tja, kjer gluha, vseobjemajoča noč prižiga luč ob luč na stenj gora. 514 DRUŠTVENE NOVICE ALrlNISTICNE NOVICE T,etošnja zima ni bila kaj prld;i za alpinistične podvige kakor prejšnja leta. Sc vedno primanjkuje potrebne opreme za težke zimske vzpone. Spodaj našteti zimski vzponi so sicer upoštevanja vredni, vendar le ne predstavljajo posebnega tveganja. Slovensko smer v Triglavski severni steni .so preplezali v marcu člani AO Jesenice KniS-ič in tovariši. Plezalci so imeli precej opraviti, ker snežne raz.mere niso bile ugodne. G ritensko prečenje Kotne sta v začetku aprila izvršila ing. L) aro Dolar n Vlasto Kopač. Celotni čas plezanja za obnovo stadiona. V Lendavi se je formiral iniciativni odbor za ustanovitev društva. Odlnrru načeluje tov. Fram, direktor tamkajšnje gimnazije. Negotovo Stance vlada v PD Pivka. Medtem ko so nekateri udje za to, da se društvo raz.ide In da se vključijo v PD Postojna, drugi vztrajajo pri tem, da društvo ostane še nadalje. Akcijo za poživitev društva vodi tov. Kruh Lovro. Pri Gospodarskem svetu LRS se je vršila obravnava o gradnji žičnice na Komm Prišli pa so do zaključka, da bi bila žičnica izkoriščena v celoti le do 3 Vi. Ekonomski račun Je pakawil, da bi bilo mnogo cenejše električno kurjenje, stvar bodo ponovno preučili, /a sedaj pa je bila gradnja te žičnice odklonjena. planinska založba se resno bnvi z mislijo, da bi izdala knjigo o flori. Glede klisejev se Je 2e obrnila na neko založbo v Monakovem, medtem ko naj bi tekst napisali naši botanikl-planlnci. Na alpinistični labor v Vratih od 13. VII. do Ii. Vili. 1954, je Komisij a za alpinizem pri PZS povabila po dva alpinista iz vsake bratske republiške planinske zveze, prav tako pa tudi iz Koroške in Trsta. Dnevna oskrba je znašala dinarjev 360.—, na poedmega udeleženca tabora pa je odpadla le dnevna oskrbnina dinarjev 120.—. Raz.liko je krila PZS. Tabor PZS Je priredila Izključno zaradi tega, da bi omogočila čim širšemu krogu plezalcev plezanje ob minimalnih izdatkih. PSJ je nakazal za dvig alpinističnih kadrov PZS din S7 000.—, ki se morajo uporabiti izključno v navedeno svrho. Komisija za alpinizem bo ta sredstva porabila za delno kritje stroškov prej navedenega alpinističnega tabora v Vratih. Komisija za planinska pota pri PZS formira planinske skupine v zvezi s svojim novim pravilnikom, odobrenim na skupščini PZS. V Grenoble (Francija) Je odpotoval tov. dr. ing. Avčin Franco, da se udeleži sestanka komisije, ki bo obravnavala probleme v zvezi s preizkušnjo plezalnih vrvi. Sestanek se je vršil dne 20. Vi. 1.1. 517 Tov. tir. ing. Avčin Je iniciator in član komisije za trdnost vrvi v Grenoblu, ki Je bila fomirana v UILA. Propagandna komisija namerava nasloviti na vsa društva okrožnico s pozivom, da društva poskrbc za strogo izvajanje hišnega reda v svojih postojankah, vinjenim osebam morajo zabrar.iti dostop v spalne prostore. PZ Makedonije je prosila PZS za «Iva inštruktorja za alpinistični tabor, ki ga nameravajo prirediti od 2. do U. VIII. t, 1. PZS bo seveda tej prošnji rade volje ustregla in poskrbela, da bosta inštruktorja izvedla tudi več predavanj z diapozitivi. Propagandna komisija namerava organizirati predavateljski center in sestaviti standardna predavanja za ona PD, ki v svoji sredi nimajo predavateljskega kadra, Ravi se tudi z mislijo, da bi izdala prospekt za vse planinske koče. Komisija za C RS pei rzs bo zaprosila Drž. sekretariat za notranje zadeve LRS za potrdila, s katerimi se bodo reševalci neovirano lahko gibali tudi v strogem 100-metrskem obmejnem pasu. Komisija je dalje izdala na vse oskrbnike planinskih postojank okrožnico, s katero jih je opozorila, da so po novem pravilniku vse planinske postojanke obveščevalne točke za GRS. oskrbniki pa obveščevalci. Njihova dolžnost je, da v primeru nezgode eami nudijo ali pa organizirajo pomoč ponesrečencu in na najkrajši način obvestijo o tem postajo GRS. Njihova dolžnost je tudi, da vestno čuvajo reševalni in sanitetni material v postojanki, katerega imajo pravico uporabljati samo reševalci v akciji. Oskrbniki so osebno moralno in materialno odgovorni za številčno in kvalitetno stanje tega materiala. Vsaka uporaba in odvzem materiala morata biti opravičena z ustreznim potrdilom reševalne ekijie ali oskrbnika, če Je on sam v sili organiziral reševalno akcijo. Nedopustno Je, da po nekaterih postojankah leže na prostem okrog koče reševalni čolni, v katerih se turisti sončijo. da so razmetane nosilnice, da sc uporabljajo vrvi -/a sušenje perila itd. Oskrbniki so dalje dolžni poskrbeti, da po vsaki reAevainl akciji pride ves reševalni material zopet nazaj na svoje mesto. Poškodovane rekvizite mora dati nemudoma popraviti, oskrbniki so dolžni poročati tudi o vseh tistih manjših nesrečah, ki so se zgodile v območju njegove postojanke, pa pri njih niso sodelovali reševale:. Poro čil a morajo pošiljati na Komisijo /a GPS pri PZS. Ker vodje reševalnih postaj ponekod prejemajo dopise Komisije za GKS z večjo zamudo, bo v bodoče Komisija vso poŠto, ki zadeva reševalne postaje, naslavljala direktno na naslove vodij reševalnih postaj. Komisija za GRS pni PZS Je sprejela osnutek nove reševalne legitimacije, ki jo bodo takoj, čim bo rtotiskana, prejeli v «ameno za staro legitimacijo vsi reševalci. 7,a praktičnejše to rentab.inejše poslovanje s sanitetnim materialom bo Komisija za GRS uvedla sanitetne komplete, ki jih bo v zadostnem številu prejela vsaka postaja. Vsak komplet bo vseboval ves sanitetni material, ki jc potreben pri reševalni akciji. Ti kompleti bodo dodeljeni reševalnim postajam v takem številu, kakor jih terja potreba glede na ogroženost terena. Komisija za GRS pri PZS je poklonila PZ Makedonije reševalno omarico s kompletnim prbiorom in sanitetnim materialom. Ta omarica naj bi jim služIla kot vzorec pri ustanavljanju reševalnih postaj na njihovem teritoriju. Komisija je v zadnjem času založila s klini in vponkami vse reševalne postaje. katerim Je primanjkoval ta material. Mednarodnega kongresa Sport zdravnikov od 19. do 22. maja t. 1. v Beogradu se je za GRS udeležil član Komisije za CHS pri PZS tov. dr. Evgen Vavken, Komisija za GRS pri PZS je izdelala po podatkih, ld so jih dostavile reševalne postaje, kartotečno stanje inventarja, ki bo v liodoče služilo kot osnova pri pregledu tega marteriala v planinskih ixreto-jankah in reševalnih postajah. Komisija je pozvala tudi vse postaje na predložitev osebnih podatkov reševalcev. Na podlagi teh podatkov bo komisija revidirala zavarovalno pogodbo, ki jo je sklenila z DOZ-om za zavairovanje reševalcev. Komisija je na prošnjo PZ Makedonije poslala na njihov plenum, ki se ja vršil dne 26. in 27. VI. t 1. v Skoplju, člana svoje komisije, ki je podal relerat o GRS in jim hkrati dal potrebne napotke za organiziranje GKS na njihovem terenu. PD Jesenice pripravlja v počastitev 50. obletnice obstoja njihovega društva posebno brošuro o razvoju in delu tega društva. Po navodilih Sekretariata za notranje zadeve T.RS je do nadaljnjega dovoljen vstop v širši obmejni pas brez dovolilnici' oziroma brez vidirane planinske legitimacije. Ta olajšava pa nc velja za strogi lDfl-metrski obmejni pas. Olani SPD Celovec, Trst in Koper uživajo v vseh planinskih postojankah Isto ugodnosti kakor ostali člani PD. Kongres planincev FLJtJ bo 27. okt. t. 1. v Zagrebu, na katerem bo vsako društvo v Jugoslaviji zastopal 1 delegat. Nekatera društva Se niso predložila PZS v potrditev društvenih pravi:, ki so jih sprejela na svojih občnih zborih. Prizadeta društva naj to takoj store, in sicer naj jih pošljejo v treh izvodih. PD naj sproti obveščajo PZS o vseh važnejših društvenih dogodkih (o otvoritvah novih koč, raznih jubilejih itd.) z navedbo glavnih podatkov, da se bo moglo o tem poročali tudi v Planinskem Vestni-ku. Nedvomno je to propaganda za društvo samo, hkrati pa bodo o delu društev seznanjena tudi ostala PD in vsa planinska javnost. Zaželeni so tudi dobri loto-posnetki, po možnosti na čroo-be'cm bleščečem papirju. V Ur. 1. FT.nj št. 9/54 Je izšel odlok o oprostitvi planinskih društev obveznosti do družbene skupnosti. Na osnovi tega odloka so vsi planinski domovi, koče in zavetišča oproščeni obveznosti do družbene skupnosti, dokler imajo planinski značaj. 45»/« prispevek za socialno zavarovanje tu ni upoštevaj!. Kljub temu odloku pa nekatere občine in okraji predpisujejo za planinske postojanke svoje krajevne davščine, takse itd. Zato se ob tej priložnosti društva obveščajo, da predpisovanje kakršnih koOi obveznosti do družbenega plana (razen 45'/. socialnega zavarovanja) po navedenem odloku in tolmačenju na Sekretariatu za gospodarstvo LRS ni dopustno. Pl.inlnf.ka društva, ki so morebiti že vplačala določene zneske, Jih lahko izterjajo. V zadnjem času je prišlo med Gostinskimi zbornicami okrajev oz. gostinskimi podjetji pa med planinskimi postojankami oz. PD-ji do nesoglasij pri tolmačenju odloka o oprostitvi gostinskih eno: planinskih organizacij obveznosti do družbene skupnosti (Ur. 1. FLR.7 s/54). Ta namreč govori, da so planinske postojanke, dokler imajo planinski karakter, oproščene dajatev v družbeni plan. Marsikatere gostinske zbornice in gostinskimi obrati p.i Številnim našim planinskim postojankam odrekajo planinski karakter, kar bi povzročilo, da Iii take koče izgubile pravico do ugodnosti, ki jo navedena uredba daje. Društva naj so tozadevno vedno obračajo na PZS za potrebne informacije. Seveda pa morajo društva tembolj skrbeti, da bodo planinske postojanke obdržale resnično planinski karakter. Komisija za GRS pri PZS Je sklenila, da imajo pravico revidirati stanje materiala GKS v postojankah vsi odborniki PZS in domačega FD, vsi člani komisije za GRS in vsak registriran reševalec GRS, ki se izkaže z legitimacijo, ter vsakdo, Id ga za tak pregled pooblasti komisija za GRS pri PZS ali upravni odbor PZS s posebnim pismenim pooblastilom. Vsak pregled se mora vpisati v kontrolno knjižico, ki je v omarici in v katero se vpiše dan pregleda, pripombe in podpis tistega, ki je pregledal. Pri vsaki zamenjavi oskrbnika se mora izvršiti Primopredaja z zapisnikom in s podpisom strank. t., r. Tabor koroških planincev na Plešivmi (Uršiji gori). Tudi planinci Mežiške doline so praznovali znamenito obletnico. Med koroškim plebiscitom je bila v Pli-iberku (sedaj v Avstriji) ustanovljena podružnica SPD za vse območje tedanjega TilibcrSkega sodnega okraja, od katerega nam je po glasovanju ostala samo Mežiška dolina. Iz Prevalj se jc razvilo planinsko deki v teh obmejnih krajih okoli Pece in Pleživca, v Mežici, Žerjavu in na Ravnah na Koroškem. 18. julija t. 1. so se zbrali na vrhu Ple-jSivca pri obnovljenem domu, odkrili ploščo padlim partizanom planincem in odlikovali svoje zaslužne planince. Ob jubileju so izdali dobro urejeno, lepo opremljeno publikacijo »Tabor koroških planincev na Plešivcuc 18. VII. 1954«, o kateri bomo posebej poročali. K jubileju in k taboru koroškim planincem Iskreno čestitamo! Novo planinsko zavetišče na Klemense o vi planini pod Ojstrico. Planinsko društvo Solčava je z letošnjo sezono gospodarsko zaživelo. V bivši karavU v Logarski dolini, aH kot jo sedaj imenujejo »Na Razpotju«, so odprli Je 1 maja gostišče, kjer znani in priljubljeni dolgoletni planinski oskrbnik Jaka Robnik dobrodušno postreže. Uro hoda od tod, na Klemeti-Skovi planini (I2l)fim) pod Ojstrico pa so obnovili obe bajti, ki sta že pred vojno služili istemu namenu. V prvi je kuhinja z gostinskim prostorom, v drugi pa 16 ležišč. 