112
KIRKE.
Verižniška komedija v štirih dejanjih. Alojzij Remec.
Osebe:
BERTA, mlada poseslnica, milijonarka. ROŽA, njena služkinja. JANEZ, njen veliki hlapec. TONE, njen hlapec, Rozin fant.
ANDREJ KRŠEVAN, absolvirani filozof, nadporočnik. OŠABEN, Bertin sosed, lesni trgovec, posestnik. FERLIČ, narednik, pozneje Ošabnov družabnik. WE1SS, trgovski agent. SOKLIČ, železničar. ,__     JAVORN1K, Bertin sosed, učitelj, posestnik. OREHEK, stražmojster, pozneje detektiv. KATINA, stara vedeževalka.
Prvo, drugo in četrto dejanje v gosposki hiši na samoti sredi Bertinega veleposestva nekje na Štajerskem, tretje v Beriini vili na Bledu. Prvo dejanje začetkom novembra, drugo na božični večer 1918, zadnji dve dejanji naslednje leto poleti
PRVO DEJANJE.
Velika predsoba v prvem nadstropju. Na levi v ospredju steklena vrata s hodnika vrh stopnic, na desni vrata v Bertino spalnico. V ozadju na levi vrata v obednico, na desni vrata v drugo sobo. Na sredi ovalna miza, okrog stoli." Na levi kredenca, vrh nje dve vazi s pavjim perjem. Ob vratih v obednico pianino, na njem gramofon. Ob pianinu mizica z vazami z umetnimi cvetlicami in porcelanasto drobnjarijo. Nad mizico ogledalo. Dva fotelja. Na desni v ozadju zofa, par okroglih nizkih stolov. Ob zofi na levo španska stena. V ospredju na desni pisalna miza in stol. Na stenah slike, navadni barvni tiski, v pozlačenih okvirih iz dobe 1860 do 1880. Nagačene živali in rogovje. Nad mizo na sredi velik luster. — Medlo jesensko jutro.
BERTA pride naglo od leve s stopnic v potovalnem plašču z ovratnikom, mufom in čepico iz dragocenega krzna, kakor je prišla s kolodvora. Odloži muf, si odpne ovratnik, sname čepico in vrže vse na mizo. Si zadovoljno žvižga, napravi par korakov sem in tja, pogleda na uro na zlati zapestnici in hoče skozi vrata na desni, ki so pa zaklenjena. Jih potrese, a se ne odpro. Se skloni in pogleda skozi ključavnico. Nato gre neodločna, začudena k mizi.
BERTA (kakor sama zase). Vraga, niti moja spalnica ni varna, če me ni doma. (Steče k levim vratom, jih odpre in zakliče na stopnišče.) Janez, gor pridi! (Gre zopet k vratom na desni, pritisne kljuko in posluša ob vratih par trenutkov. Nato gre zopet k levim vratom in zakliče.) Janez!
113
JANEZ (vstopi skozi leva vrata). Dobro jutro, Beriica!
5ERTA. Klada zaspana! Polosmih je že in te moram buditi.
JANEZ. Sanjal sem o tebi, zato te nisem sprejel, kakor tiče.
BERTA. Hvala za tvoje sprejeme 1 Kdo je v moji spalnici?
JANEZ. Častnik, poročnik ali nadporočnik.  Snoči pozno je prišel in
zahteval prenočišča. BERTA. In ti, tepec, si mu odprl mojo spalnico! Klofuto zaslužiš. JANEZ. Vojaške papirje je imel, moral sem ga sprejeti. Ko je povedal,
da te pozna, da sla si v sorodu — tvoj bratranec je — sem mu
odklenil sobo. BERTA. Tnalo si. Ali ni morda tal, razbojnik, goljuf? Ali veš, kako
se piše? JANEZ. Ne vem mu imena, a prijeten človek je. BERTA.   Kaj meni mari!   Če v dveh minutah ne pridem v spalnico,
pokličem kovača, da odpre. JANEZ. Gospod je bil videti iruden, zato še spi. (Potrka s pestjo na
desna vrata in posluša.) 2e vstaja. BERTA. V moji spalnici, v moji sobi tuj človek! Znoreli mi je! (Janezu.)
Poberi se, opravim sama z njim! V petih minutah pojde čez prag,
lako ga naženem.'   . JANEZ.   Zbežal bo pred tvojo sitnostjo sam.   Dobro zabavo!   (Odide
na levo.) "iRTA (za Janezom). Roža naj mi prinese zajutrek! (Stopa nervozno •
sem in tja, gre nestrpno proti vratom na desni in jih potrese.) Ali
bo kaj?
Vrata na desni se napol odpro, skozi nje pokuka ANDREJ KRŠEVAN, kakor se je v naglici oblekel v uniformo avstrijskega nadporočnika.
KRŠEVAN (skozi polodprla vrata). Oprostite, gospodična! Samo trenutek še, da se umijem in človeško oblečem!
BERTA. Kako si upate v tujo hišo na tak način, gospod nadporočnik ali kar ste?
KRŠEVAN. Takoj Vam odgovorim, samo dovolite, da se opravim!
BERTA. Kar na dan, gospod! Nikogar se ne bojim, častnika najmanj.
KRŠEVAN (vstopi od desne v nogavicah, v nezapeti bluzi in vojaških jezdnih hlačah. Si zapenja bluzo). Če Vam ni neprijetno, meni tudi ne bo. Ali me ne poznate več, gospodična Berta? (Se Berti nasmeje.)
BERTA. Prepovedujem Vam lake prijaznosti. Moj bratranec niste, ker ga nimam.
KRŠEVAN. Bratranec res ne. To je bila nedolžna laž, da sem se mogel po petih dnevih prvič počili v človeškem slanu. Vaš vneli častilec iz dijaških let sem, Andrej Krševan.
8
114
BERTA (pomisli za hip). Ne spominjam se.
KRSEVAN. Potrudite se, gospodična Beria! Devet let je od tedaj, ko
smo peli zadnjič študentje pod Vašim oknom. Gorica, Solkanska
cesta, vila Mira — ali niso to lepi spomini? BERTA. Da, vila Mira. S teto sem stanovala v njej. Kje so tista letal
Kako je sedaj tam doli? KRSEVAN. Razbiti zidovi, prazna okna zijajo v nebo, balkon je porušen,
granata je udarila vanj. A ob vhodu stoji še leva sfinga in jaz sem
ostal, ki sem se tisto noč vzpel nanjo in Vam vrgel šopek rož
preko balkona. BERTA (gleda Krševana v obraz). Skoraj se Vas ne morem domisliti,
tako ste se izpremenili. KRSEVAN. Štiri leta in pol vojne, leden dni pot s fronte brez počitka —
kdo bi me spoznal? A vidim, popolnoma me niste pozabili. BERTA. Ko bi bila vedela, da ste Vi, bi se ne bila jezila. Oprostite mil
(Ponudi Krševanu roko.) KRSEVAN (stisne Berti desnico). Odpustite mi, da sem vdrl tako v Vaš
stani Ko sem včeraj dospel, sem se opotekal od utrujenosti. Nikjer
kotička, povsod vse nabito ljudi.   Na postaji so mi povedali, da
morda dobim prenočišče pri Vas. Zato sem se zatekel v Vašo hišo.
Lahko ste se jezili name, tujca ... BERTA. Nervozna sem. Če me ni doma, uganjajo moji ljudje budalosti. KRSEVAN. Takoj odidem. BERTA. Ne, nel Dobrodošel gost ste mi. (Nekako v spominih.) Če ne
radi drugega, radi podoknice in šopka... Mislile si, da ste doma
in ostanite tu, dokler se Vam bo ljubilo. KRSEVAN.   Hvala, gospodična!   Dovolite!   (Odijde na desno in zapre
za sabo.) ROŽA (od leve z zajulrekom na podstavku). Dobro jutro, gospodična!
(Pospravi z mize Beriine stvari, pogrne bel prtič, postavi nanj za-
jutrek in primakne slolico.) BERTA (medtem). Dobro jutro, Roža! Kaj je novega? ROŽA. Bali smo se, da Vas je zadela kaka nesreča, ker Vas tako dolgo
ni bilo domov. Štirinajst dni nismo vedeli za Vas. BERTA. Daleč sem bila, tik za fronto. Ti si niti misliti ne moreš, kako
se sedaj potuje. Vse beži, beži. Za vojaki, ki jih oživlja samo misel
na mir, na dom in svobodo, se vlečejo množice konj, ki so še
nesrečnejši kakor ljudje. Kakor izgubljeni tavajo po mestih in vaseh
ob železnici.  Vse ulice so jih polne,  gledajo po hišah,  kakor da
prosijo strehe, bijejo s kopiti ob pragove in ližejo kljuke. Iz zemlje
kopljejo zadnje bilke izpod snega, plotove in ograje grizejo, da ne
poginejo od lakote.
115
ROŽA. Včeraj so jih prignali dvanajst v naše hleve.
BERTA (sede k mizi in zajulrkuje). Predvčerajšnjim sem jih kupila. Smilile so se mi uboge živali, ko sem jih slišala ponoči biti s kopiti ob tlak pod okni.
ROŽA. Hvala Bogu, da je vojne konec!
BERTA. Nič ne vemo, kako bo. Morda pridejo še hujši časi.
ROŽA. Mojemu fantu bo bolje. Ne bo več ležal v blatu in vodi noč in dan, ne bom se več tresla, da mi ga krogla umori. Pisal mi je pred tednom, da pobegne s fronte.
BERTA. Bogve, kdaj pride 1 Vlaki se ierejo ljudi kakor panji, ko čebele roje. Pet dni sem se vozila z železnico po progi, ki jo prevozi vlak drugače v šestih urah. Ko so vsi drugi obupovali, ko so nas straže na postajah z nabitimi puškami ustavljale, sem bila jaz mirna. »Vozil« sem klicala Sokliču, ki je vodil vlak. In je dal znamenje in smo šli. Nekje so streljali za nami. Vendar smo vsemu ušli in moje blago je na varnem.
ROŽA. Pravijo, da vojaki ropajo.
BERTA. Jaz sem se vozila z dvema Bosancema, ki sla imela strojnico na vratih vagona. Soklič mi ju je preskrbel. Do postaje sta me slražila.
ROŽA. Srečo imate.
BERTA. Srečo in pameti (Premolk.) Ali si videla našega gosta?
ROŽA. Janez mi je pravil, da je Vaš bratranec.
BERTA. Da, moj bratranec je... Lep fant, kaj?
ROŽA. Kakor vsi gospodje oficirji...
BERTA. Pripraviti mu boš morala sobo. Jezna sem na Janeza, da mu je odklenil mojo spalnico.
ROŽA. Gospod je prišel pozno in Janezu se ni ljubilo iskati ključev.
BERTA. Ali je bila soba v redu?
ROŽA. Čakali smo Vas, zato je bilo vse pripravljeno.
BERTA. Pravi (Je pozajuirkovala.) Idi in pripravi za gosta zajutrek.
ROŽA. Bom, gospodična. (Pospravi z mize in odide na levo.)
JANEZ (vstopi od leve isti hip, ko Roža odide.) Kaj pa misliš, Berla, da si mi poslala iucal sestradanih konj v hlev? (Sede na stol nasproti Berti.) Jaz jih ne bom pesioval in pital, da pridejo k sebi.
BERTA. Vem, vem ... Lenoba si.
JANEZ. Ko sva bila sama na posestvu in sem kakor vol vlekel od jutra do večera, tedaj sem bil pridni Janezek in si me včasih lepo pogledala, me pobožala po licu. Bila sva kakor fant in dekle. Zdaj si postala visoka. Zdaj sem Janez - lenoba.
BERTA. Ali mi ne boš tiho? Zahvali Boga, da si v hiši!
8*
116
JANEZ. Ali bi rada, da bi se končal z delom? Zdaj, ko z mojo pomočjo
sediš na denarju, ki ga je od dne do dne večji kup? Ali veš, kaj je
v sredi tvojega kupa bogastva? Moji krvavi žulji šestih let. Zato
zdaj lahko počivam. BERTA. Vem, ne boš se preiegnil. Saj ne zahtevam drugega od tebe,
kakor da kot nekak oskrbnik paziš na gospodarstvo. JANEZ.   Tako sva se dogovorila, da.   A ti bi me rada v* Jela zopet
hlapca. Zdaj se vrte moški krog tebe, ženinov imaš polno hišo.
Hvala Bogu, miren čJovek sem in vse to gledam in lahko čakam,
kaj bo iz tega. Mene nihče izmed vseh teh ne odvaga. BERTA (se porogljivo zasmeje). Res, odebelil si se te čase. JANEZ. Mirno življenje, Berta, mirno življenje. Radi mene se lahko svet
sesede na kup, jaz se ne ganem. In rad te imam še vedno, Berta,
dasi nisi tega vredna. Vseh teh, ki se sučejo sedaj krog tebe, se
boš naveličala in ostal ti bom samo jaz. BERTA (prijazneje). Ali res, ti norček? Vidiš, to je lepo! (Vstane, vzame
iz kredence škatlo cigaret, si eno prižge, gre zopet k Janezu, mu
seže z roko v lase in rije s prsti po njih.) JANEZ. Brez mene bi ne bila, kar si! Ali se spominjaš, kakšna puščava
je bila tu, ko sva prišla na posestvo, ti kot gospodična upraviteljica,
jaz kot hlapec? BERTA. Vem. Zato te imam še vedno nekoliko rada. Zvest si kakor naš
bernardinec. JANEZ. Dobro si povedala o našem Sultanu. Po dvorišču hodi, polega
in zeha v solnce, a je najboljši varuh. Potrpežljiv je. Če ga dražiš,
godrnja, vstane in gre v kot. Jaz pa še godrnjam ne, ko sitnariš. BERTA. Tako je prav. Če te trikrat na dan podim iz hiše, vedi, da te
devetkrat vabim, da ostani. JANEZ. Vem, Sultan je Sultan, Janez pa Janez. Sultan bi te navsezadnje
ugriznil, če bi ga prehudo dražila, jaz pa potrpim in čakam, da te
jeza mine. BERTA. Norček! Res te dražim, ker si moški.  Moške moraš imeti na
vrvici, pogledati jih moraš lepo, se jim nasmehniti — in v ogenj
gredo za žensko. JANEZ. Da, če zna tako kakor ti! BERTA. Bogastvo jih vabi k meni. Z njim sem jih tako omamila, da v
svoji neumnosti sami ne vedo, da služijo le mojim načrtom. JANEZ. Tvoj kup denarja pa raste od dne do dne, jaz sedim s teboj na
njem in pazim, da ga kdo ne izpodkoplje. BERTA [strese Janeza za uho). Ali boš liho! Zdaj glej, da dobiš hlapca
h konjem. Na izbero jih bo, ker prihajajo fantje s fronte. JANEZ.  Saj res, skoraj bi bil pozabil, po kaj sem prišel!  Ovsa ni več.
Konji pozobljejo našo zalogo v dveh lednih, tako so sestradani.
117
BERTA. Res, na io nili nisem mislila.
Od leve vstopi SOKLIČ v železničarski obleki, dolgi zimski suknji, s službenim kovčegom v roki.
BERTA (Sokliču). Tako zgodaj, Soklič?
SOKLIČ. S tovornim vlakom ne morem nikamor. (Odloži kovčeg in sede
k Berii in Janezu.) BERTA. Ravno prav! Z Janezom premišljujeva, kje bi dobila ovsa za
iucat konj, ki sem jih kupila. SOKLIČ. Oves bi se že dobil. Na naši postaji ga je cel vagon, ki je
obtičal na progi. Nihče ne ve zanj kakor jaz in skladiščnik Miiller. BERTA (Janezu). Vidiš, ovsa dovolj. (Sokliču.) Po čem bo? SOKLIČ. Ko bo na postaji, se domeniva. JANEZ (vstane). Kar sedaj se dogovorita. Tešč sem še in grem v kuhinjo.
