GDK: 232.311.2 Kakšne semenske sestoje rabimo? Marjan ZUPANČIČ* Izvleček Zupančič, M.: Kakšne semenske sestoje rabi- mo? Gozdarski vestnik, št 3/1992. V slovenščini s povzetkom v nemščini,. ·cit. lit. 19. Pri izbiri semenskih sestojev poskušamo upo- števati genetsko različnost med drevesnimi popu- lacijami iste vrste in genetsko najvrednejše dele gozda. V praksi so možnosti dedovanja želenih lastnosti dreves in sestojev močno precenjene. Za nabiranje semena so sprejemljivi tudi pov- prečno kakovostni sestoji. Posebno pozornost zasluži zajemanje dovolj velike genetske variabil- nosti pri nabiranju semena. Ključne besede: semenski sestoj, genetska raz- ličnost, genetska variabilnost, gozdno semenar- stvo. UVOD Minilo je že dobrih 41 let od izida knjižice dr. Maksa Wrabra: Gojenje gozdov v luči genetike- biološki problemi gozdnega se- menarstva (WRABER 1950). Knjižica je izšla v času, ko je bilo treba obvezno prisegati na Lisenkove genetske teorije. Avtorju moramo priznati, da je znal ohraniti primerno razdaljo do teh teorij, ki danes veljajo kot klasični primer podrejanja znano- sti totalitarni ideologiji. Wrabrovo delo je bilo nedvomno pionirsko delo na tem po- dročju pri nas in je do danes ohranilo veliko svoje aktualnosti. Njegov namen je bilo preprečiti najhujše napake v gozdnem se- menarstvu, ki so se dogajale pri nas po drugi svetovni vojni. Po mnogih letih mo- ramo ugotoviti, da je bil med tem napredek gozdnega semenarstva mnogo preskro- men. Vendar je gozdno semenarstvo hva- ležno področje gozdarske genetike, kjer lahko še najprej pripomoremo h genet- skemu zdravju gozdov. Hkrati lahko na tem * Dr. M. Z., dipl. inž. gozd., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija Synopsis Zupančič, M.: Which Seed Stands are re- quired? Gozdarski vestnik, No. 3/1992. ln Slo- vene with a summary in German, lit. quot. 19. When selecting appropriate seed stands, gene- tica! differentation between different tree popula- tions of the same tree species and genetically most valuable forest parts are taken into conside- ration. The heredability of the desired tree charac- teristics and forest stands have been much over- estimated in practice. The forest stands of aver- age quality are also appropriate for forest seed gathering. The comprising of the relatively high genetical variability in forest seed collecting de- serves special attention. Key words: seed stands, genetical differentation, genetical variability, forest seed practice. področju veliko naredimo za ohranitev av- tohtonih genetskih virov, brez katerih stabil- nega gozda ne more biti. S semenskimi sestoji skušamo zajeti kra- jevne drevesne rase, ki so rezultat genet- skega prilagajanja danemu okolju. Take rase lahko označujemo z bolj splošnim izrazom kot populacije. V gozdni genetiki populacija pomeni množico osebkov iste drevesne vrste, ki hkrati živijo v nekem ekološko bolj ali manj enotnem prostoru, so bolj ali manj udeleženi pri generativnem razmnoževanju in tako tvorijo razmnože- valno skupnost, ki ima svoj posebni genet- ski razvoj. Ta definicija je seveda zelo teoretična. V naravi je težko potegniti meje med populacijami, razen če so med seboj prostorsko ločene. O slabih ali celo katastrofalnih posledicah uporabe semena neprimernega in neavtoh- tonega porekla ni treba posebej govoriti. O tem navaja tudi WRABER (1950) v . ome- njeni knjižici zelo drastične primere. Ni torej vseeno, kje seme naberemo in kje ga uporabimo. Marsikatero >>umiranje« in ))propadanje•• gozda bi se dalo vsaj delno pojasniti z neavtohtonim in neprimernim G. V. 3/92 153 genetskim poreklom drevesnih populacij (prim. TZSCHACKSCH 1987). V tem sestavku skušam predstaviti te- meljne probleme semenskih sestojev, to je genetsko variabilnost in genetsko različnost drevesnih populacij. Druge probleme se- menskih sestojev, kot je ogrožena avtohto- nost, vnašanje nezaželenega peloda v se- menske sestoje itn., bi bilo treba obravna- vati posebej. KAJ JE GENETSKA VARIABILNOST? Genetsko variabilnost lahko definiramo kot prisotnost različnih genetskih zasnov v populaciji, kot so različne oblike istovrstnih genov in genskih kompleksov. Ta variabil- nost pride do izraza v različnih genetskih konstitucijah (genotipih) posameznih dre- ves. Da genetska variabilnost res obstaja, se lahko prepričamo že s preprostimi feno- loškimi opažanji npr. v drevesničarskih le- hah, kjer zaradi izenačenih pogojev okolja lažje opazimo genetsko pogojene razlike. Tako drevesca, vzgojena iz semena istega porekla (provenience), ne odženejo spo- mladi vsa hkrati, pač pa je vsaj teden dni razlike med časi odganjanja najzgodnejših in najbolj poznih mladik. Te razlike si lahko razlagamo le z genetskimi vzroki. Sicer so fenološke značilnosti, če niso prekrite z vplivi okolja, zelo zanesljivo merilo za ge- netsko različnost oziroma variabilnost. Tudi morfološka variabilnost je v veliki meri izraz genetske variabilnosti . Tako imamo npr. pri smreki, ki je izrazita polimorfna vrsta, tri glavne morfološke tipe po načinu razveja- nja: grivasti, ščetkasti in ploskovejni, s šte- vilnimi prehodi in kombinacijami med njimi. Tudi pri rdečem boru najdemo morfološke variabilnost, ki sega od tankovejnatih in ravnodebelnih tipov do grobovejnatih in krivodebelnih. Tudi v oblikovanosti lubja pri rdečem boru skušamo videti morfološke tipe in s tem genetsko različnost (primerjaj WRABER 1950). Podobno skušamo priti na sled genetski različnosti tudi pri drugih vrstah. Pri tem je zelo pomembno, da znamo ločiti vplive okolja od genetskih vplivov. Poleg variabilnosti :znotraj populacij imamo variabilnost med populacijami iste vrste. Z analizami in izračuni kvantitativne 154 G. V. 3/92 genetike ugotavljamo medsebojno podob- nost ali različnost v genetski sestavi popu- lacij. Čim bolj se dve populaciji glede zasto- panosti različnih oblik istovrstnih genov in genskih kompleksov razlikujeta med seboj, tem prej lahko domnevamo obstoj genetske različnosti oziroma dveh različnih ras. Za resnejša proučevanja genetske varia- bilnosti potrebujemo Gozdne drevesne vrste se odlikujejo z dolgoživostjo in s čajo morfološke, fenološke, prirastne in druge primerjave. Posebna ovira pri tem je dolgo- ročnost. Poskusi, ki jih sedaj začenjamo, bodo dajali rezultate šele čez desetletja. Mnogi starejši poskusi, če so se ohranili, po svoji zasnovi ne odgovarjajo sodobnin1 zahtevam, toda so dragoceni prav zato, ker so bili osnovani že pred desetletji (GIER- TYCH 1986). V novejšem času veliko priča­ kujemo od biokemijskih genetskih analiz. Primer take analize je zelo obsežna raz- iskava (KONNERT in FRANKE 1991 ), ki obravnava genetsko variabilnost smreke v jugozahodni Nemčiji in nam daje tudi pre- gled že doseženega na tem področju. Ta in druge raziskave genetske variabil- nosti (npr. GUZINA 1980), kažejo na zelo veliko variabilnost znotraj populacij in na skromnejšo variabilnost med populacijami ene vrste. Torej že med osebki posameznih populacij vlada velika