DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE Letniki UREDNIŠKI ODBOR: KERIA Kflpta 1999 Glavna urednica: Barbara Šega Čeh Odgovorna urednica: Katja Pavlič Škerjanc Tehnični urednik, ta~iiik in oblikovalec: Matej Hriberšek Člana: Ignacija J. Fridl doc. dr. Matjaž Babič Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Oddelek za klasično filologijo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana Lektor: Marko Trobevšek Angleške povzetke strokovno pregledal mag. Boštjan Zupančič Nemške povzetke strokovno pregledala Mojca Pust Romih ISSN: J 1580- 02611 Št. 1 - 2 Revija Keria izhaja dvakrat letno ali enkrat letno v dvojni številki. Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Izdalo in založilo: Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Naklada:300izvodov Tisk! Smn~r.nik Tv::in l1. n OHK - Klasična filoloSiJa C: Per :z: c ('T'I Keria :::C N ::D C r L 187/1 C: CD r L ::D I~ ~1111111 ~111~1~III~1111 ~~ ~111~ 11111111111 :z: ...... ..,., ..,., 40000012624,l/2 coe1ss_~„ IZDAJO REVIJE KERIA JE OMOGOČILO MINISTRSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURO OB SODELOVANJU ODDELKA ZA KLASIČNO FILOLOGIJO FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI Po mnenju Ministrstva za šolstvo in šport R~publike Slovenije, sklep št. 415-151/99 z dne 7.5. 99, šteje strokovna revija Keria med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. VSEBINA UVODNIK (Barbara Šega Čeh) I. ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI GANTAR, Kajetan BABIČ, Matjaž MARINČIČ, Marko SENEGAČNIK, Brane ŠEGA ČEH, Barbara GROŠELJ, Nada NOVAK, Aleš Vprašanja klasične in tradicionalne izgovarjave latinščine ............... „ •.... „ „ .........•• „ .• „ „ „ „ „ „ ... „. „. 3 Raziskovanje besednega reda v klasičnih jezikih 13 "Tolažba filozajije" v Horacijevi pesmi za Vergilija (c. 1,24 Quis desiderio) „„„ ..••. „.„ .. „„„ 23 Lukrecijev strah pred smrtjo in pred bogovi 37 Propercijeva elegija in Avgustova moralna država .......... „.„„.„„ ••• „„„„„„ ... „.„„ •••• „ ••..•. „.„„ 45 Analiza Horacijeve Ode 1.4 „„„„„.„„„.„„„.„„.„„ Pravni vidiki zakonske zveze v rimskem 51 pravu ... „„„ •. „„„„„„„„.„„„„.„„.„„„ .• „ .. „„ ... „„„„ 61 PUST ŠKRGULJA, Vida Antika kot likovna inspiracija .„„„„„„„„„„.„.„„. 79 II. PEDAGOŠKO - DIDAKTIČNI PRISPEVKI PAVLIČ ŠKERJANC, Katja Gradatim ali po korakih do boljšega III. PREVODI FRIDL J., Ignacija MOVRIN, David HRIBERŠEK, Matej prevoda „„„„„ „ „„ „ .„ „ „ „„„ „ „. „ „ „.„ „ „„„ „„„„. _ 89 Hermann Diels: Začetki filologije pri starih Grkih .. „.„„„.„„ .. „ ... „ .... „ ..... „„.„„„.„„„„„ ... „„.„. 103 AL' pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve „.„„„.„„„„.„„„„.„„„„.„„„„„„„„„„„„„„„„„„„ 113 Utrinek iz slovenske književnosti - Josip Jurčič: Deseti brat (lfrjavljeva zgodba) „ „ „. „ „. „. „ „ „ „ „ „ „. „ 125 IV. MISCELLANEA BENEDIK, Martin HRIBERŠEK, Matej Poročilo o delu društva za antične in humanistične študije Slovenije od januarja 1990 do marca 1995 .. „ .•.. „ ....... „„ ........• „ ... „ ......... „....... 129 Evripidova in Zajčeva Medeja (Intervju z Danetom Zajcem) . ..... ... . ... ........... ....... ......... ...... .... 13 7 UVODNIK Dolgo se je medila prva številka revije za klasično filologijo Keria (Satovje) s podnaslovom Studia Latina et Graeca, končno pa se je vendarle znašla v rokah bralcev. Čeprav so lahko slovenski klasični filologi svoje znanstvene študije in prispevke tako pred osamosvojitvijo kot po njej objavljali v ugledni in že desetletja mednarodno uveljavljeni Živi antiki, ki izhaja v Makedoniji, so vendarle še kako potrebovali lastno strokovno revijo, ki bo slovensko javnost seznanjala z novimi odkritji s področja klasičnih in humanističnih ved v slovenskem in svetovnem merilu, obenem pa s povzetki člankov v svetovnih jezikih skušala tudi tujo javnost sproti opozarjati na nova dognanja slovenskih znanstvenikov, ki se ukvarjajo z antiko in humanizmom. Seveda pa revija Keria ni namenjena zgolj klasičnim filologom. V njej sodelujejo tudi ugledni strokovnjaki z najrazličnejših področij, filozofi, arheologi, zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, pravniki, skratka, najrazličnejši poznavalci in ljubitelji antike. Kot je razvidno že iz prve številke, njeni dobrodošli sodelavci niso le uveljavljeni strokovnjaki, ampak je revija široko odprta tudi za mlade upe. In še kako pomembno je, da naša revija ne pozablja na mlade rodove! Stroka je vse predolgo životarila na obrobju šolskega sistema (posledice te zapostavljenosti so mogoče manj očitne v stroki sami, so pa še kako zaznavne nasploh), zato bo revija Keria posebno pozornost posvetila tudi izobraževalnemu področju. Profesorji latinščine in grščine pa tudi drugih predmetov bodo torej lahko našli v njej marsikaj, kar jim bo pomagalo pri izobraževanju naslednjih generacij v žlahtnem in strpnem duhu antike in humanizma, ki bi moral prevevati tudi sodobnega duha. Vsebina prve številke, ki je pred vami, jasno kaže, kako različna področja so pritegnila njene avtorje. Vede, ki so pognale svoje evropske korenine v antiki, se nikoli ne bodo odrekle raziskavam latinskih in grških besedil, svoje vire bodo tako kot že mnoga stoletja doslej vedno znova osvetljevale v luči takratnega in današnjega pogleda na svet. In prav nenehno soočanje starega z novim odstira širša obzorja. V želji, da bi tako kot drugi evropski narodi, ki so to sistematično in premišljeno počeli tudi vsa zadnja desetletja, grške in latinske izvirnike slovenskim bralcem približali v materinščini, goji uredništvo revije Keria še marsikatero velikopotezno zamisel. Radi bi namreč posegli v obsežno zakladnico tistih grških in latinskih tekstov, ki v slovenščini še niso bili objavljeni. Komentirana dvojezična besedila naj bi izhajala kot priloga naše revije. Zanesljivo jih ne bodo veseli samo strokovnjaki z najrazličnejših področij, ki se ukvarjajo z znanstvenoraziskovalnim delom, ampak tudi II Knp1cx.. 1999, 1/1-2 - Uvodnik laični bralci, obenem pa bodo dragocen pripomoček gimnazijcem in študentom klasične filologije. Naša revija bo skušala torej prijetno povezati s koristnim. Ali ji bo to uspelo in kakšen bo med iz našega Satovja, o tem prepuščamo presojo bralcem. Barbara Šega - Čeh I. ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI Kajetan Gantar Filozofska fakulteta Ljubljana VPRAŠANJA KLASIČNE IN TRADICIONALNE IZGOVARJA VE LATINŠČINE' Precej vznemirjenja in vroče krvi je v zadnjih desetletjih povzročila zahteva po uvedbi klasične izgovarjave latinščine, t.j. zahteva, naj se latinščina izgovarja tako, kot so jo izgovarjali Rimljani v najvišjem vzponu svoje politične moči in kulturnega razvoja, v obdobju tako imenovane zlate in srebrne latinščine. Ker je zadeva precej aktualna in še zmerom vzburja duhove, je treba o njej spregovoriti nekoliko izčrpneje. Zahteva je z jezikovnega stališča povsem upravičena, razumljiva in logična: latinščina, kakršne se učimo v naših šolah, ja latinščina iz tako imenovanega zlatega in srebrnega obdobja, t.j. iz obdobja ok. 100 pr. Kr. do 100 po Kr. To je latinščina Cezarjeve in Ciceronove proze, latinščina avgustejske poezije. Latinski besedni zaklad, ki se ga učimo, je besedišče tega obdobja, zato se npr. učimo, da je konj = equus (in ne caballus, kot v poznejši latinščini in kot je nato prevladalo v modemih romanskih jezikih). Oblikoslovje, ki se ga učimo, je oblikoslovje tega obdobja, s šestimi skloni in petimi sklanjatvami itd. Sintaksa, ki se je učimo, je sintaksa klasično izklesanih ciceronskih period, z železno logiko pravil o sosledici časov, o gerundivnem skladu, o absolutnem ablativu, akuzativu z infinitivom in drugimi zahtevnimi stavčnimi konstrukcijami. Ker temelji torej celotna zgradba našega poučevanja latinščine na jezikovni strukturi tega obdobja, je povsem naravno, da se morajo v to vključiti tudi pravila fonetike, pravorečja in izgovarjave. V nasprotnem primeru bi zašli v groteskno situacijo, podobno kot če bi se npr. kak tujec učil sodobne slovenščine in pri tem povsem sodobne stavke z današnjim besediščem in z upoštevanjem danes veljavnih slovničnih pravil izgovarjal po načelih, kakršna so veljala v Trubarjevem in Dalmatinovem obdobju. 1 Članek, ki je tukaj na željo uredništva objavljen v prvi številki novega glasila, je povzet po zadnjem poglavju iz vrste razmišljanj, ki so pod naslovom Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov izhajala v dveh nadaljevanjih v Arheološkem vestniku 25(1976), 539-549 in 30(1979), 548- 558. Besedilo je ponatisnjeno brez vsebinskih sprememb in dopolnil, vanj so vnešeni le najnujnejši jezikovni in formalni popravki. Pisec članka se seveda prav dobro zaveda, da je medtem izšlo več pomembnih študij o avtentični izgovarjavi klasične latinščine, ki so naše znanje o teh vprašanjih obogatile z dodatnimi argumenti in osvetlile probleme z novih zornih kotov. Pomembno vlogo je v prizadevanjih za uveljavitev avtentične izgovarjave odigrala zlasti revija Vox Latina, ki je o teh vprašanjih objavila vrsto tehtnih prispevkov. Poleg čedalje obsežnejše znanstvene literature se medtem pojavljajo tudi fonokasete, ki skušajo - opirajoč se na izsledke sodobnih lingvističnih, zlasti fonetičnih raziskav - rekonstruirati in ponazoriti avtentično obliko latinske klasične izgovarjave (in hkrati opozoriti na absurdne situacije, do katerih vodi vztrajanje pri raznih tradicionalnih, nacionalnih izgovarjavah latinščine). Takšna je npr. fonokaseta, katere avtor je M. Mangold, profesor fonetike na univerzi v SaarbrOckenu (De pronuntiatu Latina, 1986). 4 Knp1a.. 1999, 111-2 -Znanstveni in strokcx.A.eptoi;;). Tako nam postane tudi razumljiva poanta besedne igre, ki jo omenja Cicero (De div. 2, 84): Neki branjevec iz Kavna (Caunus) je v pristanišču v Brundiziju kričal, da prodaja smokve iz Kavna (Cauneas). To kričanje je po naključju slišal vojskovodja Kras in si ga razlagal kot ominozno znamenje v smislu besed Cav(e) ne eas (= "Nikar ne hodi!"). Takšna besedna igra je bila mogoča samo, če upoštevamo tesno medsebojno povezovanje besed in pa okoliščino, da se je skupina - av- v besedi Cave v resnici izgovarjala kot diftong -au-. * Ob problemu, ki smo ga tu načeli, se zastavlja se vrsta drugih vprašanj, kot npr.: Ali sploh imamo zanesljive dokaze za klasično latinsko izgovarjavo? Ali je smiselno in potrebno s takšno vehementnostjo uvajati klasično izgovarjavo? Kakšna je sploh neposredna korist od tega? Ali ne bi bilo bolje, pustiti stvari tako, kot so, po znanem načelu: Quieta non movere? Ali ni celo res, da s tem povzročamo le še večjo škodo, ko v pouk latinščine, ki se mora že tako otepati z raznovrstnimi težavami in nasprotovanji, vnašamo nepotreben nemir, negotovost in razdvojenost glede izgovarjave? In če že dosledno uvajamo klasično izgovarjavo, kako tedaj brati poznolatinske, kako krščanske, kako srednjeveške tekste, ki se že ob svojem nastanku niso klasično izgovarjali? In navsezadnje: kakšna načela sledijo iz vsega navedenega za pisavo tujk, strokovnih izrazov in antičnih imen v slovenščini? V nadaljevanju bomo skušali po vrsti poiskati odgovor na vsako od zastavljenih vprašanj. Dejanskega stanja izgovarjave posameznih latinskih glasov v klasičnem obdobju seveda ne moremo ugotoviti s takšno natančnostjo kot v fonetikah sodobnih jezikov. Vendar je historična gramatika nanizala dovolj prepričljivih argumentov, s 21 Prim. Avguštin, Conf. 1, 18; 29: ... cum homo eloquentiaefamam quaeritans ante hominem iudicem circumstante hominum multitudine inimicum suum odio inmanissimo insectans vigilantissime cavet, ne per /inguae errorem dicat: inter omines, et ne per mentis furorem hominem auferat ex hominibus non cavet. Kajetan Gantar: Vpra§anja klasične in tradicionalne izgovarjave. .. 