7004

lasa zanemarjena mladina
Kranjska, oblastna ji
ačeha

Predaval dne 24. novembra 1007
v Splošnem Slovenskem ženskem društvu
Franc ITlilčinski

Vzgoja otrok je javna zadeva,
toda pri nas se polaga skoraj vsa važnost zgolj na
šolo, dasi je šola le del vzgoje.  Ni dovolj, da
zna človek pisati, brati, računati in 6 resnic božjih,
ampak poglavitna stvar je, da je zdrav, pošten, spo¬
soben in spreten za svoj posel in priden. To bi mo¬
ralo biti državi, deželam, občinam., sploh človeški
družbi nič manj važno nego šole! — Blagor deci, ki
ima skrbne in sposobne starše ali rejnike; ti ji skrbe
za ono telesno in duševna vzgojo, ki jo potrebuje še
poleg šole, da postanejo samostojni koristni člani člo¬
veške družbe. Ali revčki oni otročiči, ki nimajo svoj¬
cev ali ne takih, da bi se mogli ali hoteli brigati zanje;
zapuščeni so, in država, dežela in občine, ki bi morale
skrbeti zanje, so jim zgolj — oblastne mačehe! Mnogo
'gorja odvrača lahko tudi zasebna dobrodelnost, in z
veseljem povdarjam, da se nam nikakor ne manjka
dobrih, zapuščeni mladini naklonjenih src. Toda pra¬
vilno, sistematično in zaradi tega izdatno in uspešno
more delovati dobrodelnost le, ako je organizirana.
Take organizirane dobrodelnosti v prid potrebni mla¬
dini pa imamo pri nas žalostno malo, očitno premalo,
in v tem pogledu smo- tudi mi sokrivi onega zanemar¬
jenja mladinske oskrbe in vzgoje, ki ga očitamo državi
deželi in občinam.

Toda pričnimo z dejstvi, ki nam odkrijejo nedo-
statke.

*

❖ vf

4

Ni dolgo tega, ko je neki zdravnik opozoril našo
sodnijo na žensko nekod na Dolenjskem, ki se peča z
vzrejo otrok v najnežnejši starosti,
z vzrejo dojenčkov,  ki jih je pa v njenih rokah
umrlo v teku zadnjih treh let devet in samo v teko¬
čem letu šest. Poročal je, da se nahajata v oskrbi te
osebe sedaj še dva otroka — točno na kraju življenja,
sestradana, z malimi očmi, in predlagal, da se takoj
odvzameta odtod. — To ni izjemen slučaj; enake ža¬
lostne pritožbe se čujejo pogosto !

In tako nam, ki imamo srce celo za nage, črne
zamorčke v daljni' Afriki, v naši neposredni bližini hira
na stotine otrok in počasi umira gladu.

Sebičnost in neusmiljenost vladata tudi po drugih
kronovinah, — tudi po drugih kronovinah je dosti rej¬
nic, ki iščejo brezobzirno pri usmiljenja vrednem otro¬
čiču svojo korist makar na račun njegovega življenja.

Vendar pa obstoji velikanski razloček med dru¬
gimi kronovinami in med Kranjsko. Drugod so se de¬
žele brigale za razmere rejencev, poizvedovale so in
na podlagi zbranega materijala ukrenile primerno, da
se jim kolikor mogoče izboljša stanje in da se vsAj
prepreči njih sistematično ugonabljanje.

Štajerska  n. pr. ima za oskrbo otrok pod
dvema letoma svojo naj denišnico.  Nadalje je
Štajerska že pred 11 leti z zakonom od 4. septembra
1896, št. 66 dež.  zak. uredila varstvo  onih otrok
navedene starosti, ki so pri tujih ljudehv
plačani oskrbi.  Nikdo ne sme takih otrok spre-

5

jemati v plačano oskrbo, kdor nima za to izrečnega
pismenega dovoljenja od županstva. Redno sme vsaka
stranka le enega otroka vzeti v oskrbo. Tako dovo¬
ljenje se odreka osebam, ki imajo nalezljive bolezni, ali
so pijančevanju udane ali sicer na slabem glasu, ali ki
nimajo stalnega bivališča ali zdravega stanovanja ali ki
nimajo same ob čem živeti. Korist teh določb je jasna:
preprečeno je ž njimi, da ne pride otrok v roke zani-
karnim, nesposobnim rejnikom, ki bi ga hoteli le obr-
toma izkoriščati. — Oskrbo rejenca je redno nadzoro¬
vati po zdravniku in po kaki članici ubožnega sveta.
Nadalje so k nadzorovanju poklicani tudi še domači
župnik, okrajni zdravnik in posebni deželni nadzornik
rejencev. Osebam, ki imajo posebne zasluge za dobro
vzrejo rejencev, naklanja deželni odbor pohvalna pri¬
znanja ali pa denarne nagrade.

Sličen zakon mora skleniti tudi Kranjska, ako
noče biti sokriva trpljenja ubogih rejencev, ako noče
veljati za njih oblastno in brezsrčno mačeho. Takisto
bi se dala morebiti v naši otroški bolnici priklopiti
mala najdenišnica za najnujše slučaje. — A tudi za¬
sebna dobrodelnost in zlasti ženstvo lahko mnogo
stori v rešitev zanemarjenih rejencev in v izboljšanje
njih stanja s tem, da jih pod okriljem sirotinskih svetov
redno nadzoruje.