(Odide na levo.) SOKLIČ. Ti, Beria, zdi se mi, da ima ta prvo in zadnjo besedo v hiši. BERTA (nejevoljno). Zdaj govoriva o ovsu. Ali mi ga preskrbiš vsaj v
enem tednu? SOKLIČ. Če bodo vlaki vozili in če bo Miiller hotel. BERTA. Torej velja. Za ceno se zmeniva, ko bo oves na postaji! (Seže
Sokliču v roko.) SOKLIČ. Velja! In račun o zadnji vožnji bi rad sklenil s teboj. BERTA.   Prav!   (Vstane in vzame iz kredence steklenico konjaka in
kozarček.)   Kozarček konjaka se ti bo prilegel.   (Nalije Sokliču
kozarček.) SOKLIČ (izpije). Hvala.
BERTA (vnovič nalije). Kaj torej zahtevaš za zadnjo vožnjo? SOKLIČ. Petdeset od slo čistega dobička. BERTA. Izplakni si jezik, prijatelj! Zareklo se ti je! SOKLIČ. Nič se mi ni zareklo. Petdeset od sto zahtevam. BERTA. Ali se ti blede? Jaz sem blago kupila, jaz ga plačala, jaz prevzela, jaz spravila v denar. SOKLIČ. In jaz sem ga vozil, jaz ti dal Bosanca, da slu ga stražila,
jaz tvegal življenje in službo, ko so streljali za nami. Če bi mene
ne bilo, bi tebe in tvoje blago hudič vzel. BERTA. Če hočeš, pel tisoč ti dam. Niti vinarja več. SOKLIČ (i" pije v dušku kozarček). To je Pila moja Zaonja vožnja zate. BERTA  (mu iznova nalije).   Prijateljev pri železnici imam dovolj.   Če
nočeš ti, bo pa kdo drug. SOKLIČ. Za lako plačilo nihče. To je hudičevo življenje, odkar imam
le vožnje in kupčije s teboj. BERTA. Vraga, ali sem li jaz kriva? Sam si se mi ponudil.
118
SOKLIC. Ker bi rad kaj zaslužil. Vsi delajo tako, zakaj bi jaz ne? Kako posestvo bi kupil, vem za prav lepo.
BERTA. Če nimaš dovolj denarja, ti jaz posodim.
SOKLIC. Ne maram. (Pomisli.) Po mojih mislih bi se dalo vse to drugače napraviti. Večkrat sem ti že povedal... (Umolkne v zadregi.)
BERTA. Le povej, kako!
SOKLIC. Poročiva se! Potem bova skupaj delala.
BERTA. Kakor vselej, ti tudi danes povem: možitev bo moja zadnja kupčija. Za to je še čas...
SOKLIC Čim preje, tem bolje. Brez moža tako posestvo, kakor je ivoje, ne nese, ne gre. Jaz znam vse, mnogo sem se vozil po svetu, mnogo izkusil.                                          ,
BERTA (se nasmeje). Preveč lakomen si in jezi vdan.
ŠOKLIČ. Lakomen je danes vsakdo, tudi ti. Jezim se pa iz navade.
BERTA. Za sedaj z najino zenitvijo ne bo nič. Preveč vas imam na izbero.
SOKLIC..Torej plačaj, kar zahtevam in zbogom! Jaz sem roboianja zate do grla sit.
BERTA. Prav. Pet tisoč dobiš.
SOKLIC (se razburi). Pet tisoč! Da sem ti vagone preskrboval, ko jih živ vrag ni dobil, da sem pazil na tvoje blago, da sem begal zate po postajah, da že pol leta živim to pasje življenje samo za tvoj žep! (Plane kvišku.) Pet tisoč! Da sem goljufal in kradel zate, da sem si splelel vrv za vrat! — — —- Zadavil bi te, ti kača!
BERTA. Tiho! Ali misliš, da se tvojega vpitja bojim?
Na desni se odpro vrata in vstopi KRŠEVAN, ves svež in mladosten v lice, popolnoma opravljen, obstane za hip in stopi nato odločno med BERTO in SOKLIČA.
KRŠEVAN (Sokliču). Mož, čemu kričite?
SOKLIC (se je prvi hip osupel umaknil za korak, a se takoj opogumi).
Takih-le, kakor ste Vi, se ne bojim. Kdo pa ste? General in prosiak
sta si sedaj enaka. Zlate zvezde padajo z ovratnikov. KRŠEVAN. A duh ne pada z zvezdami. Če gospodična zahteva, Vam
ta hip to dokažem. BERTA (Krševanu).   Dragi Andrej, ni potreba.  To je njegova navada.
(Sokliču.) Samo mir, mir, mir! O vsem se še dogovoriva na lepem,
ko te jeza mine. SOKLIC  (vzame kovčeg).   Grem.  Ne iz strahu pred zlatimi zvezdami,
ampak sam od sebe. BERTA. Prav. Morda prihodnjič kaj primaknem. A jeziti se ne smeš.
SOKLIC odide mrmraje na levo.
119
BERTA (vsa ljubezniva Krševanu). Sedite, gospod Krševanl
KRŠEVAN (sede k mizi). Hvala! Kaj Vam je hotel ta jezni mož?
BERTA. To je moj solrudnik pri železnici. On zahteva za svoje usluge preveč, jaz mu ponujam premalo, tako sva se sporekla.
KRŠEVAN. Težko Vam mora biti življenje s takimi ljudmi.
BERTA. O ne. Brez njih moj posel ne gre. Na vajetih jih moraš imeti, vedno bič v rokah, vedno surovo besedo v ustih. Grizejo in bijejo, a jaz se jim smejem in uživam. Naj delajo zame, bestijel
KRŠEVAN. Kako ste se izpremenilil Še sedaj Vas vidim v belem krilu, z dvema kitama ob licih, s smehom dekleta šestnajstih let na obrazu. Kako ste bežali pred nami študenti v Gorici po Travniku, ko smo Vas ob karnevalu obmetavali s konfeii in koriandoli! Danes ste vse drugi!
BERTA. Takrat sem bila otrok, danes sem ženska.
KRŠEVAN. Pravili so mi, da je Vaše posestvo vredno nad milijon. Gozdovi, vinogradi, njive, zdravilni vrelci ~ bogastva, ki so pod Vašo roko nanovo vzrasila iz tal! Kako je bilo vse to mogoče?
BERTA. Poprej je bil gospodar tu bebast baron, ki je vse zapravil. Banka, kjer je bil zadolžen, je posestvo na dražbi kupila in poslala mene kakor upraviieljico sem. Dve leti sem delala noč in dan kakor zadnja dekla. Ted&j sem se zaklela, da moram priti do denarja in se rešiti suženjstva.
KRŠEVAN. Kako, da ste potem posestvo kupili?
BERTA. Banka je posestvo prodala in jaz sem ga kupila. Teta mi je umrla in zapustila toliko, da sem plačala tretjino kupnine. Med vojno sem se osvobodila dolgov in danes je moje vse...
KRŠEVAN. Čarovnica ste, čudeže delate.
BERTA. Ne jaz, vojna jih je naredila.
KRŠEVAN. Da, vojna... Preobličila je ljudi, da jih ni spoznati.
BERTA. A Vas ni izpremenila. Zdaj Vas vidim in zopet poznam. Obraz, oči, Vaše kretnje ~ vse isto kakor takrat, ko ste mi vrgli rože čez balkon. Bila sem skrita za gardinami in sem Vas videla ...
KRŠEVAN. Kako daleč je vse to! Na vojno sem šel zdrav in vrnil sem se bolnik. Kakor bi bil v dušo dobil strel, mi je... Ta rana se ne zaceli kmalu.
BERTA. Vi ste idealist. Na vse boste pozabili! Glejte mene! Včasih sem tudi jaz strmela v oblake in nisem čutila, da je trda zemlja pod menoj. Vse to je prešlo. Zdaj kupčujem in barantam, denar se mi sip*e v naročje, svet se mi klanja, moški kleče pred menoj in mojim denarjem. A vendar nečesa mi manjka: prijatelja, odkrite duše, ki bi je ne gnala k meni želja po mojem bogastvu. (Premolk.)
120
•
Sicer, čemu besedujeva? Pozabila sem, da še niste zajuirkovali.
Takoj Vam postrežem. (Gre na levo, a se ob vratih okrene in
vrne h Krševanu.)   Še nekaj, gos.^d Krševan!   Za ljudi ste moj
bratranec! KRŠEVAN. Naj bo! Za ta čas, ko bom pri Vas, naj velja! BERTA. In tikati se morava, če hočeva, da nama bodo ljudje verjeli.
[Ponudi Krševanu roko.) Velja? KRŠEVAN (seže Berti v roko). Velja!
BERTA. Ob prvi priliki bova pila bratovščino, gospod Krševan. KRŠEVAN. Andrej, prosim! (Se nasmeje.) Balkon se je ponižal, okno
razsvetlilo, izza zaves zasijal spomin na mlade dni. Nisem zamaR
irubaduril. BERTA. Zame ste — si — Andi... Takoj dobiš zajuirek. JANEZ (vstopi od leve in se začudi). Torej, Berta, tvoj bratranec ni letel
skozi vrata? BERTA (Janezu strogo).   Moj Andi mora imeti najlepše življenje pri
nas.   Kar on ukaže, je kakor bi zapovedala jaz.   (Krševanu.)   To
je naš Janez,   mož za vse pri hiši.   Spoznati se morata!   (Odide
na levo.) JANEZ (sede). Kako je bilo na vojni, gospod nadporočnik? KRŠEVAN. Dobro in slabo, moj dečko. JANEZ. Ali ste pobegnili s fronte kakor drugi?* KRŠEVAN. Službeno pot sem imel v te kraje. Tačas se je vse zrušilo,
ne da bi nas bil sovražnik premagal. JANEZ. Ljudje so se izpameiovali in se naveličali streljanja in pobijanja.
Neumno je vse to ... KRŠEVAN. Ti nisi bil vojak? JANEZ. Kila na obeh straneh me je rešila. Malo sem se delal, malo je
res. Tako sem jo unesel. Čemu je bila ta vojna? KRŠEVAN. Da, čemu! Zato, da nam laki možje, kakor ti, stavijo to
vprašanje. Tak nekaj velja, ki je znal ostati doma. (Z bridkostjo.)
Mi, ki smo se bili, smo bedaki. JANEZ. Ne vem, kaj bi rekel. A častnikom tudi na fronti ni bilo sile,
pravijo. KRŠEVAN. Na severu sem dobil kroglo skozi pljuča, na jugu Kos granate v levico. (Dvigne levico samo do rame.) Glej, nikoli več ne
bo gibčna. JANEZ. Mnogo ste prestali. KRŠEVAN. Kakor drugi, nič več. Zmrzoval in gladoval sem s svojo
kompanijo v gorah nad pol leta. Iz bolnišnice sem prišel k svojim
fantom na Kras, se dušil v vročini, smradu in žeji po kavernah.
Zadnjega pol leta sem pa bil res za fronto. JANEZ. Pri nas Vam bo lepo. Prijetno živimo.
121
KRŠEVAN. Čutim to. Vse te čase nisem spal še nikoli tako kakor tukaj. Zračna soba, topla postelja, bele odeje, skozi okna trepet blesiečih zvezd. Ni čuti streljanja in grmenja topov, mir in iihota vseokrog, da slišim utripe svojega srca...
BERTA (prinese od leve zajuirek in ga postavi pred Krševana.) Misli si, da si doma! (Janezu.) Ti pa naprezi, da se popeljeva k Ošabnu! Vino bi rada kupila.
JANEZ (Berii). Kaj bo z ovsom? Soklič se je pridušal, da ga od njega ne dobimo niti zrna.
BERTA. Oves se bo že dobil. Naprezil
JANEZ. Saj se nikamor ne mudi. (Odide žvižgajoč na levo.)
BERTA (Krševanu). Izvolile 1 Gotovo ste lačni.
KRŠEVAN (zajutrkuje). Ali nisva bratranec in sesirična?
BERTA. Res... Na štiri oči bi se morala vikati, pred ljudmi tikati. Narobe kakor zaljubljenci.
KRŠEVAN. Ta kratek čas, ki ga prebijem tu, se kar tikajval
BERTA. Šele prišel si in govoriš o slovesu?
KRŠEVAN. Moral bom začeti novo življenje. Ta moja obleka, kov-čeg s par knjigami, ostanki plač zadnjih mesecev — to je vse moje bogastvo. Pet izgubljenih leti Hiteti bo treba, da jih nadomestim.
BERTA. Kak poklic si si izbral?
KRŠEVAN. Filozof sem.
BERTA. Filozof? Niti misliti si ne morem, da si si izbral tako malo vreden poklic.
KRŠEVAN. Ne vem, ali me razumeš. Študiral sem za profesorja klasičnih jezikov. Ob koncu svojih študij sem bil, ko sem moral na vojno.
BERTA. Ti moj ljubi Bog, to je apatičen poklic!
KRŠEVAN. Aniipafičen, hočeš reči.
BERTA (malce vznevoljena). To je isto. Tvoj poklic mi ne ugaja, ker nič ne nese. Polna glava, prazen žep! Povej mi rajši, kako si prišel v te kraje.
KRŠEVAN. Filozof je bil pri vojakih človek, ki so ga porabili za vse. Jaz sem bil zadnje čase pri divizijski trenski komandi za fronto. Pred tednom sem dobil povelje in papirje, da prevzamem petnajst vagonov lesa od delavskega oddelka v Črnem grabnu. Zdaj sem tu in ne vem kaj, ne kako. Polom mi je vzel ves izhod.
BERTA. Petnajst vagonov lesa! Vem zanj. Vojaki so sekali vse poletje v naših gozdovih.
KRŠEVAN. Včeraj sem iskal ves popoldan narednika, ki je poveljeval temu oddelku. Izginil je z vojaki in z lesom.
122
BERTA. Saj ni res. Les leži ob progi, pol ure daleč od tu. Narednika Ferliča pa poznam, moj prijatelj je! Poslušaj me, moj dragi profesor! S tem lesom si lahko rešiš bodočnost.
KRŠEVAN. Kako misliš to?
BERTA. Prodaj les meni!
KRŠEVAN. Kako? Saj ni moj!
BERTA. Čigav pa je?
KRŠEVAN. Vojaške uprave.
BERTA. In kje je ta vojaška uprava?
KRŠEVAN. Ta hip res ne vem... Toda nekaj mora biti na njenem mestu.
BERTA. Vojaške uprave ni več, moj dragi. Razletela se je v zrak, se razbežala, vrgla uniformo s sebe. Čigavi so konji, ki begajo po cestah, čigavi vozovi, šotori, plahte, obleke, orožje? Čigavo vse to blago, ki ga prodajajo vojaki za kos kruha, rezljaj slanine, požirek vina? Vse to je last tistega, ki ima vse v roki. Ti imaš papirje, si torej lastnik petnajstih vagonov lesa. Petnajst tisoč ti dam zanje.
KRŠEVAN. Ne šali se! To ni res!
BERTA. Nihče ne ve, kdo sme les prevzeti, kdo ne. Ti imaš papirje in jih daš meni, vse drugo je moja skrb. Petnajst, šestnajst, tudi osemnajst tisoč ti plačam ta hip.
KRŠEVAN. Treba je počakati, da se razmere urede. Tudi za ta les se bo dobil pravi lastnik.
BERTA. Tudi častniki prodajajo, kar imajo v rokah. Avtomobile, konje, pohištvo, beneško svilo, blago, dragocenosti. Zakaj bi ti svojega lesa ne prodal?
KRŠEVAN. Ker sem pošten.
BERTA (se zasmeje). Pošten! Ne bodi otročji! Poštenje je blago brez cene.
KRŠEVAN. Ne prodam ničesar. To bi bila goljufija.
BERTA. Pomisli na vse, kar si pretrpel na vojni! Ko so drugi sedeli na varnem in bogateli, si tvegal ti pred sovražnikom glavo. Kdo ti more to povrnili? Zapravil si pet let življenja, pet mladih let, in si se vrnil s fronte berač.
KRŠEVAN. Ne govori mi o tem!
BERTA. Kdo ti bo zameril, če se odškoduješ z borimi par tisoči? Tvoja pravica je to.
KRŠEVAN. Ne, ne, nikoli!
BERTA. Zakaj ne?