9 katerimi lahko vsaj v glavnih obrisih začrtamo značilnosti latinske izgovarjave.22 Med takšne argumente lahko štejemo: - neposredna pričevanja antičnih slovničarjev in drugih piscev (Priscijan, Terencijan, Marij Viktorin, Velij Longus, Avlus Gelij, Kvintilijan, Svetonij); - transkripcija latinskih imen in izrazov pri sodobnih grških avtorjih (npr. Ka.'icra.p, Kuooet (po naravi) ali 0ecret (po dogovoru). Ko bi bil slovnični besedni red posledica notranje jezikovne nuje, bi moral biti v vseh jezikih enak, a vemo, da ni tako. V slovenščini imamo npr. povedek navadno sredi stavka: je potemtakem najvažnejše mesto sredina stavka? V poglavju o običajnem besednem redu Latinske slovnice so zbrana pravila za priporočljivo stavo posameznih besed. Poglavje je sestavljeno po opisnem načelu, zato v njem stavčni členi niso ločeni od posameznih besednih vrst ali celo slovničnih oblik kot vokativ (str. 333). K razlagi je treba pripomniti, da stave veznikov na prvo ali drugo mesto ni ustvarilo ljudstvo (če mislimo na rimsko ljudstvo), temveč je podedovana iz indoevropščine (t.i.Wackemaglov zakon)2. UPORABNOST PRAVIL O BESEDNEM REDU KLASIČNIH JEZIKOV ZA SLOVENŠČINO Predpostavimo, da je bilo z besednim redom v latinščini podobno kot v slovenščini in poskusimo pravila o latinskem besednem redu predelati za naš jezik. Glasila bi se nekako takole: - osnovni besedni red je osebek - povedek - predmet; - če hočemo katero izmed besed v stavku posebej poudariti, jo postavimo na začetek ali konec; - za stavo nekaterih besed veljajo posebna pravila. Kmalu vidimo, da so našteta tri pravila za določanje besednega reda v slovenščini premalo. Vzemimo za zgled slovenski stavek (2) - Na Bledu bo od 23. do 31 marca potekal 17. šahovski festival. Po stavčnih členih je besedni red v navedenem primeru : prisl. dol. kraja - prisl. dol. časa - povedek - osebek 1 Prim. Ober ein Gesetz der indogermanischen Wortstellung; Wackernagel, J. Kleine Schriften 1, Gi:ittingen 1953, 1-104 M. Babič: Raziskovanje besednega reda ... 15 Prekršili smo vsa pravila slovničnega besednega reda, ne da bi zvenel stavek vzvišeno ali slogovno zaznamovano. Kaj je pri prislovnih določilih na Bledu in od 23. do 31. marca tako 'važnega', da morata stati na začetku? Ali je takšna stava izraz slovničnega retoričnega ali uzualnega besednega reda? Kaj pomeni 'važen'? Ali je beseda 'važna' zaradi pomena nasploh ali samo zato, ker je pomembna na danem mestu v besedilu? Ali je beseda v besedilu, ko jo uporabimo desetič, enako 'važna' kot takrat, ko jo uporabimo prvič? A lahko se tolažimo z ugotovitvijo, da obdelujemo slovenski stavek in ne latinskega. UPORABNOST PRAVIL V LATINŠČINI Toda pos1msimo z latinskim besedilom: (3) - Omnium malorum stultitia est mater atque materies. Ea parit immensas cupiditates. Immensae porro cupiditates infinitae, immoderatae sunt. Hae pariunt avaritiam. Avaritia porro hominem. ad quodvis maleficium impellit. Erga avaritia inducti adversarii nostri hoc in se facinus admiserunt. Oglejmo si zaenkrat samo tisto, kar najbolj bode v oči: - Zakaj je povedek od ~estih primerov samo trikrat na koncu stavka? - Zakaj je v prvem stavku pomožni glagol pred povedkovim določilom in v tretjem za njim? - Zakaj osebek v prvem in zadnjem stavku ni ne na prvem ne na zadnjem mestu? Zakaj je sredi stavka? Še en primer. Zaporedje stavčnih členov, kakršno mora biti v lepi latinščini, lahko ponazorimo s pregovorom (4) - Homa homini lupus est. Na začetku je osebek, na koncu povedek (povedkovo določilo in pomožni glagol), med njima bližje povedkovo dopolnilo v dajalniku. Lepše bi skoraj ne moglo biti. Pregovor je izpričan že pri Plavtu v komediji Asinaria (verz 495): (5) - Lupus est homo homini, non homo, quando, qualis sit, non navit. Kot vidimo, so besede močno premešane: najprej povedek, nato osebek, na koncu povedkovo dopolnilo v dajalniku. Lahko bi se izgovorili na metrum, a bolje je, da si pustimo metrum za izhod v skrajni sili. Zlasti ob metrični svobodi, kot si jo je bil vzel Plavt, si je težko misliti, da bi beseda v verzu ne mogla stati drugod ravno zaradi metra. LATINŠČINA IN STAVA POVEDKA V ROMANSKIH JEZIKIH Da s stavo povedka v latinščini ni bilo tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, nam priča tudi dejstvo, da v romanskih jezikih povedkov glagol praviloma ne stoji na koncu stavka. Dejstvo bi se dalo razložiti razvojno, da povedek v vulgarni latinščini proti koncu antike pač ni več stal na koncu stavka. V indoevropščini je bil povedkov glagol na koncu vsaj v glavnih stavkih, medtem ko se za stavo v odvisnikih mnenja razhajajo3 . Navedimo ugotovitev iz Uvoda v romansko jezikoslovje prof. 3 Prim. H.H. Hock, Principles ofhistorical linguistics, Berlin - New York 1991, str. 330. 16 Knp\.a, 1999, 111-2-Znanstveni in strokovni članki Mitje Skubica4 (str. 226): "Latinisti so natanko preiskali nekaj važnejših literarnih besedil in ugotovili, da število stavkov z glagolom na koncu pada, bolj ko gremo proti koncu antike." Stanje je prikazano z naslednjo razpredelnico: Glagol na koncu (v odstotkih): pisec: neodvisni stavek: odvisnik: Cezar 84 93 Livij 63 79 Petronij 51 68 Apulej (Amor in Psiha) 58 62 Peregrinatio Egeriae 25 37 Avguštin (De civitate dei) 18 42 (Confessiones) 13 22 Oglejmo si dve podobni besedili in skušajmo ugotoviti, ali je res tako. Najprej nagrobni napis iz leta 526 po Kr. (ILCV2 1469): (6) - Hic requiescit in pace ancilla Christi Maxima, quae vixit annos plusminus XXV,· deposita ante diem VJJJJ .Kalendas Julias Flavio Probo Juniore viro clarissimo consule; que fecit cum maritum suum cmnos VIL menses VI. amicabilis, fidelis in omnibus, bona, prudens. Da je jezik dovolj ljudski, se vidi iz oblike števnika '9' in pisave que, a še bolj iz zveze cum maritum suum, saj se predlog cum tukaj veže z akuzativom. Če iščemo povedkov glagol, ga najdemo sredi stavka, kot je v vulgarni latinščini 6. stoletja tudi pričakovati. Navedimo starejši primer, enega izmed znamenitih Elogia Scipionum. dejstvo, da je napisan v verzih, bomo, podobno kot zgoraj pri Plavtu, pustili ob strani. CIL2 8/9: (7) - Honc oino ploirume consentiont Romae duonoro optumo fuise viro, Luciom Scipione. Filios Barbati, consol, censor, aidilis hic fuet apud vos. Hec cepit Corsica aleriaque urbe, dedet Tempestatibus aide meretod. Jezik zveni starinsko, tudi pravopis je drugačen kot v zlati dobi. Kje je povedkov glagol? Če drži trditev, da je povedkov prostor na koncu stavka, bi v našem napisu ne smel nikjer stati drugače kot na koncu. In vendar ga najdemo v prvem stavku na sredini (consentiont), v drugem prav tako (fuet), v tretjem tudi (cepit) - ugotovimo, da povedkov glagol niti v enem stavku ne stoji na koncu. Z razvojem jezika v času se razlik v besednem redu potemtakem ne da docela pojasniti. Potem ko smo se prepričali na lastne oči, lahko dodamo še, da tudi številke v zgornji preglednici ne dajejo tako jasne slike, kot se zdi na prvi pogled. Zgornja preglednica je izbor, po naključju sestavljen tako, da daje vtis, da je končne stave 4 Skubic, M„ Uvod v romansko jezikoslovje, Ljubljana 19892 ( 1982 1 ) M. Babič: Raziskovanče besednega reda ... 17 glagola v zlati dobi veliko in ob koncu antike malo. A če pregled dopolnimo s podatkom, da stoji glagol pri Cezarjevem sodobniku Varonu na koncu v samo 30% stavkov, se podoba zamegli. Lahko bi sicer trdili, da piše Varo slabšo latinščino kot Cezar, a s tovrstnim sklepanjem se hitro znajdemo v slepi ulici: pri Plavtu je kriv metrum, pri Varonu slab jezik, pri Ciceronu klavzule; na koncu ostaneta samo Cezar in Livij in onadva postavljata povedkov glagol navadno na konec stavka. Q. E. D. VZORCI BESEDNEGA REDA V JEZIKU Kadar se diahrona razlaga ne izide, poskusimo s sinhrono. Denimo, da je bilo v latinščini možno oboje: postaviti povedkov glagol na konec stavka ali v sredino. Če je bilo res tako, bi morali obe različici besednega reda nekako razporediti po jezikovni ureditvi. Najpreprostejša in najzmernejša razlaga se zdi, da je bil povedkov glagol v govorjeni latinščini večkrat sredi stavka kot v zapisani. V književnih zvrsteh, ki so bližje pogovornemu jeziku, se je povedkov glagol pogosteje znašel sredi stavka. Če se nam zdi takšna domneva neverjetna in neživljenjska, se spomnimo, da tudi sami včasih rečemo: (8) - Včeraj sem Janeza videl. in zapišemo: (9) - Včeraj sem videl Janeza. Mogoče je torej, da obstajata v jeziku hkrati dva različna vzorca, le razporejena morata biti tako, da se ne križata. Za primerjavo različnih slogov vzemimo spet nagrobni napis, tokrat z začetka 2. st. po Kr. CIL VI 16631: (10) - Dis Manibus Miniciae Marcellae Fundani fi!iae: vixit annos XIL menses XI, dies VII. O smrti Minicije Marcele piše tudi Plinij Mlajši v enem izmed pisem (Ep. V., 16, 1- 2): (11) - Tristissimus haec tibi scribo Fundani nostri jilia minore defuncta / .. ./ nondum annos quattuordecim impleverat. V pismu je povedek impleverat na koncu, medtem ko je v nagrobnem napisu na začetku (vixit). In vendar najdemo pri Cezarju: (12) - Gallia est omnis divisa in partes tres, quarum unam incolunt Belgae, aliam Aquitani, tertiam, qui ipsorum lingua Celtae, nostra Galli appellantur. Zakaj ni napisal: (13) - **Omnis Gallia in tres partes divisa est, quarum unam Belgae incolunt itd. Se je zmotil? Ga je zavedel grški vpliv? Pisatelja, ki je zahteval sklanjatev Calypso, Calypsonis gotovo ne. Primerjajmo podobno mesto iz Plinija Starejšega (V, 8, 48): (14) - Proxima Africae incolitur Aegyptus, introrsus ad meridiem recedens, donec a tergo praetendantur Aethiopes. Jnferiore.m eius partem Nilus dextera laevaque divisus amplexu suo determinat, Canopico ostio ab Africa, ab Asia Pelusiaco, CLXX passuum interval/o. Quam ob causam inter insulam quidem Aegyptum retulere, ita se findente Ni/o, ut triquetram terrae figuram efficiat; ideoque mu/ti Graecae litterae vocabulo Delta appellavere Aegyptum 18 Knp\.a. 1999. 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki V naslednjem poglavju pravi (ibid., 49): (15) - Summa pars contermina Aethiopiae Thebais vocatur. Dividitur in praefecturas oppidorum, quas nomos vocant. Ponekod stoji povedkov glagol na koncu, ponekod ne. Toda kaj je za njim tam, kjer ne stoji na koncu? Prvi stavek (14): incolitur Aegyptus; drugi del: praetendantur Aethiopes; zadnji stavek: appellavere Aegyptum. Vsakič sledi povedkovemu glagolu lastno ime, suh, neolepšan podatek. Po drugi strani imamo v nadaljevanju Thebais vocatur in nomos vocant. Kaže, da nobeno pravilo ne drži povsem. Oglejmo si v takšni luči še enkrat primer (3), odlomek iz dela Rhetorica ad Herennium (II, 22, 34): (16) - !tem vitiosa expositio est, quae nimium longe repetitur, hoc modo: Omnium malorum stultitia est mater atque materies. Ea parit immensas cupiditates. Immensae porro cupiditates infinitae, immoderatae sunt. Hae pariunt avaritiam. Avaritia porro hominem ad quodvis maleficium impellit. Ergo avaritia inducti adve,rsarii nostri hoc in se facinus admiserunt. Mesto je v govorniškem priročniku sicer navedeno kot zgled slabega sloga. Poglavitna pomanjkljivost besedila je poseganje predaleč nazaj, a bržkone je pisec namigoval tudi, da sodi k takšni izpeljavi predaleč nazaj tudi povedek sredi stavka, stava, ki zveni suhoparno. BESEDNI RED IN SOBESEDILO Posvetimo se še začetku in koncu stavka v primeru (16). Drugi stavek se konča z immensas cupiditates, tretji se začne z immensae cupiditates; četrti stavek se konča z avaritiam, peti se začne z avaritia. V nobenem primeru ne najdemo med stavkoma ne najdemo slovnične povezave (kot je v prvem stavku uporaba nanašalnega zaimka mater atque materies ~ ea), temveč pomensko povezavo. Na začetku stavka stoji beseda, s katero se je končal prejšnji stavek. Takšen prehod med obema stavkoma je opisan tudi v Latinski slovnici prof. Koprive (str. 335): "Zlasti stopi na čelo stavka beseda, ki kaže na prejšnji stavek." Tako sodoben način gledanja, kot ga kaže pričujoči navedek, je v latinski slovnici novost, zato je ugotovitev še pomembnejša. Iz nje sledi, da besedni red ne zadeva samo razmerja znotraj stavka, ampak tudi razmerje med stavki. Takšen je tudi miselni temelj teorije členitve po aktualnosti, dandanes uveljavljene tako med slavisti kot med germanisti. Njeno bistvo je delitev stavka na znano in novo. V slogovno nezaznamovanem stavku najdemo tisto, kar je znano že od prej, na začetku, in tisto, kar izvemo na novo, proti koncu stavka. Če stoji stavek na začetku besedila, stopi na čelo stavčna prvina najsplošnejšega pomena. Iz primera (16) smemo domnevati, da je igrala v latinskem besednem redu določeno vlogo tudi členitev po aktualnosti5 . 5 Za prvo obširnejše delo o členitivi po aktualnosti v latinščini velja: Panhuis, D., The Communicative Perspective in the Sentence. A Study ofLatin Word Order; Amsterdam l 982. M. Babič: Raziskovanje besednega reda „. 