8 Prijateljska pisma uredništvu ,Slovenke'. IX. v e 1 e c e n j e n a g o s p i c a urednica! Bodite mi pozdravljena, velecenjena gospica v novem letniku, ki naj bi se razvijal in napredo\'al pod umnim in spretnim Vašim vodstvom v čast in diko Vam in vsemu sloven- skemu ženstvu. Obdržali ste uredništvo tudi v tretjem letniku, za kar smo \'am dolžni vsi sodelovalci in sodelovalke naj- Prijateljska pisma urtdiiištvu >Slovenke«. 9 toplje zahvale. Obdržali ste je a ne ker, ste bili slabotna ženska, ampak obdržali ste je, ker ste krepka, požrtvovalna, navdu- šena ženska, ki ve, kaj je dolžna svojemu narodu vsled svojih redkih zmožnosti. In da je obdržite, o tem pač nisem dvomila niti jedno trenotje. Še enkrat torej, srčna Vam hvala za A'aše požrtvovalno ro- doljubje. Toda naj se oprimem svoje današnje nalog-e. Prav za prav pač nimam danes nobene ostro omejene snovi, marveč roji po moji glavi kar celi potpurri vsakovrstnih vprašanj in odgovorov, ki bi se mo- rali vsak za-se lepo po vrsti razmotrivati. Ker se mi pa vidi za moje slabotne moči preveč, lotiti se tolikih zadač v mem samem pismu, hočem le tu in tam potipati, namigati in opozarjati. Naj bi se potem či- lejše moči oprijele posamičnih nalog. Najprej naj omenjam zopet enkrat »vladarico sveta« — modo. Uže pred dvema letoma sem grajala na tem mestu breznačajno in zaničljivo navado, posnemati po vsem francozko modo, nasvetujé, naj bi si vstvarilo slovensko ženstvo svojo lastno — narodno nošo. Takrat pač ni bilo odmeva od nikoder. Se-le v zadnji »Slovenkini« številki sem zapazila radostno, da se jame svitati tudi na tem polju. A stvar ni tako lahka, kakor izgleda morda na prvi pogled. Naše oči so se po dolgoletni razvadi preveč navadile francozkemu kroju, da bi mogle kar na mah odobravati novo smer krojenja. Posebno pa ne dosežejo nič posamične pijornike. Saj pravi še star pregovor, da ena sama lastavica še ne naredi pomladi. Toda v slogi je moč. Naj se le širi .ta ideja v glavah naših dam, in glej — nekega lepega dne šetajo se po ljubljanskem dre- voredu dražestne gospice, slovensko čebljaje v slikovitih pristno slo venskih oblekah. Meni se vidi, da bi se dala narodna noša najlaglje vvesti tako, da bi se dogovorile vse obiskovalke kake veselice, kakega izleta, da se tega vdeleže le v narodnih oblekah. Prenesla bi se noša tako s časoma na cesto, na šetalisče ini slednjič celo v — salon. Težje je vprašanje, kako prirejati obleko, da ne zadostuje samo narodnim, ampak tudi higijeničnim zahtevam. Tako n. pr. zahteva tudi narodna noša steznik, da se obuke polno in estetično krožijo. A prav steznika se hočemo — se moramo iznebiti. Ravno tako neprimerna so spodnja krila, ker ovirajo pri hoji. Tedaj tudi s temi proč. V Berolinu snuje in premišljuje o ženski obleki vže leta in leta žensko društvo v zvezi s prvimi zdra\'niki. Ni še dolgo tega, kar so prirejali celo razstavo o preosnovi in higijenični 10 Prijateljska ])isnia uredništvu »Slovenke«. napravi ženskega oblačila, in tam je bilo mej plevami tudi marsika- tero zlato zrno. Posebno glede nedrijca — kojega se le ne moremo do cela iznebiti — in glede spodnjih oblačil se smemo brezpogojno podati pod njihovo vodstvo. Reformovani nedrijec podpira le stas, ne da bi ga stiskal in ožil. On vzdržuje nedrije v normalni višini ter širi prsa, nategnivši le od zadaj rame. Ravno tako praktična se mi vidijo tako zvana kombinirana spodnja oblačila, n. pr. životnik in spodnje hlače v jednem, da teh ni treba vezati v pasu, kar je kakor znano, jako škodljivo. Narodna obleka bi se dala napraviti tedaj nekako tako-le : Ne- drijec — ne steznik — na kojem bi bile pripete nagubane, široke spodnje hlače, segajoče do pod kolen, ki bi imele nadomestiti tudi spodnje krilo. Na to »ošpetelj«, različen po letnem času. Po letu iz tenkega platna, sščipkami okinčan ali našit po hrvatskih uzorih, bel ali pisan ; po zimi iz flanele, volne, sukna ali baržuna. Ali namesto njega gorenjsko zimsko jopo z nabranimi rokavi (ki se mi pa ne vidi ukusna). Čez ošpetelj pride životnik (modere) s prišitim krilom. A' iz- rezi in napravi životnika se da zopet stotero varirati, da nošnja ne postane enolična, šablonska in dolgočasna. Prav tako sc da tudi krilo napraviti iz najrazličnejšega blaga v različnih barvah po osobnem okusu. Sega naj pa krilo do gležnjev; pozneje, ko se privadi oko kraj- šim dimenzijam pa do pol meče. Ta obleka pa ne bi bila samo lepa, ustrezala bi tudi vsem hi- gijeničnim zahtevam. Vsa teža obleke počiva le na ramah, dočim