H.C. ANDERSEN-KSENIJA PRUNKOVA
Pastirica in dimnikar
Letos je poteklo 125 let, odkar se je rodil na danskem otoku Fiinen, v mestecu Oden.se, Hans Kristijan Andersen. Bil je sin čevljarja, njegova mati je bila perica. V svoji mladosti je zaradi bede in pomanjkanja dosti pretrpel. Pozneje je .mnogo potoval in je s svojim pisateljskim talentom zaslovel preko mej svoje ožje domovine. Prav poseben sloves si je pridobil s svojimi pravljicami. Bujna in bajna domišljija, predvsem pa veliko razumevanje mladine in ljubezen do nje sta pripomogla, da spada '             "           Andersen med najboljše svetovne mladinske pisatelje. Tudi naši
deci  je znan  po svojih pravljicah,  ki  so  nam  jih  mnogo poslo« venili Fr. Erjavec, Utva in drugi.
Ali ste že kedaj videli starinsko omaro, okrašeno z rezbarijami in vso črno od starosti? Prav taka je stala v prijazni izbi. Podedovali so jo bili od prababice. Vsa je bila pokrita z izrezljanimi rožami in tuli* pani. Izpod cvetnih vencev so gledale jdlenje glave s košatim rogovjem. Sredi omare pa je bil izrezljan smešen možic, ki se je venomer režal. Imel je kozlovske noge, rožičke na glavi in kozjo brado. Otroci, ki so se igrali v izbi, so ga imenovali: kozlonogi nadinpodgeneralni parkljač. To se da težko izgovoriti. Pa jih je tudi malo, ki bi se lahko ponašali s tako imenitnim imenom. A tudi mnogo takih korenjakov ni, kakršen je bil on. Venomer je strmel na mizico pod zrcalom, kjer je stala majhna pastirica iz porcelana. Imela je pozllačene šolnčke, njeno krilo je bilo speto z rdečimi rožami, na glavi je imela pozlačen klobuček, v roki pastirsko palico. Bila je zelo ljubka. Poleg nje j« stal majhen dimnikar, črn kakor ogllje, a sicer tudi iz porcelana. Bil je prav tako nežen in čist kakor kdo drugi. V porcelanski tvornici bi bili iz njega lahko naredili tudi princa, ko bi bili hoteli. Bil je tako ljubek s svojo lestvico in z belim in rdečim obrazkom, kakor deklica. To je bila sicer za dimnikarja napaka, kajti malo bi bil le moral biti črn po obrazu. Stal je tik pastirice; ker so ju bili postavili skupaj, sta se zaročila. Bila sta primeren • par, oba mlada, oba iz istega krhkega porcelana.
Na mizici je stalla še tretja figura, trikrat večja od njiju. Bil je to star
Kitajec, ki je kimal z glavo. Tudi ta je bil iz porcelana in je trdil, da je pasti«
,, '     ričin ded, zakar seveda ni imel dokazov. Ker pa si je lastil nad njo vse pra*
vice, je pokimal kozlonogemu nadinpodgeneralnemu parldjaču, ko je bil ta
zasnubil malo pastirico.
»Dobiš moža,« je dejal stari Kitajec, »moža iz plemenitega lesa in po= (      staneš nadinpodgeneralna parkljača. On ima polno omaro srebra in bogve* kakšni zaMadi leže še po njegovih skrivnih predalčkih.«
»A jaz ne maram v temno omaro!« je dejala pastirička. »Pravijo, da ima tam notri že enajst porcelanastih žena.«
»Nu, boš pa ti dvanajsta!« je dejal Kitajec. »Nocoj ponoči, čim zaškrta v stari omari, bo vajina poroka, tako gotovo, kakor sem jaz Kitajec« In je pokimal z glavo in zadremal.
Pastirica pa je zaplakala in je pogledala svojega srčnoljubljenega dini' nikarja.
»Rotim te, zbeživa v daljni svet, kajti tu ne moreva več ostati.«
»Vse storim, kar hočeš,« je dejal dimnikarček. »Kar na pot; redila naju   ' bo moja obrt.«
\
»O, da bi bila že proč odtod!« je vzdihnila ona. Ne bom preje mirna, doklcr ne bova v da'ljnem, širnem svetu.«
On jo je potolažil fn ji kazal, kam naj postavi nožice na izrez^jane robove in pozlačene okraske mizine noge; pomagala sta si tudi z lestvico in prišla tako srečno na tla. A ko sta pogledalla proti stari omari, sta tam opazila čuden nemir. Jeleni so dvigali glave, stegovali vratove in grozili z rogovjem. Kozlonogi nadinpodgeneralni parkljač pa je jezno poskakoval na svojem mestu in besno kričal: »Ušla bosta! Ušla!«
Begunca sta se prestrašena skrila v predal pod oknom. Tam je bilo nekaj rgralnih kart in majhno 'lutkovno gledališče. Pravkar so igrali komedijo in vse dame, karo, tref, pik, in srčna dama so sedele v prvi vrsti in si pahljale s svojimi tulipani, za njimi pa-so ostali pobje in so imeli glave na pravem mestu, zgoraj in spodaj, kakor se to spodobi na kartah. Na odru so igrali igro i o dveh mladih 'ljudeh, ki se nista mogla dobiti, in pastirica je pričela plakati, ker se ji je zdelo, da gleda lastno zgodbo.
