CD
Ö Izobraževanje jutrišnjih državljanov: ^^^ kakšno vlogo lahko igrajo šole?
O Avril Keating
^ Pedagoški inštitut, London
Cd
Tako državljanstvo kot državljanska vzgoja sta se v preteklih 20 letih ^H korenito spremenila, ker si oblikovalci politik, akademiki in
državljani prizadevajo spoprijeti se s posledicami globalizacije, • ^H razmahom preseljevanja in novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Izobraževanje je bistveno za ta odziv in v tem članku orišemo, zakaj so šole tako pomembne pri pripravljanju otrok in mladih na vlogo državljanov. cClanek opisuje nekaj trenutnih teženj v Evropi pri poučevanju naslednje generacije o državljanstvu in se sklene z osvetlitvijo nekaterih vprašanj, ki bodo v prihodnjih letih ^^ zahtevala vodstvo ravnateljev.
KljuCcne besede: državljanstvo, državljanska vzgoja, enakopravnost
Uvod
Tako državljanstvo kot državljanska vzgoja sta se v zadnjih 20 letih korenito spremenila. Medtem ko so šole nekoc pripravljale ucence za življenje in delo v nacionalni državi, so zdaj globalizacija, združevanje Evrope, nove informacijske in komunikacijske tehnologije (ikt) ter ogromen porast priložnosti za potovanja in preseljevanje zabrisali ^izicne in izobraževalne meje nacionalnih držav. Ti razvijajoci se pojavi res porajajo mnogo razburljivih novih priložnosti, vendar postavljajo šole tudi pred izzive v prizadevanju pripraviti otroke in mlade ljudi na vlogo državljanov. V tej luci je cilj sestavka dvojen. Prvic, clanek predstavlja pregled nacinov, na katere šole oblikujejo državljansko vedenje, identitete, vešcine in vrednote med mladimi. Drugic, v skladu z ugotovljeno pomembnostjo šolza oblikovanje državljanstva clanek opisuje nekatere zadnje politicne težnje pri poucevanju mladih ljudi o državljanstvu. Za konec s clankom opozarjamo na nekatera vprašanja, ki bodo v prihajajocih letih zahtevala vodstvo ravnateljev.
Kaj je državljanstvo in kakšno vlogo imajo šole pri oblikovanju državljanstva?
CCeprav zasledimo zametke ideje o državljanstvu že v anticni Gr-ciji (Heater 2004), je pojem državljanstva še vedno težko opre-
voDENJE 112014:21-32
Pravni status
Politične in državljanske pravice
Socialne in ekonomske pravice
Državljanstvo
Vedenje
Pristojnost in veščine
Vrednote
Kultura
SLIKA 1 Miselni vzorec razsežnosti državljanstva
deliti, saj »državljanstvo marsikomu pomeni marsikaj« (Joppke 2007, 37). V jedru si lahko državljanstvo predstavljamo kot »sklop družbenih navad, ki opredeljujejo naravo članstva v družbi« (Turner 1993, 4). Z drugimi besedami, gre za sklop sprejetih konvencij, s katerimi se kaže, kdo sme postati clan neke družbeno-politicne skupnosti (in zato tudi, komu ni dovoljeno). Te družbene navade niso opredeljene samo z zakoni in pravicami (ceprav je to kljucna prvina), temvec tudi z razvojem državljanskih norm, po-liticnih identitet in pricakovane vedenjske prakse. Državljanstvo ima torej mnogotere razsežnosti in lahko zajema vse, od pravnega statusa (npr. pravic in/ali potnega lista) do raznih oblik vedenja (npr. glasovanja in/aliprostovoljstva), upravicenosti (npr. socialne podpore) in pricakovanj (npr. obcanskih norm o placilu davkov) (slika 1).
