GEOLOŠKA ZGRADBA JUŽNEGA DELA LJUBLJANSKEGA BARJA
IN NJEGOVEGA OBROBJA
Stanko Buser
S 4 slikami med tekstom in z 2 slikama v prilogi
Uvod
V razpravi obravnavamo južni del Ljubljanskega barja z barskimi
osamelci in njegovo obrobje, ki se ponekod strmo dviga in je razrezano
z globokimi in ozkimi dolinami. Borovniška dolina loči na zahodu ležečo
Logaško planoto od vzhodno ležečega krimskega hribovja. Slikoviti Iški
Vintgar deli krimsko in mokrško hribovje. Zelimeljska dolina sega v di-
narski smeri daleč v južno zaledje Barja in deli mokrško hribovje od
Dolenjskega hribovja. Jugovzhodno obrobje Barja prehaja prek Šmarskega
suhega podolja v Grosupeljsko polje.
Barje ima po svojih hidrografskih značilnostih v južnem delu značaj
kraškega polja. Vode pritekajo na barsko ravnino nadzemno in v številnih
kraških izvirih, nanizanih ob obrobju od Ligojne na zahodu do Šmarja
na vzhodu. Barsko površje predstavlja danes več ali manj verno sliko
nekdanjega jezerskega dna. Nivo Barja se je zaradi intenzivnega odstra-
njevanja šotne plasti močno znižal. Poleg tega v tem delu tektonski procesi
še vedno trajajo in je intenzivno grezanje celotne barske kotline dokazano
z nivelacijskimi merjenji. Površje Barja je skoraj ravno in imajo po njem
tekoče vode le neznaten padec, zato je ozemlje močno zamočvirjeno in
ob daljših deževnih dobah nastopajo poplave.
Južno od Barja ležeče hribovje je sestavljeno predvsem iz mezozojskih
dolomitov in apnencev, zato je v tem delu le malo površinsko tekočih
voda. Povečini zakraselo površje pokrivajo veliki gozdovi, ki jih je človek
izkrčil le ob manjših naseljih.
Dosedanje geološke raziskave
Najstarejši geološki podatki za to območje so na Lipoldovi ma-
nuskriptni geološki karti Višnja gora—Cerknica v merilu 1: 75 000 iz
leta 1858.
Stäche je podal 1859. leta v svoji razpravi le splošne stratigrafske
razmere na območju južno od Barja.
Hauer je izdal leta 1873 pregledno geološko karto vzhodnih alpskih
dežel Avstro-Ogrske monarhije. Poleg stratigrafskih členov, ki jih pozna
že Lipoid, je Hauer ločil že guttensteinske apnence.
34
l.sl. Miniaturno kraško polje Ponikve pri Preserju
Fig. 1. Miniature Polje of Ponikve at Preserje village
Konec prejšnjega stoletja se je z načrtom osušitve Barja bavil
Po d h a g s k y. Izdelal je ni velaci j sko karto z izohipsami na 1 m. Izvedel
je 749 ročnih vrtin na Barju in je rezultate svojih raziskav obdelal v ne-
objavljenem poročilu leta 1882.
Stäche je v razpravi iz leta 1889 prvič omenil jurske apnence na
krimskem območju, ki jih je primerjal s podobnimi apnenci Južnih
Tirolov. Razpravi je priložena geološka karta, ki pa se bistveno ne raz-
likuje od Hauer j eve karte.
Kramer je v letu 1905 precej izčrpno obdelal v svoji razpravi in
priloženi karti geološke razmere Barja in njegovega zaledja. Na geološko
karto je vnesel mnogo novih podatkov, med njimi tudi jurske sklade na
območju krimskega hribovja.
K o s s m a t (1909) se je v mnogih svojih delih dotaknil zgradbe Barja
in njegovega obrobja z narivi in večjimi prelomi. Pomembna je njegova
geološka karta Ajdovščina—Postojna v merilu 1 : 75 000, ki obsega tudi
skrajni zahodni del Barja.
Waagen (1914) je posebno s hidrografskega stališča raziskal ob-
močje od južnega roba Barja do Kolpe. V svojem delu je omenil tudi
jurske sklade. Natančneje je razčlenil triadne plasti.
35
Leta 1933 je izšla Vettersova geološka karta Avstrije in sosed-
njih ozemelj v merilu 1:500 000, ki ima mnogo popravkov starejših
podatkov in v precejšnji meri ustreza stvarnemu stanju. Leta 1937 je izdal
k njej obširen tolmač.
Slebinger se je tudi ukvarjal s stratigrafijo in tektoniko južnega
obrobja Barja, njegovi izsledki pa so podani samo v rokopisu leta 1952.
Ramovš je raziskoval ozemlje okolice Borovnice in svoje izsledke
z geološko karto objavil leta 1953. Posebno natančno je obdelal kasianske
in rabeljske sklade pri Borovnici.
'Germovšek je leta 1955 objavil rezultate svojega raziskovanja
južnovzhodnega obrobja Barja. Posebno natančno je obdelal vse strati-
grafske člene in zgradbo tega območja. Ni pa ločil dolomitov srednje in
zgornje triade.
Rakovec je izdal več del o geologiji območja Ljubljane. Leta 1955
je izšlo njegovo obsežno delo, ki mu je priložena tudi geološka karta.
Berce je podal 1955. leta poročilo o preiskavah rudišča Pleše pri
Škofljici. Posebno zanimive so ugotovitve o zgradbi okolice rudišča.
Leta 1959 so vrtali na Barju blizu Podpeči, leta 1962 pa pri Crni vasi.
Namen vrtanja je bil predvsem ugotoviti globino skalnate podlage ter
debelino in sestavo pleistocenskih in holocenskih sedimentov.
Stratigrafski opis
Na kartiranem ozemlju smo našli kamenine vseh geoloških dob od
karbona do holocena. Pri tem pa moramo pripomniti, da je starost
permskih plasti problematična.
Karbon
Karbonski sedimenti so razširjeni na barskih osamelcih v zahodnem
in vzhodnem delu Barja, dalje v okolici Škofljice, okoli vasi Klada jugo-
vzhodno od Iga in v Zelimeli ski dolini.
V karbonskih plasteh na tem območju nismo našli fosilnih ostankov.
Na bližnjem Ljubljanskem gradu so v podobnih sedimentih najdeni fosilni
ostanki praproti Neuropteris tenuifolia Ett. in preslice Calamites sp. Po
tem lahko sklepamo, da so sedimenti nastali v karbonu, natančnejše sta-
rosti pa ne moremo določiti. V zadnjem času je uspelo Ramovšu
(1962) na podlagi fosilov dokazati, da spadajo podobne plasti na območju
Ortneka v trogkofelsko stopnjo srednjega perma. Prav verjetno je, da je
vsaj del plasti, če ne že vse, ki smo jih doslej imeli za karbonske na
območju Posavskih gub, enake starosti.
Plasti karbona so razvite v obliki sivega glinastega skrilavca in kre-
menovega sljudnega peščenjaka, ki se običajno menjavata med seboj ali
pa postopno prehajata eden v drugega. Svež peščenjak je običajno temno
siv, preperel pa je rjavkast. Zrna v peščenjaku so zaobljena ali tudi
nezaobljena, velikosti 0,1 do 4 mm. Večkrat je opaziti, da preide debeleje
zrnat peščenjak v konglomerat. Med zrni prevladuje kremen (45 do 55 °/o).
36
Poleg kremena nastopajo še glinenci (3 do 4 Vo) in sij ude (3 do 4 Vo).
Poleg tega vsebuje peščenjak še neprosojno organsko substanco.
Glinasti skrilavec je svež temno siv, preperel pa svetleje siv, včasih
tudi rahlo rdečkast. Pod polarizacijskim mikroskopom ga ni moči raz-
iskati zaradi premajhne velikosti zrn. Skrilavec je večkrat kloritiziran in
sericitiziran in ima zato svilnat videz.
Pri vasi Klada jugovzhodno od Iga izdanja izpod triadnih kamenin
kremenov konglomerat. Prodniki v konglomeratu so pretežno iz kremena
in črnega lidita, poleg so še prodniki sljudnega peščenjaka in glinastega
skrilavca. Vezivo med zrni je peščeno sljudnato in precej limonitizirano.
Triada
Na kartiranem ozemlju so razvite vse triadne plasti, ki v zgornjem
delu prehajajo v jurske sklade.
Werfenske plasti se pojavljajo pri Ligojni, na barskih osamelcih, na-
dalje med Rakitno in Zilcami (Sv. Vidom) in južno od Škofljice.
Na večjem delu je moči razlikovati spodnje in zgornjewerfenske
plasti. Samo južno od Škofljice je ta delitev otežkočena.
Spodnje in zgornjewerfenske plasti so povečini določene s fosilnimi
ostanki, delno pa po stratigrafskem položaju. V spodnjewerfenskem
sljudnem peščenjaku se dobe školjke Claraia darai Emmrich, Pseudo-
monotis (Eumorphotis) venetiana Hauer, Anodontophora fassaensis Wiss.