Čim bolj odrašča otrok, tem manjše postajejo ne¬
varnosti za njegovo telo in zdravje, tem večje pa za
njegovo dušo. Govorim zlasti o otrokih, katerih starši

6

ali rejniki so ves dan na delu in morajo prepuščati
otroka samemu sebi, kvečjemu da ga priporoče kaki
sosedi, naj prilično pogleda, da ne pade otrok v kako
vodo ali ne pride pod voz. Torišče takemu samemu
sebi prepuščenemu otroku je cesta s svojim živahnim
življenjem, s svojimi nevarnostmi, s svojimi pohujšlji-
vimi prilikami. Za redno hrano otroku ni skrbljeno,
mrzla kava ga čaka na štedilniku in kos kruha na
mizi, to je njegovo kosilo. Toda lačen ni nikdar, saj
ljudje imajo usmiljeno srce za otroka, niti prositi mu ni
treba, poželjivi pogled njegov dovolj glasno govori.
Tako se otrok polagoma in nehote nauči živeti ob tuji
dobrodelnosti in iz tuje imovine, mali beraček je go¬
tov in odtod do tatvine ni niti koraka 1 Takih ne¬
nadzorovanih otrok predšolske sta¬
rosti  imamo zelo mnogo v Ljubljani in njeni okolici,
zlasti na Viču in v Mostah-Udmatu.

Vsak otrok pa potrebuje neprestanega vzgajal-
nega nadzorstva, sicer se neizogibno izpridi. In skoraj
neverjetno je, kako globoko lahko sega izprijenost tudi
že pri nežni deci še predšolskih let. Poznamo mlade
izprijence, ki še niso bili 6 let stari, pa so znali že
beračiti, krasti, preklinjati, žganje piti, cigarete kaditi
in poučeni so bili tudi že prav povoljno o občevanju z
drugim spolom!

Za revno deco od dveh do šestih let, ki sploh
nima skrbnih staršev ali svojcev, bi bila najzaneslji¬
vejša vzgoja pač v kakem zavodu. Toda v vsej Kranj¬
ski nimamo takega zavetišča za deco predšolske dobe,

7

izvzemši skromno, a koristno »Dobro gospo¬
dinjo«  v Spod. Šiški, ki sprejema za neznatno od¬
škodnino deklice (dečkov ne!) že od drugega leta na¬
prej v svojo popolno oskrbo.

Ona predšolska mladina pa, ki ima sicer skrbne
svojce, ki se pa vendar zaradi svojega poklica čez dan
ne morejo ukvarjati z njo, sodi, da se nenadzorovana
ne izpridi, v otroške varoval niče.  Te mo¬
rajo biti urejene tako, da lahko starši že zjutraj, ko
gredo na delo, oddajo otroka vanjo in ga odtod vzemo
šele zvečer, ko se vračajo domov. Varovalnica torej
ves dan nadomešča domačo vzgojo. Ti celodnevni go¬
jenci dobe seveda v varovalnici tudi svoj obed, ki
mora biti zadosten, toda priprost in ne boljši, nego so
ga vobče vajeni doma, in ki morajo redno zanj plače¬
vati starši svoj prispevek, četudi le nizek, da si osta¬
nejo svesti svojih dolžnosti napram otro'ku in da se ne
navadijo na ponižujočo miloščino.

Take popolne varovalnice nimamo na Kranjskem,
v kolikor je .meni znano, prav nobene. Edina otro¬
ška varovalnica pri sv. Florijanu  v
Ljubljani, obstoječa že nad 70 let, nudi svojim malim
gojencem, sicer ne vse leto, vendar pa v zimskih me¬
secih od grudna do sušca opoludne tudi brezplačno
hrano. Te dobrote se poslužuje od 70 gojencev 60,
dokaz, kako zelo je z njo ustreženo njih staršem, ki so
izvečina tovarniški delavci. Ti gojenci so torej v ime¬
novanih mesecih od 8., 9. ure zjutraj do 4 .  ure popol¬
dne v nepretrganem, pedagogičnem nadzorstvu.

Take varovalnice so potrebne povsodi, kjer je
mnogo delavstva. — V Ljubljani bi kazalo kak mestni
otroški vrtec razširiti in preosnovati v varovalnico aii
pa mu jo priklopiti. Gospodinjsko stran varovalnice
bodo sigurno rade prevzele v svojo skrb naše dame.

Izredno potrebni bi bili nadalje naši najbližnji
okolici varovalnici na Viču in v Mostah-Udmatu, kjer
sta zelo močni delavski koloniji.

To popolno nedostajanje otroških varovalnic je
drugi moj današnji razstavni predmet, ki se v pomla¬
danski razstavi baš ne bomo mogli ž njim ponašati.

Iz predšolske preidimo sedaj v šolsko dobo
otroka. V šoli je otrok za 4 do 6 ur na dan preskrb¬
ljen in v dobrih rokah; za prosti čas pa velja zopet
isto, kar v predšolski dobi, le da je nevarnost za
izprijenje še večja, ker mu postaja poželjenje po zaba¬
vah in po užitkih, po vrtiljaku in po kinematografu, po
slaščicah in po cigaretah, od dne do dne močnejše in
mu od dne do dne raseta tudi podjetnost in iznajdlji¬
vost za pridobitev potrebnih sredstev. Tudi tej šolski
mladini je torej nadomestiti domačo vzgojo in domače
nadzorstvo, koder ga pogreša.

Za popolne sirote in za otroke staršev, ki so
sploh nesposobni za vzgojo, prihajajo v prvi vrsti v
poštev sirotiščnice.  Ali teh par sirotiščnic, kar jih
ima Kranjska, daleč ne zadostuje resnični potrebi. M a-

9

r i j a n i š č e v Ljubljani n. pr., ki ima 186 gojencev
v popolni oskrbi, odklanja vsako leto sto in sto pro¬
šenj, ker ni prostora, in sicer tudi prošnje takih gojen¬
cev, ki bi se zanje plačevalo. Ravnatelj Marijanišča mi
je zatrdil, da je komaj vsakega 10. prosilca mogoče
sprejeti.