KRŠEVAN. Rekel sem ti že: ker sem pošten.
BERTA. Ali res tudi tako misliš, kakor govoriš?
KRŠEVAN. Če še dvomiš, vstanem in pojdem.
123
BERTA (z občudovanjem). Človek božji, odkod si se vzel? Ali si živel
vse te čase drugod in ne na zemlji? Ne ves, da denar svet vlada?
Zanj kupiš blago in ljudi, duše in telesa.   Denar je moč, ki vse
začara. KRŠEVAN (zgane z rameni). Zame nima te moči. BERTA. Še nikoli nisem videla ta leta človeka, ki bi hotel biti za vsako
ceno pošten. Daj, da se te nagledam, ti čudežno bitje! (Strmi v
Krševana.)
Na levi trkanje.                                                 •
BERTA (se zdrzne). Prosto!
Od leve vstopi računski podčastnik FERLIČ v uniformi avstrijskega narednika in se pokloni.
FERLIČ (Berii). Dobro jutro, gospodična! Srečno dospeli?
BERTA (vstane in poda Ferliču roko). Pravkar sem prišla. (Krševanu.) Glej, to je komandant kompanije iz Črnega grabna!
FERLIČ (se predstavi Krševanu). Dovolite: narednik Ferlič.
KRŠEVAN. Nadporočnik Krševan.
BERTA (Ferliču). Moj bratranec.
KRŠEVAN (Ferliču). Včeraj sem Vas iskal.
FERLIČ (Krševanu). Ponoči sem prišel iz mesta. Moral sem tja k višji komandi, da se orientiram. Čez noč se mi je kompanija raztekla na vse vetrove. Ni več države, ni prestola, ni vojske, sama svoboda, svoboda... Vrag s tako svobodo, ko ne veš, kaj smeš in kaj ne smeš. V mestu so me poučili, prisegel sem, dobil povelja in navodila in bom vodil posle do likvidacije sedanjega stanja. (Vzame iz žepa list papirja in ga pokaže Krševanu.) Tu je moje poverilo!
KRŠEVAN (pogleda papir in ga vrne Ferliču). Dobro. Jaz bi moral prevzeli od Vas petnajst vagonov lesa za svojo komando. Kaj mi svetujete? (Vzame iz bluzinega žepa beležnico, izbere iz nje par papirjev in jih ponudi Ferliču.)
BERTA (Krševanu). Ne dajaj ničesar iz rok!
FERLIČ (Berii). To so vojaške stvari, gospodična, predpisi... (Vzame od Krševana papirje in jih važno pregleduje.)
BERTA (medtem). Sedimo! (Sede.)
FERLIČ (pregleduje papirje). Nimam časa! (Nato Krševanu.) Vaše komande ni več, gospod nadporočnik. Les in ves materijal nekdanje vojaške uprave je sedaj vojni plen neprijateljske države. Izročite papirje meni, jaz Vam dam potrdilo in bom poročal inlendanci.
KRŠEVAN. Ali ne bom imel kakih sitnosti?
FERLIČ. Gospod nadporočnik, videli sle moje poverilo, uradni dokument moje nove komande.
124
KRŠEVAN.   Uredite vse Vil   Naredniki poznate vse te opravke bolje
nego častniki. FERLIČ (spravi papirje v žep). Mater kompanije so nas zvali. Mi smo
.   bili hrbtenica armade. BERTA. Zdaj je glava odletela. Kaj bo hrbtenica? FERLIČ (Berli). Še nas ni konec, gospodična. Zalo sem prišel k Vam,
da Vam povem: v Črnem grabnu bo velika razprodaja. Barake,
materijal, postelje, klopi, pisalni  stroj, skratka:   demobilizacijsko
blago se naj spravi v denar. Prva ponudba Vam, gospodična Berla. BERTA (Ferliču). Ali naj Vam verujem? FERLIČ (nekako užaljen). Višje povelje, gospodična! Saj me poznate.
Marsikaj sem kupil pri Vas za svoj oddelek.   Ali sem Vas kdaj
prevaril? BERTA (Ferliču). Nikoli, ker se nisem pustila. Popoldne pridem k Vam
z bratrancem, da si vse ogledam. FERLIČ (Berti). Veselilo me bo. (Krševanu.) Vam pa izročim popoldne
uradno potrdilo, da sem prejel Vaše listine o lesu. Na svidenje
torej! (Se poslovi in odide na levo.) BERTA (po kratkem premolku). Zakaj si mu izročil papirje? KRŠEVAN.  Ker ne maram nosili po žepih stvari, ki niso moje. BERTA. Ali ni škoda denarja, ki si ga imel skoraj v rokah? Sicer bo
znal Ferlič vse uredili. Odkar je komandant oddelka, je poslal iz
komija ugledna firma. Skoraj da tekmuje z menoj. KRŠEVAN. Nad seboj ima komando, ki je ne bo mogel prevariti, tudi
če bi hotel. JANEZ (vstopi od leve). Napreženo je. BERTA (Janezu). Nikamor ne pojdem. Pelji se sam! JANEZ (Berli). Kako, da si se izpremislila? Prej pa laka sila! BERTA. Ne ljubi se mi in popoldne moram v Črni graben. JANEZ. Taka si, kakor da ie je veter obrnil. BERTA. Idi! Trudna sem. (Vstane od mize in gre leč na zofo.) JANEZ (se odpravlja proli levi). Če pridem v Ošabnovo gorico, se pred
večerom ne vrnem. (Se ob vratih okrene proli Berli.) Ali naj vino
kupim?                                                                      *
BERTA. Če bo poceni, udari!
JANEZ odide na levo.
KRŠEVAN. Fant mi ugaja v svoji neskončni neobčutljivosti. Nič ga ne
vznemirja. BERTA. Živina je, kakor vsi moški. Le ti nisi... KRŠEVAN. Ali me že tako poznaš, da me izvzemaš, ko še ne veva,
ali naj se likava ali vikava?
125
BERTA. Poznam ie. Pri iebi je toplo, sladko. Sedi k meni, da zaprem
oči in zaspim! KRŠEVAN.  Ali imaš kako knjigo?  Tačas, ko boš ti spala, bi jaz bral. BERTA. V moji hiši ni knjig. Jaz imam samo denar, denar, denar... KRŠEVAN. In si srečna ... BERTA.  Ne vem.  Zdi se mi, da ga imam še premalo, da bi si srečo
kupila. Ko sem s svojo beračijo prišla sem, sem si mislila, da bi
bila srečna, če bi imela dvajset tisoč.   Ko sem jih imela, sem si
želela, da bi se prikopala do sto tisoč. Zdaj imam še mnogo več,
a nimam še dovolj... Moja kri mi še ne da miru... KRŠEVAN. To je prokletsivo denarja: kakor plaz pokopuje pod seboj
vse, ki hrepene po sreči... BERTA. Kaj bi ii z denarjem na mojem mestu? KRŠEVAN. Revežem bi ga dal, bolnikom, sirotam, gladujočim... Kupit
bi si knjig in slik naših umetnikov, ki sedaj stradajo ... Potoval bi... BERTA. Vse to mi je tuje ... Ljudje, ki jih poznam, ne govore o iem ...
Govoriva o čem drugem! KRŠEVAN (vstane). Na sprehod pojdem. BERTA. Ne hodil Blatne poti so pri nas. Obrane vinograde boš videl.
Nad njimi klepajo klopotci, da ti bo umreti od dolgočasja... Sedi
k menil
KRŠEVAN gre k Berti, sede na nizek stolec in se skloni k njej.
BERTA. Kaj me gledaš?
KRŠEVAN. Lepa si, Berta ... Samo denar ti je nekaj vzel, nekaj lepegar
kar se je bleščalo v tvojih očeh tiste čase, ko sem ti vrgel šopek
preko balkona ... BERTA. Daleč je vse to. Položi mi roko pod glavo in govori, govori,
o čemer hočeš, le o denarju ne! KRŠEVAN. Ne bom molčal, ravno o njem bom govoril... BERTA (ovije nenadoma Krševanu roki krog vratu). Ti si človek, zato
te bom poslušala... Ti moj sladki, nepričakovani, pošteni fant!...
(Poljubi Krševana, ki se je sklonil k njej.)
162
K1RKE.
Verižniška komedija v štirih dejanjih. Alojzij Remec.
DRUGO DEJANJE.
Isto pozorišče kakor v prvem dejanju.   Luster gori.   V obednici je na mizi božično drevesce, ki se vidi, če se vrata odpro. — Pred polnočjo na sveti večer.
KRŠEVAN sedi sam z iztegnjenimi nogami na zofi in kadi cigareto. Skozi pol-odpria vrata v ozadju na levi se čuje iz jedilnice govorjenje, smeh in trkanje s čašami. Čez par hipov prihiti iz obednice ROŽA s širokim pladnjem, nagromadenim s krožniki, skodelicami, čašami, žlicami in vilicami, pusti vrata za sabo odprta in odhiti skozi leva vrata na stopnišče. Vrata v jedilnico nekdo od znotraj sunkoma zapre. KRŠEVAN vstane, nese ogorek v pepelnik na mizi na sredi in si prižge drugo cigareto. Ko se na stopnišču na levi zasliši TONETOV in ROZIN glas, gre zopet sest na zofo.
Od leve prideta s stopnic ROŽA in TONE, ki je oblečen v dolg vojaški plašč, ima kučmo potisnjeno na čelo in si diha v dlani, ko potegne s prstov težke rokavice, kakor jih nosijo vozniki.
ROŽA. Zebe te, Tone.
TONE. Kako bi me ne? Na sveti večer take potil
ROŽA. Samo da si se vrnil! Bala sem se zate.
TONE. Streljali so za nami. Na tej strani naši, na oni strani vrag vedi
kdo. (Sname kučmo z glave.) Glej, krogla mi je preluknjala kučmo
in me oprasnila po temenu. ROŽA.   Ali sem te zaio pričakala iz vojne, da padeš sedaj doma na
tihotapskih poteh? TONE. Kaj hočeš, ptička moja, služiti moram in ona plača dobro. ROŽA. Dovolj denarja ima. Ali moraš še ti tvegati glavo, da ga bo
imela več? TONE. Denar je čudna stvar. Čim več ga imaš, tem bolj si ga lačen. ROŽA. Midva ga nimava. (Pokaže v jedilnico.) Glej, temle pada v roke
kakor sneg izpod milega neba. TONE. Ni res. Mi ga jim služimo, mi delavci, hlapci, siromaki. O, pride
čas, ko bo drugačel ROŽA. Revež ostane zmeraj revež...
TONE. Ni res. Ti boš še gospa. Ko bom dovolj prihranil, kupim posestvo, kočijo, konjička, in bova na svojem živela. Samo da te ti
ljudje ne izpridijol ROŽA.  Studijo se mi vsi od prvega do zadnjega.   Le njen bratranec
je boljši.
.
163
TONE. Lačen sem in zmrzel. Pokliči njo ven, da ji povem, kako sem
opravili ROŽA (gre k vratom v jedilnico, jih odpre in pokliče). Gospodična! BERTA (pride iz jedilnice, v laseh ima rdečo rožo, oblečena je v belo
svileno obleko, tre ves čas z nožičkom orehe v roki in jih je).
Kaj je, Roža? (Ugleda Toneta.) O, ti si, Tone! Kako si opravil? „TONE. Na mostu me je čakal mešeiar Ferjana. Izročil sem mu konje.
Enega so mi straže na meji ubile.   S težavo smo z drugimi ušli
čez vodo. BERTA. Nič ne de! Ali ti je Ferjana kaj plačal?    t TONE. Ni bilo časa, straže so nam bile za petami. BERTA. laz imam že vse plačano. Jutri obračunava in dobiš obljubljeno r                    plačilo.
TONE. Nekaj boste morali primakniti. Skoraj bi bil plačal pot z glavo,
gospodična. BERTA. Prihodnjič si zaračunaš več, ko boš vole peljal. ROŽA. Za noben denar ga ne pustim več na take poti, gospodična.
Tam je huje nego v vojski. BERTA (Roži). Kaj ti veš, dekle! Tonetu je to šala. (Tonetu.) Ali ne? TONE. Je in ni. BERTA (Tonetu). Vedno ne bo tako. Ljudje se ne morejo tako hitro
odvadili streljanja in vojne. ROŽA (Berti). Jaz ga ne pustim več... ga ne pustim... p,             BERTA (Roži). Ne jezi se! Ko se vzameta, vama napravim tako gostijo,
da bo svet strmel. Sedaj postrezi Tonetu, zaslužil je. ROŽA (Tonetu). Ne smeš več iti čez mejo! TONE (prime Rožo pod pazduho). Bomo videli. Za ljubi kruhek in zate
bi šel nad vraga ...
TONE in ROŽA odideta na levo. BERTA se ogleduje, kakor bi nekoga iskala, in stopi h KRŠEVANU, ko ga najde za paraventom na zofi.
BERTA (pogladi Krševana po laseh). Zakaj se jeziš, moj dragi? Kaj
porečejo gostje, da si zbežal od mize? KRŠEVAN. Jaz sem dinamil za tvojo družbo. Pusti me! BERTA. Meni na ljubo potrpi in se vrni med nas! KRŠEVAN (vstane). Prosim le, pusti me! K svojim knjigam grem. (Gre *                    na desno v ozadje k vratom v svojo sobo.)
BERTA (za njim). Ne bom te pustila. KRŠEVAN (med vrati). Zaklenem se. BERTA. O polnoči boš moral k drevescu. Vrata ulomimo.
KRŠEVAN stopi v svojo sobo in zaklene za sabo BERTA za hip postoji in gre nato proti obednici Še preden je pri vratih, se ta odpro in vstopi stražmojster OREHEK v uniformi brez sablje
11*     •
»
164
BERTA. Kaj je, gospod siražmojsier? Ali so Vas odgnali iz družbe?
OREHEK. Učitelj je znorel in vpije, da so služabniki države slabi. To leti name. Zalo sem vstal in šel.
BERTA. Radi učitelja vendar ne boste odšli pred polnočjo!
OREHEK. Ne maram se prepirati. Ko bom pri policiji, se še zmeni! ne bom zanj!
BERTA. Tedaj pojdeie od nas in boste kot detektiv gospod! Zato se ne razburjajte radi učitelja!
OREHEK (zaupno). Sama zavist ga je. In nevaren človek je to. Marsikaj bi Vam povedal...
BERTA. Povejte mi vse! Lahko mi zaupale! (Gre k pisalni mizi, odklene predal in vzame iz njega par bankovcev. Nato mizico zopet zaklene in vtakne ključe v žep.)
OREHEK (medtem). Vem, s kom govorim, gospodična. Ves čas vojne sva bila Vi in jaz dobra prijatelja.
BERTA. Tega Vam nikoli ne pozabim. (Stopi k Orehku in mu sili bankovce v roko.) Za Vašo zadnjo uslugo sem Vam še na dolgu.
OREHEK (se brani denarja). Ne, ne, gospodična! Vse lo je le iz prijaznosti do Vas.
BERTA (vtakne s silo bankovce Orehku v bluzni žep). Ne branile se! Jaz bi ne znala krmariti, če bi mi Vi ne povedali tolikokrat, kakšni vetrovi so. — Kaj veste o učitelju?
OREHEK (zaupno). On bi bil rad kupil vojaški les iz Črnega grabna. Ko je videl, da ga vozite Vi na žago, je vohal in vrtal lako dolgo, da se je oblast vlaknila vmes. Včeraj je prišla nenadoma komisija, vse preiskala in les kratkim potem prodala, kar ga je še bilo.
BERTA. Kdo je les kupil?    ,
OREHEK. Ošaben.
BERTA. Ta je lepa! Les je vendar bil moj! Potrdilo imam od Ferliča, da je vojaštvo prodalo les meni.
OREHEK. Vem. A kupčija ni bila pravilna. (Važno.) Ferlič ni imel pravice, sam les prodajati.
BERTA. Kaj je Ferlič rekel?
OREHEK. Zvijal se je kakor jegulja. Niso mu mogli do živega. Orož-nišlvo ima naročilo, da poizveduje in poroča.
Iz obednice vstopi FERLIČ v civilni obleki.
