Hevristični model razvoja proizvodnih zmogljivosti
A heuristic model for the development of production capabilities

angleški
slovenski

2005

letnik 51, številka 11

sistemi proizvodni   upravljanje tveganja   teorija stvarnih možnosti   modeliranje negotovosti   mehka logika    proizvodni sistemi   upravljanje    hevristične metode

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo

Menedžerji v proizvodnih okoljih se pri odločanju srečujejo z visoko stopnjo nezanesljivosti, zaradi hitrih in velikih sprememb, ki opredeljujejo okolja, v katerih delujejo njihove organizacije. Ta pomeni, da menedzerji pri odločanju nimajo popolnih informacij o prihodnjih dogodkih, ne poznajo vseh mogočih alternativ in ne poznajo posledic vseh mogočih odločitev. Spoprijeti se z negotovostjo pomeni razvijati hevristična orodja, ki lahko ponudijo zadovoljive rešitve, ne pa tudi optimalne. Metode simulacij, ki temeljijo na ekstrapoliranju merljivih podatkov iz preteklosti, niso ustrezne kot pomoč pri odločitvah v okoliščinah negotovosti. V zadnjem času se kot prevladujoča hevristika za reševanje odločitvenih problemov pri visoki stopnji negotovosti pojavlja teorija stvarnih možnosti. Zato se postopki stvarnih možnosti danes uporabljajo za vrednotenje investicij v raziskave in razvoj, v razvoj novih izdelkov, v proizvodno tehnologijo in preostale proizvodne vire. Na inženirskem področju smo priča intenzivnemu razvoju metod, orodij in tehnik, ki sicer po svojem poreklu spadajo na področje uporabne matematike, informacijskih znanosti, operacijskih raziskav in ekonomske teorije (genetski algoritmi, evolucijsko programiranje, genetsko programiranje, mehka logika, nevronske mreže, teorija stvarnih možnosti itn.), se pa zelo uspešno uporabljajo pri reševanju različnih tehničnih optimizacijskih problemov. Teorija stvarnih možnosti se uporablja tudi pri obravnavanju tehnologije, razvoja in raziskav ter proizvodnje. Razmišljanja o uporabnosti teorije stvarnih možnosti so se razširila tudi na področje strateškega menedžmenta.

16.09.2009