FRANCE ŠTUKL DROBCI IZ SPOMENIŠKEGA VARSTVA V ŠKOFJI LOKI (Tri neizvedene adaptacije in cestna varianta) Spirala razvoja se neizprosno odvija kot neskončen vijak, in ko se nekje obrnemo, se nam zdijo problemi, ki so bili nekoč zamotani, silno enostavni in takoj razrešljivi. Mislimo na čuvanje kulturne dediščine v polpreteklem času. Gre za tri neizvedene adaptacije: v Crngrobu, pri farni cerkvi v Škof ji Loki in na loški mestni hiši na »Placu«. Nesporno je, da so dananšji rezultati pri teh stavbah zadovoljivi, ponekod celo pohvalni, kmalu pa bi bilo drugače in bi bili ti spomeniki iznakaženi. Kot aplikat našim »odkritjem« smo dodali še nekaj vrstic o predvojnem urbanističnem planu, načrtu (saj terminologija še ni bila dokončna) oziroma o cestni varianti skozi Škof j o Loko. Pričujoči zapis ni antologija spomeniškega varstva na loškem ozemlju, ampak je le prispevek k poznavanju težav, ki so spremljale uveljavitev spomeniškovar- stvene ideje od stopnje ljubiteljstva do organiziranega varstva kulturne de diščine. 2e sredi 19. stoletja so bili na loškem ozemlju prisotni vplivi historičnih slogov. V slikarstvu in kiparstvu (oltarji) je bil največji pobudnik novih to kov podobar Janez Gosar, v stavbarstvu pa Janez Krstnik Molinaro. O obeh smo v Loških razgledih že pisali, povejmo pa še enkrat, da sta se oba še vedno znala podrediti tudi drugim stilnim tokovom, na katere sta naletela pri adaptacijah, predvsem gotiki. Molinarijeva lopa v Crngrobu je prava mojstrovina, ki temu kompleksu ničesar ne odvzema, kvečjemu ga zaklju čuje1. Drugačno počutje pa je nastopilo ob koncu 19. stoletja. Ljubljanski po tres je slovenske gradbene razmere močno razgibal. Razna podiranja, kot posledice potresa, so sprožila tudi druge nepotrebne podiralske in adaptator- ske ideje, čeprav so le redki arhitekti znali ponuditi za tisti čas res smele, dobre in nove ideje. Prvo tako neumestno, kar grozljivo adaptacijo poglejmo v Crngrobu. V nadškofijskem arhivu v Ljubljani hranijo načrt prezidave crngrobske cerkve iz leta 1897, delo Franca Faleschinija.2 Spise k načrtom sem iskal v nadško fijskem arhivu in v Stari Loki, vendar zaman. Prav letos pa je arhiv SRS prevzel spise Centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju, ki zade vajo naše dežele, in tu sem našel tudi zapisano, kako so zadeve potekale.3 Povzemimo na kratko. Po poročilu ravnatelja Obrtne šole v Ljubljani Ivana Šubica z dne 4. aprila 1897 je razvidno, da so pričeli popotresno renovacijo cerkve v Crngrobu. Stavba sicer ni bila bistveno poškodovana, potrebna pa je bila obnove, za katero se je Šubic bal, da ne bo potekala po spomeniško- varstvenih načelih. Sporočil je na Dunaj, da je konservator kanonik Flis resi- gniral na svojo službo, zato mogoče na Dunaju niti ne vedo, kaj nameravajo preobraziti v Crngrobu. Kot podpredsednik Društva za krščansko umetnost 34 1 Crngrob: tloris s korekturami na Kranjskem se mu je tako zdelo potrebno, da je obvestil Dunaj. Ne bomo sledili celotni korespondenci, poglejmo le še njegovo poročilo z dne 15. junija 1897. Tu je Šubic opisal stanje stavbe in brezobzirne načrte, ki so dekanu Kumru v Stari Loki ugajali. Nastopila pa sta dva bistvena zaviralna in preprečevalna elementa. Prvi je bil denar, drugi pa konservator Graus iz Gradca, ki si je stavbo ogledal in dal instrukcije, kako naj se stavba spo meniško obnovi. Zaradi pomanjkanja denarja so se na Fari le uklonili in sprejeli konservatorjeva navodila, čeprav je Subic zapisal, da bo obnavljanje po starem, odkrivanje fresk, itd., za ljudi zelo nepopularno delo in bo zato pri njih težko dobiti denar za take posege. Toplo je priporočal subvencioni ranje del. Crngrob: prerez stavbe, bazilikalna ladja 36 3 Crngrob: pogled z zahoda na bazilikalno dvignjeno srednjo ladjo Poglejmo, kakšna naj bi bila adaptirana stavba. Iz prezbiterija bi se moral umakniti oltar, ki pač po takratnem okusu ni bil parni. V ladji bi ostala le skrajni levi in desni oltar, ne vemo pa, ali bi stari oltarji ostali ali pa bi jih zamenjali z novimi. Zunanjščina bi dobila bolj »gotsko« podobo, ker bi prezbiterij imel enotno streho, ladja pa bi dobila bazilikalen videz. Srednji del troladijskega prostora bi povišali in dobili bi samostojno streho; obe stranski ladji pa pultno streho, ki bi se nadaljevala tudi nad lopo. Zvonik bi izgubil lepo baročno kapo in bi bil neogotsko šilasto zaključen (si. 1—5). Podobno adaptacijo naj bi izvedli pri župni cerkvi v Skofji Loki.4 Pod jetni župnik Avguštin Šinkovec je leta 1904 najel arhitekta Karla Holinske- 37 ga iz Ljubljane, da si je cerkev ogledal, jo zmeril in izdelal podrobne načrte obstoječega stanja. Ti načrti niso ohranjeni, vsaj za sedaj