BERTA (Ferliču). Ali Vas je slaba vest prignala ven? FERLIČ (Berli). Kako mislile lo? O čem govorila? BERTA (Ferliču). O lesu iz Črnega grabna. FERLIČ. Zadeva smrdi. BERTA. Za Vas, zame ne.
165
FERLIČ.  Kaj jaz vem!  Šest do osem vagonov lesa je gotovo še tam.
Drugi les me ne briga. Vendar, če zgrabijo mene, bodo  držali
tudi Vas, gospodična Berta. BERTA. Motite se. Les je segnil, mnogo so ga kmetje pokradli, železnica ga je odvažala, komu, kam  — vedi Bog! (Orehku.) Ali ni
tako, gospod siražmojster? OREHEK. Jaz ne vem ničesar. Poizvedovati bo treba. (Ferliču.) Ali se
je učitelj že pomiril? FERLIČ.   Zal mu je, da Vas je razžalil.   Idile k mizi in se pobolajta! OREHEK. Najbolje bo. (Odide v jedilnico.) FERLIČ. O onem lesu, ki ste ga Vi izpeljali, ne vem jaz in ne veste Vi
ničesar, gospodična. BERTA. Pametna misel! Toda kaj je z onim lesom, ki je bil še v Črnem
grabnu in ki ga je včeraj Ošaben kupil? FERLIČ. Če Vam ga Ošaben proda, bo les Vaš. BERTA. A plačati mi ga morate Vi. FERLIČ. Gospodična, ali me hočete uničili? Ves svoj denar sem vtakni!
v družbo z Ošabnom. BERTA. Ali naj jaz les dvakral plačam? Zakaj? FERLIČ. Ker ste z osmimi vagoni, ki sle jih že  izpeljali  iz Črnega
grabna, več zaslužili kakor jaz z vsemi. BERTA. Da Vam ne bo krivice, Vam jaz prodam to minulo po današnji
ceni oni les nazaj, ki še leži v Črnem grabnu. Če dosežele, da
potem ta les dobim od Ošabna po primerni ceni, dobile še lepo
provizijo. FERLIČ. V kleščah sem, že vidim. Izkušal bom dobiti les od Ošabna.
Weissa bom vtaknil vmes, on zna.
Iz  jedilnice  se  prismeje   WEISS  s  palci  v  telovnikovih  luknjah  pod   pazduho Z njim SOKLIČ v civilni obleki.
WEISS (se krohola na vse grlo). Učitelj se dela 'poštenjaka. Da smo
nepošteni  ljudje,  da smo pijavke, vampirji.  (Berli.) Berta,  ali je
že učitelj kdaj lako govoril? BERTA (Weissu). Če kdo napravi dobro kupčijo brez njega, je vedno
slabe volje. SOKLIČ. Na Ošabna se jezi, da mu je izpred nosa kupil neki les. Čemu
si sploh učitelja povabila, Berta? Samo zdražbo dela. BERTA. Moj sosed je, včasih kaj kupim od njega. WEISS. In ženi se pri tebi, samo povedati se li ne upa. BERTA. Kakor vsi drugi, nič več, nič manj. SOKLIČ.   Siražmojster tudi sitnari.   Čemu si to žandarmerijsko dušo
povabila?
166
BERTA (Sokliču). Tepec si, moj dragi železničar. Ali ne veš, da moram
živeii tudi z oblastjo v prijaznosti? WEISS (Berli). Seveda. Ti, Berta, že znaš. (Prime Berio pod pazduho.)
Imenitna deklica si! In tvoja miza! Postrvi, omaka, iorla, vina —
očarala si nas!
Iz jedilnice pride počasi OŠABEN z rokami v hlačnih žepih in z debelo cigaro v ustih.
WEISS (Ošabnu). Kaj Vi pravile, gospod Ošaben, ali ni naša Berta
dekle, da ga ji ni para? OŠABEN. Izmed žensk ji ne poznam enake. A izmed nas moških jo
jaz posekam. WEISS. Tako elegantne hiše, tako izbrane večerje, takih vin Vi nimale. OŠABEN. Za Silvestrov večer Vas vabim k sebi. Tedaj boste govorili.
Tudi ti, Berta! FERLIČ (Weissu). Samo besedo, gospod Weiss! WEISS (Ferliču). Na uslugo sem Vam!
WE1SS in FERLIČ stopila v stran za kratek, tih pogovor.
BERTA (Ošabnu). Ošaben, ti si res ošaben.
OŠABEN: Vem, zakaj. Ko si se ti pehala še za procente in ničvredno
kramarijo, sem jaz delal že na vagone, ne da bi z mezincem mignil.
Kar človek tako dobi, nekaj zaleže. Vse drugo je prigaran, piškav
zaslužek, beračija. SOKLIČ (Ošabnu). Zdaj po dveh letih le je Berta prehitela. OŠABEN.   Saj  ni res.   Prav včeraj sem jo jaz prekosil. (Berti.)   Ali
se ti kaj sanja? BERTA. Saj vem, les si kupil od komisije v Črnem grabnu. Mar meni
zanj! Predrag mi je bil... OŠABEN. Meni ni treba gledali na krajcar. WEISS   (je končal svoj pogovor s Ferličem,   Ošabnu). ,Nikar   se   ne
bahajie,   gospod   Ošaben!   Dokažite,  kar  sle  rekli,   in  prodajte • les meni! FERLIČ (Ošabnu). Primi ga za besedo! Govore in se ustijo, a vsak
se trese za vinar. Pokaži, da ti nisi tak! OŠABEN. Jaz les podarim, če hočem! (Weissu.) Sedem vagonov lesa
je. Sama bukev, hrast in kostanj. Kaj plačate?    . WEISS (Ošabnu). Dvanajst tisoč Vam dam. * FERLIČ (Ošabnu). Jaz ti dam trinajst tisoč.
OŠABEN (Weissu). Gospod Weiss, lu je moja roka! (Proži Weissu roko.) SOKLIČ (Ošabnu). Daj les meni, dam li petnajst tisoč. OŠABEN (Sokliču). Jaz dam les Weissu, ker mi najmanj ponuja. (Stisne
Weissu roko.) Sedaj recite, da Ošaben gleda na dobiček.
167
WEISS (našieje Ošabnu nekaj bankovcev na roko). Deset tisoč Vam dam takoj. Ostanek dobite, ko les prevzamem! (Si mane roke.) Vidim, gospod Ošaben, da ste samega sebe prekosili.
fERLIČ. Ošaben & Komp. — firma nad vse.
OŠABEN (spravlja bankovce v listnico). Zdaj slišiš, Bertal Na Silvestrov večer porečeš tudi ti lakol
BERTA. Res: Ošaben & Komp. — firma nad vse.
OŠABEN (Berli). Tako je. Ti, Berta, vsaj ne poznaš zavisti in se smeješ vsemu. Učitelj pa se bo trgal od jeze, ko izve, kako sem les prodal. (Ferliču.) Ferlič, idiva, da mu poveval
OŠABEN in FERLIČ odideta v obednico.
SOKLIČ (Weissu). Prodajte les meni! Šestnajst tisoč Vam dam. WEISS  (Sokliču).  Ali ste slepi?  Les je vendar za Berto.  Kaj bi jaz z
njim, ko potujem s slaniki, sardinami v škatlicah, delikalesami in
kolonijalnim blagom? SOKLIČ (Weissu). Vrag vas vzemi, vse agente! Živega človeka bi odrli.
(Odide v obednico.) BERTA. Torej velja, kakor ti je Ferlič povedal na uho? WEISS. Lahko bi te ukanil, Berta... Za tisto ubogo provizijo, ki mi jo
je Ferlič obljubil, se še ne menim, če bi ne bila ti in če bi danes
ne bil sveti večer... Človek postane mehak... BERTA. Ti — mehak? Ne laži in napiši! WEISS (vzame iz žepa zapisnik, piše na roki in govori medtem). Tudi
iz ljubezni do tvojih postrvi, omak in tort.   Tam gori jemo sedaj
samo konjske zrezke. Pri tebi se človek poživi... (Izroči zapisnik
Berii.) Podpiši!         •                                                                  /
BERTA (podpiše). Ti si požrešnež.
WEISS (vzame zapisnik). Požrešnež bili je dobro... (Iztrga iz zapis-.   nika list in ga izroči Berti.) Tako. Kopijo obdržiš ti. Za provizijo
pa pričakujem od tebe o prvi priliki kako nežno urico BERTA (spravi list). Nemarnež! WEISS. No, no, no... Včasih si me razumela. Lani na božični večer
sem čutii, da mi rastejo perutnice na hrbtu, ko sva se sestala v
mestu. Prelepa nočka se mi je obetala, da le ni bil Soklič izvabil
na vlak. BERTA.  Nehaj!  Predrznosti ti ne dovoljujem! WEISS. Bojim se, da si se zaljubila. Tvoj bratranec je mož za plotom.
Berla, Berta, šiba se ti plete! Doslej si nas ti vse vodila na vrvici,
odslej bo tebe pust profesor ovijal krog mezinca. BERTA.  Ne vtikaj se v stvari, ki le nič ne brigajo!  Najina kupčija je
sklenjena. Hvala lepa! Izvoli! (Pokaže Weissu v obednico.)
168
WEISS. Nemilostljivi smo, znamenje zaljubljenosti.
WEISS   gre   v   obednico,   iz   katere   pridejo   isti   hip   OREHEK,   JAVORNIK   in SOKLIČ.
SOKLIČ   (javorniku).   Sedaj   poslušajte!   (Berti.)   Ali   si  kupila   les   iz
Črnega grabna ali ne? 5ERTA (mrzlo). To nikogar nič ne briga. SOKLIČ (Berti). Mene ne. (Pokaže Javornika.) Učitelja. BERTA (Javorniku). Jaz ne bom nikomur računov /polagala. Nate sem
huda nocoj, Javornik. Čemu delaš zdražbo? JAVORNIK (Berti). Jaz se pa jezim nate, ker si mi les izpred nosa
pobrala. Pri tej kupčiji nekaj ni prav. BERTA. Jaz sem les kupila pošteno in odkrito, kakor se mi je ponudil.
Komisija v Črnem grabnu je našla vse v redii.   (Orehku.)   Ali ne,
gospod Orehek? OREHEK. Vse v vzornem, najlepšem redu.
BERTA (Javorniku). Vidiš torej. Če hočeš komu kaj očitati, moraš drugim, ne meni.   Jaz sem poštena in se nikogar ne bojim.   (Odide
ponosno v obednico.) SOKLIČ (Javorniku).   Zdaj  ste slišali.   Poštenjaki smo.   Zaman boste
iskali falolov med nami. OREHEK (se zvito nasmeji). Bogve? Tegale Weissa bi bilo dobro prijeti. Slavim glavo, da bi dobil nagrado, če bi to storil. SOKLIČ (Orehku). Kaj Weissl Berlinega bratranca opazujte! Mož malo
govori in veliko posluša,   nikjer ga ni vmes in vendar vse ve.
Nevaren je. OREHEK. Ta je poštenjak. JAVORNIK. Edini človek, ki ga spoštujem.   • SOKLIČ. Edini človek! Vohun je lahko ... JAVORNIK (Sokliču). Tudi Vi nimate čistih rok. Delavskega voditelja
igrate.  Na shodih govorite tako,   z Berto,  milijonarko,   imate pa
drugo politiko. SOKLIČ (Javorniku).   Kaj Vas moja politika briga?   Otroke učite, ne
mene, ki sem že davno zadnje hlače strgal na šolskih klopeh! OREHEK (Sokliču).   Nikar se ne razburjajte! Nekaj   denarcev ste le
zaslužili med vojno. Par sto tisoč, recimo. SOKLIČ.   Dokazov, gospoda! Vama se ne bom izpovedoval.   (Odide
razljučen v obednico.) OREHEK (ko sla z Javornikom sama). Vi ne veste, čemu zahajam v to
družbo. Prej ste me po krivici napadli. JAVORNIK. Kako? Ali imate svoje namene? OREHEK. Mrežo zatiskam nad vsemi, moj dragi. Ko bo zadrgnjena,
jo dvignem in niti ena riba mi ne uide.
169
JAVORN1K. Tudi Beria ne?
OREHEK. Tudi ona ne. Zaio mi ne mešajte štrene!
1AVORNIK.   Imenitno!   Beria, Weiss, Ferlič, Soklič   -*¦  to bodo  štiri
mastne ščuke! OREHEK. Ali ne spadate tudi Vi mednje? JAVORNIK. Gospod siražmojsier, taks očitek! Ti ljudje izrabljajo mojo
poštenost.   Saj  ste videli, kako  so naredili  z lesom  iz Črnega
grabna. OREHEK. Niste pač rojeni pod isto zvezdo kakor vsi ti ljudje. (Pogleda
na uro.) Polnoč se bliža. Idiva k drugim!
Od leve pride s stopnišča ROŽA s punčem in čašami na veliki tableti. OREHEK ji odpre vrata v obednico in vstopi z JAVORNIKOM. Vrata pustita odprta, da se vidi, kako Roža začne prižigati svečke na božičnem drevescu. Medtem pride iz obednice BERTA, vrata za seboj zapre, gre k desnim vratom in potrka nanje.
BERTA (pred vrati v Krševanovo sobo). Andi, polnoč!
KRŠEVAN  (odklene in siopi na prag).  Kaj hočeš?  Ne kliči me Andi!
Andrej sem. BERTA (se dobrika Krševanu). Ali si še slabe volje? Čemu? Idiva k
drevescu. (Prime Krševana za podpazduho in ga sili s seboj.) KRŠEVAN (siopi par korakov z Berio in Se ji nato izvije). Sveti večer!
Vražji večer, reci! BERTA. Norček! Jaz res ne vem, zakaj se jeziš. KRŠEVAN. Nocoj bi se v tej hiši angel pretvoril v vraga. Sama podlost,
hinavščina, lakomnost, nesramnost in zavist! BERTA. Jaz ne čutim ničesar. KRŠEVAN. Tebi je vseeno: Bog ali hudič, dež ali solnce,  greh ali
molitev, sveti večer ali predpusina noč. Nocoj si oblečena kakor
za ples, šampanjec poka, kupčije sklepate in... sveti večer je!
Iz jedilnice pride WEISS, vzame gramofon s pianina, da ga odnese v jedilnico.
WEISS   (na vraiih v jedilnico).   Polnoč, Beria!   Svečke že gorijo na
drevescu, samo božične pesmi še manjka.   Čakamo ie!   (Vstopi v
jedilnico.) BERTA (Krševanu).   Ne znaš živeti, moj dragi!   Pomiri se in ne bodi
siten!   Povonjaj mojo rožo, ki mi jo je Weiss prinesel iz Italije!
Samo zaie diši ta cvet, moj ljubček. (Položi Krševanu obe roki na
ramena in skloni glavo k njegovemu obrazu.) KRŠEVAN (pahne Berio od sebe). Pusti me! Roža v laseh na božični
večer — kdo je še to videl! (Gre sest na zofo in si prižge cigareto.)
170
BERTA tza hip oslrmi, vzame rožo iz las, se igr*a par hipov z njo, jo naio vrže nervozno na ila in jo potepta). Vrag naj te razume, moj / dragil Jaz te ne ... (Stopi k mizi, se opre z obema rokama nanjo in zre v luster.)
Iz jedilnice se zasliši na gramofonu božična pesem. Šampanjec poka. KRŠEVAN plane k vratom v obednico.
KRŠEVAN (na vratih v obednico). Nehajte! Javornik, vsaj ti sedi h klavirju in zaigraj božično pesem, ti, ki te je še nekaj človeka!
JAVORNIK (prihili v suknji in s klobukom v roki iz obednice). Jaz ne vem več, kaj sem, in ne znam ničesar več. Srečen Božič!
JAVORNIK skoraj zbeži na levo. Isti hip vstopi JANEZ, pijan, v usnjatem jopiču in s kučmo na glavi, se ogleda in stopi proti obednici.
JANEZ (na vratih v obednico). Janez je tukaj! Kaj bo ta žalostna muzika?