13. junija Jc bila prisrčna otvoritev, katere se je udeležilo nad luu planincev. Predsednik PD Solčava, Jože Hcrle je v svojem pozdravnem govoru podal že krat- Zavetlšče na IClemenSkovi planini pod Ojstrico ko poročilo o delu in načrtih društva. Solčavskemu planinskemu društvu sta čestitala k uspehu zastopnik PZ prof. notar- in okrajni sekretar ZKS tov. Jakob 2en. Slovesnost je poživel nastop domačega moškega pevskega zbora. Z obnovitvijo zavetišča na Klemenškovi planini je zopet položen nov kamen k poživitvi turizma in alpinizma v naših planinah. Saj je pretepa planina pravi vis-avis Okrešlja. J. R. Janez Milonik-Koren, zaslužni planinec. Zastopnika PZ3 sta dne 22. jun. 1954 v Maloščah na Koroškem izročila planinski srebrni častni znak z diplomo zaslužnemu koroškemu planincu Miličniku Janezu. Pri izročitvi odlikovanja, ki je bila zaradi bolezni tovariša Milonika skromna ob njegovi bolniški postelji, so bili navzoči šef Jugoslovanskega urada za zvezo v Celovcu tov. Bravničar Dušan, predsednik Slovenskega planinskega društva Celovec lov. Urbajs, tajnik društva ing. Kuper in odlikovančev nečak. Sedaj M-letr.i odlikovanih, ki je kot zaveden koroški Slovenec sodeloval z znanim političnim borcem Orafenauerjrm, je bil eden pobudnikov in ustanoviteljev ziljske podružnice SPD (1900), kl je na Koroškem do srede prve svetovne vojne odigrala pomembno plantnsko-vzgojno in politično vlogo. Markiranje Zlljsklh planin. ki geografsko sestavljajo Karnske Alpe, gradnja Korenove planinske koče na Zahomškl planini, povezava Ziljske in Kanalske doline ter načrti za zgraditev slovenske gorske postojanke Krnica za Jezeri, so samo bežno našteti primeri dejavnosti Ziljske podružnice SPD in odii-kovanea Milonika Janeza. S krivičr.o mejo, ustvarjeno po prvi svetovni vojni, je bilo delo Ziljske podružnice omrtvlčeno, ostala pa so slovenska srca, slovensko vasi in živa planinska zavest. Ob iZTOčitvi odlikovanja je zastopnik PZS v kratkih besedah poudaril, da mladina pri prevzemanju dediščine običajno kritično ocenjuje delo predhodnikov, ker ne pozna njihove dobe, orimere nesebične požrtvovalnosti in odločne borbe za narodno Stvar pa si jemlje za vzgled in Jim izraža svojo hvaležnost in priznanje. Pomembno politično In planinsko delovanje tov. Milonika v času, ko jc raznarodo-valni DöeAV trgal kos za kosom naših hribov in planin, jc letošnji skupščini PZS narekovalo dolžnost, da se mu oddolži s planinskim odlikovanjem Ustvarjati pa 519 moramo pogoje za enakopravno in mimo sožitje Slovencev ln Avstrijcev na Koroškem ob medsebojnem razumevanju in spoštovanju. Tov. Miloniku je v imenu upravnega odbora PZS k odlikovanju če-3 ti ta' z željo, da bi okreval in da bi vsaj z bližnje okolice ogledoval svoje in naše gore, za katere se je boril. Z. p rose 111: 17. ORCNTH ZBOROV Občnega zbora Pn Velenje dne 18 II. 1954 se je udeležilo od registriranih 89 le 23 članov. Or ušivo ni imelo sreče v izbiri ävojih funkcionarjev. .Med letom je opustil celo tajnik, nato pa še gospodar, ki je, kakor vse kaže, povzročil razne nepravilnosti in bo društvo moralo gosppdarjev dolg izterjati sodnijsko. število članstva stanovitno pada, saj šteje od prvotnih 1 jU članov le še 89 članov. Društvo pridobivanja članov o skušalo obnoviti n preurediti v planinsko zimsko zavetišče, od Gozdne uprave pa nameravajo prevzeti postojanko na Rov-tarici. Za predsednika novega društva Je bil soglasno Izvoljen tov. Torkar .Tanko. PZS je dala soglasje za ustanovitev PD Dol pri Hrastniku, ki je imelo ustanovni občni zbor že dne 20 IX. 1953. Prvotno se z ustanovitvijo tega društvo n t povsem str njala ker je bila mnenja, da je namen tega novoustanovljenega društva predvsem oskrbovanje postojanke Pri Jurju, ki bi po vsej verjetnosti, služila prej vsem drugim namenom kakor pa namenom planinsüüh koč. Zato je predlagala. da bi planinci iz tega predela še nadalje delovali v planinski skupini v sklopu PD Hrastnik. Dne 20 ra. 1054 se Je nato vršil ponovno občni zbor. ki Je izvolil povečini nov odbor s predsednikom lov. Redcnikom na čelu. Ker so se za ustanovitev društva izjavili tudi občinski ljudski odbor Dol pri Hrastniku in PD Hrastnik in so bila s strani društva dana vsa zagotovila za pravilno delovanje, je PZS potrdila društvena pravila in ga sprejela v svoje članstvo. Društvo namerava prevzeti od občinskega ljudskega odbora v Dolu bivšo lovsko kočo na Gorah in jo preurediti za planinsko postojanko. Pri adaptaciji jim 520 bo pomagala z gradbenim materialom Ste- vm ,„,i„ ktama v Hrastniku in rudnik pMrebm » fff Jf?" ,Y"'>rnem redu- V to delo es ta vožnje pa bodo oskrbeli Sa* odslka vložlU poleg ... , .n ruoiuK. potrebni krnele Pa bodo oikrbel1 okoiiäki Občnega zbora PD Maribor di,eLj3Rii t. 1. se je udeležilo okro* 150 članov' ? „ S? -Je pozdravil tudi predsednik PZS F^or ir' Mstopnlk Okrajno ijtov. Cvlrn Otmar Ko le planinski o*let zapel nekaj planSnsk h Pesmi, se ;e predsednik PD tag Degen -»porami med letom umrlih tovar šev k-" äkeD*a£aS?°lar.V,lda- «fcrbnlka Hite -dr L I; Galjota. Zorka Janka in di. S .unola Branja ter jamih planinskih ArnaSta ter' SSEr£ . ? ^^ sP""im je zbor počastil z mVU£0m-- V Bojern uvodn -m govoru so je tov. ing. Detren dotaknil predvsem dveh problemov - idejne vzgo^ aH prevzgoje planincev ter pijancev,m". na mestu je nÄ 111 sistematični ideološki VVMi elanstva, kar nai bo nataga v^h Največ uspehov je Imelo druStvo v gi^pjdarskem delovanju. Popravili so cesto "£.39? M kar so Effi «S lz,v'-s'-i razna nujna popravila na Mariborski koči, popravili S „ Kovačecevi koči ter Xov£ strelo na gospodarskem poslopju in bivši garažf Hazna pleskarska in mizarska dela "iz-^!i:tnaJTodovodnih napravah stroški ra dm 103 270.-. Obnovi:i " m ,naPp'javo v Mariborski j£öo in v to svrho izdali d:n 378969- Za di4 ureditev »Spragcrlce«, k "jo' ™ od on Maribor so izdali dm 26U4- p! & pmstorov l^birSta f ■ J, Je staJo d,n 904847.—. v Senior- SO potrošili din 406 820.-. Pričeli so tadl narna sredstva so črpali 4» raznih podjetij in oblaiti dHoma p^ U*U izdoVortir«'0h5IQjc,,v. Planinskih postojank, ,Jl pristopnine, od prodaje Taznegn materiala ta donosa j-kT^ noraije. Dobiček njihovih postoj^Sf je bil V h-'tu 1952 razveselj?" saj je Kibn.ska ko ca izkazala din 324 ?82-kota din 463454.1 ta koča pri r,"r-lk"lHtil" üslega dobička Do- bicex pri Mariboi-skl koči je znn«ai tt«/. Prt Hiteim koči ta koči Vesr"k { a 9v; kš prometa. Bilančna post.iv- 005614 je imel skozi vso leto doka: posla x objavami propagandnih člankov v dnevnem časopisju in reviji. Organiziral je lisk brošure »Planine ob meji«, .skrbel za nabavo propagandnih fotn-siifc ta razstavni material njiliove propagandne omarice ln planinsko razstavo ki jo Je cdsek organiziral za proslavo eo-let-^ce organiziranega slov. planinstva. Agilen Je bJ tudi markaeijski odsek, ki Je pridno obnavljal markacije in skrbel, da so bHa —------.«vsa WMTRa ViOZLa po.ep 370 ur Prostovoljnega dela -odsek le organiziral tradeio-SfSiJSä'**. preico Po^rja«. katerega se Je udeležilo 41 smučarjev in na cilj pravo- markac jo od Peska do Črnega vrha kar so gotovo pozdravili vsi smučarji ' Naredili so 18 zimskih izletov z 201 ude- ÄSTJ^ ',etnih •"•'ctov s skupno 1294 Ilde cženci. Ugodnosti polovične vožnje po Železnic, je uporabilo 194 skupin s skupno 5« udeležene, - precej manj kakor v iT^S" lrtu- ste,-*llfl öi.'iilov se je dvignilo SniS? na 2fH3- Mtadtaa še ve«!no ne kaže f.nnLT'TJ? za P'-'ilnstvo in tUdI ^P'" P° podjetjih in šolah ni rodilo onih uspehov, ki so Jih priča-kovah Število naročnikov na Planinski 30 dvignili Z.-1 «0'/,. v proslavo fiO-letnlce sloven, iplaninstva so priredili Planinsko razstavo v izložbenih oknln Studijske knjižnice, ki je trajala mesec dni in pol. Imeli so dalje 11 propagandnih ktanpredstav. katere je pledalo prexo 6000 gledalcev, Društvo se je po ofieielnih zastopnikih udeležilo raznih zasedanj in proslav, v počastitev Dneva repub.Uce pa organiziralo vztrajnoslni marä čez Pohorje. Njihov alpinistični odsek res nI na najvišji stopnji, toda s svojim sistematičnim dolom prav >i>o napreduje odsek šteje 16 članov ter zs pripravnikov, aktivno pa je delalo le 8 članov ta 20 pripravnikov. Tmell so 42 sestankov ozir. predavanj, izvedli vrsto smuških tur, v mesecu aprilu pa so imeli n.i Okreälju Zimski plezalni tečaj. rzvedU so 6 plezalnih smeri, od teh 4 prvenstvene ta dve ponovitvi, v maju so imeli tridnevni •trening na Raduhi, na katerem so !•/,vršili dva / mska prvenstvena plezalna vzpona ter eno ponovitev. Od 4. do 20. vrr 1953 sn Imeli alpinistični tabor v Durmitorju kjer so naredili ilepo vrsto pohodov iii tudi nekaj plezalnih vzponov. Občni zbor PD Ruše se Je vršil dne 30. III. t 1. in se ga je udeležilo 36'/i vsega članstva. Zboru so prisostvovali predstavniki ZKS, ZB, KOO, SZDL Partizana, Svobode In SPM. PZS )e zastopal tov. Zinauer MIlan. Druätvu predvsem manjka mlajših planincev, ki bi morali brezpogojno oživeti tudi alpinistično dejavnost. Ruše so dokaj močan industrijski kraj z izdatnim številom mladine, kl pa ver.dar št? 11! dalo enega alpinista razen tragično preminulih bratov Urfiičev, kl 30 živeli svojčas v Ru-Sali. Članstvo je v preteklem poslovnem letu nekoliko padlo ln šteje društvo danes 146 članov, 2S mladincev in 20 pionirjev. skupaj 131 članov. Leta 1652 jih Je štelo okrog 50 več. Dejansko pa tu ne gre za padec članstva, temveč Za slabo evidenco v letu 1S52. v proslavo G0-letnega jubileja slovenskega planinstva je društvo priredilo skromno toda prisrčno prireditev s pretiva ja njem alpinističnih filmov, 8 svojih najzaslužnejših članov pa Je Izvolilo za svoje častne člane. Proslave v Vratih se je društvo udeležilo 3 5 člansko skupino. Mladinski, smučarski in markaeijski odsek ni deloval. Društvo je izvedlo le dva skupinska izleta, ln sicer enega v Savinjske Alpe in enega v Julijske Alpe. Prvega Je vodila tov. prol. Glaserjeva, drugega pa direktor gimnazije tov Arko. Obeh Izletov so se udeležili le mladinci. 521 v veliko večji meri pa Je bil odbor delaven na gospodarskem področju. Pretežna večina društvenih poslov je padla na ramena tov. predsednika Tomca. kateremu le pri delu stalo ob strani le nekaj odbornikov R spretno finančno politiko jim je -uepelo sanirati društvo, spričo |)timai!)iar-nja kredita pa niso še mogli zadovoljiti zahtevam Sanitarne inšpekcije na Tine-tovl koči pri Archti. Društvo upravlja poleg že navedene koče Se koto na Šumniku. Obe koči sta bili aktivni in sta izkazali Se znaten pribitek. Nimajo pa «rečnih rok pri izbW oskrbnikov, kateri dolgujejo društvu kar lepe zneske. Zato so sklenili, da bo v bodoče moral vsak oskrbnik pri nastopu svoje siužbe položiti primerno kavcijo, druStvo pa bo z oskrbniki mesečno obračunavalo. — Zbor je narislje ugotovil, da je imelo društvo slabo zvezo s sosednjimi PD. predvsem pa s PD Maribor, Cigar postojanke daleko nadkrlljujejo njihove postojanke in katero društvo bo nedvomno moglo nuditi temu društvu lv. svojih izkušenj rr.noRo podpore. 