19 ZAZNAMO V ANI BESEDNI RED V čustveno prizadetem govoru gradimo besedilo velikokrat drugače kot v navadnem: začnemo s tistim, s čimer bi morali končati, in končamo s tistim, kar bi morali povedati že prej. V govorjenem jeziku je moč tako tvorjene stavke brez težav prepoznati po posebni stavčni intonaciji in glasovno močno poudarjenem začetku stavka. Enako se lahko tudi v latinskem stavku znajde na koncu beseda, ki jo zelo dobro poznamo že od prej. Hofmann v delu Lateinische Umgangssprache6 (str. 120) omenja samo primere, ko je zapostavljeni člen na začetku stavka že nakazan z zaimkom, npr. Rudens 472: (17) - sed autem, quid si hanc hinc abstulerit quispiam, sacram urnam Veneris? Vendar se pri Plavtu najdejo tako zapostavljeni(= postavljeni zadaj) tudi stavčni členi brez napovednega zaimka, npr. Truculentus 136ss.: (18) - Nimis otiosum te arbitror hominem esse. :: Vos mihi dedistis otium. Podobno Mostellaria 915: ( 19) - Bene res nostra est collocata istoc mercimonio. Zlasti v stavkih s t.i. 'obrnjeno stavo', ko beseda, ki bi morala stati bolj proti koncu stavka, zaradi čustvene prizadetosti govorečega preskoči na začetek, se v besednem redu uveljavi še tretji, namreč izgovorni dejavnik. Že iz svojega jezika vemo, da se krajše besede, zlasti zaimki in členki, rade lepijo na daljše in pri tem izgubijo naglas. Kot vemo, je imela naslonke tudi latinščina. A če si hočemo s pravili o naslanjanju bolj pomagati, moramo za naslonke šteti tudi besede, ki postanejo naslonke samo v določenem okolju. Da se lahko pod določenimi pogoji v naslonke spremenijo tudi naglasno sicer samostojne besede, omenja tudi velika Latinska slovnica LHS7 (Leumann - Hofmann - Szantyr, II, 398), vendar ne pove natančneje, katerim ali kakšnim besedam se to lahko pripeti. Morda lahko s pomočjo omenjenih 'drugotnih naslonk' odgovorimo na vprašanje, s katerim se zlasti raziskovalci Plavtovega jezika že dolgo ukvarjajo: v njegovih stavkih se začno pogosto nekje na sredini kopičiti kratke besede, zlasti zaimki in oblike pomožnega glagola. J. Schneider (De enuntiatis secundariis interpositis quaestiones Plautinae8 ) meni, da se zaimki združujejo, da bi bili enakovredni daljšim besedam. J. Marouzeau9 , veliki raziskovalec latinskega sloga, ima kopičenje kratkih besed celo za Plavtovo slogovno šibkost. Primer za tovrstno 'slogovno šibkost' je izrek homo homini lupus, iz komedije Asinaria v zgornjem primeru (5). Zlasti stavo osebnih zaimkov laže pojasnimo, če dopolnimo pravila za rabo. Poleg poudarjene in nepoudarjene rabe je obstajala v pogovorni latinščini še ·ena možnost za uporabo osebnega zaimka: zaimek se postavi za glagolsko obliko, a ne izraža nasprotja kot v znanem zgledu (20) Ego canto, tu ludis. Zaimek v tovrstnih stavkih ublaži poudarjeno glagolsko obliko (podobno rabo pozna srbohrvaščina). Nekaj primerov iz Plavta: (21)- Rudens 1013: Abeo ego illinc. (22) - Captivi 328: Odi ego aurum. 6 Hofinann, J. A., Lateinische Umgangssprache; Heidelberg 1936 7 Leumann, M. - Hofinann, J. - Szantyr, A., Lateinische Syntax und Stilistik; Milnchen 1965 8 Dresden 1937 (diss.) 9 Marouzeau, J., La construction de particules de liaison; Revue des etudes latines 26, 1948, 235-267. 20 Knp\.a, 1999, 111-2-Znanstveni in strokovni članki (23) - Stichus 23: Novi ego illum. Za besedni red je pomembno dejstvo, da stoji takšen osebni zaimek vselej za glagolom kot naslonka, ker je glagol dodatno poudarjen. Tako doseženega pomenskega odtenka ni prav lahko izraziti v slovenskem prevodu, saj slovenščina takšne rabe zaimka ne pozna. Podobno, po izvoru, kot smo že povedali, pogovorno zvezo, je Salustij v delu Bellum Iugurthinum (85, 1) položil na jezik Mariju v slovitem Scio ego, Quirites /„./ in dosegel, da zveni začetek govora ponosno, a ljudsko. BESEDNI RED IN RAZUMEVANJE BESEDILA Poskusimo za konec z vsem, kar smo našteli, razložiti kaj od besednega reda v odlomku iz Plavtove komedije Stichus. Vsebina odlomka je naslednja: starec Antifon bi rad, da bi mu zet Epignomus podaril mlado sužnjo; ker mu je vpričo drugega zeta Pamfilipa nerodno prositi naravnost, se zateče k priliki (apologus) (538ss.): (24) - Antipho: Prius quam abis, praesente ted huie apologum agere unum volo. Pamphilippus: Maxume. A.: Fuit olim, quasi ego sum, senex. Ei filiae duae erant, quasi nune meae sunt, duobus nuptae fratribus, quasi nune meae sunt vobis. Epignomus: Miror, quo evasurust apologus. A.: Erant minori illi aduleseentifidieina et tibieina; peregre advexerat, quasi nune tu. Sed ille erat eaelebs senex, quasi ego nune sum. E.: Perge porro. Praesens hiequidem est apologust. A.: Deinde senex ille illi dixit, euius erat tibieina, quasi ego nune tibi dieo. E.: Auseulto atque animum advorto sedulo. A.: "Ego tibi meamfiliam, bene quieum eubitares, dedi; nune mihi reddi ego aequom esse abs te, quieum eubitem, eenseo. " E.: Quis istue dieit? An ille quasi tu? A.: Quasi ego nune dieo tibi. "Immo duas dabo," inquit ille aduleseens, "una si parum est; et si duarum paenitebit, addentur duae. " O besednem redu v navedenem odlomku je moč povedati naslednje: 1.) Besedilo prilike se začne z glagolom esse kot stavčno prvino najsplošnejšega pomena. 2.) Zaimek ei stoji na začetku stavka kot navezava na prejšnji stavek. 3.) Osebek apologus stoji dvakrat na koncu stavka, ker je vprašanje (v drugem primeru vzklik) neposredno vezano na sobesedilo. Plavt je z obrnjeno stavo obakrat izrazil mladeničevo presenečenje. 4.) Zaimek ego stoji za glagolsko obliko reddi, da ublaži ostrino izjave. 5.) Glagolska oblika addentur stoji na začetku glavnega stavka kot posredna navezava na paenitebit v odvisniku. O besednem redu v odlomku lahko povemo kaj malo zanesljivega, kajti besedni red je v jeziku, kot je latinščina, stičišče številnih silnic, zato ga ni moč razlagati zgolj z enim pravilom ali dvema. Ker deluje kot izrazilo na več jezikovnih ravninah hkrati, ga je treba pogosto utemeljevati hkrati s slovničnimi, besediloslovnimi in slogovnimi zakonitostmi. M. Babič: Raziskovanie besednega reda .„ 21 SUMMARY If one attempts to deal with word order problems in Latin and Greek, the difficulties that he encounters are considerable. It is hardly possible to formulate a set of rules by means of which one could give a comprehensive analysis ofword order phenomena in Latin and Greek as a whole. In descriptive grammar, the word order is treated very extensively, yet the rules that are given are not as complete as one might expect. Grammatical categories of subject, object and predicate serve well as means of identifying the sentence constituents. However, an assumption can be made that the word order is to be explained by means of independent text pattems or general discourse intention ofthe speaker/writer. Marko Marinčič Filozofska fakulteta Ljubljana "TOLAŽBA FILOZOFIJE" V HORACIJEVI PESMI ZA VERGILIJA (c. 1,24 Quis desiderio) Odnos med dvema pesnikoma, ki utelešata avgustejsko klasiko, je zavit v skrivnost. Vergilij ni pustil skoraj nobenega pričevanja o svojih sodobnikih; izjema je elegik Kornelij Galus, sicer gre povečini za poklone političnim in umetniškim zaščitnikom, Mecenatu, Aziniju Polionu in cesarju Avgustu. Razlog za ta molk ni zvrstna določenost njegovega pesniškega triptiha - pascua, rura, duces; tudi to je zgolj posledica nekega drugega dejstva. Vergilij pač ni bil pesnik, ki bi hotel stopiti pred literarno občinstvo z neposrednostjo, kot so jo zmogli Katul in elegiki. (Z "neposrednostjo" ne mislim izpovedi v romantičnem smislu, temveč samo očitni in neposredni pečat avtorjeve osebnosti. Avtorjeva navzočnost je v Vergilijevih Eklogah posredna, vendar ima morda še večjo izpovedno vrednost kot pri lirikih in elegikih.) A tudi v zapisih sodobnikov ne najdemo žive človeške podobe pesnika, ki je še za življenja postal mit. Očitno držijo poročila, da je Vergilij v odmaknjenosti živel življenje filozofa. Biograf o njegovem značaju poroča: Si quando Romae, quo rarissime commeabat, viseretur in puhlico, sectantis demonstrantisque se subterfugeret in proximum tectum (Donat-Suet. 11 BV). Toda Horacij nam je ohranil vsaj pričevanje o svojem odnosu do te enigmatične osebnosti. Pesnika, ki ga je uvedel v Mecenatov krog, imenuje optimus Vergilius (Sat. 1,6, 54-5), in v pesmi 1,3, ki stoji na častnem tretjem mestu v zbirki Carmina, cel6 animae dimidium meae (v. 8). Na nekem mestu ga slavi skupaj z Varijem (Epist. 2,1,247), na drugem hvali odliki Bukolik (ali tudi Georgik?), molle atquefacetum (Sat. 1,10,44-45). Pesem ob smrti Kvintilija Vara ne sodi v vrh Horacijeve lirike. Če smo do pesnika neprizanesljivi, ima nekaj tistega, kar je Goethe v svoji uničujoči kritiki Horacijeve poezije imenovalfurchtbare Rea/itat. Vendar Goethe ne govori o tej pesmi in tudi ne o Horacijevi neizprosnosti ob temi smrti; zanj je Horacij cel6 premalo neposreden in prvinski; ne nagovarja srca, temveč - tako Goethe - razum. Predvsem pa Horacij ni pesnik globoke in zapletene eksistenčne izkušnje; to je še v mnogo manjši meri kot Vergilij (ali pa vsaj ne želi dajati takega vtisa); poezijo obeh odlikuje posredna evokacija občutja, ki interpretu ne dovoli, da bi za popolnim zlitjem oblike in vsebine razkril pesnikovo osebo in njegovo pesniško orodje. C. 1,24 ni najboljši primer za to, vsaj ne v smislu estetske vrednosti, saj jo v antologijah zlahka pogrešimo.! Zanjo bi Goethejev očitek veljal dobesedno, seveda če se zadovoljimo z domnevo, da je neizprosna resnica o smrti edino Horacijevo sporočilo. Nasprotno pa se zdi, da pesem vendarle vsebuje nekatera stalna mesta tolažilne poezije, Je da njihova uporaba odstopa od ustaljenih vzorcev. Zveneče ime naslovnika upravičuje 1 Vendar L. P. Wilkinson, Horace and His Lyric Poetry, Cambridge 1968, 93, navaja prav to pesem kot primer, da je obvladovanje čustev, značilno za klasično grško književnost 5. stoletja, tudi odlika Horacijevih pesmi, in to vedno, kadar je v ozadju močno in pristno čustvo. 24 Knpta., 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki. domnevo, da se pesem v svoji zvrsti ne podreja normi retoričnih priročnikov, pa tudi ne topiki tolažilne poezije.2 Prva strofa izzveni kot nekakšno opravičilo ponosnega Horacija: smrt Kvintilija Vara, Vergilijevega mladostnega prijatelja3, je izjemen primer, ko si tudi Horacijeva Muza lahko dovoli lugubres cantus. A kar sledi, preseže vsa naša pričakovanja. Na prvi pogled se zdi, da smo priča izbruhu čustev, kakršnega pri Horaciju zlepa ne srečamo. Zato v starejših komentarjih zasledimo nedokazljivo in zgolj psihološko utemeljeno hipotezo, da je Horacij prvo strofo naknadno dopisal - najbrž iz sramu nad nadaljevanjem.4 Toda komentatorji so zanemarili dejstvo, da Horacijeva Muza očitno in nalašč privzema atribute, nasprotne tistim, ki jih ima običajno. Nasprotje je že med izrazoma liquida vox cum cithara ter lugubres cantus. Razlog za izbiro Melpomene gotovo ni v tem, daje bila Melpomena pozneje klasificirana kot tragiška Muza.S Bolj prepričljiva je razlaga, da je Melpomena personifikacija Horacijeve umetnosti; nanjo se sklicuje v zadnjem verzu treh knjig pesmi; v pesmi 4,3 (Quem tu, Me/pomene, seme!), ki je posvečena tej Muzi, Melpomena nastopa kot vir Horacijevega pesniškega navdiha in uteleša njegov pesniški ponos; značajsko nasprotje med Vergilijem (prim. biografovo opazko zgoraj) in Horacijem nam najlepše ponazarjajo verzi: totum muneris hoc tui (se. Melpomenes) est, quod monstror digito praetereuntium Romanae fidicen lyrae: quod spira et placeo, si placeo, tuum est. (vv. 21-24) Zakaj je Horacij tu izbral prav Melpomeno, ni jasno. Ker v tem času še ni izpričana kot tragiška Muza, je najbrž zastopnica deveterih sestra zaradi svojega imena, kot tista, ki poje in pleše (µeA.7tci:a.t).6 Toda tokrat se je Muza Horacijeve lirike znašla v izrazito "nehvaležni" vlogi predpevke v pogrebnem sprevodu, ki ji pripade ''planctus princeps". Če upoštevamo, da je naslovljenec imenovan šele v aritmetični sredini, natančno na koncu zadnjega verza prve polovice, pesem razpade na dva dela po 10 verzov, v žalostinko za Kvintilijem (i::mJCfjOctov, 8pijvoc;) in tolažilno pesem za Vergilija (consolatio). Prvi del Horacij naloži na ramena svoji Muzi, vendar ne zato, da bi lahko 2 Na literarno tradicijo seje skliceval predvsem G. Pasquali, Orazio lirico, Firenze 1920, 241sqq. 3 Varus je bil Vergilijev sodobnik. Rojen je bil ok. 70 pr. Kr, umrl je v letih 24/23, kot poroča Hier. Chron. ad Olymp. 