ultravijoličnim filtrom in s stranskimi varovali, ki preprečujejo, da bi močno sonce prišlo do oči s strani. Kot smo v Planinskem vestniku že nekajkrat zapisali, naj pri tem izdatku ne bi pretirano varčevali — in naj bi po možnosti vzeii s seboj na pot še rezervna očala. Seveda v opremi ne bi smela manjkati baterijska svetilka, najbolje alpinistična ali jamarska, ki se jo pritrdi na čelo, da so roke proste. Pomisliti je treba tudi na mažo za čevlje in kremo za obraz in roke, saj bi sicer lahko dobili po obrazu opekline in razpokane roke. Posebno moramo biti med potjo pozorni na nos in na ustnice; oboje je treba ustrezno zavarovati pred soncem in vetrom. Praktično je imeti na vrhu nahrbtnika kos armafleksa ali celo nekakšen sedež, velik 30 X40 centimetrov, iz lahkega poroznega materiala in z atu folijo na eni strani, da lahko med potjo sšdemo, ne da bi imeli mokro zadnjico ali da bi si ne prehladili ledvic. Naposled seveda ne bi smeli pozabiti vzeti s seboj priročne lekarne, kakršno sicer jemljemo s seboj v gore
ZLATA VREDNI NASVETI	__
Kar zadeva obleko na takšni turi, naj bi bila podobna tisti, ki jo vzamemo s seboj v visokogorje. Vsekakor ne bi smeli pozabiti vzeti s seboj rezervnega perila. Malo prostora zavzame naglavni trak, ki deloma nadomešča kapo, kadar je lepo, vendar hladno vreme.
Prehrana med takšno potjo je podobna prehrani med turo po visokogorju. Dodatno je treba vedeti, da je treba tudi pozimi piti, čeprav človek ni pretirano žejen, kajti izguba tekočine s potenjem je precejšnja, zaradi mraza pa človek ne čuti potrebe
po pitju. Vsak dan je vsekakor treba popiti tri litre do pet litrov tekočine, v visokogorju pa nemara še več. Pomembno je opazovati svoj urin, ki ne sme biti prete-men. Priporočiti je mogoče najrazličnejše rastlinske čaje, ki jih je mogoče kupiti pri nas in v bližnji tujini, odlična sprememba pa je skodelica kakava, ki ga je mogoče pripraviti iz vode, mleka v prahu in čokolade v prahu ali kakava. Izogibati se je treba vsakršnega alkohola, ki širi kapilare, posledica tega pa je močnejša prekrvavitev. Tako ima človek začasno občutek, da mu je toplo, vendar se ohlaja. Takšen zapeljiv občutek toplote pa je lahko karseda nevaren. Prav tako se je treba izogibati zelo sladkih jedi in pijač in grozdnega sladkorja. Povečano dovajanje »čistih ogljikovih hidratov« pripelje do nasprotne reakcije v telesu.
Vsa ta oprema, ki jo priporočajo poznavalci, pa še vedno ni čisto vse, kar naj bi vzeli s seboj na dolgo, večdnevno zimsko turo s smučmi po zasneženi pokrajini. Tisti, ki se bo odpravil na takšno pot, bi že moral imeti vsaj nekakšne izkušnje z daljšimi potovanji v drugih letnih časih, sicer naj se ne bi podal na takšno pot sam, ampak v družbi z izkušenejšim ko-iegom. Koristno se je takšnega podviga lotiti najprej na primer za dva dni po pokrajini, ki jo človek vsaj deloma pozna, tako da se lahko v sil: zateče v najbližjo vas. Na taki poti popotnik tudi spozna, kako pripravljen je šel v pustolovščino in na kaj je pozabil pred odhodom na pot. Daljše potovanje v neznano zimsko pokrajino bo tako zares dobro pripravljeno in bo majhna možnost, da bi popotnik tvegal več, kot je še varno.