Zelo nujni potrebi bi torej zadostila dežela, ako
ustanovi še svojo lastno deško in dekliško sirotiščnico.
Ni treba, da si jo postavi v mestu. Na deželi, kjer je
svet poceni, naj stoji in bodi tako urejena, da se bo
mladina razen v šolskih predmetih urila tudi v polje¬
delskem in gospodinjskem delu. Naraščaj iz Marijanišča
gre skoraj brezizjemno k obrti. Oni iz deželne sirotišč-
nice naj služi agrarnim potrebam!

Mnogo je pa nadalje takih otrok, ki imajo sicer
poštene, skrbne starše, ki jih pa vendar ves ljubi dan
zadržuje delo, da se ne morejo baviti s svojo deco.

Takim šolarjem in njih staršem močno ustreza
uredba, kakršno ima Marija n išče,  ki sprejema
tudi takozvane a z i 1 c e , namreč gojence, ki bivajo v
zavodu le ob delavnikih in čez dan, ostali čas so pa
pri svojcih. Tako odda lahko n. pr. mati že zjutraj
zgodaj, ko gre na delo, svojega sinčka v Marijanišče.
Tu ima deček poduk, kosilo, ki je zanj plačevati kveč¬
jemu po 20 vin. na dan, zabavo in igro in ves dan
nadzorstvo, a zvečer ga vzame mati zopet seboj.

Marijanišče ima 60 azilcev, izvečina od delavskih
staršev. Vsem potrebam pa ne more zadostiti, ker mu
gre itak že tesna s prostori in pa z ozirom na svojo

10

krajevno lego, zato jih je moralo mnogo odkloniti. —
Za deklice sploh nimamo slične uredbe.

Da se temu nedostatku odpomore, treba ustano¬
viti v mestu in v njegovi okolici z delavskim prebi¬
valstvom dnevne dome ali dnevna zave¬
tišča,  kjer bi se mladina v šole prostem času lahko
shajala in pod nadzorstvom člana sirotinskega sveta,
zlasti učiteljstva, se bavila z učenjem, z izdelovanjem
nalog in z igro, z delom na vrtu, z godbo in zlasti
s telovadbo, ki je neprecenljive vrednosti ne le za te¬
lesno, temveč tudi za duševno vzgojo. Dunajski Kna-
benhorterji, ki so nas letošnje poletje obiskali in ki so
bili ljubljanskemu občinstvu prav všeč, so gojenci takih
»dnevnih domov«; ako nam morebiti ne ugaja, da
je imela vsa njih vzgoja preveč vojaški značaj, pa ji
dajmo telovadski, sokolski značaj! Kako plemenito so¬
cialno delo, ako si vzgojimo mesto medle cestne faki-
naže zdrav, samozavesten, pošten, bistroumen in de¬
laven naraščaj!

Oni gojenci in gojenke, ki nimajo doma kosila,
ga dobe v dnevnem domu za malo odškodnino. S tem
se bo preprečilo, da si ga ne bodo iskali, kakor se to
pogosto dogaja, po gostilniških kuhinjah in pri samo¬
stanskih portah. Kajti iz pedagogičnih ozirov je želeti,
da si otroci ne iščejo hrane tam in tako, kjer in kakor
se deli beračem.

Vzdrževanje takih bavilišč, dnevnih domov ali
dnevnih zavetišč ne stane dosti. Pametne občine dajo
potrebne prostore rade na razpolago. Pri zgradbah

11

novih šol bi se bilo morebiti načeloma ozirati tudi na
nastanitev dnevnih domov. Delo nadzorovanja in oskr¬
bovanja se bo vršilo brezplačno po detoljubnih damah
in gospodih, ki jim bodo pri gospodinjskih delih rade
volje pomagali tudi gojenci in gojenke. V gospodarskem
oziru bi kazalo morebiti dnevne dome spojiti z otroš¬
kimi varovalnicami. In priklopila bi se jim morebiti
lahko tudi še kaka gospodinjska šola.

V našem ženstvu tiči še mogočen, dragocen ne-
dvignjen zaklad človekoljubnosti, ki hrepeni priti do
dela in do veljave. To mi svedoči zadftji naskok na
ljudsko kuhinjo. Moje dame, na polju mladinskih za¬
vetišč vas čaka in vabi nujnopotrebno in plemenito
delo, lepo, prisrčno in hvaležno delo, delo, nikomur
tako prikladno kakor baš vam, — in delo — brez
konkurence 1 — Prične naj se v malen obsegu, razširilo
se bo samo od sebe.

*

* . *

Najvažnejši in najuspešnejši način boja zoper
i z p r i j a n j e mladine  je ta, da se od vsega
kraja odvrača s pravilno telesno in duševno vzgojo,
ki jo je, kadar in v kolikor je ne nudi domači krov,
nadomestiti, kakor smo pravkar videli. •— Ako je pa
otrok že izprijen,  potem je nadaljna naloga člo¬
veške družbe, da ga izkuša poboljšati, spraviti na pravo
pot, usposobiti za pošteno, koristno življenje.

12

Predno vam pa pokažem v tem drugem oddelku
svoje razstave, česa vsega se še ni storilo pri nas za
otroka, bi rad izpregovoril par splošnih besed, da se
bomo boljše umevali.