7. dobro propagando, v glavnem po zaslugi tov. Tomca-, je na Planinski Vestnik naročenih 27 'h članstvu. Zbor je pooblastil novi i/tlbor, da neizterljive dolgove izloči ln jih vodi le evidenčno. Izterljive dolgove pa čimprej izterja. Slabo povezavo ima društvo tudi z množičnimi organizacijami. kar je bilo razvidno že iz tega da je SZDL imela istočasno sestanek kot PD Ilušc občni zbor. Za predsednika novega odbora Je bil izvoljen tov. zorko Božo, šolski upravitelj v Rušah. Društveno delo PD Univerza v preteklem ooslovnem letu jc bHo dok a i razgibana. čeravno uspehi niso bili tak , kot bi Jih bilo pričakovati. Iz. poročila, k» sa Je podal na občnem zboru dne 27. I. 1.1. društveni predsednik, je razvidno, da je bilo osnovno navodilo odbora, pritegniti v društvo čim več člimov. V tem sicer zaradi objektivnih in subjektivnih težav niso povsem uspeli, storjen pa je bil korak naprej Društvo se je borilo tudi z organizacijskimi težavami Mem letom so de-misionirall trije funkcionarji, zaživeti pa tudi niso mogli številni odseki. V januarj i so organizirali sei go kvalitetnih Rkioptičnih predavanj o smučanju in zimsk' alpinlstiki. vendar obisk nI bil preveč zadovoljiv. Cilj teh predavanj je bil priprava za 7-dnevni visokogorski smučarski tečaj v mesecu marcu pri Triglavskih sedmeih jezerih: Tečaja sta se poleg iß članov PDU udeležila tudi dva tovariša iz Zagreba. Poleg smučarske šole, osnov višinske aipinistike in reševanja so bili Izvedeni tudi trije izleti na Kanjavec, Vogel ln preko Dogattaskcga sedla na Lanševico. Tečaj je bil uspešen. Za tečajem so imeti v Iškem VintKarju ln Turncu plezalno šolo. ki jo je obiskovalo 12 tovarišev. Konec maja so organizirali tradicionalni izlet na Kotovo sedlo, Udeležilo se p,a je X0 članov. Ob spominski plošči se je vršila žalna slovesnost za tovariši, ki so oti nesreči na Jalovcu izgubili svoja mlada življenja. Z dvema ekipama so sc udeležili T. meduniverzitetnega orientacijskega nohoda v Beogradu, ki ga Je organiziralo študentsko PD Htanj v čast Dneva republike. Pomemben je tudi stik z Inozemsko organizacijo »Naturfreunde«, s katero že dalje časa vzdržujejo živahen stik ln Izmenjujejo planinsko literaturo. Pripravljajo jim tudi turnejo po Jugoslaviji. V kolikor bodo dopuščale njihove finančne možnosti, se bodo tudi oni odzvali njihovemu vabilu in obiskali njihove gore. AO. ki šteje 22 članov, je imel S sestankov. Julija se je S članov udeležilo alpinističnega tabora, ki ga je organizirala PZS. izvedli so skupno 2o različnih plezalnih vzponov. V avgustu sta odšla dva Mana v Inozemstvo, in sicer v Francijo ter Avstrijo. pripravljali su tudi odpravo v Nemčijo ki pa Je ni bilo, ker niso prejeli pravočasno potnih listin, precejšnjo skrb Je odbor posvetil tudi nabavi rekvizitov, da bi s tem omogočil alpinistično delovanje slehernemu Banu. Potrebno finančno pomoč ,1e društvo prejelo od rZS, UO Z&J in ASO. PO Murska Sobota ima sicer evidentiranih 212, članarino pa je poravnalo le 102 članov, 3H mladincev in 12 pionirjev, .kupno torej le 152 članov. Posvečali so veliko iiozornost vključevanju mladine ter jo skušali navajati k obiskovanju planinskih predelov, niso pa prt tem dobili dovolj podpore pri taborniški organizaciji. Društvo je izvedlo vrsto planinskih predavanj predvsem v Ljutomeru, ob sodekv vanju PD Ljutomer, s katerim so imeli ves čas živahne stike, nekaj predavanj pa so imeli tudi v Murski Soboti in v Bel-ttne h kjer imajo zelo delavno planinsko skupino, udeležba je bila povsod zadovoljiva Predvajali so tudi planinske lilme. Številne izlete so izvedli predvsem na Pohorje in skupno s Pil Ljutomer na lvan-ščico [Ktedme skupine pa so obiskale tudi Boč. Jezersko. Julijske in Kamniške Alpe. V tem oziru je bila najuspešnejša planinska skuoina v Beltincih, ki je napravua tudi precej samostojnih pohodov. Sxrbe tudi za propagando. V Murski Soboti in zdravilišču slatina - Radenci so namestili ve'ik orientacijski zemljevid z vrisano njihovo kočo »Tromcjnik«, ki je v jeseni 19G3 dobila stalno oskrbnico ln je od tedaj stalno oskrbovana. Znatno denarno pomoč za adaptacijo koče je prispevala PZS. Propagandne slike so namestil, tudi na železn. oostaji Ljutomer, Radenci ta Dol. Lendava, v izložbenem oknu imajo stalno nameščen velik zemljevid Prekmurja z vsemi planinskimi podatki In navedbo tur. Društvo pa pripravlja tudi obširen turi-stično-iJaninski vodnik i>o Prekmurju. Porabju, vzhodnem delu Slov. goric. Medji-murju ter obdravskem Zagorju. Omislili so si tudi društveno knjižnico, ki šteje že kar lepo zbirko knjig. Na občnem zboru dne 25. II. t. 1. J,! bil izvoljen za predsednika društva tov. Klcmenelč zoran. Ustanovni občni zbur PD Cerknica so Je vršil dne 23. aprila 1S&4 v Kulturnem domu v CerkniCi. Zbora se je udeležilo 70 ljudi, od teh 58 že vpisanih članov. Občni zbor je otvorU lov. Milavec Albin in pozdravil zastopnika PZS tov. Kočevarja Rada, predstavnika OLO m pr> Postojna, zastopnika občinskega ljudskega odbora m predstavnike množičnih organizacij iz Cerknice. Po čitanj.i in sprejemu društvenih pravil so izglasovali tudi društveni proračun, ki izkazuje dm 51,300— dohodkov oziroma razhodkov. Glavna postavka je namenjena izdelavi foto-razgledniu, ki naj služijo propagandi za Cerkniško Jezero in tamošnji predel. Za predsednika društva je bil izvoljen tov. Skumovec KUdolf. L- K. 522 Jahrhuch iles Vereins zum Schutze «lcr Alpenpflanzen und Tiere, letnik 1952 in 1953. Letni zbornik društva za varstvo planinskega rastlinstva in živalstva v Miinchenu se mora že ob-su-no pečati s problemi, ki se pri nas sele pojavljajo. Ko se pri nas slišijo sole prvi glasovi za uporabo Bohinjskega jezera in proti njej v akumulacijske svrhe, ko so pri nas prve žičnice šele v projektu in ko še nimamo asfaltiranih avtomobilskih cest v od-ljudnc gorske doline, zunaj že obširno m strastno vodijo boj zoper tehniza-cljo pokrajine, zoper avtomobilske ceste, zlasti ostro pa zoper »žtčničarjes (pravijo jim »Sesseltouristen«). Glede projektov električnih central ob Krimmlskih slapovih, v Gesäu-se in v Gamsgrube zavzema avtor Wen-delberger proti tem projektom vseskozi odklonilno stališče. Jasno je pač, da se svet v dobi tehniziranja ne suče samo okoli varstva narave, vendar so primeri, kjer gre za dragocenosti narave, ki naj iz spoštovanja pred veličino nastalega ostanejo nedotaknjene — saj bi tudi nihče ne upal uničiti umetniška dela človeštva, ne da bi izzval ogorčenje vsega kulturnega sveta. Kajti so stvari, ki jih ni mogoče meriti po kilovatnlh urah in jih metati s suhoparnimi številkami na tehtnico. Sem spada spoštovanje pred veličino narave, sem spada vse tisto cesar ni mogoče meriti. — Ko je bavarska vlada pred leti prepovedala vsako gradnjo električnih central pri "VVolfratshausenu, pravi Otto Kraus se je marsikdo vpraševal, če je mogočo tako prepoved ob sedanjih časih pomanjkanja toka sploh zagovarjati in če je varstvu narave dopustno pripisati tak pomen, da bi oviral »razvoj in napredek«. Ta pisec za nekatere imenoma naštete kraje odklanja vsak poseg v naravo, ugotavlja pa, da se je društvo s težkim srcem v nekaterih primerih moralo odločiti za gradnjo pod pogojem, da se vse gradnje prilagodijo pokrajini. Pri hitrem naraščanju potreb bodo vsi dosedanji viri energije nekoč izčrpani, zaradi česar prihajajo do mnenja, da je vodne vire energije šteti le kot nekak provizorij. V članku »Se mnogo mora postati drugače« obravnava pisec Georg Frey celo vrsto vprašanj: Veliko potrošnjo kuriva v zimskih postojankah, ki po-zu-a krasne drevesne veterane, tipične viharnikc in kapnike (kandelabr-ske smreke), svari pred prevelikim razmahom ovčjereje po planinah in poudarja, da si je planinska flora med vojno očividno opomogla, pretirana izraba zemlje v gorah (ovčja paša) in naraščanje prometa pa so ta ugodni razvoj zopet zaustavili. Le tam, kjer je za časa cvetenja obstajala gorska straža (Bergwacht), se je posrečUo obdržati primemo stanje, ko jc sicer od planik ostalo v razmerju do leta 1900 le šc 5%! Ko govori o žičnicah, vzklika: Do sem in ne dalje! Toliko je že tega, pa se še vedno sliši o novih projektih. Zoprno je, če se še vedno in veano odigrava prcigrana in črviva plošča: »Privoščite vendar s ta rün ljudem, da pridejo vsaj enkrat zopet na goro.« Modra umerjenost je tu pač absolutno v smislu solidnega, na prihodnost preračunanega tujskega prometa. Kajti resnični kapital tujsko-prometnega kraja bo v nadaljnji prihodnosti neoskrunjena pokrajina, ti-hota. Solidni trajni gost se izogiba vrišču in daje kraju več koristi kakor množica gostov, ki jih pripelje avtobus m po nekaj urah zopet odpelje. Tudi gorskih potov in steza je že dovolj, ker vsaka nova pot reže globoko rano v nedotaknjeno puščo, ki edina more še posredovati prevladujočo lepoto neoskrunjene narave. — Vladni poverjenik za varstvo narave na Bavarskem dr. K. Sepp je v načelu proti žičnicam sploh. Vendar je bila dovoljena vzpenjača na Jenner pri Berchtesgadens češ da se sme dovoliti samo večjim tujskoprometno važnim krajem kvečjemu le po ena žičnica — in to v pokrajine, ki so smučarjem drugače lc težko dostopne. 523 Zoper avtomobilske ceste v odljud-ne doline se obrača Walter Pause, zavrača zlasti tisto mnenje, češ da tehnika ustvarja v ncobljudeni pokrajini marsikaj dobrega in da je za tistega, ki išče samoto, na svetu še vedno dovolj prostora. To pa da je zelo ostarela in zelo piškava pamet, kajti z dopuščanjem in odobravanjem takih podjetij smo šli že predaleč. Ne gre, da bi se tisoči resničnih prijateljev narave morali umikati tistemu gnilemu roju žičničarjev, katerim gore ne pomenijo nič več kakor kuliso ali fotografski ali renomirski objekt. Zelo ostro napada postopanje avstrijskih in nemških oblasti glede naravnih parkov, ko bodo že čez dvajset let glavna privlačna točka in leta 2000 bodo slavili tistega ministra, ki danes naravne parke ustvarja ali rešuje. Fritz Lense se vprašuje: »Ali planika izumira?