genetska variabil- nost, zaradi katere je variabilnost med po- pulacijami navadno težje razpoznavna. STABILNOST GOZDA IN GENETSKA VARIABILNOST Ohranitev naravne genetske dediščine gozda je predvsem ohranitev naravne ge- netske variabilnosti. Le v genetsko variabil- nih populacijah se lahko uveljavlja naravna selekcija in naravni genetski razvoj. Popu- lacije z dovolj veliko genetsko variabilnostjo bolje prenašajo nepredvidljive ujme in kala- mitete ter se bolje prilagajajo tudi dolgoroč­ nejšim podnebnim in drugim spremembam v okolju. Nepogrešljivo pri tem je naravno obnavljanje genetske variabilnosti s prena- šanjem peloda in semena iz bližnje ali daljnje okolice, z novimi kombinacijami ge- nov v mladi generaciji gozda itn. (HATTE- MER in BERGMANN 1987, HATIEMER in MUELLER-STARCKE 1988). Tako ne zmanjka možnosti za naravno selekcijo in s tem za ekološko plastičnost populacij. Gozdne drevesne vrste se odlikujejo z dolgoživostjo in s počasnim menjavanjem generacij. Tako je potrebno tudi sto in več let, da ena drevesna generacija zamenja drugo. To pa pomeni tudi zelo počasno biološko evolucijo, ki rabi dolga tisočletja za razmeroma majhne prilagoditve okolju. Čisto drugače je pri kratkoživih in hitro množečih se organizmih, kot so patogeni mikroorganizmi, mrčes itn., ki se z biološko evolucijo hitro prilagodijo tudi močnim ke- mičnim strupom. Počasno evolucijsko prila- gajanje pri gozdnih drevesnih vrstah prav gotovo ne zadostuje pri sedanjem antropo- genem spreminjanju okolja in svetovnega podnebja. Toda to svojo pomanjklivost gozdne drevesne vrste izravnajo na druga- čen način. Za razliko od kratkoživih rastlin- skih vrst z njihovim hitrim evolucijskim pri- lagajanjem je za drevesne vrste značilna velika genetska variabilnost (STIMM in WOLF 1991 ). Tako je možno razmeroma hitro prilagajanje genetske sestave dreve- snih populacij s pomočjo naravne selekcije. To je tudi edina možnost prilagajanja spre- minjanemu in obremenjenemu okolju ter razmeram ob ujmah in kalamitetah. ln te edine možnosti naj ne bi zapravili z neodgo- vornim človeškim početjem - z dejanji, s katerimi bi zmanjšali genetsko pestrost dre- vesnih populacij. KAKO JE S KRAJEVNIMI DREVESNIMI RASAMI? Pri gozdnih drevesnih vrstah je za nasta- janje drevesnih ras potrebnih nekaj tisočle­ tij . V zadnjih desettisoč letih, to je po koncu ledene dobe, je gozd v Evropi moral nastati čisto na novo. Zato ni bilo veliko časa za nastanek drevesnih ras (primerjaj MAYER 1980). Na drugi strani pri umetnem žlaht- njenju gozdnega drevja vzredimo nove »sorte« že po nekaj menjavah generacij, kar s primernimi metodami lahko dosežemo že v nekaj desetletjih. Tudi s >>prebira- njem«, to je s stalnim izsekavanjem najlep- ših in najvitalnejših dreves, lahko razme- roma hitro vzredimo slabo rastoče in slabo oblikovane drevesne rase. Genetski razvoj lahko umetno res močno pospešimo, toda le z drastičnimi prijemi, ki jih narava ne pozna. Tako narava ne pozna strogo nad- zorovanega opraševanja cvetov, drastično enostranske selekcije v gozdnem mladju, sistematičnega iztrebljanja vitalnosti. Na- ravni razvoj najbrž ne vodi v nastanek številnih specializiranih krajevnih ras, am- pak ostaja raje pri veliki genetski variabilno- sti populacij. Tako so odprte možnosti za nadaljnje spreminjanje genetske sestave populacij in s tem za prilagajanje spreminja- nju okolja ali za širjenje v drugačna okolja. Talne rase. V literaturi naletimo na izraz »talne rase« (nem. Bodenrassen), ki