49771
Izhaja
dvakrat na mesec.
Uredništvo je v Radovljici na Gorenjskem.
Dopisi naj sefrankirajo.
fc'™
Gospodarsko=političen in znanstven list.
Stane
za celo leto 6 K, posamezne številke 24 vin. Upravništvo v Lescah, Gorenjsko.
Naročnino, dopisi, reklamacije itd. se pošiljajo na upravništvo.
Inserati se zaračunajo po dogovoru.

z-cu avuucij w
[ogovoru.	I
*-*----------
Leto I.
V Radovljici, na Vidov dan 1910
Štev. 1.
Slovenci!
Pred Vami leži nov list in ime mu je „Triglav“.
častito ime, kaj ne, ponosen naslov ! Ime najpopularnejše na Slovenskem, veliko in malo izgovarja to ime s spoštovanjem, svetim navdušenjem.
Prsi se ti širijo, srce vzkipeva radosti, ko ti splava pogled na velikana naših gor, na sinji naš Triglav! In ko zreš nanj iz nižave, prošine te zavest kakor da stojiš pred prestolom, raz kateri zre na te — kraljevo Veličanstvo.
Tako mogočen, tajinstveno velik .je naš Triglav, kralj vladar slovenskih gor.
In ne le „kralj-vladar“ gord slovenskih, marveč tudi naroda našega.
Stotisoč let že gleda s svojega prestola doli v nižavo sivi očak in motri v svojem podnožju razvijajoče se — človeško življenje.
Koliko že je videlo narodov njegovo sinje oko!
Kje so ljudstva, ki so živela pod njegovim prestolom pred tisoč in tisoč leti ? Minula, izginola so in on še stoji! Prišla so druga ljudstva, drugo življenje, druge borbe vihrale so ob njegovih nogah in izginola so tudi ta!
In prišel je slovenski rod, zavzel gospodstvo ob Njegovem prestolu. Tisoč let že gospodari naš rod ob vznožju Triglava in s svoje višine gleda očak na življenje in borbe, na veselje in žalost naroda že od njegovega postanka. Nad njegovimi usodami, nad usodami naroda slovenskega čuje mogočni vladar, raduje se nad srečo, tuguje nad žalostjo naroda našega. Ko prešinja njegovo veliko srce nada o srečni, solncni bodočnosti	našega	naroda,	tedaj se mu razjasni tudi ponosen
kraljevi obraz in	solnčna	radost	sije	iz njega; a ko napolnjuje to
kraljevo srce tuga zaradi bridkih usod dragega mu slovenskega ljudstva, tedaj se zavije njegov obraz v oblak temne žalosti in solze pretaka njegovo oko, velike, težke solze. Ali ko z gnevom vidi skrbni naš kralj slovenski, da narod spi in se ne vzdrami k svetovnemu napredku, ko vidi, da se ta mili narod njegov ubija v bratomornem medsebojnem strankarskem boju, med tem ko zviti sovražnik sili preko njegovih mej v domovino slovensko ter se polašča postojanke za postojanko, izpodrivajoč zaslepljeni	rod od	rodnih	tal,	— tedaj pretresa mogočni srd
osrčje Triglava in urnebesni grom nevolje odmeva iz njegovih ust po poljanah slovenskih.
Kajti njegovo pozorno očetovsko oko motri pojave slovenskega življenja širom	domovine.	Raz	svoj visoki prestol gleda do
skrajnih mej tužnega Gorotana, mej, ki ostanejo slovenske, četudi jih je že preplavil ošabni tujec ; — do mej zelenega Stajerja, do tihe Kolpe, sivega Krasa in sinje Adrije — to njegovo oko vidi vse kar se poraja in dogaja v narodu — slabega in dobrega in po tem, kar vidi, ureja svoja čutila — radost, žalost, skrb in svoj srd.
Zakaj smo torej dali svojemu listu kraljevo ime Triglava?
Ko nosi njegovo ime že gostilna slovenska, hotel, društvo, trgovina in razni znaki slovenskega prometa, — ni li bilo torej umestno, da nosi to ime tudi — slovenski list, — list, ki bodi tolmač čutil orjaka Triglava?
Ne da bi s svojim listom nameravali dvigati se nad druge liste slovenske, kakor se dviga Triglav nad druge gore, tega ne nameravamo,
—	dasi skušaj vsebina lista opravičiti njega kraljevi naslov — marveč namen naš tiči globočje.
Komu ni znana krasna bajka o Bogatinovem zakladu notri v Triglavskem pogorju, bajka o „Zlatorogu“ ?
Tudi naš narod slovenski smemo primerjati s — triglavskim pogorjem, tudi v našem narodu je — „Bogatin“, v čegar globočini počivajo še veliki nedvignjeni zakladi.
Preiščimo dušo vsakteremu narodu, preiščimo dušo — človeku! V duši naroda kakor v duši posamičnega človeka so — — kraji, bi rekli, kamor še ni posijalo solnce najvišje resnice, žar izpoznanja o možnem napredku. Kraji so to, nedotaknjeni, neodkriti, neznani. Mnogo je tam bogastva, v teh — „dušnih krajih“, nakupičenega, nagromadenega bajnega bogastva, kakor v Bogatinu, notri v globokem osrčju Triglava.
Nekateri narodi so že po malo in malo jeli razkrivati te neznane
—	„dušne kraje“ — jeli so črpati njih bogastvo, — in glejte, te narode iie štejemo med bogataše!
Ti narodi so po malo že zasledili „Bogatinov zaklad“, drugi ga še iščejo, tavajo v bedi in temi.
Med poslednje štejemo tudi Slovenci, kajti narodu slovenskemu se godi še vedno relativno slabo. Temu pač nismo krivi le sami. marveč krive so razne okolnosti — n. pr. nedostajanje naprednih šol, obrtnih in drugih — okolnosti, preko katerih še nismo dospeli do „zlatega ključa“, ki ga hrani — vratar „Zlatorog“.
Kadar bi dospeli do tega bajnega ključa, takrat bi se nam odprl ne le „Bogatinov“ zaklad, marveč tudi oči bi se nam odprle da bi videli, česar zdaj ne vidimo . . .
In list „Triglav“ si je nadel sveto nalogo, odpirati pot v te neodkrite kraje duše našega n ar n At i n to nalogo hoče izvrševati zvesto, vztrajno.
List „Triglav1 je torej namenjen napredku, pravemu in najvišjemu napredku in izključno le napredku. Ni je panoge modernega napredka na kateremkoli polju, da ne bode zastopana v „Triglavu“.
S politiko se bode list pečal le v toliko, kolikor služi napredku. Pečal se bode v prvi vrsti z narodno-gospodarskimi vprašanji in osobito posvečal pozornost socijalnomu razvoju, — in pečal se bode z vsemi ostalimi panogami napredka in znanosti — — a vse to s svojega stališča, s svoje začrtane poti.
Nadejamo se, da se nas razume in da se nas bode — od številke do številke — bolje razumelo. Nas vodi zavest, da je list kot tak slovenskemu občinstvu odločno potreben ; vodi nas zavest, da je še mnogo, mnogo dela za napredek in prosveto, — velikega dela, za katero je treba — velikih moči.
„Triglav“ ne bode gledal z višine doli na svoje tovariše, pač pa bode stal nad strankami tako visoko, kakor visoko stoji orjak Triglav nad drugimi slovenskimi gorami. Vkljub temu pa se nadejamo pridobiti si simpatije vseh slovenskih strank.
In raz to višino bo list čul nad narodom in njega blagrom, kakor že tisoč let čuva nad njim očak Triglav, v čegar podnožju živi in se razvija . . .
Na tem stališču upamo dobiti v kratkem somišljenikov, sotrudnikov in naročnikov.
List „Triglav“ bode izhajal dvakrat na mesec in stane skupno za celo leto K 6‘—, posamezne številke ^	24 vi n ar j er.
Za čelo „Triglava" smo naročili .	naslovno sliko, ker pa
nam zavod istö še ni izvršil, izide z eno (A.iočih številk.
Uredništvo.
Narodno gospodarstvo.
Naša mlačnost v gospodarskih rečeh in nje
posledice.
„Prej zbudim mrtvega k življenju nego Vas Slovence k uspešnemu gospodarskemu delu.“
Te trpke besede je izgovoril nekoč ugleden avstrijski državnik nasproti neki slovenski deputaciji, ki je na Dunaj prišla prosit — državne podpore za neko javno napravo.
V	teku pogovora in ko se je državnik naslušal moledovanj in lamentacij deputacije, je še pristavil: „Prosite šol, prosite podpor in melijoracij, — vedno le prosite in državna blagajna bi morala biti na stežaj odprta samo da vzdržuje Slovence kakor nedorasle otroke. In kako je pri Vas navada, kadar Vam trka na duri in prosi miloščine zdrav, krepak možak? „Delat pojdi, ti hrust, ne pa beračit in živet od drugih miloščine!“ se zaderete nad njim. In pokažete mu duri ne da bi mu kaj dali. Tako Vam, gospoda moja, jaz danes „pokažem duri“ in ne dam Vam nič, — kajti tudi Vi Slovenci ste oni krepek možak, ki lahko dela, mesto da prosjači državnih podpor in živi o miloščini — drugih!“
In deputacija je odšla z dolgim nosom pa vzela seboj zavest, da ima visoki gospod popolnoma — prav.
V	koliko pa so opravičene ojstre besede omenjega državnika — recimo mu koj minister, — o tem hočemo spregovoriti na tem mestu.
Resnično je, da smo davkoplačevalci tudi mi revni Slovenci in da nas davčno breme žuli huje nego pa bogatega nemškega ali češkega industrijalca, ki kuje v svoji tovarni milijone. Kajti svote gotovega denarja, kijih znosimo v davkarijo, moramo trdo prislužiti z delom svojih rok in te lepe novce bi drugače lako obrnili za izboljšanje svojega bednega obstanka. Marsikateri izmed nas, gredoč v davkarijo, je morda že rekel sam pri sebi: „Za vsaki novčič, ki ga nesem v prodajalno ali gostilno, nekaj dobim, le za te preklicane bankovce in cekine, ki jih znašam v davkarijo, ne dobim niti — pasje fige !“
Naravno bi torej bilo da vsaj neznatni del tega kar znosimo v davkarijo, dobimo zopet povrneno v obliki državnih in drugih podpor za to ali ono javno ali zasebno potrebo.
Ali pa država res ne povrne nič od tega kar znosimo v davkarijo, za naše javnokoristne naprave? O pač! Dogaja se da mnoge davkarije izplačajo več raznih podpor med svoje davkoplačevalce, nego pa prejmejo davkov iz njih rok. Država nam potemtakem torej ne ostane ničesar dolžna in da nam več nego jej damo mi.
Seveda se drži ona pri tem načela solidarnosti: „vsi za enega, eden za vse“ t. j. vsi znašamo v državni mošniček, a iz njega prejemajo le posamezni.
Podlistek.
Zlati majnik narodov v luči okultizma.
Profesor Camille Flammarion, ravnatelj pariške državne zvezdarne in sloveči astronom, je v svoji knjigi „Zemlja in komet“ s čudovito duhovitostjo označil razvoj zemlje od prvega pričetka in do današnjega dne ter beležil napredek človeškega rodu od njega prvih faz do sedanje dovršenosti. Učenjak Flammarion se v svojem delu poslužuje znanstveno strogih računov na podstavi eliptičnih elementov in zgodovinskih podatkov zemlje.
Za boljše razumevanje citira Flammarion neki perijodični komet *), kateri se prikaže zemlji vsakih 1500 let in kateri je bil poslednjikrat na našem obzorju leta 1811, za časa velikih prekucij na Francoskem. Od nastopa do nastopa kometovega registrira Flammarion različne faze zemskega razvoja in prihaja na konci svojega dela do zaključka, da bode še odteklo veliko vode v morje do časa ko bode stalo človeštvo na višku svoje kulturne misije na zemlji.
Od časa ko je omenjeni komet zagledal zemljo v njenih povojih t. j. v astronomičnem letu šes t stoednaj s tti so č in d e v etino sem deset pred Kristom pa do danes, so se izvršile na površju zemlje tolike izpremembe da bi je tedanji opazovalec nič več ne izpoznal.
Tedaj je bila naša zemlja v takem stanju, da je bilo vsako bivanje organičnega življenja na njej naravnost izključeno. Zemlja je bila zavita v jeden jedincat oblak strupenih plinovih parov, ki so hlapeli iz njenega razburkanega organizma s požari hujšimi nego je bila vročina solnca.