« Vprašanje se nanaša v prvi vrsti na razmere v Nemčiji, kjer je trganje planik zunaj v gorah sicer prepovedano, dovoljena pa je prodaja doma vzgojenih planik. Kje je dokaz, da so bile vzgojene doma, če jih lahko kupite v vsakem železniškem kiosku? Da planika izumira, dokazuje piscc s primerom v Hüfatsih v Allgüuju. Tam se je izkazalo, da se je v enem letu, ko je gorska straža poslovala, število primerov dvignilo od 30 na 40 000. Ko pa v preteklem letu zaradi neugodnih razmer straže ni bilo mogoče postaviti, so ugotovili, da so planike izginile na istem področju. To so načelna vpraSanja, o katerih bo treba kmalu razmišljati tudi pri nas. Zanimivo pa je dejstvo, da smo glede zaščite planinskega cvcta celo pred Nemci — čeprav le na papirju! Seveda se Zbornik peča obširno tudi z zaščito druge flore in favne, a se v podrobnosti, ki se tičejo bolj tujih razmer tudi zaradi pomanjkanja prostora ne moremo spuščati. Le toliko lahko ugotovimo, da je oprema Zbornikov zavidljivo lepa. Dr. Pr. Die wissenschaftliche Tätigkeit des Alpenvereines in den Jahren 1935-1945. V tej publikaciji polagata glavna odbora Nemškega in Avstrijskega Al-penverelna (skupno društvo kot nekdanji Nemški in Avstrijski A. V. še ni dovoljeno) obračun svojega znanstvenega dela za dobo 1935-1945. Nekdanje vodstvo A. V. je bilo mnenja, da strogo znanstvenih predpisov ne kaže objavljati v mesečniku poljudnega značaja in je zato izdajalo »znanstvene dopolnilne zvezke« k svoji publikaciji Mitteilungen des D. u. Oe. A. V., deloma pa s prispevki za tiskovne stroške omogočalo objavljanje znanstvenih sestavkov v strogo strokovnih revijah. Tako leži sedaj zbrana bibliografija teh del z zgoraj navedeno dobo pred nami. Zavidljivo obsežna je in je živa priča tistega nekdanjega intenzivnega delovanja A. V. v vseh smereh, katerih eno smo čutili tudi ml na svojem hrbtu. Obsega kartografijo vseh Alp, sega v Ande, Centralno Afriko in Himalajo; dalje geologijo, glaclologijo, meteorologijo, zoolögijo, botaniko, antropologijo, etnologijo alpskih pokrajin in druge znanstvene panoge, znanosti, ki morejo le količkaj biti v zvezi s planinstvom. Če izvzamemo spis Winkler - Hermadena: Geološke študije v notranjih Julijskih Alpah, avtorji ne grejo preko naših državnih meja, pač pa se pečajo z našim narodnim ozemljem na Koroškem, n. pr. H. Paschinger - Rožna dolina na Koroškem in Srbik - Glaciologija v Koroških Karavankah. Dr. Pr. Karta FI.R Jugoslavije in karta LR Srbije. Izdal Planinarskl savez Jugoslavije. — Obema kartama je skupno to, da merita približno po 44 X 55 cm, da merilo sploh ni navedeno, da sta risani v medli rjavi barvi in v nekaki reliefni tehniki. Le večje vode izstopajo nejasno v medli modri barvi. Ceste in pota sploh niso zaznamovana, glavne železniške zveze pa samo na karti Jugoslavije. Kraji, kolikor jih je sploh vnesenih (v Sloveniji samo Ljubljana, Kranj, Jesenice, Kranjska gora, Maribor, Ptuj, Gorica, St. Peter), so v isti rjavi barvi. Zato sta karti zelo primitivni m nepregledni, za planinca pa, ki bi hotel priti z njima do kakega cilja, sploh neuporabni. Z rdečimi trikoti je zaznamovanih v njih 52 postojank v Srbiji, 34 v Hrvatski, 17 v Makedoniji in 6 v Črni gori, dovršenih ali se v gradnji. Ti trikotniki so opremljeni s številkami in legenda na hrbtu pove njih ime, lego in kapaciteto. V Sloveniji so ti trikoti tako na gosto posejani, da za številke sploh ni prostora. Zato pa je izdajatelj zadaj na hrbtu narisal meje Slovenije v nekaj 524 večjem merilu brez vsake risbe terena, v te meje pa postavil trikote s številkami. Kaki orientaciji s tem seveda ni prav nič pomagano, ker stojijo trikoti v belem. — Ce je izdajatelj imel samo ta namen, da prikaže kako nagosto so posejane planinske postojanke v državi in I,K Srbiji, potem je s svojim delom vsekakor uspel. Dr. Pr. Iz publikacij o planinski flori in favni. 1. Alpenblumenflbel, založba F. Bruckmann, München. — To je slikanica štiriinšestdesetih naj-navadnejših planinskih cvetk, ki jih srečujemo tudi v naših planinah z malimi izjemami na vsak korak. Namenjena je navadnemu planincu, ki ni specializiran botanik. Vsi primeri so podani v barvni fotografiji s kratkim opisom, pa je vendar slikanica po obsegu taka, da jo lahko vtakneš v žepno listnico. Zal, da je ozadje slik povečini umetno, zato pa slika Izstopa izza njega izrazitejše. Identifikacija je zato lahka. Naših posebnosti seveda ne obsega, pa zato in iz splošnih razlogov še vedno in na vsak korak pogrešamo takega ali nekoliko obsežnejšega dela tudi pri nas. Schwentnerjeva izdaja planinskih cvetk iz leta 1903 jc zastarela in tudi nedosegljiva in nc ustreza več današnji reprodukcijski tehniki. Sicer so bili storjeni že pred leti prvi koraki za tako delo tudi pri nas, a žal še niso privedli do cilja. — Le dodanega seznama o zaščiti planinske flore v Avstriji, Nemčiji in Švici je razvidno, da tamošnja zakonodaja razlikuje med cvetjem, ki se sme trgati v omejeni količini (6 do 10 primerkov) in cvetjem, ki ga je sploh prepovedano trgati. V tem pogledu mi sicer prednjačlmo, ker je pri nas prepovedano sploh vsako trganje zaščitenega cvetja, pa praksa žal dopušča trganje treh primerkov »za spomin«, kakor pravijo, 2. Eduard Paul Kratz: Tiere der Berge, založba Im Heering Verlag, Seebruck, 1953. — Ta založba se peča z izdajo del za fotografe, saj jc izdala celo vrsto znanih učbenikov za fotografe amaterje (na primer Windisch: Neue Fotoschulc, Schule der Farbenfotografie, Das Rc-tina-Contax-Leica-Buch idr.). Zato jc ilustrativni del knjige žc sam po sebi posebnost, ker so posnetki živali v planinah narejeni v prosti naravi in odlično rcproducirani. Besedilo samo pa je pisal avtor z velikim znanjem, z neznansko ljubeznijo in živahnostjo, ki morda presega celo starega Breh-ma. Poudarja velike težave pri snemanju in se omejuje samo na nekatere živali v Alpah, o katerih pravi, da so bitja, ki zaradi svoje velike svobodoljubnosti dajejo prednost trdemu in nevarnemu življenju v gorah proti lažjemu obstoju v nižinah. Umik v gore razlaga s posledicami ledene dobe, pomanjkanju življenjskega prostora in nemirom v nižinah, kateremu se nekatere živali vedno bolj umikajo (srna se umika v gore!), pa se človeku z izjemo orla utegnejo tudi privaditi. Bela zimska obleka planinskega zajca in jereba da ni samo prilagoditev zimski pokrajini, temveč tudi sredstvo zoper mraz, kajti zimska dlaka in perje imata v sebi številne predale z gorkim zrakom, ki varujejo telo pred oddajo telesne toplote. Nc opisuje zunanjosti gamsa, srne, jelena, medveda, svizca, sove, krokarja, orla, netopirja in nekaterih kač. Avtor pač prodira v skrivnosti njihovega življenja in pogosto obstane pred vprašanji, ki so še do danes nepojasnjena. Njegov slog nima na sebi ničesar suhoparno znanstvenega, živahen je in zato privlačuje tudi planinca, ki mu je lov popolnoma tuj. O veliki razgledanosti pisatelja priča dejstvo, da mu je znan primer gamsovke Rezi na Ljubelju, ki ga navaja v dokaz, da se tudi svobodoljubne planinske živali lahko privadijo človeku, znana pa mu je tudi kolonija kozorogov v Karavankah, o katerih pravi, da kaže znake degene-racije (albinizem). Dr. Pr. Jakob Aljaž, triglavski župnik. Spisal prof. Janko Mlakar, Ljubljana 1953. Planinska založba, strokovna komisija SPZ, je začela izdajo zbirke »Naši veliki planinci« z monografijo o planinskem prvoborcu Jakobu Aljažu, ki jo je kot svoje poslednje delo spisal Janko Mlakar, tudi širšim krogom najbolj priljubljeni planinski pisatelj. V knjižici, obsegajoči 54 strani, je pisatelj predočil življenje in delo moža, ki si je z izredno vnemo in smotrno delavnostjo stekel neminljive zasluge s tem, da je oprostil naš Triglav tujerodnega planinskega udejstvovanja in poskrbel za zgraditev planinskih domov v Vratih in na Kredarici ter dal na vrhu Triglava postaviti stolpič, ki je tudi širšemu svetu znan kot značilo »snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja«. Mlakar podaja v živahni pripovedi življenjepis svojega vzornika. V šestih poglavjih nam predočuje uspešno in smotrno delo iinpulzivnega osvoboditelja triglavskega sklopa. Spis bi ne bil prav Mlakarjev, če bi se v njem ne odražal razigrani, mestoma šaljivi slog našega najpopularnejšega planinskega pisatelja. Strogi in strumni alpinisti utegnejo taki dikciji prigovarjati, vendar jo lahko opravičijo s tem, da se jc Mlakar hotel oddolžiti spominu svojega malone za 30 let. starejšega mentorja in pobratima. Zato je umevno, da se v spisu odraža pi-ščeva osebna zavzetost, kar bo večini bralccv bolj ugajalo, kakor če bi bil življenjepis prepleten le s suhimi stvarnimi podatki. Lično knjižico krasita dve sliki: kot naslovna podoba Aljažev stolp. Vsekakor hi sodili vanjo vsaj še sliki zgradb, zasnovanih po Aljaževi zamisli: Triglavski dom in prvotna koča v Vratih. Menda je zahteva varčnosti terjala od založbe tako skromnost. Isti okoliščini pripisujemo tudi drobni tiskarski stavek (petit). Želeti je, da se v naslednjih monografijah porabijo nekaj večje črke (borgis). Saj ti spisi ne bodo enodnevni pojavi, temveč bodo kot dokumentarni teksti imeli trajno vrednost. Tej zahtevi pa ustreza dobra kakovost papirja. Za ovojni list je arh. Vlasto Kopač narisal markantni lik Jalovca, ki bo menda značilna signatura tudi za naslednje zvezke »Naših velikih planincev«. Sicer bi se monografiji o Aljažu bolj podala slika Triglava s severne plati. Pogrešamo pa na ovitku označbo »Naši veliki planinci št. 1«, f čimer bi se kupec in bralec že na prvi pogled opozorila na nadaljnje izdaje te knjižne serije. Saj vsi planinci želimo, da bi Planinska založba uspešno nadaljevala hvale vredno pričeto delo, ki bo v ccloti nudilo mozaično sliko zgodovine in razvoja naše alpinistike. J. W. Slovenija in sosedne pokrajine, perspektivni reliefni zemljevid, izdelal Tvan Selan s sodelovanjem Antona Rojca. Vsebinski nadzor prof. dr. Val-ter Bohinec in prof. France Planina. Tzdelala in založila Turistična zveza Slovenije, natisnila Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani 1954. Reliefni zemljevid je izšel v raznih oblikah in so zato tudi cene različne. Stenska oblika z drž. mejo stane din 360.—, brez drž. meje din 340.—, na zgib z drž. mejo din 400.—, na zgib brez drž. meje din 380.