189, 1; Abr. 1992: Quinctilius Cremonensis, Vergilii fami/iaris, moritur. Vergilij je do svojega 15. leta živel v Kremoni, kjer je bil rojen tudi Kvintilij. Vita Vossiana navaja Kvintilija med Vergilijevimi zaščitniki. Vita Probi navaja, daje Vergilija spoznal pri Sironu. Serv. ad Verg. Eci. 6,11 poroča: vult exsequi sectam Epicuream, quam didicerant tam Vergilius quam Varus docente Sirone. FilozofFilodem v nekem fragmentu posveča neko svoje delo mdr. tudi Vergiliju in Kvintiliju. Fragment je prvič objavil A. Korte, RhM 45, 1890, 172 sqq„ vendar je besedilo zelo nepopolno. Celoten fragment, kjer se s celim imenom imenujeta še Varij in Plotij (ne Horacij, kot so prvotno mislili), sta šele pred nekaj leti objavila Marcello Gigante in Mario Capasso: II ritomo di Virgilio a Ercolano, Rivista di Studi ltaliani di Filologia 82 (1989), 3-6. O Vergiliju in epikurejskem krogu zdaj V. Mellinghoff-Bourgerie, Les incertitudes de Virgile, Bruxelles 1990 (Coll. Latomus 21 O), zlasti l 9sqq. 4 Q. Horatius Flaccus, Werke, B. 1: Oden und Epoden, hrsg. Adolf Kiessling, Richard Heinze, Berlin, 4 1917, ad Joe. A. Y. Campbell (Horace, London, 1954) je celo skušal drugo strofo postaviti pred prvo. 5 Plessis (Horace, Oeuvres, pubi. par E. Plessis et P. Lejay, Paris, 81919) s. XXI-XXII; Villeneuve (Q. Horatius Flaccus, Oeuvres, pubi. et trad. par F. Villeneuve, Paris, 51954) ad Joe. 6 E. Fraenkel, Horace, Oxford 1957, 306, op. 2. M. Marinčič: "Tolažba filozofije" ... 25 spregovoril v svojem imenu7, saj tega ne stori; na Muzo se morda sklicuje prav zato, da mu žalostinke ni treba zapeti v prvi osebi, predvsem pa zato, da nagovor naslovniku počaka do sredine pesmi, kjer se začne consolatio. Naslovnik je s tem formalnim sredstvom izločen iz zbora žalujočih; pretirano žalovanje je namreč tisto, kar Horacij naslovljencu v drugem delu odsvetuje. Retorični priročnik, pripisan Dioniziju iz Halikarnasa, uči, da je treba v tolažilnih spisih najprej dati duška žalosti, šele nato naj se začne tolažilni del.8 Vendar s tem ni mišljena stroga ločitev dveh delov. Consolatio Liviae uporablja to formulo z namenom, da bi bila tolažba učinkovitejša; pri Horaciju pa žalostinka nima eksplicitno tolažilne funkcije. Po eni strani nas presenetijo nezadržani izliv čustev in pesniku tuji elegični toni (o tem pozneje), po drugi Horacij sploh ne spregovori v prvi osebi. Že uvodni verzi prinašajo brezosebno formulacijo quis sit pudor aut modus. Gotovo gre tudi za Horacijevo in Vergilijevo žalost (Kvintilij je carum caput), vendar to ni naravnost povedano; mišljeno je lahko žalovanje kateregakoli K vintilijevega prijatelja (mul ti ... ). "Kolektivna" narava žalostinke pa v ničemer ne oslabi njene intenzivnosti. Horacijeva Muza začne svojo pesem s pravim naricanjem, s poudarjeno besedo Ergo .... v arzi. Naslednji verzi ustvarjajo prepričljiv vtis pogrebne procesije in morda posnemajo pesmi, ki so jih peli na rimskih pogrebih (nenia)9. Vokala i in e posnemata jok žalujočih, k mračnemu vzdušju pripomore tudi temni vokal u, neprestano ponavljajoči se zlog or nas zlovešče spominja na besedo mors, čeprav je sam pojem previdno opisan z metaforično podobo večnega sna. Diereza druge asklepiadske strofe ponazarja zadržani korak procesije, morda pa tudi elegični distih: Ergo Quintilium II perpetuus sopOR urget? Cui PudOR et II Justitiae sOROR, incORRupta Fides II nudaque Veritas quando ullum inveniet parem? Multis ille bonis II jlebilis occidit, nullijlebiliOR, II quam tihi, Vergili. Tu, frustra pius, heu, II non ita creditUM poscis QuintiliUM deos. Čeprav se pesem s standardnim vzorcem ujema v poudarjanju pokojnikovih odlik, ta topos nima eksplicitno tolažilnega poudarka; tudi alegorije vrlin učinkujejo nekoliko brezosebno in hladno.JO Poleg tega "laudatio" stoji v pesimističnem kontekstu; najbrž ni naključje, da se zlog or prav tu ponavlja najpogosteje in v metrično poudarjenih legah. Horacij obenem s Kvintilijevo smrtjo objokuje moralno krizo: skupaj s Kvintilijem, enim zadnjih vrlih Rimljanov, umira starodavna rimska morala. 7 Pasquali, op. cit. 281; tudi H. P. Syndikus, Die Lyrik des Horaz, B. J, Darmstadt 21989, 238 poudarja, da je "vsaj v prvem delu" Horacij dal čustvu prosto pot. 8 Rhet. 6,4. S stalnicami tolažilne poezije je uvod razlagal tudi R. Reitzenstein, Horaz und die hellenistische Lyrik, v: Aufs1!tze zu Horaz, Darmstadt 1963, 1-22, tu 2-3. 9 /ugubres cantus so torej mišljeni dobesedno, kot npr. vestis /ugubris itd. Relativna zveza, ki uvaja katalog Kvintilijevih vrlin, ni značilna za lirično poezijo in morda prinaša reminiscenco na nagrobne govore (/audatio fanebris); vendar je imela tudi nenia slavilno vsebino: .... honoratorum virorum /audes cantu ad tibicinem prosequantur, cui-nomen nenia (Cie. Leg. 2,24,62). 1 O Morda je njegova nuda veritas v zvezi s tistim, kar Horacij na nekem drugem mestu (Ars poetica 438 sqq.) poroča o njem kot o kritiku; vendar tokrat nismo deležni nobenega slikovitega primera. 26 Knpl.a., 1999, 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki Stopnjevanje z nagovorom v simetrični sredini ima še en namen: Vergilij se iz množice Kvintilijevih prijateljev izlušči kot najboljši: "Multi boni ... tu". Toda v tem se morda obenem že skriva posreden očitek: kot "omnium bonorum optimus" se Vergilij ne bi smel povsem predati občutju. Podobno nasprotje je med uvodnim vprašanjem "Quis sit pudor aut modus" in Kvintilijevimpudor: "ne sramujmo se brez sramu in mere žalovati za Kvintilijem, ki mu v sramežljivosti ni bilo enakega." Paradoks je najbrž ustvarjen namenoma, saj težko verjamemo, da Horacij ne bi našel druge besede. Nagovoru sledita dva težko razumljiva verza (vv. 11-12). Komentatorji konstrukcijo non ita creditum poscis Quintilium deos razlagajo na dva načina: 1. Po logiki denarne metaforike, na kateri izraz temelji, zahteva vračilo posojila upnik: credis - poscis. Logični subjekt deležniške konstrukcije je torej Vergilij sam: "Quintilium reposcis, cum eum dis credideris neque ita credideris, ut eum adimerent." Tej razlagi se pridružuje večina komentatorjevi 1, vendar vsi priznavajo, da smisel ni jasno izražen. Vergilij je Kvintilija, dokler je ta živel, pogosto zaupal v varstvo bogovom (credidit = commendavit). To očitno ni pomagalo; prav nasprotno: bogovi so po svoji navadi prošnje razumeli dobesedno in Kvintilija vzeli za zmeraj. Zanimiva je paralela s c. 1,3 (potegnil jo je že Horacijev komentator Porfirio!), zlasti zato, ker je tudi tam naslovnik Vergilij: navis, quae tibi creditum/ debes Vergilium,finibus Atticis/ reddas incolumem, precor,/ et serves animae dimidium meae. Mesti se ujemata v metaforiki (v c. 1,24 creditum ... poscis, tu creditum... debes ter izrazi: reddas, incolumem, serves, dimidium), v metričnem pogledu (asklepiadski verz), pa tudi v homojotelevtih na akuzativ um. Obakrat je odnos do prijatelja izražen z denarno metaforiko: podobno kot je Vergilij Kvintilija zaupal (creditum) bogovom, je Horacij Vergilija "zaupal v varstvo" ladji.12 Podoben motiv zasledimo v 10. epodi, v kateri Horacij pesniku Meviju z vso arhilohovsko sovražnostjo želi brodolom: Mala so/uta navis exit alite,/ ferens olentem Mevium ... (Mevija zasramuje tudi sam Vergilij na znanem mestu Eci. 3,90!). Pesem 1,3 je očitno napisana kot protiutež omenjeni epodi: v prvem primeru gre za zarotitveni obrazec, v drugem pesnik ladji zaupa prijatelja. 2. izraz non ita creditum je vsekakor participium coniunctum, odvisen od poscis. Toda particip lahko povežemo tudi z drugim logičnim subjektom: bogovi. Quintilium reposcis, cum tibi a dis non ita creditus sit, ut ademptum reposceres. Bogovi so Kvintilija "posodili" Vergiliju kot prijatelja, a ne za vedno. Zdaj, ko so ga vzeli nazaj, ga Vergilij ne sme več zahtevati. Tej razlagi se pridružujejo manj številni komentatorji 13 ; v njen prid govori paralela s Ciceronom (Tusc. 1,93): at ea (se. natura) quidem dedit usuram vitae tamquam pecuniae nulla praestituta die. quid est igitur quod querare, si repetit, cum volt? ea enim condicione acceperas. 11 Porphyrio ad v. 11: Frustra reposcis, inquit, Quintilium non sub hac spe illis commendatum; podobno Kiessling-Heinze, Plessis, Villeneuve, Nisbet-Hubbard (R. G. M. Nisbet, M. Hubbard, A Commentary on Horace, Odes, Book 1, Oxford, 1970) ad loc. Tako tudi M. Grošelj in E. Mihevc (Q. Horatius Flaccus, Izbrana dela, II. del: Komentar, Ljubijana, 1954), ad loc. 12 Zoper to paralelo Kiessling-Heinze: gre za različni osebi. Vendar gre za podobne teme in za istega naslovnika. Zanimivo je, da so zaradi podobnosti nekateri starejši izdajatelji hoteli Vergilium ( 1,3 ,5) cel6 popraviti v Quintilium. 13 Tako že D. Lambinus, Q. Horatius Flaccus, Opera, Parisiae, 21568; v novejšem času Pasquali, op. cit. 253-5, in Syndikus, op. cit. 241. M. Marinčič: "Tolažba (ilozoffle" ... 27 Iz.razfrustra pius je problematičen v obeh primerih. Kiessling-Heinze (ad loc.) ga (tako kot že Por:firio) adverbialno povezujeta s poscis, da anderesfalls dem Vordersatz tu .... poscis der entsprechende Nachsatz fehlen wilrde; pius in deinem Schmerz um den Freund. V ozadju je najbrž dejstvo, da je bila misel "frustra pius" za občutek komentatorjev preostra. A tudi Vergilijevo upiranje usodi Horacij v zadnjih verzih označi z močno besedo, prav tako iz religiozne sfere: nefas. Potemtakem tudi prošnje (poscere) ne morejo biti označene z izrazompietas. Zdi se, da moramo besedi frustra in pius razumeti povezano že zaradi njunega izoliranega položaja, torej iz sintaktičnih, pa tudi iz metričnih razlogov; pius se naslanja nafrustra: - - U U; temu sledi poudarjeni heu in metrična zareza. Osrednja misel je: pietas (do bogov ali do Kvintilija) je zaman.14 V tem primeru se ni več treba zatekati k razlagi, da se pietas nanaša samo na odnos do prijatelja, ne pa do bogov.IS To tudi pomeni, daje zopet verjetnejša razlaga pod l.: dis (a te) creditum Quintilium.16 Tako vsaj ostaja logična miselna nit: Vergilij ima največ razlogov za žalovanje (nulli tamjlebilis), ker je (bil) frustra pius. "Frustra" pa zato, ker je zaman priporočal Kvintilija bogovom. Ironija usode, tragična sprevrženost Vergilijevega položaja je v tem, da se Vergilij med mnogimi (multis bonis ... nulli tam) odlikuje s svojo pietas, in mora kljub temu prav on (tu) zaradi dogodka najhuje trpeti. "Non ita creditum ... ," to Horacij polaga v usta Vergiliju 17 ; vzklik "Non ita dis Quintilium credidi!" je v odvisnosti od glagola poscis izražen indirektno. V resnici se ne zdi verjetno, da bi Horacij že na tem mestu podal splošno resnico: bogovi človeka posodijo v življenje samo za določen čas. Tako ne bi imela pravega učinka miselna zareza Quid .. , ki po epicediju prinese "streznitev" in uvaja tolažilni del pesmi. "Toda - kaj moreš - tudi če bi pel lepše kot Orfej, ne bi prepričal bogov." Šele temu sledi Horacijeva maksima: levius fit patientia, quicquid corrigere est nefas. Ta misel pomeni zanikanje uvoda: "sit pudor et modus"; šele s tega stališča je mogoče tudi problematična verza razlagati v smislu "Q. non ita creditus esf'. Ostaja še izraz corrigere nefas. Corrigi non potest bi morda še lahko pomenilo nekaj splošnega: smrt je nespremenljiva, non potest corrigi in melius. Nefas pa je močnejši izraz, ki daje "popravljanju" poseben poudarek: bogovi prepovedujejo popraviti storjeno napako. Je torej mišljena možnost, da bi žalujoči v resnici skušal kaj storiti zoper nespremenljivo?18 Če velja razlaga pod l., se zdi paralela z Vergilijevo napako, 14 Nisbet-Hubbard: izrazaje treba razumeti povezano (prim. Ov. met. 5, 152), adverb frustra je od glagola poscis odvisen le v toliko, kolikor z besedico pius aficira ves stavek. Povezano izraza razume tudi Pasquali, op. cit. 253, ki navaja Stacija Silv. 5,5,3-8: Quae vestra, sorores,! orgia, Pieriae, quas incestavimus aras?/ Dicite, post poenam /iceat commissa fateri.I Numquid inaccesso posui vestigia luco?I Num velita de fante bibi? Quae culpa, quis error,! quem luimus tantis? 15 Syndikus, op. cit. 241 in op. 19, s tem rešuje interpretacijo "non ita tibi creditum". 16 Manj verjetna je v tem primeru razlaga "non ita tibi creditum"; zanjo se odloča Pasquali 252-3, vendar pri tem ostaja nasprotje: kako je lahko ob tem, da se upira usodi, Vergilij pius? 17 Kiessling-Heinze, ad loc.: Horacij citira neko neohranjeno Vergilijevo žalostinko za K vintilijem. V prid temu naj bi govorilo po nepotrebnem ponovljeno ime umrlega: Quintilium. 