Šele v astronomičnem letu petstoštirintridesettisočpetstoštirinšestdeset pred Kristom se je na nekoliko pomirjenem površju zemlje prikazalo prvo organično bitje t. j. predpotopni netopir Pterodaktilus' in njemu sorodni Ramfarinkus. Za njima je v zakonito odmerjenem razdobju od tritisoč do tritisoč let nastopil najprvi Labirintodon, grda, kosmata zver s tri čevlje dolgim žrelom grdih
*) DotiCni komet, eden najlepših ako ne sploh naj lepši našega osolčnja, se v svojem perihelju približa solncu na dvajset milijonov milj. S hitrostjo štiristo milj v eni minuti hiti okoli solnca in se oddalji od njega na svojem eliptičnem tiru za osem miljard tri sto in sedemdeset milijonov milj. V tej daljavi ali afeliju kometovem ni solnce večje nego navadna zvezdica in tek kometov tako počasen, da premeri le še štiri metre v sekundi.
čeljusti, strašnih zob ; za njim je leta sedemdesettisočpetstoinšestdeset priklila iz vročemočvirnega telesa zemlje cela družba velikanov, raznovrstnih Ihtiosaurov, n. pr. I. communis, I. intermedius, I. platyodon, I. tenuirostris itd. itd. Narod Plesiosavrov, zverin s kačjo glavo, životom morskega slona in plavutami kita nastopil je h kratu s Pekiloplevrusi, Hilersavri, Cetiosavri, Stenosavri in Strep-tospondili. Zračni ocean je bil obljuden po armadah Pterodaktilov, orjaških netopirjev s širokoodprtimi žreli, v katerih je štrlelo šestdeset strupeno špičastih zob. Ti orjaški netopirji niso imeli druzega dela nego letati od drevesa do drevesa, od skale do skale in kazati drugi drugemu svoje grde čeljusti.
Ti in jednaki so bili prvi takozvani predpotopni prebivalci naše zemlje, — a človeka takrat še ni bilo nikjer! Pač pa se je pojavljal kulturni razvoj zemskega površja tudi vže med rastlinami in živalimi tedanje dobe, — razvoj, ki je zadobival razločneje, finejše oblike od tisoč do tisočletja.
Ako si predočujemo svetovno stavbo podobno orjaškemu časomeru, na katerem pomeni ena naša sekunda celo stoletje in da en dan naše zemlje pomeni v astronomičnem smislu tisoče stoletij, — tedaj se ne bodemo čudili, da se je razvoj v stvarjenju pomikal dalje s počasnostjo, ki je za naše pojme naravnost neizračunljiva.
Vkljub tej neizračunljivi počasnosti kulturnega razvoja na zemlji, pa je bilo življenje na starejših planetih našega osolnčja že davno v najlepšem cvetu, tamošnje človeštvo na višku svoje kulture, ko se je na naši zemlji pojavilo prvo človeku še le nekoliko podobno bitje: orjaška opica. Ta se je pojavila v astronomičnem letu omenjenega kometa štirinštirdesettisočedenstoštirinšestdeset. V istem času se je pojavilo še neko drugo človeku podobno bitje, zaraščeno z gosto dlako od nog do temena in strahovito po svojem nastopu.
Ti prebivalci so prebivali po skalnih duplih in mera njihove inteligence jim je odkazala za bivanje tudi vže dupla, katera so si s silnimi nohtovi sami izgreblji v zemlji.
A ti prebivalci so bili zelo sovražne naravi; neprestano so stali med saboj v boju, kamenje ko skale veliko je frčalo čez glavo sovražnika in gorjače debele ko debla naših brez so švigale okoli pleč. Že tedaj se je opazilo, — tedaj ko je bil „človek“ še podoben opici, da se nahaja v narodu dvoje strank, ki se ne moreta Ij ubiti.............
Deset kometovih let pozneje t. j. leta trinajsttisočpetstoštirnajst pred Kristom se je pokazalo ob gorenjem toku Nila prvo kulturno gibanje pravega človeka.
Od tu dalje je rapidneje rastel napredek človeka, se je živahneje razvijal njegov duh. Doba je sledila dobi, v kateri je padala od duševnega jedra surova plast materije in se je človek dvignil na ono višino svojega duševnega sijaja, na katerem se nahaja danes.
Je-li pa to naj višja višina?
Nikakor!
Predebela je še na človeškem rodu plast materije in bliščeče duševno jedro sije skozi isto kot medli svit nočne lučike.
Majnik smatramo za višek krasote v prirodi. Tej krasoti moramo vsporejati položaj v katerem se bodo nahajali naši srečnejši — potomci. Kako bode tedaj? Kak bode „zlati majnik“ onega človeštva?
Kako pravi Flammarion na konci svoje knjige?
„Človeštvo, ki se samo sebi zdi že zelo staro, se nahaja še le v dobi „prvih zob“. Ono niti še ni prebolelo vseh otroških bolezni.
Upa najlepša zarija nam sije še visoko na nebu. Ni treba misliti da nam bode čakati še stotisočletja; — prej, — mnogo, mnogo prej se bode izvršilo kar priti mora, kar se bliža z burnimi koraki. Človek ne le da pride v štadij zrelega razuma, marveč vse državne in družabne institucije bodo zadobile popolne, človeka kot duševnega bitja vredne oblike: tako n. pr. brezplačni obligatorični pouk v vseh vedah, splošno volilno pravico, neodvisno republikanično državno upravo, osvobojenje duhov izpod slehernega bremena (vojaštvo, žandarmarija, policija, sodnije, davkarije itd. itd.) in dosledno odstranitev medsebojnega pobijanja.“
V dobi, ko razvoj človeške vsposobljenosti doseže svoj višek, — v dobi, ko bode človek znal svoje sposobnosti pravilno vporabljati in konečno v dobi ko se dvignemo nad materijo v vsem svojem blišču kot bitje duha, iz čegar de facto obstojimo, — tedaj nam zasije oni „zlati majnik“, katerega vsako obnavljajočo se pomlad prirode pač slutimo globoko v svoji duši, a po katerem še zaman iztezamo roko, ker stoji med nami in njim odurna pošast — surove materije.
Labirintodon in duh-človek!
Kako silno razdobje se razteza med obema!
Iz neokretne mase prvega organičnega bitja na zemlji se vije dolga pot do najpopolnejšega pojava božje inteligence po večnih zakonih neizračunljive prirode.
In ko leta 3311 zopet pride opazovat našo zemljo oni velikanski komet, — kako bode takrat tu doli? — —
Ker pa so ti srečni posamezni razmeroma le redke izjeme, ki razumejo obrniti nase pozornost državne dobrotvornice, se pri drugih, manj srečnih davkoplačevalcih zbuja nevolja in čul sem vže mrmrati tega in onega in tudi vže kar cele občine in vasi približno tako-le: „Naj bi naposled država obdržala svoje podpore za se, a nam bi naj pustila naše lepe bankovce in cekine, da si svoje potrebe oskrbimo sami! Koliko dobrega bi se storilo za one stotisočake, ki jih znosimo v davkarijo, za katere danes ne jemo in ne pijemo! Ako prosimo državo podpore da bi si nekoliko odpomogli iz bednega položaja, ona navadno za naše prošnje nima ne srca ne sluha, ako pa izpusti izpod palca belič, obrne ga desetkrat po dolgem, dolgem času predno ga dobimo iz njenih rok. In kako mi? Ko pride „plačilni nalog“, ne čakajo te, plačati moraš, davek, pa makar stradaš vsled tega s svojimi otroci vred ali hodiš razcapan in nag okrog, — sicer ti še prodajo kravo iz hleva ali te vržejo na golo cesto iz varnega doma, ker ona, država, ne čaka!“
Take in enake pritožbe, katerih je čuti jako pogosto, so deloma pač opravičene. Morda pridejo časi, ko zanje ne bo več povoda, a danes se stvar ne da predrugačiti. Državne in druge potrebščine so danes tako pereče, da le s težavo krijemo davkoplačevalci vsa težka bremena, katera so narodom naložili nemalokrat brezvestni ljudje, v katerih rokah so ležale usode države. Ako mislimo le na ogromni dolg, ki ga mora plačevati država*), se ne bodemo čudili, da mora ista postopati brezobzirno proti davkoplačevalcem, ako hoče zabraniti gospodarski polom, ki bi bil še usodniši za nas nego je sedanje davčno breme.
In ker živimo v tako srečnih odnošajih, da bi nas morali zavidati angelji in svetniki v nebesih, treba je, da si v tej sili pomagamo drugače, da nas ne bode tako zelo žulilo nesrečno davčno breme. In taka samopomoč leži v gospodarskem delu-
Slovenci ostajamo še vedno gluhi in slepi za pravo in krepko gospodarsko gibanje. Ropot tovarn, ki odmeva na naše uho iz sosednih držav, osobito iz Nemčije, nas še vedno ni zbudil k zavesti, da tudi mi ne smemo držati križem rok, ako hočemo sebi dobro. Utegne priti čas ko bodemo obžalovali svojo otrplost za napredek, a prepozno bo, ker nas bodo poplavili valovi tujega napredka.
Na drugem mestu današnje številke, v članku „Gospodarski sklad“ povdarjamo vže, da je denar najbolje naložen v dobro urejeni industriji odnosno trgovini. To dejstvo se je že dovolj povdarjalo tudi v drugih slovenskih listih, — a brez dobrega vspeha.
Slovenci se napram industriji vedemo nekam boječe, nezaupljivo, kar ni nobeno čudo.
Nevedni smo še, neizkušeni v teh rečeh.
Pripetilo se je že, da so se slovenska industrijska podjetja izjalovila in provzročila izgubo. Taki slučaj 5otovo ne vplivajo vzpodbudno.
A take slučaje je gotovo zakrivila nevednost in neizkušenost.
Ako ljudje, pozvani v to da skličejo v življenje industrijo in o isti nimajo pojma in prakse, pojavljajo strah in nezaupanje, se temu ni čuditi, — boje se za svoje težke pridobljene novce!
Zaraditega treba, da se v strokah industrije poučimo, za kar se nudi prilik dovolj, le mirovati ne smemo, — mirovati tem manje, ker že bije za nas v tem oziru ednajsta ura.
Naša mlačnost na to stran se že težko maščuje nad nami. Dočim drugod žive ob dohodkih industrije v blagostanju in vživajo sadove napredka, glodamo Slovenci suho skorjo, — repo in korenje! Naposled niti tega ne bode! Kmetijstvo hira in je do cela izgubilo ravnotežje vsled konkurence in raznih nezgod. Obveznosti pa naraščajo od dne do dne, obveznosti katerih ne bo mogoče kmalu več kriti, ker ne bo s čem, ob nedostajanju boljših, bogatejših virov.
Ali morda ne govorimo resnice?
Niti v kmetijskem gospodarstvu se ne lotimo napredka, dasi imamo vse pogoje doma! Tako daleč sega naša nevednost in otrplost!
Ni imel torej prav oni visoki državnik, ki nas je primerjal prosjaču z zdravilni udi? Delat pojdite in ne beračit, ko vam beračit še ni potreba.!
Kaj nam hasnejo mrvice državnih podpor, ki ne zaležejo več n ego Japlja v morju!
Krepko gospodarsko delo nas bode rešilo, tega Ma se lotimo z združeno silo, to bodi naša — „državna podpora !“	^	'
*) Glej članek o mililarizmu! — Op. ured.
Gospodarski sklad.
Take sklade ali fonde ustanavljajo napredni narodi z namenom, da iz njih zajemajo denarna sredstva s katerimi se pospešuje splošni napredek ali narodno bogastvo.
Iz gospodarskih skladov se ustanavljajo zadružna industrijska podjetja in trgovine, iz takih skladov se podpira kmetijstvo in se ustanavljajo cele železnice ali parobrodna društva itd. itd.
Mi Slovenci gospodarskega sklada v pravem pomenu te besede niti ne poznamo ni za dobro ni za slabo.
Vendar bi nam Slovencem hasnil splošni gospodarski sklad.
V ta sklad bi naj ves slovenski narod donašal po novčičih kakor v poštno hranilnico. In denar bi se obrestoval.
Kadar bi v skladu bilo dovolj denarja, recimo pol milijona, eden milijon, dva milijona kron, začeli bi misliti na to, da se z denarjem ustanovi kako industrijsko podjetje, ki bi donašalo lepe prihodke. V industrijo — dobro urejeno seveda! — je denar najbolje naložen. Temu najboljši dokaz so Nemci, med katerimi se množe milijonarji ob industriji leto zaletom. — Industrija količkaj praktično urejena, donaša 10% — 30 % in cel° do 100% dobička. Kateri denarni zavod obrestuje tako? Noben! Ugovarjalo se bode, češ, v denarnem zavodu sem gotov, da se mi naloženi denar obrestuje, v industriji nisem gotov, da ga ne izgubim.
To pa je predsodek, ki velja samo tam kjer ni prakse v industriji. Nemci n. pr. so ta predsodek že davno prebili in danes so poleg Angležev oni v industriji največji veščaki na svetu.
Industrija pa je faktor, ki ne dopušča predsodkov in bi jih tudi v nas Slovencih ne smelo biti; tudi mi se moramo podati na to pot, tudi mi moramo postati industrijski narod, ako se hočemo gmotno in torej tudi narodno utrditi. Brez industrije ne pridemo dalje in še bolj obubožamo. Ona je torej edin pripomoček za gospodarsko ojačenje, edin pogoj za narodno samostojnost našo.