V rožnatem in sivem oolitnem apnencu srednjega werf ena najdemo šte-
vilne majhne polžke Holopella gracilior Schauroth. V zgornjewerfenskem
lapornatem apnencu in skrilavcu je na več mestih najden polž Natiria
costata Münster. V tem lapornatem apnencu so tudi značilne podolgovate
in okrogle apnene tvorbe, podobne fukoidom v flišu.
V spodnjem werfenu se svetlo do temno siv ali bel dolomit menjava
s tanjšimi in debelejšimi plastmi sljudnega skrilavca in peščenjaka. Do-
lomit je ponekod ooliten; mnogokrat postopno prehaja v peščenjak in
v sljudni skrilavec. Svež peščenjak je svetlo siv, preperel pa svetlo rjav
in močno dr obi j iv. Nad dolomitom, ki se menjava s sljudnim skrilavcem
in peščenjakom, leži vijoličast sljudni skrilavec. Ponekod se med tem
skrilavcem pojavlja peščenjak.
Nad vijoličastim skrilavcem sledi rožnat in siv oolitni apnenec, kot
vmesni člen med spodnjim in zgornjim werfenom. Oolitni apnenec ponekod
bočno prehaja v vijoličast skrilavec, zato je horizont apnenca na raznih
krajih tudi različne debeline.
Na oolitnem apnencu leži skladovit dolomit, ki se v spodnjem delu
še menjava z vijoličastim skrilavcem. Više postane dolomit svetlejši in
se menjava s plastmi sivkasto rjavega peščenjaka, ki vsebuje le malo
sljude in se po tem razlikuje od spodnjewerfenskega peščenjaka in skri-
lavca, ki vsebuje mnogo sljude. Najvišji člen zgornjega werfena tvori
lapornat gomoljast apnenec s plastmi lapornega skrilavca. V spodnjem
delu tega horizonta se še menjava dolomit z apnencem. Gomoljaste apnen-
čeve konkrecije so tudi v lapornatem skrilavcu, ki je zaradi tega brečast.
Horizont lapornega gomoljastega apnenca je značilen za najvišji zgornje-
37
werfenski oddelek in je enako razvit v okolici Ligojne in jugovzhodno
od Rakitne.
Srednja triada se pričenja z anizično stopnjo, razvito v obliki men-
dolskega dolomita.
Mendolski dolomit se vleče v ozkem pasu zahodno od Ligojne.
Anizične starosti je tudi del dolomita ob werfenskih plasteh jugovzhodno
od Rakitne. Možno je, da pripada tej stopnji tudi del dolomita na jugo-
vzhodnem obrobju Barja.
Starost mendolskega dolomita je določena na podlagi zaporedja
plasti. Zahodno od Ligojne preide zgornjewerfenski apnenec v mendolski
dolomit, v katerem ni nobenih fosilnih ostankov.
Mendolski dolomit je v spodnjem delu siv, više pa postane svetlejši,
skoraj bel. Dolomit je povečini masiven, le poredko debelo skladovit. Kroji
se paralelepipedsko. Na kontaktu z zgornjewerfenskim apnencem vsebuje
še vključke lapornatega skrilavca.
Spodnji del ladinske stopnje — buchenstein — verjetno na tem ob-
močju sploh ni zastopan. Našli smo le sklade, ki smo jih uvrstili v wengen
in kasian.
Wengenske plasti nastopajo zahodno od Zilc, pri Mikcih nad dolino
Iške in pri vasi Kremenica jugovzhodno od Iga. Možno pa je, da je del
wengenskih plasti razvit v obliki dolomita, ki je na videz kasianski.
V primeru, da to drži, imajo wengenski skladi precej večjo razširjenost.
Fosilnih ostankov nismo našli, zato smo starost wengenskih kamenin
določili le po litološki sestavi in delno po položaju.
Vzhodno od Mikcev nastopata dolomitni konglomerat in temen, skoraj
črn dolomit, ki vsebuje gomolje in plasti rožencev. Zahodno od Zilc se
pojavljata porfirit in njegov tuf. Lege porfirita in tufa ne moremo točno
določiti, ker izdanjata le na majhni površini. V potoku severozahodno od
Zilc se vidi, da se menjavajo približno 1 m debele plasti porfirita s pri-
bližno enako debelimi plastmi tufa, kar kaže na periodične izlive magme.
Svež porfirit je modrikasto siv in precej trden. Vsebuje 1 mm velike
vtrošnike. Osnova kamenine je mikrokristalna. Kot vtrošniki nastopajo
glinenci in maloštevilni kristali biotita. Glinenci so v glavnem sveži in
pripadajo srednjemu andezinu. Porfiritni tufi se že na zunaj ločijo od
porfirita. Običajno so rumenkasto zeleni. Poleg plagioklazov nastopata
še sericit in kalcit.
Pri vasi Kremenica je v spodnjem delu wengenskih skladov temno
siv dolomit, na njem pa rjavkasto zelen drobnozrnat tuf, spremenjen že
skoraj v glino. V tuf u ni moči dobiti sveže kamenine za petrografsko
preiskavo. Med tufom so v zgornjem delu vložki temno sivega roženca,
ki dosežejo debelino tudi do 50 centimetrov.
Dolomitni konglomerat v spodnjem delu wengenskih skladov kaže na
erozijsko fazo na meji anizične in ladinske stopnje. Wengenske usedline
imajo sorazmerno majhen obseg, delno zato, ker že prvotno niso bile
odložene na vsem kartiranem ozemlju, delno pa jih je odstranila erozija.
Kasianske plasti zasledimo v prekinjenih manjših pasovih ali krpah
na vsem kartiranem ozemlju. Največji obseg imajo pri Ligojni, Borovnici
38
in jugozahodno od Rakitne. Precejšnjo površino zavzemajo tudi na jugo-
vzhodnem obrobju Barja.
Kasianske kamenine so dokazane z lepo ohranjenimi ostanki alge
Diplopora annulata Schafh., ki jo nahajamo na vsem območju v apnencu
in dolomitu. Apnene alge dobimo najlaže na izluženi površini apnenca
in dolomita. Ohranjene so nekaj centimetrov dolge stene cevk, notranjost
pa zapolnjuje apnenec ali dolomit. Ostanki alg so v apnencu bolj pogostni
kot v dolomitu.
Glavna kamenina je drobnozrnat dolomit. Povečini je dolomit ne-
skladovit, razen tam, kjer se menjava z apnencem. Med trdnejšim dolo-
mitom so ponekod peščene dolomitne plasti. Na takih mestih so običajno
odprte manjše jame, v katerih kopljejo pesek.
V	zgornjem delu se pojavljajo med dolomitom debelejše ali tanj še plasti
svetlo sivega in rahlo rožnatega apnenca. Debelina apnenih vključkov se
vertikalno in horizontalno precej spreminja.
Karnijsko stopnjo zastopajo pestro razviti rabeljski skladi. Največji
obseg zavzemajo severno od Vrhnike in pri Borovnici, na jugovzhodnem
obrobju pa jih je manj. V okolici Rakitne nastopajo rabeljske kamenine
ob prelomih.
Starost rabeljskih skladov je določena po njihovi legi in značilnem
litološkem značaju kamenin. Južno od Borovnice vsebuje apnenec ostanke
majhnih megalodontov. Rabeljski skladi leže na kasianskem diplopornem
apnencu in dolomitu ter pod dolomitom noriško-retske stopnje; s tem je
z gotovostjo določena njihova starost.
Ponekod lahko ločimo rabeljske sklade po litološki sestavi na tri dele.
V	spodnjem delu prevladuje značilno vijoličasto rdeč skrilavec v me-
njavi s peščenjakom in konglomeratom, ki ga sestavljajo prodniki
apnenca, dolomita, kremena, jaspisa, roženca in porfirita. Poleg skrilavca
in konglomerata nastopa še rjavkasto zelen tuf it, ki vsebuje ob useku
železniške proge južno od Borovnice večje zoglenele rastlinske ostanke.
Zahodno od Ligojne leži na bazi vijoličastega skrilavca oolitna železno-
boksitna ruda. V podlagi boksita so na Kopitovem griču pri Borovnici
glineno,tufske kamenine. Ruda nastopa v plasteh in lečah. Kemična
analiza dveh vzorcev iz Borovnice in Rakitne je naslednja:
Borovnica	8,60 1,86 15,74 59,93 0,74 12,73
Rakitna	13,33 2,08 17,27 53,25 1,28 12,67
Srednji del rablja predstavlja pri Borovnici temno siv, delno črn
apnenec, ponekod precej lapornat z lapornoglinenimi vložki. V njem so
pogostni ostanki majhnih megalodontov. Apnenec srednjega dela rablja
ni razvit povsod.
Zgornji del rablja tvori dolomit, ki se menjava z glinastim skrilavcem
ali skrilavo glino. Plasti dolomita so debele do 1 metra, vmesne skrilave
plasti imajo nekaj manjšo debelino. Pri Ligojni vsebuje na nekaterih
39
mestih dolomit, ki se menjava z glinastim skrilavcem, gomolje ali plasti
roženca.