Iz jedilnice se začujejo glasovi: »Halo, Janez! Živio! Pojdi pit!« Gramofon utihne.
JANEZ: Ven, pravim! Danes je praznik.
KRŠEVAN (Janezu). Dečko si, Janez! (Gre sest na zofo.)
OREHEK (pride iz obednice, oblečen v plašč, s čepico v roki in se
klanja Berli, odhajajoč na levo).   Vesele   praznike,   gospodična!
Hvala za lepi večer!
BERTA Orehku molče prikima, ne da bi se genila od mize. OREHEK odide na levo. Iz obednice stopi na prag SOKLIČ.
SOKLIČ (Janezu). Ti nas ne boš podil iz hiše. Berla je gospodinja. JANEZ. In jaz gospodar. Rokave zaviham in vas vse po vrsti zmečem
po stopnicah. Danes je praznik. SOKLIČ (Berii). Kaj ti praviš, Berta? BERTA (ne da bi se genila od mize). Nič. SOKLIČ:   Če  je  tako,  pojdem  in si  bom  to  zapomnil.  (Se  vrne  v
obednico.) WEISS (pride iz obednice z malim kovčegom, v elegantni zimski suknji
in s trdim klobukom v roki. Miri Janeza).   Saj gremo,   saj gremo!
Nikar ne kriči, Janez! (Se pokloni Berli.) Vesele praznike, Berta!
Lepa slovesnost se čudno končuje. Tvoj hlapec ne pozna olike. BERTA (ne da bi se genila). Zbogom!
Tačas pride iz jedilnice SOKLIČ v suknji in klobuku in odide na levo brez pozdrava. Za njim pride ROŽA s tableto praznih čas in steklenic in hoče na levo.
t
171
WEISS (ko ugleda Rožo). Tvoja Roža je srčkan keber. Na svidenje, Berta!
WEISS pohiti za Rožo, ki je lik vrat na stopnice na levo, ji zastavi pot in jo hoče ujeti za roko.
WEISS (Roži). Rožica!
ROŽA (Weissu). Pustite me! Vaših šal sem sita! (Zakliče skoz vrata.)
Tone! WEISS (se umakne od Rože). Tvoj ljubi, deklica? Nisem vedel...
WEISS skoraj zbeži na levo, za njim ROŽA.
JANEZ (stopi k vratom, ki vodijo na stopnice na levi, in zakliče za Rožo). Tone, tega-le suni v zobe! Dekleta ti zalezuje!
Tačas je iz jedilnice prišel FERLIČ z OŠABNOM, ki ga drži pod pazduho.
OŠABEN. Kdo nas meče na cesto?
JANEZ (se obrne od vrat). Jaz. Danes je praznik!
OŠABEN (Janezu). Kaj boš ti, hlapec!
JANEZ. Ošaben, kaj si bil ti pred vojno? Na žagi si se pretegal noč in dan in cikal.
OŠABEN (se hoče iztrgati Ferliču, ki ga miri). Hlapec, drvar, berač, jaz ii pokažem.
BERTA (stopi od mize med Janeza in Ošabna). Mir! Tu sem gospodinja jaz. V hiši ne trpim pretepa!
FERLIČ (vleče Ošabna proti levi). Pojdiva! Z Janezom se ne boš pretepal. Z njim se ni šaliti.
OŠABEN. Jaz sem mož, firma ...  Kaj je on?   Nič ...
FERLIČ in OŠABEN izstopita na levo.
JANEZ (Berii). Tako sem izpraznil hišo. Ali sem prav storil? BERTA (Janezu). Prav!
JANEZ. Še krog vogalov pogledam ... (Odide skozi leva vrata in poje: »O, ja, jaz sem pa fant zato ...«)
BERTA gre v jedilnico in pogasi lučke na božičnem drevescu. KRŠEVAN vstane, si prižge novo cigareto in hodi nemirno sem in tja. Ko Berta pogasi vse lučke, stopi na prag iz jedilnice.
BERTA. Ves razburjen si. Pomiri se!
KRŠEVAN (se ustavi). V tej hiši se ne pomirim nikoli.
BERTA (stopi bliže h Krševanu). Zakaj ne?
KRŠEVAN. Že to tvoje domovanje je sama laž. Pohištvo brez okusa, na stenah ponarejene slike, v vazah umetne cvetlice, za ogledali pavovo perje. Pianino si okrasila z gramofonom, da je tudi muzika v hiši...
172
5ERTA. Hišo sem kupila z vsem, kar je v njej. KRŠEVAN. In ostali so tudi isti prijatelji, ki so kakor dolg na hiši. BERTA. Kaj hočeš s temi očitki? Povej, govori človeško! KRŠEVAN. Ti me ne razumeš. Ne moreš. Ali ne slutiš vsaj, kako bi
moralo biti nocoj v tvoji hiši? BERTA (gre sest na fotelj, se nasloni nazaj in sklene roki za glavo). m    Poslušam, govoril KRŠEVAN (stopi pred Berto). Jaslice bi morale biti tu v kotu, pastirčki
v mahu, lučke med njimi in zlata zvezda nad hlevcem. Tiho, liho
bi zvenela noč z brnenjem polnočnih zvonov. BERTA.   Zvonov ni več, prijatelj moj.  Judje so jih odpeljali, da bodo
topove lili iz njih. Milijone bodo zaslužili z njimi. KRŠEVAN. Udaril bi le za to besedo. Denar ti je vse. Zato je v tvoji
hiši tako. BERTA. Kaj hočeš? Jaz le še vedno ne razumem. KRŠEVAN. Jutri odidem. B"ERTA. Kam? KRŠEVAN. Domov, da bom videl še mater pred smrtjo in svojo rojstno
hišo pod svetlim južnim solncem. BERTA. Za to je treba denarja. KRŠEVAN.   Do tja doli se že prebijem.   Polem pojdem, da končam
svoje študije. BERTA. Tudi za to je treba denarja.
KRŠEVAN. Zopet ta grda beseda! Ali mi hočeš očitali moje berašlvo? BERTA. Poslušaj me! Ali misliš, da se z gladovanjem in s podporami
prikoplješ do življenja, ki sj ga želiš? KRŠEVAN. Da, tako mislim. BERTA. Niti vinarja ne boš dobil. KRŠEVAN. Potem stisnem zobe in pojdem za pisarja. BERTA. In boš hrepenel do smrli po Grški in Italiji, po-vseh tistih
krajih, ki govoriš o njih noč in dan. In jih nikoli ne boš videl. Idi,
če ti ni dobro pri meni. Potuj, študiraj, poslani velik, slaven! Kolikor hočeš, ti dam jaz ta trenutek in ne bom terjala nikoli povračila. KRŠEVAN. Da bom vse življenje tvoj suženj, da se odebelim in olopim
kakor žival, sit vsega, kar si poželim...   Nočem bogastva, ki si
ga z delom ne zaslužim. BERTA.   Oirok si.   Kako naj ii pomagam?   Če nočeš darila, ti denar
posodim. KRŠEVAN. Ničesar nočem. BERTA. Kako čuden človek si! Ni ti pomoči. KRŠEVAN.   Ni je.   En sam mahljaj, da bo tega najinega suženjstva
konec — to je edina rešitev.
;
'.
173
5ERTA {premišljuje). Kako bi ti pomagala? ...   Kako rešila tebe in
sebe? (Naenkrat veselo.) Še enkrat me poslušaj! Lepo, dobro misel
imam. Glej, neolikana ženska sem, živim tako, da me ti zaničuješ.
Rada bi postala drugačna in ti, samo ti, bi mi lahko pomagal. KRŠEVAN. Kako misliš to? BERTA. Bodi moj učitelj in jaz bom tvoja učenka! Kupi mi knjig, poučuj
me, daj mi samo stotino tega, kar ti znaš, in srečna bom. Ko bom
taka, kakor ti želiš, tedaj te nagradim tako, da si ne Doš očital ne
darila ne posojila. KRŠEVAN (po dolgem premolku). Ali ni nekje zanjka v vsem tem?... BERTA. Samo ti me lahko preustvariš. Sama čutim, kako bedasto je
to moje življenje, kako majhna sem. KRŠEVAN. Premislil si bom... BERTA. Nič ne premišljuj! Takoj reci da!
KRŠEVAN. Najprej bi mi morala obljubiti, da pustiš vse kupčije. BERTA. Če boš ti moj učitelj, ne bom imela časa misliti nanje. KRŠEVAN. Novo življenje bi morala začeti. Brez Weissa, brez Sokliča,
Orehka in vseh teh ljudi. BERTA. Nocoj so bili zadnjič v moji hiši... Ah, da bi bila tebe prej
spoznala! KRŠEVAN. Na denar bi ne smela več misliti. To je strup zate! BERTA. Če boš moj učitelj, bom zopet taka kakor takrat, ko sem bila
šestnajstletna deklica in sem morala v šolo hoditi in vsak dan se
učiti svojih nalog ... Tedaj sem bila srečna ... KRŠEVAN.   Zdaj te vidim tako kakor tedaj, ko sem ti vrgel šopek
čez balkon. BERTA. Z menoj pojdeš na južno solnce, kjer blešče tvoji kipi, tvoji
templji, vsa lepota davnih stoletij...   Potovala bova in me boš
učil vsega lepega in dobrega. Siromakom ob poti bova pomagala,
trpečim brisala solze z lic. Tedaj vem, da me ne boš zavrgel... KRŠEVAN (se skloni k Berti in ji gleda v oči). Ali naj verujem, da je
to najin božični večer? ...
112
KIRKE.
Verižniška komedija v štirih dejanjih. Alojzij Remec.
TRETJE DEJANJE.
Moderno opremljena soba v pritličju vile na Bledu. Skozi steklena vrata in dvoje oken v ozadju pogled na jezero. Steklena vrata vodijo na verando, s katere peljejo stopnice na levo in desno navzdol. Na levi in desni vrata. Na levi pogrnjena miza, kakor je ostala po popoldanski kavi. Stoli. Ob mizi zofa. Na desni v ozadju pisalna miza s skladom knjig in pisalnim orodjem. Moderne slike, razkošna oprema, vse svetle barve. Jasen popoldan v zgodnjem poletju.
KRŠEVAN stoji ob oknu in gleda na jezero, ROŽA pospravlja z mize skodelice in prtiče popoldanske kave.
KRŠEVAN [se obrne od okna). Povejte mi, Roža, zakaj ste zadnje dni
tako žalostni!  Vedno imate objokane oči. ROŽA. Čemu me izprašujeie? Saj sami veste I KRŠEVAN. Ničesar ne vem.
ROŽA. Toneta so ujeli na meji in zaprli. Iz ječe mi je pisal. (Si briše oči.) KRŠEVAN. Toneta zaprlil Zakaj, kako? ROŽA. Poti je imel zanjo. Sama naj bi delala kupčije, sama hodila po
svojih opravkih, a ne da pošilja siromaka v nesrečo! Ah, jaz poj-
dem in povem vse, kar vem! Njo naj zapro in kaznujejo! KRŠEVAN. To ni mogoče! Gospodična sedaj več ne dela kupčij! ROŽA.   Saj Vi ničesar ne veste!   Tičite v Svojih knjigah in ne vidite
ničesar. Jaz pa vem in vidim vse in ne bom več molčala in trpela.
Ne bom! KRŠEVAN. Kako govorite, Roža! Vse to se Vam samo zdi! ROŽA.   Molčite!   Tudi Vi ste drugačni, kakor ste bili!   Vsega Vas je
omrežila in preslepila. Meni ne verujete in mislite, da lažem. Zakaj
je Weiss zopet tu, zakaj se je Soklič oglasil pred tednom, zakaj
ji je Orehek za petami? KRŠEVAN. Tako? Ali sem slepec, da ne vidim in ne vem ničesar? ROŽA. Vse je preslepila, tudi Vas. A mene ne bo. (Odide s skodelicami,
ploščkom za kruh itd. na desno.)
KRŠEVAN sleče jopič, vzame z mize knjigo, leže na zofo in prične brati. Par trenutkov nato vstopi z leve BERTA, oblečena v svileno domačo obleko, z moderno frizuro, vsa eleganinejša kakor v prvih dveh dejanjih.
BERTA. Kaj bereš zopet s tako vnemo? KRŠEVAN (ne da bi odložil knjigo). Krst pri Savici.
213
BERTA. Spisal doktor France Vodnik, kajneda?
KRŠEVAN. Predpoldne sem ti povedal, da je spesnil Krst pri Savici
France Prešeren in Ilirijo oživljeno Valentin Vodnik.   Zdaj že ne
veš besedice več. Ali nočeš, ali ne maraš? BERTA. Za vsa ta imena nimam spomina. Pesmi so sploh dolgočasno
branje. KRŠEVAN (sede in bere). Ali je to dolgočasno?   Poslušaj:
Ak' pa nam smrt naklonijo bogovi ~ manj- strašna noč je v črne zemlje krili ko so pod svetlim solncem sužni dnovi...
BERTA. Nehaj, nehaj, nehaj 1 (Se postavi pred Krševana.) Ali ti ugaja moja frizura?  K moji domači obleki sodi kakor nalašč.
KRŠEVAN. Glej, ljubica, le stvari so zame to, kar zale pesmi... Kje je moje solnce, moja svoboda, moja moči   Omagal sem ob tebi.
BERTA (sede h Krševanu). Nič kavalirja nisi. (Ga objame z desnico krog vratu.) Dolgočasiš se ...
KRŠEVAN. Že včeraj sem ti povedal: kakor Odisej na otoku pri čarovnici Kirke.
BERTA. Vem, to je bila lista, ki je ljudi izpreminjala v svinje. Sram te bodi, da me primerjaš s to grdo žensko 1
KRŠEVAN. Saj ni res! Bila je lepa boginja.
BERTA. To je profesorsko govorjenje. Vedno same boginje, tempeljni, konji s perolmi, neverjetne pravljice in pesmi. Zdaj Prešeren, zdaj Vodnik, zdaj slari pesniki z imeni, ki si jih ne bom nikoli zapomnila — ljubček moj, vsega lega jaz ne razumem.
KRŠEVAN. Hotela si, naj le izobrazim. Jaz sem hotel, a ti ne.
BERTA. Saj se silim, a ne gre... Poslušaj torej: ali je tista Kirke onega, ki se je pri njej dolgočasil, poročila? Včeraj si mi povedal to pravljico samo napol.
KRŠEVAN. Nič ga ni poročila. Ušel ji je.
BERTA. Potem ga je gotovo za kazen izpremenila v svinjo.
KRŠEVAN. Ne, v prijaznosti sta se ločila. Dala mu je še rešio dobrih naukov na pol.
BERTA. Jaz bi ne bila laka.
KRŠEVAN. Kaj bi ti storila?
BERTA. Jaz bi ga ne izpustila. (Se privije h Krševanu in ga poljublja.) Jaz le ljubim bolj kol ona svojega jetnika. V zlato kletko bi le zaprla, li moj zlati, če bi hotel od mene!
KRŠEVAN (se izvije Berli in vstane). Da, v zlati kletki sem... (Premolk.) Dobre volje si. Koga pričakuješ, da si se tako nališpala?
BERTA. Kdorkoli pride, bo dobrodošel, ker se ti ob meni dolgočasiš. Sicer mi je pisal Weiss, da me po dolgem času zopet poseli.
\
214
KRŠEVAN (resno). Glej, o iem sem hoiel govorili s teboj. Zopet sklepaš
kupčije. Ali tako držiš besedo? BERTA.   Motiš se...   Tudi Weiss je profesor,   a drugačen kakor ti.
Nemško  literaturo  ima  v mezincu.   Vse  užene s  svojim  rekom
Goethe, Schiller itd. KRŠEVAN.   Da, da, Vodnik, Prešeren itd. To bo edino, kar te bom
mogel jaz naučiti o našem slovstvu. Jaz nisem Weiss... In bom
nehal s svojim poučevanjem. In pojdem itd. BERTA. Weiss zna ceniti lepo toaleto, moderno frizuro, ti pa ne. KRŠEVAN. Grd človek je. BERTA. Agent je agentu podoben. Vendar je Weiss kavalir od pei
do glave.
Zunaj  pozvoni.