ne vemo zanje. Prenoviti so nameravali vso stavbo znotraj, na zahodu pa jo podaljšati vsaj za eno travejo. Nekaj časa so glede na takratno število župljanov in vernikov načrtovali celo podaljšanje za dve traveji. Leta 1905 se je župnik pričel dopisovati s »specialnim arhitektom za krščansko umetnost« in mestnim stavbnim mojstrom v Gradcu Hansem Pascherjem. Ta se je ustalil v Gradcu in se je ukvarjal predvsem s sakralno arhitekturo. Zgradil je preko 52 cerkva, tudi pri nas na Štajerskem in Primorskem. Kot nam najbližjo naj omenimo le cerkev na Viču pri Ljubljani. Ukvarjal se je tudi z notranjo cerkveno opremo (oltarji v mariborski stolnici). Pascher je (po Holinskijevih predlogih) leta 1905 sam izdelal načrte obstoječega stanja stavbe. Ti načrti so ohranjeni na Zavodu SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine v Ljubljani.5 Z letom 1906 pa so datirani Pa- scherjevi načrti popolne neogotske preobleke loške župne cerkve. Župnik je zaprosil občino za odstop pribl. 34 m2 zemljišča pred zahodno cerkveno fasado. Tri metre pred cerkvijo na zahodu je bil prostor že cerkven, saj je tam včasih stala cerkvena lopa čez vso širino fasade; leta 1870 so jo odstranili in zgradili sedanji manjši vhodni del. Občinski odbor je na seji 22. junija 1906 teh 34 m2 sveta brezplačno podaril za razširjenje cerkve in naročil županstvu, naj s cerkvenim predstojništvom uredi zemljeknjizni prepis. Za gradbeno dovoljenje pa župnik ni zaprosil občine, ampak okrajno glavarstvo v Kranju, ker je šlo za takoimenovano konkurenčno obravnavo. Pri taki vrsti pridobitve gradbenega dovoljenja je del stroškov nosila svetna oblast, ki bi jih v primeru občinskega gradbenega dovoljenja ne bila dolžna prispevati. Kakor hitro bi župnik dobil gradbeno dovoljenje za podaljšek, bi ustanovil »Društvo za podaljšanje in popravo župne cerkve«, ki bi vodilo n • 4 Crngrob: pogled na severno pročelje 38 S Crngrob: načrt zvonika 39 predvsem finance in odkupilo nasproti glavnemu cerkvenemu vhodu stoječo Birollovo hišo. To hišo bi podrli in tako pridobili večji trg pred cerkvijo. Ta prostor bi potem župnija odstopila občini kot javen prostor. V Kranju na glavarstvu so bili načrti nekaj časa v javni razgrnitvi. Pri lokacijskem ogledu pa so nasprotovali sosednji lastniki hiš in ugovarjali, da jim bo novi prizidek zaprl zrak in svetlobo in bodo zato njihove hiše manj vredne, lastniki pa bodo prikrajšani v svojih poklicnih dejavnostih (trgovinica, gostilna, krojač). Glavarstvo je te pritožbe kar v gradbenem do voljenju zavrnilo (in jih usmerilo) na civilno pravno pot. Prizadeti so se v zakonskem roku pritožili na deželno vlado, ki je stavbno dovoljenje raz veljavila z motivacijo, da je za izstavitev gradbenega dovoljenja v tem primeru pristojna občina Škofja Loka in ne okrajno glavarstvo. S takim manevrom bi se seveda otresli državnih prispevkov. Zupni urad se je preko okrajnega glavarstva pritožil na ministrstvo za notranja dela na Dunaju. Župnik je porabil vse zveze, da bi se zadeva na Dunaju ugodno premaknila. Pisal je Francu Žitniku, okrajnemu glavarju v Kranju, ki mu je odgovoril, da ni upanja za ugodno rešitev. Februarja 1907 je notranje ministrstvo potr dilo razveljavitev deželne vlade in postopek je bil tedaj končan. Še isti mesec je nato župnik zaprosil na občini za gradbeno dovoljenje, vendar je že marca vlogo s prilogami načrtov umaknil, ker je ponovno name raval vložiti prošnjo za konkurenčno obravnavo, ki bi bila finančno zanj bolj ugodna. Vzrok zavrnitvi gradbenega dovoljenja je bila seveda Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju, ki je takrat že večkrat uspešno posredo vala in ji je bilo zadosti industrijskih neogotskih izdelkov. Pascherjevi načrti so bili detajlno izdelani leta 1906 v 16 polah, od tlorisa do kamnoseških detajlov, perspektivne podobe, itd. Župnik je račune za na črte plačal, prepise računov pa je poslal na okrajno glavarstvo v Kranju. Poglejmo te načrte, ki so bili spomeniškovarstveno zelo brezobzirni. Da bi župnik ne dvomil v arhitektovo kvaliteto, mu je ta v dokaz poslal podo bico svoje cerkve sv. Jožefa v Gradcu (si. 6). Stavba je tipičen primer histo- rizma na prelomu stoletja. Tak stil je bil v tem času že v zatonu. Podobno bi seveda še bolj v »gotskem stilu« preoblekli loško cerkev. Stavbo bi podalj šali za eno travejo, kjer bi spodaj pridobili prostor za vernike, v empori pa za pevski kor. Obstoječi pevski kor bi podrli. Na zunanjščini bi stavba dobila gotske opornike tudi v ladji, kjer jih niti ob času nastanka, 1471. leta, ni potrebovala, oziroma jih po tedanjem stilu v loškem primeru niso sezidali. Ves načičkan bi bil zvonik in cerkvena streha. Arhitekt je izdelal