naj bi se izoblikovale na kakšnem posebnem tipu tal. Tako je znan primer »vodnega jesena« (nem. Wasseresche), ki raste na mokrih tleh ob tekočih vodah, in »jesena na apnen- cu« (nem. Kalkesche), ki raste na razme- roma suhih apnenčastih pobočjih . Oba je- sena se med seboj močno razlikujeta glede priraščanja, kvalitete lesa ipd. Vendar več obsežnejših raziskav do zdaj ni moglo po- trditi, da med njima obstaja genetska različ­ nost. Torej imamo opraviti z vplivom zelo različnega okolja in ne z genetskimi razlika- mi. Pri nabiranju semena pa kljub temu ni odveč, če oba jesena ločimo med seboj (MAYER 1980). O domnevnih »talnih rasah« belega to- pola v porečju Tise na Madžarskem poroča Denes (DEN ES 1991 ). Tako beli topol naj- demo na izrazito mokrih rastiščih in hkrati na izrazito suhih prodnatih rastiščih v logih ob vodah. To je zavedlo mnoge avtorje, da so opisovali in ločevali različne »talne rase« belega topola. Toda obširne raziskave, ki so vključevale tudi biokemične genetske analize, kakšnih genetskih razlik med temi domnevnimi rasami niso mogle odkriti. Gre torej za vplive okolja in ne za vplive dedno- . sti. Tako lahko ocenimo tudi izkušnje naših gozdarjev s »krvavordečim« macesnom, ki naj bi na nekaterih rastiščih dajal posebno kvaliteten les. Takih in podobnih primerov domnevnih talnih in drugih »rastiščnih« ras je še več. Navsezadnje je za pokljuške resonančno smrekovine potrebno tudi po- kljuške rastišče in ne samo pokljuška smre- kova rasa. Vendar nastajanje >)talnih ras« ni čisto izključeno, kot kaže raziskava Mittona (MIT- G. V. 3192 155 TON 1989). Avtor navaja primer Engelman- nove smreke v narodnem parku Colorado, ki raste na suhih rastiščih, med katerimi so otoki izrazito mokrih rastišč, ki so prav tako porasli z Engelmannovo smreko. Opraviti imamo z dvema zelo različnima talnima tipoma oziroma z rastišči, ki se nahajata neposredno eno ob drugem. Biokemijske genetske analize so res pokazale nekaj genetskih razlik med populacijama smreke na obeh rastiščih. Toda te razlike so se pokazale le v odraslih sestojih in so nastale zaradi močnih naravnih selekcijskih priti- skov na mokrem rastišču. Genetske razlike se torej lahko pojavijo že v teku ene gene- racije gozda. V mladi generaciji gozda se te genetske razlike vedno znova izgubijo zaradi naravnega prenašanja peloda in se- mena med sosednimi rastišči in populacija- mi, zaradi novih kombinacij genov v mladi generaciji gozda, skratka zaradi obnavlja- nja naravne genetske variabilnosti. Pri nas so se že večkrat pojavile dom- neve o genetski različnosti populacij na karbonatni in silikatni podlagi (BRINAR 1975, 1976, PAVLE 1987). Zanesljivih do- kazov o tem ni. če taka genetska različnost res obstaja, potem jo lahko še najprej pričakujemo na večjih površinah z izrazitim prevladovanjem ene oziroma druge kam- ninske podlage, kjer hkrati izrazito prevla- dujejo ekstremne talne razmere (tla eks- tremnih kemijskih, fizikalnih idr. lastnosti). Klimatske rase. Od selekcijskih vplivov, ki oblikujejo genetsko različnost oziroma drevesne rase, je gotovo najpomembnejši vpliv podnebja. To ugotavlja že WRABER 1950. Pri tem mislimo seveda na podnebje, ki je širšega, recimo regionalnega pomena in ne morda na krajevne podnebne značil­ nosti, ki nastajajo npr. zaradi prisojnosti ali osojnosti pobočja. Podnebje razčlenjujemo v vertikalni smeri od nižin proti zgornji gozdni meji in v horizontalni smeri v odvis- nosti od geografske širine, bližine morja, orografije itn. Tako so drevesne rase predvsem klimat- ske rase, ki kažejo selekcijske vplive pod- nebja tudi v svoji morfologiji in fenologiji. Zgodovinski razvoj gozdne vegetacije v tisočletjih po ledeni dobi je vendarle pustil svoje sledove v genetski različnosti dre- vesnih populacij (SCHMIDT-VOGT 1990). 