KRŠEVAN (vstane in si obleče suknjič). Mož je tu. Ne maram ga poslušati. Veslat grem.
BERTA. Ne vozi se daleč! Mnogo imam, da ti povem.
KRŠEVAN. Tudi jaz, še vse več. A ne pred Weissom. (Odide na verando in izgine po stopnicah navzdol.)
Od  desne  prihiii  ves  zasopljen WEISS.   Na  roki  ima  površnik,  pod  pazduho aktovko.
WEISS   (odloži klobuk na mizo in poda v naglici Berli roko).   Berta,
reši me! Ne vem, kaj naj storim. BERTA. Kaj je? WEISS (vzame iz aktovke šop bankovcev). Orehek s Sokličem mi je
za petami. (Vrže bankovce pred Berlo.) Sioinpetdeset tisoč jih je.
Prodam jih tebi.
Zunaj pozvoni.
WEISS. Sta že tu! Pomeniva se pozneje. Skrij denar!
BERTA (vzame bankovce v roko, ne da bi se razburila). Koliko hočeš
zanje? Petdeset tisoč ti dam. WEISS (ves razburjen). Pozneje se pomeniva. Skrij denar! BERTA. Ne dam ti niti vinarja več. Tu jih imaš! (Vrže bankovce pred
Weissa.)
Zunaj pozvoni.
WEISS (vzame bankovce in jih sili Berti).   Hiti!   Sedemdeset tisoč mi
boš dala. Izgubo imam... BERTA (vzame bankovce in jih spravlja v miznico).   Petdeset tisoč,
moj dragi Weiss, in ostaneva prijatelja!
216
BERTA. Kako to veš? (Spravi pismo v nedrije.)
SOKLIČ. Pismo znam skoraj do besede na pamet.
BERTA. Ti si pismo bral? Da ie*ni sram!
SOKLIČ. Kaj hočeš! Pot čez hribe je dolgočasna, pismo je bilo slabo zalepljeno. Vse ti povem ...
BERTA. Ničesar nočem vedeti.
SOKLIČ. Ne bo ti škodilo, če ti povem: on ljubi drugo!
BERTA. Lažnivec! Andi jje pošten za deveiindevetdeset Sokličev. Če bi bila le senca resnice v tvoji laži, bi mi bil že davno to on sam povedal.
SOKLIČ. V pismu stoji: Čakamo te vsi, da se vrneš. Vera mrje po tebi kakor tedaj, ko si bil na fronti in nismo vedeli zate. Pridi k južnemu solncu, naš brar!
BERTA. To ni res ... ne more biti res ...
SOKLIČ. Poglej pismo, če mi ne veruješ!
BERTA. Ne bom ga gledala. Andi je pošten.
SOKLIČ. Kako pošten! Tvoj denar bo poročil.
BERTA. O, saj ni ne Soklič, ne Orehek, ne Weiss.
SOKLIČ. Dobro ti hočem, Berta! Ta človek ni zate.
BERTA. Ne govori! Ali si morda ti zame?
SOKLIČ. Ne ponujam se ti. A rad te imam, zalo te svarim pred nesrečo, ki sama vanjo gaziš.
BERTA. Hvala lepa! Varovala se bom sama.
Z verande stopita WEISS in OREHEK.
WEISS (ves razburjen Orehku). Prosim, prosim', gospod Orehek! Preglejte mojo aktovko! (Vzame aktovko in jo da Orehku.) Tu so računi moje ivrdke, naročila, ponudbe, vzorci!
OREHEK (pregleduje vsebino aktovke). Bomo videli, bomo videli, gospod Weiss.
WEISS (jemlje iz žepov listnico, denarnico, zveženj ključev, robec in drugo žepno drobnjarijo in meče vse na mizo). Preglejte vse moje skrivnosti, pisma moje žene, zaupne zapiske, mojo denarnico! Vse Vam je na razpolago! (Si briše polno čelo in se ozre po Berii in Sokliču.) Kaj takega! Meni, poštenemu človeku!
BERTA (mirno). Kaj pa je, za Boga svetega?
WEISS (Berli). Zapreti me hočejo! Da nosim denar čez mejo, da tihotapim! (Orehku.) Oglejte si potrdilo zbornice, da sem proiokoliran zastopnik ivrdke Miiller, in me pustite v miru!
BERTA (vstane). To mi je zelo neljubo! (Orehku.) Gospod Orehek, ali niste mogli to kje drugje opravili in ne v moji vili?
OREHEK (pregleduje Weissove papirje). To je moja uradna dolžnost, gospodična.
217
BERTA (Orehku). Gospod Weiss je pošten. Poznam ga.
OREHEK (neha pregledovati Weissove stvari).  Ničesar ni.   In vendar
vem, da je imel denar s seboj. WEISS (Orehku).  Nič več kakor ga potrebujem za pot.   Sleciie me,
preiščiie do kože, ničesar ne boste našli! OREHEK (Weissu). Ni treba. Vem, da sedaj nimate ničesar pri sebi.
(Berli.) Vendar, gospodična, ali ni denar skrit morda kje v Vaši
hiši? BERTA (Orehku). To je hud očitek! Izvolite pregledati vse od kleti do
podstrešja! Ta hip, prosim! OREHEK. Če je tako, izvršim takoj preiskavo. (Weissu.) Vi počakajte
v predsobi in se mi ne ganite nikamor! Drugače Vas takoj primem. WEISS (Orehku). Hvala lepa! Ni mi treba bežati. Brez svojih listin itak
ne morem nikamor in tudi —: nočem. (Odide na desno.) OREHEK (Berii). Dve priči morata biti pri preiskavi.   (Sokliču.)   Prva
priča boste Vi. (Berii.) Kdo bi bil druga? BERTA (Orehku). Andi! (Sokliču.) Idi ga poklical z jezera!
SOKLIČ odide z verande in izgine po stopnicah navzdol.
BERTA (ko je z Orehkom sama). Ali je vse to resnica, ali se samo takega delate, gospod Orehek?
OREHEK. Uradna dolžnost, gospodična. Že teden dni potujem za Weissom in ga opazujem.
BERTA (se ironično zasmeje). Stražmojsier Orehek je bil ves drugi kakor detektiv Orehek. Vendar se mi ta preiskava v moji hiši ne zdi v redu. Weissa lovite, njega se držite! Kje imate pravico, udreli v mojo hišo in brskati po mojih stvareh?
OREHEK. Moža sem zalotil na delu takorekoč. Zalo smem preiskavo izvršili.
BERTA. Izvršite jo! Našli ne boste ničesar, a pritožila se bom in marsikaj povedala. Spomine na siražmojsira Orehka na primer.
OREHEK. Gospodična, zakaj mi ne privoščile lega uspeha? Weiss bi bil prva ščuka v moji mreži.
BERTA. Naslavljajte mu jo kjerkoli, samo v moji bližini ne! Drugače Vam bo neprijetna.
OREHEK (v zadregi). Pismeno dovoljenje bi res potreboval za to preiskavo. Lahko mi delate sitnosti... (Premolk.) Gospodična, ali mi morete dali pošteno besedo, da Weiss ni skril pri Vas ničesar?
BERTA. Tu je moja roka! (Da Orehku roko.) Niti vinarja ni pod mojo streho, ki bi bil njegov.
OREHEK. To mi zadostuje. Drugi so nad menoj, zalo moram tako nastopali. Sicer Vam verujem, denar mora bili drugod.
218
BERTA.   Lahko mi verujete!   Kaj bi rekli ljudje, če bi iskali v moji
pošteni hiši zločincev! Sicer tudi nimate pravice! OREHEK (z ironičnim nasmehom). Imam tudi to pravico. BERTA (začudeno). Kako to? OREHEK. Tudi proti Vam imamo ovadbe. BERTA.  Česa me dolže?  Kdo me je ovadil? OREHEK. Dolže Vas vsega. Kdo Vas ovaja, ne vem. Sicer sedaj nisem
več siražmojsier Orehek.   Povem Vam le to, da tudi zadeva z
lesom v Črnem grabnu še ni zaspala. BERTA. Ah, kako so ljudje hudobni! OREHEK.    Pazite   se,   gospodična!   Danes   ali   julri  boste   lahko   na
Weissovem mestu. BERTA.   Še vedno ste moj dobri, zvesti prijatelj.   Prvi hip sem Vas
napačno sodila. Kako naj se Vam izkažem hvaležno? OREHEK. Ničesar ne zahtevam, gospodična. (Stopi k desnim vratom
in jih odpre.) Gospod Weiss! WEISS (vstopi od desne). Prosim!
OREHEK (Weissu). Prepričal sem se, da Vašega denarja ni tukaj. WEISS   (začne  pospravljati  svoje  stvari  z  mize).  Ali  nisem  rekel?
Pošten sem in nisem imel še opraviti s policijo. OREHEK. Prej ali slej obvisile v zanki. Svetujem Vam, da izginete iz
naših krajev. WEISS (sede široko k mizi). Takrat, ko se bo meni ljubilo... SOKLIČ (pride z verande, Berti). Tvoj profesor se ne da priklicati. OREHEK (Sokliču). Opravil sem že vse. Zaman sem se trudil. SOKLIČ (začuden Orehku). Da se Vam je fisjak izmuznil? Kako je to
mogoče! OREHEK. Spremile me in Vam vse povem ... SOKLIČ (vzame kovčeg in klobuk). Čudovito hitro je šlo vse to. OREHEK (vzame svoj klobuk, površnik in palico in da Berti roko).
Vaš sluga,   gospodična!   Sitno mi je bilo vse to, a dolžnost je
dolžnost. BERTA (Orehku). O moji nedolžnosti ste se prepričali, in to je glavno.
(Sokliču.)   Zbogom,  Soklič!   Če  ostaneš še  jutri tu, me obišči!
(Stisne Sokliču roko.) SOKLIČ (Berti). Pridem!
OREHEK in SOKLIČ odideta na desno, BERTA ju spremi do vrat, se nato vrne k mizi in sede. Odpre miznico in vzame iz nje Weissove bankovce.
WEISS (ko je z Berto sam). Beria, ti delaš čudeže! Trepetal sem zate. BERTA.   Malenkost!   Tudi Orehka imam na vrvici.   Toda pustiva to!
Ali hočeš za svoje bankovce denar ali ček? WEISS. Daj mi ček!
219
BERTA. Prav. (Vzame bankovce, gre k pisalni mizi, odpre predal in
vzame iz njega čekovno knjižico.) Al: niso bankovci ponarejeni? WEISS (vstane in stopi Berti za hrbet). Pristni so, kakor so prišli iz
banke. BERTA (pomaka pero v črnilo). Petdeset tisoč dobiš. (Piše.) WEISS. Dvajset tisoč primakni!
BERTA. Niti vinarja. Ta tvoj papir niti toliko ni vreden. WEISS. Vrni mi gal Prodam ga drugam.
BERTA (zgrabi za bankovce, jih vtakne v miznico in jo zaklene). Petdeset tisoč, ljubček. Rešila sem te in sedaj bi me rad ukanil. Ne
boš! (Piše.) WEISS (se skloni k Berti). Ali nimaš nič usmiljenja? BERTA. Nič. WEISS. Mnogo izgubim .. ¦ Sicer veš, popustil bom, ker si ti... Tebi
na ljubo!... (Objame nenadoma Berto in jo poljublja.) BERTA (vrže pero na tla, se izvije Weissu in vstane). To si mi ukradel,
ti nemarnež! WEISS. Kdaj te bom ujel, ti piičica! Tako si sladka! Prevarila si me. BERTA. To je bilo za tistih dvajset tisoč.
WEISS. Draga zabava... Ostalo bom še izterjal. Pride čas, ljubica! BERTA.   Kako ste vi moški grdi!   Ženska pri najresnejšem poslu ni
varna pred vami!   (Mu izroči ček.)  Na in idi! WEISS (spravi ček v listnico). Tvoj profesor te je razvadil. Ugriznil
bi te, tako si zapeljiva, odkar se nam odteguješ.   Kako zavidam
tvojega Andija! BERTA. Vabim te na zaroko, ki jo bova praznovala na moj god. WEIŠS   (pogleda v koledarček).   Saj  res,  čez dobrih štirinajst dni.
Čestitam! Ali mu boš vedno tako zvesta? BERTA.   Sramuj se!   Poročen mož in tako vprašanje!   Sicer si agent,
zato ti odpuščam.
Zunaj pozvoni.
WEISS. Zopet obisk!
BERTA. Ne moti naju več, najina kupčija je sklenjena. WEISS. Ljubše bi mi bilo, da bi ostala še sama. Pride čas, ko me boš rada poslušala.   ,
BERTA. Nikoli. Agent si, a moja ljubezen ne notira na borzi.
t.
Skozi desna vrata siopi tiho, prihuljeno vedeževalka KATINA.
KATINA (se globoko klanja). Prišla sem, lepa gospodična, da Vam srečo povem.                          ,
220
WEISS (se zakrohofa). Berla, hudo si zaljubljena, da.si daješ srečo
prerokovali! BERTA (Weissu). To so moje stvari. Vsakdo ima svojo vero. Stopi na
verando in zadrži Andija, če bi se .vrnil z jezera, dokler ne opravim
s Katinol WEISS. Prav rad... Obilo sreče) (Odide na verando in po stopnicah
navzdol.) BERTA (Kalini). Hilrol Nimam časa. KATINA. Takoj, lepa gospodična, takoj, takoj 1
KATINA gre k mizi, sede, vzame iz žepa šop kart in jih premeša. BERTA karte dvigne in Katina jih razvrsti po mizi.
KATINA (skrivnostno in važno med razvrščanjem kart). Kakor zadnjič, lepa gospodična. Imate ljubega, ki Vam ga hoče diuga prevzeti. Glejte pikovo damo zraven srčnega fanta! In pismo ste dobili s slabimi novicami. Krog Vas so prijatelji. Varujte se jih! Samo eden je zvest. Temu zaupajte. Veliko denarja boste še pridobili. Poročili se boste kmalu. Imeli boste mnogo pridnih otrok. Dočakali boste visoko starost. Še enkrat, gospodična, da Vam o ljubezni povem ... (Pobere karte in jih zopet meša.)
BERTA (zdolgočaseno). To vse ste mi že desetkrat povedali.
KATINA (zloži kupček pred Berto). Vzdignite!
BERTA. Ne ljubi se mi več... Pridite jutri zopet!
KATINA (spravi karle). Kaj je danes moji lepi gospodični? Jaz nisem kriva. Zvezde tečejo tako in jaz Vam vedno resnico povem, slabo ali dobro.
BERTA (vrže Kalini bankovec). Jutri mi morate kaj boljšega povedali...
KATINA (spravi denar in poljublja Berli roko). Hvala, lepa gospodična! Jutri Vam bom prerokovala iz zvezd... In Vam prinesem čudo-tvorne vode, ki žalost prežene in ljubezen rodi! In Vam pokažem prijatelje, ki Vam žele hudo, in ono, ki Vam hoče ljubega prevzeti ...
BERTA. Ah, ko bi jo poznala!
KATINA (gre z Berto proti desni). Pokažem Vam jo v čudodelnem ogledalu.
BERTA. Julri.-.. jutri... Še prezgodaj jo bom spoznala!...
KATINA poljubi Berii roko in odide skozi desna vrata.  BERTA jih zapre in odide na verando.
BERTA (zakliče). Andi!
Čez par trenutkov prideta po stopnicah na verando WEISS in KRŠEVAN.   Vsi trije stopijo v sobo
•
221
BERTA (vzame pismo iz nedrij in ga izroči Krševanu). Soklič je prinesel to pismo čez mejo.
KRŠEVAN vzame pismo in bere
WEISS (Berti). Gospoda profesorja sem pregovarjal, naj bi šel s teboj
na jug. Dobre kupčije bi se delale tam doli. BERTA (We-issu). V zadrego me spravljaš, Weiss. Andi nima za vse to
zmisla. (Krševanu.) Ali te je Weiss res pregovarjal, da bi šla tja doli? KRŠEVAN (med čiianjem). Res Vendar ne pojdem ... WEISS. Gospod profesor sovraži denar, kupčije, sploh vse, kar je meni
in tebi, Berta, najljubše. KRŠEVAN. Pojdem tja doli, a z drugimi cilji. WEISS (vzame aktovko, površnik in klobuk). Da, da, med Vami in nami
je velik nepremostljiv prepad.   (Berti.)  Poklon, Bertal   (Krševanu)
Sluga, gospod profesor!