18 Kot ne/as Horacij označi tudi človekovo željo, da bi vedel za uro svoje smrti: Tu ne quaesieris (scire ne/as), quem mihi, quem tibi/ finem di dederint„. (c. 1,l l,1-2). Toda corrigere pomeni vse kaj drugega kot scire. Da ni mogoče po smrti spremeniti ničesar, je razumljivo; tega ne bi bilo treba označiti z besedo, kot je ne/as. Pasquali, op. cit. 256-7 omenja, da začetek in konec pesmi sovpadata z Arhilohovo mislijo (fr. 7,5-7 D /=13 W/). Razliko v zaključku razlaga kot stoiški element. Kakršenkoli že, je ta zaključek nepričakovan; Čl'.1tpocro6K1]'tOV pesnik ustvarja že z besednim redom: corrigere est ne/as pride šele za levior fit patientia, čeprav je slednje morala, ki stoji simetrično k uvodnima verzoma: desiderium-patientia. 28 KTJpl.a. 1999. 1/1-2 - Znanstveniin strokovni članki pomanjkljivo formulo priprosnJe, absurdna. Vergilijeva napaka, ko so ga bogovi nalašč napak razumeli, je vendar namišljena, tu ni kaj popravljati; še posebej pa je nesmiselna grožnja, da bi bil vsak poskus ne/as. Pa tudi če velja razlaga pod 2„ se vsiljuje ista misel: ne/as je vsako dejanje, s katerim bi človek posegel v "pogodbeno" razmerje z bogovi. Non ita creditum: to spominja na Orfeja, ki mu je bila Evridika vrnjena pod določenimi pogoji; in ko je Orfej pogoje prekršil, so bile njegove tožbe zaman (4,492-3: immitis rupta tyrannifoedera). Razlaga verzov 11-12 ostaja nejasna; povsem mogoče je, da je Horacij dvoumnost ustvaril namenoma 19 , vendar dokaza za to nimamo. Obe možni interpretaciji pa se ujemata v misli, da je Vergilijeva "nepopravljiva" napaka v njegovem zmotnem zanašanju na bogove. Nauk je: patientia je edino zdravilo, kam je Orfeja vodila impatientia, je pokazal Vergilij sam.20 Vse to potrjuje našo tezo, da je formulacijo mogoče razumeti kot namig na mit o Orfeju, kot gaje Vergilij upodobil v 4. knjigi Georgik; to možnost komentatorji začuda le bežno omenjajo. Leta 24, ko je umrl Kvintilij Varus, je Horacij gotovo že vedel za Orfeja v 4. knjigi Georgik, najbrž tudi v primeru, če se je Orfej pojavil šele v drugi redakciji. Horacij ~ morda nekoliko šaljivo - prikaže Vergiliju, da s pretiranim žalovanjem postaja podoben Orfeju, kot ga je naslikal v Georgikah: Quid, si Threicio blandius Orpheo auditam moderere arboribus fidem„. Particip auditam lahko pomeni, da so drevesa pred Orfejevo potjo v podzemlje ubogala Orfejevo liro. Motiva Orfejevih zmag na zemlji in v podzemlju sta v tradiciji nastopata ločeno; to pa ne izključuje pesniških povezav med njima. Po verziji epilija Culex (Appendix Vergiliana) so Orfeju zemeljski uspehi dali drznost (audax), da se je podal v podzemlje.21 Bolj verjetno pa je particip auditam treba razumeti proleptično, kot histerologijo, ki prinaša misel, je bila po neuspehu v podzemlju zaman moč lire nad naravnimi silami. To misel je najlepše ponazoril prav Vergilij v Georgikah; potem ko Orfej drugič izgubi Evridiko, sedem mesecev samotno toži v votlini "ob toku samotnega Strimona": Quidfaceret? Quo se rapta bis coniuge ferret? Quo fletu Manis, quae numina voce moveret? Septem illum totos perhibent ex ordine mensis rupe sub aeria deserti ad Strymonis undam jlesse sibi, et gelidis haec evolvisse sub antris mulcentem tigris et agentem carmine quercus. (504-10) 19 Razlaga pod l. prinaša "Vergilijevo tožbo", razlaga pod 2. pa Horacijevo maksimo. Zanimivo razpravo o dvoumnosti pri Horaciju je napisal W. Wimmel, Doppelsinnige Formulierung bei Horaz? Giotta 40 ( 1962), 119-143 (=Collectanea. Augusteertum und splite Republik, Stuttgart, J 987, 120-144), vendar tega mesta ne omenja. K dvoumni interpretaciji mesta se nagiba S. Commager, The Odes of Horace. A Critical Study, New Haven, London, 1962, 288-9, in zlasti H. Akbar Khan, Horace's Ode to Virgil on the Death ofQuintilius, Latomus 26 (1967), 107-117, 108. 20 Beseda patientia v zadnjem verzu je morda citat Yergilijeve lastne maksime: nul/am virtutem commodiorem homini esse patientia, ac nullam asperam adeo essefortunam, quam prudenter patiendo vir fortis non vinca! (Don. in V erg. Aen. 5, 71 O). 21 Cul. 277sqq.; prim. Hor. c. 1,12,6-12. M. Marinčič: "Tolažba filozofije" ... 29 Medtem ko ima v pesnitvi Culex motiv zemeljskih zmag bolj retorično funkcijo, dobi tu izrazito poetično vrednost: mrtva narava izraža simpatijo z božanskim pevcem (prim. 5. eklogo: narava žaluje za umrlim Dafnisom!). Motiv "tožbe ob vodi"22 se ponovi v grozljivi podobi, ko Orfejeva glava, ki so jo odtrgale bakhantke, plava po Hebru, in še tedaj kliče Evridiko: ... Eurydicen vox ipsa et frigida lingua, a miseram Eurydicen! anima fugiente vocabat: Eurydicen to to reJerebant flumine ripae. (525-7) To nas lahko spomni na Horacijeve verze, v katerih Vergilij neprestano ponavlja Kvintilijevo ime: Quintilium .... creditum .... Quintilium; v obeh citiranih Orfejevih tožbah pa je podobnost tudi v zvočnem slikanju z vokali e, i in u (gl. zgoraj). Bogovi so dali Orfeju samo eno možnost, in to je z usodno napako zapravil. Vergilij Orfeja prikazuje s tolikšno mero empatije, da v trenutku, ko Evridika pada nazaj v podzemlje in se Orfej sklanja nad brezno, dobimo vizualno predstavo, da smo v Orfejevi vlogi: ... en iterum crudelia retro fata vocant, conditque natantia lumina somnus. Jamque vale: Jeror ingenti circumdata nocte invalidasque ti bi tendens, heu non tua, pa/mas. " ( 495-8) Ob teh besedah se Evridika razblini, Orfej pa zaman (nequiquam) sega za sencami, saj mu Orkov brodar ne dovoli, da bi v drugo prečkal podzemeljsko močvirje. Evridikaje . bila le prikazen, Orfejev podvig utvara (prim. Horacijev izraz vanam imaginem). Evridika vrnitev v prejšnje stanje metaforično imenuje somnus, Horacij imenuje Kvintilijevo smrtperpetuus sopor. Pri Vergiliju iterum crudelia retro Jata vocant, pri Horaciju non lenis precibus Jata recludere. Evridikin vzklik: heu non tua je eno najbolj pretresljivih mest 4. knjige in celotne pesnitve; morda ni naključna podobnost s Horacijevim vzklikom, položenim v usta Vergiliju: heu, non ita creditum .... 23 Orfeju Evridika "ni bila dana", in kot je bilo varljivo njegovo prepričanje, da bo · dosegel nemogoče, so bile prazne Vergilijeve prošnje, ko je Kvintilija priporočal bogovom; še bolj nesmiselne pa so po Kvintilijevi smrti. Tragični prikaz Orfejevega neuspeha je bil v rimski pesniški tradiciji gotovo novost; kljub vsej nejasnosti (iz nobenega ohranjenega pričevanja ni mogoče razbrati, ali je Orfeju v resnici uspelo oživiti Evridiko k življenju) pa se pred Vergilijem tudi velika večina grških avtorjev sklicuje na moč Orfejeve pesmi, s katero je prepričal bogove podzemlja24 ; tako tudi Bionov epitaf, pripisan Moshu, ki je Horacijevi pesmi tudi zvrstno blizu: če bi znal, bi pevec tudi sam v podzemlju pel kot Orfej (Mosch. 3,115-126; prim. Eur. Alc. 357-62). Pri Horaciju Orfejev motiv ne prinaša nobene tolažbe; neizprosnost in neposrednost, ki bi bila podobna Horacijevi, v tolažilni zvrsti 22 Priljubljen elegični motiv: Prop. 1,15,9-14; 1,17; 1,18; Yerg. Eci. 6,64 (o Korneliju Galusu). 23 Prim. Cul. 286-8 (o Orfeju!): Haec (se. lyra) eadem potuit, Ditis, le vincere coniunx,I Eurydicenque viro ducendam reddere. Non fas/ non era/ in vilam divae exorabile mortis. 24 Sled Orfejevega poraza zaznamo pri Platonu (Conv. 7,179d), vendar gre lahko samo za Platonovo interpretacijo; nato šele pri Yergilijevem sodobniku Kononu (od 36 pr. Kr. do 17 po Kr.), kjer prioriteta ni jasna. Komentatorji pogosto pozabljajo na znani relief iz neapeljskega Museo nazionale, na katerem je upodobljen trenutek, ko se je Orfej ozrl in Hermes Evridiko že vleče nazaj v podzemlje; vendar se tudi tu pojavljajo drugačne interpretacije. 30 Knpl.a. 1999. 1/1-2 -Znanstveni in strokovni članki zaman iščemo.25 Sklicevanje na drugačno pojmovanje tolažbe v antiki tu ne pomaga; pri Horaciju sicer najdemo nekaj stalnih mest tolažilne literature, vendar nobeno ne nastopa v običajnem kontekstu; kadar se v tolažilni literaturi omenja kaka slavna oseba iz mitologije ali zgodovine, navadno nastopa v zvezi z mislijo, da so tudi veliki možje (pri Lukreciju npr. Epikur) morali umreti. V naši pesmi je lahko tolažba izražena samo posredno, sicer bi se morali zateči k razlagi, da Horacijeva pesem odraža arhaično grško pojmovanje smrti26 , ali pa h Goethejevi oznaki furchtbare Realitat ohne jede eigentliche Poesie. Horacij in njegova Muza se tu zavestno umikata v ozadje in se skrivata za občestvenim epicedijem. Pesem postane razumljivejša, če sprejemo domnevo, da Horacij ne govori samo o Kvintilijevi smrti, temveč o razmerju med človekom in bogovi ter o filozofskem soočenju s fenomenom smrti. Horacij se zanaša, da se Vergilij zna spoprijeti s smrtjo kot filozof in za tolažbo ne potrebuje retoričnih in poetičnih stalnih mest. Kaj takega bi bilo v odnosu do pesnika, kot je bil Vergilij, podcenjujoče. Posredno tolažbo in simpatijo pa Horacij izrazi tudi s poklonomVergiliju kot pesniku Georgik.27 "Četudi bi lahko v petju presegel Orfeja, ti zoper smrt to ne more biti v pomoč; saj si vendar sam pravilno pokazal, da Orfeju podvig ni mogel uspeti." Moč in nemoč poezije - to je eden od Vergilijevih leitmotivov (9. ekloga!). Misel o neizprosnosti bogov in usode pri Horaciju združuje Merkur. Merkur je vsekakor povezan z zgodbo o Orfeju in Evridiki kot edini, ki mu Kerberos odpre vrata v podzemlje.28 Merkur je po tradiciji tudi ljlUXorcoµrc6i; (Aen. 4, 242-4), in podobno kot Vergilij Evridikino tudi Horacij Kvintilijevo smrt opisuje v podobi večnega sna.29 Toda čemu upodobitev Merkurja kot neizprosnega pastirja črne črede? Morda iz istega razloga, kot je Melpomena postavljena v vlogo voditeljice pogrebnega zbora. Tudi tokrat se božanstvo, ki uteleša najsvetlejše pesnikove ideale, znajde v neprijetni vlogi. Merkur je Horacijev patron, ki gaje rešil pri Filipih (c. 2,7,13-19), predvsem pa poosebljenje njegove pesniške umetnosti.30 Nekateri sicer domnevajo, da Merkur, curvae lyrae parens, kot Mercurialium custos virorum in repertor lucri ni zavetnik pesnikov, temveč pristen rimski bog dobička.31 Vendar - zakaj bi bili za Horacija ti dve Merkurjevi vlogi nezdružljivi? Ko se Merkurju v Sat. 2,6 (Hoc erat in votis) zahvaljuje za svoj "skromni" Sabinum, je to tudi njegov poetični credo. Merkurja ima Horacij za patrona kot prijaznega in nezahtevnega rimskega boga, katerega podoba mora biti tudi v vlogah, ki mu pripadajo kot grškemu Hermesu, svetla: 25 Najpomembnejši razpravi na to temo sta: Rudolf Kassel, Untersuchungen zur griechischen und romischen Konsolationsliteratur, Miinchen, 1958, in J. Esteve-Forriol, Die Trauer- und Trostgedichte in der romischen Literatur, Diss. Miinchen 1962 (prim. sistematični pregled motivov v dodatku!). 26 Tako Syndikus, op. cit. 243. 27 Komentatorji temu ne posvečajo zadostne pozornosti in skušajo tolažilni element Orfejevega motiva najti drugje; prim. Nisbet-Hubbard; podobno D. Gagliardi, Orazio e Virgilio: Luci ed ombre di un rapporto difficile, Orpheus, n. s. 12 (1991), 356-377, 357: epicedio di grandefinezza, notevole su/ piano psico/ogico - oznaka drži šele v primeru, če Orfeja razumemo kot aluzijo na Vergilijeva Georgika. 28 Kot smo omenili zgoraj, ima Merkur (Hermes) to vlogo že na neapeljskem reliefu; morda je bilo tako že v kaki neohranjeni grški literarni obdelavi Orfejeve zgodbe. 29 Podoba pri Vergiliju tudi sicer: Aen. 1O,745-6; 12,309-1 O 30 O pesnikovem odnosu do Merkurja: Christoph Neumeister, Horaz und Merkur, A&A 22 ( 1976), 184-194. 