SMUČATI SE JE MOGOČE TAKO IN TUDI ČISTO DRUGAČE
SPROŠČENOST NA ZASNEŽENIH POLJANAH
Smučanje, kakršno je pred desetletji pač že bilo, se je najprej začelo razvijati v planinski organizaciji; kdor se je namreč včasih hotel smučati, je moral s smučmi na ramah najprej priti na vrh pobočja, od koder se je šele — za nagrado za trud — začel užitek spusta ali smuka. Toda ko ljudje pozimi niso več hodili v hribe predvsem zaradi planinskih užitkov, ampak skoraj izključno zaradi smučanja, se je smučanje ločilo od planinstva, pozneje pa še razdelilo na smučarske panoge od smučarskega teka prek alpskih panog do smučarskih skokov in poletov, V planinskih vrstah so zdaj pravzaprav ostali le še turni in alpinistični smučarji, tako za ene kot za druge pa so smučI le priprava, s katero se lahko pozimi gibljejo v gorskem svetu. Gre torej za gorništvo s po-
močjo smuči in manj za smučanje po gorskem svetu.
Najstarejše in še najbolj množično »alternativno« smučanje je turno smučanje. Ponekod, predvsem na najbolj znanih turno-smučarskih predelih, je ob lepih aprilskih in majskih dneh in koncih tednov že toliko smučarjev, da so ekstremni varstveniki okolja zaradi tega že karseda zaskrbljeni (medtem ko zmernejši varstveniki gorskega sveta menijo, da nad gozdno mejo smučarji v gorah v glavnem ne delajo nikakršne škode).
NOVE OBLIKE SMUČANJA
Modernejši načini smučanja v gorah nasprotno zbujajo skrb. V nekaterih alpskih deželah in državah so že prepovedali he~
PLANINSKI VESTNI K
72
likoptersko smučanje, ko helikopter odnese smučarja na goro, od koder se potem spusti v dolino. Takšno smučanje je škodljivo predvsem zaradi hrupa. Ko bo sprejeta alpska konvencija, bo takšno smučanje povsod v Alpah prepovedano. Do sredine tega stoletja je bilo število smučarjev po svetu razmeroma majhno. Od šestdesetih let dalje pa so se ljudje vse bolj tudi pozimi vračali k naravi, tudi s smučmi na nogah. Tudi pod vplivom medijev so se vse več začeli navduševati nad smučanjem vseh vrst Tako so se razvile številne oblike smučanja, od katerih so nekatere zdaj še komajda znane. Med temi naj omenimo le skibob, smuk na velikih strminah, hellski in njegove prednike, ko smučarja prinesejo in pripeljejo na hrib mehanska prometna sredstva od motornih sani do helikopterja, alpinistično smučanje, ki je slejkoprej ostalo zelo ekskluzivno, smučarsko akrobatiko, ki jo imenujemo tudi »free style« in ki ima kot tekmovalna panoga tri kategorije smučanja, in najhitrejše možno smučanje na kilometrski razdalji z letečim startom. Smučarji so zadnje čase hoteli vse več prostosti na zasneženih poljanah in strminah. »Tradicionalisti-t so se tako umaknili v visokogorje in sredogorje, kamor pozimi tako rekoč nihče ne zahaja, drugi so si omislili — na primer monoski. To nI nikakršna Igrača za na sneg, ampak športni pripomoček, nad katerim so nekateri celo še bolj navdušeni kot nad smučmi.
ROJSTVO MONOSKUA
Do sredine sedemdesetih let so bili smučarji na eni smučki redkost. Na pet do deset centimetrov visoko deščico so pritrditi vezi, vse skupaj pa montirali na čisto navadno smučko normalne dolžine in širine. Kdor se je hotel tako smučati, je moral prej dobro obvladati »normalno« smučanje, saj je bilo smučanje na eni smučki povezano z večjimi težavami. Leta 1976 pa je Američan Hyke Doyle, ki je izpopolnil surfanje na vodi in je bil nasploh raziskovalen duh, izdelal prvi pravi monoski. Površina tega športnega pripomočka je trikrat tako velika kot površina normalne smučke in gre torej za veliko in široko desko. Nanjo je bilo treba pritrditi obe nogi — pa je šlo, in to še kako! To je bilo rojstvo nove prostosti, neprisiljene iahkosti. Da pa bi bil ta cilj v popolnosti in v celoti dosežen, je moralo preteč) še nekaj let, ko so opravili še marsikatero izboljšavo na tej napravi. Tako se je rodil nov šport, čigar možnosti dopolnjujejo tiste, ki jih ponuja normalno smučanje. 2 obema nogama v istem »čevlju« je tako nastala nova oblika drsenja po snegu.