Ob orjaškem razvoju tehnike je samo po sebi umevno, da temelji pravo blagostanje edinole na industriji. To si moramo Slovenci vcepiti v glavo in pridno
V prihodnji številki „Triglava“ prične izhajati velik izviren socijalen roman :
Deset let v pehlu.
Spisal Dr. Radovan Pavel.
Vsebina tega romana je vzeta večinoma iz domačega življenja in posega močno v sedanje pravosodje, kar utegne zbuditi dokaj zanimanja med občinstvom in v prizadetih krogih.
študirati tehniko, še pridneje gojiti industrijo, drugače spadamo med narode, ki so-------- bili!
Večji del svojega razpoložljivega denarja moramo Slovenci poslej investirati v industrije, ki nam donesd više obrestovanje nego ga dosežemo v denarnih zavodih.
To bodi naše pravilo!
Ko pa smo še brez prakse, da bi posameznik med nami in bodi še največji naš bogataš, z vspehom nastopal v industriji, moramo se organizovati. V združenju je moč. Vsi pričnimo znašati v sklad, ki naj se imenuje gospodarski! Vsaki po svoji denarni možnosti donašaj v sklad, denar pa se nalagaj v kakem zavodu na obresti, dokler glavnica ne doseže one višine, da bi bilo mogoče oživotvoriti ž njo jedno ali več industrijskih podjetij.
Organizacija naj se uredi po okrajih, tako da vsak politični okraj skrbi zase, skupna organizacija pa bodi pod nekakim skupnim nadzorstvom. V vsakem političnem okraju je pogojev za ustanovitev koristonosnih velikoobrtnih podjetij.
Akcija za ustanovitev gospodarskega sklada pričeti zamore takoj in ako se lotimo dela z vso vnemo, ne mine leto, ko zamoremo nastopiti aktivno.
Naši denarni zavodi so po svojih pravilih vezani, da se ne smejo spuščati v narodno gospodarsko delo, torej potrebujemo sklada, ki bode služil izključno temu namenu.
Na delo torej! Z nabiranjem se prične lahko takoj na zaupni podlagi! ,
Časi so resni! Politično vprašanje stopi za hip v ozadje, gospodarsko vprašanje trka nujneje na duri. Hannibal ante portas!
Politične vesti.
Avstrija in Italija. Glasovi o baje „neizogibni“ vojni Avstrije z Italijo odmevajo v listu „Corriere della Sera“, ki piše za obstoječi položaj jako značilno tako-le: Italija se mora v prvi vrsti utrditi na morju. Avstrija, katera bi tudi brez svoje posesti na morju še vedno ostala velevlast, je mnogo na boljem nego Italija, kajti prva ima svoja nepristopna dobro utrjena postajališča ob Adriji, dočim je Italija povsod izpostavljena sovražniku in bi, ako izgubi morje, nehala biti velevlast. Naše prizadevanje naj se nikakor ne smatra za izzivanje na vojno z Avstrijo, marveč le bramba za vse slučaje. In „Massagero“ piše: „Malo se poda tako Avstriji kot Italiji misliti na vojno, kajti kot najslabši velevlasti v Evropi bi morali prej misliti na pobratimstvo. Ker pa Avstrija ne neha s pripravami in utrdbami, moramo isto storiti tudi mi in je nujno potrebno, da se zavarujemo na vztočnih mejah. Ako pa sploh bodi konec vojnim spletkam, ne zadostujeti v to le Avstrija in Italija, maiveč storiti mora v tem svojo dolžnost — cel svet“. Da zares pride do vojne, je jako dvomljivo že iz materijelnih vzrokov. Saj bi se morali davkoplačevalci obeh držav temu odločno upreti! A če bi do vojne prišlo, zgodilo bi se gotovo iz navadnih sebičnih nagibov. Krogi vojnih špekulantov obeh držav silijo seveda na vojno, ker bi jim ista nesla mastnih koristi. Italija stremi po Trstu in Dalmaciji na morju in po Tridentu na suhem, a Avstrija hoče nazaj svoj del gorenje Italije, ki ga je zgubila 1866. 1. in morda še kaj več. A narodi, ki bi zmage izvojevali, bi ne imeli od vsega skupaj nič drugega nego izgubo svojih dragih in nova težka bremena. Torej.....
Bolgarija. Izdajice na bolgarskem prestolu Slovani ne	trpeti. Na
Balkanu ga ne marajo in v Rusiji tudi ne, — n^UJAjen je samo v — Berolinu in na Dunaju, že vedo zakaj, a Slovani to tudi vedo! — V Rusiji vedno vohuni in se prilizuje, a v Petrogradu dobro vedo, da bi Koburžan svoje bolgarsko kraljestvo razširil najraje preko Sibirije. Kako dobrodošel gost je v Rusiji, to mu je pokazal vnanji minister Izvoljski, ki mu je dal zadnjič taka navodila, da bi se moral Koburžan še bolje zameriti v Balgariji. Dobro poučeni krogi trde, da so mu ure štete na Bolgarskem, zanj neprimernem prestolu. Utegne nekega dne svet presenetiti iz Bolgarije vest, podobna oni v Srbiji in oni v Turčiji.
Balkansko vprašanje. Že iz dobe Friedjungovega procesa je znano, da podpirajo izvestni faktorji Berolina in Dunaja na Balkanu politično spletkarenje v škodo Slovanom. Delo stremljenja proti Vztoku se izraža osobito v tem. da nemški politični agentje sejejo razdor med balkanskimi narodi in ščuvajo ljudstva na vstaje — sama proti sebi, v korist nemškim tovarnam za vojni materijal. Koliko žrtev na blagu in krvi so že zaplodil/ ta spletkarjenja! Tako tudi zdaj v Albaniji, kjer se je vršila ena onih brezpomembnih vstaj, kakoršnih je bilo že mnogo na Balkanu.
Balkanski narodi — na čelu jim Turčija sama! — so izpoznali namen teh spletk ter so postali oprezni. Turčija, pod bivšim sultanom dobra molzna krava nemškim špekulantom, je spregledala in ne gre več na lim hinavskemu klečeplazenju za iradeji v prilog nemški gospodarski politiki. Iz smrtnih sovražnikov so postali Turčija in Balkanski Slovani že malo ne najboljši zavezniki proti nemškim aspiracijam. Mladoturčija je postavila berolinski diplomaciji pred nosom na Vztoku zid, ki je močnejši od Kitajskega. Najizdatneje se bode paraliziralo nemško težnje z novo ustanovljeno „Donavsko-jadransko železnico“, ki bode zgrajena v prilog balkanskim narodom in v svrho njihovega gospodarskega ojačenja. Izhodna postaja te železnice bo pristansko mesto Grahovo ob Donavi. Celo zadnje volitve v bosanski deželni zbor so pokazale, da se je narodna organizacija balkanskih narodov postavila na svoje noge ter da hoče gospodariti na svoji zemlji brez upliva Švabov.
Italijanska univerza v Trstu. Italijanske stranke v državnem zboru so se z nemškimi zjedinile	v tem,	da v kompenzacijo za ital.	vseučilišče v Trstu
pripuste	nemškemu življu	na javnih točkah	v Trstu prosteje	gibanje.	Nemci so
zdaj za	laško univerzo v	Trstu,	ker upajo	s tem ob Adriji	mnogo	profitirati.
Italijani	pa žive v iluziji,	da jim	bo laška	univerza, katero	hočejo	izrabiti za
svoje provokacije proti primorskim Slovanom, donesla obilo dobička...
Varajo se pa eni ko drugi, ker premalo računajo z žilavostjo našega rodu ob Adriji. Da Nemci itak niso odkritosrčni v svoji igri z Lahi, bi poslednji pač smeli vedeti. Saj je ves irredentizem delo nemške propagande. Največ dela irredenta humbug z „margaritami“ in kraljica-mati italijanska je — nemška princezinja! — Dovolj peska v oči! Slovenci bodo znali odbiti nameravani poskus z laško univerzo v Trstu, ker se ne umaknejo več z vročih tržaških tal, dobro vedoč, kolikega pomena je Trst za obstanek južnih Slovanov.
Ljudsko štetje. H koncu tekočega leta se bo vršilo v naši državi novo ljudsko štetje. Že danes se slovenski poslanci zavzemajo za to, da se zakon o ljudskem štetju od 29. sušca 1869 spremeni v toliko, da se bo štelo po materinem in ne več po občevalnem jeziku.
Dasi je renegatstvo na jugu in severu države že mnogo škodilo v tem pogledu, ker so — matere postale izdajalke naroda, dalo se bode po novem štetju še oteti nekaj narodne posesti.
Militarizem.
Kdaj se državam odpro oči? Najnovejši vojaški škandal v Italiji nam iznova osvetluje briljantne razmere, ki vladajo na merodajnih mestih nekaterih držav, razmere, katerim žrtvujejo narodi teh držav svoje krvave žulje. Italijanski vojni erar je namreč razpisal konkurenco na troje izumov strelnih naprav. Vsled tega je bil konkurenčnim potom predložen izum avtomatične puške Cenovesi, pištole repetirke Cii s en ti in strojne puške Fiat-Ro velli. Vojno ministerstvo je žrtvovalo v prvo 300.000 lir za poskuse in se potem obvezalo s posebno pogodbo za nakup patentov. Stotnik Rovelli kot izumitelj strojne puške je bil od vojnega ministerstva imenovan v komisijo za presojo tehnične vrednosti vseh treh izumov in njegovemu vplivu je zahvaliti, da je vlada te izume tudi pridobila. Nadaljne preskušnje pa so pokazale, da so vse tri puške brez vsake vrednosti in da je vlada osleparjena za več nego en milijon lir. Stotnik Rovelli, kateremu se je dokazalo, da je vlekel za svoje „strokovne izjave“ mastno plačilo je odpuščen iz vojaške službe in se nahaja v vojaškem zaporu.