»Ne vzdržim več tukaj,« je dejala. »Moram iz predala;« a ko sta prišla na tla in pogledala proti mizici, sta opazi'la, da se je bil stari Kitajec zbudil in da se je gugal s celim tele* som proti njima, ker je bil spodaj iz encga samega kosa.
»KLitajec prihaja,« je za* klicala pastirica in padla na svoja porcelanasta kolena, tako se je prestrašila.
»Jaz vem, kako se reši= va,« je dejal dimnikar. »Skrijva se v ono veliko cvetlično vazo v kotu!«
»Ne bo šlo,« je rekla ona. »Stari Kitajec je bil nekoč z vazo zaročen in gotovo ga ima še vedno malo rada. Ne preostaja nama drugega, kot da zbe--  živa v širni svet.«
»Ali imaš dovolj poguma za to?< jo je vprašal dimnikar. »Ali si premi« ¦ slila, da je svet strašno velik in da se nikoli več ne  vrneva domov?« »Premislila sem,« je odgovorila ona.
Dimnikar jo je resno pogledal ih dejal: »Najina pot vodi skozi dimnik. Morava v peč, skozi zaklopko v dimnik, tam se že spoznam. Splezala bova tako visoko, da naju ne bodo mogli več dohiteti, in prav na vrhu je odprtina, ki vodi v širni svet.« In peljal jo je do vratic peči.
»Hu, kakšna tema!« je dejala ona, vendar mu je sledila skozi peč in zakilopko v črno temo.
»Sedaj sva v dimniku,« je rekel on, >vle poglej, nad nama se sveti najjas* nejša zvezda.«
Res je bila nad njima na ncbu zvezda, ki je žarela, kakor da bi jima pot kazala. In plezala sta navzgor, venomer navzgor. Pot je bila grda. A on jo je nosil in dvigal in podpiral in ji kazal najboljša mesta, kamor je lahlco postavljala svoje porcelanaste nožice. Siednjič sta dospela na rob dimnika; tam 6ta Se onemogla sesedla. ker sta bila silno trudna, kar po taki poti ni nič čudnega.
Nebo z vsemi svojimi zvezdami je bilo nad njima in mestne strehe globoko pod njima. Gledala sta v širni svet. Tako si ga uboga pastirica ni bila predstavljala. Naslonila je glavico na svojega dimnikarja in plakala, da so ji ilička bledela.
»To je prehudo,« je ihtela. »Tega ne prenesem. Svet je preogromen! Oh, ko bi stala na mizici pod zrcalom! Ne bom srečna, dokler se ne vrneva nazaj. Sledila sem ti v širni svet, pelji me zopet domov, če me imaš resnično rad!«
Dimnikar jo je skušal spametovati. Spomnil jo je na Kitajca in na kozlo* nogega nadinpodgeneralnega parkljača, a ona je ihtela tako obupno, da bi se je bil kamen usmilil, kaj šele porcelan; svojega dimnikarčka je objela tako goreče, da se ji je moral vdati, četudi je bilo to nespametno.
Z muko in težavo sta splezala zopet po dimniku navzdol in zlezla skozi zakiopko v temno peč. Ob vratcih sta prisluhnila, kaj se godi v sobi. Vse je bilo tiho. Pokukala sta v izbo. Joj! Na tleh sredi sobe je ležal stari Kitajec. Padel je bil z mize, ko ju je hotdl zasledovati, in se je razbil. Hrbet je bil počen in glava se je bila strkljala v kot. Kozlonogi nadinpodgeneralni parkljač pa je bil še vedno na istem mestu in se je režal.
»To je strašno!« je tožila pastirica. »Ded se je razbil in midva sva tega kriva. Tega ne preživim!« je vila ročici.
»Saj ga bodo zlepili,« jo je tolažil dimnikar. »Nikar se tako ne raz= burjaj. Cc mu prilepijo glavo, bo zopet kakor nov in naju bo še pošteno ozmerjal.«
»Misliš?« je vprašala. In nato sta splezaia zopet na mizico, prav tja, kjer sta stala prej.
»Daleč sva prišla,« je vzdihnil dimnikar. »Lahko bi si bila ves tA trud prihranila.«
»Ko bi vsaj že ded bil zlepljen!« je vzdihnila pastirica. »Bogvt, tc je to zelo drago?«
In res so ga popravili. Ko so mu lastniki prilepili glavo na trup, je bil zopet kakor nov, le da ni mogel več kimati,
»Zdi se, da ste postali ošabni, odkar ste si zlomili vrat,« je rekel kozlo^ nogi nadinpodgeneralni parkljač. »To se mi zdi baš pravi vzrok za prev* zetnost. Ali jo dobim za ženo ali je-ne dobim?«
Dimnikar in pastirica sta starega Kitajca proseče pogledala. Bala sta se, da bi pokimal; a on ni mogel več kimati in sram ga je bilo, pripovedovati tujcu, da je na tilniku zlepljen. Tako je ostal porcelanasti parček združen. Blagoslovila sta dedov zlepljeni tilnik in sta se rada imela, dokler se nista razbila.
-  :::::::::::::::::::::::::::::-:::::^::™™::::::::::::::::::::::::::nxn»:^:;::™n^::::::::::::::::::::»n::::::~:::^