31 C. 2, 17,29-30; prim. E. Fraenkel, op. cit. 163-4. M. Marinčič: "TolaWa fi/ozofiie" ... Tu pias laetis animas reponis sedibus virgaque levem coerces aurea turbam superis deorum gratusetimis. (c.1,10,17-20) Najbrž ni naključje, da Horacij v c. 1,24 naslika boga, ki je prav v vsem drugačen: ... quam virga seme! horrida non tenis precibus Jata reci udere nigro compulerit Mercurius gregi?32 31 Kontrast je popoln: virga horrida - virga aurea; nigro gregi compellere - laetis sedibus reponere; nigro gregi - levem turbam; non lenis precibus Jata recludere - gratus deorum superis et imis. Melpomena in Merkur sta torej simetrično postavljena na dva konca pesmi kot personifikaciji Horacijeve umetnosti, ki sta se morali znajti v neobičajni vlogi: Quis desiderio sit pudor aut modus a. Quis sit modus? tam cari capitis? Praecipe lugubris cantus, MELPOMENE, cui liquidam pater vocem cum .cithara dedit. l3 Melpomena Ergo Quintilium perpetuus sopar perpetuus sopar urget? Cui Pudor et Justitiae soror, incorrupta Fides nudaque Veritas y nenia (vprašanje) quando ullum inveniet parem? Mu/tis ille bonis flebilis occidit, 8 mu/ti nullijlebilior, quam tibi, Vergili. Tu frustra pius, heu, non ita creditum poscis Quintilium deos. Quid, si Threicio blandius Orpheo audi tam moderere arboribus ji.dem, num vanae redeat sanguis imagini, quam virga seme! horrida non lenis precibus Jata recludere nigro compulerit MERCURIUS gregi Durum, sed levius fit patientia, quicquid corrigere est neJas. 8' tu i Orfejeva pesem (vprašanje) /3 /Merkur Jata a' patientia Kontrast je tudi med Melpomeninimi svetlimi atributi in opisom Merkurja (na eni strani liquida vox in cithara, na drugi virga horrida in niger grex) ter med 32 P. Maia de Carvalho, Une replique Horatienne t !'ideal bucolique, REA 68 ( 1966), 278-281, vidi v tem namig na Eci. 2,30; utemeljitev je slovnična. Morda ni brez pomena dejstvo, da je Merkur metaforično upodobljen kot "pastir črne črede". V pastoralno okolje sta pri Vergiliju postavljena tudi Evridikina in Orfejeva smrt. Če se zdi podoba pretirana, se v tem Horacijev postopek ujema z Vergilijevim: prim. zlasti 6. eklogo, kjer v pastoralno okolje vdirajo tragične ljubezenske zgodbe, in Orfejevo epizodo v "epiliju" o Aristaju: največji kontrast ustvarja prizor, ko Orfejeva glava odplava po reki in ne neha klicati Evridike (Georg. 4,523-527). 32 Knp\.a, 1999, 1/ 1-2 - Znanstveni in strokovni članki slavospevom Kvintilijevim vrlinam in mracmm opisom podzemlja. Iz tega lahko razberemo Horacijevo vprašanje: če Vergilij, ki bi se kot vrl Rimljan edini lahko primerjal s pokojnim, brez sramu žaluje, in če je Merkur res tako mračen bog, so bile Kvintilijeve vrline zaman. Orfejeva pesem, njegova curva lyra, iznajdba tatinskega Merkurja (1,10,6)33, nista namenjeni tožbam, temveč rajši kaki šaljivi podoknici. V neki drugi pesmi skuša Horacij - kot nekakšen Orfej - svojo Lyde rešiti iz "pekla" domače hiše, ter v ta namen zaklinja Merkurja in njegovo liro: Tu (se. lyra Mercuri) potes34 tigres comitesque si/vas ducere et rivos celeres morari; cessit immanis tibi blandienti ianitor aulae... (c. 3,11,13-16) Orfejeva tožba v zaključku Vergilijevih Georgik ima med drugim tudi elegično obeležje.35 Glede Horacijevega odnosa do "jokave" elegije zasledimo številne pretirane sodbe; Horacijev odnos do elegične poezije ni napadalno polemičen, temveč pesnik tudi tu ohranja obilo humorja (bolehnega Tibula skuša razvedriti s tem, da se mu predstavi kot Epicuri de grege porcus /Epist. 1,4,15-6/). Kljub temu je očitno, da Horacij elegijam kakega Tibula že po značaju ni mogel biti blizu. Za Horacija je elegijajlebi/is, in to ne v pozitivnem smislu kot v Ovidijevi žalostinki za Tibulom.36 Tudi elegiku Valgiju ob smrti njegovega prijatelja Mista Horacij poočita: Tu semper urges jlebilibus modis Mysten ademptum... (c. 2,9,9-10) Podobno elegiku Tibulu, ki ga je zapustilo dekle, v pesmi, zloženi v isti metrični obliki kot c. 1,24: Albi, ne doleas plus nimio memor inmitis Glycerae, neu miserabilis decantes elegos... (c.1,33,1-3) Horacij z asklepiadejem očitno posnema elegični distih, eno redkih metričnih oblik, ki je ob vsem metričnem bogastvu svoje lirične zbirke ni nikoli uporabil. Morda je 2. asklepiadsko strofo iz podobnih nagibov uporabil tudi v pesmi 1,24; sicer se je v epicedijih najpogosteje uporabljal prav elegični distih. Pesmi sta povezani tudi v zgradbi l. knjige.37 Druga, sorodna tema, v kateri se Horacij ne podreja sočasnim tokovom, je vprašanje o poslednjih stvareh.38 Scire nefas, pravi v Leukonooini odi (1,11) o tedaj popularnem prerokovanju prihodnosti, in: ut melius, quidquid erit, pati (patientia!). Horacijev odnos do eshatoloških vprašanj je pogosto ironičen, kar zadeva materialni vidik 33 Prim. Th. Hagg, Hermes and the lnvention of the Lyre, SO 64 (1989), 36-73, o komičnem motivu Merkurjeve "kraje". 34 Prim. mesto v Culexu, zgoraj op. 23. 35 O tem P. Domenicucci, L'elegia di Orfeo nel IV libro delle Georgiche, GIF 37 ( 1985), 239-248. 36 Amores 3,9,3: F!ebilis indignos, Elegeia, so/ve capi/los ... Tibul velja za najbolj značilnega elegika (in je že v antiki veljal za najboljšega) prav zaradi otožnega občutja. 37 Pesmi 6.15.24.33 so v napisane v 2. asklepiadski strofi in simetrično razporejene v I. knjigi; pomembna je analogija med c. 24 in 33, prim. K. Gantar, Kompozicija prve knjige Horacijevih pesmi, v: isti, Študije o Horaciju, 94-103 (tu 101), Maribor 1993 (=ŽA 34 (1984) 79-86). 38 Kot je lepo pokazal Wilkinson, op. cit. 34sqq„ je ta njegov odnos v neskladju z nazori, ki so v tistem času v Rimu prevladovali. M. Marinčič: "Tolažba filozofije" ... 33 posmrtnih časti, pa tudi odkrito zaničljiv. Horacij v sklepni pesmi 2. knjige spregovori kot pesnik, ki upa na nesmrtno slavo, obenem pa tudi kot filozof, ki mu ni mar za njegove posmrtne ostanke39 : Absint inani funere neniae luctusque turpes et querimoniae; conpesce clamorem ac sepulcri mitte supervacuos honores. (c. 2,20,21-24) V tolažilni pesmi ob smrti dragega prijatelja seveda pokaže nekoliko več. pietete, toda o stvari ne ve povedati ničesar bolj spodbudnega. Kljub temu Melpomenina tožba ni "neiskrena", temveč je (podobno kot žalostinka) tudi tolažba predvsem posredna. Poleg poklona pesniku Georgik se morda v pesmi skriva tudi kak namig na filozofska razglabljanja o teh vprašanjih, morda v istem prijateljskem krogu.40 Nenazadnje je dokumentarno potrjeno, da sta bila Vergilij in Kvintilij v mladosti učenca epikurejskega filozofa Filodema, morda pa tudi Sirona (gl. zgoraj, op. I); za Horacija to ni dokazano, vendar je vse tri literate družila ljubezen do filozofije. Problematika smrti je eno izmed miselnih težišč Eneide, mnoge temeljne teme Eneide pa napovedujejo že Georgika. Orfejev poraz na vrhu njegovih zmag ima pri Vergiliju v kontekstu didaktične pesnitve simbolno sporočilo. Govori o človeku, ki prekorači meje dovoljenega, ki si zoper usodo (jata) z magično močjo svoje pesmi podredi bogove. Zanimivo je, da podobne teme načenja tudi druga Horacijeva pesem, posvečena Vergiliju (1,3 Sic te diva). Omenili smo paralelo z verzi navis, quae tibi creditum/ de bes Vergilium ... Tudi ta pesem odstopa od svoje zvrsti; za propemptikon se mitološke primerjave zdijo pretirane.41 Vergilij pluje le v Atene, Horacij pa navaja mitološke zglede človeške predrznosti: Argonavti, Prometej, Dedal, Herkules ... Kaj pomenijo v kontekstu propemptika besede: ... si tamen inpiae/ non tangenda rates transiliunt vada./ Audax omnia perpeti/ gens humana ruit per vetitum nefas ... 42 ? Podobno nasprotje velja za pesem 1, 18, ki je najbrž posvečena istemu K vintiliju V aru (prim. vv. 10-11). Očitno gre za priložnostne pesmi, katerih interpretacija je danes, ko ne poznamo več konteksta, zelo otežena; vprašanje je, ali je zasebne in literarne namige razbral naključni bralec iz sodobnosti; gotovo pa jih je naslovnik. Vsaj za te pesmi lahko z gotovostjo rečemo, da adresat ni literarna fikcija. Že samo v tem, da nekaj let po izidu Georgik (5-6 let, še manj v primeru druge redakcije) Horacij ne spregovori o Orfejevem uspehu, je ex silentio na prijateljsko humoren način izražena polemična nota. Tragiko Orfeja, ki se bori zoper nespremenljivo in nato - razočaran v varljivem upanju - obupuje nad usodo, Horacij 39 Nekaj poročil o podobnih, pogosto naravnost ciničnih izjavah filozofov na to temo nam je ohranil Cicero, Tusc. disp. 1, 102sqq.: Sokrat Kritonu dovoli, da ga po smrti pokoplje, če ga bo le kje našel; kinik Diogen izrazi željo, naj njegovo truplo odvržejo nepokopano; na zaskrbljeno vprašanje, ali naj ga vržejo pticam ali zverem, odgovarja, da mu je vseeno: "Sed bacil/um propter me, quo abigam, ponitote." "Qui poteris?" i/li, "non enim senties." "Quid igitur mihi ferarum /aniatus oberi/ nihi/ sentienti? ". Podobno Anaksagora na vprašanje, kje hoče biti pokopan, odgovarja, da je pot do podzemlja povsod enaka. 40 V. Mellinghoff-Bourgerie, op. cit. 45-57, išče dvome v posmrtno življenje tudi v Eneidi; morda je mogoče temu pritrditi pri posameznih izjavah junakov, vendar avtorica ne poudari dovolj, da so ta mesta v globokem neskladju z idejno naravnanostjo celote. 41 O odstopanju od zvrsti prim. F. J. Cairns, Generic Composition in Greek and Roman Poetry, Edinburgh, 1972, 231-5 (nekoliko nekonvencionalna interpretacija, vendar enigmatična pesem 1,3 drugačne tudi ne dopušča). 42 vv. 23-6; nefas v istem položaju asklepiadskega verza kot c. 1,24,20. 34 Knpl.a., 1999, 111-2 -Znanstveni in strokovni članki zavrača. To ne pomeni kvalitativne sodbe o upodobitvi Orfeja; Horacij se sklicuje prav na Vergilijevo verzijo, le da si dovoli iz nje izluščiti eksplicitno sporočilo. Horacij zamolči uspeh, saj ga je Orfejeva napaka izničila; toda vsaj z enim verzom evocira magično silo Orfejeve pesmi, četudi je bila ta po porazu zaman: auditam moderere arboribus fidem. Edino, kar je Orfeju uspelo, je sublimacija tragične izkušnje v čisto glasbo; to je Vergilijeva zasluga, in Horacij Vergilija neposredno primerja z Orfejem.43 Toda zopet je bil Orfejev podvig gola utvara. V resnici že v Vergilijevi upodobitvi Orfejeva pot v podzemlje učinkuje neresnično, sanjsko; to je po eni strani značilno za upodobitve vizij onostranstva (spomnimo se verzov, s katerimi Vergilij sklene Enejevo katabasis v šestem spevu Eneide: 6,893-6), po drugi strani pa gre morda za odmev verzije, po kateri so bogovi Orfeju dali samo privid Evridike; tako pri Platonu (Conv. l 79d), pa tudi pri Vergiliju se mora Evridika sredi poti k luči, v stanju med življenjem in smrtjo, obrniti nazaj v smrt. Orfejev poskus je bil vnaprej obsojen na.neuspeh; Vergilij že pred Orfejevo potjo v podzemlje komentira (vv. 469- 470): ... Manisque adiit regemque tremenduml nesciaque humanis precibus mansuescere corda; in pozneje Orfej objokuje inrita dona (vv. 519-520).44 Ključna sila v Vergilijevem epiliju o Aristaju - v tem času Vergilij že snuje Eneido - so Jata (v. 324.455 o Aristaju; 495-6 o Evridiki). Orfejeva čarobna pesem zmaguje tudi nad bogovi, toda ne zmaga nad usodo, ki so ji podvrženi vsi, smrtni in nesmrtni. Orfej se je moral ozreti, usodna neizogibnost njegovega dejanja je bila vgrajena v človeški pol njegove narave. Do tod Horacij povzema Vergilijevo sporočilo. Toda v nekem bistvenem poudarku se od njega oddaljuje: Horacij niti z besedo ne omeni Orfejevega uspeha, Vergilij pa se je z vsem lirizmom in z vso empatijo predal Orfejevi ljubezenski iluziji.45 Horacij podaja isto sporočilo, a v eksplicitni obliki. Izraz non tenis Jata recludere je litota: "neizprosen"; odgovor na Orfejevo utvaro (iterum ... crudelia retrol Jata vocant conditque natantia lumina somnus) je Horacijev jasni seme!. "Samo enkrat" ne pomeni, da bogovi včasih dajo še eno možnost, temveč: smrt je enkraten in nepopravljiv dogodek. Vprašalna oblika "Ergo Quintilium perpetuus sopor/ urget?" v polni meri izraža, kako težko je sprejeti nespremenljivo, obenem pa neizprosni "urget" v arzi že napoveduje sklep: durum „. corrigere est neJas. Misel, da je spričo smrti cel6 pietas zaman, nas ob primerjavi z drugimi Horacijevimi izjavami na to temo ne sme presnetiti: nec pietas morami . ../ adJeret indomitaeque morti;I non si trecenis . ../ ... places illacrimabilem/ Plutona tauris ... (2,14,2-7). Še očitnejša je podobnost s pesmijo 4,7 (Diffegere nives): Nos ubi decidimus,! quo pius Aeneas (!); quo Tullus dives et Ancus,/ pulvis et umbra sumus . ... Cum semel occideris et de te splendida Minosi Jecerit arbitria,/ non, Torquate, genus, non te Jacundia, non te! restituet pietas;/ inJernis neque enim tenebris Diana pudicuml liberat Hippolytuml 43 V kontekstu Aristajevega epilija je mogoče govoriti o "očiščujoči" moči Orfejeve pesmi (prim. E. Paratore, L'episodio di Orfeo, v: Atti del convegno virgiliano sul bimillienario delle Georgiche, Napoli, 1977, 9-36, tu 29). 44 Prim. še Serv. ad Aen. 6,119 nam Orpheus autem voluit quibusdam carminibus reducere animam coniugis, quod quia implere non potuit, a poetis fingitur receptam iam coniugem perdidisse dura lege Plutonis. 