Čas navajanja !n učenja je hitro minil — in že so nastali filmi in srhljivi posnetki,
aH® -Sllililiiwi
B. ,. 'Sslli .


P
HbH
H
¡P
18»
r...
::■ ■■>..:x ■ ste;:;-vfv, svm
Takole je mogoče drseti z monoskijem
ki prikazujejo drzne rronosmučarje. S tem se je začel močan vpliv na smučarje, ki so se začeti seliti z dveh smuči na eno s6mo. Toda že od začetka so monosmu-čanje posebno cenili tam, kjer je ob padcu smufi;ar utrpel najmanjšo škodo ali poškodbo: na pršiču. Vedeti je treba, da smučar na eni smučki kar težko vstane, ko pade, manj izkušen pa pade hitreje na eni kot na dveh smučeh. Ob vsem tem je treba vedeti še to, da je smučanje z eno smučko po deviških belih prostranstvih izreden užitek, vendar je treba paziti, da smučar ne bi z mono-skljem »prereza!« pobočja in sprožil snežnega plazu, kar se z monoskijem zgodi hitreje kot z navadnimi turnimi smučmi.
DOBRE IN SLABE STRANI
Po prvih doma izdelanih monoskijih so tovarnarji vzeli stvar v svoje roke in poiskali pravi material za takšne smuči. Zdaj si svetovni trg tega Izdelka deli v glavnem deset konstruktorjev, od katerih je večina tovarnarjev smuči. Kljub vsemu pa je pri proizvodnji monosklja še vedno več problemov. od katerih je najpomembnejši vez, ki jo vseskozi izboljšujejo. Prav tako izboljšujejo smučko, da bi bilo z njo laže voziti zavoje. Zdaj ponujajo tovarnarji tudi različne dolžine za otroke in odrasle. Prav tako izdelujejo posebne palice za monoski, ki so 10 do 15 centimetrov daljše od navadnih smučarskih palic. Ob tem je treba povedati kakšno besedo o drži smučarja na takšni smučki, ki je pokončnejša kot pri navadnem smučanju.
PLANINSKI VESTNIKHHMMBMMMV
Ali nosijo ti smučarji glavo tako pokonci zato, da bi natančno preiskali nova obzorja? Takšna drža hkrati prispeva k popolnejši sprostitvi: razširjene roke delujejo kot prečka, ki jo je mogoče dobro izkoristiti in s tem obdržati pravo ravnotežje.
Na urejenih smučiščih in na grbinah zahteva monoskl večji občutek za ravnotežje in večjo spretnost kot na pršiču. Vendar so zdaj že takšni smučarji na eni smučki, ki se smučajo vsepovsod in celo na zelo velikih strminah. Velika prednost monoskija je na spihanem snegu in v zametih, na mokrem in gnilem snegu. Tam pride smučar mnogo bolje preko z mo-noskijem kot z navadnimi smučmi in pri tem potrebuje manj moči, ko drsi čez to s tekočimi, gracioznimi zavoji. Na monoskiju sta obe »skupaj zvezani« nogi zeto solidna celota. To med drugim dokazuje podatek, da je zdaj sorazmerno manj takih in drugačnih nesreč na monoskiju kot na navadnih smučeh. Seveda pa obstajajo tudi težave: zdaj je za monoski sovražnik številka ena zaledenela strmina, prav tako pa se je z monoskijem vsaj prve dni takšnega smučanja težko pripeljati z žičnico na vrh smučišča (kjer je to seveda dovoljeno).
KJE SO MEJE ZMOŽNOSTI?