Izprijeni otroci!  Brigati se čemo za iz¬
prijene otroke! Kaj so nam pravzaprav mar izprijeni
otroci! Ali ni ta briga zanje, ki sedaj straši po vsej
javnosti, zgolj modna beseda, zgolj humanitetna igrača
za parado ? — Saj mnogi čisto dostojni ljudje —
celo z maturo ali še hujšimi izpiti — so trdno prepri¬
čani, da je vse to zavzemanje za izprijeno mladino
zgolj šport, — in to mnenje je razširjeno celo še pri
c. kr., zlasti pa pri samoupravnih oblastih. »»Se za
lumpe se bomo brigali«, pravijo, »in še denar izdajali
zanje, ko ga nam še za pridne primanjkuje. V ječo z
lumpi, če niso pošteni, in v prisilno delavnico, ako no¬
čejo delati! Jim že pokažemo!« To je vsa njih mo¬
drost. Le počasi oblastni prijatelji, le počasi! Lahko
se vam je sedaj zgražati nad gnusom in grehom, ko
sedite na gorkem in vas je skrbna vzgoja, obvarujčo
vas Sleherne nezgode, spravila varno in sigurno do be-
tega kruha. Da sta pa vam bila glad in mraz pajdaša
mladosti, pijan oče in nemarna mati vzgojitelja in tema
in smrad vaš vzduh, potem bi tudi vi bili lumpje, tako
gotovo lumpje, kakor gotovo veljajo naravni zakoni, in
tudi vi bi bili zapisani ječi in prisilni delavnici, ako
vam ne bi priskočila na pomoč usmiljena rešilna roka.
Vzgoja šele naredi človeka, in komur človeška družba ni
omogočila vzgoje,tistega naj tudi nikari ne hiti obsojat! >

13

Reševanje izprijene mladine je predvsem tudi čin
samoobrambe. Kajti baš iz njenih vrst prihajajo najne¬
varnejši hudodelci, najnevarnejši, ker so vzrasli v grehu,
ker so zakrknjeni do jedra in tedaj ne več poboljšljivi.
Koliko škode in gorja napravijo ti tatovi iz navade, ti
potepuhi, požigalci, ti gnusni, siloviti pohotneži, te ne¬
varne strupene vlačuge ! In potikajoč se po ječah, po
prisilnih delavnicah in po bolnicah, koliko stroškov na¬
kopljejo državi, deželi, občini! Neznaten del teh stro¬
škov, obrnjen za njih pravilno vzgojo, bi bil skoraj go¬
tovo preprečil vse to gorje, vso to škodo, a vrhu tega
dal človeški družbi namesto nevarnega sovražnika ko¬
ristnega sotrudnika !

Pogosto se sliši tudi ugovor : Malopriden otrok
ostane malopriden in ves trud z njim bo zaman. Reč
je pa taka : Pri kakih desetih do petnajstih odstotkih

res ne bo popolnega in trajnega' uspeha, ker je du¬
ševna abnormalnost otroka nemara prevelika. Tudi psi¬
hiater ne bo nič opravil pri njih. Res je nadalje, da
tudi pri dobrem delu ostalih ne bi povprečna, vsak¬
danja vzgoja nič opravila. Za vzgojo take mladine je
pač treba posebne sposobnosti in izurjenosti, bogatih
izkušenj in psihiatričnega znanja ali sveta. V takih
strokovnih  rokah pa vzgoja čudovito uspeva in ne
sme se nam neverjetno videti, kar poroča dolenjeav-
strijsko vzgajališče v Eggenburgu, da se povprečno
86 °/ 0  njegovih gojencev trajno poboljša! In če bi se
jih poboljševalo tudi 30 °/ 0  manj, še vedno bi bili bo-

14

gato plačani in povrnjeni trud in stroški tega doma¬
čega misijonarskega dela.

In sedaj nadaljujmo zopet svojo pot skozi mojo
razstavo in oglejmo si, česa vsega se pri nas še n i
storilo za izprijeno mladino.

Ker ima nežni spol povsodi prednost, pa pri¬
čnimo pri izprijenih deklicah.  Imamo jih
dovolj — preveč! — in sicer samo v Ljubljani in njeni
najbližji okolici več nego po vsej ostali Kranjski vkup.
Deklice, stare komaj 10 let, ki se pa že vdajajo prosti¬
tuciji in prenočujejo po hlevih in po vojašnicah, deklice,
ki beračijo po ulicah in po hišah in z lažnjivimi pri¬
povedkami vzbujajo usmiljenje, deklice, ki v organizi¬
ranih družbah kradejo po vežah, po stanovanjih, v pod¬
strešjih. In to so šolarice, tovarišice vaših hčerk,
velecenjene gospe matere! V istem razredu so z vašo
hčerko, morebiti celo vkupe sedita v isti klopi! Kaj
porečete natolf Zgražajte se, — ali zgražajte se nad
deželo, nad občino, ki kaj takega dopuščata, ne zgra¬
žajte se pa nad onimi mladimi, zanikarnimi nesrečni¬
cami, ki so zgolj žrtve razmer. Nate par životo-
pisov in sodite, ali so dekleta mogla drugača postati
nego so.

Deset let stara Franca in 8 let stara Albina Sk„
obe v Ljubljano pristojni, beračita po gostilnah in po
kavarnah. Toda njuna mati je pijanka in vlačuga, ki
jo je baš zaradi teh lastnosti mož zapustil. Ima tudi še

15

nadaljno 4 leta staro hčerko pri sebi, ki tudi že sprem¬
lja starejši sestri pri prosjačenju. Otroci stradajo pri
materi. Mestni magistrat je z dopisom od 30. avgusta
1907 obljubil, da se bodo ti otroci odvzeli materi ter
oddali kakor hitro mogoče zanesljivi osebi v oskrbo.
Dosedaj se to še ni zgodilo; magistrat menda ne ve,
kam bi jih spravil, kajti Lichtenthurnova dekliška siro¬
tišnica je prenapolnjena in se tudi brani, čisto po pra¬
vici, izprijenih gojenk, ki bi bile v pohujšanje drugim,
zasebne stranke pa tudi ne bo izlepa dobiti, ki bo
revzela take otroke v oskrbo. In deklice lepo naprej
stradajo in beračijo in pot jim kaže navzdol.

Milka N., v Ljubljano pristojna, je pričela krasti
v svojem 13. letu. Kradla je denar, oblačila, perilo,
knjige, namizno opravo, skratka vse, kar ji je prišlo v
roke, goljufala je po štacunah in bila v svojem 16.
letu že vdana prostituciji. Vse to pa je umevno, ako
uvažujemo, da je njena mati tatica in goljufica, vdana
pijači in da je sama napeljevala hčer k dejanjem zoper
tujo lastnino.