celo načrte kamnoseških detajlov, ki jih je seveda imel že zrisane od prejšnjih podobnih načrtov. Še največ lahko spregovore reprodukcije načrtov same (slika 7—9). Prav nič ni čudno, da je komisija take načrte zavrnila. Leta 1908 se je župnik pričel dopisovati in dogovarjati za nove načrte z arhitektom Josipom Vancašem iz Sarajeva. Tega smo takrat pri nas že poznali iz zgradbe hotela Union v Ljubljani. Iz računov je razvidno, da je julija 1908 prišel v Loko, si stavbo ogledal in jo premeril. Začel je priprav ljati nov projekt adaptacije, ker je menil, da Pascherjevi načrti niso dobri; Vancaševe skice in načrti iz let 1909 in 1910 so ohranjeni v nadškofijskem arhivu.6 Vancaševe prve skice Centralni komisiji niso bile všeč. Že marca 1909 so pisali z Dunaja škofijskemu ordinariatu in občini, naj župnik ne izvede nameravane adaptacije. V enajstih točkah je komisija naročila škofiji, 40 6 Fascherjeva cerkev sv. Jožefa v Gradcu kako naj spomeniškovarstveno adaptirajo obstoječe stanje brez prizidka, ki je bil načrtovan tudi pri Vancašu. Ohranijo naj vse stare elemente ali jih celo obnove. Na občino so pisali v tem smislu, da je stavba res umetnina, ki ji na Kranjskem ni dosti enakih, in je zato dragocena zapuščina. Centralna komisija je apelirala na ljubezen do domovine in je upala, da tak klic ne bo ostal neuslišan. Ko je Vancaš dognal, kakšne so razmere na Dunaju, je sam obiskal komisijo. Tu so imeli pripombe na njegovo izvedbo zahodne portalne partije. Obljubil je, da bo načrte popravil. Komisija tudi tem pro jektom ni bila naklonjena, kar je iz priloženih reprodukcij lahko razbrati (si. 10). V računu za načrte je župniku napisal, da je te oddal Centralni komi siji in na škofijo. Leta 1910 sta župnik in arhitekt poravnala račune in za ključila sodelovanje. Centralna komisija pa je sama obljubila izdelati obnovitvene načrte decembra leta 1911. Župnik je prosil škofijo, naj na Dunaju posreduje, da bo do novih načrtov prišlo čimprej. Poleti leta 1912 si je razpadajočo cerkev 41 7 Skofja Loka: župna cerkev sv. Jakoba — tloris prizidka H. Pascherja (1906) 9 Zupna cerkev — pogled na južno proče- s Zupna cerkev v Skofji Loki — zahodni lje in zvonik prerez prizidka 42 ogledal sam deželni predsednik in je obljubil, da bo o nevzdržnem stanju poročal na Dunaju. Ker spet ni bilo nič, je župnik naprosil deželnega glavar ja dr. Šušteršiča, da je ta privatno koncipiral vlogo na prestolonaslednika Franca Ferdinanda, da bi ta posredoval pri komisiji. Vlogo so v Loki lepo- pisno prepisali in odposlali v rezidenco pri Salzburgu. Posredovala je tudi škofija. Končno je februarja leta 1914 praktikant Centralne komisije dr. France Štele prinesel na Kranjsko njihove načrte, ki jih je izdelal tajnik komisije Holey. Štele je k sodelovanju povabil tudi Vurnika, za tehnično izvedbo pa so se dogovorili z Jožefom Jakuschom iz podjetja Tonies v Ljub ljani. Holevevi načrti za sedaj niso znani. Prva svetovna vojna je velike projekte pokopala, ideja pa ni zamrla. Pozneje je arhitekt Plečnik izdelal skice in maketo prizidave stavbe, ki bi pa seveda bila izvedena na drugačnih pozicijah in z več občutka do starega spomenika. V 30. letih je bila cerkev več ali manj rastavrirana po spomeniško varstvenih načelih. Tretji zanimivi primer na srečo neizvedenega projekta je nameravana gradnja občinske hiše za uradne prostore občine in drugih uradov v Škofji Loki. Spisov o tej zadevi je ogromno, zato si jih oglejmo le na kratko.7 Stari rotovž, ki še danes krasi Mestni trg, je postal neprimeren. Stavba je bila zanemarjena in je že dolgo sploh niso obnavljali. Prvi znani načrti segajo v leto 1929, ko je loški stavbni podjetnik Anton Ogrin izdelal načrt in predračun za ogromno novo uradno poslopje. Ta stavba bi stala na mestu Perkusove hiše na Spodnjem trgu, kjer je danes parkirni prostor na ovinku na Graben. Občina bi staro Perkusovo hišo odkupila in podrla, novo poslopje pa bi še podaljšali ob Grabnu navzgor. Na načrtu je pripis, da bi taka stavba veljala milijon in pol dinarjev. Druge variante nove občinske stavbe so bile še: novogradnja na zem ljišču Josipa Hafnerja v Karlovcu na Pristavi, kjer je pred leti zraslo novo naselje v Kopališki ulici oziroma ob Poljanski cesti. Varianta je bila tudi adaptacija hiše Valentina Sušnika-Kamrarja, danes bife zraven Krone na Mestnem trgu št. 33. Spet nova varianta je bila obnova hiše Martina Eržena, da nes stavbe krčme pri Miholu, Mestni trg 24. Izdelane so bile že razne pogodbe za te variante, seveda le v osnutkih, kot ponudbe. Stvari pa so se zasukale drugače. Leta 1931 je občina dobila v last hišo zraven rotovža, proti jugu, ki jo je občini zapustil umrli vojni superior, kurat