Poudariti je treba, da pravila in konvencije državljanstva niso univerzalni in nespremenljivi. Nasprotno, konvencije, s katerimi se odloca o državljanstvu, se razlikujejo v casu, med državami in vcasih celo znotraj držav. Poleg tega so vrednote, nazori in vedenje državljanovpriucceni, ne podedovani, in šole igrajo pomembno vlogo pri obvešcanju otrok in mladih o formalnih in neformalnih pravilih državljanstva ter pri njihovem pripravljanju na vlogo odraslih državljanov. Ta državljanska vloga je bila šolam prvic podeljena v 18. in 19. stoletju, ko so novonastale nacionalne države spoznale, da lahko šole izkoristijo za vcepljanje obcutka skupne pripadnosti in prihodnosti mlajšim rodovom, hkrati pa za usposabljanje za obcansko življenje in ekonomsko produktivnost (Green
1990 in Heater 2004). Odtlej sta državljanstvo in šolanje tesno prepletena in šole dojemamo kot sredstvo za odpravljanje težav, ugotovljenih v lokalni skupnosti ali družbi kot celoti (Gorard 2010).
Vse izobraževanje = pouk o državljanstvu
Doseganje omenjenih ciljev je vsešolski proces in ne nekaj, kar bi lahko pripisali toCno določenemu posegu kurikula ali samostojni izobraževalni aktivnosti. Lahko bi dejansko rekli, da vse izobraževanje prispeva k sooblikovanju državljanstva in da igrajo šole temeljno vlogo pri spodbujanju državljanstva že z zagotavljanjem kakovostne izobrazbe učencem. Raziskave vedno znova kažejo, da obstaja mocna povezava med izobrazbo in državljanskim udej-stvovanjem ter da je za državljane z višjimi stopnjami izobrazbe verjetneje, da bodo glasovali, delali kot prostovoljci in podpirali pomembne obcanske vrednote, kot sta strpnost in spoštovanje demokracije. Po teoriji kognitivnega udejstvovanja je temeljni razlog ta, da izobraževalni proces preskrbi otroke in mladostnike s pismenostjo in kognitivnimi vešcinami za obdelavo družbenih in po-liticnih informacij, za osvešceno odlocanje in ucinkovito izvajanje teh odlocitev (npr. z odlocitvijo za glasovanje ali prostovoljstvo) (Niemi in Junn 2005; Whiteley 2005).
Pomembnost izobraževanja tudi presega njegov vpliv na posamezne državljane in ima širši družbeni udnek. Šole bi vpliv dohodka in drugih družbenih neenakosti lahko pomagale ublažiti z zagotavljanjem zelo kakovostnega izobraževanja vsem in s posve-canjem skrbi, da imajo vsi otroci in mladostniki znanje in vešcine, ki jih potrebujejo, da postanejo obvešceni in uspešni državljani. In enako lahko šole (in širše strukture šolstev) tudi poglobijo neenakosti, ce dajejo nekaterim skupinam prednost pred drugimi in dajejo nekaterim ucencem na voljo vec izobraževalnih virov kot drugim. Etnografske študije razredov v Veliki Britaniji v 80. in 90. letih 20. stoletja so na primer pokazale, da so bile ucencem glede na njihovo raso dane razlicne izobraževalne priložnosti in da je to razlikovalno ravnanje prispevalo k slabšemu šolskemu uspehu ucencev crnskih korenin (Africanov, s Karibika in mešane rase) (Gilborn 1997). (V zadnjih letih se je pozornost preusmerila k nezadovoljivim dosežkom fantov belskega delavskega razreda v Angliji, za katere obstaja strah, da jih trenutna politika in praksa pu-šcata »zadaj« (Ofsted 2013, 24).) Receno drugace: ker izobrazba tako mocno napoveduje državljansko udejstvovanje v odraslosti, lahko imajo neenakosti v izobraževanju dosmrtni vpliv na vedenje
in nazore državljanov ter utegnejo podpirati ohranjanje družbenih struktur in razlik.