Vprašanje je, če pripada rablju ves horizont dolomita, ki se menjava
z glinastim skrilavcem. Rabeljske kamenine so se odlagale v različnih
pogojih; zato so nastajali nehomogeni sedimenti kot je menjavanje do-
lomita in glinastega skrilavca. V začetku noriške stopnje so sedirnenta-
cijski pogoji postali enotnejši; takrat so se pričeli odlagati debeli skladi
glavnega dolomita. Mejo med rabljem in glavnim dolomitom postavimo
torej tam, kjer se med dolomitom ne pojavljajo več plasti glinastega
skrilavca.
V razvoju rabeljskih sedimentov na zahodnem in vzhodnem obrobju
Barja praktično ni nobene razlike. O razliki sicer piše Germovšek
(1955, 236), vendar jo opazimo le v smeri sever — jug in ne v smeri
vzhod — zahod.
Med kasianskimi in rabeljskimi skladi je na vsem kartiranem območju
erozijska diskordanca izražena v brečah in navaljenih blokih v bazi rabelj-
skih sedimentov. Kamenine spodnjega rablja so nastajale v plitvejšem
morju, ki se je v srednjem in zgornjem delu rablja poglobilo.
Zaradi pomanjkanja fosilnih ostankov se ne da ločiti dolomit noriške
od dolomita retske stopnje. Ker triadni skladi postopno prehajajo v jurske,
je s tem z gotovostjo dokazano, da je zastopana tudi retska stopnja. Obe
stopnji sta razviti v obliki glavnega dolomita.
Glavni dolomit zavzema velike površine na Logaški planoti in na
krimsko-mokrškem hribovju ter na jugovzhodnem obrobju Barja. Poleg
tega je verjetno še večji južni del barskega dna iz glavnega dolomita. Del
dolomita ob werfenskih plasteh jugovzhodno od Rakitne pripada najbrž
tudi glavnemu dolomitu.
Starost dolomita je dokazana s fosilnimi ostanki in ponekod po legi
in litološki sestavi. V dolomitu smo našli številne primerke megalodontov
z vrsto Megalodus triqueter Wulf. Zastopanih je še več drugih vrst, ven-
dar so ohranjena le kamena jedra. Poleg megalodontov so pogostni tudi
polži vrste Worthenia solitaria Benn. Zelo značilne so še alge z vrsto
Sphaerocodium hornemanni Rothpietz. Plast z algami je debela komaj
okoli 1 meter. Alge so kamenotvorne in lepo izstopajo na sprani površini
dolomita. Čeprav te alge niso vodilne samo za glavni dolomit, se na
kartiranem območju pojavljajo samo v enem konstantnem horizontu, ki
je na terenu vodilni orientacijski horizont. Plast z algami se pojavlja
bolj v srednjem delu glavnega dolomita, in sicer malo niže, kot plast
z megalodonti.
Glavni dolomit je značilno pasovit; sestavljajo ga temnejši in svetlejši
pasovi, široki nekaj milimetrov. V spodnjem delu, nad rabljem, so pasovi
večinoma drobno nagubani, v zgornjem delu pa so ravni. Pasovi so vzpo-
redni s skladovitostjo. V zgornjem delu je med pasovitim dolomitom še
bel drobnozrnat dolomit, ki je podoben kasianskemu. V tem zrnatem
dolomitu dobimo običajno megalodonte.
Pasovitost je posledica različne zrnavosti dolomita in primesi. Mikro-
kristalni pasovi s primesjo gline so temnejši, drobnozrnati pa svetlejši.
V temnejših, mikrokristalnih pasovih, so pogostni ostanki mikroorga-
40
nizmov, ki jih v svetlejših pasovih ni. Verjetno so prav mikroorganizmi
imeli precejšen pomen pri tvorbi tako značilne pasovitosti, ki je v glav-
nem dolomitu regionalen pojav na večjem delu slovenskih Dinaridov.
Jura
Jurske sklade smo po fosilnih ostankih in legi razdelili v liadne,
doggerske in malmske. Po litološki sestavi se plasti iste starosti na raznih
mestih med seboj delno razlikujejo, fosilni ostanki pa so povsod enaki.
Na vsem obsegu kartiranega ozemlja so jurski skladi v kraškem razvoju,
ki se po fosilih in litološki sestavi loči od bližnjega severno ležečega
alpskega razvoja.
Skladi spodnje liade leže konkordantno na zgornjetriadnem dolomitu,
ki ga spremljajo v ozkem pasu od Vrhnike prek Logaške planote do Cerk-
niškega jezera. Večji obseg zavzemajo spodnjeliadne plasti na južnem
obrobju Barja na območju krimsko-mokrškega hribovja.
Zaradi pomanjkanja fosilnih ostankov smo spodnjeliadne sklade dolo-
čili le na podlagi stratigrafskega zaporedja plasti. Srednjeliadne plasti pa
so dokazane s fosili. Med Jezerom in Tomišljem pri Podpeči vsebuje
apnenec nedoločljive ostanke apnenih alg in tekstularije.
V glavnem imamo v spodnji liadi siv zrnat dolomit in menjavanje
svetlo sivega apnenca z zrnatim dolomitom. V pasu med Vrhniko in
Cerkniškim jezerom je razvit samo dolomit. Dolomit je temno siv, drobno-
zrnat, v splošnem precej bituminozen in tanko do debelo skladovit.
V krimsko-mokrškem hribovju se v spodnji liadi menjavata svetlo siv
apnenec in svetel zrnat dolomit. Ponekod prevladuje apnenec, drugod
dolomit.
Plasti spodnje liade večidel spremljajo srednjeliadni skladi. Vlečejo
se v strnjenem pasu od Vrhnike proti Cerknici. Nadalje jih zasledimo na
območju krimskega hribovja, kjer so razkosani s prelomi.
Srednjeliadne plasti so zelo bogate s fosilnimi ostanki. Naj pogostne j ši
vodilni fosili so školjke iz skupine litiotid, ki se pojavljajo v tako velikih
množinah, da so kamenotvorne. Horizont z litiotidami je stalen. Bele
lupine litiotid vedno lepo izstopajo v črnem apnencu in dolomitu. Na
južnem robu Barja se dajo iz glinenih plasti izluščiti cele lupine, po
katerih je sklepati, da je zastopanih več vrst, ki pa še niso določene. Poleg
litiotid smo našli megalodontne vrste P achy me g alo dus chamaeformis
Gümb. Številni so še brahiopodi z vrstami Terebratula rotzoana Schauroth
in T. renieri Catullo. V plasteh z litiotidami smo določili makroforamini-
fero Orbitopsella praecursor Gümb. Tudi ta foraminifera je stalen sprem-
ljevalec horizonta z litiotidami.
Srednjeliadne plasti sestavlja temno siv do črn gost apnenec z vložki
oolitnega apnenca. Ponekod pa se apnenec menjava z dolomitom. Lupine
litiotid se pojavljajo v apnencu in dolomitu. Ponekod so med plastmi
apnenca glineno-lapornate plasti.
Siv gost apnenec na desnem bregu Iške vzhodno od vasi Iška je
imel Germovšek za rabeljski; tako je označen tudi na Rakovčevi
41
2. si. Bele lupine školjk litiotid v podpeškem kamnolomu
Fig. 2. White shells of Lithiotis in the limeston quarry of Podpeč
geološki karti (1955). V tem apnencu smo našli številne litiotide, ki pričajo
o njegovi srednjeliadni starosti.
Med srednjeliadnimi in malmskimi plastmi leži debela serija apnenca
in dolomita, ki ne vsebuje nobenih vodilnih fosilov. Te plasti smo prišteli
na podlagi lege v zgornjo liado in dogger. Razprostirajo se v širokem
pasu od Vrhnike proti Cerknici, velik obseg imajo tudi na območju
krimskega hribovja.
Na Logaški planoti je iz te dobe razvit siv gost skladovit apnenec,
ki se menjava z oolitnim apnencem. V srednjem delu prevladuje siv gost
apnenec. Tudi na krimskem hribovju se menjavata siv gost in oolitni
apnenec. Zahodno od Vrhnike nahajamo plasti, ki vsebujejo velike oolite
s premerom do 15 milimetrov. To je značilni horizont dogger j a, ki se
razteza od Trnovskega gozda vseskozi prek Notranjske na Dolenjsko. Med
Podpečjo in Preserjem leži nad srednjeliadnim apnencem svetlo siv ali
bel dolomit s poredkimi vložki temno sivega oolitnega apnenca. Dolomit
je drobnozrnat in neskladovit. Pri Podpeči izkoriščajo ta dolomit za žganje
apna. Tudi zahodno od Vrhnike se pojavlja med oolitnim apnencem siv
zrnat dolomit, ki zavzema večjo površino.
O apnencu na Kostajnčevem griču nad Tomišljem južno od Barja
pravi Rakovec (1955, 32), da pripada malmu (titonu).
42
Apnenec oziroma dolomitni apnenec vsebuje številne ostanke kri-
noidov in kolonijskih koral, ki jih je Germovšek verjetno imel za
hidrozoje; o njih poroča tudi R a k o v e c (1955). Tik pod temi dolomit-
nimi apnenci s krinoidi in koralami leži konkordantno temno siv srednje-
liadni apnenec s številnimi litiotidami. Lepo se vidi postopen prehod
srednjeliadnega apnenca v zrnat dolomitni apnenec, ki bi naj predstavljal
malmske sklade. V tem delu ni najti nobenih sledov kakšne regresije,
o kateri poroča Rak ove c (1955, 122 do 123), temveč imamo nepreki-
njeno sedimentacijo od triade prek vse jurske dobe do zgornje krede.