45 V Vergilijevi upodobitvi se Evridikina senca pred Orfejevimi očmi razblini: dixit et ex oculis subito, ceu fumus in auras/ commixtus tenuis, fugit diuersa ... (Georg. 4,499-500); presnetljiva je podobnost z Lukrecijevo fizikalno razlago smrti: erga dissolui quoque convenit omnem animai/ naturam, ceu fumus, in altas aeris auras (Lucr. 3,455-6). Prav zaradi podobnosti pa je ilustrativna tudi razlika: Vergilij se ne sprašuje o resničnosti Orfejevega doživetja, temveč z bajko posredno ponazarja misel, da je vrnitev v zemeljsko življenje utvara; Orfejeva tragika ni zaradi tega nič manjša, temveč celo usodnejša. M. Marinčič: "Tolažba filozofiie" ... 35 nec Lethaea valet Theseus abrumpere carol vincula Pirithoo (vv. 14-28). Horacij tudi tu deklarativno zagotavlja, da bajkam o Hipolitu in Tezeju (tako kot tisti o Orfeju) ni verjeti. Podobno v pesmi 1,28 uporablja tolažilni topos, da niti mitološki junaki niso premagali smrti; vendar misel ne nastopa v kontekstu tolažilne pesmi, temveč filozofske refleksije: Arhitu ni pomagala njegova znanost, tudi on je moral umreti, tako kot Tantal, Titon, Minos - in Evforb: habentque/ Tartara Panthoiden iterum Orco/ demissum... (9-11). Iterum: kot Tezej in Orfej nista premagala bogov podzemlja, tako Pantojevemu sinu Evforbu ni pomagalo, da se je Pitagora štel za njegovo reinkarnacijo. Če se je Evforb res reinkarniral, je pridobil kvečjemu to, da je moral dvakrat umreti; toda v resnici: ... omnis una manet noxl et calcanda semel via leti ( 15-6). 46 Horacijeva verzija zgodbe o Orfeju v podzemlju je uglašena na isti ton. Pravzaprav o "verziji" težko govorimo, saj motiv nastopa v obliki vprašanja. Z začetnim num Horacij izraža dvom do drugih možnosti, ki implicitno vsebuje vprašalna oblika (t. j. do Orfejevega uspeha). Če domnevamo, da Horacij nekaj let po izidu Georgik ni mogel omeniti Orfeja, ne da bi to vsakogar spomnilo na Vergilijevo upodobitev, se s tem ne spuščamo v (pogosto precenjeno) vprašanje literarnega namiga v rimski poeziji, temveč ostajamo na trdnih tleh logičnega sklepanja in literarnega "bontona". Sodeč po tem, kar Horacij zamolči, Orfeju rudi pred njegovo napako ni moglo pomagati zanašanje na bogove (po analogiji z Evforbom bi Evridikino kratko vrnitev v življenje imenoval dvakratno smrt); Orfeja je zabloda pahnila v še večjo nesrečo. Vergilij je zmogel Orfejevo pesem, a četudi bi ubiral struno zapeljiveje (blandius) kot Orfej, bi ne priklical Kvintilija v življenje. "Orfejska" drža je v človeški vsakdanjosti nesmiselna, v skrajni obliki pa je izraz uporništva zoper bogove in usodo, hybris, tisto, kar Horacij imenuje nefas. "Corrigere nefas" - v Kvintilijevem primeru je izraz gotovo premočan, vendar je Vergilijev Orfej za svoj poskus in svojo napako (t. j., v Horacijevi interpretaciji, za utvaro) v resnici kaznovan. V teh pretiranih paralelah je gotovo nekaj ironije, vendar gre za blago ironijo, s katero Horacij na svojevrsten način izraža ?sočutje. Horacij se lahko v svoji neizprosnosti sklicuje na samega naslovljenca. Horacijev Merkur v resnici ni tako neizprosen bog - "toda če praviš, da so bogovi podzemlja neusmiljeni ... ". Zato imata tako žalostinka kot tolažilni del obliko vprašanj47 , ki sta retorični in obenem pravi vprašanji. "Če bi pel bolj ubrano kot Orfej, ali bi prepričal neizprosnega Merkurja?" Odgovor na vprašanje ni Horacijev "ne", temveč: "odgovor poznaš sam". Podobno velja za prvo vprašanje: "Kdaj bodo poosebljene Vrline našle koga, ki bo podoben Kvintiliju?" Melpomena jemlje nase breme epicedija, ker jokava, "elegična" tožba ni primerna ob smrti človeka, s katerim se v vrlinah ne more primerjati skoraj nihče. Morda Vergilij, a kaj, ko se bogovi ne ozirajo na priprošnje, ki jim jih naslavlja drugi najboljši. Tragika rimskih vrlin je v tem, da smrt ne izbira in se ne ozira na zasluge žrtev in njihovih priprošnjikov. Toda čeprav je usoda "krivična", Vergilijeva Muza tudi tokrat pozna odgovor: Musa, mihi causas memora, quo numine laeso/ quidue dolens regina deum tot uoluere casusl 46 O Arhitovi odi gL K. Gantar, Arhitova oda in njeno mesto v Horacijevem pesniškem opusu, v: isti, Študije o Horaciju, 104-119, Maribor 1993 (prvič obj. v nemščini v GB 11 (1984), 121-139). 47 G. Nussbaum, Sympathy and Empathy in Horace, ANRW II 31,3 (1981) 2093-2158 (o c. 1,24 2098-2113), po analogiji z Vergilijevo tehniko empatije odkriva podobno tehniko tudi pri Horaciju, vendar ne upošteva ključne vloge dveh Horacijevih bogovskih zaščitnikov, Melpomene in Merkurja, pa tudi ne namiga na Vergilijevega Orfeja. 36 Knp\.a, 1999, 1/1-2 - Znanstveni in strokovni članki insignem pietate uirum, tot adire labores/ impuleržt.48 Posredno Horacijeva pesem izraža tudi misel, da je izguba, ki so jo s Kvintilijevo smrtjo utrpele rimske vrline, rimska pietas, večja od Vergilijeve osebne izgube. Do tod je sporočilo podobno tistemu, ki ga prinaša že omenjena pesem elegiku Valgiju: desine mollium tandem querelarum, et potius nova cantemus Augusti tropaea Ceasaris„. (c. 2,9,17-20) Vprašanje, zakaj Horacij Vergiliju ne predpisuje česa podobnega kot Valgiju, je odveč: Vergilij to nalogo kljub elegičnemu Orfeju izpolnjuje bolje kot Horacij. V tem času že nastaja Eneida; Horacijeve recusationes pa so vselej ostale pristni kalimahovski izgovori. RES UME La "consolation de philosophie" dans le poeme 1,24 d'Horace Bien que le poeme 1,24 soit souvent interprete comme une consolation poetique issue de la tradition consolatoire grecque de la periode hellenistique ou meme retoumant aux sources du genre, c'est a 6v), ki kakor Bog Geneze s svojo vsemogočno besedo oblikuje svet. Po tem logosu nastajajo in minevajo svetovi. "Čeprav ta Beseda (tako Heraklit začenja svojo knjigo) vedno je, so ljudje nespametni, tako preden slišijo, kot tudi ko so slišali tisto prvo. Kajti čeprav vse postaja po tej Besedi, so podobni neizkušenim ... " 4 /Prev. po: ibid., p. 11/. Toda 'beseda' pri Heraklitu nima samo metafizične, temveč tudi filološko vrednost. Kot lahko vidimo iz nekaterih ohranjenih namigov v njegovih fragmentih, je namreč etimološka usmeritev poznejših heraklitovcev, ki jo zasmehuje Platon, ' fr. 1O1 E:o11;11craµ11v E:µeootrt6v. 3 fr. 45 'VUXii<; nE\.pai:a '1rov oi>ic 6.v E:l;e\Jpo10 rtčicmv E:mnopeu6µevo<; b&>v· ot>= J3ai:1uv A.6yov !\xe1. 4 Zanimivo je, da je osrednja točka Heraklitovega nauka tudi središče filozofskega mišljenja Maga s severa. "Um je govorica, A.6yo<;. O tem mezgam in ob tem se bom do smrti izmozgava!." (Hamanns Schriften Vil, pp. 151; prev. po: Heidegger, Na poli do govorice, Ljubljana 1995, prev. Dean Komel). Ta Hamannova trditev deloma izhaja iz njegovih pietističnih študij biblije, deloma pa iz principium coincidentiae Giordana Bruna, ki prav tako izvira iz Heraklita. Prim. Unger, Hamanns Sprachtheorie, Munchen 1905, pp. 237. Hermann Diels (Ignacija J. Fridl): Začetki filologi;e ... 105 dosledno izpeljana iz samega Heraklita.5 Sozvočje besed j3t6c; (lok) in 131.oc; (življenje) mu je predstavljalo zunanje znamenje za njegov nauk, da sta nasprotji življenje in smrt v osnovi eno. Sozvočje x:uv v6cp in xuvc§ (fr. 114) pa mu je služilo za to, da je izvor vse človeške modrosti razlagal iz božanskega svetovnega uma.6 Tako se na besedo opira bolj, kot ta lahko vzdrži. To precenjevanje besede se da pojasniti z različnimi vzroki; najprvo s starim ljudskim verovanjem v čarobno moč govora in run7 , ter v možnost, da lahko osebo zaznamujemo z njenim imenom, kar ni bilo pri drugih narodih, ne le na nivoju čarobnih zaklinjanj, temveč tudi v profanih kultih in molitvah, kasneje nič manj živo kot pri Grkih.8 Tudi sicer se to verovanje izraža na tisoč načinov. Oče da novorojencu ime, ki obeta srečo, ker želi, da bi lastnosti imena kot po nekakšnem čarobnem blagoslovu zaživele v otroku.9 In ljudstvo vidi srečno znamenje v tem, če ima voditelj kolonije ali kakega vojnega pohoda pomenljivo ime. 10 Poleg tega so se Grki že zgodaj začeli navduševati nad etimološkimi igrami, kar se pogosto pokaže že pri Heziodu in na mlajših mestih v homerskem epu, na primer, ko se Odiseja povezuje z boucracrem in Astianaksa z vlogo zaščitnika mesta njegovega očeta Hektorja 11 , kar kasneje še pogosteje učinkovito izrabijo tragedi. Ti, vse zavestnejši razmisleki so kali naraščajoče jezikovne zavesti, ki se v 6. stoletju tako zelo okrepi, da so se jezikovna sozvočja in odzveni že pred Heraklitom uporabljali za dokazovanje filozofskih ali zgodovinskih teorij. Orfični nauk, da naj bi bilo telo grob duše, je v starih pesmih te sekte, ki sta jih Filolaos in Platon še poznala, temeljil na besedni igri crroµa = crfjµa. 12 Ta besedna igra bržkone izvira iz krogov okrog Onomakrita; podobno je tudi Sirec Ferekides v svojem mističnem spisu, ki je moral prav tako nastati ob izteku 6. stoletja 13 , Kronosa iz stare teogonije zaradi etimološko spremenjenega pomena preimenoval v Xp6voc; in tretji večni princip svoje kozmogonije, ki nosi ime X0ov1.ri, dodatno opremil z vzdevkom rij. "Hthonia," se glasi fr. 1, "je dobila ime rij, ker ji je Zevs kot častno darilo podelil zemljo." Očitno 5 Jacksonovo razumevanje v Cambridger Praelections before the Senate (Un. Press 1906), da naj bi bilo Kratilovo stališče bistveno drugačno od Heraklitovega, se mi ne zdi združljivo s Platonovim prikazom (npr. 401 D) in spričo našega dokaza o 'heraklitovcih' pred Heraklitom (gl. spodaj) izgubi vsako trdnost. 6 Prim. Arist. de anima A 2. 405b 1 l;ijv mxpd 'tO l;e"iv. Omembe vredna pa je tudi Heraklitova, pogosto napačno razumljena raba izrazov čvoµa, bvoµcil;i:tv fr. 67. 23. 7 J. Grimm II4 pp. 1023; Comparetti (prev.), Kalevala, p. 262. 8 Usener, Gotternamen, pp. 335. O pomenu imen v mitologiji in religiji Egipčanov, ki so zategadelj tudi prekomerno gojili etimologijo in etimološke besedne igre, prim. Ermann, Aeg. Relig. ', p. 34; Dicterich, Mithrasliturgie, p. 111. O Babiloncih Thiele, Gesch. d. Rel. (Gehrich) 1 177. 9 Platon, Cratyl. 397 B no'-A.ci ot clicmEp i:ux6µEVOl ~\.tlcll'tCtA.ov Kat 6.A.A.a noA.A.ci. 10 Herod. IX 91 Leutihides pravi Hegesistratu, vodji Samijcev: cli l";EtVE lliµtE, u wt "t6 ouvoµa; b Ot Eini:· · HyrJcr'tcri:paw~ b ot unapnacra~ -rov I;mA.otnov A.byov ... Eim· OE.Koµm -rov o'trov6v. Herodot se pogosto molče strinja s tem prepričanjem. Ko Atenci pred bitko pri Salamini sprejmejo zlovešči delfski orakelj: c.6 µtA.i:ot u Kcit>T]crtlc; A.tmilv yi:-\Yy' I;.crxci~ ya\11~, ·se pobožno zaupanje v zmago vendarle napoveduje v uvodnem stavku: xP'!- ti Hut>\11, tji ouvoµa fiv 'Aptcrwv\KT] (VII 140). Kot je znano, se ·v atiških dirae ime vseskozi smatra za zastopnika osebe: premestitev črk nakazuje uničenje udov, prerešetan je pisave nakazuje prerešetan je telesa. 11 a 62. ~ 407. Z 403. S. Lersch, Sprachphilos. d. A/ten III, pp. 3; R. Hecht, De etymo/ogiis apud poetas graecos obviis, K6nigsb. Diss. 1882. O etimologiji 'Ooucrcri:u~ (jezljivec) iz boucracr9m prim. ed. Meyer, Hermes XXX 269; Solmsen, Zeitschr. f. vergl. Sprachw. N. F. XLII 207. " Philolaos fr. 14 (Vors. 1 245, 16) µapTIJPtov~t ot Kat ci1 naA.mot t>i:oA.6yot ~E Kat µcivttE~. ci:>~ Otd. uva~ ~tµrop\a~ a ljltJXd. "ttj) crci>µau cruvti;EtJK~t Kat Katlcini:p l;v crciµa~t w\rtql ~tt>anmt. Platon se te primerjave dotakne v Kratilu (400 BC) in k temu dodaja: OoKoucrt µtll'tOt µot µciA.tcr~a t}tcrtlm cit aµt ' Opta wiYto "t6 čvoµa. 13 Archiv j G. d. Phil. 1, 11 sl. 106 Knpl.a. 1999. 111-2-Prevodi gre tu za psevdozgodovinsko metodo izpeljave znanih imen oseb in krajev na osnovi določenih dogodkov. 14 Vendar je šlo seveda samo za to, da so v resnici želeli ravno obratno: iz imen sklepati na tiste zgodovinske dogodke, pri katerih je to bilo mogoče. To filološko metodo najdemo na poseben način izoblikovano pri Hekataju, ki ga Heraklit graja zaradi njegove polimatije15 in vendar se zdi, da je od njega prevzel svojo etimološko maniro. Etimologija igra vidno vlogo predvsem v njegovih zgodovinskih, pa tudi geografskih delih. 