Kdor se hoče s svojim monoskijem smučati po deviški gorski pokrajini, si mora pač naložiti svojo napravo na hrbet in ure
dolgo korakati v hrib peš — ali pa si pripeti na noge turne smuči s psi in se tako povzpeti na goro. V resnici je ponekod že mogoče videti smučarje, ki imajo gor gredé na nogah turne smuči, nazaj grede pa monoski na nogah in turne smuči privezane na nahrbtniku. Kdor ima rad spremembe tudi na snegu, se mora za to pač potruditi, čeprav moramo priznati, da prav prijetna takšna nošnja ni. V začetku leta 1980 so se nekateri vneti monoskijašl smučali z monoskijem z več visokih vrhov Južne Amerike, leta 1984 pa prek južne stene Grandes Jorasses. Od takrat so se smučali z monoskijem tudi po ozebnikih, strmih več kot 50 stopinj. Hitrostni rekord na monoskiju na razdalji enega kilometra z letečim startom je dosegel Bruno Gouvy aprila 19Ë4, in sicer 177 kilometrov na uro. Tako hitro se večina ljudi še ni nikoli peljala niti z avtomobilom. Vedeti pa je treba, da tudi ta športni pripomoček izpopolnjujejo in da to najverjetneje še ni največja hitrost, ki jo bo kdo dosegel z monoskijem. Orodje bo še večjo hitrost prav gotovo zdržalo. Ali pa jo bo človek? Prostost, na katero se nekateri sklicujejo, ko izumljajo nove in nove načine gibanja v naravi, včasih vendarle zavije na nekoliko stransko pot. Tako so na primer izdelali nekaj moncskijev, na katerih se lahko smučata po dva človeka hkrati, obstaja pa tudi 3,40 metra dolg monoski za pet oseb. Prebrali smo, da je bil že pogosto uspešno v uporabi.
ALPINIZEM V SOŠKI DOLINI
OBUJANJE ZGODOVINE OB DESETLETNICI
EDO KOZOROG
Decembra lani je minilo deset let, ko je več kot trideset alpinistov iz vse Zgornje Soške doline {PD Bovec, Kobarid, Pod-brdo in Tolmin) ustanovilo svoj skupen alpinistični odsek s sedežem pri PD Tolmin. Tako je nastal eden od redkih alpinističnih odsekov, ki ima svojo teritorialnost (Soška dolina), pa tudi najbogatejšo gor-niško tradicijo, saj pod zgodovino Soškega alpinizma lahko smatramo vso gorniško dejavnost domačinov v tej dolini. Zgodovino alpinizma v Alpah navadno delimo v štiri zgodovinska obdobja (prirejeno po Bergu 1985, str. 254).
1.	Predalpinlzem zajema obdobje prvih obiskov gora, navadno domačinov zaradi več ali manj eksistenčnih vzrokov (lov, paša). V Zahodnih Alpah se to obdobje konča nekako z osvojitvijo Mt. Blanca, pri nas pa je bila taka prelomnica osvojitev Triglava (leta 1778).
2.	Zgodnje obdobje alpinizma traja nekako od prve osvojitve Triglava pa vse do
prve oblike organiziranosti alpinizma pri nas. Na Slovenskem je bilo to leta 1921 z ustanovitvijo turističnega kluba Skala. 3 Klasični alpinizem traja od prve organiziranosti pa do prvih modernih dosežkov. Na Slovenskem so bili taki že kmalu po vojni, večja prelomnica pa je bila 1. JAHO na Trlsul leta 1960. 4. Moderni alpinizem traja seveda še danes, zajema pa vse sodobne tokove alpinizma, odpravarstva, plezanje po zalede-nellh slapovih, premagovanje najbolj gladkih in previsnih delov sten, zahtevne solo vzpone, športno plezanje, smučanje po smereh in še kaj.
PREDALPINIZEM
Zibelka gorništva v Soški dolini je prav gotovo dolina Trente. V Trenti so bile v 18. stoletju opuščene fužine. Večji del bivših rudarjev je vseeno ostal v Trenti in se naturaliziral. Vendar je bilo tu Življenje težko, preživljali 73