Janez Klobovs (po njem se imenuje Klobovsova ulica). Občino je potem začela zanimati sosednja zgrad ba severno od rotovža. Lastnika, zakonca Straus, sta bila pripravljena hišo prodati. Vmes so nastopili silno zanimivi in daljnosežni privatni interesi, ki so mejili že na izsiljevanje. Banska uprava v Ljubljani je bila proti zidanju nove upravne stavbe in dokupu Stravsove hiše, vsaj v danih razmerah. V Ljubljani so menili, da ima občina dovolj prostora na magistratu in v novo pridobljeni Klobovsovi hiši. Občino je bremenil kredit za novo šolo, pa tudi staro šolsko poslopje bi lahko po izselitvi šole v nove prostore uporabili v upravne namene. Ohranjeno je tudi protestno pismo loških meščanov, trgov cev i!i obrtnikov in drugih davkoplačevalcev iz leta 1930, kjer odločno pro testirajo proti nakupom starih hiš za uradne potrebe. V pismu so zagrozili, da bodo storili vse potrebne korake, da preprečimo to namero, ker imamo pred očmi interes vseh davkoplačevalcev mesta Škofje Loke. Poudarjamo še posebej, da smo odločeni poslati v slučaju potrebe v tej zadevi deputacijo meščanov naravnost do banske uprave, kar blagovolite vzeti v vednost* 43 10 Skica za prezidavo župne cerkve Po zanimivih peripetijah pa je občina leta 1934 Štravsovo hišo le kupila. Iz Komuna je občina izgnala gasilce, ki so si morali sezidati nov dom. Komun je potem priključil svoji posesti Deisinger, Štravs pa je potem, ko je bilo vse tako urejeno, kot je bilo prav posameznikom, prodal hišo občini. Sedaj pa je imela občina v lasti tri zaporedne hiše in velika ideja je dorasla. Ko je Škofja Loka leta 1936 dobila samostojno sresko načelstvo, je bila mestna občina kot največja občina v okraju in kot sedež načelstva, dolžna preskrbeti uradu poslovne prostore. Prostore so za določen čas najeli pri Kajbetu na »Placu«, v hiši dr. Toneta Jamarja — danes Mestni trg 5. Prostori 44 niso bili primerni. Prav to leto se je tudi zaradi tega spet obudila ideja o novem uradnem poslopju. V zvezi z lokacijo so se mnenja že razjasnila in je bila določena na mestu treh mestnih hiš. Proračune in idejne načrte je spet zelo resno izdelal Anton Ogrin. Vse tri hiše bi podrli. V novem poslopju na mestu vseh treh hiš bi bili občinski uradi, sresko načelstvo, pošta, mestna hranilnica, orožniki, financarji, cestni odbor, pozneje pa bi namenili prostore še Gremiju trgovcev in mestnemu muzeju (Muzejskemu društvu). Ogrin je pri svojih predračunih poudaril, da bi bila taka stavba, če bi stala kje drugje in bi ne bila vezana na podiranje, cenejša kar za 40 odstotkov. Na hitro so pogreli še misel na novo lokacijo v Kapucinskem predmestju, vendar ni jasno kje, verjetno nekje tam, kjer je sedaj Nama. Marca leta 1937 pa je banska uprava po strokovnem mnenju spomeniško- varstvenega izvedenca dr. Franceta Steleta podiranje hiš prepovedala. Do besedno so v svoj dopis zapisali Steletovo poročilo. Ogledal sem si hiše št. 14, 16 in 18 na Mestnem trgu v Škof ji Loki in prišel do sledečega zaključka: Interesi varstva spomenikov govorijo proti nameravanemu podiranju treh stavb, ki dobro harminirajo s starinskim mil je jem Mestnega trga v Škof ji Loki, ki je po svoji zaokroženosti pri nas že redek. Seveda stališče varstva spomenikov ne more iti tako daleč, da bi zahtevalo nedopustnost vsake spre membe in adaptacije, posebno kolikor gre za higienske ozire. Glede vseh treh hiš velja, da so njih dvorišča zanemarjena in da je sedanja razdelitev prosto rov taka, da opravičuje željo po izboljšanju. Take adaptacije niso samo do pustne, ampak jih je treba celo priporočati. Koliko bi tako adaptirane stare zgradbe mogle zadostiti potrebam, ki jih hoče občina zadovoljiti, je drugo vprašanje. Upoštevati pa je treba tele momente: 1. Glede notranjščin: Hiša št. 26. ima estetsko 2elo pomembno in po svoji obliki starinsko arkadno dvorišče, ki naj ostane nedotaknjeno, kolikor pa so arkade v pritličju zazidane, bi jih bilo treba odpreti. Varovati bi bilo treba tudi v veži starinske portale, ki vodijo v pritlične prostore. Hiša št. 14. ima dvonadstropne arkade, o katerih velja isto kakor o sred nji hiši. Hiša št. 18. ima prav tako arkadno dvorišče. 2. Glede notranjih prostorov: V okviru danih možnosti bi se nanovo raz delili po potrebah in modernizirali. 