252	Upodabljajoča umetnost.

lJpodabl|a|oča umetnost
»Slovenija se klanja Ljubljani«, alegorijska slika gospodične Ivane Kobilce.
Vladika J. Juri Strossmayr, znani slovanski rodoljub in mecen, je že večkrat dokazal, da se zanima ne samo za napredek svojega lastnega naroda, ampak da gori njegovo srce za vse Slovane sploh, zlasti tudi za nas Slovence.
Pred kratkim se nas je zopet spomnil in nam pokazal svojo naklonjenost s tem, da je podaril večjo vsoto za izvršitev slike, ki naj bi krasila ljubljansko »mestno dvorano«.
Izvršitev seje poverila znani slovenski slikarici gospodični Ivani Kobilci. Bilo je to jako umestno, kajti gospodična Ivana. Kobilca je skoro edina med slovenskimi umetniki-slikarji, ki je vrhunec svoje umetnosti že dosegla. Vsi drugi slikarji, rojeni na slovenskih tleh, se svojemu cilju šele bližajo, še iščejo in tavajo v bodočnost. Gospodična Ivana Kobilca je dovršena umetnica, ki je ljubljanskemu občinstvu že večkrat nudila priliko, občudovati proizvode ^^^mjh umetnosti; toda — razen onih dveh na prvi slovenski razstavi izloženih večjih podob (»Pleskarice« in v »V zelenju«) je pokazala doslej le manjše kompozicije in portrete. Zdaj pa je imela priliko dokazati, da je zmožna izvršiti vsako, kakršnokoli ji dano nalogo. In res — ta podoba priča, da imajo tudi Slovenci umetnike, ki so sposobni, proizvajati največje kompozicije, ki se lahko merijo s sličnimi proizvodi tuje umetnosti. Zato je ljubljansko mesto to sliko z veseljem sprejelo in kritika ljubljanskih Usto v je navdušeno izrekla svoje priznanje.
Moje misli pa se ne strinjajo popolnoma s to kritiko, in rad bi tudi jaz podal občinstvu vtiske, katere sem dobil pri motrenj-u te slike.
Kakor ima vsaka stvar na svetu svoje namene, istotako jih ima tudi umetnost sploh in posamezni proizvodi umetnosti. Kakim namenom pa naj služi slika: »Slovenija se klanja Ljubljani«? V prvi vrsti ji je krasiti ljubljansko mestno dvorano, torej mora kazati odločno svoj dekorativni značaj. Dalje je njen smoter: navdušeno slaviti mesto Ljubljano kot kulturno središče slovenske zemlje, predočevati občinstvu Ljubljano kot kraljico, kateri se klanja vsa Slovenija. Torej — čista alegorija! Drugih namenov ta slika nima. Vendar je pri takih podobah vpoštevati še nekaj jako važnega, kar je že marsikaterega obzirnega umetnika za vedno umorilo: slika mora ustrezati zahtevam naročnika, mora ugajati množici. To sicer ni namen umetnosti in ni nikdar bilo, a je važen pogoj, kateremu se mora dotičnik, ki je naročilo sprejel, ukloniti. Gospodična Ivana Kobilca ima dovolj okusa in gotovo tudi dovolj izkušenj v uporabi umetnosti, da ji to menda ni delalo preveč težkoč, kajti kritike kažejo, da se je spretno izognila vsemu, kar bi moglo vznemirjati miroljubne živce občinstva; pravih namenov pa s sliko ni dosegla. Kakor že omenjeno, je tej sUki namen, krasiti mestno dvorano, slika je torej dekorativna in se mora harmonično strinjati z dvorano. Dvorana je zgrajena nekako v renezančnem slogu: nje stene so svetlorumenkasto pobarvane, lesena oprava je svetlorjava; kontrasti teh tonov so jako nežni in barve imajo splošno gorek značaj — zato deluje dvorana —
Med revijami.	253
mirno. Na sliki gdč. Ivane Kobilce pa prevladujejo bolj mrzle, težke barve; kontrasti med senco in svetlobo so nekoliko premočni v tonu kakor tudi v barvah; zato napravlja ta podoba nekako težak in neniiren vtisk.
Alegorija! Alegorija se je najbolj gojila za časa propadajoče umetnosti. Bila je posledek propada človeškega duha. Ko se je bilo človeško telo prena-sitilo nenaravnih, plitvih užitkov, je oslabel človeški duh tako, da se hi mogel poglabljati v skrivnosti narave, da ni mogel uživati naravnega življenja. Polenil se je, poplitvil in zato je imel zmisel le še za lahke in plitve proizvode umetnosti. Plitva fantazija in rafiniran okus sta morala nadomestiti silo človeškega čuta in duha. In kakor je vsebina alegorije znak »lahke umetnosti«, tako se strinja ž njo tudi zunanja oblika podobe. Tehnika je lahka, kompozicija teatralna, prazna duha in naravnega čuta, toda polna rafinirane elegance.
Ti časi umetniškega delovanja so za nas minili. Alegorija se je preživela, legla je k počitku. Zasijalo je solnce z divjo močjo in vzbudilo zaspano dušo človeštva v novo življenje. In vendar se človeštvo noče še popolnoma vzdramiti, obupno se drži starih, ukoreninjenih navad in šeg in v spominu živi napol še v tistih srečnih, lepih časih, ki so za nas že davno minili! Le tako je umevno, da si želi nazaj tudi tisto umetnost, ki je za nas mrtva. —
Človeku pa, ki ne čuti historično, ampak živi s telesom in duhom v sedanjosti, je težko nazaj korakati v tisto lahkomiselno preteklost, ki nima nikakršne podobnosti s sedanjostjo; težko mu je zatajevati svoje hrepenenje po spoznanju. In te težave berem jaz iz slike gospodične Ivane Kobilce. Kompoziciji primanjkuje tiste lahkote v proizvajanju, ki je značilna za alegorijsko podobo, tehnika v slikanju pa je razmučena. To skoraj že ni več alegorijska slika. Ljudje, klanjajoči se Ljubljani, niso reprezentanti raznih stanov: pred menoj stoje osebe — gospodične in gospodje, večinoma v kmečkih kostumih, in se klanjajo neki drugi, na kamenitem prestolu sedeči gospodični. Še eno napako ima slika, katere pa ni zakrivila gospodična Ivana Kobilca: dimenzije slike so za dekoracijo mestne dvorane premajhne.
To so moje misli; sploh je vse, kar sem tu napisal, le moje subjektivno mnenje in nikakor ne kaka kritika. Naj bi imel istotako vsak drug gledalec svoje naziranje, potem bi ne bilo treba nikdar več ne kritik, ne dolgočasnih fraz! — Umetniki imajo včasi nazore, ki drugim ljudem morda niso umevni. No, tudi jaz sem umetnik — čeprav še nezrel. Zato mislim, da te moje besede nikakor ne morejo škodovati sliki gospodične Ivane Kobilce; pazljiv čitatelj pa vendar lahko najde tudi v teh vrsticah kako zrnce resnice.
Rihard Jakopič.
Med	—
»Kolo«, književni in naučni list, ki izhaja v Belgradu pod uredništvom Dan. A. Živaljeviča, je v svojem četrtem letošnjem broju iz peresa, slavno znanega švedskega slo vanolj uba Alfreda J ens ena (prim, o njem Aškerčev spis v »Zvonu« 1899, str. 28. si.) prineslo članek »Panslavizam. Nekoliko istoriskih