—. Slovenska kartografija ima lepo izročilo, pa tudi danes nam ne manjka strokovnjakov in znanstvenikov, ki nas utegnejo oskrbovati z dobrimi, preglednimi, smotrno prirejenimi zemljevidi. Zmogljivost tiskarn je žal nekoliko padla, manjka tudi dobrega papirja, kakršneRa je za zemljevid treba, in tako se moramo po vojni pritoževati, da nimamo dobrih zemljevidov. Zato je tem bolj treba poudariti pomen založniškega dela, ki ga je doslej opravila Turistična zveza Slovenije, saj je za razmah svojega delovnega področja izdala že drugi zemljevid izpod rok priznanih geografov. Odveč bi bilo govoriti o ponazo-rilnem značaju perspektivnega reliefnega zemljevida, o njegovem pomenu za pospeševanje turizma pa tudi splošnega kulturnega napredka. Želeli bi le še čim več takih zemljevidov tudi za manjša področja naše lepe domovine, iz različnih točk in v impozant-nejšem merilu. Pričujoči zemljevid nam v merilu v zemljepisni širini Reke 1 :135 000. Ljubljane 1 : 233 000, Celovca 1 :319 000 v perspektivi pokaže v prijetni tehniki in barvah vse slovensko ozemlje od Istre do Vidma in Rezije, od Zilje do Prekmurja, od Trsta do Bele krajine, poleg tega pa šc reški zaliv,. Gorski Kotar, na severu relief sosednje Avstrije vse do Severno Apneniških Alp in del Ogrske nižine. Založnici k njeni kulturni dejavnosti čestitamo. T. O. Lavoslav Dolinšek, Slovenski Alpi, Beograd 1954. V Biblioteki Kolarčeve Ljudske univerze je pod št. 77 izšlo predavanje, ki ga je znani planinski organizator imel v Beogradu, Predavanje je poljudno, informativno, napisano v živahnem in prijetnem slogu, primerno čustveno poašlikano, opremljeno s citati znanih ljubiteljev naših Julijcev in s kratkim pogledom na razvoj planinstva v Sloveniji. Zal je tiskano na papirju, na katerem ne more uspeli noben še tako dobro izdelan kiiše. To je resnična škoda, kajti posnetki, ki so v brošuro vlo- 526 ženi, so dobro izbrani in v fotografskem in informativnem pogledu popolnoma v redu. Prikazujejo Triglav iz Vrat, Triglavsko severno steno s Tominškove poti, Kredarico, Triglav z Velcga Polja, Škrlatico iz Begunjskega vrha (tiskarski škrat ga je pretvoril v Bogunjski vrh) ter Triglavska jezera. Urednik zbirke »Na-učna knjiga« je Dušan Colič. T. O. Planine ob mc.ii, izdalo PD Maribor 1953, tiskala Mariborska tiskarna. PD Maribor jc že drugo leto ob letnem zaključku izdalo lično publikacijo, s katero potrjuje, da je planinstvo s kulturnim delovanjem, z resničnim prosvetljenim odnosom do narave nerazdružno povezano. Z veseljem pozdravljamo njihovo uspešno delo in opozarjamo na njihov literarni donesek v hram slovenske planinske pisarije. Uvodni članek je prispeval dolgoletni vneti predsednik društva ing. Friderik Deflen; eden najstarejših odbornikov Božidar Gajšek piše o gospodarskem delovanju društva v letu 1953, Lojze Krajger, požrtvovalni vodja mariborskega AO, pa o lanski ekspediciji svojih alpinistov v Dur-mitor. Prirodoznanstvu je posvečen članek o eksotičnih iglavcih na zelenem Pohorju, ki ga je prispeval ing. Oskar Tinta, planinski pedagogiki tehtni Soštaričev članek, Mladina, planine in tovarišija, planinsko leposlovje pa je zastopano po skici »Plavi se lan« (Lojze Pctelinšek), »Pozimi na Klopni vrh (CH) in po Zorzutovi zvočni impresiji »Tako tiho jc prišel večer«. Publikacija je osla-jena in osoljena s humorjem dolgoletnega planinskega delavca, ki si je pod imenom Cene Lcj z dobrodušnim pa tudi jedkim humorjem privoščil to in ono v »Odlomku iz pohorske politike«, in, verjeli ali ne, tudi v »Gorski cesti Ribnica—Pesnik«. T. O. Rupko Godec — Camping — Turistično šotorjenje, izdala Turistična zveza Jugoslavije, Beograd, tiskal Štamparski zavod »Ognjen Priča« v Zagrebu. Rupko Godec je znan popu-larizator ljubezni do narave in do tistih športov, ki nas z njo na prikupen in neposreden način seznanjajo in zbližujejo. V pričujoči brošuri skuša jugoslovansko javnost sistematično informirati o občasnem življenju v naravi za oddih, šport in počitnice. Bro- šura je razdeljena na štiri obširna poglavja: Turizem na novih poteh, Oprema za camping, Camping prostori in Ureditev campinga. Prvo razlaga pogoje za camping in vrste campinga, drugo je posvečeno šotoru in razni opremi v njem, tretje pojasnjuje, kakšni kraji so primerni za camping, četrto pa opisuje, kakšno bodi obnašanje v eainpingu, kakšni so pravni predpisi o campin-gu. Camping je pravzaprav nepotrebna u%'ožena beseda, saj pomeni taborjenje. Ker smo pri nas pod imenom taborniki ustanovili vzgojno organizacijo, si avtor pomaga s šotorniki, ki naj bi se združevali v eamping-klu-be. Te šotorniške enote naj bi se vključile v turistična društva ali pa v tabornike. Knjižico je opremila Anica Goš-nik-Godčeva s prijetnimi, nazornimi risbami. Godčcvo delo ima nedvomno veliko vzgojno vrednost, saj pomeni šotorjenje »svoboden način oddiha predvsem za delavce, uslužbence in mladino«, za vse, ki bi radi poceni prišli do »zraka, sonca in vode, do užitka« v prvobitni naravi in naravnosti. T. O. Josip Wester, Baltazer Haoquet, prvi raziskovalce naših Alp, Planinska založba Slovenije, Ljubljana 1954. Planinska založba se je odločila, da bo v 18 publikacijah obdelala življenje in delo naših velikih planincev, in priznati moramo, da se je načrta takoj lotila in v dobrem letu izdala knjižico o Jakobu Aljažu, ki ga je opisal na epsko-opisni način pokojni Janko Mlakar, ter knjižico o Hacque-tu, ki nam jo jc poklonil znani planinski pisatelj prof. Josip Wester. Iz opreme, papirja in tiska se vidi, da založba ne razpolaga z velikimi denarji niti nc računa z množico na-kupnikov, saj je delo Izšlo v komaj 1500 izvodih. Treba je ugotoviti, da je Westrova tehtna razprava o tem Francozu, ki po svojem delu spada med naše velike može, doslej naj-eksaktnejše planinsko čtivo pri nas. Avtor obravnava Hacquctovo življenje in delo ob njegovi avtobiografiji, navaja spise, ki jih je uporabljal, nadalje spise o Hacquctu v nemškem in slovenskem jeziku, nato pa dodaja izbor iz Hacquctovih spisov: Nanos — Golak — Sveta gora, Bohinj, Triglav, 527 Bled Iz Kranjske gore v Trento in o Ziljamh. Za vsakogar, ne samo za planinca bo mikavno šesto poglavje M govori o »Navodilih, kako je treba pohode na gore pripraviti in uravnati.« Navodila je ta botanik, mine-ralog, geolog, montanist, etnograf medieinee in veterinar sestavil po iz-ki so se mu nabrale v 30 do 40 letih. Starinski nadih 18. stoletja, tako pomembnega za našo narodno probujo, diha ne samo iz dejstev, ki jih knjiga obravnava, marveč tudi iz 8 slik, bakrorezov, ki ponazarjajo Hacquetovo pionirsko znanstveno delo v naših gorah. Razprava je kljub znanstvenemu aparatu pisana v izredno mikavnem slogu s skrbjo zn .odbran jezik, v resnici »častna oddolzitev slovenskega planinca prvemu znanstvenemu raziskovalcu našega gorskega sveta.« T. O. Geografski vestnik, časopis za geografijo in sorodne vede, s sodelovanjem Svetozarja Ilešiča uredil Anion Melik, zv. XXV. 1953. Pričujoči Geografski Vestnik ima mnogo lakega berila, ki ga bo s pridom vzel v roke gornik in planinec, ki mu ni mar samo steza pod nogami, marveč ima odprto oko za najrazličnejše pojave na domači zemlji. Anton Melik razpravlja o mlinih na Slovenskem, o tem, kje leže, kakšni so tu, kakšni tam, o socialnem položaju mlinarjev od nekdaj do danes; Svetozar Ilešič je prispeval razpravo o Podolžnem profilu Zgornje Save, da ugotovi »skladnost med geološkimi jn geomorfolo-škimi ugotovitvami tudi za zgornjo Savo«, kakor je to pred tremi leti storil za zgornjo Sočo (Gcogr. Vestnik XXril. 1951); Cene Malovrh dokaze v Ekonomsko-geografski skici pogojev za plovno zvezo Zagreb-Ljubljana, da »nima zamišljeni načrt o plovni povezavi Zagreba z Ljubljano in dalje do Jadrana s slovenskega in jugoslovanskega vidika zadovoljivih ekonom sko-geografskih pogojev«; Andre Blanc iz Pariza pri-obea Poskus statistične interpretacije pri študiju agrarne strukture na zahodnem Hrvatskem, pač enega poglavitnih problemov slehernega naroda, saj zadeva kmečko vprašanje v njegovem bistvu; slehernega ljubitelja Grintovcev bodo mikale Klcmen-čiceve ugotovitve o Urbanizaciji okolice Kamnika, pereč — žal _ pro- blem obravnava Zeljka Vreča v razpravi o Oskrbi T.jubljane z mlekom; isto vprašanje razčlenjuje Janez Župančič za Maribor. Planince posebej opozarjamo na lepo in pregledno pisano razpravo Vladimira Fajglja o Pianinaii v vzhodnem delu Savinjskih Alp, v kateri je ob literaturi in študiju na terenu izčrpno pregledal in presodil razmere na planinskih pašnikih, jih sistematično opisal in nakazal tudi pot iz krize, v katero je zašlo planinsko pašniško gospodarstvo. Pridejana je pregledna karta obravnavanih planin. Vladimir Kokole pa obravnava morda manj znani, a izredno lep in mikaven predel slovenske zemlje med Savo in Sotlo, pri čemer se peča s morfološkim razvojem lega področja; Danilo Furlan pa ob novi padavinski karti Slovenije narejeni po zadnjih 10 letih, ugotav- J?L , Jf k,jub nekim spremembam doba 16 let prekratka, na drugi stra- so P°datki za starejše, daljše obdobje, premalo številni, da bi smeli iz njihove medsebojne primerjave delati zaključke o spremembi padavinskih prilik na našem področju. Bogat je Obzornik, ki prinaša zapiske o XVII. mednarodnem geografskem kongresu v Washingtonu (Ile-sic), o dosedanjem raziskovanju jam na Slovenskem (Savnik), 0 prvem mednarodnem spelcološkem kongresu v Parizu (Savnik), o raziskovalni smeri moderne oceanografije (Zei), o medvojnem in povojnem procesu ' industrializacije ZDA v geografski luči (Ileäic), o novih potezah v gospodarski geografiji Sovjetske zveze (Vri-žer), o industriji v novi Kitajski (Ilc-sic), o prehrani v Indiji (Polajnar), o uranovi rudi v svetu (S. I.), o novih krajevnih imenih v Bolgariji (S. 1), o prebivalstvu Jugoslavije po popisu z dne 31. III. 1953 (S. I.) ter o nekaj novih podatkih o prebivalstvu po zadnjih štetjih v drugih evropskih in izvenevropskih državah. V pregledu geografske književnosti omenjamo obširno oceno Svetozarja Ilešiča o Badiurovi Ljudski geografiji, o čemer teče beseda tudi v našem glasilu. Poučen je pregled srbske, hrvatske in makedonske geografske književnosti in rubrika »Iz inozemske geografske književnosti«. Sledi še pregled revij in kronika. T. O. 528 Planinska oprema ima kakor vse na svetu svoj razvoj. Saussure se je 1. 1787 na Mt. Blanc napotil v salonski suknji (redingote) in s sončnikom. Se v prvih desetletjih 19. st. gredo ljudje v visoke gore v salonski suknji, celo cilindru in lepo loščenih čevljih. Se 1. 1833 je Henriette d'Ange-ville prišla na vrh Mt. Bianca v plesnih čevljih, v obleki, ki je bila vse prej kot praktična, z dolgo palico, na katero je obesila dve steklenici, v drugi roki pa je nosila svoje braSno in to v elegantnem cekarčku. Na glavi je imela velik šal, čez šal pa klobuk s širokimi krajci. Tudi nahrbtnik se je razmeroma pozno uveljavil. Prvotno so nosili brašno v bisagi preko ramen, potem v nekakem vojaškem telečnjaku, ki se tudi ni obne-sel. Kdo je prvi nosil vrečo, oprtano z motvozom na obe rameni, pravzaprav ni znano. Vemo le, da sta leta 1869 Angleža Tuekett in Howard že imela nahrbtnik takega tipa, kakršen danes prevladuje. Oprte, vdelane v nahrbtnik, je baje pogruntul nek Italijan. Vrv se je v gorah uporabljala že v davnini, toda samo pri vojaških operacijah. Šele v 16. st. nam Švicar Josias Simler poroča v delu »De Alpi-bus Commentarius« (1574), da si popotniki najemajo vodnike, ki preko ledenikov vodijo svoje varovance navezane. L. 1744 sta se morda navezala prva alpinista Eugen Wasser in Jg. Hess pri vzponu na Titlis (3239 m). Tudi De Saussure je že rabil vrv, a samo na ledu. Sele v 19. st. so začeli vrv uporabljati tudi v sulii skali. Dolge so bile debate o tehnični uporabi vrvi, o materialu, iz katerega naj bo, posebno po katastrofi na Mattcrhor-nu 1. 1865. Cepin (Pickel, piccozza, piolet), je po izvoru iz zapadne Švice iz kantona Vaud (Ormonts del Gryon). Ljudje iz Ormonta so rabili »pioleto«, sekirico s kratkim ročajem za klešeenje vejevja. Piemontezi so isto orodje, ki je imelo tudi oklo, že okoli 1. 1700, imenovali piolet. A. Carrel je še uporabljal tako sekirico z oklom na dolgem ratišču, nekoliko podobno stari helebardi, prav tako, kakršno je imel menda tudi Cachat, slavni De Saus-sureov vodnik. Kasneje so francoski gorniki dali cepinu ime sekira (hache) ali tudi sekira s cepinom (hache ä piolet) ali tudi sekira z lopato (hache bčehe). Cepin je z leti doživel nešteto oblik, ki so si jih izmišljali tudi turisti in alpski popotniki, ki cepina niti niso znali uporabljati. Okoli 1. 