Učenje državljanstva in kurikul
Šole poleg tega, da s splošnim izobraževanjem zagotavljajo vse-življenske državljanske vire, igrajo tudi neposrednejšo in manj dvoumno vlogo, ko državljanstvo poučujejo kot del ucnega programa. Predmetno področje ali področja, ki so najizraziteje povezana z učenjem o državljanstvu, imajo veliko različnih imen, tudi državljanstvo, državljanska vzgoja, spoznavanje družbe in politična vzgoja. Vendar je državljanska vloga lahko vpeta tudi v druge predmete (kot so zgodovina, geografija, verska vzgoja in filozofija) in/ali se razume kot splošna snov kurikula, ne lo čen predmet na urniku (Eurydiče 2012). Šole lahko s temi različnimi podro čji kurikula prenašajo informa čije in negujejo veš čine, ki so bolj nedvoumno povezane z dejavnostmi državljanstva. Na primer, učenči se pri državljanski vzgoji morda u čijo o trenutnem volilnem sistemu, medtem ko pri pouku zgodovine nemara spoznavajo, kako je bil politični sistem vzpostavljen. Ne glede na poimenovanje in izvedbo v kurikulu pa ima formalni pouk o državljanstvu dobro-dejen vpliv na državljansko u činkovitost, partičipa čijo in znanje (Niemi in Junn 2005: Keating idr. 2010; Kahne, Crow in Lee 2013).
Učenje državljanstva s skritim kurikulom
Kljub povedanemu ni pomemben samo formalni izobraževalni program, tudi skriti kurikul je lahko v pomo č pri poučevanju u čen čev, kakšne državljanske norme, vrednote in na čine vedenja pri čakujemo od njih. Re čimo, pri u čen čih, ki na šoli doživljajo vzdušje odprtosti, pogosteje poro čajo o zaupanju in strpnosti ter kažejo kriti čno razmišljanje. Odprta, svobodna šolska klima je tista, v kateri imajo učenči ob čutek, da smejo odkrito proučevati vprašanja in razpravljati o spornih vprašanjih z učitelji in sošolči (Flanagan idr. 2007). Razpravljanje o vprašanjih v varnem in odprtem okolju je u čen čem lahko v pomo č pri razvijanju ključnih veš čin in nagnjenj, ki jih povezujemo z državljanstvom in demo-kra čijo.
Poleg tega so učitelji in šolski vodje vzorniki in vodijo z vzorom ne samo pri poučevanju in predmetni snovi, ampak tudi pri načinih usklajevanja razprav u čen čev v razredih, in/ali dovoljujejo učen čem, da sodelujejo pri odlo čanju na šoli. Ta dejanja »posredujejo sporo čila o družbeni vključenosti, o tem, kdo spada zraven
in cigava mnenja štejejo, in o tem, kako naj bi clani družbe ravnali drug z drugim« (Flanagan 2013, 83). Po drugi strani pa šole dajejo tudi mocan poduk o (ne)enakopravnosti in institucionalnem zaupanju, Ce jim ne uspe izvajati pravil enakopravno ali Ce so uCenCevi pogledi prezrti oziroma se pri odloCanju na šoli ne upoštevajo.
Pomoč učencem pri uresničevanju državljanstva v praksi
Navsezadnje pa šole dajejo otrokom in mladostnikom nekaj prvih priložnosti za sodelovanje v skupnosti in preizkušanje državljanskih vešCin v praksi. Te priložnosti lahko privzemajo mnogo oblik, reCimo (Keating, Hinderliter Ortloff in Philippou 2009; Audsley idr. 2013):
•	prostovoljne izvenšolske dejavnosti, kot je mün (Model Združenih narodov),
•	zbiranje denarja v dobrodelne namene,
•	projekti skupnosti, v katerih uCenCi rešujejo lokalna vprašanja, ali
•	svet uCenCev in druge priložnosti uCenCev za sodelovanje pri odloCanju na šoli.
