RES — literarna revija, ki jo postavljamo ob bok ostalim literarnim revijam v Sloveniji
Menda ima malo latinskih besed toliko pomenov kot beseda »res«. Pomeni DE-LO, DEJANJE, PODJETJE; pomeni STANJE, OKOLIŠČINE, STVAR, PREDMET; Res una solaque — EDINO TO (SREDSTVOV. pomeni DOGODEK, Res novum NOV POJAV; pomeni DEJ-STVO, RESNIČNOST. Res probato USPEH; Re ipsa RESNICNO ...
Res je RES treba predstaviti. To je revi-ja Literarnega kluba Grosuplje. Res je RES revija, ki jo že postavljajo ob bok etabliranim slovenskim literarnim revijam kot so SODOBNOST, NOVA REVUA, DIALOGl, PROBLEMl — LITERA-TURA, itd. (gl. Književne liste — DELO 20. okt. 1988). RES pokriva vmesni pro-stor, ki je namenjen predvsem mladim li-teralom (Mlada pota v Mladini so ukinje-na), študentom, to je revija, kj je odprta vsem literarnim ustvarjalcem v sloven-skem kulturnem prostoru. V njej že objav-ljajo nekateri uveljavljeni slovenski litera-ti, literati, ki vstopajo v slovensko litera-turo, pa tudi taki, ki pomenijo nove
obetajoče iskrice na literarnem nebu. Kar pet avtorjev, štirje od teh iz naše občine pripravljajo, ali pa je že v tisku, svojo knjigo.
Da se vse to dogaja v Grosupljem in ni naključje.
Pa predslavimo prispevke v 2. oz. dvoj-ni (2—3) številki revije RES. V reviji je na prvem mestu prevod aktualne satire avtor-ja Radoja Domanoviča iz časa Obrenovi-čev. Naslov prevoda »Vodja« pove do-volj, še posebej če to  komentiramo.
Prispevek je namreč še danes, ob Miloše-vičevih »zgodovinskih« usodnih trcnutkih še kako aktualen. Od Obrenoviča do Mi-loševiča torej. Sledi dramski prispevek Fe-rija Lainščka. mladcga, uveljavljenega prekmurskega pesnika, pisatelja in dra-matika.
Prav nič slabSi in manj uveljavljen av-tor, z odlomkom iz najnovejšega romana, ki bo izšel letos, ni naš someš(vaš)čan Go-ran Gluvič. Sledijo pesniSki in prozni pri-
spevki manj ali bolj znanih literarnih ustvarjalcev. Zadnji del revijeje namenjen literarni teoriji, kakršne m moč brati v drugih revijah. Objavljajo znani mladi li-terarni teoretiki, publicisti, kol so Andrej Blatnik, Tadej Zupančič, Matej Bogataj pa tudi mlajši študentje Filozofcke fakulte-te v Ljubljani.
Posebej je treba omeniti prispevek ab-solventke primerjalne književnosti in sla-vistike Majde Klemenčič iz Trebnjega, oz. diplomsko delo iz primerjalne zgodovine, ki raziskuje mesto Louisa Adamiča v ameriški književnosti. V tej številki revije je poleg strokovnega dela torej obilo pri-spevkov, ki niso hermetični, prispevkov, ki jih je izbral, po letih mlad uredniški od-bor, ki bere tisto, kar danes literaturo dela sprejemljivo in berljivo za širši krog bral-stva pa obenem kvalitetno.
Revija vzbuja prijetno presenečenje povscxi, razen v Grosupljem. V Grosup-Ijem kukurne institucije, t.j. tiste, ki so za-dolžene za izvajanje kulture (ta je na Gro-
supljem na zelo visokem nivoju in v nenehnem vrtoglavem razvoju in pora-stu!?) upravičeno menijo, da je revija pre-segla občinske okvire in ker ne (taka kot je, kvalitetna in venodprta) skrbi za ljubi-teljsko dejavnost in grosupeljske literate (ki jih je kot pečka), pač ni vredna, da bi ji iskreno pomagali, pa jo zato tembolj vztrajno spotikajo. Besede iskreno v Gro-supljem odgovorni ne poznajo. Ob zdra-hah v kulturi, o katerih že vrabci na strehi čivkajo, za take in podobne malenkosti kot je ta revija, pač nimajo časa. Ni jim za zamerit. Hvala bogu, za kulluro ni nikoli dovolj denarja, pa je izgovor vedno pri ro-ki. Za revijo naj »poskrbijo v Ljubljani«, saj so tudi člani od vsepovsod, samo iz Grosupljega ne. Ne vemo, če smo tisti, ki vodimo klub in revijo sploh Grosupeljča-ni, verjetno pa bo že res, če tako pravijo, da to nismo. Vsekakor bomo morali v Grosupljem izbrskati, rodili, ali pa kakor-koli narediti več Uteratov. Pomagale nam bodo učiteljice (slovenščine), oziroma mentorice v osnovnih šolah, ki množično derejo na literarne šole na Polževem, ki jih
vsako lelo organizira Literarni klub. Na ZKO Grosuplje pa z 200 starimi milijoni držijo pokonci celotni odbor za literamo in založniško dejavnost v občini. Zelo vzpodbudno in kreativno, ni kaj. V Lite-rarnem klubu upamo, da bo zato kdo (zo-pet) dobil Jurčičevo nagrado ali pa meda-ljo za zasluge za narod.
Da bi bile stvari jasoe. E)ve (oz. 3) do-sedanje Stevilke revije RES je financiral (s svojim entuziazmom in delom) praktično klub sam. Številka, ki vam jo predstav-ljamo, je vredna (brez honorarjev, ki jih seveda nihče ni dobil), 750 starih milijo-nov, Zveza kultumih organizacij občine Grosupelje je prispevala celih 60. Za leto 1989 smo planirali štiri številke po 250 starih milijonov. Inflacijaje naredila svoje (600%) in danes prispevek ZKO (t.j. v le-tošnjem letu) ne predstavlja niti 10% vrednosti revij. Za financiranje bodo po-skrbeli na ZKO Slovenije, pravijo. Tam o tem nič ne vedo. Kulturna skupnost Gro-suplje naj bi poskfbela za osnovno finan-ciranje, to pa bi bila osnova za pomoč v drugih občinah. Tako se je dogovoril z ne-
katerimi iz Kvllurne skupnost' Peter Bo-žič, književnik in strokovni delavec ZKOS. Vendar ne, predsedstvo KS bo raje sofi-nanciralo trebanjsko revijo Samorastniš-ka beseda, ki jo financira že 10 Zvez kul-turnih organizacij raznih dolenjskih občin. Zadeve so se Dolenjci lotili na pravem koncu. Podpira jih namreč dolenjski SZDL Pa jo dajmo še v Grosupljem, do-mača, lastna, kvalitetna revija pa tega že ni vredna. Domafe nikoli ni bilo nič vredno, čeprav se potrjuje v republiškem merilu. Dvojna merila pač. Revijo RES, razen na IS občine, po vsem tem sodeč, ne jemljejo za svojo, občinsko, za uspeh občine pa sloh ne. V poplavi uspehov (sploh na kul-turnem področju v Grosupljem), se U kar izgubi.
V Grosupljem se dogaja literatura, am-pak za Zvezo kulturnih otganizacij in Kul-tumo skupnost to ni pomembno. Grosu-peljski »kulturniki« čakajo na avtobus, ki jih enkrat letno skupinsko odpelje v repu-bliško središče — v teater — drugafe bi ga znotraj najbrže ne videli.
Ivo Frbežar