Po tem sodeč pripada apnenec na Kostajnčevem griču zgornji liadi, ali
kvečjemu spodnjemu dogger ju.
Malmske sklade smo razdelili na podlagi fosilnih ostankov na dva
dela: spodnji ustreza oxfordu in spodnjemu kimmeru, zgornji pa zgor-
njemu kimmeru in titonu.
Skladi spodnjega dela malma se vlečejo v ozkem neprekinjenem
pasu od Snežnega griča zahodno od Vrhnike do Ivanjske rebri na jugu.
Del svetlih apnencev med Preserjem in Borovnico verjetno tudi pripada
temu oddelku, vendar tega zaradi pomanjkanja fosilov nismo mogli
dokazati.
Starost teh skladov je dokazana v spodnjem delu s hidrozojem Cla-
docoropsis mirabilis Felix, ki je sedaj prvič najden v Sloveniji. V zbruskih
apnenca smo našli f oraminif ere : Choffatella cf. pener opliformis Yabe and
Hanzawa, Nodosaria sp. in miliolide. Poleg teh se dobe še alge Coscino-
conus alpinus Leupold, C. conicus Maslov, C. pagodaeformis Maslov. Poleg
mikrofosilov so pogostni še hidrozoji, korale in polži z rodom Nerinea sp.
Spodnji del malma sestavlja temno siv apnenec s kladokoropsisi, nad
njim pa leži svetlo siv oolitni apnenec s hidrozoji.
Skladi zgornjega dela malma potekajo v ozkem pasu v smeri sever-jug
od Snežnega griča zahodno od Vrhnike proti Ivanjski rebri.
Stratigrafska pripadnost teh plasti je ugotovljena z algami. V zbruskih
apnenca smo našli številne primerke alg Clypeina jurassica jurassica
Favre, C. jurassica minor Kerčmar, Salpingoporella annulata Carozzi,
Acicularia elongata Carozzi.
Na Kossmatovi karti so ti skladi označeni kot »mejni dolomit-«
in so prišteti spodnji kredi.
V spodnjem delu malma se menjavata bel zrnat dolomit in svetlo siv
apnenec. Malmski dolomit se razlikuje od liadnega in doggerskega po tem,
da ni bituminozen. Vmesne apnene plasti se horizontalno večkrat izklinju-
jejo, tako prevladuje na južnem delu kartiranega ozemlja dolomit, na
severnem pa apnenec. Ostanki alg so številni v apnencu, v dolomitu
pa le redki.
Kreda
Spodnjekredne plasti so razširjene na zahodnem delu kartiranega
ozemlja. Raztezajo se v smeri sever-jug od Raskovca, ki leži jugozahodno
od Vrhnike, do Planinskega polja.
Starost srednjekrednih plasti je dokazana delno s fosilnimi ostanki
delno pa po stratigrafskem zaporedju plasti. V spodnjem delu leži kon-
43
kordantno na skladih zgornjega malma apnenec z velikimi tintinidami,
ki so značilne za spodnjo kredo. 2e bolj v zgornjem delu nahajamo školjke
Requienia ammonia Goldf., Monopleura sp. in Caprina sp. Poleg teh se
dobe še foraminifere z rodom Orbitolina sp. V splošnem pa je v spodnji
kredi manj fosilnih ostankov kot v zgornji.
Konkordantna lega spodnjekrednih plasti z jurskimi in zgornje-
krednimi brez vmesnih breč ali drugih znakov transgresije ali regresije
kaže, da imamo v tem delu razvito celotno spodnjo kredo. Vsekakor bo
potrebno predvsem mikropaleontološko raziskati apnene plasti, ki leže
med malmskimi skladi s Clypeina jurassica Fav. in apnencem z rekvie-
nijami.
Spodnjekredni skladi so v spodnjem delu sestavljeni iz svetlo sivega
skladovitega apnenca. Nad tem apnencem leži temno siv apnenec z nekaj
centimetrov debelimi vložki sivega dolomita. Apnenec in dolomit imata na
svežem prelomu močan vonj po bitumenu. Temen apnenec vsebuje
rekvienije in pripada torej aptiju in baremiju. Valangij, otrivij in albi j pa
so prav gotovo razviti v obliki svetlo sivega apnenca, ki leži na zgornje-
malmskih skladih.
Zgornjekredne plasti se pojavljajo le na majhni površini na severni
strani Planinskega polja.
Te plasti so bogate z odlomki giroplever, kaprinid, radiolitov, hondro-
dont in pektinid. S tem je dokazana cenomanska in delno tudi turonska
stopnja.
Zgornjekredni skladi so iz svetlo sivega, skoraj belega apnenca, ki
vsebuje številne ostanke lupin rudistov. Lupine so navadno temnejše od
apnenca in zdrobljene. Zgornjekredni apnenec je grebenska tvorba, ki je
nastajala na kontinentalnem pragu vzdolž mediteranske geosinklinale.
Kvartar
Kvartarni sedimenti zavzemajo na kartiranem ozemlju veliko po-
vršino. Zastopani so pleistocenski in holocenski sedimenti.
Pleistocenski sedimenti so ugotovljeni v opekarniških jamah na
Vrhniki, v vrtinah med Notranjimi Goricami in Podpečjo in pri Crni vasi
Starost pleistocenskih plastih je dokazana s fosilnimi ostanki. V ne-
kdanji Petričevi opekarni na Vrhniki so našli v globini 3 metrov rogovje
severnega jelena Rangijer sp. Na Viču pri Ljubljani so dobili tudi v
opekarni staropleistocenskega losa Libralces aff. gallicus Azarolli. (Ra-
kovec, 1954.)
Grezanje barske kotline je bilo najbolj intenzivno v času würmske
poledenitve. Na območju barske kotline so bile odložene tudi staro-
pleistocenske plasti, ki jih v vrtini med Notranjimi Goricami in Podpečjo
ni. Sklepamo lahko, da so bile staropleistocenske plasti odložene na
večjem obsegu, a pozneje pred odložitvijo mlajšepleistocenskih plasti
erodirane. V vrtini med Podpečjo in Notranjimi Goricami so po ugoto-
vitvah S e r C1 j a debele pleistocenske plasti iz würmske poledenitve.
Starejših plasti od würma v tej vrtini ni zastopanih, čeprav so vrtali do
skalne osnove, ki se pojavi na globini 105 metrov. Ostanki sladkovodnih
44
mehkužcev, ki se dobe v teh plasteh, niso za stratigrafico večjega pomena,
saj iste vrste žive še danes na Barju.
Na Ljubljanskem barju predstavljajo pleistocenske plasti v glavnem
gline, ki se v raznih globinah menjavajo s peskom in prodom. Glina je
siva, sivo zelena do rjavkasto siva.
Po značaju sedimentov sodeč, pleistocenske plasti na Ljubljanskem
barju niso le jezerski sedimenti, ampak so tudi naplavina tekoče vode.
Ozemlje Barja je bilo v pleistocenu samo občasno jezero, povečini pa
zamočvirjeno ali samo začasno poplavljeno polje, podobno nekaterim
današnjim kraškim poljem z občasnimi poplavami.
V holocen prištevamo dolinske nanose rek in potokov ter del jezerskih
plasti na Barju.
Fosilni oziroma subfosilni ostanki so dobljeni le v jezerskih plasteh.
Najdeni so številni sladkovodni moluski v polžarici (Pavlovec, 1960).
Pri številnih arheoloških izkopavanjih na Barju so našli tudi številne
ostanke kosti živali, ki so živele v okolici še v času mostiščarjev.
Nanosi ob potokih sestoje v glavnem iz proda, peska in gline. Na
Rakitni je aluvij iz glinasto-peščenih n'aplavin, ki zadržujejo talno vodo
in je svet zato zamočvirjen.
Vode kraškega tipa prinašajo na Barje rjavkasto glino, ki ne vsebuje
debelejšega drobirja. Največ drobirja prinaša Iška, ki je pravi hudournik.
Iška je s svojim drobirjem ustvarila znani veliki vršaj, ki sega daleč
v Barje. Zelimeljščica odloži večino drobirja že pred vstopom na barsko
ravnino. Prav tako nanaša Borovniščica le malo proda in peska na Barje,
ker ga odloži, še preden doseže barsko ravan. Potoki z območja Škofljice
in Lavrice prinašajo s seboj predvsem karbonski peščenjak in skrilavec,
s katerim so precej na debelo prekrili ozemlje v okolici Babne gorice.
Holocenske sedimente na Ljubljanskem barju predstavlja pod vrhnjo
plastjo črne barjanske prsti ležeče črno rjavo šotno blato, ki sestoji iz
rastlinskih in anorganskih snovi. Sota, ki je nekoč prekrivala veliki del
Barja, je danes ohranjena le na manjšem obsegu pri Bevkah na zahodnem
delu Barja, na vzhodnem delu pa jo dobimo južno od osamelca Grmez in
pri Crni vasi. Šotna plast pri Bevkah je debela 2,6 metra. Približno na
globini 1 do 2 metra pod vrhnjo plastjo prsti in šotnega blata se prične
polžarica, ki jo sestavljajo v glavnem karbonati, vsebuje pa tudi precej
glinenih primesi in ostankov moluskov.