Te vrste dejavnosti ponujajo uCenCem drugo vrsto izkustvenega uCenja in priložnost za usvajanje novih vešCin in novih družbenih in državljanskih mrež. Še veC, praktiCno uCenje je lahko enako pomembno kot formalno uCenje v razredu. Hart idr. (2007) so s študijo v Združenih državah ugotovili, da državljansko udejstvo-vanje v mladostniški dobi dokaj zanesljivo napoveduje sodelovanje v prostovoljstvu in na volitvah v odraslosti ne glede na to, ali je bilo udejstvovanje prostovoljno ali obvezno. (Medtem ko velja razširjeno mnenje, da je izvajanje državljanstva v praksi med od-rašCanjem dobrodejno, se še vedno razpravlja, ali naj bo udeležba srednješolCev v teh vrstah delovanja obvezna ali prostovoljna.)
Nove politike in prakse v državljanski vzgoji - panevropski vidik
Šole lahko igrajo bistveno vlogo pri pripravljanju naslednjega rodu za državljanstvo. Zavedanje njenega pomena je v zadnjih 20 letih sprožilo razmah zanimanja za pouCevanje državljanstva. Medtem ko se oblikovalCi politik in akademiki skušajo spoprijemati z družbenimi in politiCnimi spremembami, ki se godijo po svetu, po vsej Evropi vpeljujejo vrsto novih teorij, politik in
izobraževalnih pobud, veliko je kurikularnih reform, sprememb učbenikov in priložnosti za strokovni razvoj učiteljev. Te politične pobude se ne pojavljajo samo na ravni držav (Eurydice 2012), ampak tudi na evropski ravni. Svet Evrope že dolgo izvaja razvejan program spodbujanja in podpore izobraževanju za demokratično državljanstvo in Človekove pravice (edghr, glej http://tinyurl.com/COEresources). V EU se nedavne pobude politik posvečajo zlasti opredeljevanju odnosa med izobraževanjem in državljanstvom (Counčil of the European Union 2004), razvijajo merila in kazalnike dejavnega državljanstva in državljanske usposobljenosti (Hoskins 2009; Hoskins in Masčherini 2009) ter opredeljujejo osrednje kompetenče državljanske vzgoje (kot del evropskega okvira ključnih kompetenč; European Parliament and the Counčil 2006).
Razno akademsko delovanje in dejavnosti politik so nam spremenili nazore o tem, kako naj bi državljanstvo (idealno) poučevali v šolah. Še dokaj nedavno so izobraževalne politike in šolska praksa običajno odsevale model pouka o državljanstvu. Pristop je bil navadno vsebinsko natrpan, sloneč na didaktičnih pedagoških metodah in usmerjen v bogatenje znanja o državljanstvu, ne v spodbujanje dejavnega sodelovanja ali veščin politične pismenosti (Kerr 1999). Znanje, za katerega se je od učenčev pričakovalo, da ga bodo usvojili, je bilo predvsem povezano z državnimi insti-tučijami, narodnimi miti in junaki (Keating 2014). Nosilči, ki jim je bil osrednji narod, so hkrati spodbujali domoljubje in zvestobo narodu, pogosto na račun državljanov drugih držav (in dejansko tudi manjšin v državi).
Kot plod nedavnih razprav pa so ta model zdaj nadomestili s pojmom državljanske vzgoje, ki mu v nekaterih krogih pravijo izobraževanje za demokratično državljanstvo. Ne gre zgolj za spremembo terminologije; gre za prečej drugačen način poučevanja o državljanstvu in razmišljanja, kako mlade državljane pripraviti na življenje občanov. V tem novem modelu izobraževanja je praviloma:
•	manj poudarka na učenju na pamet in več na dejavnem učenju in kritičnem razmišljanju,
•	več poudarka na dejavni udeležbi posamičnih državljanov (z glasovanjem, prostovoljnim delom, sodelovanjem pri odločanju na šoli in v lokalni politiki (npr. v svetu šole)) in
•	manj poudarka na preverjanju znanja, več na negovanju veščin in kompetenč.