156 G. V. 3/92 Nedvomno je tudi pri tem podnebje igralo pomembno vlogo. SEMENARSKI OKOLIŠ OZIROMA PROVENIENČNA OBMOČJA Rastiščna pisanost, kot nam jo kažejo pedološke in fitocenološke karte, na srečo ne pomeni enake pisanosti drevesnih ras. To je gotovo pomembno za gozdno seme- narstvo in za razmejitev semenarskih oko- lišev oziroma provenienčnih območij. V ma- lopovršinskem rastiščnem mozaiku, kot ga pri nas skoraj povsod najdemo, se kljub različnosti selekcijskih pritiskov genetska sestava drevesnih populacij izravnava. K temu doprinese naravno obnavljanje genet- ske variabilnosti s prenašanjem semena, peloda, nastajanje novih genskih kombina- cij itn. Za obstoj »mikroekoloških ras ome- jenega krajevnega pomena((, kot jih omenja WRABER (1950), ni dovolj dokazov. Prvo razdelitev Slovenije na skupno se- dem t. i. semenarskih okolišev je postavil WRABER (1950) . Ta razdelitev ima veliko podobnosti z razdelitvijo Slovenije na šest fitogeografskih regij, ki jo je avtor izdelal pozneje in ki jo najdemo npr. v »Mali flori Slovenije« (MARTINČIČ in SUŠNIK 1969). Ta razdelitev je narejena na temelju flori- stičnih in fitocenoloških značilnosti rastišč, pomeni temeljno rastiščno razdelitev Slove- nije in tako dobro izraža tudi podnebne vplive. Kasneje (1974) je Biro za gozdarsko načrtovanje izdelal fitoklimatsko razdelitev Slovenije, ki ima precej podobnosti z Wra- brovo fitogeografsko razdelitvijo. Inštitut za biologijo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je Wrabrovo fitogeografsko razdelitev še dopolnil in popravil (ZUPAN- ČIČ, Mitja in sodelavci 1987). Med tem so se pojavili predlogi za oblikovanje semenar- skih okolišev na temelju rastlinskih združb, nadmorske višine in kamninske podlage rastišč (PAVLE 1987), ki tudi zaslužijo po- zornost. Za bodočo ureditev semenarstva v Slo- veniji je verjetno najprimerneje, da izha- jamo od omenjenih razdelitev na fitogeo- grafske in fitoklimatske regije, in na njihovi osnovi najdemo naprimernejšo razdelitev na semenarske okoliše oziroma provenienčna območja (nem. Herkunftsge- biete). Seme, nabrana v takem semenar- skem okolišu oziroma provenienčnem ob- močju bi smeli praviloma uporabiti le v mejah tega okoliša. Tako ureditev seme- narstva poznajo države evropske skupno- sti. Razdelitev na provenienčna območja oziroma semenarske okoliše se kljub vsemu ne more dovolj izogniti slabostim umetne razdelitve, kot to velja tudi za razna rastiščna karti ranja ( primerjaj HA TIEMER in MULLER-STARCK 1988, HATIEMER in BERGMANN 1987). Vendar česa boljšega zaenkrat ne poznamo. V Sloveniji je gozdno semenarstvo na zakonodajnem področju še čisto neurejeno, v velikem zaostanku za razvojem v svetu. Ob negotovostih pri razmejitvi in izboru semenarskih provenienc je še pomembneje negovati genetsko variabilnost gozda in si tako poskušati pomagati z metodami, ki jih pozna narava. V gozdu s pestrimi in različ­ nimi genetskimi zasnovami pridejo prej ali slej do izraza tiste, ki so danim rastiščnim razmeram najbolj prilagojene. Naravni in morda tudi umetni selekciji moramo prepu- stiti, da uveljavlja prirojene sposobnosti za preživetje in tudi prirojeno dobro obliko~a­ nost, rastnost