Tektonika
Na kartiranem ozemlju ločimo dvoje večjih območij; v severnem
imajo tektonski elementi v glavnem smer vzhod — zahod, tj. alpsko smer,
v južnem pa prevladuje dinarska smer severozahod — jugovzhod. Na obeh
območjih pa se pojavljajo poleg prevladujoče še druge smeri.
Zelo značilno za razločevanje obeh območij je tudi pojavljanje ra-
beljskih, jurskih in krednih skladov. Na južnem območju nastopajo
v spodnjem delu rablja klastični sedimenti, v zgornjem pa dolomit, ki se
menjava s plastmi glinastega skrilavca. Više si konkordantno slede jurske
in kredne plasti v apnenem in dolomitnem razvoju. V severnem območju
45
pa nastopajo rabeljski skladi še samo blizu meje z južnim območjem,
jurske plasti sploh manjkajo, kredni skladi pa so ponekod v razvoju
scaglie, ki se razlikuje od kraškega razvoja krede, značilnega za južno
območje.
Neposredni stik obeh območij opazujemo le v okolici Škofljice in
Šmarja, naprej proti zahodu pa ga prekrivajo debele pleistocenske in
holocenske plasti Ljubljanskega barja. Mejo predstavlja narivni rob, ki
poteka mimo Škofljice preko barskih osamelcev Babna gorica in Grmez.
Naprej proti zahodu zasledimo mejo na osamelcih Dobčenica, Pleši vica in
Kostanjevica. Od tukaj pa preide pri Ligojni na zahodno obrobje Barja.
V severnem območju prevladuje narivna zgradba, v južnem pa gru-
dasta. Obe območji sta po prelomih razkosani na več tektonskih enot:
Poljansko vrhniški nizi segajo na kartirano ozemlje v okolici Ligojne.
Po mnenju R a k o v c a (1955, 77) zavzema ta enota ozemlje do preloma,
ki poteka od Logatca proti Vrhniki. Jugozahodni del te enote zaradi
drugačnega stratigrafskega zaporedja in različnih smeri tektonskih
elementov tvori posebno enoto, ki jo poimenujemo zaplanska luska, med-
tem ko njen jugovzhodni del pripada že vrhniško cerkniški grudi. Južno
mejo Poljansko vrhniških nizov predstavljajo prevrnjene triadne plasti
pri Ligojni. Starejši rabeljski skladi so severno od Ligojne narinjeni na
mlajše rabeljske sklade. Na območju Ligojne so skladi prišli pri narivanju
v obrnjen položaj in se prelomili. V tem delu ne moremo zaslediti kakšnih
večjih sinklinal ali antiklinal, o katerih poroča Rakovec (1955). Plasti
potekajo v glavnem v alpski smeri, vendar se pogosto pojavlja tudi
dinarska smer. Številni večji in manjši prelomi so zdrobili neplastične
dolomite in apnence.
Zaplanska luska. Imenovali smo jo po kraju Zaplana, ki leži v središču
ozemlja. Sestavlja jo v glavnem zgornjetriadni dolomit. Skladi zaplanske
luske so narinjeni od zahoda proti vzhodu in jugovzhodu na mlajše jurske
in kredne sklade vrhniško cerkniške grude. Na zahodu pa je na zaplansko
lusko narinjeno idrijsko žirovsko ozemlje. Severozahodna meja zaplanske
luske ima značaj preloma, ob katerem je bila relativno dvignjena iznad
poljansko vrhniških nizov. Ob prelomu so prišli na dan rabeljski skladi,
ki spremljajo severno mejo luske. Zahodno od Vrhnike je gornjetriadni
dolomit narinjen na srednjeliadni apnenec.
Smer plasti v zaplanski luski je prečno dinarska. Njeno južno mejo
tvori prelom, ki poteka od Logatca proti Vrhniki. Južno od tega preloma
pa so plasti dinarsko usmerjene.
Barska kotlina z osamelci. Barska kotlina je globoko pogreznjena
gruda, ki je na debelo pokrita s pleistocenskimi in holocenskimi naplavi-
nami. V tem delu poteka meja med južno ležečim tektonskim območjem,
ki pripada Notranji dinarski coni in med severno ležečimi Posavskimi
gubami. Pri kartiranju in z geofizikalnimi meritvami v letu 1962 je do-
kazano, da je v vzhodnem delu Barja narinjen zgornjetriadni dolomit na
karbonske plasti. Na osamel cu Babna gorica pri Škofljici nastopa glavni
dolomit, sosednji osamelec Grmez pa je iz karbonskega peščenjaka.
Z geoelektričnimi meritvami so ugotovili, da leži glavni dolomit pri
Babni gorici na karbonskem peščenjaku. Prav tako se pojavlja glavni
46
dolomit na osamelcih v zahodnem delu Barja na Kostanjevici, Sinji gorici.
Blatni Brezovici in Plešivici ter Dobčenici. V tem delu medsebojni odnosi
kamenin niso jasno vidni, marsikje pa je možno sklepati, da leže zgornje-
triadni skladi neposredno na karbonskih plasteh. Vsekakor obstaja mož-
nost, da so na območju Barja mezozojski skladi narinjeni na karbonske,
medtem ko so doslej trdili ravno obratno.
V vrtini med Notranjimi Goricami in Podpeči o so navrtali prav takšen
dolomit kot je pri Notranjih Goricah in Podpeči na površini. Pri Podpeči
je ta dolomit dokazan kot zgornjetriadni. Tudi v vrtini, ki so jo izvrtali
v letu 1962 pri šotišču v Crni vasi, je v podlagi pleistocenskih sedimentov
dolomit. Po tem, da sestavlja večji del južnega obrobja Barja zgornje-
triadni dolomit, ki se pojavlja tudi na barskih osamelcih in v vrtini, lahko
sklepamo, da sestavlja tudi večji južni del dna barske kotline.
Značilno dinarsko usmerjeni prelomi na južnem obrobju Barja se
pod debelimi kvartarnimi naplavinami nadaljujejo proti severnemu bar-
skemu obrobju. Zanimive podatke o nadaljevanju teh prelomov nam
nudijo geoelektrične meritve v vzhodnem delu Barja. S temi meritvami je
bilo dognano, da je debelina kvartarnih naplavin od Škofljice proti zahodu
nekako do površinskega toka Iščice majhna in znaša do 50 metrov.
Majhno debelino kvartarnih sedimentov v tem delu kaže tudi pojav
dolomitnih čeri v strugi potoka, ki teče od Klanca proti Babni gorici.
Blizu Iščice se po rezultatih geoelektričnih meritev debelina kvartarnih
naplavin proti zahodu zelo hitro poveča. Ce iščemo vzroke tej nenadni
odebelitvi kvartanih sedimentov, lepo vidimo, da imamo v tem delu na-
daljevanje želimeljskega preloma v dinarski smeri. Ta prelom se torej
nadaljuje proti severozahodu zahodno od osamelca Grmez in še naprej
proti Ljubljani. Dno barske kotline se je na jugozahodni strani tega pre-
loma pogreznilo in leži zato globlje kot na severovzhodni strani. Pod
barskimi naplavinami se nadaljuje tudi mišjedolski prelom, ki ga omenja
R a k o v e C (1955, 86). Rezultati geoelektričnih meritev lepo kažejo, da
je dno Barja med obema prelomoma pogreznjeno v obliki ozkega tekton-
skega jarka.
Da se je barska kotlina grezala precej intenzivno, priča velika debelina
pleistocenskih in holocenskih sedimentov. Z vrtino med Podpečjo in
Notranjimi Goricami so dokazali debelino teh sedimentov 105 metrov,
vrtina pri Crni vasi pa je zadela na podlago približno na 117 metrih.
Z geofizikalnimi meritvami na vzhodnem delu Barja so dognali, da znaša
debelina kvartarnih sedimentov največ do 200 metrov. Nekateri so mne-
nja, da je vzhodni del Barja globlje pogreznjen kot zahodni (R a k o v e c ,
1955, 86). Dokler ne bomo poznali debeline kvartarnih usedlin na celotnem
Barju, vsaj po podatkih geofizikalnih meritev, so ene ali druge trditve
več ali manj brez prave osnove.
Vrhniško cerkniška gruda. Starejši avtorji so imenovali del tega
ozemlja Logaška planota ali zahodno krilo borovniške antiklinale,
Breznik (1961, 123) pa Logaško bloška planota. Naziv, ki ga tukaj
uvajamo, se ne opira več toliko na površinsko obliko, ampak na zgradbo
ozemlja. Ozemlje te tektonske enote je bilo ob prelomih dvignjeno oziroma
spuščeno; zato naziv gruda docela ustreza.
47
Vrhniško cerkniška gruda je omejena na vseh straneh s prelomi.