PREGLEDNICA 1 Temeljne razsežnosti sodobnega modela državljanske vzgoje - trenutne težnje
politike in prakse
Ključne kompetence/vešcine	Ključne vrednote
•	politična pismenost	• spoštovanje demokracije in človekovih pravic
•	kriticno razmišljanje	• strpnost in enakopravnost
•	nekonfliktno reševanje problemov	• solidarnost in soodvisnost
•	javni diskurz in komunikacija	• prepricanost o pomembnosti sodelovanja v svoji skupnosti
•	medkulturna komunikacija	oziroma skupnostih
Tudi vešcine in sposobnosti, ki jih skuša novejši pristop spodbujati, se opredeljujejo na novo in politike v tem pogledu pogosto svetujejo, da bi se morale šole usmeriti v razvijanje ucencevih kompetenc, kot so politicna pismenost, kriticno razmišljanje in nekonfliktno reševanje problemov (preglednica i). Zadnje case pri-porocajo tudi, da bi pri ucencih morali razvijati vešcine ^inancne pismenosti in digitalnega državljanstva. Ti dodatki v nacrtih politike so se pojavili kot odziv na svetovno ^inancno krizo po letu 2008 in na hitri razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Ker so te ideje nedavna dopolnitev politicnega dnevnega reda, jih šele uvajajo v politiko in prakso vseh držav.
Spremenile so se tudi temeljne vrednote. Politike sodobne državljanske vzgoje na primer namesto zvestobe nacionalni državi navadno poudarjajo pomembnost vrednot, kot so strpnost, enakopravnost, spoštovanje demokracije in clovekovih pravic (Keating 2014). Vecidel gre za obce in obcanske vrednote, ki presegajo okvire nacionalne države in odsevajo vse bolj svetovno naravo po-liticnih in gospodarskih sistemov ter tudi cedalje vecjo etnicno, kulturno in versko raznolikost skupnosti.
Navsezadnje, in v zvezi s tem, model državljanske vzgoje poudarja, da šole nic vec ne ustvarjajo samo nacionalnih državljanov, temvec bi morale ucence pripravljati tudi na svetovno, regijsko in lokalno državljanstvo ter na državljanstvo v raznolikem svetu. Kot take sodobne politike državljanske vzgoje navadno poudarjajo, da imajo državljani mnogotere identitete in da je državljanstvo moc udejanjati na lokalni, državni, evropski in svetovni ravni. Razlicne ravni državljanstva se med sabo ne izkljucujejo, temvec so ugnezdene druga v drugi, se prekrivajo in (idealno) dopolnjujejo druga drugo (slika 2).
To pa ne pomeni, da si sodobne politike ne prizadevajo vec negovati obcutka narodne pripadnosti med otroci in mladostniki. Dejansko v mnogo pogledih narodno zavest še vedno dojemamo kot pomembno prvino državljanske vzgoje. Toda domoljubje in naro-
Globalno
Evropsko
Državno
Lokalno
slika 2 Ugnezdeno državljanstvo
dna pripadnost se opredeljujeta na novo, za svetovno umestitev, in ta pojma sta zdaj bolj vkljucujoca kot sta bila. Na primer, državljanska vzgoja zdaj spodbuja strpnost, spoštovanje raznolikosti in odprtost do drugih kultur; kot smo že omenili, te vrednote in nagnjenja odražajo sodobne zahteve državljanstva v svetu s ce-dalje manj jasnimi mejami in vse bolj raznolikimi družbami. Po teh vešcinah se povprašuje tudi v novi svetovni ekonomiji, zatorej prinaša spodbujanje teh vešcin in nagnjenj dodatno korist, ker je državam v pomoc pri krepitvi nacionalnega gospodarstva. Lahko bi torej trdili, da je to, da postajamo bolj svetovni in/ali evropski, domoljubno dejanje, saj lahko mladi ljudje z razvijanjem takih nagnjenj pomagajo svoji državi konkurirati na svetovnem trgu.