WEISS odide na desno, BERTA ga spremi do vrat, KRŠEVAN je pismo prebral in ga vtakne v žep.
BERTA (se vrne h Krševanu). Kdo ti piše?
KRŠEVAN (zamišljeno). Moj prijatelj.
BERTA. Kaj je v pismu?
KRŠEVAN. Klic: domov, domovi Tam doli je morje, je solnce, je kos
mojega življenja.   Kako sem mogel na vse to pozabiti ob tebi,
Berta! BERTA. V nadlego sem ti. KRŠEVAN. Sam sebi sem v nadlego. Mislil sem, da postanem lo, kar
sem bil pred petimi leti, a v tvoji bližini ne morem. Hotel sem te
preobličili v žensko, kakor jo je Bog ustvaril, a zaman. V vsem si
ostala ista, kakor si bila. Pojdem svojo pol. BERTA. Ker — imaš — drugo — ljubico... KRŠEVAN. To je laž. Jaz nisem imel ljubice in je nimam ... BERTA. Ali ti nisem jaz ljubica, ki si se je naveličal? KRŠEVAN. Ti? O, ti mi nisi bila ljubica. Ne vem, kaj si mi, a čutim,
da se mi ob tebi kri zastruplja... BERTA. Ker se ti toži po — Veri.
KRŠEVAN (sede k mizi, temno). Odkod veš za to ime? BERTA. Soklič je bral tvoje pismo in mi vse povedal. KRŠEVAN. Tedaj ni treba, da ti jaz to pravim. Da, Vera! Morje, strme,
neizpodjedne skale, kraška vas in visoko solnce nad njo! Vse to
gledam kakor tedaj, ko sem brl ob njej. Kako sem bil takrat zdrav! BERTA. Kaj imaš s tem dekletom? KRŠEVAN. Niti poljubil je še nisem ...
222
BERTA. Ali je bogata?
KRŠEVAN. Učiteljica je.
BERTA. Ali je lepa?
KRŠEVAN. Ne vem. Ti si morda lepša, a ona je dobra.
BERTA (gre k mizi in sede nasproti Krsevanu). Ali jaz nisem dobra? Beračica bi rada postala zate, zatajila svoje srce, kakor dekla se ti vrgla pred noge in te molila! A ti nočeš in me suvaš od sebe kakor žival. (Nasloni glavo v roke in zaplaka.)
KRŠEVAN (vstane in hodi nemo par trenutkov sem in tja). Berta, ti lažeš sebi in meni. Obljubila si mi, da si ne boš več mazala rok s kupčijami, da boš živela samo meni in mojim mislim. Varala si me.
BERTA. Idiva iz teh krajev! Tam doli začnem drugo življenje.
KRŠEVAN. Lažeš! Ljubezen do denarja te veže s kraji in ljudmi. Brez Weissov, Sokličev in drugih bi ne mogla živeti nikjer na svetu. Ni ga človeka, ki bi te preustvaril, tudi če bi bil čudodelnik.
BERTA. V krvi mi je vse to. Iz beračije sem hotela priti do bogastva, si kupiti srečo. Zdaj sem jo imela, ko si bil ti ob meni. Ljubim te, kakor te ne bo ženska na svetu več ljubila.
KRŠEVAN. A svoje krvi ne boš mogla zatajiti. Zato te ne morem ljubiti, če bi tudi hotel. Nisi Vera, ljubica, Kirke si, čarovnica.
BERTA (obupno). Ne zapusti me! Nikogar nimam, ki bi vanj verjela in mu zaupala. Vsi preže name, da me ugonobe. Vedo, kaj si mi, zato bi naju radi razdvojili. Prvi je prišel Soklič, da mi ukrade vero vate. In vendar ne verujem njemu, ne verujem pismu.
KRŠEVAN. Ali meni tudi ne veruješ?
BERTA. Ne, nikomur, ničemur ne verujem... (Plane h Krsevanu, poklekne pred njega in se ga oklene). Ne smeš, ne moreš me zapustiti. Živeti hočem, iztrgati te oni, ki te ljubi in vabi domov. Čutim, da me ti ne ljubiš več, a ne brani mi, da te ljubim jaz!
KRŠEVAN (odrine Berto od sebe). Ne, ne, ne... To so besede. Ti nisi ustvarjena za ljubezen, tebi je denar vse...
BERTA (plane pokonci). Ni res! Ti si mi vse! Ne izpustim te in te moram pridobili zase, če bi se ves svet zaklel proti meni.
KRŠEVAN. Berta, pomiri se! Ti si otrok!
BERTA (v rastočem vzhičenju). Nisem otrok, ženska sem! Čutil boš to! Priklenila le bom nase, privezala, da se ne boš mogel ganiti od mene. Če ti je ona vzela dušo, ji jaz tvojega srca ne bom dala. Rajši ti ga iz prsi iztrgam, da boš z menoj živel, z menoj umrl. Ah, jaz... jaz neumnica! Ljubila sem te, kakor da še ženske ne poznaš. Ti si me varal... Ah! (Se onesvesti in pade na stol.)
KRŠEVAN (gre s krepkimi koraki k desnim vratom, jih odpre in zakliče). Roža, vode!  Gospodični je slabo.
I
%
257
Še vedno lepi Marko pa je ostal. Ni ga mikalo nikamor in tudi boljšega si ni želel. Mislil je, da je v tem, kar ima, vse življenje — —.
»Marko. Domov — bi šel rad?«
»Jok — —1«
»Marko. Kdaj pa...?«
»Nikoli —  —!«
»Marko. Tudi po vojni ne ...?«
»lok — —1«
»Marko. Mati le bo iskala ...«
»Naj išče —  — —1«
»Marko. Mati bo jokala ...«
»Naj joče — — —1«
Mladega Marka so bili nekoč vzeli materi kar s pašnika, ko je še ovce pasel, jim žvižgal in prepeval in se ž njimi razgovarjal... Njenemu srcu so ga odtrgali, ko so mu s strupenim zasmehom umorili mehko gorsko dušo —, gorko gorsko srce — —.
In danes joče mati in išče sina — in ne ve še, da sin je idijot.
KIRKE.
Verižniška komedija v štirih dejanjih. Alojzij Remec.
ČETRTO DEJANJE.
Obednica v Bertini hiši. V ozadju dvoje oken z gardinami, med njima steklena vrata na balkon. Ob teh vratih na levi in desni dva visoka podstavka za cvetlice in na njih dve palmi v loncih. Na sredi dolga belopogrnjena miza. Na mizi cvetlice v vazah, krožniki in jedilno orodje, skodele, čase, steklenice itd., vse v neredu, kakor je ostalo po sijajni večerji v pozni uri. Krog mize stoli. Na levi kredenca in na njej hladilnik z ledom in šampanjcem. Na desni igralna mizica in pat stolov. Na levo peljejo vrata v predsobo, na desno v Krševanovo sobo. Sredi stropa gori električen luster. Zunaj mesečna poletna noč.
Na levem koncu mize sedi JANEZ, golorok, in spi, naslonjen z glavo na lehli. Ob mizi sedita FERLIČ in WEISS. Ob okrogli mizici na desni kvartajo JAVORNIK,  SOKLIČ  in  OŠABEN.
WEISS ts servijeto okrog vratu še je). Gospod Ferlič, na pladnju pred Vami je še pol pečene piske z omako. Dajte mi jo!
FERLIČ (da Weissu pladenj). Izboren tek imate, gospod Weiss. Nam se že kolca od jedi in pijače.
WEISS (si vzame piško na krožnik in je). Jesti, pili, ljubili, trgovati — to je moje življenje! Vi tega še ne znate, a se boste že naučili.
17
258
FERLIČ. Ošaben & Komp. še ni Vaša firma.
WEISS. Tudi Vaša firma ni napačna. Vaš družabnik ne gleda na vinar.
OŠABEN (vrže zadnjo karto na mizo). Pagat uliimol Soklič, ti plačaš tisočak, ti, Javornik, pa nič.
SOKLIČ (vstane). Rekli smo, da igramo za časti
JAVORNIK (vstane). Jaz plačam vse, kar sem dolžan.
OŠABEN (vstane, Javorniku). Od tebe ne zahtevam ničesar. (SokličuJ Od tebe pa vse do vinarja, ker si stiskačl
SOKLIČ (Ošabnu). Za čast smo igrali. Zdaj si besedo snedel. (Vzame iz listnice bankovec in ga vrže pred Ošabna.) Na, če si denarja tako lačenl
OŠABEN. Jaz denarja lačen? Soklič, sedaj odpri oči? (Zvije bankovec, ga prižge in si zapali cigaro z njim.) Tako sem jaz denarja lačen, gospoda slavna! (Sede k mizi na Weissovo stran.)
VSI. Izvrstno!
SOKLIČ (sede k mizi na drugo stran). Še krajcarje boš pobiral iz blata na cesti!
JAVORNIK (sede k mizi). Tako smo zaigrali časi in denar!
WEISS (Ošabnu). Bogve ali je bilo kaj škode? Bankovec bi si bili morali prej ogledati, ali ni ponarejen.
SOKLIČ (Weissu). O ponarejenem denarju le molčite, gospod Weiss! Berta mi je izročila oni teden stoinpetdeset tisočakov, o katerih bi prisegel, da so šli skozi Vaše roke. Tri četrtine jih je ponarejenih.
WEISS (ironično Sokliču). Koga se boste sedaj držali, gospod Soklič, mene ali Berte?
SOKLIČ. Obeh.
WEISS (Sokliču). Nikogar ne morete prijeti, ljubi prijatelj! Za take posle ni sodišča, kvečjemu policija in državni pravdnik.
SOKLIČ Tudi tam bom iskal svoje pravice. Orehek Vas ima še zapisane!
Od leve vstopi oprezno kakor po prstih OREHEK s klobukom in palico v rokah.
OREHEK. Dober večer, gospodje! (Obesi klobuk in palico na obešalnik.)
Vsa družba se ozre v Orehka in se rahlo vznemiri.
SOKLIČ (Orehku).   Ob tej pozni uri, gospod Orehek?   Sedite!   (Mu
odrine stol kraj sebe.) OREHEK (sede). S polnočnim vlakom sem prišel. Nisem mislil, da Vas
še vse dobim tu. SOKLIČ. Bertin god praznujemo.
259
OREHEK. Kje je gospodična, da ji čestitam?
FERLIČ. Zunaj na balkonu z ženinom Krševanom. (Pomenljivo.) Njuno
zaroko bomo praznovali, kakor vse kaže. OREHEK (kakor da dvomi), Tako, tako ... (Vsej družbi.) In drugače,
gospoda? WEISS (se po kratkem molku opogumi prvi in odgovori Orehku drzno).
Vse dobro, slavna policija! Povejte rajši, koga lovite! Morda —
Berlo? OREHEK (Weissu). Prej pridete Vi in vsi drugi na vrsto... FERLIČ (Orehku). Kaj bi slepomišili! Pijte! (Nalije Orehku čašo.) OREHEK. Hvala! (Izpije čašo in se ozre pomenljivo po družbi.) Kakor
vidim, imate vsi slabo vest, da se me tako bojite. OŠABEN (Orehku). Jaz se Vas prav nič ne bojim. JAVORNIK (Ošabnu). Črni graben! FERLIČ. Ta zadeva že davno spi. JAVORNIK.  Kakor vse Vaše in Bertine zadeve, vse njene proklete
zadeve. OREHEK  (važno).   To tajnost Vam lahko  razodenem:   zadeve  Črni
graben res ni več.   Včeraj je bil zaslišan kol zadnji  —  gospod
Krševan, Berlin ljubljenec. VSA DRUŽBA (se začudi). Ah! Tudi on! JAVORNIK (oporeka). On je poštenjak! FERLIČ. Prvi je imel svoje prste pri tistem lesu. OREHEK. Nedolžen je v tej stvari bolj kakor Vi, jaz, vsi, ki smo tukaj.
Beria sama ga je izdala. Ona ima dober nos, gospodje — a topol
se je ukanila. Nekaj visi v zraku, gospodje, nove zadeve rastejo,  *
ona jih sluti, a je zgrabila tam, kjer ničesar več ni. Akt o tistem
lesu je ležal že zaprašen, pozabljen v registraturi, in to, kar je
Krševan povedal, ga ne bo rešilo moljev. FERLIČ.   Tudi  jaz  mislim  tako.   A  zakaj   je  potemtakem  Krševana
ovadila? OREHEK. Ker je mislila,« da sebe reši tam, kjer zanjo ni več nobene
nevarnosti. JAVORNIK. Ni res... Ovadila je Krševana, da ga potegne k sebi, da
ga priklene nase. Hotela ga je narediti sebi enakega, ga zapresti
v svoje mreže, da omaga in pade njej v naročje.   Ljudje božji,
kako ga mora ljubiti ta vražja ženska! OREHEK. Kaj nas to briga! Jaz vem druge stvari, o katerih se Vam
še  ne sanja ...   Zadeve  zore ...   Jutri,   pojutrišnjem,   čez teden
potegne veter in zadeve mi bodo padale v klobuk kakor zrele
hruške... JAVORNIK. Zrele ni prav povedano, gospod Orehek. Kakor od črva
načele hruške, recite!
17*'
260
WEISS. To je dolgočasen pogovor, gospodje! (Si odveze servijeio) Prišel sem, da se tu poveselim iri 5erii čestitam za god in zaroko, a ne, da poslušam detektivske zgodbe o Pavlini! (Izpije čašo.) Vsi smo enaki pod božjim solncem. Danes meni, jutri tebi! Jaz se nikogar ne bojim.
FERLIČ. Jaz tudi ne! Pijmo, gospoda!
VSI izpijejo do dna.   FERLIČ naliva čase iznova. FERLIČ. Zapojmo! (Javorniku.) Idi h klavirju!
JAVORNIK vstane in odide skozi leva vrata v predsobo, odkoder zadoni melodija pesmi:                ^^ ^^ torko ^
Bog nam daj na svet' živet' itd.
Vsa družba poje, kakor da se hoče v divji veselosti otresti strahu pred pravico in bodočnostjo. WEISS stopi tačas k oknu na desni in gleda skozi zastor. Nenadoma da z roko znamenje, naj utihnejo. Vsi nehajo peti Na klavirju še par akordov, nato tišina, kakor bi presekal. JAVORNIK se pokaže na levih vratih in obstane na pragu. Vrata z balkona v ozadju se nenadoma odpro in vstopita   BERTA   in   KRŠEVAN.
BERTA (proseče). Ali mi moreš odpustiti?
KRŠEVAN (sočutno, a odločno). Boli me vse to. Skoraj si mi zaigrala
moje poštenje. BERTA. Zato bom kaznovana do smrti...
KRŠEVAN odide naglo, ne da bi se ozrl po družbi, skozi vrata na desni, BERTA sede po kratkem obotavljanju k mizi v sredo, vsi drugi med mučnim molkom na stole krog nje, razen OREHKA, ki ostane v Bertini bližini.
BERTA. Zakaj ste utihnili? Veselite se, prijatelji! Pijte! (Si gre z desnico
preko čela in ugleda Orehka.) Kdaj ste prišli, gospod Orehek? OREHEK (se pokloni Berti). Pravkar, gospodična. Dovolite, da Vam
čestitam za god in... (Proži Berti roko.) BERTA.   Ne, ne! Vaše čestitke ne sprejmem, dokler mi ne poveste,
čemu ste prišli ob tako pozni uri. OREHEK (nekako v zadregi). Prav res, gospodična, samo čestitat... BERTA (skoraj nervozno). Ljubi prijatelj, na očeh Vas poznam, da ne
govorite resnice. OREHEK (še bolj v zadregi). To se pravi, tudi napol službeno... BERTA (nestrpno). Povejte odkrito, koga iščete! OREHEK. Malenkost, gospodična! Vašega hlapca Toneta je zmanjkalo
iz zaporov pred par dnevi. Pri begu je skoraj pobil stražo, ki ga
je hotela ustaviti. Morda se skriva kje pri Vas? BERTA. Ze mesec dni ga nisem videla, siromaka... (Stisne Orehku
roko.) Torej hvala za čestitke! Nocoj bi Vam dala roko in Vas
povabila za mizo, če bi tudi mene iskali...