3. Zunanjščina: Hiša št. 16. ima starinski polkrožno zaključeni portal, ki ga je treba ohraniti. Tudi hiša št. 14. ima ohranitve vreden star portal. St. 14. in 16. imata preprosti fasadi, ki dobro ustrezata celotnemu okviru trga. Le št. 18. ima neokusno modernizirano fasado, katero bi bilo treba prilagoditi pre prostim oblikam ostalih dveh. Za izrabo stavb pa je važno, da bi bilo mogoče brez škode za celoto trga dvigniti hišo št. 18. do višine njene sosede, katere streha štrli precej preko njene višine. Za finočutečega arhitekta bi bila ure ditev skupine teh treh hiš zelo mikavna in hvaležna naloga. Več pa bi bilo proti interesom zanimivosti lepega škofjeloškega trga. Če pa želi mesto ideal no rešiti problem, ki si ga je postavilo, bi bilo edino umestno postaviti novo mestno hišo izven starega mesta na primernem zdravem kraju in si jo ure diti po sedanjih potrebah. Leta 1939 je banska uprava menila, da se stavbe smejo adaptirati, dvo riščne trakte proti Klobovsovi ulici pa lahko celo podrejo in na tem mestu zgradijo novi trakt občine. Banska uprava je dala na razpolago svojega teh- 45 ničnega izvedenca ing. Adrijana Janca, ki je izdelal načrte aprila leta 1940. Arhitekt je bil bolj naklonjen predelavi hiš kot pa spomeniškovarstveni pre obleki in je naredil tak načrt, da ga mu lastna hiša — banska uprava — ni odobrila. Januarja leta 1941 je tehnični oddelek banske uprave zavrnil načrte, ker so bili v nasprotju z izjavo spomeniškovarstvenega referenta dr. Steleta iz leta 1937 in dr. Mesesnela iz leta 1939. Ta je prevzel in tudi v Loki nada ljeval spomeniškovarstveno dejavnost svojega predhodnika. Dr. F. Mesesnel je končno 8. marca leta 1941 dal soglasje k načrtom, ki so bili »izdelani po skup no določenih smernicah«.8 Ze na pragu vojne so marca istega leta ustanovili adaptacijsko-gradbeni odbor, ki je sklenil rešiti finančno in tehnično vprašanje gradnje. Moledova nja za dotacijami pri ministrstvih v Beogradu že prej niso bila uspešna. Ob čina se je zavedala, da bo celoten strošek padel nanjo. Investicija je bila ce njena na okroglo 3 milijone dinarjev. Od tega denarja je občina »videla« svo jega denarja približno 1 milijon, dva milijona pa bi nekje dobila iz kreditov. 11 Mestna hiša v Skorji Loki — tloris pritličja iz treh obstoječih stavb in novega dvoriščnega trakta 46 12 Mestna hiša v Skofji Loki — prerez in pročelje 47 Šlo je tako daleč, da so nekateri uglednejši občani zastavili svoj ugled in iz razili pripravljenost za prevzem poroštva za najeto posojilo. Zaprosili so za denarno pomoč pri obeh loških hranilnicah in pri Seširju, od koder je takoj prišel negativen odgovor. Popravljeni in od spomeniškega referenta odobreni načrti pa, kot kaže, niso prišli več v Loko, saj so bile razmere že zelo napete zaradi bližajoče se vojne. Iskal sem ta popravljeni načrt tudi v Arhivu SRS in na Zavodu SRS za varstvo narave in kulturne dediščine, vendar povsod za man. Toliko na kratko, čeprav je bila popisana debela mapa spisov o vseh mo gočih variantah in idejah. Poglejmo, kakšni so bili neodobreni Jančevi načrti iz aprila leta 1940. Arhitekt je delno ohranil staro obodno zidovje vseh treh stavb. Rušili pa bi v glavnem vso notranjo razporeditev. Popolnoma nov bi bil dvoriščni trakt. Pri vseh stavbah bi ohranili arkadne hodnike, kar vidimo iz tlorisa in prereza. Popolnoma pa je arhitekt ohladil fasade na »Plač«. Vzor za srednjo stavbo rotovža je mogoče našel pri ljubljanskem magi stratu? Prav gotovo celoten projekt prav v fasadnem delu ni bil posrečen, če bi že notranjost in ostali lupinski del zgradb načrt še malo spoštoval. Do adaptacije ni prišlo. Kaj vse pa je stari rotovž skrival pod beležem, se je po kazalo pred leti ob obnovitvi fasade. Nujno pa je, da se bomo morali enkrat lotiti tudi dostojne obnove in prezentacije celotne notranjosti stavbe (si. 11. in 12). V razvoju spomeniškovarstvene misli v Loki ima prav gotovo velik po men Osnutek uredbe o izvajanju regulacijskega načrta za mesto Škofja Loka, brez datuma.9 Po letu 1930 je banska uprava pričela priganjati občino, da naj izdela regulacijski načrt za mesto. Tak načrt, brez letnice, je ohranjen, ven dar žal le tekstni del, brez map. Nastal je verjetno okrog leta 1930. Res je škoda, da tekstu ne moremo slediti po načrtih, saj tekst večkrat ni razumljiv, ko operira s številkami posameznih mestnih delov, karejev, itd. Prav dobro pa so pri tem projektu opisane cestne variante banovinske ceste skozi Škofjo Loko. Obe cesti skozi Loko, po Lontrku in čez Plač, bi ohranili in razširili. V prid razširitve ceste čez Plač bi podrli stavbe med Jesharno in Filaverjevo hišo, vštevši Birollovo hišo, potem del Homanove hiše — vogal, kjer je sedaj pivnica, del stavbe, Mestni trg št. 1, kjer je lokal čistilnice Bistra, ter tudi Bogatajevo hišo ob Kapucinskem mostu, Blaževa 13. To bi podrli verjetno za radi variante ceste skozi Loko brez novega mostu, ki so ga načrtovali na da našnjem mestu brvi pri avtobusni postaji. Hiše na današnjem Cankarjevem trgu so res podrli, saj je ideja novega mostu popolnoma prevladala in so ver jetno hoteli odpraviti tisto kitico loške himne — »Škofja Loka, velemesto, nikol ni blo, pa tud ne bo, not peljajo krive ceste, da zaviti je težko.