1860 se pojavi spet izredno dolgo toporišče, v napoto imetniku in tovarišu na turi. 2e je cepin izpodrinjala dolga palica, ko so vodniki na snežnih vesinah ugotavljali, da je cepin nepogrešljiv pripomoček. Mnogo zaslug za izpopolnitev pa tudi za modno stabilizacijo cepina imajo Angleži, njihov Alpine Club in Alpine Journal, ki je 1. 1863 prinesel o tem daljšo študijo, kar so posneli nato Francozi v svojem letnem poročilu CAF in Italijani. Pri Angležih se je uveljavil naziv »ice axe«. Kmalu so se ustalili najbolj znani tipi cepina: Zermatt, Chamonix, Evülene, Valtournnanche, Solda, Eckenstein (dolg le 86 cm). L. 1885 je vzbudil zanimanje avstrijski zložljivi cepin, (sedaj ga uporabljajo Rusi), vendar ni prebil preizkušnje. Dereze so prav tako poznali že v davnih časih. Freshfield je našel neke vrste krampižarja v nekem prastarem grobišču blizu Vladikavlcaza. O teh derezah poroča že Strabonij. Nekaj podobnega so imeli tudi hribovci iz Chamonixa v 18. st. Simler poroča o krampižarjih, podobnih konjski podkvi. Take dereze je uporabljal Can-dal 1. 1555, ko je poskušal priti na Pic du Midi de Pau, dalje Villemont 1. 1588 na Rocciamelone in prvi zmagovalci Titlisa 1. 1744. Toda dereze s(. rabili že ICsenofontovi vojaki 1. 401 st. e. In rimski legionarjl v alpskih garnizonih (prezidijih). Kakšen razloček n. pr. med »podkvijo« okoli 1. 529 1800, ki si jo je gornik otvezel na kvedrovce, in med derezami »Universal«, ki jih je dal naš Avčin! UIAA (Union Internationale des Associations de l'alpinisme) se je ustanovila 1. 1932 v Chamonixu in naslonila na CAS. Med ustanovitelji so bili Giovanni Bobba, Ardito Desio, Jcan Escarra, grof Saint Saud, dr. Walery Goctcl i. dr. Je neodvisna in apolitična organizacija, ki jo vodi Izvršni komite, sestoječ iz 8 stalnih udov in treh nestalnih, ki se volijo vsake tri leta. Stalni so: CAS, VAVÖ, FFM, British Mountaineering Council, CAI, CA Švedske, Ogrske in Poljske (poslednja dva sta 1. 1949 izstopila). Nestalni so: Alpine Club Kanade) C AH (Grčije), PSJ. Tako združuje ULAA 21 držav ali ca 650 000 alpinistov in smučarjev, ki si izmenjavajo mnenja in izkušnje na vsakoletni Generalni skupščini ali kongresu. Izdaja Bibliografski bilten (Bulletin Riblio-graphique). Italijanske plezalne šole so precej številne in precej delavne. Njihovo delo usmerja Centralna komisija, ki ji predseduje R. Cassin. T.ani je komisija priredila tečaj za »nacionalne inštruktorje« alpinizma v območju Grandes .Torasses. Udeležilo se ga je 20 tečajnikov. Eden je opravil izpit za »Instruttore Nazionale d'Alpinis-mo«, 13 za Zapadne Alpe, dva pa za pomožna inštruktorja. Najbolj znane šole so: Parravicini v Milanu, Giorgio Graff er v Trentu, Scoiattoli v Corti-ni, Ugolini v Brescii in E. Comici v Padovi. CAI sistematično sodeluje z vojsko oziroma z obrambnim ministrstvom, ki prispeva tudi letno subvencijo za vzdrževanje koč. Kivista Mensile, glasilo CAI, 1953, 7—8 je vsa posvečena velegorstvom Južne Amerike in Azije. Giovanni Bertoglio pripoveduje po Huntu zgodbo o vzponu na Ml. Everest s primernim zgodovinskim uvodom, Andre Roch o rekognosciranju terena na Dhaulagiri, ki se ga je lotila lani ekspedicija Akademskega alpskega kluba v Zilrichu, isti Bertoglio o Buhl-ovem vzponu na Nanga Parbat, Al-fonzo Vinci pa podaja shematičen oris italijanske ekspedicijo v Ande 1. 1953 od Venezuele do Argentine (zato imenuje to ekspedicijo »vsenndsko« — panandina). Dva članka obravnavata epeleološke pojave, eden Sassolungo, dva pa prinašata ideološke probleme značilne za italijanski alpinizem. Oba članka sta napisala akademika Franco Grottanelli in Vittorio Cosa de Marchi. Med novicami prinaša opise novih vzponov v Dolomitih 1z 1. 1952, Cerutti pa poroča o velikanskem plazu v Alpah, ki se je sprožil 1. 1952 iz višine 3200 m in se ustavil 3 km niže v višini 1800 m v območju doline D'Aosta. Se večji se je izpod grebena Grandes Jorasses sprožil 21. dec. istega leta in z dveh strani oklenil vas Plampincicux. Njegova fronta je znašala dva km, višinska razlika pa je znašala 3000 m. To je bil plaz himalajskih dimenzij. Vas Plampincieux je bila rešena samo zato, ker se je plaz na svoji poti razdelil na dve plaznici. CAI je 23. oktobra lani praznoval devetdesetletnico ustanovitve. Na 1st! dan so 1. 1863 ustanovili v Torinu CA, iz katerega se je razvil CAI, nedvomno zelo ugledna planinska organizacija z mnogimi uspehi v vseh štirih generacijah svoje zgodovine. Eden takih je nedvomno tudi nov vzpon v vzhodni steni Brenta Alta, kt sta ga 1. 1953 izvedla spet Oggioni in Aiazzi. Smer se drži velike zajede in je po svojem stilu klasična v modernem smislu. Ta naveza sebe vedno imenuje »noi sestogradi« (,— mi šeste stopnje). Oggioni uvaja tudi izraz »tehnika VI. stopnje« (Tecnica del 6° grado). V isti steni sta desno od imenovane speljala 1. 1934 zelo vijugasto smer vodnika Battistata in Detassis, ki sta obe »veverici« moralno podpirala pri tem modernem vzponu. Cirque de Gavamie v Pirenejih (ime Ima po vasi Gavarnie) je znan po vsem svetu zaradi svoje izredne prirodne lepote. Francoski potopiscl imenujejo to pirenejsko dolino »vrhunsko delo prirode« (chef d'oeuvre de la nature). 2e Victor Hugo je pisal: »To so gore in zid obenem, naj-skrivnostnejša zgradba še bolj skrivnostnega arhitekta. Kolosej prirode: Gavarnie.« Znano je, da je poznavalec Pirenejev in Alp, Francoz Ami Bou6 primerjal našo Logarsko dolino temu Cirque de Gavarnie. II Cerro S. Valentin obravnava Tito Lucchini v Rivista Mensile, št. 9—10, 1953. Poročali smo že, da je CAB (Club Alpino Bariloche) organiziral ekspedicijo na ta patagonski vrh 530 in da je poleg Nemccv sodeloval tudi neki Dinko Bertoncelj. Ekspedicijo jc vadil podpredsednik kluba dr. Ncu-meyer, udeleženci pa so bili še Otto Meiling, Karl Sonntag, Birger Lan-tschner in po imenih sodeč samo dva domačina Gregorio Ezquerra in Hcr-nandet. Tudi Tonček Pangero jc slovenskega rodu (Pangrc). Lucchini je član sekcije z Buenos Aires. Pangerc se je letos smrtno ponesrečil. Ob 75ÖAK (Avstrijski alpski klub) je imel slavnostni govor S. Walcher, v katerem je med drugim dejal, da smo vsi gorniki po srcu avanturi-sti. Življenje doživljamo v boju, v mislih in v razmišljanju o splošnih zaključkih. Zmaga v življenju je smisel življenja, zmaga nad vsemi ovirami, ki so nam v gorah na poti, je smisel gorništva. Te zmage ne dosežemo brez premisleka, na vsak korak se nam utrinja misel in oblikuje pojme o tovarištvu, o veselju in radosti, o dolžnostih do skupnosti. Ko dosežemo vrh življenja — (kolikokrat ponovljena primera med vzponom in življenjsko potjo) — doumemo večno nastajanje, bitje in nehanje ob razsvetljenem spoznavanju in umirjenem srcu. — Pravzaprav lepe misli ob skrbi, da se planinski nagibi poduhovijo, da dobe svoj duhovni, idejni smisel in večjo draslilo za idejno večkrat neusmerjenega evropskega človeka. Zanimivo je pri tem, da se ta ideologija povrača neprestano nazaj k Nietzscheju (»Luč mi vzhaja, nikar ne govori, Zaratustra, ljudstvu, marveč tovarišem«) in k tistim razmišljujočim gornikom ob prehodu iz 19. v 20. st., ki so v alpinizmu vedno gledali odrešitev človeka. Muluštevilnost je naša posebna moč, pravi o ÜAK dr-. Paul Kalte-negger. ÖAK ne producira masovnega blaga, naši udje tvorijo zaključen krog, klubski znak je legitimacija, ki se ne da ponarediti. ÖAK je vzgoje-vališčc za razvoj izrazitih osebnosti s posebnimi lastnostmi in večkrat posebnim načinom življenja. Torej, zavesten, čist individualizem, sclckcija! Br. Frauenberger, ud ekspedicije na Nanga Parbat, je bil sprejet med častne meščane mesta Badna in to ob 75-letnici ÖAIC tik pred predavanjem, ki ga je imel z Buhtom na slavnostni seji. Badenski župan mu je listino osebno prinesel na Dunaj in obenem zlato mestno knjigo, v katero se je dr. Frauenberger ob sprejemu diplome vpisal. Slovesnosti se je udeležil tudi svetnik prosvetnega ministrstva dr. Kollar. Od inozemcev so bili navzoči zastopniki nemških, ho-landskih, švicarskih (Max Oechslin), italijanskih (prof. Ardito Desio), jugoslovanskih (Dedakin), slovenskih (dr. Spicar, Sršen) planincev in seveda zastopniki skoraj vseh vidnejših avstrijskih in nemških planinskih klubov in društev. Goste je pozdravil prezident dr. Prusik, ki je na skupščini 21. januarja 1954 odložil svojo funkcijo, ki jo je nedvomno v čast in korist ÖAK vršil celih 30 let. Novi predsednik ÖAK je zdaj ing. Koli Werner, tudi znano ime, drugi podpredsednik pa še vedno dr. P. Kalle-negger. Druga vidna imena so Rudolf Stöcker, S. Walcher (urednik), Hubert Peterka, Horeschowsky, Karl Lugmaier. Kandidata za vpis v ÖAK sta med drugimi redkimi v našem listu že večkrat omenjeni Wörndle in dr. Franz Grassler (urednik Bergka-merada). Vsak kandidat se mora osebno predstaviti prezidentu in referentu za sprejem ob določeni uri. Mont Blanc ima od 31. julija 1952 novo smer, ki se giblje po težavah od IV—V. Opisal jo je član GHM (Croupe dela Haute Montagne) Lionel Terray. Smer teče po stebrih Fr§nev. Člani istega kluba Bastien Gaudin :n Julien so e. julija 1952 po severni steni speljali prvenstveno smer na Aiguille Blanche de Peuterey z ledenika Brenva. Prva smer je šla v velikem S žc leta 1933 preko te stene, nova pa drži direktno na greben ves čas po strmem ledu. Nov je tudi sestop po severnem grebenu Aiguille Noire de Peuterey, dalje po vzhodni steni Aiguille Croux. Piero Nava in Arthur Ottoz sta 4. avgusta 1953 potegnila prvenstveno preko Pyramide de Tacul. Smer je vsa od IV—VI, največje težave so v zgornjem delu, kjer sta plezala večji del samo s stremeni. Podobno je s smerjo v Malem Ka-pucinu (Petit Capucin), le da je tu najtežja sredina stene, kjer sta dve previsni plošči in ju je treba premagovati s prostim plezanjem. Plezalca Luigi Clarey in Sergio Vi otto priporočata dober asortiment klinov, kratkih in dolgih, posebno prav pa pridejo 20 cm dolgi. Potrebno je tudi 531 vzeti 15 lesnih zagozd in z njimi varčevati, t. j. treba jih je izbijati. Gerard Herzog in Lionel Terray sta že leta 1951 segala po zahodni steni Aiguille de Blatičre, ki je zadnja leta doživela velike spremembe po številnih velikih podorih, tako da ni bilo mogoče ponoviti originalne smeri, v dolžini celih 100 m. Prva sta bila v steni Pierre Allain in Auguste Fix. Tudi smer naslednjih plezalcev se ne da ponoviti, ker jo je v septembru 1952 zbrisal nov velik podor. Lažje smeri so bile vpisane v Petites .Torasses po južnem grebenu, po severovzhodnem ozebniku Aiguille du Pas-son in po jugovzhodnem rebru osrednjega vrha Aiguille Pourrie (_ gnile, trhle), težja pa je direktna po vzhodni steni Strahlhorna, ki sta jo naredila uda GHM Lucien George in Victor Kussenbcrger. Vse naštete smeri so starejšega datuma, le opise je prinesla letošnja pomladanska številka francoskega »Alpinisme«. Les Ecrins so v letu 1953 doživeli prvenstvene vzpone na Pic Bourcet, v Grande Ruine in Pelvoux. Južni greben Grande Ruine bo zaradi trdne skale utegnil postati klasična tura, ki sta jo prva izvedla Fourastier in no-sač Keller v 3 urah. Na Pelvoux je kot drugi prišel