Jerica B. zanemarja šolo, se potepa in se je,
stara komaj 11 let, spečala s svojim bratom. Matere
nima več, a oče je slaboumen pijanec najnižje vrste, ki
se za svoje otroke čisto nič ne meni!

Ivana K. se je pričela zgodaj vlačiti. Policija je
dognala, da se je že v starosti 7 let pečala z moškimi.
Se predno je dosegla 14. leto in bila prosta šole, je
bila že parkrat policijsko kaznovana zaradi prostitucije.
Strašno, kaj ne! Toda čujte njene rodbinske razmere.

16

Njen oče, surov žganjar, je bil nad 20 krat že kazno¬
van zaradi tatvine, javne posilnosti, vlačuganja itd. Na¬
vadno je pod policijskim nadzorstvom. Vse, kar zasluži,
zapije, in pride sploh le takrat domov, kadar mu je
treba obleko prekuhati zaradi mrčesa. Mati: poštena,
bolehna, sestradana reva, ki z vozičkom pobira po va¬
seh kosti, cunje in steklo in je ni domov ves dan, vča¬
sih tudi po dva dni ne. — Dekle, brez hrane, brez
poduka, brez zgleda, samo sebi prepuščeno. In zdaj
vas vprašam : ali je kaj čudno, da taka tla ne rode
boljšega sadu ?

Pomilovanja vredne nesrečnice so!

Navzlic temu je jasno, da ne spadajo v isto šolo
z nepokvarjenimi deklicami, kajti izprijenost je nalez¬
ljiva in pohujšanje ima vabečo silo. Toda kam ž njimi?
Ali vun iz šole in kratkomalo na cesto, da bo imela
še več časa, še večje torišče za svoje protidružabne
napake, za svoje pohujšljive nemarnije ? Ali jo naj
spravimo v drugo pošteno družino, kakor smo spravili
Milko N., ki je pa že tretji dan svojega bivanje pod
novim krovom zmešala moža svoje gospodinje in ga
skoro zapeljala v greh ? — Kam jo naj spravimo, ko ni-
namo vzgajališča za izprijena  de-
c 1 e t a ! Celo manjša Koroška ga ima, Kranjska ga
lima, ampak brezbrižna, kakor trdosrčna mačeha pre¬
pušča te najbednejše svojih otrok njihovi prežalostni
isodi!

In vendar je po §§ 1 in 13, zakona od 24. maja
(885, št. 90 drž. zak. Kranjska dežela zavezana skrbeti

17

za tako neizogibno in nujno potrebno poboljševalnico !
In saj stroški zanjo ne bodo niti visoki, saj število go¬
jenk po mojem prevdarku ne bo presegalo 40, a po
§ 2 istega zakona ima za del stroškov prispevati itak
država.

Ta nedostatek je uprav znamenit predmet naše
današnje razstave, tem znamenitejši, ker ga je še zelo,
zelo redko najti v civiliziranem svetu !

*

* *

Preidimo k i z p rij enim dečkom!

Za izprijene dečke in za mladeniče do 18. ozir. dol
20. leta vzdržuje predvsem naša dežela sama vsaj tako-'
zvani poboljševalni oddelek prisilne
delavnice.  No, slednjič vendar nekaj, boste rekli,
s čimur se lahko postavimo! Da, z našim deželnim po¬
boljševalnim oddelkom se res lahko postavimo, pri¬
bližno tako, kakor bi se lahko postavili s špansko in¬
kvizicijo, s sežiganjem čarovnic, z natezalnicami in s
sličnimi takimi kulturnimi znamenitostmi, ako bi jih še
imeli. Brez šale: naš poboljševalni oddelek je tako grd
madež za kranjsko deželo, da ga ne krijeta niti blej¬
sko jezero, niti postojinska jama s svojim čarom! — V
svojem poročilu na letošnji avstrijski kongres v varstvo
otrok sem navajal sledeče:

»S prisilnimi delavnicami spojeni poboljševalni
oddelki so v svoji sedaj običajni uredbi sploh malo
sposobni za poboljšanje svojih korigendov.« Tako se
namreč oficijalno nazivljejo njili gojenci. »Od onih 23 vj

18  —

ljubljanski deželnosodni okoliš pristojnih korigendov, ki
so se v letih 1898—1902 izpustili iz kranjskega pobolj¬
ševalnega oddelka, le štirih  nisem našel v našem
kazenskem registru, da ne bi bili do konca leta 1905
zopet grešili zoper kazenski zakon in bili obsojeni. Pa
še za te 4 ni dognano, ali niso morebiti medtem umrli
ali se izgubili v svet! Ostalih 19 je pa v teh par letih,
odkar so bili izpuščeni iz poboljševalnice, zakrivilo 18
hudodelstev in 63 prestopkov!« Neverjeten uspeh, kaj
ne! — »V sedanjih okolnostih tudi drugačnega ni lahko
pričakovati. Sredi sušca 1906, ko sem obiskal ta po¬
boljševalni oddelek, tičalo je v njem za z železjem za¬
varovanimi okni in durmi vkupe 35 v žalostno kazen¬
sko obleko opravljenih dečkov in mladeničev in sicer:
11 z Zg. Avstrije, 10 s Kranjske, 6 s Koroške, 5 s
Tirolske in Predarlske, 3 s Primorske.

Po starosti jih je bilo 6 pod 14 leti (najmlajši
med njimi 11 let!), 27 do 18 let starih in dva 19 let
stara; po narodnosti: 22 Nemcev, 8 Slovanov in 5
Lahov.

