16
NEKDO  PRIHA JA
Jože   Udovič
V  tihih pogledih barve temnijo, srce je skrčen jesenski list.
Oko večera se oži in oži, prostor napolni vonj tlečih sveč.
Kako trepečeš, ko iščeš ljubeče nevidne črke že temnih imen.
Vse bolj razjeden je glas življenja, hlad lije v svetloibo zadnjih besed.
V  temnem prostoru odpro s€ vrata, razločno zaslišiš mrzli korak.
In veš, kaj prihaja, komu se bliža — roka omahne na hladni kamen, na rosni bršljan.