261
OREHEK. Hvala, gospodična! Jaz Vas ne bom nikoli iskal... • BERTA.   Saj   je   vseeno...   Pijte,   gospodje!   (Ferliču.)   Ferlič,   nalij! (Dvigne svojo čašo.)
FERLIC nalije Berti.
BERTA (izpije čašo do dna). Zdaj bi pila, pila do smrti! Šampanjca na mizo!
FERLIČ vzame iz hladilnika steklenico, jo odpre in nalije kelihe.
WEISS (medtem). Slovesen trenutek, gospoda! Kdo bo govoril?
JAVORNIK. Jaz!
BERTA. Ah, in Janez spi, nevzdramno spi...
JAVORNIK. Budili smo ga že, a se ne gane, tako se je napil.
WEISS (potrka z nožem ob čašo, vstane in govori). Gospodje! Nisem govornik. Naj Javornik pove v pesniški besedi, kaj nas navdaja ta trenutek, ko želimo Berti vso srečo, njej, ki jo vsi ljubimo. Treba je samo, da ji damo častno mesto, ki ji gre med nami. Roža bajnih vrtov ne sodi na stol navadnih ljudi! (Ferliču z gesto proti podstavkoma za cvetlice v ozadju ob vratih balkona.) Podstavek za cvetlice, gospod Ferlič!
FERLIČ. To je misel! (Vstane, dvigne z enega podstavka posodo s palmo in jo postavi na tla.)
BERTA. Weiss, kam merijo tvoje besede? (Vstane.)
FERLIČ odrine Berlin stol in postavi na njegovo mesto podstavek za cvetlice.
WEISS (Berti). Na piedesial, Beria, da sprejmeš kakor boginja naše
čestitke! BERTA (se zasmeje). Tu gori naj sedem? Bom. Dvignite me!
FrfRLIČ in OREHEK dvigneta Berto in jo posadita na visoki podstavek.
JAVORNIK.   Trgovstvo in postava ti dajeta mesto, ki ti gre, Berta!
BERTA. Kako nizki ste! Pridigala bi Vam, nemarneži, a se Vam bom samo smejala. Tako bi se smejala nocoj, da bi me slišal ves svet... Tudi Janez me mora slišati! (Ferliču.) Daj mi čašo, Ferlič!
FERLIČ da Berti kelih, ona ga izpije v dušku in zažene proti Janezu.
JANEZ (dvigne glavo in si mane oči). Kdo se upa?
BERTA (Janezu). Jaz! Poglej me, Janez, nocoj sem boginja! Poslušaj,
kako me bodo slavili! JANEZ. Pijani smo, Beria... (Nagne polagoma glavo na roke in zopet
zaspi.)
262
WEISS (Javorniku). Krasnosloviie, gospod učitelj!
JAVORNIK Cvstane in govori slovesno). Gospoda, mi se smejemo, a domovina žaluje... Oko se mi solzi, ko gledam prilike na svobodni naši zemlji...
WEISS (Javorniku). Napiinico, gospod učitelj, ne političnega govora!
SOKLIČ. Zdaj, zdaj bo zajokal, vinska bridkost!
JAVORNIK. Gospodje! Vampirji hodijo po naši zemlji in pijejo kri iz njenih žil. Kdo misli na naše ljudstvo? Nihče! Ko slavimo god gospodične Berte, vem, sem jaz glas vpijočega v puščavi, ko Vam kličem: mislite na ljudstvo! (Berti.) Berla, ti praznuješ danes svoj god v sreči in bogastvu in boš slavila morda še veselejši dan. Samo to ti kličem na pot, ki te pelje k zvezdam: ne pozabi našega ljudstva! S to željo dvigam čašo! (Dvigne kelih in trči z Berio, ki ji je tačas Ferlič nalil nanovo.)
VSI vstanejo s svojih stolov, se gnetejo krog Berte, trkajo z njo in ji napijajo. Tačas se vrata na desni odpro, KRŠEVAN vstopi, opravljen na pot, in obstane. Družba pod njegovim pogledom ostrmi kakor okan\enela.
BERTA (ko ugleda Krševana). Andi, tako praznujem ta večer! Javornik
mi je govoril napitnico. KRŠEVAN. On je napisal že tri ovadbe proti tebi! JAVORNIK. Sem. Na ves glas povem: sem! Iz ljubezni do domovine,
prijatelj Krševan... (Se zlekne kakor pijan na stol k mizi.) KRŠEVAN (Javorniku). Iz zavisti, prijatelj domovine! BERTA. Weiss mi je dal ta visoki sedež! KRŠEVAN. Da pase oči na tvojem telesu, Beria! WEISS (Krševanu). Obožujem jo že davno, gospod profesor! BERTA. Ferlič in Orehek sla me dvignila sem gori! KRŠEVAN.   Jutri te strmoglavita za  ovadusko nagrado, če jima bo
kazalo. OREHEK. Tako ne boste govorili, gospod Krševan! Naznanil Vas bom. KRŠEVAN. Moje roke so čiste... V Vaši mreži so druge ribe! BERTA. Tudi Soklič je trčil na moje zdravje! KRŠEVAN.   Soklič,   moj   najljutejši   tekmec!   Nocoj   je   krotak   kakor
golobica... SOKLIČ (plane s stisnjenimi pestmi proti Krševanu).   Varujte se!   V
obraz Vas udarim! KRŠEVAN.  Samo mezinec  dvignite!  Moja  desnica je  še krepka  in
zdrava!
SOKLIČ se potuhne in umakne za Bertin sedež. BERTA (Krševanu). In jaz, Andrej? Kaj daš meni za slovo?
263
KRŠEVAN (Berii). Ti? Ti sediš nad njimi vsemi kakor boginja z zlato palico v roki. V svinje jih je izpremenila ta čarodejna palica — moč tvojega bogastva — in niti žele si več ne, da bi postali ljudje. Po vseh štirih bi morali lesti krog tebe. Ko se jih naveličaš, jih naženi v stajo in jim nasuj želoda v koriial...
BERTA (se zmagoslavno nasmeje). Ali slišite, prijatelji? Kdo izmed vas je že tako govoril?
Molk.
KRŠEVAN (se nenadoma zdrzne). To mi je gorelo vse te čase v prsih ...   Zbogom, Bertal
KRŠEVAN   odide naglo na levo. Molk.
BERTA (po premolku).   To je bilo slovo edinega človeka, ki  je bil
med nami. OŠABEN (si prvi opomore). Mene ni imenoval, gospodje! BERTA (Ošabnu). Zalo se imenuješ sam! WEISS (Berii). Profesor ostane profesor. Ljubil te je, Berta, zato te ni
potisnil med nas. Naj ti ne bo žal po njem! Ugonobil bi te bil
s svojo modrostjo. BERTA.   Vi me ne boste.   Zdaj veste vsi, kaj ste vi, kaj jaz.   Pijte!
(Ferliču.) Ferlič, nalij!
FERLIČ  naliva, vsa družba sede k mizi.
WEISS (Berii). Zdaj si prosta, Berta! Izbiraj, kdo izmed nas naj pride
na profesorjevo mesto! BERTA. Tisti, ki se prvi izpremeni zopet v človeka. JAVORNIK (maja brezupno z glavo). Te moči denar nima. Do smrti
bomo lezli po štirih ... BERTA. Kje smo, prijatelji? Ali ni več ljudi na svetu? (Zatopljena vase.)
Noč je. Po cesti beži človek, ki ga je bilo groza med nami. Kdo
mi ga privede nazaj?
Ta hip se vrata na levi odpro in vslopi TONE v razcapani obleki. Za hip obstane in strmi v luč, kakor bi ga bolela v oči žarka svetloba. Desnico drži nepremično v žepu.
TONE (Berti). Po plačilo sem prišel, gospodična, in po svojega deklela!
BERTA (Tonetu). Ob iej uri? Beži, če ti je prostost draga!
OREHEK (vstane in stopi proii Tonetu). Prijeti Vas moram! Pobegnili
sie iz zapora in siražo skoraj ubili. TONE (se umakne za korak nazaj). Petero jih je z menoj. Karabinke
imamo in polne žepe nabojev. OREHEK  (Tonetu).   V imenu postave, Anton  Podbregar,  vdajte  se!
(Hoče seči v hlačni žep odzadaj, da bi potegnil -samokres.)
264
TONE (je bliskoma potegnil z desnico samokres iz žepa in ga nameril na Orehka). Stoji Roke kvišku! Ena, dve...
Nemir med družbo. Nekdo zavpije: Ne šalite se!   OREHEK  dvigne roki,  TONE stopi k njemu in mu z levico potegne samokres iz hlačnega žepa odzadaj.
TONE (se umakne za korak). Tako, sedaj smo prijatelji! (Shrani Orehkov samokres naglo v žep in naperi svojega proti družbi.) Na vojni sem se navadil takih opravil, gospodje! Tri korake nazaj!
Vsa družba razen Berte, ki sedi kakor okamenela na svojem mestu, se umakne v gruči na desno.
TONE. Lepo v vrsto, da bom vsakogar videl! Vsi se vstopijo v vrsto ob desni steni.
TONE. Kdor se gane, dobi kroglo v glavo! (Berii.) Gospodična, svoje
poštenje sem zapravil za Vas, v zaporih sem se pobratil z roparji,
tatovi in ubežniki. Zdaj sem prišel po plačilo. OREHEK. To je roparski napad, izsiljevanje! TONE. Tiho! Svoj zaslužek terjam, gospodje! Drobtinico tistega, kar
smo Vam nanosih mi mali ljudje na mizo. Ko sem videl sijali dvoje
oken v noč, nisem več zdržal na pusti cesti. FERLIČ (Berii). Beria, par siotakov mu vrzi! BERTA (Tonetu). Škoda, da nisi prišel prej, Tone. Posadila bi te bila
tja, kjer je prej sedel edini človek... TONE (Berii). Ne govorite, gospodična! Zaslužek hočem. BERTA.   Zunaj v pisalni mizi je denar.   Roža naj ii odklene!   Vzemi,
kolikor hočeš! TONE (se obrne k vratom, ne da bi koga izpustil iz oči in zakliče v
predsobo na desno). Roža! ROŽA (v predsobi). Vse sem slišala! TONE.   Vzemi, kakor ii je gospodinja ukazala!   Doli pred vrati me
počakaj! WEISS. Te zabave niso prijetne. TONE. Takoj boste rešeni. Kako lahko bi se zdaj pozabaval z vami!
Šest življenj in šest smrti je v moji desnici,   vse drugo v levici!
Vendar ne zahievam drugega kakor da se obrnete v sieno, da
ne boste videli mojega slovesa!   Okrenite se, gospodje!
VSI se obrnejo v steno.
FERLIČ. Zadnja ura nam bije ... BERTA (ploskne z rokami). Kakšni junaki!
TONE. Nisem ropar, gospodična! A gorje, če se kdo ozre! (Stopi k Janezu in ga strese za ramo.) Janez!
265
JANEZ (se vzdrami in pogleda Toneta). Ti, Tone? Ali si jo unesel?
(Vstane.) TONE. Čez morje pojdem. Zdaj jemljem slovo. JANEZ. Glej ga in... (Ugleda v Tonetovi roki samokres.) Čemu ti je
to? To ni fantovsko! TONE (pokaže proti desni). To je za one lamle! Mesec dni sem čakal,
da mi po kanclijah s protokoli in zaslišanji rešijo pravdo. Naveličal
sem se in šel iskat sam svojo pravico ... JANEZ. Dečko sil In niti stola ti ne ponudijo, ne grižljaja kruha, ne
požirka vina! Sedi, jej in pijl TONE (Janezu). Za kapljo vina te prosim in za malo prijaznost. JANEZ (nalije Tonetu čašo). Pij, kolikor hočeš! Bog te živi!
JANEZ in TONE trčita in pijeia.
TONE (izpije v dušku. Mudi se mu). Janez, skrbi, da ne bo nihče stikal za menoj. Dve minuti zadržuj še vse tu! Da bodo poslušni, ti pustim samokres na mizi! (Položi samokres pred Janeza na mizo.)
JANEZ. Tvoj prijatelj sem.
TONE (da Janezu roko). Zbogom, Janez!
JANEZ. Zbogom, Tone! Nič več ne bo ljudi v hiši, ko odideta še ti in Roža!
TONE (odpre srednja vrata na balkon). Ti še ostaneš!
JANEZ (Tonetu). Zakaj tam skozi? Tam ni vrat!
TONE. Tu je krajša pot! En sam skok in si prost kakor veter v noči! (Izgine skozi srednja vrata.)
JANEZ (stopi z rokama na hrbtu k Berii). Glej, glej, kaj se je vse zgodilo ta kratek čas, ko sem jaz spal! (Se zasmeje.) In sanjalo se mi je, prečudno sanjalo! Ti si svinje pasla, Berta, in si naenkrat za-, žvižgala in so vse pritekle k tebi. Dvigale so rilce in te poslušno gledale. In čudno! Ena je gledala kakor Ferlič, druga kakor Weiss, tretja je imela Sokličeve oči. Vsi tvoji prijatelji so bili zbrani krog tebe. In jaz sem rjul od veselja, ko sem jih vse po vrsti spoznal Bil sem lev in tulil kakor naš bernardinec, ko gleda v mesec...
BERTA (Janezu). Ne govori! Odpri vrata in naj gredo!
WEISS (ne da bi se ganil). Berta, ali ima Janez samokres v rokah?*
JANEZ. Če bi bil te volje, bi morali po štirih iz hiše... (Gre k desnim vratom.) Pot je prosta, gospodje.
Na  desni se vse  zgane,  vsi gredo  naglo  k obešalniku  in iščejo svoje  stvari.
JAVORNIK. Ali nisem rekel: ljudstvo trpi? Eden je prišel za vse in
nam to povedal. OREHEK (vzame z mize svoj samokres in ga spravi). Samokres mi je
le pustil...
266
OŠABEN. Jaz bi bil drugače naredil, če bi bil tako prišel k menil
WEISS (Ošabnu). Zakaj niste sedaj pokazali, kaj znate?
OŠABEN. Za druge se ne bom pehal.
WEISS (Berti). Berta, zdaj vidiš, kaki junaki so bili med nami. Jaz se ne štejem mednje ...
BERTA. Pustite me, zaspana sem! (Prekriža nogo vrh noge, se nasloni s komolci na koleno in nagne glavo v dlani.)
SOKLIČ. Jaz pravim: idimo skupaj! Lahko nas čakajo!
OREHEK (Janezu): Tudi ti si bil v zvezi z njimi in si se le delal, da spiš. Naznanim te!
JANEZ (se široko nasmeje). Jaz bom Vas naznanil, da nas niste varovali. Ali sem jaz ribe lovil in mrežo prerezal, ko je bila že zadrgnjena?
OREHEK (Janezu). Žalili se ne pustim. (Se obrne k drugim.) Gospodje, slišali ste!
JAVORNIK (Orehku). Ničesar nismo slišali, ničesar ne vemo. (Berti.) Zbogom, Berta!
VSI se zgneiejo skozi leva vrata. JANEZ gre za njimi in se čuje, da zaloputne in zapahne težka vezna vrata v pritličju. Nato se vrne in odpira okni v ozadju in balkon.
BERTA (dvigne glavo in vpraša trudno). Janez, kaj je? JANEZ.   Okna odpiram, da se izkadi ves ta smrad.   Ni več človeka v hiši.
JANEZ ugasne luster na sredi.
BERTA (govori zatopljena vase). Svet se je pogreznil... Trudna sem, da se ne morem ganiti...  Janez, nesi me spat!
JANEZ gre k Berti, ki mu zdrkne s podstavka v roke kakor otrok, in jo odnese na desno.