Gre za eno mnogih nasprotij sodobnega državljanstva, akademiki in politiki pa se ga še niso v celoti lotili. Tudi ne želim dajati vtisa, da je nacionalizem popolnoma izginil iz kurikulov in ucbe-nikov v vseh državah in/ali da so države v celoti sprejele vklju-cujoc model državljanstva in državljanske vzgoje. Idealni model državljanske vzgoje, ki smo ga opisali, je še vedno dokaj nedaven pojav in mnoge države še zmeraj reformirajo svoje politike in poskušajo najti ustrezne nacine prilagajanja zahtevam državljanstva in politikam državljanske vzgoje, ki se pojavljajo na novo. In ce-prav nacionalne politike po vsej Evropi postajajo bolj odprte za mnogoterost identitet in razne vrste raznolikosti, nacionalne države še vedno najdejo pot za izkljucevanje nekaterih skupin. Phi-lippou (2009), na primer, nazorno prikaže, kako so se ucbeniki Republike Ciper oprijeli evropskega državljanstva in pojem izkoristili za sprejetje mnogoterih državljanstev, hkrati pa za okrepitev družbenega, politicnega in kulturnega razhajanja med državljani Republike Ciper in turškimi sosedi.
Sklepne opombe in prihodnji izzivi
V tem clanku smo povzeli razvoj nekaterih kljucnih vidikov politike v poucevanju državljanstva zadnjih 20 let, toda državljanstvo je pojem, ki ni samo zelo kompleksen, temvec je nekaj, kar se še naprej razvija. Izzivi, s katerimi se srecujejo šole in mladi državljani, se bodo torej nadalje spreminjali, politike in uciteljska praksa pa se bodo morale še naprej prilagajati. V naslednjih nekaj letih bodo najbrž med najbolj neodložljivimi vprašanji v evropskih državah tudi:
•	spodbujanje politicnega udeleževanja, zlasti glasovanja,
•	zagotavljanje enakopravnosti in družbene vkljucenosti,
•	krepitev zavedanja digitalnega državljanstva in varnosti ter
•	izboljšanje ^Inancne (in ekonomske) pismenosti.
Prvic, upad glasovanja med mladimi še naprej povzroca zaskrbljenost. Upad ni splošen in v nekaterih krogih je bilo izraženo mnenje, da se mladi namesto tradicionalnih oblik sodelovanja v politiki (kot je glasovanje) udeležujejo alternativnih oblik politic-nega udejstvovanja (kot je spletno politicno delovanje). Vseeno bo v mnogo zahodnih razvitih državah ostalo povecevanje udeležbe mladih prednostna naloga, saj je zdravje demokraticnih in volilnih institucij odvisno od sodelovanja vseh, ki naj bi jih predstavljale, ne samo starejših generacij (Sloam 2014, 12). Izobraževanje o mehanizmih in pomembnosti glasovanja je strategija, ki bi lahko pripomogla k povecanju udeležbe, in državljansko vzgojo v šolah caka pri tem jasna vloga.
Drugic, enakopravnost in družbena vkljucenost bosta ostali visoko na politicnem dnevnem redu po vsej Evropi, predvsem dokler je nezaposlenost tako velika. Šole imajo vitalno vlogo tudi pri tem in zlasti pomembno bo, da šole poskrbijo, da imajo vsi mladi enakopraven dostop do zelo kakovostne izobrazbe (in posebej do državljanske vzgoje) ter s tem mlade ljudi oskrbijo z znanjem in vešcinami, ki jih potrebujejo, da se o svojem državljanstvu odlo-cajo osvešceno.