Razteza se v širokem pasu v dinarski smeri. Severna meja proti poljansko
vrhniškim nizom še ni točno ugotovljena in verjetno poteka ob prelomu
pri Ligojni ali po Podlipski dolini. Na severozahodu je na vrhniško
3. si. Apnena in dolomitna bazalna breča (b) na kasianskem
dolomitu (kd) in na bazi rabeljskih skladov (rs)
Fig. 3. Calcareous and dolomitic breccia underlain by Cassian
dolomite (kd) and Rabelj strata (rs)
cerkniško grudo narinjena zaplanska luska. Zahodna meja poteka ob
nari vnem robu pri Logatcu, kjer je od zahoda narinjeno idrijsko žirovsko
ozemlje. Jugozahodno mejo predstavlja idrijski prelom, ob katerem je bil
dvignjen jugovzhodni podaljšek Hrušice. Na vzhodu meji vrhniško
cerkniška gruda na zahodno obrobje barske kotlie in dalje na borovniški
48
GEOLOŠKO ZAPOREDJE PLAST!
V JUŽNEM OBROBJU LJUBLJANSKEGA BARJA
COLUMNAR SECTION
OF THE SOUTHERN BORDERLAND OF LJUBLJANA MOOR
BUSER, GEOLOGIJA 8
PREGLEDNA SKICA JUŽNEGA OBROBJA LJUBLJANSKEGA BARJA
GENERAL SKETCH MAP OF THE SOUTHERN BORDERLAND OF LJUBLJANA MOOR
BUSER, GEOLOGIJA 8
prelom, ki poteka v dinarski smeri od Borovnice proti jugozahodu. Ob
borovniškem prelomu se je vrhniško cerkniška gruda dvignila nad vzhodno
ležeče krimsko hribovje. Proti zahodu je bil dvig vedno manjši in se je
verjetno zahodni del grude istočasno pogrezal, ko se je vzhodni del
dvigal. Pri Borovnici so se ob prelomu pokazale na dan plasti kasianskega
apnenca in dolomita, nad katerimi leže rabeljski skladi. Te plasti tvorijo
borovniško antiklinalo. Vprašanje pa je, če antiklinalna zgradba resnično
obstaja. Ohranjeno je namreč samo njeno zahodno krilo, vzhodno pa je
odrezano po borovniškem prelomu. Vpadi rabeljskih skladov vzhodno
od Borovnice se hitro menjavajo, kar je posledica bližine preloma. Možno
je, da so se rabeljske plasti ob prelomu lokalno nagubale in zgnetle in
smo tako dobili navidezno antiklinalno zgradbo.
Rabeljske plasti postopno prehajajo v zgornjetriadni dolomit, ta pa
v jurske sklade. Najmlajše so spodnje in zgornjekredne plasti, s katerimi
se na zahodu ta zgradba zaključi. Da je bil vzhodni del vrhniško cerkniške
grude dvignjen najviše, kaže že samo zaporedje plasti, saj se ob borovni-
škem prelomu pojavijo najstarejši skladi. Na vzhodni strani borovniškega
preloma so namreč jurske plasti, ki pripadajo že krimskemu hribovju.
Borovniški prelom je na kartiranem ozemlju eden najdaljših. Ob njem
se pojavlja več sto metrov široka zdrobljena cona. Pri Beču in jugo-
vzhodno od Krajnč se ob prelomu pokažejo izpod zgornjetriadnega dolo-
mita rabeljske kamenine, ki jasno govore za dvig ob prelomu.
Na severozahodnem delu vrhniško cerkniške grude sledimo od Lo-
gatca proti Vrhniki v apnencu in dolomitu več zdrobljenih con, ki nam
nakazujejo smeri prelomov.
Močnejši prelom poteka od Vrhnike pod Storževim gričem in se
nadaljuje še proti severozahodu. Ta prelom predstavlja vzhodni rob nariva
zaplanske luske. Verjetno se prelom od Vrhnike nadaljuje pod pleistocen-
skimi in holocenskimi plastmi Barja mimo Podgore in Bistre proti Bo-
rovnici in je nadaljevanje borovniškega preloma.
Rakeško cerkniška luska. Naziv za to tektonsko enoto je uvedel
Breznik (1961, 124). Enota obsega dolomitno podolje Unško rakeškega
polja in del Cerkniškega polja in je podaljšek Hrušice. Lusko omejujeta
na severovzhodu cerkniški prelom, na jugozahodu pa pred jamski prelom.
Med obema prelomoma je bila luska dvignjena in narinjena proti jugo-
zahodu na javorniško snežniško grudo. Luska se verjetno konča na ob-
močju Cerkniškega polja ob združitvi obeh prelomov. Možno pa je, da se
idrijski in pred jamski prelom v tem delu ne združita, temveč poteka prvi
naprej mimo Lipsenja proti Ložu, drugi pa mimo Gorenjega jezera proti
Loškemu polju.
Zgornjetriadni dolomit in jurski skladi, ki sestavljajo rakeško cerkni-
ško lusko, so močno zdrobljeni. Zdrobljene cone spremljajo v več metrov
širokih pasovih pred jamski in idrijski prelom.
Hrušica. Tektonski enoti Hrušice pripada Planinska gora in večji del
Planinskega polja (Breznik, 1961, 124). Na severovzhodu omejuje
Hrušico idrijski prelom, ob katerem se je dvignila nad vrhniško cerkniško
grudo.
4 — Geologija 8	'	49
Hrušico sestavlja zgornjetriadni dolomit, ki prehaja konkordantno
proti zahodu v jurske plasti, te pa v kredne. Večji del dna Planinskega
polja sestavlja prav tako zgornjetriadni dolomit. V tem delu predstavlja
tektonska enota Hrušica ob idrijskem prelomu dvignjeno grudo. Ob idrij-
skem prelomu se je zaradi dviga pokazal na dan zgornjetriadni dolomit.
4. si. Jurski apnenec (ja) narinjen na zgornjetriadni do-
lomit (td) pri vasi Breg
Fig. 4. Jurassic limestone (ja) overthrust on the Upper
Triassic dolomite (td) at Breg village
Krimsko mokrško hribovje. Južno od barske kotline leži krimsko
mokrško hribovje, ki tvori samostojno tektonsko enoto. Severna meja
proti barski kotlini poteka nekje pod mlajšimi plastmi Barja. Ob tej meji
ni sledov kakšnih večjih prelomov, ni pa izključeno, da potekajo blizu
50
samega obrobja. Zgornjetriadni dolomit, ki leži pod mlajšimi plastmi
Barja, ima verjetno zvezo z dolomitom, ki sestavlja severni rob krimskega
hribovja. Na jugozahodu meji krimsko hribovje ob borovniškem prelomu
na zahodno ležečo vrhniško cerkniško grudo. Prelom je nagnjen pod
kotom 30 do 50" proti severovzhodu. Ob njem je narinjeno Krimsko hri-
bovje na vrhniško cerkniško grudo. Nari v se lepo vidi v useku železniške
proge pri Bregu. Vzhodna meja krimsko mokrškega hribovja poteka ob
nari vnem robu jugovzhodno od Iga proti Skriljam. V tem delu je zgornje-
triadni dolomit narinjen na werfenske sklade. Na jugovzhodnem delu te
enote je ozemlje zgrajeno iz spodnje in srednjetriadnih skladov in že pri-
pada rakitniški grudi.
Krimsko mokrško hribovje sestavljajo zgornjetriadni dolomit in jurski
skladi. Plasti in prelomi imajo značilno dinarsko smer. Od vzhoda proti
zahodu si navadno sledijo vedno mlajše plasti.
Krimsko mokrško hribovje je grudasto. Ob dinarsko usmerjenih pre-
lomih so se posamezne grude dvigale ali grezale. Zaradi dviganja in gre-
zanja se isti skladi večkrat ponove, kar lepo sledimo pri jurskih kameni-
nah, v katerih se horizont z litiotidami večkrat ponovi.
Ob dinarsko usmerjenem prelomu, ki poteka mimo Prevalja prek
Brezovice, se je ozemlje na jugozahodni strani preloma dvignilo. Prelom je
odrezal jurske sklade, ki se vlečejo v dinarski smeri. Prelom, ki poteka
od Planinice proti Preserju, ima mediteransko smer. Od Planinice proti
Strahomerju pa poteka prelom v dinarski smeri.
Močan prelom v dinarski smeri sledimo od vasi Pako na obrobju
Barja proti Rakitni in dalje proti jugovzhodu. Ker leži Rakitna ob tem
prelomu, bi ga lahko imenovali rakitniški prelom. Od Paka do Rakitne
je bilo ozemlje na jugozahodni strani rakitniškega preloma dvignjeno.
Prelom pada proti severovzhodu. Severno od Zabočevega so jurski skladi
v tektonskem stiku z zgornjetriadnim dolomitom. Od Rakitne proti Vrbici
sledimo prelom, ki loči krimsko hribovje od rakitniške grude.
Ob prelomu se je na vzhodni strani dvignila rakitniška gruda. Med
tem prelomom in borovniškim prelomom sega krimsko hribovje še dalje
proti jugovzhodu. Od Rakitne proti Zilcam (Sv. Vidu) poteka niz prelomov
v dinarski smeri.
Tudi v vzhodnem delu krimsko mokrškega hribovja je moči slediti
več močnejših prelomov, povečini v dinarski smeri. Jugovzhodno od Iške
vasi poteka mišjedolski prelom v dinarski smeri proti Kureščku. Proti
severozahodu pa se isti prelom nadaljuje mimo Tomišlja in še naprej
v isti smeri pod mlajšimi plastmi Barja.