Enotna vzgoja tega pestrega, v jeziku, starosti,
temperamentu in dosedanjem življenju tako različnega
materiala je odkraja izključena; za primerno individu¬
alno vzgojo pa nikakor ne zadostujeta edini dve peda¬
goški moči — učitelj in katehet. Vrhu tega je upo¬
števati, da so od drugih kronovin semkaj oddani kori-
gendi povprečno bolj zanemarjeni, nego naši domači,
kar prihaja deloma odtod, da imajo nekatere drugih
kronovin' prav uspešno delujoča društva v varstvo mla-

19

dine in da se le tisti brezupni nepoboljšljivci, ki jih
društva ne morejo spraviti v boljši kraj, pošiljajo sem¬
kaj. Zlasti so primorski korigendi baje prava kuga za
svoje tovariše.

Prava pravcata ironija je torej, ako se ta hudo¬
delska akademija imenuje poboljševalnica. Pa je menda
tudi dežela sama ne smatra zato, ampak predvsem za
dobiček donašajoče podjetje, kajti brezpogojno in brez-
izjemno odklanja sprejem po varstvenem sodišču za po-
boljševalnico določenih dečkov in mladeničev, ako se
ji zanje ne zasigura plačilo 90 vinarjev na dan, dočim,
ima n. pr. zasebno  Marijanišče tretjino gojencev
brezplačno, za ostale se pa zadovoljuje s polovico, s
tretjino, celo s četrtino onega zneska, ki ga zahteva,
deželna  »poboljševalnica?.

Zaradi tega našega poboljševalnega oddelka še¬
ne da nikomur dosti očitati. Njegovo vodstvo je od¬
visno od deželnega odbora, ta ne more ničesar ukre¬
niti brez deželnega zbora, a deželni zbor ne posluje.

Ali skrajni čas je, da se tej srednjeveški karika¬
turi poboljševalnice stori konec.

Poboljševalnico je popolnoma ločiti od prisilne
delavnice in ji dati lice vzgajališča, ne pa kaznilnice t
izločiti je iz nje vse tuje Lahe in Nemce in ako utegne
potem ostati premalo gojencev, stopiti je v dogovor z
drugimi slovenskimi deželami zaradi ustanovitve vkup-
nega, pedagoškim in psihiatričnim zahtevam ustreza¬
jočega vzgojevališča za slovensko zanemarjeno moško
mladino. Slednjič bodi skrb poboljševalnice, da vsem

20

svojim gojencem, čim jih izpusti, preskrbi tudi pri¬
kladno službo ali delo pri poštenih ljudeh, in da jih
primerno dobo nadzoruje. V tej smeri torej mora
naš poboljševalni oddelek poboljšati najprvo — sa¬
mega sebe!

V teh okolnostih smo lahko veseli, da imamo za
izprijene dečke še drugo poboljševalnico, salezi¬
janski zavod na Rakovniku.  Čim se do¬
zida, bo v njem prostora za več nego 120 dečkov.
Vendar s a m že zaradi tega ne bo zadostoval, ker bo
gojence, ki se bodo trajno protivili njegovi disciplini
bodisi s silovitostjo, bodisi z nenravnostjo, izključeval,
kar bo z ozirom na ostale gojence le prav. Vse te iz¬
ključene dečke, pa še marsikaterega drugega bo potem
morala sprejeti pač deželna poboljševalnica, preosno-
vana na prej očrtani način. — Salezijanski zavod ima
prav lepe uspehe, dasi se šele razvija in dasi še ni
vsestransko popolen.

Razviti se mora zlasti še v sledečih smereh:

1. Ne zadostuje samo šolski poduk, ampak je
treba gojence privajati tudi delu, kmetijskemu in roko¬
delskemu. V to svrho se v višjih razredih vpelje lahko
nerazdeljeni ali poldnevni poduk. S tem se ne bodo
samo gojenci bolj usposobljali za poznejše življenje,
ampak znižali se bodo tudi vzdrževalni stroški zavoda,
in vsled tega se znižajo tudi oskrbnine. Te znašajo se¬
daj po 26 K na mesec za vsakega gojenca in so v
primeri z oskrbninami po drugih takih zavodih očitno
previsoke.

21

2. Čim doseže gojenec 14. leto in je došolan,
mora biti stvar zavoda, ki pozna njegova nagnjenja,
njegovo usposobnost in zanesljivost, da mu preskrbi
delo ali uk in ga nadzoruje do tedaj, da pride do
kruha, oziroma vsaj do 18. leta. Ako mladenič ne
vztraja pošteno v delu ali uku, se mora takoj zopet
vrniti v zavod, kjer ga, uporabljajoč pri kmetijstvu ali
rokodelstvu, drže lahko do 18. in tudi do 20. leta.

Brez take ureditve in spopolnitve bo uspeh vzga-
jališča docela problematičen. Toda ker so vsa vzgaja-
lišča tako urejena, ne dvomim, da se uredi tudi sale¬
zijanski zavod v tem zmislu in da bo potem služil v
neprecenljiv blagor naši deželi.

Ali kaj nam pomaga najpopolnejše urejeni salezi¬
janski zavod, ako pa ne moremo vanj spraviti naših
vzgoje potrebnih dečkov, — ker nimamo denarja!
Kajti za vsakega dečka je plačari v salezijanskem za¬
vodu na leto nad 300 K, a kje jih vzeti! — In tako
prehajamo k nadaljnemu, zelo važnemu predmetu naše,
žalibog tako bogate razstave.

Denar  igra v vseh vprašanjih, ki se tičejo na¬
ših trpečih ali nadomestne in prisilne vzgoje potrebnih
otrok, velikansko ulogo.

Ker ni denarja, puščamo hirati in umirati ubo¬
gega rejenca v nezadostni, toda ceneni oskrbi; — s
prispevkom par kronic bi mu lahko rešili življenje, toda
— ni jih! — Trpinčenega otroka prepuščamo še na¬
dalje krutim rokam sovražne mačehe, silovitega očeta,
ker mu brez denarja ne moremo dobiti oskrbe drugod.