Tretjic, hitri tempo razvoja ikt se bo najbrž pospešeno nadaljeval in z njim se bo povecala pomembnost digitalnega državljanstva in varnosti. Digitalno državljanstvo prinaša nove priložnosti za državljansko in politicno udejstvovanje, zlasti z družabnimi mediji in drugo interaktivno tehnologijo. Vendar te nove okolišcine porajajo tudi nova tveganja, predvsem v zasebnosti in varnosti. Otroci in mladi se tehnologijam pogosto privadijo hitreje kot njihovi starši
ali učitelji, toda šole lahko pomagajo ucencem kritično presoditi vidike, kot so vprašanja zasebnosti v spletnem svetu ali norme obnašanja v spletnih razpravah in forumih.
In nazadnje, nujnost izboljšanja ^inanCne pismenosti med mladimi bo ostala na evropskem politiCnem dnevnem redu, vse dokler se države še ukvarjajo s posledicami svetovne banCne krize leta 2008 in naknadne krize evra. Doslej so se nekatere države posvetile osvešCanju otrok in mladih o posledicah osebnega dolga in kako upravljati svoj denar. Upati pa je, da se bo podroCje teh politik razširilo in vkljuCilo izobraževanje o delu ^finanCnih instituCij in delovanju gospodarstev in trgov. Razumevanje politiCne ekonomije je za uspešno državljanstvo enako pomembno kot razumevanje lastnega ekonomskega položaja.
Šole seveda niso edine, od katerih se otroCi in mladostniki uCijo državljanskih vrednot in nazorov - družina, obCila in vladne instituCije tudi prispevajo svoje. Toda v Clanku smo skušali pokazati, da sta državljanstvo in šolanje tesno prepletena in da šola s svojimi dejanji vpliva ne samo na posamiCne uCenCe, ampak tudi na širšo družbo. Brez ustrezne skrbnosti utegne biti uCinek bolj negativen kot pozitiven. Da bi se temu izognili, je treba pazljivo pozornost nameniti šolskemu kurikulu in šolski kulturi, saj je uCenje državljanstva vsešolska dejavnost, ne le zadolžitev posameznih uCite-ljev. Pri tej nalogi je bistvena podpora višjega vodstva, kajti nedavne izkušnje šol v Angliji so pokazale, da bi brez te lahko državljanska vzgoja v šolskem kurikulu in uCni izkušnji mladih ljudi postala postranska (Keating idr. 2009). Nasprotno pa ravnatelji z zagotavljanjem vodstva in opore pomagajo poskrbeti, da je uCenje državljanstva v osrCju šolske politike in prakse, s tem pa da so uCenCi primerno pripravljeni za tekoCe in prihodnje zahteve državljanstva, kakršnekoli že so.
Literatura
Audsley, J., C. Chitty, J. O'Connell, D. M. Watson in J. Wills. 2013. Citizen Schools: Learning to Rebuild Democracy. London: iffr.
CounCil of the European Union. 2004. »EduCation and Citizenship: Report on the Broader Role of EduCation and its Cultural AspeCts.« 13452/04. CounCil of the European Union, Bruselj.
European Parliament and the CounCil. 2006. »ReCommendation on Key CompetenCes for Lifelong Learning.« 2006/962/Ec. Official Journal of the European Union, i 394/10.
EurydiCe. 2012. Citizenship Education in Europe. Bruselj: EduCation, Audiovisual and Culture ExeCutive AgenCy.
Flanagan, C. A., P. Cumsille, S. Gill in L. S. Gallay. 2007. »S čhool and Community Climates and Civič Commitments: Patterns for Ethnič Minority and Majority Students.« Journal of Educational Psychology 99 (2):42i-43i.