pozimi Maurice Rives sam od 1. do 3. januarja 1954. Prva sta bila pozimi na Pelvouxu Armand Dclille in J. Maver 18. januarja 1925. Peutereyski greben jc po mnenju dr. Hechtla najlepša grebenska tura v Alpah. Južni greben Aiguille Noire primerja južni steni Schüsselkarspitze, samo da je daljši. Sestop pa severnemu grebenu iste Igle, je najnevarnejši \j in doslej narejen samo v sestopu. Relativno iahke so les Dames Anglaises. Dr. Hechtel je plezal s ICittelman-nom in turo popisal v Bergsteigerju. V istem področju se je lani uveljavila Helma Rchrl z Rudolfom Bardodejem iz Salzburga. V 14 urah sta opravila enajsto ponovitev zahodne stene Aiguille Nuire de Peuterey. Rehrlova kandidira za članstvo ÜAK. Po poklicu je ing. arch. JUulterhurn (Cervin) je lani 3. septembra dobil spet novo smer na južni sU-uni, vzhodno od Bencdettijeve smeri z izstopom na greben Furggen nad previsi. Smer sta naredila župnik Luigi Maquignaz in Italo Muzio, vo- dil ju je vodnik Louis Carrel. Nato so prečkali vzhodno steno, da so dosegli greben Hörnli in zvečer dospeli v zavetišče Hörnli. Vzhodno steno pa sta v drugič preplezala maja 1953 Be-nedetti in Canali iz Coma. 100 m pod vršnim grebenom sta opustila smer prvih plczalcev, da sta se izognila bivaku in izstopila na grebenu Hörnli. Na /illalmhorn se jc lani z vodnikom Albertom Imsengom povzpel kölnski nadškof kardinal Frings, pač poslastica za tiste, ki zbirajo podatke za duhovniško alpinistiko od Petrarce dalje. Na Kingspltz sta po severovzhodni steni kot prva pozimi priplezala Švi-oarja F.dwin Trüeb in Fritz Villinger. Kingspitz je ena najtežjih plezarij v Engelhftrner. Velika Zinna oziroma njena severna stena je še vedno senzacija, posebno če se je lotijo solisti. Peti doslej jc bil lani Dunajčan Rene Si-mek. Lani sta prišli čez tudi dve V francoski navezi. 9. avgusta A. Bcr-trand in P. Garde, ki sta morala zaradi nevihte v zgornjem delu bivakirati, 30. avgusta pa v požledu v zgornjem delu A. Deschcnaux in S. Feigelson. Kaiser ima od leta 1952 vpisan prvenstveni vzpon po južnem grebenu, 200 m v 12 urah. Izvedla sta ga Kramheller in H. Schmidt iz Mtinchna. V Totenkirchlu sta v 7 urah ponovila Dülferjevo smer Andre Bertrand in Rčne Novel 23. avgusta 1953. Ta smer se šteje za najtežjo pred 1. 1914, težjo od smeri Herzog—Fiechtl v južni steni Schüsselkarspitze. Francozoma se je zdela tudi mnogo težja od vzhodne stene Fleischbanka. Primerjala sta jo Stegerjevi smeri v vzhodni steni Ca-tinacio. V Gesäuse sta 30. jan. do 2. febr. 1954 opravila prvi zimski vzpon na zajedi med Dachlom in Rosskuppe L. Forstenlechner in S. Lach. V Pirenejih plezajo mešane francosko - španske naveze. Prvenstvene smeri notira Balai'tous, prvi zimski vzpon Pic Margalide, 24. julija 1953 pa sta navezi Antonia Jolis in F. Ciroza ter Agramont in Guv Santama-ria v severovzhodnem delu Gavizo Cristails naredili kratko plezarijo z enim detajlom VI. stopnje. Karakorum je bil letošnji cilj nem-ško-avstrijske ekspedicije. Alpinistič- 532 na cilja sta bila Rakapoši (77R0m) in Dastoghil (78D0 m) v zapadnem delu Karakonuna v območju Gilgita. Za finance je poskrbela Nemška himalajska ustanova, Nemško - avstrijska planinska zveza (DÖAV) in Nemško raziskovalno društvo. Vodja ekspedicije je bil Mathias Rebitsch z Inns-brucka, dr. P. Bernctt iz Münrhena. vodnik Anderl Heclunair iz Oberst-dorfa, Gerhard Klamert iz Miinchena in Martin Sehliessler iz Ileidelberga. Filmanje jc prevzel Schumacher iz Ileidelberga, znanstveno skupino pa je vodil kartograf in glaceolog dr. Pille-wizer, njeni udje pa so bili geodet ing. Hccklcr, botanik dr. Paffen in geofizik dr. Wienert, ki deluje v Pakistani!. Skupina je proučevala ledenik Batura V Hindukušu. T.edenik je dolg 58 km. Dr. Hcrrligkoffer ni dobil podpore za nameravano ekspedi-cijo na K 2 in Hidden Peak. Italijanska ekspedicija na K 2 pa je bUa sestavljena takole: vodja Ardito De-sio, Fantin kot filmski delavec, Pa-gani kot zdravnik, Abram. Angelino, Bonatti, Compagnoni, Floreanl, Gallo-tti, Lacedelli, Puehoz, Rey, Viotto, Gino Solda pa kot jurišni oddelek, ki so ga odbrali na Col du Thčodule po daljši aklimatizaciji. Gangotri III («577 m) v Garhvalski Himalaji je 1. 1952 preiskala oxford-ska ekspedicija. Udeleženci: Lamprey, Tysen, šerpa Annullu, Gobhard.an in šerpa Pasang Dawa. Na Gangotri TTT. so prišli po severovzhodnem grebenu, na Gangotri I. (8672 m) pa po severnem in severo-vzhodnem. Paul Huggins je na ekspediciji umrl za pljučnico. Api In Nampa sta dva sedemtiso-čaka v zapadnem Nepalu, ki ju je vzela za cilj avstrijska ekspedicija pod vodstvom dr. R. Jonasa. Člani ekspedicije so Beyer, Chval, Forsten-lechner, Heinzel, Moravec, Pfeffer in Reiss. Po privatni informaciji iz Gradca (Juch) je šel tudi Prein. Makalu pa je zamikal Amerikance in sicer Sierra Club v San Franciscu. Air Force je dal 15 000 dolarjev, s tem da je ekspcdieijo prepeljal, vse ostale stroške pa so zbrali privatniki in udeleženci sami. Vodja ekspedicije je dr. William Siri, fiziolog in alpinist, fotograf Ansel Adams, Dummire, Houston, Lippman, Long, Allen P. Steck, Unsoeld, Pace in Swan. Edini poznavalec Himalaje je Unsocld, ki je leta 1952 poskušal priti na Nilkanto. Precej jih je sodelovalo v Cordilleri Blanci leta 1952 pri prvem vzponu na Huantay. Allen P. Steck pa je našim bralcem znan kot a m pri kan ski »eks-tremist* po prvem vzponu na Sentinel Kock in po Comicijevi v Civetti. Dhaulagiri (7900 m), ltuiski cilj akademskega kluba iz Züricha, je le- , tos spomladi zamikal Argentince, ki V jih vodi poročnik Ibanez. Ekspedicija je nosila ime »President Peron*. Peron torej povsod! Ibanez je po po-vratku umrl. Šiša Paiisma v Nepalu je vrh. ki si ga je od blizu ogledal dr. Hägen v spremstvu enega samega šerpe. Dr. Hagen je geolog nepalske vlade, po rodu Švicar. Šiša Pangma je bil od leta 1952 znan pod imenom Gosaint- v/ han. Dr. Hagen je po ledeniku Tangu Pu dosegel dolino Langtang, se povzpel na koto 6150 m in si 7. nje ogledoval masiv Šiša Pangme. ki je v celoti na tibetanskem ozemlju. Cordillera de Vilcanota je lani imela v gosteh Nemce iz Münchens. Poleg že omenjenih prvih vzponov so bili tudi na Colque Cruz (6111 m) in sicer Steinmetz in Wellenkamp. Ista dva in März pa na Callangate IV v' (600 1 m). Aussangata je zdaj izmerjen na 6384 m. 24. julija 1953 so se nanj povzpeli Harrer, März in Wellenkamp. Omembe vredni so popravki, ki jih je glede vrhov Lasontai in Hu-mantay poslal Anders Bolinder, popravki na račun merjenj in podatkov, ki sta jih zabeležila März in stari Ghiglione. Aconcagua je decembra leta 1953 bila .usodna za odlične francoske pariške plezalce. Privatno ekspedieijo v Argentino je organiziral Rene Ferlet iz samih asov: Lucien Bčrardini, An-drien Dagory, Edmond Denis, Pierre Lesueur, Robert Paragot in Guy Pou-let. Hoteli so se povzpeli na to 7000 m visoko goro po južni steni, ne po normalni poti. Tri tedne so se privajali na podnebje v višini 4200 do 5800 m in postavili dve taborišči v steni. Dagory, Lesueur, Paragot in Poulet so pri končnem naskoku bili v steni 7 dni, Bčrardini in Denis pa 9 dni, ker sta iz baze odšla dva dni prej, da uredita teren nad taboriščem II. Pripravila sta v ledu več bivakov, ker nista mogla postaviti šotore. Smer je potekala skoraj direktno na sever- 533 ni vrh, levo od smeri, ki jo predlaga Saint Loup, ker je ta preveč plazo-vita. Spodnji kopni del je imel več mest V. do VI. stopnje, med taboriščema I. in II. pa so potegnili 400 m fiksne vrvi. V ledenem delu so morali s tehniko premagali 15 m navpični ledeni zid v višini 6000 m. 25. febr. letos je prišlo na vrh šest plezaleev. Ponoči so jih vzeli v oskrbo vojaški mulovodci, ki jih je zaskrbljeni beriet poslal po normalni poti naproti. K sreči je bilo ves čas lepo vreme, sicer bi bilo po njih. Od vseh šestih je samo Paragot brez poškodb, vsi ostali pa si zdravijo ozeble roke in noge v Mendozi. Brez amputacije bo šlo samo pri Dagoryju, Denis, Lesueur in Poulet bodo izgubili členke na nogah, Bčrardini pa na prstih leve roke. Hermann Buhl je Louisu Lachenalu izjavil, da je vršni greben Nange Parbata po težavnosti V. stopnje in da jc najtežje mesto začuda podobno Allainovi poči v severni sleni Drujev. Francoska planinska zveza (FFM) bo po izjavi predsednika Deviesa ob novem letu 1954 jeseni leta 1954 in leta 1955 organizirala ekspedieijo na Makalu, vrh 20 km jugovzhodno od Everesta. Nepalska vlada je že privolila. Zanimanje za visokogorstva v Franciji prav nič ne popušča. Herzo-govo knjigo, ki je poslej prevedena v 10 tujih jezikov, bodo izdali tudi v mladinski in otroški izdaji. Devies je v svojem ekspozeju posebno poudaril, da alpinizem ni sam sebi namen, marveč le sredstvo, da spoznamo in obvladamo samega sehe. Opozoril je na izredno uspelo knjigo, ki jo je napisal Alain de Chatellus, Alpiniste, est — ce toi (Alpinist, ali si to ti?). Marcel Bozon, predsednik Nario-nalnega združenja francoskih vodnikov, je bil na predlog prosvetnega ministra imenovan za viteza častne legije. Odlični vodnik se je proslavil s prečenjem od Dolenta do Trioleta. Vrsta novih alpinističnih knjig je leta 1953 in 1954 izšla v Franciji. Micheline Morin je napisala zgodovino Mt. Everesta (Everest, du premier assaut ä la vietoire), izšel je prevod Murrayeve zgodovine Mt. Everesta in Tilmanove knjige »Dve goii in ena reka«. Bernard Pierre je izdal knjigo o Salcantayu, Guido Magnone o vzponu preko zahodne stene Drujev, Aze-ma o vzponu na Filz Roy, Fernand Navarra pa o ekspediciji na Ararat. Izšla je tretja iz.daja izredno zanimive knjige La montagne n'a pas voulu (Gora ni hotela), ki jo je leta 1949 izdal Samt T,oup. Izšla sta učbenika L' A. B. C. du Ski (Jean Franco) in La pratique de l'alpinisme et du Ski (Berger - Levrault) in več plezalnih vodnikov. Punta di Frida (2785 m) je eden od slavnih dolomitskih vrhov, nedaleč od Male Zinne. Med alpinisti je znana predvsem po direttissimi, ki jo je s Fabjanom speljal Cnmici preko južne stene. Lani sta jo ponovila Kuri Laurenčič in Gert Ricgler, oba iz Avstrije. Eiger in njegova 2000 m visoka stena sta lani po smrtni nesreči Uli Wyssa in Karla Gonde spet pritegnila pozornost. Pomembni so novi posnetki Seppa Jöchlerja in Landecka, ki je steno plezal leta 1952 z Buhlom, priobčil pa jih je »Berge und Heimat« v decembrski številki 1953. Kažejo nam nove aspekte v Hintcrstoisser-jevi prečniei in »prečnici bogov«. Uli Wyss in Gonda sta se dva dni borila z neurjem in izstopila iz stene na greben Mitteleggi tik pod vrhom. Ker pa je bil ves v svežih opasteh, sta ponovno prečila v vršni bok severne stene, kjer ju je 30 m pod vrhom vzel plaz in ju potegnil prav do podnožja stene. Uli Wyss je bil prvorazredni švicarski alpinist, ki je ponovil skoraj vse najtežje smeri v Vzhodnih in Zapadnih Alpah (Piz Badile, Grandes Jorasses, Civetta, Zinne, Karwendel, Wetterstein, Grand Pic de la Meije itd.). Bil je edini Švicar, ki se je spustil v najtežje stene Vzhodnih Alp. Bil je član Alpin, smučarskega kluba v Zürichu in Alpskega kluba Gorski duh (Berggeist) v Münchenu. Ena od najstarejših koč v Alpah jc golovo Hofmannova koča pod Grossglocknerjem, ki ji je izbral mesto nadvojvoda Johann leta 1833 na levem bregu Pastcrze. Koča je začela kmalu propadati. Leta 1859, 11 lel po nadvojvodovi smrti, sta jo začela obnavljati monakovski študent Hofmann in praški trgovec Stiidl. Leta 1870 je tu že stalo solidno gorsko zavetišče. Ur. Hcrriigkoffcr je spet kamen spotike in sicer zaradi letošnje ekspedicije v Karakorum. Očitajo mu, da nima takta in tovariškega čuta, ker 534 je po časnikih objavljal, da vztraja pri svojem načrtu za K 2, čeprav so se letos tja namenili Amerikanci in Italijani, ki imajo zaradi dosedanjih poizkusov v tem predelu večjo pravico kot Nemci. Zamerijo mu tudi, ker je preglasno oznanil svojo ekspe-dicijo in tako rekoč skočil v hrbet Rebitschu, ki je pripravljal načrt že od leta 1952. Rebltsch je takoj umaknil K 2, ko je zvedel za ameriško in italijansko ekspedicijo. Pravdo proti dr. Herrligkofferju vodi znani planinski publicist dr. F. Grassier. Ing. Erwin Schneider se je priključil Rebitschu, čeprav ga je dr. Herrligkoffer snubil. Glavni cilj Rebitscheve ekspedicije je Gasherbrun II (8035 m). Izhodišče je Gilgit, od koder drži pot preko Čamongarja in Sigar Juno k glavnemu taborišču v višini 5300 m. Vrhovi okoli Gilgita so še Rakapoši (7790 m), Haramoš (7335 m), Diran (7178 m), Skyang Kangri (7544 m), Ga-šerbrun VI (7190 m). Ekspedicijski stroški so bili preračunani na 100 000 nemških mark. Marmolata se je s Soldino smerjo v jugozapadni smeri dolgo časa ponašala kol z najtežjo smerjo v Dolomitih. 