Plačilna — volja evropskih davkoplačevalcev. Relativni „mir“, ki ga je uživala Evropa zadnje četrtletje XIX. stoletja, je stal njene davkoplačevalce — za samo oboroženje — okroglih sto milijard t. j. stotisoč milijonov frankov. Od teh pride največ na Nemčijo in sicer 24 milijard, na Francijo 19 milijard. Nemčija in Anglija žrtvujeti na leto za „ohranjenje miru“ nad polovico svojih skupnih izdatkov, Francija žrtvuje eno četrtino, Rusija in Italija eno petino Avstro-Ogrska šestino. V preteklem letu je samo trozvezne države stal oboroženi mir 2.460,000.000 frankov. V to svoto pa ni vračunjena mobilizacija proti Srbiji,
Trozvezna enketa je plačala 3 milijarde 690 milijonov! V enem letu je torej žrtovala Evropa „zavarovalne premije“ za vzdrževanje miru čez šest tisoč milijonov ! Toliko velevlasti. Nemanj prizadete po blagrih oboroženega miru so tudi manjše države, ki se z velevlasti ne morejo kosati v političnih težnjah. In te male asteroidne državice žrtvujejo svojih 760 milijonov frankov. Seštevši vse to, plača Evropa —; ne glede na „mlado Turčijo“, ki še ni v koncertu vzdrževalcev splošnega miru — svojih težkih 17 milijard na leto iz bojazni pred evropsko vojno! In v isti meri kakor narašča medsebojna nezaupljivost držav, rastejo tudi dolgovi! Vojaška pentarhija sestoječa iz Avstrije, Nemčije, Italije, Francije in Rusije, dolguje silno svoto 98 milijard Rotšildom ! Pridenimo še 21 milijard narodnega dolga Angležke in dolgove 14 malih državic, zazeva nam v lice številka pred katero nas mora biti groza — številka 160.000,000.000, reci: edenstošestdesettisoč milijonov! Od te svote morajo davkoplačevalci Evrope plačevati letnih šesttisoč milijonov obresti. Vse to le za dolgove tičoče se vzdrževanja miru! Napravimo si približno realno sliko tega dolga. Italijanski državnik Colautti je izračunil, da bi z bankovci po tisoč frankov sestoječih v svoti šest milijard in 920 milijonov, pokril cesto, ki bi držala od severnih mej Italije do konca Sicilije. In zloženi drugi vrh druzega bi predstavljali ti bankovci stolp višji od milanske katedrale. Evropa je danes jedno jedincato ogromno vojaško taborišče. Silne armade, o katerih nam poroča zgodovina, so le neznatne četice poleg armadnih mas, katere dajejo narodi trozvezne entente v mirnem času. Te armade štejejo okroglo štiri milijone mož, in manjše države dajo 858.000 mož. Evropa sestavlja stalne mirovne armade 4,760.000 mož t. j. 8%ni in najkrepkejši del svojega prebivalstva. Za slučaj pa, da bi morale države pozvati pod orožje vse svoje rezerve, bi ob številu vseskupnega prebivalstva 248,000.000 duš postavile v vojsko okroglih 18,000.000 vojakov. Predočimo si fronto, katero bi tvorilo število 4,476.000 mož! To bi bila črta držeča od Lizbone do Astrahana, t. j. od enega konca Evrope do druzega! Rusija ob številu 130.000,000 duš svojega prebivalstva postavi na bojišče sama toliko ko vsa ostala Evropa. V razmerju z oboroženjem miru na suhem stoji ono na vodi. Vsa Evropa razpolaga z 2524 vojnimi ladijami odnosno s 348 oklopnicami v skupni sposobnosti 3% milijona ton. In tega ni še dovolj ! V vseh ladjedelavnicah Evrope delajo z nervozno naglico na novih oklopnicah, kakor bi stali narodi pred durmi strašne evropske vojne. In iz vsakega pojava modernega napredka rastejo nova bremena za davkoplačevalce. Mehanika, kemija, elektrotehnika in dr. so se v zadnjih štiridesetih letih zedinile v prizadevanju novih izumov morilnega orožja. Izum sledi izumu in vsakih deset let morajo vojni ministri obnoviti bojni materijal na kopnem in na vodi. In koliko vse to stane? Vzemimo le eden tip moderne bojne ladje od 30.000 ton s topovi 350 milimetrov! Taka ladija stane svojih 60,000.000 frankov in v slučaju vojne zleti v zrak silni kolos v eni sekundi, — 60,000,000 frankov na pleča presrečnih davkoplačevalcev! K oboroževanju na kopnem in na vodi se je v novem času pridružilo še oboroževanje v — zraku! Odkar sta grof Zeppelin in genijalni Bleriot dosledno rešila težko zrakoplovno vprašanje, tekmujejo države v izdelovanju vsakovrstnih eroplanov, monoplanov in raznih zračnih torpedovk v — vojne namene. Vse kulturne države so že preskrbljene z zračnimi bojnimi ladijami, s katerimi hočejo zadrževati vojno nevarnost od sebe. In iz tega naraščajo nova bremena za davkoplačevalce! Nobena elementarna nesreča, bodisi potres ali požar ni provzročil prebivalstvu toliko škode kolikor jo povzroča ta trhli, v bojnem oklopju ležeči evropski mir! Ker pa vsaki denar mora prihajati jednemu delu v korist, ker prihaja drugemu v škodo, moramo se konci koncev vprašati, komu prihaja v dobro onih 17 tisoč milijonov, katere žrtvuje Evropa za ohranjenje miru? Kdo zasluži pri tem, kdo vtakne v žep te lepe milijarde? Edinole tovarne za izdelovanje vojnegu materijala, odnosno njihovi akcijonarji! Znano je, da so akcijonarji pri teh tovarnah dostikrat zelo, zelo visoko stoječe osebe, ki se potegujejo za visoke dividende, služeče njihovemu — dobrožitju. In kajpada! — dragi „evropski mir“ nese visokim gospodom visoke dividende! A kam mora priti po tej poti z davkoplačevalci, ki s svojimi trdimi žulji, stradanjem in vsem odrekanjem zemskih ddber omogočujejo tej brezsrčni gospodi — preobilo dobrožitje? Ni li morda celi militarizem, celi ta „oboroženi mir“ ena velika ognjusna igra, ki jo uganjajo z ljudstvom prešerni „voditelji“ narodnih usod? Vsaka mera je enkrat polna, ali hočejo čakati, da — prekipi? 17.000,000.000 frankov vsako leto, odnosno 6.000,0 0.000 obresti! Koliko plemenitega dela v svrho javne prosvete bi se izvršilo za ta denar po celi Evropi! Ali se že državam nočejo odpreti oči, mar čakajo, da se odprejo njihovim nesrečnim davkoplačevalcem? Kako daleč menijo, da še seže — plačilna zmožnost poslednjih? Nam se dozdeva, da ne več daleč....
Socijalna politika.
Zakon vesti, bela internacijonala in — bel.
klerikalizem.
(Prinos k rešitvi socijalnoga vprašanja). Spisal Dr. Anton Škrinjar.
Cenjeni čitatelji „Triglava“ se gotovo čudom začudijo čitajoči čelo naslednji razpravi. Saj je tudi zaista težko razbrati kaj-li pomenijo te-le besede: „zakon vesti“, — „bela internacijonala“ in celo — „beli klerikalizem“!? O zakonu vesti čujemo malo več nego nič v dobi trdega materijalizma, o „beli internacijonali“ pa znajo le redki poučeni krogi, da se nazivlje takö univerzalno židovstvo, a o „belem klerikalizmu“ še ni čula živa duša, pač pa se mnogo čuje o — „črnem klerikalizmu“ kot o „pošasti“, pred katero se križa in sklepa roki ves „liberalni“ svet.
Meni pa se je baš vsled tega videlo potrebno izpregovoriti o rečeh ki močno segajo v pravice našega obstanka in ki razgrinjajo tajinstvene globočine in tajne visočine v katere mi, živeči v meglah zakletih razmer, nimamo vpogleda.
Živimo v dobi kriz, v dobi raznomnogih socijalnih komplikacij, katere je provzročil špekulativni duh ne le našega časa, marveč sploh vseh časov, odkar pamti človek.
Zid ki leži nad nami, podobno strupeni atmosferi, je staro, zelo staro in ima svoje korenine v praveku. Krivica na kateri trpimo vsi, ni od danes in krivično je očitati isto posamezniku med nami.
Človek se namreč ni porodil v popolnosti, on se šele izpopolnjuje. In temu smotru je posvečeno vse delo duha in naših rok.
Kaj pa je zaprav jedro socijalnega vprašanja in kaj li je to „vprašanje“ samo po sebi?
Socijalno vprašanje je vendarle vprašanje življenja! Čemu se prizadevamo vsevprek da „rešimo“ to vprašanje? Čemu je rešujemo v enomer? To prizadevanje pričenja in končuje v zadači popolne dovršenosti človeške, ergo popolne zadovoljnosti njegove, sreče, blagostanja. Ko odpade vse ali vsaj oni del tega kar nas teži, oni del težkoč življenja, kateri odpraviti je konečno v naši moči, tedaj bode za nas rešeno in zaista rešeno socijalno vprašanje.
Ali danes „rešujemo“ to pereče vprašanje tako, da le očitamo drugi drugemu zaviranje te rešitve.
Ovira je v nazorih, v načelih, v delu.
Klerikalci očitajo oviro liberalcem, trdeč, da le v Bogu je rešitev, a liberalci istega nočejo poznati, zavajajo ljudstvo od večnega cilja in pokvarijo vse; liberalci trdijo: v absolutni materiji tiči jedro zagonetke in klerikalci ki negirajo važnost materije, pokvarijo vse.
Kdor čuje izbruhe obeh, sodil bi da so lumpje oboji, lumpje klerikalci, lumpje liberalci in zadeva ne pride k cilju!
Ima-li kateri obeh prav?
Zdi se mi, da skupna načela obeh so prava, nejasna pa so pota, katera hodita, neprava sredstva s katerimi delujeta. Malomarnost, neopreznost in plitvost na eni, licemerstvo, zavratnost in brezčutnost na drugi, — v gotovih slučajih — največ v politiki in trgovini — pa si lepe lastnosti obeh kar pavšalno — podajajo roki!
V	trenotkih najstrožje konsekvencije si pomagata z zakonodajo in ista pritisne svoj „vidi“ na dokument poštenosti obeh!
V	takih slučajih si zagrne boginja poštenja s črnim ovojem lice, pretaka solze, pa kliče: „o zakon vesti, kam so te djali!“
Zakon vesti!
Dušeslovci trdijo, da nosi človek v svojih prsih notri — aparat, ki beleži vse pojave življenja, materijelne in nematerijelne, s toliko natančnostjo kakor noben človeški izum.
Ta registrator nosi sicer starokopitno ime „Glas vesti“ ali „notranji glas“, moderni okultisti mu pravijo tudi „raport z onim svetom“ in ga uvrščajo med pojave višjesfernega življenja. A človek povprečno prezira ta glas ter si maši uho in srce pred njegovim svarilom.
,Zakaj-li?
Ker mu marsikaj očita, marsičemur oporeka, kar laska človeški sebičnosti in slavolilepnosti. Ko si hočeš prilastiti premoženje z nepoštenimi sredstvi, ko se hočeš na škodo bližnjega povspeti na višek slave in javnega priznanja, ko ti tvoj pičli razum ne privošči jedne dobre misli, jedne zdrave ideje, pa izkoristiš svojega bližnjega v nelepo svrho, ukradeš njegove duševne pridobitve in povzročiš s tem bedo in glad morda celih rodbin, tedaj se oglasi notranji registrator in ropoče liki brzojavni aparat na pošti: „prijatelj, ne stori (ega, — tega nikar ne stori! To je napačno, to je greh, veliko zlega priraste iz tega in zlega ne bode konec, na vekov veke .. .!“
A ne slušaš tega glasu, v skrajnem ga nahruliš po rokovnjaški: „Molči, hudič, kaj tebi mari, kaj tebe briga! Po pošteni poti ne morem obogateti, ne pridem do slave, a bogat hočem biti, slavo hočem pridobiti, če ni drugače, z lopovstvom, — samo da me ne zaprd !“
„Ne zaprö !“-
Na tej točki visi mnogo, — vse!
Tu gredo narazen naša pota: codex roman us in zakon vesti! Kar jeden odobrava, zanikava drugi! Notranji glas, ta strogi sodnik, je obsodil tvoje dejanje še predno se je spočelo. Če* si slušal njegovo obsodbo, nisi izvršil dejanja svojemu bližnjemu v škodo in nečast in za katero dejanje zaslužiš kazen tudi pred časnim sodnikom, ako se ti kaznjivost istega po svetnem zakonu — dokazati zamore. A dokazom si se hotel izogniti, hotel si izvršiti hudodelstvo pod krinko nedokazljivosti, ker si se bal posledic za prostost svojega života, za svoje imetje in osebno čast! Je-li pa bilo tvoje dejanje raditega manj kažnjivo? Ne!
Tvoj večni sodnik, notranji glas, oni neizprosni registrator, ki biva v tvojih prsih, te je obsodil in zavest te grozne obsodbe ti bode polnila dušo tako dolgo dokler ne izravnaš storjene krivice tudi tedaj, ako odideš kazni vidnega sodnika po — „nedokazljivosti“ tvojega črnega dejanja.
Docela je dokazano da vidna oblast svetne zakonodaje kaznuje le skrajno neznatni odstotek vseh doprinešenih resničnih prestopkov in je potemtakem svetni zakon skrajno nedostatna in nezanesljiva inštitucija, kaznujoča edinole dokazane protizakonitosti.
In vendar temelji ves današnji družabni red na tej zakonodaji!
Justitia regnorum fundamentum.
Zakon je temelj države!
Te krilate besede so celo vklesane v kameniti portiil vnanjega vhoda v cesarski grad na Dunaju!
Kolika ironija tiči v teh besedah, ironija v najžalostnejšem pomenu istih!
Zakon, ki temelji na dokazljivosti prestopkov, — prestopkov, katerih posledice so od neizmerne dalekosežnosti za obstanek človeka, narodov in držav,
—	tak zakon naj bode temelj držav !
Je-li čudo, da se temelji takih držav rušijo v enomer in da so rušitelji teh temeljev baš oni ki greše ali pod krinko zakonodaje ali pod krinko nedokazljivosti svojih črnih dejanj ?
Najeklatantniši dokaz za to so nam burni dogodki Francije in Rusije.
In ako stopimo na višek obzorja, raz kateri se vidi dalje nego v tesni dolini vsakdanjih razmer, vidimo jasno, da so bili provzročitelji homatij v Franciji in Rusiji in tudi po drugod oni činitelji, ki se prištevajo pristašem današnje
—	„bele internacijonale“ t. j. univerzalnega židovstva.
Od kod pak naslov „bele internacijonale“.univerzalnemu židovstvu?
Internacijonalno t. j. mednarodno je židovstvo. To pravi, da je židovstvo, živeče med narodi, samo za se narod, a narod, ki noče z drugimi narodnostimi nič skupnega razun ono, kar mu donaša gmotne koristi. Koliko ta „skupnost“ židovstva z drugimi narodi prinaša istim dobrega, okušajo v zadostni meri ti narodi že stoletja dolgo.
Židovstvo ne pozna ne drugih narodnostij, ne njihovih političnih teženj in je v svojem bistvu popolno samostojna, absolutna — financijalna velevlast, ono je v pravem pomenu besede brez vsakoršne barve, brez političnega kolorita in tako je tudi v verskih rečeh: „Bela internacijonala“ in ne le v političnih rečeh drugih narodov — „bela“ t. j. brezbarvna, ona je tudi interkonfesijo-nalna, brezverska, brezbožna. Bela internacijonala obožuje edinole materija-lizem in gmotno dobro in temu posveča vso svojo pažnjo, žrtvuje vsa svoja sredstva.