Rakitniška gruda. Zaradi pojava spodnje in srednjetriadnih plasti na
območju jugovzhodno od Rakitne, smo izdvojili v tem delu tektonsko
enoto in jo imenovali po Rakitni rakitniška gruda.
Rakitniška gruda je omejena na severovzhodu z rakitniškim prelo-
mom, jugozahodna meja pa poteka ob prelomu od Rakitne proti Zilcam
(Sv. Vidu). Na jugozahodu sega rakitniška gruda skoraj do Velikih Blok.
Jugovzhodno mejo predstavlja prelom, ki poteka od Vrbice mimo Bukovca
in pod Mačkovcem.
51
Rakitniško grudo sestavljajo spodnje in srednjetriadni skladi. Wer-
fenske plasti zavzemajo tukaj največji obseg na kartiranem območju.
Smer plasti in glavnih prelomov je dinarska. Grudo so razkosali dinarsko
usmerjeni prelomi v več manjših delov. Ob teh prelomih so se posamezni
deli znotraj grude dvigali ali grezali. Zaradi teh dvignjenih in pogreznje-
nih delov se plasti iste starosti večkrat ponove.
V tej grudi so bili dvignjeni na površino starejši triadni skladi; po
tem sklepamo, da je bila rakitniška gruda od sosednjih delov najvišje
dvignjena. Mlajši skladi so bili zaradi močnega dviga erodirani. Kolikor
so dolomiti jugovzhodno od Zakotkarja in pri Zalesu delno tudi zgornje-
triadni in ne samo anizični, so to erozijski ostanki. Ce so to res erozijski
ostanki, potem je moral biti zgornjetriadni dolomit narinjen na werfenske
sklade.
Želimeljsko ortneško narivno ozemlje. Zahodno od Zelimelj izdanjajo
karbonski in starejši triadni skladi. Ta zgradba se nadaljuje proti jugu
prek V. Osolnika na Ortnek, kjer izdanjajo paleozojske plasti.
Povsod naokoli je ozemlje te tektonske enote obdano s prelomi, ki
predstavljajo narivne robove. Zahodno mejo predstavlja v dinarski smeri
potekajoč prelom, ob katerem je zgornjetriadni dolomit mokrškega hribovja
narinjen na werfenski dolomit. Vzhodna meja poteka po dinarsko poteka-
jočem želimeljskem prelomu.
Želimeljsko ortneško narivno ozemlje sestavljajo karbonski in triadni
skladi. Pri vasi Klada so na karbonski kremenov konglomerat narinjene
spodnje in zgornjewerfenske plasti. Werfenski skladi so na območju
Sarske narinjeni na kasianski dolomit.
Južni del Posavskih gub. Južno od Škofljice se pojavljajo karbonski
in werfenski skladi. To ozemlje pripada Posavskim gubam, ki v tem delu
prihajajo v stik z Dolenjskim Krasom. Na tem območju Posavskih gub
nastopajo narivi, ki pridejo posebno do izraza zahodno od Škofljice. Na
Vrhovki južno od Pleš je z rudarskimi deli ugotovljeno, da so triadne
plasti narinjene na karbonske. Na to sklepamo po profilih, ki jih je
naredil Berce (1955). Ob laniškem prelomu pa so karbonski skladi
narinjeni na triadni dolomit. Južni del Posavskih gub je omejen proti
ozemlju severozahodne Dolenjske s prelomom, ki poteka med werfenskimi
in kasianskimi skladi južno od Škofljice. Možno je, da predstavlja ta
prelom narivni rob, ob katerem je kasianski dolomit narinjen na werfenski
dolomit. Od Tlak proti Šmarju poteka prelom med kasianskim in werfen-
skim dolomitom. Zahodno od Šmarja pa je zgornjetriadni dolomit na-
rinjen na werfenske plasti.
Zanimiv je potek werfenskih plasti na ozemlju jugovzhodno od
Škofljice. Plasti imajo v tem delu konstantno prečno dinarsko oziroma
mediteransko smer in vpadajo proti jugovzhodu. Isto smer plasti opazimo
tudi v werfenskem dolomitu v okolici Zelimelj, kjer vpadajo proti severo-
zahodu.
Ozemlje severozahodne Dolenjske. Južno od Posavskih gub se raz-
prostirajo predvsem srednje in zgornjetriadni skladi, ki tvorijo posebno
tektonsko enoto. Mejo med Posavskimi gubami in severozahodno Do-
lenjsko predstavlja prelom med Šmarjem in Gumniščem. Ob tem prelomu
52
je ozemlje severozahodne Dolenjske narinjeno na Posavske gube. Zahodno
mejo pa tvori že omenjeni želimeljski prelom.
Ob robu doline južno od Zg. Blata se lepo vidi, da je zgornjetriadni
pasovit dolomit narinjen na kasianskega. Ob stiku obeh dolomitov se
pojavljajo lečasto vgneteni rdeči rabeljski skrilavci in skrilave gline.
Rabeljski skladi so se ohranili samo zaradi tega, ker so bili vgneteni med
dolomit in jih erozija ni mogla odstraniti. Zgornjetriadni in kasianski
dolomit sta ob kontaktu močno zdrobljena. Plasti in prelomi so pri tej
tektonski enoti povečini dinarsko usmerjeni.
Paleogeografski razvoj
Na vsem kartiranem območju nismo mogli z gotovostjo najti permskih
skladov; po tem je moči sklepati na erozijsko diskordanco med karbon-
skimi in werfenskimi skladi. Tudi če se ugotovi, da pripadajo skrilavci
in peščenjaki, ki smo jih doslej imeli za karbonske, permu, kot je to
primer pri Ortneku (Ramovš, 1962), nam še vedno manjkajo spodnje-
in zgornjepermski skladi.
Drugo erozijsko diskordanco zasledimo v pričetku ladinske stopnje.
Na premikanje morskega dna kažejo dolomitni konglomerati na bazi
wengenskih plasti. Proti koncu anizične stopnje so bili nekateri deli
dvignjeni iznad gladine. Erozija je odstranila ponekod precejšnji del
anizičnega dolomita. Beli dolomitni prodniki v konglomeratu v bazi wen-
genskih plasti imajo svoj izvor v tem dolomitu. Zaradi erozije so na tako
velikem prostoru anizični skladi le malo zastopani.
Na prehodu ladinske v karnijsko stopnjo je moči ugotoviti premikanje
morskega dna in obale. V zgornjem delu rabeljskih plasti dobimo bloke,
breče in konglomerate iz kasianskega dolomita, ki kažejo na erozijsko
fazo pred odložitvijo rabeljskih skladov. Tudi sestava spodnjerabeljskih
kamenin kaže na pogosto nihanje globine morskega dna. Med sedimenta-
cijo zgornjetriadnega dolomita pa so vladali na vsem kartiranem ozemlju
približno enaki sedimentacijski pogoji.
Jurski .skladi so razviti z vsemi svojimi členi in postopno prehajajo
v kredne plasti.
Eocenski fliš je pri Kališah jugozahodno od Logatca transgresivno
odložen na zgornjekredni apnenec. Kopno je imelo na območju kartira-
nega ozemlja še večji obseg in verjetno flišne plasti v tem delu sploh niso
bile odložene. Po odložitvi eocenskih flišnih plasti je bilo ozemlje docela
dvignjeno in ni več nobena transgresija zajela tega območja.
Ljubljansko polje in Barje sta nastala na prehodu pliocena v pleisto-
cen. Barska kotlina se je intenzivno grezala v pleistocenski dobi, posebno
pa še v času würmske poledenitve, na kar kažejo velike debeline sedi-
mentov te dobe v globokih vrtinah. Tektonski procesi na območju širšega
zaledja Barja pa še vedno trajajo, čemur so dokaz pogostni potresi in
manjši potresni sunki na območju Ljubljane.
53
GEOLOGICAL STRUCTURE OF THE LJUBLJANA MOOR
WITH SPECIAL REGARD TO ITS SOUTHERN BORDERLAND
Simultaneously with deep borings and geophysical measurements
carried out during the last few years in the region of the Ljubljana Moor,
geological investigations have been made also of its southern borderland.
The present writer has collected numerous samples for micropaleontologic,
sedimentologie and petrologie examination. The macropaleontologic ex-
amination of the collected material with the exception of the samples from
the Jurassic beds, has, by and large, been accomplished.
Stratigraphie sequence of beds
The oldest beds occuring on the mapped territory belong to the
Carboniferous. Clayey shale alternates with quartz mica sandstone. Quartz
conglomerate is represented to a somewhat smaller extent.
The Triassic beds have, wherever possible, been divided into stages
or substages. It has been found that the entire Triassic formation is
developed. The Lower Triassic consits of Werfen beds of the Scitian
stage. The lower part is made up of dolomite alternating with micaceous
shale and violet-brown micaceous shale. The middle part consists of pink
and gray oolitic limestone overlain by dolomite with intercalated beds of
brown sandstone. The top part is built of marly limestone.
The Anisian stage is represented by gray and white Mendola dolomite,
conglomerate, dolomite with hornstone, black limestone, porphyrite and
porphyritic tuff. The upper part of the Ladinian stage is represented by
white granular Cassian dolomite with limestone intercalations.