22

— In stotero otrok se pred našimi očmi pogreza v
močvirje greha in zločina in ne moremo jim priskočiti
v pomoč — ker nimamo denarja!

Tem žalostnim razmeram je deloma kriva tudi
pomanjkljivost naših deželnih za¬
konov,  ki nimajo zadostnih določb zoper brezbriž¬
nost staršev. V Ljubljani imamo n. pr. moža, ki je iz¬
javil, da ne more za svojega zanemarjenega sina žrtvo¬
vati niti vinarja; on in njegova žena sta pa vsak dan
pijana: za to imata denar 1 Drugod se taki ljudje z za¬
porom prisilijo do spoznanja in izpolnjevanja svojih
dolžnosti; pri nas se jim pa ne more do živega, kajti
naše edino sredstvo eksekucija v premoženje, je v teh
slučajih vedno brezuspešna !

Kadar se stroškov prisilne ali nadomestne vzgoje
ne da izterjati od svojcev otroka, bi po deželnem ubož-
nem zakonu morala skrbeti za njih pokritje — do¬
movinska občina.  Bi morala! Toda občine
tudi nimajo denarja, najmanj pa za take namene!

Ko je šlo, da spravimo dva malopridna brata v
kak zavod, je trajalo 13 mesecev, predno smo stvar
uredili in smo od domovinske občine izsilili vsaj mal
delež potrebne vzgojnine. 13 zaslišanj smo morali v ta
namen opraviti, 45 dopisov odposlati, preplavljali smo
nele kranjske, ampak tudi štajerske sirotišnice in po-
boljševalnice z ganljivimi prošnjami in prosili smo po¬
moči pri okrajnem glavarstvu, pri deželnem odboru in
celo pri deželni vladi. Trinajst mesecev! In vso to
dolgo, izgubljeno dobo sta se dečka lahko neovirano

23

potepala, kradla, sebe in druge pohujševala! Trinajst
mesecev za nezadosten uspeh v stvari, ki se po dru¬
gih deželah uredi gladko in povoljno v polovici 13
— dni!

Za mladega Ivana P., ki je bil kaj odličen tat in
vlačugar in zlasti nevaren zato, ker si je-vzgajal že
druge dečke za tatinske tovariše, nismo navzlic vsem
opetovanim prošnjam in pritožbam mogli doseči, da bi
ga njegova domovinska občina Ljubljana na svoje
stroške spravila v salezijanski zavod. Sram me je, ko
se spominjam, da so ti naši sodni spisi romali potem
iskat pomoči v Gradec in odtod na Dunaj in da se je
potem na Dunaju  našlo društvo, ki je bilo priprav¬
ljeno plačevati nekaj za dečka! Bil je to poniževalen
milodar, ne za dečka, ampak za našo — »prestolico
slovensko!«.

Za Ivano S., hčer vdovca pijanca, ki je, komaj
dopolnivši 14. leto, bila v teku enega leta kaznovana
petkrat zaradi tatvine, goljufije, nenravnosti, nismo do¬
segli od občine drugega, nego odgovor, da nimajo v
imenovano svrho nič sredstev.

V drugem slučaju ie občina v svojem odklanjal-
nem odgovoru dala tudi še duška svojemu ogorčenju,
da bi se greh delal na njen račun.

V slučaju Franceta L., ki je bil po krivdi svoje
silovite, nemarne mačehe postal že z 12. letom prav
nevaren potepuh in tat, je trajalo 5 mesecev in treba
je bilo dveh pritožb na deželni odbor, predno se je

24

mestna občina odločila, prispevati četrti del oskrbnine
za salezijanski zavod.

Skratka, naše izkušnje so take, da si od kmetskih
občin sploh ne upamo ničesar doseči, od mesta pa
kvečjemu kak nezadosten prispevek in še tega ne brez
dolgotrajnega priganjanja in brez pritožb.

A občinam niti zameriti ne moremo, da se bra¬
nijo plačevanja. Nekatere občine so pač majhne in revne,
— koliko imamo takih, ki ne štejejo niti 500 prebival¬
cev 1 — zahtevana plačila pa so velika in občine jih
morebiti res ne zmorejo.

Zato je predvsem stvar dežele,  da razbre¬
meni v tem pogledu občine in prevzame pretežni del
stroškov vzgoje in oskrbe zapuščene, zanemarjene in
izprijene mladine nase, hkratu pa tudi uredi način njih
pokritja tako, da skrbi zanje dežela sama, ki si potem
naknadno išče celega ali delovitega povračila pri otro¬
kovih svojcih ali pri občinah. Le tako se bo prepre¬
čilo nevarno zavlačevanje nujnih slučajev. Najprimer¬
nejše bi seveda bilo, da bi se hkratu s to ureditvijo
preosnoval sploh ves naš predpotopni in nerabni ubožni
zakon.

Tako je urejeno na Štajerskem (glej § 89 ubož.
zak. in razglas dež. odbora od 7. junija 1907, št. 11.497),
kjer zahteva dežela od občin kvečjemu toliko povra¬
čila, kolikor bi občino stala ubožna oskrba dotičnega
otroka doma;  tako je urejeno na Koroškem, kjer
prispeva občina le 1 /s do Ve stroškov prisilne vzgoje,
vse drugo trpi dežela.

25

Kranjska dežela je za vzgojo izprijenih
dečkov v salezijanskem zavodu na Rakovniku ustano¬
vila 6 ustanov  po  200 K. Število ustanov seveda
daleko ne zadostuje, kajti po mojem prevdarku uteg¬
nemo imeti na Kranjskem vsaj 100 do 150 prisilne
vzgoje potrebnih dečkov in mladeničev. A tudi viso¬
kost ustanov po 200 K zaostaja pod zahtevano oskrb¬
nino znašajočo nad 300 K ; kako teško oziroma nemo¬
goče da je pa izterjati primankljaj od občin, sem že
prej razložil. Teh par prenizkih ustanov torej ne zaleže
dosti.