„Beli internacijonali“ so torej jako dobrodošle zakonske inštitucije modernih držav in so najizdatnejše polje za njeno materijelno žetev. Z nedosegljivo prefriganostjo se ve „bela“ izviti iz jeklenih okov državnega zakonika in pavšalno, v obraz zakonodaji, skubi ostalo človeštvo !
Le redkokedaj se pripeti, da pristaš bele internacijonale zapade s svojimi lopovščinami zakonu.
Raditega moramo „belo internacijonalo“ smatrati kot največjo oviro na rešitvi socijalnega vprašanja, katero je odvisno izključno le od strogega izvrševanja -zakona vesti. Kajti „bela“ se ne briga za ta zakon in njenega sodnika, zanjo ne ekzistira! Ona je zastopnica in izvrševalka socijalnih krivic, katerih nasledki so tudi v najrahlejši obliki usodepolni za človeško družbo. Že naravni princip, zastopan po ubogem črvu pod nogami, nam je garancija da socijalno vprašanje ne bode rešeno, dokler se ne odpravi s sveta — krivica. Kako pa se živi ob nerešenem socijalnem vprašanju, to izkuša čedalje bridkeje ves družabni organizem, ki s hitrostjo bliska drvi k svojemu — bankerotu.
Boj, _ vspešen boj proti „beli internacijonali“ bilo bi edino sredstvo k pravi rešitvi družabnega vprašanja. Ta boj pak je tem težji, ker so se nauki „bele internacijonale“ zajedli že globoko v dušo tudi nežidovskega družabnega sestava. Takozvani „liberalizem“ kot sočasni oboževatelj absolutne materije, zanikuje istotako zakon vesti in se roga sodniku v človeških prsih. In ta liberalizem v nežidovskih vrstah pokvari često več na vzveličavnem delu rešitve socijalnega vprašanja, nego „bela internacijonala“ sama.
Mesto da gre roko v roki z vsemi vrstami protižidovstva, se spaja z načeli „bele“, sebi in drugim v škodo !
Najuspešnejši boj proti beli internacijonali bi bil le še oni, kateri vodi katoliška in njej sorodne Cerkve, — ako bi se njeni bojevniki vedno držali za ta boj veljavnih načel. Tega svojega sovražnika se tudi pomalo boji bela internacijonala, ker ima isti mnogoštevilno armado po celem svetu.
Toda tudi ta armada ni dovolj močna, da zmaga belo internacijonalo, ki naperja vse svoje sile proti — Rimu. Nedostatki v rimski organizaciji so jej celo donesli mnogih blamaž, — in blamaža je hujša od pušk in kanonov. Rimski klerus često ni izvrševal svoje zadače, radi tega in ker uči na leci nauk popolnosti, a v praktičnem življenju nemalokrat iz njegovih vrst odmeva —^ nasprotno, — radi tega je „črni klerikalizem“ izgubil mnogo od rešpekta pri protivniku. Saj tudi v vrstah „črnega klerikalizma“ zakon vesti čestokrat ne pride do veljave, čeravno sedi tu kot sodnik — vsevečni Bog.
In vsled tega je v splošnem na delu družabne reforme nastal nekak Interregnum, ki se le s težavo da odpraviti.
In odpraviti se da !
Ako vsakdo in vsi resno hočemo, odpravimo interregnum in bilo bi edino, česar si želeti zamoremo, ker bi bilo v neizmerno korist vsim.
Da, vsim ! Celo onim, ki ribarijo v kalnem in ki si polnijo bisage ob — nerešenem socijalnem vprašanju! Saj tudi njim se ne obeta za bodoče nič dobrega! Pod njihovimi nogami gori vulkan, ki jih pogoltne in to je vulkan splošne nezadovoljnosti vseh, ki ne pripadajo „beli internacijonali“, — nezadovoljnosti vsled rastoče gmotne mizerije velikih mas. Tudi „bela internacijonala“ se trese in oprtano ima bisago, nabasano prtljago, da pobegne, ko nastopi „veliki trenotek“ splošnega požara. A kam pobegne, ko bode gorelo okoli nje na vseh koncih in krajih?
Še je čas preokrenitve!
Vsi pod en prapor !
Pod prapor vesti, pod prapor absolutnega poštenja! Obračuni vsakdo s seboj in sodnikom v prsih, pa prični drugo vlogo.
Naš prapor bodi bel, ne črn, belo je barva čistosti, nežnosti, in prestol ob njem zasedi — kralj vesti!
Odpravljen je interregnum, novi vek je nastopil, vek pravega blaženstva, neznanega dosedaj tavajočim v globoki, tesni dolini zatuhlih socijalnih razmer.
Brat zaupa bratu in življenje ni več boj, neizprosen boj za obstanek in srečo, prenapojen s krvjo prevaranih, — življenje je sreča sama, sreča brez boja. Rodil jo je zakon vesti — beli klerikalizem!
Narodna zgodovina.
Hvalevredni Slovenci in Slovenke.
Da smo Slovenci nadarjen in za časten napredek jako vnet narod, je pač že davno znano. Kdor bi hotel pisati častno kroniko Slovencev, ne bil bi v zadregi za gradivo. Širom domovine se nahaja med živečim narodom Slovencev in Slovenk ki zaslužijo da se jim ovije okoli glave venec zgodovinske slave. Zasluge pojedinih za obstanek in prospeh naroda so velike, čeravno svet o njih malo ve ali nič.
Nima zaslug za narod le oni, ki si je postavil trajen spomenik z velikimi ustanovitvami kulturnega pomena, marveč zasluge ima enako tudi oni, ki je z izvenredno pridnostjo in žilavostjo utrdil svoje stališče bodisi kot kmetovalec, obrtnik in zasebnik ter tako pripomogel sebi in potomcem do blagostanja in dobrega imena.
Naš narod je majhen, a baš v malem podrobnem delu je tudi velik, kajti uprav ta pridnost poedinega med nami je trdni temelj na katerem stoji še naš narod, da ne omahne, ne pade, vkljub silnemu, viharnemu pritisku s sovražne strani.
A koliko zaslug za obstanek naroda ima pa še slovenska mati in gospodinja, o tem dosedanja kronika molči, dasi bi lahho polnila debele knjige o mukah in trpljenju in o velikanskih žrtvah njenih za srečo naroda. Kdor še ni videl naše matere in gospodinje na njenem „tihem delu“ doma, kdor še ni videl njenih srčnih srag pri vzgoji otrok, iz katerih so postali odlični možje slovenski, oni ne ve, kolikega pomena za obstanek naroda je delo teh Slovenk.
Zaraditega smo si namenili v svojem listu prinašati imena in zasluge za narod ne le hvalevrednih Slovencev, marveč tudi Slovenk, da v prvi vrsti mi Slovenci sami spoznamo one, katerim ima zahvaliti naš narod svoj obstanek v ožjem in širjem pomenu.
Nadejamo se da s tem zadenemo pravo, kajti v svesti smo si da pripomoremo dokaj k nadaljnemu domačemu napredku.
Naša priobčenja ne bodo le signatura odličnosti našega naroda pred svetom, marveč tudi reklama za posameznika naj si bode isti obrtnik ali karkoli, in vzpodbuja drugim, da se povzpno na višek hvalevrednosti in slave slovenske.
V kolikor bode mogoče prinašali bodemo tudi slike poedinih in prosimo slavno slovensko občinstvo, da nam vrlo dopošilja poleg zanesljivih in natančnejših opisov tudi slike onih Slovencev in Slovenk, ki zaslužijo častno mesto hvalevrednih.
Objavljali bodemo to kroniko zaporedoma kakor nam bodo dohajala poročila.
Tako se nadejamo sčasoma podati pravo sliko zgodovine slovenskega dela.
i. Peter Wernig.
Naš tužni Gorotan, v čegar slovensko posest se z viharno silo zaganjajo valovi germanstva, hoteč jo pogoltniti v se, nima dovolj bojevnikov ki bi pred navalom tujstva branili to našo posest z onimi vspehi, katerih si moramo želeti da trajno obdržimo to svojo severno postojanko.
Koroška Slovenija je sicer rodila mož ki so vsikdar nevstrašeni stopili na bojišče za narodne svetinje in ki so svoj materin jezik znali obvarovati čist in
neoskrunjen, — mdž, katerim ima slovenski Gorotan zahvaliti da tujec še ni dovršil svojega sovražnega dela onkraj Karavank. Vendar ni še vse, ako narodna obrambna straža varuje le našo politično posest, našo materinščino, — dolžnost obrambne straže je tudi in to še v mnogo večji meri, varovati gmotno posest slovensko in ne le varovati ob-
stoječe, marveč tudi siriti in množiti je.
In takih mož je na splošno malo na Slovenskem, in v še manjšem številnem razmerju jih nahajamo med Slovenci na Koroškem. A koliko bolje čislamo one može, ki so bistrim okom spoznali, da je naroda späs le v krepkem gospodarskem delu in so se pogumno vrgli v to delo.
In eden takih mož je Peter Wernig, čegar sliko in zgodovino njegovega dela prinašamo na tem mestu.
Peter Wernig se je porodil kot sin kmetskih starišev v Rutah pri Šmarjeti na Koroškem. Oče mu je zarana umrl in mati vdova nadarjenemu dečku ni mogla priskrbeti primerne vzgoje. — Da, niti najpriprostejšega šolskega pouka pri tedanjih razmerah ni mogel vživati! Do 19. svojega leta je pomagal materi pri kmetiji, potem pa ga je „uka želja“ gnala v svet, da se priuči čemu drugemu, da ne bi ostal vse svoje življenje priprosti kmet.
Ker je bila v Borovljah puškarska obrt precej razvita, se je šel naš Peter učit puškarstva k tedanjemu mojstru Šašlu v Borovljah, pri katerem je svojo učno dobo 18 mesecev dovršil z odliko.
A kmalu potem ga vzemo k vojakom in 1. 1866. se je s polkom Prohaske, kateremu je bil prideljen, udeležil vojne pri Kustoci, iz katere je izšel nepoškodovan.
Po sklepu miru s Prusijo 1866. leta je bil odpuščen iz vojaške,službe ter obdarovan z vojno kolajno, a 1. 1898. z vojno spominsko svetinjo.
In zdaj nastopi doba Wernigovega pogumnega delovanja na polju domače industrije puškarstva, delovanja, katero naj bi služilo v izgled mnogim mlačnim rojakom, ki žive celo v udobnejših razmerah nego je živel Peter Wernig.
Nad vse zanimivo je slišati kako je Wernig pričel svoje delovanje. S skromno očetovo dedščino 400 goldinarjev je pričel v Borovljah puškarstvo in gostilno, v katero so pogosto zahajali puškarji. A ker le-ti čestokrat niso imeli s čim plačati računa, donašali so mu v pokritje posamezne dele pušk. Iz teh delov je Wernig nekoč sestavil 10 celih pušk, pa se podal ž njimi na Ogersko v Sigetvar na semenj. Tu je vse puške dobro spečal. To mu je dalo pogum in pričel je delati reklamo za boroveljsko puškarstvo na Ogerskem, na povratku se je celo mudil na Dunaju in posrečilo se mu je priti domu s precejšnjo naročbo. Dogodek, ki je zbudil v celih Borovljah veliko navdušenje kajti baš tedaj je bila obrt precej na slabem.
Wernig je spoznal kmalu, da se puškarstvo da povzdigniti na odlično mesto in ta cilj mu je bil odslej često pred očmi. A kako težko je bilo zanj ki ni znal ne pisati ne brati! Iz te zadrege mu je pomagal tedanji boroveljski učitelj Fugger ki je Werniga naučil poznavati črke in ga izuril tudi v pisanju. Pouk je trajal dobra tri leta, po kateri dobi je znal Wernig, takrat že 31 letni mož, že dobro korespondirati. Seveda si je učitelj pustil svoj trud primerno odškodovati, — prejel je zanj okroglih tisoč goldinarjev.
Da povzdigne svoje tedaj še malo podjetje, pričel je Wernig potovati, da širom sveta seznani odjemalce pušk z izvrstnimi svojimi izdelki.
V skupnem hočemo označiti serijo Wernigovih potovanj, na katerih je delal pridno kot bučelica.
L. 1872. je potoval v Srbijo, Bolgarijo, Rumunijo in Turčijo. L. 1873. in 1874. šel je na Bavarsko, Saksonsko, Wirtemberško in obhodil celo Nemčijo. 1878. obiskal je Češko, Galicijo in se prvikrat podal v Rusijo. 1879. in 1880. zopet v Rusijo, Rumunijo, Turčijo, Sedmograško in Ogersko. 1881. in 1882. celo Avstrijo in Nemčijo in zopet Rusijo.