so kolki prosti in pas ne pozna zatezajočih, toli škodljivih trakov spod- njih kril. Največ preglavice mi dela še pokrivalo. Slovenska avba pač ne zadostuje modernim zahtevam praktične obleke. Ona in peča bi se mogle pokazati pač samo ob slovesnih prilikah. Veliko bolj primerna se mi vidi pač črnogorska čepica. Hm, kaj pa poletu na solncu ? Ali naj se poslužimo širokokrajnega slamnika a la Watteau z vihrajočim trakcem in šopkom cvetic ? Pa če prav, saj ga nam ni treba naro- čati iz Pariza. Ponosne smo lahko tudi na svoje pristno domžal- ske slamnike. Vi pa, cenjena gospica urednica, blagovolite nam odpreti pre- dale svojega lista, da se še prav cesto in uspešno pogovarjamo o svoji prihodnji noši, ki naj bi bila kmalo, kaj kmalo obična sloven- ska noša. In zdaj dovolite mi, da krenem na drugo stran. Prijateljska pisma uredništvu »Slovenke«. 11 Upliva-li blag-ostanje dobrodejno na žensko srce? Tako nekako je vprašala Marija Ana. Sicer je odgovorila na to uže c. naša so- trudnica ]\Iarica IL, vendar si dovolim še jaz poseči v to debato. (jspd. Marica II. nadomešča besedo blagostanje z besedo denar, da ž njim laglje manipulira, daje ji pa v svojem razvoju pomen »m amo n«. A prosim lepo, blagostanje ni identično s polnimi vrečami zlata . in srebra. K blagostanju je treba le toliko, da živiš brezskrbno v prec(>jšnjih udobnostih, da te ne tare skrb za vsakdanji kruh. Kar pa je več, ni blagostanje, ampak bogastvo. Kako različno pa uplivata ta dva faktora na človeško srce, je morda dovolj znano. Da revščina ne upliva dobrodejno na razvoj blag-ih čutil v člo- veškem srcu, je gotovo in umevno. Beda in glad umorita človeško moč duševno in telesno. Skrb in pehanje za vsakdanji kruh izsesa in izmozga vsa blaga čutila, potlači vsak višji duševni vzlet, s kratka : b e d a č 1 o v e k a p o ž i v i n i. Kako drugače vpliva blagostanje ! Plesen vseh sitnih vsakdanjih skrbi za živež, rešen duhomorne borbe za obstanek, se razvijata duh in srce harmonično do ideala človečanstva. Duh vzletava nad malen- kostno \\sakdanjostjo in tam v vzvišenih solnčnih višavah se razvija in procvita kakor plodonosna cvetka v solnčnem sijaju. Kaj pa bogastvo ? Namesto da bi vplivalo kakor podvojeno bla- gostanje, rodi zopet grde strasti, sovražtvo, napuh, lakomnost. Kakor da bi ga peza zlatih vreč tlačila v prah, valja se malenkostni duh v blatni vsakdanjosti, a srce okameni in oledeni. Bogastvo in beda sta jednako pogubna za duh in srce. Edino le blagostanje zamore povzdigniti človeka na najvišjo stopinjo človečanstva. Pridobiti vsemu človeštvu to blažujoče, osre- čujoče blagostanje, je glavna zadača naše kulture. Pa naj izpreg.ovorim še nekaj besed o sedanjem našem dnev- nem — o ženskem vprašanju. Do sedaj je morda vsa stvar samo še v krogu nekaterih zavednih učiteljic. Dame drugih krogov se morda le malo zanimajo za naše težnje in brige. Probujati i te druge kroge je naša prva in glavna dolžnost. .Stvariti si na kmetih zavedno ženstvo, dokler ga nimamo v mestu, se pravi pač mlatiti prazno slamo. Kmet je jako konservativen in le s težka se širijo med kmeti nove ideje in naprave. Vzgajajte nam rajši zavedno žensko inteligenco in nižji slojevi bodo sledili sami ob sebi, posnemajoči nazore, kakor so posnemale balončke na rokavih. 12 Kristina : V mraku. Nauki ne pomag'ajo mnot>'o. Več, veliko več koristi dober vz- gled, kajti »Cirau, theurcr I''reun(l ist alle Theorie«. S tem pa vendar nočem povedati, da naj bi gospice učiteljice kar mahoma ustavile zapričeto delo. Naprej, le pogumno naprej ; samo prosim delavnosti na vsej črti. Kaj pa porečete c. g. urednica k ženskemu shodu ? Vse se shaja in posvetuje, zakaj se ne bi sešlo enkrat tudi slovensko ženstvo ? Piše se lahko dolgo in široko, a pisana beseda upliva le počasi iu težavno. Vse drug-ače vpliva pa živa, govorjena beseda. Kakor z neba šviga- joča iskra, tako neti beseda spretnega govornika ogenj navdušenja v srcih poslušalcev. Naj bi se sešlo tedaj i slovensko ženstvo v po- svetovanje in navdušenje ! Nadalje nam nedostaje še pravega ženskega družtva, ki naj bi branilo ženske pravice in sploh delovalo na polju ženske osloboje. Glasilo bimu bila »Slovenka«. Seveda bi moralo biti to družtvo tudi v nepretrgani zvezi z inozemskimi sličnimi družtvi, kajti žensko gi- banje more biti uspešno le internacijonalno. A za tako društvo morda še nismo zrele. Naj nas k temu pripravlja dična naša »Slovenka«. Toda vidim, da se mi že daljša pismo preko mere. Na svidenje torej ! Danica.