Kranjska upravlja nadalje tudi s i r o t i n s k i
ustanovni zaklad,  čigar dohodki znašajo na
leto okoli 35.000 K. Iz njih se plačujejo 112 ubogim
sirotam oskrbnine za Marijanišče ali za Lichtenthurnov
zavod; 80 ročnih ustanov po 100 K se pa podeljuje
takim ubogim sirotam, ki ostanejo v domači oskrbi in
pridno napredujejo v šoli, — in sicer do njih 15. leta.
Slednjič se iz tega zaklada plačuje sirotinskim deč¬
kom, ki se uče rokodelstva, tudi še učnina.

Kakor se sedaj dele te ustanove, je od njih iz¬
ključena večina baš najbolj potrebne mladine. Podelju¬
jejo se namreč le sirotam,  a oni mladi, usmiljenja
vredni zanemarjenci in izprijenci, ki jih najnujnejše kaže
spraviti v nadomestno ali prisilno vzgojo, navadno niso
sirote, ker imajo očeta, žalibog da ga imajo: pijanca,
siloviteža, tatu ali potepuha, ki je baš kriv, da so mu
otroci zanemarjeni ali izprijeni. Dobrote teh ustanov
nadalje niso deležni otroci predšolskih let, dasi uteg-

26

nejo potrebnejši biti od starejših tovarišev; tako n. pr.
po nepotrebnem uživajo učne  ustanove kmetski otroci
tja do svojega 15. leta, dasi se običajno že od 12. leta
naprej sami preživljajo in si služijo tudi že mezdo. —
Treba, da se ustanovne listine tega zaklada pregledajo
in da se v kolikor ne nasprotuje volji ustanoviteljev,
uporaba zaklada pravičnejše uredi.

Da bo kos vsem nalogam, ki je čakajo na polju
skrbi za mladino, bo morala kranjska dežela tudi po¬
trebno ukreniti, da si okrepi svoj sirotin-
s k i zaklad;  kako, morebiti lahko posname po
zgledih štajerske dežele, ki je baš v ta namen, da si
pridobi zadostnih sredstev za pomoč zapuščeni in iz¬
prijeni mladini, vpeljala nove davke — nikari se ne
strašite 1 prav simpatične davke —- in sicer z zakonom
od 3. septembra 1896 od izvrševanja lovske pravice, z
zakonom od 4. septembra 1896 na čiste prebitke hra¬
nilnic in od 2. junija 1898 od prostovoljnih javnih,
dražb.

*

* #

S svojo razstavo sem pri kraji ! Videli ste, kako
daleč smo zaostali za drugimi deželami in koliko se
mora pri nas še zgoditi, ako se hoče Kranjska iznebiti
priimka mačehe svoje mladine. Brez truda in žrtev ne
bo šlo, ali zgoditi se mora 1

In najlepša prilika za to je baš sedaj, ko kar tek¬
mujejo vsi javni zastopi, da s čini človekoljubnosti naj¬
primernejše proslave vladarsko 60 letnico našega ce-

27

sarja. Tako je gališki dež. zbor o tem povodu pred
kratkim votiral 1,500.000 K za zapuščeno in zanemar¬
jeno mladino. Druge dežele in mesta mu še slede. S
posebnim veseljem vam lahko poročam, da je tudi naš
velecenjeni župan ljubljanski zelo naklonjen ideji, obr¬
niti proslavo vladarskega jubileja v prid mestni zane¬
marjeni mladini. In ker mi je znano, da so tudi med
deželnimi odborniki in deželnimi poslanci možje, ki se
vrlo zanimajo za ta vprašanja in njih rešitev, rad upam.
da skoraj doživimo korenit preobrat na boljše in da
boste imele, velecenjene dame, že na svoji pomladanji
razstavi pokazati še kaj več in še kaj boljšega nego
samo božične igrače.

Ali dežela in mesto nista vse in denar tudi ne
vse, ampak osebnega dela je še treba in srca, in to
oboje smo dolžni prispevati — mi! Kajti povsodi je
že prodrlo spoznanje in obveljalo načelo, da ne dose¬
žejo nič na tem polju niti država, niti dežele niti ob¬
čine — brez sodelovanja zasebne dobrodel¬
nosti.

Res je, da imamo pri nas že neznansko mnogo
društev. Smo pač majhen narod s potrebami velikega,
zato se drenja pri nas na malem prostoru mnogo dru¬
štev in vsa slone na istih ramah. Preveč imamo dru¬
štev ! Ali vendar jih je še premalo : baš enega nam še
nedostaje! Ako imamo društvo za varstvo živali, kje
je društvo v varstvo otrok?  Tega društva
nam je živo treba! V tem društvu se mora osredoto¬
čiti vsa dobrodelnost za zapuščeno in zanemarjeno mla-

28

dino, v tem društvu se bo tudi organiziralo in vodilo-
vse osebno delo, nadzorovanje otrok, sodelovanje v va-
rovalnicah in zavetiščih, poizvedovanje in posredovanje
za primerno obleko, uk ali delo, proučevanje tozadevnih
razmer, poduk in propaganda po predavanjih in spisih.
V to društvo vas vse vabim! Vašega lastnega dela
vas prosim, in da pridobite še čim več drugih sotrudnic
ir sotrudnikov.

Razpršiti moramo predvsem predsodke, ki vladajo
zoper zanemarjeno mladino in popraviti moramo kri¬
vično stališče, ki ga njim nasproti zavzema človeška
družba.

Čim bodo pa tla pripravljena in se lotimo praktič¬
nega dela, potem vas čaka najidealnejša naloga, da ste
naši bedni mladini — matere in angelji varuhi.

29