Na teh obhodih najboljših trgov za puškarstvo je Peter Wernig pridobil ogromno naročil za svoje podjetje. Glavni eksport za njegovo izvrstno blago mu je bil odprt: Po celi Avstriji in Ogerski, v Turčijo, Srbijo, Rumunijo, Bolgarijo, Rusijo in v Nemčijo, v zadnjih časih tudi v Bosno in Hercegovino. V svoji tovarni je imel stalno po 40 in več delavcev, ne glede na one, ki so izvrševali to domačo boroveljsko obrt na domeh.
A ne le pridobival naročbe za svoje podjetje, marveč skušal je tudi tehnično izboljšati puškarstvo.
5. sušca 1880 je bil Petru Wernigu podeljen patent na izum Drilling-puške, a 1. 1888. je izumil samokres z avtomatičnim izmetkom patrone. Ta izum je patentiral Wernig v desetih državah. L. 1892. je Wernig izumil četverocevno puško ter jo patentoval v raznih državah. Izumil in izboljšal je še več drugih strelnih zistemov.
Za svoje delovanje si je pridobil Wernig pa tudi lepo število odlikovanj. Naštejmo le nekatera.
Predvsem je omeniti, da je bil Peter Wernig od 1. 1875 pa skozi do 1. 1907 odbornik boroveljske občine, po katerem času je izstopil iz občinskega odbora neprisiljen; od 1. 1887. je član boroveljske puškarske zadruge. —L. 1882. je vlada v Borovljah ustanovila državno poskuševališče za ročno strelno orožje in c. kr. strokovno šolo za puškarstvo in je Wernig delegat tega zavoda že skozi celih 26 let.
L. 1898. je bil Wernigu podeljen naslov c. kr. dvornega založnika, 20. novembra 1898 pa ga je imenovalo bojno društvo v Rožni dolini svojim častnim predsednikom ter mu izročilo diplomo. Od 1. 1901. je Wernig častni član avstr, moj-sterske zveze.
Na mnogih razstavah so odlikovana Wernigova dela. L. 1905. z zlatim častnim križem na razstavi v Teplicah na Češkem, na dunajski svetovni razstavi 1873 je prejel častno priznanje, na razstavi v Teplicah 1879 srebrno kolajno, v Trstu 1882 veliko srebrno kolajno, Celovcu 1885 srebrno kolajno, Dunaju 1890 veliko srebrno kolajno, Parizu 1900 zlato kolajno, na mednarodni razstavi za lov, šport in turistiko v Tičinu 1. 1905. najvišje odlikovanje in srebrno državno kolajno. Cesar Menelik mu je izrekel svoje najvišje priznanje za izum štiricevne puške. L. 1907. je prejel veliko zlato kolajno na jubilejni razstavi v Bukareštu v Rumuniji.
Deležen je bil Peter Wernig še mnogih drugih priznanj in odlikovanj, kar znači, da slovi njegovo ime po vsem širokem svetu in da je ostal v svoji ožji domovini vseskoz priljubljen in spoštovan.
Zaradi slabega zdravja je Peter Wernig 1. 1907 svoje podjetje prodal slovanski družbi in se na novo preosnovano imenuje „Prva boroveljska puškama“ Peter Wernig, Zv. z om. zav., pri katerem je deloval Wernig kot voditelj do 31. m. m.
Peter Wernik je vseskozi kremen značaj slovenski in želeti je da bi našel med Slovenci s svojo žilavostjo in bistroumnostjo obilo posnemalcev tudi na gospodarskem polju. Bog ga živi še mnogo let!
Tehnika in industrija.
Popolnost tehnike kot vir popolne sreče in nepopolnost človeškega duha kot vir
vseh nesreč.
Ob rastočem napredku na polju tehnike kot „univerzalne vede“ je vzniknilo spoznanje, da le od dovršenosti tehničnega napredka smemo se nadejati za svoj rod popolne sreče na zemlji.
Najbližji dokaz temu so velikanske nesreče, kise dogajajo pri tehničnih napravah, osobito v rudokopih in na železnicah baš vsled pomanjkljivosti tehničnih naprav.
Ta pomanjkljivost v prvi vrsti izvira iz nepopolnosti človeškega duha, kateri še ni dospel do one sposobnosti v tehniki, ki bi onemogočala grozne nesreče v trenotkih, ko se izkaže nezanesljivost istega človeškega duha.
V	rudokopih in na železnicah se dogaja, da ta ali oni uradnik ali ulužbenec v trenutku, ko se zahteva od njega največje pozornosti, čestokrat nevede ali v položaju popolne nezavesti prekorači meje zakonitega in nesreča je tu, neteča, katere posledice pretresajo svet. Samo en signal, en gibljej roke in nesreča bi se bila preprečila. A na mesto tega je stopila apatija, strah in karsibodi tacega, in človek kot najinteligentnejše bitje zemlje stoji pred nami v celem siromaštvu svoje duševne nedostatnosti. Navadno se po dovršeni nezgodi pečajo z zadevo oblasti in preiskujejo po vzrokih; konec koncev je, da se obsodi dotičnega komur je bilo izročeno nadzorstvo nad obratom in mož izgubi često tudi svoj kruh. Čestokrat pa so tudi take obsodbe neutemeljene, izvirajoče iz nepoznatosti prvotnih vzrokov.
In ti prvotni vzroki so: nedovršenost tehničnih naprav in nezanesljivost človeškega duha!
Baš vsled pogostih velikih nesreč na železnicah in v rudokopih v zadnjem času so se poklicani krogi jeli nujneje zanimati za izpopolnitev tehničnih naprav osobito pri velikih podjetjih.
In mej drugimi je sloveči ameriški železniški inžener Charles R. K eye s zahteval, naj veda z vsemi možnimi pripomočki dela na to, da' se uvede tako na železnicah, in v rudokopih, kakor i sploh pri podjetjih, pri katerih ima tehnika prvo besedo, avtomatičen obrat, ki bode v hipu ko „izgubi glavo“ človek, na svojem mestu in da se preprečijo nesreče, čijih žrtev je toliko dragega človeškega življenja. „Človek“, tako meni omenjeni strokovnjak, je sposoben v hipu treznega preudarka ustvarjati čuda, o katerih danes še nimamo pojma, a v trenutku hipne zadrege pade njegovo duševno ravnotežje na nivö navadnega živalskega razuma“.
Raditega mora isti človeški duh na delo, na nujno delo, da izpopolni tehnične naprave, katere bodo v pravem pomenu besede navdahnjene človeškega duha in sposobne nadomestovati človeka v hipih, ko se sam nadomestovati ne more in ko gre za odvrnitev njegove nesreče in za izpopolnitev njegovega blagostanja.
Kolikor gre udeležbe naše na sreči, ki je od stvarnice položena v naš život, vse ali vsaj večinoma imamo zahvaliti tehniki in da se ta izpopolni v naš blagor in srečo, baš to je naša najvišja dolžnost in naloga na zemlji!
In ko dospemo na višek tehnične popolnosti, na višek možnega blagostanja, zatem utegne biti rešena še neka druga zagonetka. Često se namreč govori, da upliva na naše življenje, dejanje in nehanje svet, ki je tuj našim telesnim očem, živeč izven organične oblike.
V	trenutku, ko je železniški uradnik izgubil razsodnost in zavest o svoji dolžnosti ter s tem provzročil katastrofo, zbudil se je v njem tajinstven nagon ravnanja proti obstoječemu redu in zgodilo se je nekaj, za kar fatalisti nimajo druzega izraza nego — „bilo je namenjeno“, — „namenjeno“ vsim, ki so izgubili pri tem življenje, „namenjeno“ tudi njemu, ki je pri tem izgubil — vsakdanji kruh. „Vpliv okultnega sveta“ pa mora prenehati v onem trenutku, ko stopi v funkcijo tehnika s svojo dovršenostjo. In ako se to vresniči, tedaj stopi človeštvo pred sijajno bodočnost, o katere jasnosti in sreči naša doba nima pojma.
Kaj je novega v svetovju?
Nikola Tesla, poleg Edisona naj večji elektrik naše dobe, je iznenadil svet z novico da je izumil napravo, s katero bo mogoče zbrati električno silo za eno celo milijardo konjskih moči.
S to silo bode ne le elektriziral celo zemljo, marveč omogočil bode promet tudi z drugimi svetovi.
Kako si ženijalnf ameriški Hrvat predočuje ta promet z drugimi svetovi, je pač seveda njegova skrivnost, saj tudi ni nikomur razodel, kateri globoki izumi še čakajo njegove „milijardske“ naprave.
Ker pa je Tesla mnenja, da naraščajoča sila električnih valov seže lahko v brezkončnost in ker namerava s svojo napravo v prometu vzdrževati več stotisoč — zrakoplovov širom cele zemlje, ne bo težko uganiti, po kateri poti hoče omogočiti ta — „promet z drugimi svetovi“. Ako se uresničijo fenomenalni načrti Tesle, tedaj bodemo v prijetnem položaju, da nas časopisi z — drugih svetov vsako jutro iznenadijo z najzanimivejšimi novicami o življenju, dejanju in nehanju naših sosedov v vsemirju.
Dotlej — in nadejajmo se, da ta srečna doha ni več tako daleč kakor si navadni umrljivi mislimo — pa se moramo zadovoljiti samo s poročili, katere nam dajata teleskop in Spektroskop.
Ta poročila se namreč omejujejo jedino le na prikazni svetovja in njihovo gibanje, določeno jim po večnih zakonih. K večjemu zamoremo s pomočjo dobrih
daljnogledov opazovati površje na svetovih našega osolnčja t. j. na planetih Neptun, Uran, Saturn, Jupiter kot najstarejših svetov našega osolnčja in na Veneri, Martu in Merkurju.
Vendar so že ,.novice“, katere nam donaša iz vsemirja teleskop, tako vrlo zanimive, da nam vzbujajo največje začudenje. In tem novostim odpreti hočemo svoje predale ter iste opremiti s primernimi znanstvenimi dokazi.
Hitrost gibanja nebeških trupel. Ko gledamo v noči na zvezdno nebo, se nam dozdeva, da te svetle lučike nepremično stoje na nebesnem oboku in da je vse „mirno in mrtvo tam gori“. A temu ni tako. Na nebu vse živi in se neprestano giblje, in s kako hitrostjo se vse to vrti in suče nad nami!
Oglejmo si torej nekoliko hitrost, s katero se gibljejo v tamni noči te svetle pičice katerim pravimo svetovi in kar tudi zares so.
Najpočasneje se gibljejo kometi ali repatice, posebno ako so daleč od solnca. Halleyev komet n. pr. ko je najbolj oddaljen od solnca, premeri v sekundi samo 3 metre daljave, — ko pa se nahaja v bližini solnca, pa 393.000 metrov.
Vnanji pas svetov se v svojem vrtenju zasuče v sekundi in sicer: pri Martu za 244 m, pri Veneri za 455 m, pri zemlji za 463 m, pri Jupitru za 13.051 m, pri Saturnu za 10.410 m, pri solncu za 1980 m. Ravnotako različna je hitrost, s katero se sučejo okoli solnca razni planeti in okoli poslednjih njih sateliti ali lune. Naša luna n. pr. se v svoji največji oddaljenosti od zemlje zasuče za 970 m v sekundi, v največji bližini pa za 1080 metrov. Deimos, t. j. Martova luna se zasuče v sekundi za 1157 m, Oberon (Uranova luna) za 3300 m, Japetus (Saturnova luna) za 3738 m, Neptunova luna za 4505 m, IV. Jupitrova luna za 8539 m, a I. Jupitrova luna 1.667 m v sekundi.
Planeti sami se sučejo s sledečo sekundno brzino okoli solnca : Neptun 5390 m, Uranus 6730, Saturn 9584, Jupiter 12.924, Mart 23.863, Zemlja 29.516, Venera 34.630, Merkur 47.327 metrov v sekundi. Naš celi solnčni sistem t. j. solnce z vsemi svojimi planeti in njihovimi lunami vred pa hiti s hitrostjo 7700 metrov v sekundi proti osolnčju Herakleja.
A te hitrosti še niso nič v primeri s hitrostjo, s katero se gibljejo še nešteti drugi svetovi. Že meteori in zvezdni utrinki prebite v sekundi 54.000, 63.000, 71.000, 79.000, a goreča kroglja, katero so videli leta 1868 v Avstriji in na Francoskem, je prihitela celo 88.000 metrov v eni sekundi.
Hitrost, s katero hite po praznoti premičnice, pa je še neizmerno večja, da celo večja nego jo označujejo spektroskopi, ker se one nikder ne gibljejo preko našega obzorja. Pri teh zvezdah ali svetovih nahajamo vprav čudovite brzine. Sirius preleti v sekundi 38.600 metrov daljave, D en eh 63.000 m, Ar e tur 88.000 m, „Groombridge 1830“ 333.000 m, Cordoba celo 415.000 m v sekundi, tako da bi obkrožil našo zemljo v eni minuti in 35 sekund! Ta zvezda je tudi najhitrejša dosedaj znanih. A gotovo je njena hitrost še mnogo večja, ako se upošteva, da ne beži preko našega obzorja, marveč od nas proč. Čuditi pa se tej brzini ni, ako se pomisli, da celo komet iz leta 1843 v svoji solnčni bližini prehiti 521.000 m, a s svojim koncem celo 125 milijonov metrov v sekundi. Dasi pa so to nezaslišane brzine, pa jih še vedno prekosi brzina luči, ki preleti v sekundi 300 milijonov metrov daljave. Še hitrejši in torej najhitrejši pa je električni tok, ki preleti v sekundi celih 463Va milijonov metrov.