« Časopis Jutro je pisal 7. februarja 1930 pod naslovom »Za lažji prehod skozi Škofjo Loko«, da je vojaška komanda že med prvo svetovno vojno imela iz delane načrte za novi most, vendar je bilo seveda prej konec vojne in se ideja ni realizirana. Pisec nadalje pravi, da hite vnuki, da popravijo nazore svojih pradedov ter ustvarijo ne samo zgodovinski, temveč tudi trgovsko važnemu položaju Škofje Loke vse pogoje za razmah trgovine, tujskega prometa in le- toviščarstva v mestu in okolici.10 Bolj natančno se pomudi pri regulacijskem načrtu mesta in pri cestnih variantah pisec v Slovenskem narodu, z dne 24. 12. 1931, kjer hiti s pohva lami novih idej, za katere bo pač treba žrtvovati tudi nekatere loške staro- 48 žitnosti.11 Vendar pustimo časopisne zapise in se povrnimo k virom iz občin skega arhiva. V zvezi s pripravami za zgradbo novega mostu (1932) so pri občini usta novili poseben odbor za zgradbo novega mostu v Škofji Loki. Ker sami niso imeli dovolj sredstev niti za najetje posojila, so prosili za denar in za kredite sreski cestni odbor v Kranju, bansko upravo in celo ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje v Beogradu za pomoč iz bednostnega fonda, ki bi ga izplačala banovina delavcem pri delu. Posamezni Ločani so pri Okrajni hranilnici v Škofji Loki podpisali izjavo, da bodo ob realizaciji mostu daro vali večji znesek za gradnjo. Na oblastnih instancah so obljubili bolj »moral no« pomoč oziroma kredite na sredstva, ki pa jih ni bilo. Davkoplačevalci so se že leta 1933 ohladili do take mere, da so s posebno peticijo, s tremi stran mi podpisnikov, zavrnili nameravano gradnjo mostu. Občinski odbor in grad beni odbor sta se še leta 1935 prizadevala pridobiti sredstva, vendar vedno zaman. Med vojno so še nadaljevali akcijo s podiranjem hiš, vendar do grad nje mostu ni prišlo. Po vojni pa smo le spoznali, da cestna varianta skozi mesto ni uresničljiva zato so na tem mestu zgradili mostiček za pešce, ki je skrajšal in povezal stari del mesta z novo razvijajočim se delom Loke (1961). Pri varianti na Lontrku bi podrli del hiše Spodnji trg št. 5 in del sosednje stavbe, Spodnji trg št. 6; obe na levi strani ceste, v smeri proti jugu. Za ru šenje je bila namenjena tudi Perkusova hiša, ki so jo res odstranili, vendar tudi zaradi drugih zadev, ne samo cestno-prometnih vzrokov. Na sedanji Poljanski cesti bi korigirali ves obcestni del hiš od Peharja — Poljanska ce sta št. 1, do današnjega Avtokovinarja. Ohranjeni so celo odškodninski zneski, ki so jih namenili oškodovanim lastnikom hiš. Kakšne bi bile potem te stav be, pa seveda ni razvidno, saj bi skoraj pri vsaki stavbi porezali le obcestne dele za nujno razširitev. Za koliko časa bi taka cestna varianta zadostovala, v načrtu ni predvideno, verjetno pa so mislili, da za silno dolgo, saj so za stanovanjske predele rezervirali kareje na levem bregu Selščice in Sore, kjer je prostor danes že nekaj let povsem zazidan, njim pa bi ta rezervacija zado stovala za 200 let. Ta urbanistični načrt (regulacijski načrt) ni bil sprejet, pa tudi drugega do vojne niso izdelali. Pri podrtih stavbah na Cankarjevem trgu je šlo za prestiž, katera varianta bo bolj prometna in zato za Loko pomembna. Od tranzita sta si obetala veliko tako Plač kot Lontrk, ki ga je potem tudi prevzel in ga še danes v obilni meri uživa v obliki hrupa in smradu avtomo bilskih izpušnih plinov. Vse do pred drugo svetovno vojno so tako na področju spomeniškega var stva imeli odločilno vlogo posamezni organi izven Loke (prej Dunaj, pozneje banska uprava — spomeniški urad), predvsem njihove avtoritete, ki so jih v Loki delno že upoštevali vsaj pri delih javnega značaja. Drugače pa je bilo pri gradnjah, adaptacijah in podobnih posegih v privatnem sektorju. Zaradi pomanjkanja spomeniškovarstvenega organa v Loki sami je prišlo že do ve like škode na spomenikih v privatni lasti. Leta 1936 je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo v Škofji Loki, ki je s stal nim opozarjanjem občinskega odbora na neprimerne posege, odigralo pionir sko vlogo na tem področju. Poleg muzejskega odbora se je pokazala potreba po spomeniškovarstvenem odboru. Na občinski seji dne 7. oktobra 1938 so pod 11. točko v nadaljevanju razprave o razširitvi ceste na Grabnu pri Per- kusovi hiši in v zvezi s podiranjem te stavbe zapisali: JVato izneseta predsed nik občine (Matevž Ziherl, o. p.) in Planina (Lovro Planina, o. p.), naj bi se na 4 Loški razgledi 49 pobudo merodajnih osebnosti v Ljubljani, ki goje skrb za ohranitev zgodovin skih spomenikov Škofje Loke in njene arhitektonske