16 Lahko bi rekli, da to metodo razlage besed kot preskusni kamen resnice posebno rad uporablja v kritiki, ki jo izreka o lažni mitični tradiciji grških pesnikov. Obstajali sta dve različici o poreklu Etolca Oineja. Homer ga prek njegovega očeta Porteja povezuje z Aresom. Neka druga genealogija pa je Oineja navezovala na Deukaliona, čigar sin je Oresteus in čigar vnuk Fitios naj bi zaplodil Oineja. Za Hekataja17 je kljub legendarnim okraskom pravilna ta oblika, saj imeni· Vttoc; in Otvei>c; · izpričujeta povezavo z vinogradništvom, o katerem pripoveduje legenda. Podobno se v znani polemiki odloča za to, da naj bi Helena prišla k Egipčanom, ker lahko imena Helena, Menelaj, Proteus, Thonis, Kanobos, Faros, ki v tej različici zgodbe igrajo določeno vlogo, povežemo z imeni egipčanskih mest in s pripovedkami, ki so krožile med prebivalci Egipta. 18 Če se je etimologi- ziranje na osnovi eponimov imen mest Grkom ponujalo kar samo od sebe, pa veliki popotnik Hekataj že kaže naravnost filološki interes za to, da bi izsledil dejansko avtentične oblike imen. Tako je trdil, da naj bi bila pravilna oblika da.va in ne da.val], čeprav ta oblika ni bila običajna niti v Argosu niti v Hekatajevi domovini. 19 Od kod jo je potemtakem prevzel? Sam pravi, da od Feničanov.20 To se povsem ujema s težnjami njegove metode, da bi domače izročilo Grčije dokazoval s poročili, ki jih je zbral v Palestini, Egiptu ali pri "barbarih" nasploh. Tej abotnosti se danes smejimo, toda Hekatajeva etimološka metoda je dolgo živela. Herodot je brez tega predhodnika 14 Ta Ferekidova aitiološka težnja je še očitnejša v fr. 2 (Vors. ll 508, 13). is fr. 40 ( Vors. 12 68, 10). Polimatija za filozofe ni vredna graje sama po in na sebi (prim. fr. 35), temveč le takrat, kadar ostaja priklenjena na empirijo in ne obrodi višjega svetovnega nazora. Pojav, da filozofi neupravičeno in nehvaležno grajajo svoje neposredne predhodnike, od katerih so vendarle v veliki meri odvisni, se ponavlja pri historikih in skoraj skoz vso grško literaturo. Razložiti se da iz presežka energije, s katero se v duhovno plodnih časih poskuša v nasprotju s starim uveljaviti vsaka nova generacija. 16 Dvomi o pristnosti fragmenta rije; m:p\.ol5oc;, ki se danes znova postavljajo (Wells, Journal of Hellenic Studies XXIX (1909), pp. 41), so nepomembni. 17 fr. 341 (Athen. epit. II 35a). Besede dt ycip 7taA.mo\., otv\.Krov, cil<; a\rroc; ucnc;) stvari, kot so menili heraklitovci, temveč so prejkone rezultat iznajdbe in dogovora, ki resnici stvari enako pogosto odgovarja kot ugovarja. Začetnik te, druge teorije je Parmenid, zagrizen nasprotnik Heraklita. Pred očmi velikega eleata izgineva čutni svet in na njegovo mesto stopa trden sistem enosti, ki ne pozna ne delov ne praznine. Mnoštvo stvari, ki ga zaznavajo oči in drugi telesni organi, je zgolj zmotno prepričanje in čutna prevara. Resnica prebiva samo v enovitem kraljestvu, ki ga odkriva človeško mišljenje. Za neozdravljivo zmoto o mnoštvu, ki ga potvarjajo čutila, je kriva predvsem zoprna navada ljudi, da slepo ,, p. 206. 22 p. 4, prim. pa p. 5: "Kako ozko beseda zaobseže pojem, pa vendar je poimenovanje samo po sebi dejstvo tvorbe pojmov, prvega se da dojeti, nadalje pa je poimenovanje že vnaprej določujoče?" Kasneje je Usener močno spremenil svoj nazor, ki ga je na začetku prevzel od A. Kuhna, Bumoufa in M. Milllerja. Prim. članek Mythologie 1904 (zdaj v Vortr. u. Aufa.), pp. 42. 23 ibid., p. 4, sredina. 24 Kot afip (aE\.peiv), yij (yeyaa), 'VUX~ {ljl\Jxetv), cri;A.iJVT] (crtAa~). 9ijA.u~ (811A.fi), A.ucrt'teA.fi~ ('teA.o~ A.uetv), 9uµ6~ (9uetv = ~iiv). 25 Cratyl. 439 B OU!C ti; bvoµaW>V aA.A.d ltOAU µCiA.A.ov ama ti; CLV'tWV ICCLt µa\}„'tEoV lCClt ~'l't1]'tEoV fJ tic 'tWV bvoµa'toov. V skladu s to tezo oblikuje svoje stališče hipokratik v spisu nepl 'tEXVT]~ c. 2 'td µev yO:p bv6µcrnx voµo-6e'tfiµa:t0: 1::.cri:iv, 'td oe e'ioea ob [cpilcreooc;] voµot5e'tfiµcna., čtUd: [3A.a.cr'tfiµa.i:a. Interpretativno besedo cj>ilcreoo~ (tako A), ki seveda spada k j3J..acr'tfiµCL'ta, sem izločil. Prav tako je beseda interpolirana na mestu v De morbo sacr. 17 (Wilamowitz, Beri. Sitz.-Ber. 1901, p. 9), natisnjenem spodaj (op. 33). 108 Knp\.a 1999,1/1-2-Prevodi sledijo svojim empiričnim izkušnjam26 in svojo zmoto razširjajo in ovekovečijo s pomočjo jezika. Tako v odlomku, ki je v njegovi pesnitvi posvečen 'AA.Tj0Eta, izrecno pravi: "Zato je zgolj ime vse, kar so postavili smrtniki in o čemer so prepričani, da resnično biva/da je resnično: nasta~anje in propadanje, biti in ne (biti), spreminjanje kraja in premena bleščeče barve." 2 !Prev. po: Parmenid, Fragmenti, uvod, prevod in razlaga Gorazd Kocijančič, Maribor 1995/. Prehod od biti k nebiti, od nastajanja v propadanje in gibanje sem ter tja so torej povsem enako prevare čutov in zmotno poimenovanje kakor pisana mnogoterost barv, ki v dejanskem svetu nimajo nobenega smisla. Na začetku in na koncu drugega dela, v katerem poroča o preprostih čutnih blodnjavah ljudi, je napačno poimenovanje izrecno poudarjeno. Parmenid zaključuje z besedami: "Tako so torej v skladu z videzom/mnenjem začele bivati te (stvari) in bivajo zdaj, in za tem, ko so se razvile, bodo pokončane: sleherni od njih so ljudje vzdeli značilno ime." 28 !Prev. po: ibid„ p. 69/. Na tem mestu je razvidno, da Parmenid vprašanje nastanka jezika dosledno razume v skladu s teorijo konvencije. Imena stvari nimajo ničesar skupnega z njihovim bistvom, z njihovo naravo. Temeljijo zgolj na subjektivni samovolji ali kvečjemu na dogovoru ljudi. Izvirni greh človeštva se začenja z jezikom. To nasprotje se je v naslednji generaciji sredi 5. st. zaostrilo v geslo: 'narava ali stava'. Tako vzklika Empedokles, ki se pri tem v celoti navezuje na Parmenida 29 : " ... kar koli stvari je na zemlji, rojstva nima nobena ne konca pogubnega v smrti, temveč družitev samo in ločitev pomešanih delcev: rojstvo je zgolj beseda, prikladna za rabo človeško." 30 /Prev. po: Sovre, Predsokratiki, Ljubljana, 1988, p. 99/. In dalje pravi: ljudje nimajo pravice govoriti o postanku in minevanju, " ... a sam držim se navade." 31 / Prev. po: ibid., p. 100/. Nasprotje med netpav fr. 1, 34. Besedno zvezo v6µos-i'.>cns je že imel pred očmi, čeprav je še ni izrekel. Ta !:9os je poimenoval ri:o:\.1'.>netpav, ker spreminjajoči v6µ01 izhajajo iz človeške l:µnetp\.a.. Pri Tukididu 1 71 je ri:o:\.uri:etp\.a. nasprotje od aKtVf!= v6µ1µa.. Prim. Hippocr. De victu J 11 (VI 486 L) v6µov ydp !:~Ecra.v a~pomot a.inot eOlvtOtO'lV ob ytvo'.lcrKOV'tES m:pl. i'.>crtv 8t. 11:6.V'tOlV ~EOl OtEKOOµT]O'O.V. " 8, 38. 'Poimenovanje' kot vir zmote poudari na podoben način še na mestih: 8, 53 (bvoµa~Etv), 9, 1 (bv6µa.crw.1). O razliki med bvoµa~Etv in o:t\.~Etv, pa/;Etv prim. moj prispevek Ober die ti/testen Phi/osophenschulen v zborniku Philos. Aufs. Zel/er gewidmet (Leipzig 1887), p. 251 1• " fr. 19, V. 3 'tOtS o' ovoµ' av9pro1t0t Kmt9ev-t' l:mO"l]µov EK6.cr'tql. ' 9 Bidez, Archiv f. Gesch. d. Phil. IX (1896), p. 299 JO fr. 8 cj>UO'lS OUOEVOS !:O''tlV cX1tall'tOlV 9VT]'tcOV ouoe 'tlS ob:\.oµtvou 9a.v6.'t0t0 'tEAEll'tfJ, cXAAd µ6vov µ\.~tS 'tE ot6.A:\.a.~\.s 'tE µtyEll'tOlV tcrt, WlS o' lml. 'tOtS ovoµ6.~E't0.t av9po'.lri:otO'lV. 31 fr. 9, 5 i'J 9tµu; ob KO.AEollO't, v6µq> o' tmT]µt KO.t a.in6s. 32 1 c. 4 (prim. mojega Heraklita' p. 54). Prim. c. 11. Hermann Diels (Ignacija J. Fridl): Začetki filologiie.„ 109 (vT] l:::n:ewv), z interpretacijo homerskega epa in njegove glose, z ritmiko in glasbo.36 Na tem mestu lahko ponovim besede, s katerimi sem zaključil svoje predavanje O Leukipu in Demokritu, ki sem ga imel na petintridesetem zboru filologov v Stettinu37 : "Filologi ne bi radi pozabili, da je Demokrit prvak naše znanosti, ki je, izhajajoč iz Homerja, prvi na resnično izčrpen način poskušal vse do majhnih in najmanjših podrobnosti določiti zakone glasbe, poezije in jezika." K temu zdaj dodajam: ne bomo pa tudi pozabili, kaj veliki Abderit dolguje spisom in nauku neznanih predhodnikov. Grški šolniki in učitelji glasbe ter homerski rapsodi so takrat delovali že stoletja; uvajali so pisavo in književnost ter mladino vzgajali v glasbi, kot so terjali profani običaji in religiozni kulti. Ta osnovni pouk je moral nujno privesti do filoloških zapažanj. V novejšem času je postajalo vse očitneje, da je homerski pesniški jezik nastal po dogovoru. Tisti, ki je homerski ep združil v celoto, je moral za poenotenje tako različnih jezikovnih prvin imeti visoko razvit filološki občutek, kot lahko na osnovi njegovih lastnih proznih spisov v nam bližjem času nazorno dokažemo filološki dar Danteja, tvorca italijanskega pesniškega jezika. Občutljivo uho je moral imeti že nam 33 Neki pomembnejši zdravnik, pisec spisa De morbo sacro 17 (VI 392 L.), zagovarja možgane kot sedež človeškega razuma in k temu dodaja CX:t OE ptvE, av..w, ouvoµa ~x.oucrt 'tij wx.n KEK'tl]µtvov Kat 't0 v6µqi, 'tO o' i;:ov ou ['tij 00-Et]. Torej skoraj abderitska trditev. N6µqi se pojavlja tudi pri Herod. IV 39, kjer je nasprotje ov, ucrt' treba predpostavljati. 34 fr. 125 (Galen. De med. empir.) v6µqi x.poti], v6µqi 'YA\lKU, v6µqi 1ttKp6v, E'tEji o' awµa Kat KEv6v. 35 fr. 26 ( Vors. 12 395, 20, iz Procl. in Crat. p. 6, 20, izd. Pasquali)' O of. '111µ6Kpt~ 9tcrEt A.tywv W. bv6µma ot&. 'tEO'O'CtpCllV E!ttX,EtpT]µci'tCllV 'tOUw Ka'tEO'KEUa~Ev· €K Tij, bµwvuµ\.a, .„ Kat EK Tii' 1tOA\lCllVUµl.a, „. 'tpl'tOV €K Tii' wv bvoµci'tCllv µEvuµov, 'tO Of. 'tE't'tap'tOV vcbvuµov. Proklovo poročilo je žal zares nepopolno in arbitrarno. Prim. Steinthal, Geschichte der Sprachwissenschaji 12 176; Alberti, Die Sprachphi/osophie von Platon, Philolog. XI ( 1856) pp. 696; Deuschle v kvalitetnem uvodu k lastnemu prevodu Kratila (Stuttgart 1855), pp. 11; posebej Th. Gomperz, Griech. Denker 12, pp. 317. 36 Večinoma so ohranjeni zgolj naslovi omenjenih knjig; prim. razdelek Mo\lO'tKci v Trazilovem katalogu 55 B 15 c sl. (Vors. 12 393, 16 - 395, 32). 37 Verhandl. der 35. Philologenversamml. zu Stel/in ( 1880). p. 109; prim tudi Elementum (Leipzig 1899), p. 13. 110 Knp'ta 1999, 111-2-Prevodi neznani iznajditelj črkopisa, ki je 'feničanski črkopis', kot so pravili takrat38 , tako genialno prilagodil grškemu idiomu in prvi dojel samostojno naravo njegovih zvenečih vokalov. Tudi številne modifikacije alfabeta v posameznih, zelo razgibanih predelih grške dežele pričajo o dobrem empiričnem zaznavanju glasovnih odnosov. Vendar so imena iznajditeljev črkopisa in tistih, ki so ga izboljševali, izpričana le mitološko, vse do najmlajšega prenovitelja, državnika Arhinosa, ki je zastareli atiški črkopis leta 403 nadomestil z jonskim, ki je v privatnem življenju že dolgo prevladoval. Ohranjen je tudi neki fragment knjižice, v kateri je na zanimiv in vseskozi znanstven način na osnovi lege jezika pri izgovorjavi upravičeval rabo dvojnih črk Z S 'P.39 Tudi glasbeni mojstri, ki so bili bolj cenjeni od učiteljev osnovnih znanj, so v 6. in 5. st. pr. K. zapustili dragocene predloge.40 Pitagorejci so se ukvarjali s fizikalnim bistvom glasbene umetnosti in njenim nravnim učinkom, kar sta nato v splošno dobro v svojih spisih kot prva postavila Filolaos in Arhitas. Videti je, da Lasos iz Hermiona v eni svojih pesmi, napisanih brez cr, ni le praktično ovrednotil svojih zapažanj o blagoglasju, temveč je zapisal tudi svojo glasbeno teorijo. Pomembnejše je, da je prvi odkril prevaro, ki si jo je z orfičnimi pesmimi in oraklji privoščil Onomakritos4 , kar je znamenje prebujajoče se literarne kritike. Še večji vpliv je imel spis Areopagitikos Damona iz Oje, Damonidovega sina, ki je nastopal tudi kot politik iz Periklejevega kroga. V njem je Damon razpravljal o vzgojnem učinku glasbe.42 Te teorije je kasneje v Državi upošteval Platon~ Filodem43 in predtem že neki neznani govornik, ki se ga je brez zadostnega razloga enačilo s sofistom Hipiasom, pa sta jih kar najostreje spodbijala.44 Tako se je v 5. stoletju na osnovi prizadevanj filozofov, učiteljev in glasbenih strokovnjakov postopoma nabral skupek zapažanj in znanj, ki sicer še niso bila sistematična in strnjena, pa vendar so kasnejšim gramatikom nudila nezanemarljiv material. Veliko lažje kot zgolj iz priložnostnih opazk Platona in Aristotela pa bi razsojali o tem, zanesljivo zelo pomembnem gradivu 5. stoletja, če ne bi skupaj z deli Abderita skoraj brez sledi izginila vsa sofistična literatura. Sofisti so na osnovi filozofskega gibanja svojega stoletja, posebej na osnovi razkrajajoče se dialektike eleatov sklepali, da človeku ni dano objektivno vedenje, da beseda ne more izraziti 38 Poleg Herod. V 58 in teoškega kamna 5632, 38 (otvtKTjw.) govori Sofokles v Pastirjih o otVtK\.otc; yp