Elektrika in solnce. Dolgo je veljalo načelo, da vsa svetloba in toplota na zemlji prihaja od solnca.
Odkar pa se je zabliskala na obzorju tehnike prva električna iskra, je gorenje načelo izgubilo svojo absolutno veljavo. Kajti danes imamo dokaz, da je električna svetloba samostojna, od solnca popolnoma neodvisna iskra in ne le to, marveč da v mnogih slučajih zamore celo nadomeščati solnce.
Kaj je prav za prav najglobočeje bistvo električne iskre, o tem veda še vedno ni na jasnem in še dolgo ne bo, resnica je le da kovine, katere združimo v električni bateriji s svojim intermolekularnim veleskrivnostnim gibanjem, porode električen tok ter ga pošiljajo dalje in da te kovine ne dobivajo te svoje sposobnosti neposredno od solnca.
Po brezdanji praznoti vsemirja hiti kakor prah v našem zraku brez števila kamnov z različno kemično vsebino in razne velikosti. To kamenje prihaja od vseh strani vsemirja in iz daljnih daljav večne praznote, kamor ne seže upliv solnca, niti njega žarek.
To kamenje pribeži v naše osolnčje z uprav hiperbolično, neizračunljivo hitrostjo in pada na vse	-*—	’ '	'	—
-’•> fc-Ar-" ^	ganete m tuiti na našo zemljo, Kjer so je zuanstvemKi
do emu „-mično preiskali.
Po svoji kemični sestavi so ti kamni po večini iz železa, v manjših množinah pa sodrže tudi n. pr. baker in cink. In baš ti poslednji kovini, baker in cink sti oni, ki združeni ustvarjati električno iskro.
Potemtakem si lahko sestavimo električno baterijo iz tvarine, ki prihaja na zemljo iz nadsolnčnih daljav neba in smemo čudovito električno svetlobo v pravem pomenu besede imenovati — nebeško luč. Niti trohico, niti najmanjš atom ni dalo solnce k tej svitlobi, ako se seveda odračuni dejstvo, da je tudi zemlja otrok solnca in da si zemljani električno luč ustvarjamo iz bakra in cinka, ki se nahaja v skorji naše zemlje v obili meri.
To izvirno, samosvoje bistvo električne iskre, katere kraljestvo ni živa organična snov, marveč — mrtvi kamen, je pričelo uprav krepko tekmovati s solncem, s katerim ima glede sposobnosti za delo in svetlobo vse sorodne znake-
Električna luč je solnce, katero si je človek v svoji inteligenci sam ustvaril.
V njenih žarkih cveto cvetice tako lepo kakor v velikem solncu tam zunaj na polju; sadje zori v njeni gorkoti in je okusno, kakor ono, ki zori v solncu. Električno solnce slika naš obraz enako jasno na fotografično ploščo kakor svetloba solnca, a električna iskra nam nadomešča tudi toploto solnca, ker z njeno pomočjo brze že razni stroji in teko železniški vlaki, katere kurimo — v veliko nevoljo človeštva — danes še z grdo smrdečim premogom t. j. posredno s solnčno toploto.
Premogovi zakladi niso neizčrpni! Ta življenska moč, prihranjena nam po dobroti solnca od pradavnih dni, da v odsotnosti solnca nadomeščamo ž njo luč in gorkoto solnca, ta življenska moč se hov doglednem času izrabila in ne bo je več! In kaj potem? Kaj potem, ako v poznejših tisočletjih oslabi celo moč solnca?
Saj izžari to orjaško nebesno truplo vsaki dan, vsako minuto silne množine toplote v večni mraz in s to toploto izbeži tudi enaka množina moči za večno.
Solnčna moč dasi je silno velika, ni neizčrpna in morda — v duhu se preselimo v one davne dni temne bodočnosti — morda pridejo časi, ko si bodo v v odsotnosti solnčne luči in gorkote tedanji človeški rodovi v svoji visoki inteligenci nadomeščali to solnce z elektriko in si z njeno pomočjo še za nekaj stoletij podaljševali življenje.
Oni človeški rodovi bodo potem pač smeli s ponosom reči, da so si ustvarili obstoj na zemlji neodvisen od solnca, z lastnim umom, z lučjo lastnega duha!--------—
Zgodovina Halleyevega kometa.
O Halleyevem kometu, čegar „strahote“ smo zemljani ravnokar srečno prebili, poroča zgodovina, da je bil ta komet v splošnem kot grozni, nesrečo, vojne, bolezni itd. obetajoči komet. To označenje pa ni izviralo iz bistva kometovega, marveč iz okoliščin, ki so njegovo prikazen spremljevale.
Halleyev komet ima namreč to naravno nesrečo, da njegov rep ne sije kakor pri druzih kometih v svetli žolti luči, marveč je mrtvaško bledega, svinčeno višnjevkastega svita. Vsled tega so ga prejšnji narodi. smatrali kot oznanjevalca nesreč.
Pa čujmo kaj pripoveduje zgodovina o teh nesrečah, katere je spremljal komet.
Da je komet zadobil svoj naslov še le v letu 1682., ko je sloveči angležki astronom Halley dokazal, da je to isti komet ki se vrača k solncu in zemlji vsakih 75 let in ki je vsikdar provzročil med zemljani toliko zmešnjav.
Najznačilnejši je bil njegov prihod v letih: 12 pred Kristom, potem 1. 837, 1066, 1456, 1531 in 1759 po Kristu.
Leta 12 pred Kristom je Kitajski cesar Han, čegar vladarstvo je sledilo dinastiji Tin, ukazal svojemu dvornemu astronomu Fong-siang-ki-ju, naj opazuje komet, čegar podoba se mu je zdela nenavadna pri kometih. Fong-siang-ki je sledil povelju in razodel cesarju, da komet oznanjuje jezo božjo, ki se še vedno ni potolažila vsled groznega hudodelstva, katero je pri njegovem prejšnjem pojavu izvršil cesarjev prednik Cin-Kin-Hvang-ti. Le-ta je namreč dal vpepeliti po cesarju Vu-vang-u zgrajeno zvezdarno. Nadalje je bedasti Cin-Kin-Hvang-ti dal obglaviti štiri sto prvih učenjakov ter je ljudstvu pod smrtno kaznijo zaukazal v dveh tednih
sežgati vse knjige o morali, filozofiji, astronomiji in zgodovini. Da božjo jezo cesar potolaži, svetoval mu je Fang-siang-ki, naj se poda v levo dvorano črne palače in ob žrtvi bogu Hiven-ming-u upelje v svojem cesarstvu novo ero za umetnost in vedo.
L. 837. je Ljudevit pobožni, naslednik Karola Velikega, padel pred kometom na koleni in ga vprašal, kaj li mu oznanjuje. Mesto kometa so kralju odgovorili njegovi duhovni dostojanstveniki, da bo kralj živel še tri leta, a to dobo naj posveti izključno bogoslužju. In pobožni vladar je pričel graditi cerkve, zavode, samostane in šole ter jih bogato oskrbel.
L. 1066. je Viljem zmagovalec v celi Normandiji razglasil: „Nova stella, novus rex!“ (Nova zvezda, nov kralj !) Nato je imenoval kometa za svojega vodjo in pod njegovim vodstvom udaril na Angleže in si v krvavem boju prisvojil njihovo domovino. V sloveči knjižnici mesta Bayeux je še danes videti krasni gobelin, ki ga je naredila Matilda, soproga kralja Viljema. Na enem teh slik je videti Halleyev komet, pod njim na zemlji ljudstvo ki kleči in v goreči molitvi dviguje proti njemu roke.
L. 1456. so bile krvave vojne med Turki in kristjani. Bojevniki so v kome-tovem zakrivljenem repu videli podobo meča, ki je oznanjevala strašno nesrečo. Mohamed II., v čegar oblast je pal vže Carigrad, se je zarotil, da bo svojega konja napajal na velikem oltarju cerkve sv. Petra v Rimu. Na poti v Rim je oblegal Beligrad, v katerem se je vršilo krvavo klanje dva dni in dve noči, o katerem z grozo poroča zgodovina. Papežu Kalikstu III. se je zdel kometov rep podoben turškemu meču in bal se je, da se izpolni prisega Mohameda II. V svojem srdu je proklel komet in Turke, a duhovščina je med večerno molitvijo papeža na kolenih prosila, naj zagrozi kometu, da pokonča sovražnika še predno pride v Rim.
L. 1531. je Lojza Savojska, mati cesarja Franca L tri dni pred svojo smrtjo h krati opazila v svoji spalnici nenavaden svit. Ukazala je odgrniti preprogo in ko zagleda na nebu Halleyev komet, vzklikne: „Taka znamenja dajo nebesa le visokim osebam zemlje. Zaprite okno, komet oznanja mojo smrt, pripravimo se!“
Kake zmešnjave je komet napravil pred svojim letošnjim pojavom, so poročali često časopisi in očividci. Na mnogih krajih ljudje v strahu „pred koncem sveta“ niso hoteli prijeti za nobeno delo več, marveč so samo še jedli in pili in uživali življenje še na razne druge načine, češ, saj nam ne more škodovati, ko itak kmalu umrjemo. V Dalmaciji so kmetje poprodajali svoja posestva — tujcem, ki so ljudi begali s „koncem sveta“. Danes so ljudje spoznali sleparijo, ki bo odmevala celo pred sodiščem.
Iznova stao videli, da komet s svojo materijo nikdar ne more zelo škodovati zemlji, ker je ta materija rahlejša ko najtanjši zrak. Nesrečo pa povzroči nevednost in nepotrebni strah, na katerem je komet — popolnoma nedolžen.
Prirodoznanstvo.
Južni tečaj zibel človeškega rodu? Francozka ekspedicija Charko-tova na južni tečaj beleži razkritje, ki na poseben način osvetljuje zgodovino človeškega rodu na naši zemlji. Ekspedicija je namreč na južnem tečaju našla okostje človeka orjaka, o katerem je mnenje učenjakov, da bi utegnil biti praveški prebivalec v krajih južnega tečaja, katere zdaj že pokriva večni sneg, ki pa so bili nekdaj kopna rodovitna zemlja. To okostje ni bilo sicer več celoma ohranjeno, kosti so bile že dokaj trhle, a iz oblik posameznih delov se zamore sklepati da je meril ta možak v svojem življenju okoli 180 m. Abnormitete na lobanji, osobito čeljustih razodevajo, da je bil ta „homo antarcticus“, kakor so ga krstili učenjaki, izviren prebivalec južnega tečaja in ne kak poznejši preiskovalec tečaja. To dejstvo sledi že iz tega, ker se je okostje našlo globoko v zemlji in ne v večnem snegu, v katerem bi se bilo truplo kakega ponesrečenega preiskovalca gotovo dobro ohranilo. Ni torej izključena možnost da je bilo to okostje prvotnega prebivalca. Ker pa je južni tečaj bil nekdaj kopna zemlja in obljuden, a ga sedaj krije večni sneg in led, ki bode nekoč čez mnogo stotisoč let pokrival tudi naše kraje, sodijo učenjaki, da je zibel človeškega rodu stala na južnem tečaju. Stvar zbuja veliko zanimanje v učenih krogih in pričakovati je- nadaljnih preiskovanj onih nokra.iin sdedp kulturnega razvoia Adamsov. Ako na tudi nadalina nreiskovania
r'^	^	~	-	-o	^ * -----' t	U	»»
južnega tečaja doženo kaj točnega v tem pogledu, ostane še vedno jako dvomljivo, ker ni znano kedaj je pričel na zemlji živeti materijelni človek, čegar rod je v prejšnih tisočletjih mnogo trpel pod elementarnimi nezgodami in je celo lahko že večkrat izginil z zemskega površja.
Nekaj o N-žarkih. O barvah in glasovih človeškega značaja oziroma temparamenta se je že pisalo odkar sta se na tem polju znanosti proslavila francoska učenjaka Blondlot in Charpentier. Neglede na pojave, ki je spravila v tem pogledu na dan že znanost, se nam zdi nekaj popolnoma naravnega, da se da označiti razne človeške značaje in temperamente z barvami in naposled tudi z glasovi, kateri so z barvami v sorodni zvezi. Tako bi lahko označili strasten temperament in brezobziren značaj z rudečo barvo, a melanholičen, tih temperament in blag značaj s svetlo višnjevo barvo itd. Utis, ki ga napravi na nas človeški značaj, je podoben uplivu, ki ga dobimo od barve sorodne dotičnemu značaju. Isto razmerje je med značaji in glasovi.