4. in 5. oktobra 1953 jo je prvič zmagal solist Cesare Maestri iz Trsta, vreden naslednik velikega Co-micija. S seboj je imel 30 klinov, nekaj vponk in dve stremeni. Ob 7. zjutraj je vstopil v steno in prišel še isti dan na 150 m pod vrh. Ponoči se je vreme spremenilo, temperatura je padla na 4° C, stena se je pre-vlekla s požledom, vendar je Maestri ob 10. uri dopoldne stopil na vrh. Maestri je 22 let star in že uživa kot .solist mednarodni sloves. Sam je ponovil Sollederjevo smer v Civetti (sev. zap. stena), Delassijevo na Ornz-zon di Brenta in Comicijevo na Salame (skupina Langkofel). Soldina smer je bila doslej ponovljena osemkrat, Buhl in Rainer sta jo zmogla pozimi. Perujski Andi sleherno leto privabljajo nove srečne raziskovalce. V zimi 1953/54 je prišel v Cordillero Blanco tudi prof. Kinzl in namerava ostati eno celo leto. Njegovo bazno bivališče sta mesti Lima in Cerro Pasco, najvišje mesto na zemlji (4300 m). Namen je proučevanje andskih pragozdov, meteoroloških in hidrografskih razmer. Prof. Kinzla mika tudi kolonija Po- zuzo, ki so jo leta 1857 ustanovili Tirolci in Porenci, dalje kolonija Oxa-pampa in Villarica. Wastl Marlner je dal ekspedicijl alpinistično skupino, dr. Hoffman pa se je s prof. Kinzlom specializiral na ledenike v Beli Cor-dilleri. Hermann Buhl je začel pisati spomine in sicer za založbo Nymphen-burger v Miinchenu. Prvi zvezek namerava posvetiti svojim velikim storitvam v Alpah. V drugem zvezku bo obravnaval svoj famozni samotni vzpon na Nanga Parbat. Kuno Rainer, Bulilov partner v Alpah in ud ekspedicije na Nanga Parbat, doma iz Innsbrucks, je v Zillerlalskih Alpah (Hohe Wand) padel 40 m globoko in se težko poškodoval, Tovariši v navezi, znani Sepp Jöchler, Ernst Senn in Knoll so ga še isti dan spravili iz stene v bolnišnico. Hoteli so prečiti greben Kraxentragen —Hohe Wand-Alpein er Scharte--Fus-stein Olperer in baje trenirali za Herrligkofferjevo ekspedicijo na Hid-denpeak v Karakorumu, vsi razen Knolla. Do nesreče je prišlo pri spustu z vrvjo, ker se je odtrgal le pri-mrznjeni blok. Rainer se je kmalu izlizal. Heini Harrer se je lani oženil, na poročno potovanje pa je šel v Ameriko, kamor ga je povabila knjigarna, ki mu je založila angleški prevod njegove knjige »Sedem let v Tibetu«. Najvišje pokopališče zares planinskega značaja bo pač tisto na andskem vulkanu Llulailluco (6000 m), kjer so indijanska plemena pokopavala svoje kralje, da bi bili po smili čim bližje soncu. V bližini teh grobov je nemška ckspcdieija našla deblo — u najbližji gozd je 150 km daleč. Mesto München je eno izmed ulic v četrti Moosach imenovalo Nanga Parhat-Strasse. Največja žičnica, v Evropi vozi iz Tauplitza na planino Tauplitz v Salz-kammergutu, je 4000 m dolga, Ima 730 m višinske razlike, 47 podpornih stebrov, 370 sedežev in posebne nosilce za smuči. Zgrajena letos! Avstrija leto za letom gradi nove in nove žičnice, prav tako je tudi na Bavarskem, čeprav tam Društvo za varstvo prirode bije ogorčen boj proti tehni-zaciji bavarskih gora. Plazovi so v pretekU zimi spet grdo gospodarili v Avstriji, Švici in na \ 535 Bavarskem. Najbolj prizadet je bil Vorarlberg, kjer so razglasili narodno žalost. Do 15. januarja 1954 je bilo v Avstriji in Švici 137 človeških žrtev. Prvo pomoč so nudili ameriški in švicarski helikopterji (ameriški vojaški smučarski oddelki imajo reševalne helikopter je v stalni rabi!) Dr. Herbert Tirhy je bil lani več mesecev v Zahodnem Nepalu. Obral je tri šesttisočake, med drugimi Kaag Demur, in tri pettisočake, preštudiral pa je dohode k različnim sedem-tisočakom. Tenzing- Norkay je postal častni meščan mesta Chamonixa. ÖTK (österreichischer Touristenklub) je na eni svojih skupščin sklenil, da se bo pogodil z ÖAV (österreichischer Alpenverein). Na lanski skupščini 7. dec 1853 pa je bila združitev z ÜAV odklonjena, predlagalo se je le sodelovanje. Vendar se ÖTK Salzburg in Windischgarsten nista pokoravala in sta stopila v ÖAK. V italijanskih Alpah se je v letu 1953 smrtno ponesrečilo 90 oseb, v letu 1952 pa 65. Dr. Kugyju v spomin je v Berg-kameradu napisal za 10-lctnico smrti (umrl je 5. II. 1944 v Trstu) topel članek Erwin Spindler. Posebno poudarja njegovo delo za Julijske Alpe, njegovo ljubezen do Ovčje vasi (ki ji ve seveda samo za nemško in laško ime) in njegovo širokogrudnost. O njegovem slovenskem poreklu seveda niti besede. Takoj za njim priobča ing. Glinig vzpon na Poliški Špik preko polic, ki jih je dr. Kugy imenoval »Walhalla - police«. V isti številki je priobeena tudi fotografija s Kugyje-vim spomenikom v Trenti, ki jo je odlično posnel J. Cop in je izšla kot priloga tudi v našem listu. Pravda zaradi Nanga Parbata še vedno teče. Na sodišču je za sedaj zmagal Hans Ertl, vendar je advokat, dr. Herrligkofferja vložil priziv in stvar bo šla na višje sodišče. Buhl pa je medtem dobil športno odlikovanje mesta Innsbrucka, prvovrstno uro in lep umetniški gorski pejsaž. Obenem so odlikovali tudi Kainerja z uro in s košaro poslastic za rekonvalcscenco. Športni novinarji pa so Buhla izvolili za najboljšega športnika v letu 1953, takoj za njim pa Moltererja in Bradla. Dr. Grassier pa medtem vztraja pri svojih prvotnih trditvah, ko ocenjuje Herrligkofferjevo knjigo o Nanga Par-balu, češ da to ne more biti »avtentično« poročilo o ekspediciji in da igra njegov »jaz« v poročilu preveliko vlogo. Očita mu celo neroden jezik in intcrpunkcijo. Kljub temu pravi, da je imel namen združiti željo po miru v nemških alpinističnih vrstah z dolžnostjo objektivnega kritika. Skratka, Nanga Parbat še vedno čudno odmeva. Hans Ertl je v svojem raziskovalnem delu neugnan. Z, Buhlom in Frauenbergerjem se je letos namenil v Sikkim Himalajo, pa mu indijska vlada ni dovolila. Zato se je napotil z istima spremljevalcema v Bolivijo, kjer je delal že več let. Z dr. Herrlig-Kofferjem str, se pred višjim sodiščem končno pobotala, ne pa še v denarnih zadevah. Ertl je namreč prejel za celotno filmanje 2500 DM, s katerimi je živela njegova družina. Tudi to jc pred sodiščem. Gluiknerska cesta je hila v 1. 1953 odprta 218 dni in je promet za 30 % presegel leto 1952. V 128 000 vozilih se je peljalo po njej 538 000 turistov. H % od teh je bilo iz inozemstva. V načrtu imajo vrsto novih prostorov za parkiranje. Avstrijska gorska reševalna služba (BRD) s sodelovanjem ÖAV resno premišljuje o ustanovitvi reševalne letalske službe (österreichische Bergret-tungsflugwacht). Sedež bi naj bil na Dunaju, padalska šola v Gradcu, postaje pa v Innsbrucku, Salzburgu, Celovcu in Gradcu. V akcijo bi stopila ob velikih plazovih, povodnjih in pri gorskih nesrečah. Začetek naj bi tvorili štirje helikopterji in dva lahka aviona. Heinrich Klier je znano ime avstrijskega planinskega slovstva. Po poklicu je prolesor, dr. phil., obenem pa zelo viden alpinist; leta 1953 se je udeležil ekspedicije v Ande, v Belo Cordillcro (Huavhuash). Poleg tega, da je avtor mnogih vodnikov za Karwendel, Stubaiskc, ötztalske in Ziller-talske Alpe, jc stalni dopisnik nemških in avstrijskih planinskih glasil ter švicarske revije. Napisal je tudi dve drami, leta 1952 pa nagrajeni roman iz bojev s partizani — med vojno je bil namreč pri gebirgsjägrih v Italiji in Jugoslaviji. Rojen je leta 192(3. 536 v trenti, v ozadju razor in planja JAKA OOP r Predajte se športu in užitkom, ki vam jif) nudi lepa priroda! Na opreznost nikar ne pozabite — riziko pa predajte zavarovanju/ Zoper nezgode, za primer smrti in doživetja zavaruje: DRŽAVNI ZAVAROVALNI j ZAVOD Direkcija za LR Slovenijo V LJUBLJANI • Telefon 39-121 öäifSkiS^ J Grosistično trgovsko podjetje z barvami in laki »MAVRICA« LJUBLJANA, Resljeva c. 1 Telefonski Številki 21-256 In 2I-4B8 r Priporoč a V w r SKLADIŠČE-ENGROS LJUBLJANA, TITOVA CESTA ŠT. 33 (Jarno skladišča), telofon It. 32-561 SKLADIŠČE-ENGROS RIJEKA, ALDO COLONELLO ŠT. 6 Telefon it. 33-07 ,[)» dosedanjo naklonjenost se psem cenjenim odjemalcem zahvaljujemo in se 3a hodoco priporočamo l v nakup vse vrste premaznega materiala, kot laneni firnei, oljnate barvo in lake, vse vrste čopičev in ves v to stroko spadajoči material po najnižjih grosisHčnih cenah v svojih skladiščih, in sicer: tiekUokoviM tovarna elektrokovinskih izdelkov MARIBOR -TEZNO Telefoni: 23-34, 30-60 — Brzojavl: Elko Maribor asinhrone tro- in enofazne elektromotorje do jakosti 1,5 KW, specialne elektromotorje za šivalne stroje, vodne in oljne črpalke, ventilatorje spojni material za elektrovode in koncentrični material za transformatorske postaje vse vrste svetilk za navadno in fluorescentno razsvetljavo ZaUt&vafie- naše pc&üzi/ode t/ useU stcakai/niU tctywinaU! Vodovodna št. 30 MARIBORSKA LIVARNA IN TVORNICA KOVINSKIH IZDELKOV MARIBOR, Ulica Heroja Jevliča 11 Poštni p. žt. SO doici kvaliteti. Ut nieldk UMtk Veleblagovnica TltMsma. £jubljat\a. JE OBČUTNO ZNIŽALA CENE iesotski m aimki konfekciji ter prodaja: ženske prehodne plašče. . od din 9.300 dalje „ dežne plašče . . . ii m 7.300 i, športne plašče . . po ■i 10.500 „ zimske plašče . . od M 6.500 moške obleke iz fresko blaga M n 7.000 i« i, .. kamgarna . fl M 9.300 i. dežne plašče . . . It 99 6.000 Hubertus plašče . . II II 7.950 „ usnjene plašče . . II II 27.000 „ zimske suknje . . >1 II 9.500 Cenjene kupce obveščamo, da so se z izvedeno reorganizacijo naše prodajalne „PRI TROMOSTOVJU" in „POHIŠTVO" osamosvojilo, naše podjetja pa še nadalje posluje PRED POŠTO iiuisMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiv v palači bivši "RATA