tipičnosti, ustanovil »Odbor za ohranitev zgodovinskih spomenikov Škofje Loke«. Odbor naj bi sestavljali: en arhitekt, en umetnostni zgodovinar, nekaj članov tukajšnjega Muzejskega društva ter druge strokovno naobražene osebe, ki bi bile kakor koli pripravljene sodelovati pri tej akciji. Da bi urejevanje mesta ne trpelo na enotnosti, naj se pritegne k sodelovanju le enega priznanega arhitekta, predvsem mojstra Plečnika iz Ljubljane. Ker pa občina sama iz lastnih denarnih sredstev ne more financirati in prispevati k smiselnemu preurejevanju Škofje Loke, bi bila naloga tega od bora tudi, da izposluje pri gotovih ustanovah in oblastvih v to potrebne kredite in podpore. Soglasno sprejeto. Zanimivo je, da so poleg strokovnega dela odbora, ki je bil še za današnje pojme posrečeno izbran, vsaj načelno nameravali urediti tudi finančni del službe odbora oziroma financiranja spomeniškovarstvenih posegov. Decembra leta 1938 je občina s posebnim dopisom zaprosila za sodelova nje pri realizaciji odbora ravnatelja podružnice Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, rojaka Stanka Sušnika. V dolgem dopisu so mu podrobno razložili, kar so zapisali že na občinski seji. Sušnik je občinskemu odboru predlagal za urejevalca urbanizma v Škofji Loki arhitekta Plečnika. V pismu županu je tudi omenil, naj se odborniki izjasnijo, ali so za srečanje z mojstrom Plečni kom, ker dosedanja praksa menjavanja arhitektov v Loki mestu ni bila v prid, arhitekti pa so bili užaljeni. Omenil je staro loško navado, da v Loki radi sedimo na dveh stolih. V začetku tridesetih let sta namreč delala v Loki že arhitekta Tomažič in Navinšek. Slednji je izdelal (1937—38) partijo med Kapucinskim mostom in cerkvijo (kapucinsko) ter prvi urbanistični red, ki pa se ga niso držali. Za Plečnika naj bi se v Loki opredelili za daljše obdobje, ozi roma naj bi bil mestni arhitekt. Sušnik je zrežiral Plečnikov prihod v Loko in tedaj je mojster zapisal tiste lepe besede o Loki, ki smo jih v Razgledih sicer že objavili, vendar so vredne, da jih zapišemo še tukaj: Mož, ki mi je danes ponudil sedež v svojem avtu, odšel je za pol ure v neki urad Škofje Loke. Bila je krasna v soncu in sencah, vsa moja, prijemljiva, tiha, izumrla, polna muzike. — JVa glavnem trgu ponašal se je edino policaj in vsi frizerji, beli kot golobi. Cerkev, sam sem bil v njej in Bog in vsa lepota. Dvorišče magistrata, belo in par pelargonij v arkadah. V sosednji hiši so zi darji na mesto bivših obokov nabijali štukaturo na ravne, nove plafonde. Skozi povečana okna »moderna« je bilo videti to barbarstvo. Vleklo me je, da bi obiskal »ključ Jesenkovih« — pa je avto klical — avanti... Z Bogom. Pod zapis je Sušnik pripisal: In le ta, ki s srcem čuti za Loko, bo tudi ustvaril res kaj lepega.12 Dne 26. februarja leta 1939 je bil v kulturni prilogi Slovenca priobčen po govor z novim banovinskim spomeniškim konservatorjem dr. Franom Meses- nelom, ki je v službi nasledil dr. Steleta. Naslov članka je bil: »O potrebi spomeniških ohranitev naših malih mest«. Večinoma je tekel pogovor o Loki in njenih urbanističnih in s tem povezanih spomeniškovarstvenih problemih. Ta sestavek smemo šteti za enega prvih zapisanih temeljnih kamnov spome niškega delovanja za Škofjo Loko. Dr. Mesesnel se je zavzemal za izdelavo regulacijskih načrtov za stara mesta, ki bi upoštevali spomeniškovarstvene komponente. Pri Loki se je si- 50 cer zavzemal predvsem za popolno ohranitev Plača in manj za ostale dele Loke, vendar je zapisal, da je treba ohraniti značaje tistih prvotnih jeder naših starih mest, iz katerega je mesto pognalo in ki daje mestu njegovo svo- jevrstnost. Škoda bi bila velika, da bi mi zaradi modernega motoriziranega prometa (1939 o. p.!) žrtvovali svoje tisočletje stare estetske zgradbe in arhi tektonske kompozicije mest, ko ni nobene nujnosti. Ni treba namreč, da se tak promet razvija prav v tem jedru, kajti moderno načelo je, da se težki promet izpelje kolikor mogoče okrog mesta, jedro samo pa revitalizira.13 Zal pa se tako zastavljeno delo ni nadaljevalo. Iz nadaljnjih dokumentov ni razvidno, da bi ustanovili odbor. Mlado Muzejsko društvo je še naprej nosilo ta bremena, vendar so bili njih napori prekinjeni zaradi vojne. Po vojni je stara ideja spet oživela. V Škofjeloškem prosvetnem listu je bila leta 1954 objavljena danes že zgodovinska fotografija mojstra Plečnika v družbi Branka Berčiča in takratnega župana Svetka Kobala, ki prihajajo po klancu od cerkve mimo Zofkeža na »»Plač«.14 Loka je takrat dobila še arhitekta Toneta Bitenca. Naj važnejše pa je bilo, da so leta 1954 navezali stike z Ljubljanskim regionalnim zavodom za spomeniško varstvo in je bil s to potezo podan začetek organizira nega varstva spomeniške dediščine v Škof j i Loki. Opombe 1. Loški razgledi 18, 1971, str. 87—94 in Loški razgledi 16, 1969, str. 198—205. — 2. Nadškofijski arhiv, načrti za Crngrob, posebej, brez signature. — 3. Arhiv SRS, fond Spomeniški urad na Dunaju (Denkmalamt), oziroma Centralna komisija... Gradivo je Arhiv SRS šele prevzel in še ni v urejenem stanju. Zahvaljujem se arhi- vistkinji Emi Umekovi, ki me je na fond opozorila in mi omogočila vpogled v fond med urejevalnimi deli. — 4. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Skofji Loki (v nadaljevanju ZAL, Sk L.), Zupni arhiv Skofja Loka, fasc. 111/19; Občina Skofja Loka, Zapisniki sej občinskega odbora Škofje Loke 1901—1910, t. e. št. 5, passim. — 5. Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine v Ljubljani, serija neprezenti- ranih načrtov. Pri načrtih za župno cerkev so tu ohranjeni le Pascherjevi načrti obstoječega stanja. — 6. Nadškofijski arhiv, načrti za Skofjo Loko, brez signature. — 7. ZAL, Sk. L., Občina Skofja Loka, Zadeve občinskega premoženja, t. e. 93 passim; Komunalne in gradbene zadeve t. e. 95 in 105 passim; Zapisniki sej občinskega od bora Škofje Loke 1938—1941, t. e. 9, passim. — 8. Arhiv Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine v Ljubljani — Skofja Loka, poročilo 1941. — 9. ZAL Sk. L., Občina Skofja Loka, Komunalne in gradbene zadeve, t. e. 99, passim. — 10. Jutro, 7. 2. 1930. — 11. Slovenski Narod, 24. 12. 1931. — 12. Loški razgledi 21, 1974, str. 289. — 13. Slovenec št. 48, 26. 2. 1939. — 14. Škofjeloški prosvetni list III/3, 1954/55, Ob občnem zboru Muzejskega društva, 27. marca 1955. Zusammenfassung MISZELLEN AUS DEM DENKMALSCHUTZ IN SKOFJA LOKA Die historischen Kunststile und das Erdbeben des Jahres 1895 losten groBe Baueingriffe auch in alte Stilbauten aus. In Skofja Loka und Umgebung wurden derartige Eingriffe geplant, doch wurden sie gliicklichenveise nicht ausgefuhrt. Im Jahre 1897 bestand die Absicht, aufgrund von Planen Faleschinis die alte Kirche in Crngrob neugotisch umzuarbeiten. Geldmangel und die albehnende Einstellung der Zentralkommission in Wien vereitelten den Beginn der Arbeiten. Zwischen den Jahren 1905 und 1914 beabsichtigte man auch die Pfarrkirche von Skofja Loka neu gotisch umzugestalten. Die ersten Plane dazu entvvarf der Grazer Architekt Franz Pascher, die zweiten Josip Vancaš. Beide Projekte erwiesen sich als nicht annehm- 4« 51 bar und so entvvarf im Jahre 1914 der Sekretar der Zentralkommission in Wien Holey einen Plan denkmalpfleglicher Erneuerung, der aber auch nicht verwirklicht wurde. Nach dem ersten Weltkriege erhielt Slowenien seine eigene Denkmalschutzbe- hdrde. Nach dem Jahre 1937 hatte die Gemeinde Škof j a Loka die ernstliche Absicht, das alte Rathaus auf dem Hauptplatz abzureiBen. Dieser Absicht widersetzte sich das Denkmalschutzamt mit Dr. France Štele und darauf mit Franc Mesesnel mit Erfolg. Bis zum Marž 1941 versuchte man, in der Frage Ubereinstimmung zu erlangen und erreichte unmittelbar vor dem Kriege einen Ausgleich zwischen der Banatsver- waltung und der Gemeinde Škof j a Loka hinsichtlich der Adaptierung der drei in Frage kommenden Gebaude, doch verblieben diese wegen Ausbruchs des Krieges im selben Zustand, in dem sie sich bis heute erhalten haben. Nach dem Jahre 1930 erhielt Škof j a Loka einen Regulationsplan, der aber nie vervvirklicht wurde. Ein groBes Problem der Stadt war schon damals die Durch- gangsstrafie ins Poljanetal. Der Plan sah sowohl die Verbreiterung der Trasse durch den Unterplatz Lontrk als auch die Variante durch den Hauptplatz vor, beide Varianten hatten jedoch den Weiterverlauf der Trasse langs der jetzigen Polja- nestraBe gemeinsam. Am Lontrk ware die Enge an der Stelle, wo der Platz ein- knickt, zu verbreitern und das Haus Perkus abzureiBen (was auch wircklich geschah) Bei der Variante durch den Hauptplatz waren die Hauser am rechten Ufer der Selščica niederzureifien (was auch ausgefiihrt wurde) und ebenso ein Teil des Hau- ses Plavc (Hauptplatz Nr. 1). An dieser Stelle verlauft jetzt der FuBweg, der iiber einen Briickensteg die Stadt mit der Busstation verbindet. Bei der PoljanestraBe ware vor allem die linke Seite bis zum heutigen »Avtokovinar« abzutragen. Neben dem Musealverein, der nach dem Jahre 1937 ahnliche Falle zu iibenvachen begann, beabsichtigte man noch einen besonderen DenkmalaussnbuB einzusetzen, der aber vor dem Kriege nicht verwirklicht wurde. Zur Realisierung des organisierten Denkmalschutzes kam es erst nach dem Kriege, als diese Obliegenheiten 1954 von der jetzigen Regionalen Anstalt fiir Denkmalschutz in Ljubljana iibernommen wurden. 52