A od kod prihaja to?
Pred nekaterim časom je dr. Stenson Hooker v Londonu izvršil več poskusov s takozvanim! N-žarki, kateri izsevajo iz človeškega telesa in kateri žarki se dajo fotografirati. Svoje poskuse je prijavil društvu „Psycho-Thera-peutie-Society“ v Londonu in prinesel več slik, ki so kazale razne barve N-žarkov, katere so odsevale razne osebe različnega temperamenta. A ni še dolgo tega, ko je neki ameriški učenjak rešil problem o reprodukciji „možganskega valovenja“ fotograflčnim potom. V to svrho je zaprosil nekaj svojih prijateljev, da drže prste svojih rok nad fotografično ploščo, a svoje misli združijo na srebrnem dolarju, ki je ležal na mfizi. Po razvitku plošče se je prikazal na isti — dolar v svoji naravni velikosti! Navadnemu razumu se bo stvar zdela nemogoča. A treba je samo vedeti, da je v stvarjenju še neštevilno neodkritih rečij. Kdo bi bil pred petdesetimi leti mislil, da bo mogoče s pomočjo elektrike fotografirati ljudi iz daljave več sto milj in da nam bo fonograf reproduciral cele skladbe, ki so se proizvajale na oni strani zemske oble? Ako se torej delovanje človeškega duha pojavlja v okultni formi elektrike ali magnetizma, ni izključeno, da je reprodukcija njegovega valovenja možna na zelo občutljivi fotografični plošči.
Koliko je še kuriva v skorji naše zemlje? V sto in stotisočletjih so se pod uplivom solnčne toplote nabirali v skorji našega planeta skladi orga-ničnih t. j. gorivnih snovij, ter se odkladali v množinah, katerih natančno niti izračunati ni mogoče. V takozvanih „predpotopnih“ dobah so zaraščali površje zemlje bujni pragozdi iz katerih so nastale ogromne zaloge premoga in drugega mineralnega kuriva. Ta kuriva izkopava človek, kralj zemlje, še ne dobrih sto let ter je vporablja za namene svojega obstanka in napredka. Izrabljajo pa se ti zakladi v toliki meri da se strokovnjaki že danes pečajo z vprašanjem: koliko časa bi pač še vtegnile trajati te zaloge, katerih mora biti na vsaki način enkrat konec? In tako je izračunil ameriški geolog (zemljeznanec) Henry Henderson, da bi znalo izmanjkati premoga v dobrih 4000 letih. Računal pa je na temelju dosedanjih raziskovanj posameznih množin širom zemlje in na temelju številk vporabe v posameznih državah. Najdalje bi utegnile trajati zaloge gorenje-sileškega premoga, katere ceni Henderson na 600 milijard ton. Za tim pride Severna Amerika z 800 milijardami (ena milijarda je en tisoč milijonov) ton, ki bi se izrabile v 1800 letih, Rusija s 50 milijardami v 2000 letih, Anglija z 210 milijardami v 370 letih, Francija z 22 milijardami v 700 letih in Belgija s 24 milijardami v 800 letih. Seveda Henderson ni v svojem računu omenjal ogromnih zakladov premoga Kitajske, Zapadne Indije in Sibirije. Enako ne Brazilije, Nove Gvineje, Avstralije in raznih drugih dežel, katere geološki še dolgo ne bodo preiskane. Razun tega je pomisliti, da še časi niso nastopili, ko bode rudarska tehnika prodirala za premogovimi zakladi v globočine, o katerih današnji premogarji niti ne sanjajo. Vsled tega k onim 4000 letim Hendersonovega računa z lahko vestjo dodenemo še nadaljnih 4000 let. Razun premoga pa se vporablja kot kurivo na ladijah, lokomotivah in dr. že v veliki meri mineralno olje ali petrolej, katerega se nahaja v zemlji ogromne množine. Že danes znaša pridelek petroleja na zemlji letno 40 milijonov ton. Škotska sama pridela na leto 200.000 ton parafinskega
olja. Severna Amerika stoji v pridelovanju mineralskega olja s 64%; za njo je Rusija z 22y0, Galicija s 4-5%, Rumunija s 3%, Indija 2% itd. Petrolej ima /3 insko kurivno moč pred premogom in ž njim se nadomešča premog že na vseh koncih in krajih, tudi že radi tega, ker kurjava s petrolejem ne provzroča toliko neprijetnosti nego s premogom. Podaljšamo torej dobo z mineralnim kurivom lahko še za nadaljnih 2000—3000 let. In do onih dob iznajdljivi človeški duh izumi še drugih vrst kuriva ter se pripravlja polagoma za oni čas, ko bode solnce odreklo zemlji svojo podporo. Morda se dotlej človeku celo posreči izum, ki mu bode omogočal transport kurivnih snovij z drugih planetov, na katerih so zaloge nedvomno še neizčrpane! Kajti pomisliti je treba, da je človeški rod na zemlji, po naših računih, šele pričel živeti, ter da mu je določenih še najmanj deset milijonov let.
Vremenski vestnik.
Solnčni žarki in temperatura zemlje. Da največ uplivajo solnčni žarki na naše vremenske razmere, je davno znana stvar. Vendar pa so 1. 1907. na Smithovem observatoriju hoteli natančno izračunati, v kolikem razmerju se nahaja solnčna toplota z isto zemlje in v koliko vpliva solnčni žar na naše meteorološke pojave.
Efektivna solnčna toplota znaša 5962°—6790°, — toda od skrajnih mej zemskega ozračja pa do morskega površja na zemlji prispe samo le 24% vse solnčne toplote, dočim je odvrnejo 52 % od zemlje povprečno oblaki in od drugih 48 % polovico ozračje samo. Z zanesljivo točnostjo se računi da 63 % vse solnčne toplote odbije prosto ozračje in oblaki ter pride v porabo na zemlji razmerno le 37% cele toplote. To razmerje tvori v bistvu tudi temperaturo naše zemlje. Razloček kakih 5% v teku leta spremeni temperaturo povprečno kvečjemu za 1° do 0 3°. K temu je še dostaviti dejstvo, da se znatno izpreminja temperatura zemlje pod vplivom solnčnih peg itd. Za časa množine teh peg na solncu pada temperatura, dočim vstaja v času, ko je teh peg najmanj na solnčni površini. Ker pa pokrivajo pege le mali del solnčnega površja, tedaj moramo smatrati kot zanesljivo možnost, da ob- času nastopajočih peg odnašajo toploto solnca tudi močni hladni pari, katere izhlapevajo pege same po sebi. Dokazano je, da je od časa do časa na solncu mnogo več soparov nego si misliti zamoremo in da baš te izpremembe na solnčnem površju močno uplivajo osobito na perijodične hitre vremenske izpremembe na zemlji. Napredek v astronomični meteorologiji bode nedvomno še dognal dejstva, o katerih še danes nimamo pojma. Tedaj šele bode mogoče z veliko natančnostjo napovedovati vremena za daljšo dobo vnaprej, dočim še danes to ni mogoče.
Javni promet.
Brezžična brzojavna zveza Evrope z Ameriko. Dan 30. m. m.
je bil važen v zgodovini narodnega prometa. Ta dan se je otvorila prva brezžična zveza preko atlantskega oceana, ki je pristopna splošnemu občinstvu. Tostranska postaja je v Glifdenu na Irskem, onstranska v Glace B v Kanadi. Na tem brzojavu je možno oddati na dan 20.000 besedi, t. j. 25 vsako minuto.
Dr. Steinwender za povzdigo poštnega davka. Gospodje, ki žele postati ministri z visoko plačo in penzijo, si radi kaj izmislijo da bi se prikupili na zgoraj in dosegli zaželjeni cilj.
Jeden takih je znani nemški državni poslanec dr. Steinwender ki je izračunil da ima poštni erar dvajset milijonov srebrnih kronic dolga.
Ta dolg bi se po njegovem mnenju lahko ne le pokril, marveč še ostalo bi nekaj milijonov vsako leto. To bi se dalo doseči na sledeči lahko umljivi način.
Država naj bi namreč zvišala poštne vrednotine in pristojbine za brzojav in telefon.
Pismene znamke naj bi se podražile od 10 v. na 12 v.; na leto se proda 742 milijonov teh znamk, dobiček bi znašal 15 milijonov kron.
S?„5%«.y
dopisnic, dobička torej 5 milijonov kron.
Poštnina na tiskovine naj bi se zvišala za 4 vinarje, pri 204 milijonov tacih pošiljatev na leto bi se pridobilo okroglih 4 milijonov kron.
Poštnino na vzorce hoče Steinwender zvišati za 2 v; kar bi pri 24 milijonov teh pošiljatev dalo okroglo 500.000 K.
Priporočene pošiljatve naj bi se zvišale za 5 v, na leto pri 57,00 \000 pošiljatev dobička 5,000.000 K.
Poštnina na zavoje naj bi se zvišala za 10 v. Pri 69 milijonov letnih pošiljatev dobička 7 milijonov kron.
Poštnino na brzojave, katerih se povprečno odda na leto 20 milijonov, naj bi poslej zvišala za 20 vinarjev, kar bi dalo dobička 4 milijone kron. Na pristojbinah pri telefonu naj bi se pridobilo 2,500.000 K. Po tem računu bi država pridobila 39 milijonov kron na leto, kateri bi pritekli iz žepov ljudstva. Ker ima baje poštni erar na raznih svojih napravah dolga 20 milijonov, bi še potem ostalo okroglih 19—20 milijonov kron dobička. V državnem zboru je ta predlog vzbudil precej nevolje in se ni nadejati, da bi zbornica kot „zastopnica ljudskih koristi“, kar bi zares morala biti, predlog sprejela. Če bi se s primernim povišanjem poštnin že plačal dificit, čemu bi le 20 milijonov preostanka? „Ljudomilost“ tacih predlogov je dovolj prozorna! Le čudo da Steinwender ni naravnost zahteval naj se ta preostanek iz ljudskih žuljev obrne v povišanje plač ministrom in raznim — „dobrotnikom države !“
Kmetijstvo.
Sadjereja.
Kako pridelamo lepo sadje? Lansko jesen se je čulo nekaj kakor o nekaki „Sadjarski Zvezi“, ki bi se naj bila ustanovila na Gorenjskem. Zdaj pa ni duha ni sluha več o njej! Gojile so se celo lepe nade o tej „Zvezi“, a splavale so po vodi, kajti „Zveza“ je menda umrla še predno je zagledala luč sveta. Letos je pričakoval ta in oni sadjerejec, da ga lepega dne obišče „Zvezin“ „strokovni odbor“ in mu preišče vrt ter svetuje kaj mu storiti, da pridela ako ne obilo, pa vsaj lepega sadja, ki bi imelo kredit in lepo ceno. Pa odbora ni, „Zveze“ ni in mali sadjerejec ostaja zopet brez pomoči. Marsikdo bi rad prideloval lepo sadje in je prodajal za lepo ceno — dober je novčič kjer se dobi! a ne ve prav postopati pri pridelovanju.
Največji greh naših sadjarjev je, da ne znajo negovati sadnega drevja. Ako hočeš pridelati lepo sadje, (seveda ako uže premoreš dobre vrste), ne pusti drevesa podivjati. Obrezuj in gnoji. A prepozno je obrezovati pomladi, ko je že za kožo polno soka, marveč obrezovati je po zimi in v pozni jeseni, ko drevo počiva. Pred vsem odstraniti je treba stare veje in vejice, katere so že večkrat rodile in so uže „utrujene“, puščati pa je mlade veje, ki so še „spočite“. Na njih bo gotoveje lepo močno sadje nego na starih vejah. Gnojiti samo z gnojnico ni dobro, ker redčina le nima toliko redilne snovi v sebi kakor treba. Po gnojnici rado raste tršje, tenko šibnate vejice. Gnojiti je z močnim hlevskim gnojem !
Odbor „Sadjarske Zveze“, ako bi je bilo! imela bi dolžnost pohajati vrtove in svetovati kjer je dober svet potreben, in prirejati po večjih krajih poučna predavanja, četudi z eksperimenti (t. j. dejanskimi poskusi). Sadjarji bi „Zvezi“ bili hvaležni! Premalo spoznavamo veliko važnost lepega sadja, inače bi se bolje brigali za take koristne ustanove.
Sadno drevje na travnikih vspeva, kakor je znano iz izkušnje, mnogo slabše nego ono na breztravnih tleh. To prihaja od tod, ker se breztravna vrtna tla vsako leto obdelavajo in gnojč, dočim se na travi to le poredkoma nahaja. Natančne preiskave so dognale, da travna tla osobito mlademu drevju odvzemo mnogo redilne snovi in izhlapevajo mnogo vlage. Raditega je nujno potrebno da se zemlja okoli mladega drevja očisti trave na dva metra v premerju in dobro gnoji.