Flanagan, C. A. 2013. Teenage Citizens: The Political Theories of the
Young. Cambridge, ma, in London: Harvard University Press. Gillborn, D. 1997. »Ethnič ity and Edu čational Performan če in the United Kingdom: Ra čism, Ethni č ity, and Variability in Ačhievement.« Anthropology & Education Quarterly 28 (3): 375-393. Gorard, S. 2010. »Edučation Can Compensate for Sočiety - a Bit.« British
Journal of Educational Studies 58 (1): 47-65. Green, A. 1990. Education and State Formation: The Rise ofEducation
Systems in England, France and the usa. New York: St. Martin's Press. Heater, D. 2004. Citizenship: The Civic Ideal in World History, Politics and Education. 3. izd. Manč hester in New York: Manč hester University Press.
Hart, D., T. Donnelly., J. Youniss in R. Atkins. 2007. »High S hool
Community Servič e as a Predi č tor of Adult Voting and Volunteering.« American Educational Research Journal 44 (1): 107-219. Hoskins, B. 2009. »Monitoring A tive Citizenship in the European Union: The Pročess, the Results and initial Explanations.« Cadmo 17 (1):
47-71.
Hoskins, B. L., in M. Mas herini. 2009. »Measuring A tive Citizenship through the Development of a Composite Indič ator.« Social Indicators Research 90 (3): 459-488. Joppke, C. 2007. »Transformation of Citizenship: Status, Rights, Identity.«
Citizenship Studies 11 (1): 37-48. Kahne, J., D. Crow in N. J. Lee. 2013. »Different Pedagogy, Different Politi s: High S hool Learning Opportunities and Youth Politi al Engagement.« Political Psychology 34 (3): 419-441. Keating, A., D. Hinderliter Ortloff in S. Philippou. 2009. »Citizenship Edu ation Curri ula: The Changes and Challenges Presented by Global and European Integration.« Journal of Curriculum Studies
41 (2): 145-158.
Keating, A. 2014. Education for Citizenship in Europe: European Policies, National Adaptations, and Young People'S Attitudes. Houndmills: Palgrave Ma millan. Keating, A., D. Kerr, T. Benton, E. Mundy in J. Lopes. 2010. Citizenship Education in England 2001-2010: Young People's Practices and Prospects for the Future; The Eighth and Final Report from the Citizenship Education Longitudinal Study (gels). B.k.: Department for Edu ation.
Keating, A., D. Kerr, J. Lopes, G. Featherstone in T. Benton. 2009. Embedding Citizenship Education (g e) in Secondary Schools in England (2002-08): Citizenship Education Longitudinal Study (gels); Seventh Annual Report. London: dgsf.
Kerr, D. 1999. »Citizenship EduCation: an International Comparison.« http://www.nfer.aC.uk/researCh/Centre-for-information-and -reviews/inCa/TS%20Citizenship%20EduCation%20an %20lnternational%20Comparison%20i999.pdf
Niemi, R. G., in J. Junn. 2005. Civic Education: What Makes Students Learn? New Haven, c t: Yale University Press.
Ofsted. 2013. »2012/13 Ofsted Annual Report.« http://www.ofsted.gov.uk/ about-us/annual-report
Philippou, S. 2009. »What Makes Cyprus European? CurriCular
Responses of Greek-Cypriot CiviC EduCation to >Europe<«. Journal of Curriculum Studies 41 (2): 199-223.
Sloam, J. 2014. »New VoiCe, Less Equal: The CiviC and PolitiCal Engagement of Young People in the United States and Europe.« Comparative Political Studies 47 (5): 663-688.
Turner, B. S., ur. 1993. Citizenship and Social Theory. London: Sage.
Whiteley, P. 2005. Citizenship Education Longitudinal Study Second Literature Review: Citizenship Education; The Political Science Perspective. d fEs ResearCh Report 631. London: Department for EduCation and Skills.
■ Dr. Avril Keating je doCentka na Pedagoškem inštitutu v Londonu. a.keating@ioe. ac.uk