The Carnian stage is built up of the Rabelj beds whose lowermost
part is developed in the form of red shale and sandstone, tuffaceous
sandstone, conglomerate, breccia and in places iron-bauxite ore. These
beds are overlain by dark gray limestone and dolomite with intercalated
beds of shale.
The Noric and the Rhetic stages cannot bet differentiated; the cor-
responding beds are represented by a typical fine-banded dolomite.
The Jurassic beds have been divided into stages partly on the basis
of fossil remains and partly with respect to their position. It has been
ascertained that the entire Jurassic from the Lower Liassic to the Upper
Malm is developed. The Jurassic beds of the Karst facies are divided into
the Liassic, Dogger and Malm. The Liassic beds rest conformably on the
Upper Triassic dolomite and are represented by limestone and dolomite.
Especially characteristic is the Middle Liassic horizon with Lithiotides.
The Dogger is represented by typical oolitic limestone and dolomite. The
lower part of the Malm consists of oolitic limestone with hydrozoan, while
the upper part is made up of dolomite alternating with limestone con-
taining the alga Clypeina jurassica Fav.
The Lower Cretaceous rests conformably on the Malm beds and is
developed in the form of dark gray limestone with thin intercalations of
54
bituminous dolomite. The Lower Cretaceous is overlain by Upper Creta-
ceous rudist limestone.
The Quaternary sediments are dealt with primarily on the basis of
data obtained by borings in the region of the Moor. The oldest Quaternary
beds are of the Würm age. On the surface these beds have been uncovered
only at several brick yards located in the western part of the Ljubljana
Moor. Pollen analyses have shown that the clay collected from the bore-
holes sunk in the Ljubljana Moor to the bedrock at the depth of 105 m,
belongs to the Würm. The younger Holocene sediments belong to river,
brook and moor sediments.
Tectonics
On the mapped territory two larger tectonic units can be distin-
guished. The tectonic elements of the first unit trend, by and large, in the
Alpine direction while those of the second follow the Binarie i. e. NW-SE
direction. The region trending in the Alpine direction extends over the
northernmost part of the mapped territory while the southern, larger
part trends in the Binarie direction. However there are other trends
alongside of the two dominant ones, both in the one and the other region.
A direct contact between these two units can be seen only in the
environs of Škofljica and Šmarje while farther on the boundary is over-
lain by thick Pleistocene and Holocene beds of the Ljubljana Moor. The
boundary is represented by the overthrust margin extending past Škofljica
over the Moor monadnocks Babna Gorica and Grmez. Farther westward
the boundary can be traced on the monadnocks Bobčenica, Plešivica and
Kostanjevica from whence it swerves at Ligojna to the western margin
of the Moor.
The two regions are dissected by overthrusts and faults into several
parts or better tectonic units. Most of these units have now been classified
for the first time since more extensive regional studies of the geological
structure of the mapped territory have up to now been locking.
There are no Permian beds on the entire mapped teritory — a fact
permitting the assumption of an erosional uncomformity between the
Carboniferous and the Werfen beds. Another unconformity with the dolo-
mitic conglomerate is clearly discernible at the base of the Wengen beds.
The unconformity is related to the volcanic activity of that time. In the
lower part of the Rabelj beds occur boulders and conglomerates of Cassian
rocks which point to erosion prior to the deposition of the Rabelj beds.
Buring the time of the sedimentation of the Upper Triassic dolomite more
or less similar conditions must have prevailed all over the mapped ter-
ritory. The Jurassic beds are represented by all stages and gradually pass
upwards into Cretaceous beds.
After the deposition of the Cretaceous beds the territory was entirely
uplifted and since then has never again been invaded by the sea. The
great thickness of Pleistocene beds indicates that during the Pleistocene
the subsidence of the Moor must have been considerable especially so
during the Würm glaciation as borne out by the Würm sediments struck
55
upon by deep boring. The subsidence can be discernible even at the
present time. The tectonic processes along the margin of the Moor are
still going on as is borne out by earthquakes which are especially
vigorous within the wider region of Ljubljana.
LITERATURA
Berce, В., 1955, Geologija rudišča Pleše (tipkano poročilo v arhivu
Geološkega zavoda Ljubljana).
Breznik, M., 1961, Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem polju.
Geologija 7. Ljubljana.
Germovšek, C., 1955, Poročilo o kartiranju južnovzhodnega obrobja
Ljubljanskega barja. Geologija 3. Ljubljana.
Hauer, F., 1873, Geologische Übersichtskarte der österreichischen
Monarchie, Blatt 6. östliche Alpenländer, Wien.
Kerčmar, D., 1961, Prve najdbe zgornjejurskih apnenih alg v Slo-
veniji. Geologija 7. Ljubljana.
Kos s mat. F., 1903, Ueberschiebungen im Randgebiete des Laibacher
Moores. Comptes Rendus IX. Congrès geol. internat, de Vienne. Wien.
K o s s m a t, F., 1905, Über die tektonische Stellung der Laibacher Ebene.
Verh. Geol. R. A. Wien.
Kos s m at. F., 1905, Erläuterungen zur geologischen Karte der Haiden-
schaft und Adelsberg 1: 75 000, Wien.
K o SS mat. F., 1909, Ueber das tektonische Verhältnis zwischen Alpen
und Karst. Mitt. Geol. Ges. Wien.
Kossmat, F., 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Falten-
region. Mitt. Geol. Ges. Wien.
Kramer, E., 1905, Das Laibacher Moor, Laibach.
Lipoid, V., 1858, Geologische Aufnahme in Unter Krain im Jahre 1857.
Jahrb. Geol. R. A., 9, Wien.
M e 1 i k , A., 1944, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem.
Dela Akad. znan. in umetn. 2, Ljubljana.
M e 1 i k , A., 1960, Slovenija II. Posavska Slovenija. Ljubljana.
Pavlovec, R., 1960, Quartemary Fresh-Water and Terrestrial Molusks
in Slovenija. Bil. Sc. 4,4 Yougoslavie.
Pleničar, M., Kerčmar, D., 1960, Tolmač h geološki karti FLRJ
lista Laze in Cerknica (Arhiv geol. zavoda Ljubljana). Ljubljana.
Podhagsky, J., 1882, Tehnično poročilo k projektu o izsuševanju
Ljubljanskega močvirja. V arhivu Hidrotehniškega oddelka in Glavnega odbora
za obdelovanje Ljubljanskega barja. Ljubljana.
Podhagsky, J., 1888, Die Entwässerung des Laibacher Moores. Zeitschr.
Oesterr. Ing. Arch. Ver., Wien.
Poročilo o rezultatih vrtine med Notranjimi Goricami in Podpečjo na
Ljubljanskem barju. (V rokopisu v biblioteki Slov. akad. znan. in umetn. v
Ljubljani.) Ljubljana, 1959.
Rakovec, I., 1933, Novi prispevki h geologiji južnega dela Ljubljane.
Geogr. vestnik 9, Ljubljana.
Rakovec, L, 1938, O nastanku Ljubljanskega barja. Geogr. vestnik 14,
Ljubljana.
Rakovec, I., 1953, Bizon iz mostičarske dobe na Ljubljanskem barju.
Arheološki vestnik 3. Ljubljana.
Rakovec, L, 1954, Libralces aff. gallicus Azzaroli z viškega Brda pri
Ljubljani. Razprave IV. raz. Slov. akad. znan. in umetn. 2. Ljubljana.
Rakovec, I., 1955, Geološka zgodovina ljubljanskih tal. V knjigi Zgo-
dovina Ljubljane I. Ljubljana.
Rakovec, I., 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi jugosl.
geol. kongres. Ljubljana.
56
Ramovš, A., 1953, O stratigrafskih in tektonskih razmerah v borovniški
dolini in njeni okoíici. Geologija 1. Ljubljana.
Ramovš, A., 1962, Poročilo o geološkem razvoju v okolici Ortneka in
Sv. Gregorja (tipkano poročilo na Geološkem zavodu Ljubljana). Ljubljana.
Seidl, F., 1912, Sirokočelni los (Alces latifrons Dawk.) v diluvijalni
naplavini Ljubljanskega barja. Carniola, N. v. 3.
Stäche, G., 1859, Uebersicht der geologischen Verhältnisse der Küsten-
länder von östeiTeich-Ungarn. Abh. Geol. R. A. 13. Wien.
Stäche, G., 1889, Die Liburnische Stufe und deren Grenzhorizonte. Abh.
geol. R. A. Bd. XIII. Wien.
Siebinger, C., 1953, Obvestilo o kartiranju lista Cerknica 1 in 2.
Geologija 1. Ljubljana.
Vetters, H., 1937, Erläuterungen zur geologischen Karte von Österreich
und seinen Nachbargebieten. Wien.
Waagen, L., 1914, Karsthydrographische Mitteilungen aus Unterkrain.
Verh. Geol. R. A. Wien.
Ž 1 e b n i k , L., Grad, K., 1953, Poročilo o geološkem kartiranju wen-
genskih in rabeljskih skladov med Drenovim gričem. Št. Joštom in Butajnovo.
(Arhiv Geol. zavoda v Ljubljani.)
57