ipd. Tako ublažimo slabe posledice manj posrečenega izbora prove- nience semena, ki se jim v praksi skoraj ne moremo izogniti. POVZETEK 1. Navadno precenjujemo možnosti prenaša- nja pozitivnih lastnosti semenskih dreves oziroma sestojev na njihove potomce. Semensko drevo predstavlja le mater. Očetje, ki so za seme prispevali svoj pelod, se nahajajo nekje v bližnji ali morda tudi daljnji okolici in so nepoznani. Dobra oblikovanost, rastnost ali vitalnost semen- skih dreves ali sestojev ni nujno genetsko pogo- jena in je lahko le rezultat naključnih ugodnih okoliščin . Domnevne ali resnične genetske odlike matičnih dreves pridejo le malo do izraza v njihovem potomstvu . Zaenkrat ni znanstvenega dokaza o tem, da je seme izbranih semenskih sestojev genetsko vred- nejše od semena povprečno dobrih sestojev (HATTEMER in BERGMANN 1987, HATTEMER in MUELLER-STARCK 1988). Vendar zakono- daja v državah evropske skupnosti dovoljuje na- biranje semena le v izbranih in priznanih semen- skih sestojih, verjetno pod vplivom pretiranih žlahtniteljskih pričakovanj . Dokler znanost ne more dokazati prednosti izbranih semenskih se- stojev, se lahko zadovoljimo tudi s semenskimi sestoji, ki so glede oblikovanosti, rastnosti, odpor- nosti itn. samo nekaj povprečnega. Tako imamo več svobode pri določanju velikosti in razporedi- tve semenskih sestojev in si prihranimo mnoge nepotrebne težave pri nabiranju semena. Kot predlagata HATTEMER in MUELLER-STARCK (1988), bi bilo dovolj, če bi v semenarskem okolišu nabirali seme kjerkoli, razen v posebno slabih sestojih. 2. Genetska variabilnost populacij gozdnih dre- ves je pogoj za njihovo stabilnost in preživetje. Zato moramo tudi pri nabiranju semena zajeti vso genetsko variabilnost populacije, ki naj bi jo na- brana seme predstavljalo. Seme moramo zato nabirati na dovolj veliki površini in na dovolj velikem številu dreves. Ne bi se smelo dogajati, da najdemo nekaj dreves z obilnim obredom semena, ki jih posekama, poberemo seme z njih in tako zadostimo vsem potrebam po semenu neke vrste. Z obredom štirih ali petih dreves prav gotovo ne zajamemo dovolj genetske variabilnosti v populaciji. Potrebnih bi bilo najmanj 20 dreves, kot ocenjujeta KONNERT in FRANKE (1991) za smrekove populacije v jugozahodni Nemčiji. Ge- netska variabilnost populacij je v tesni zvezi z njihovo ekološko plastičnostjo oziroma prilagodlji- vostjo okolju . Tudi pri manj posrečen em izboru semenske provenience se postopno uveljavljajo za dano rastišče primerne genetske zasnove, če smo s semenom zajeli dovolj veliko genetsko variabilnost. 3. V državah evropske skupnosti imajo že najmanj 20 let zakonske predpise o prometu s semenskim in saditvenim blagom. Okvirne pred- pise, obvezne za vso skupnost, vsaka posamez- na država po svojih potrebah in razmerah dopolni. Ta zakonodaja obsega točno določitev provenien- čnih območij (nem. Herkunftsgebiete), merila za izbor semenskih sestojev, predpise za vodenje evidence o izvoru semena, predpise o dopustnem mešanju semena različnih semenskih sestojev, predpise o semenskih plantažah itn. (primerjaj WEISSGERBER 1981 ). V Sloveniji razen zastarelega in neuporabnega standarda (JUS) na tem področju nimamo niče­ sar. Celo glede določanja provenienc in glede certifikatov o poreklu semena nimamo ničesar obvezujočega. Ključno področje gozdarstva je prepuščeno poklicnemu znanju in etični zavesti posameznikov. Resnično je že skrajni čas za zakonodajno ureditev gozdnega semenarstva. WAS FUR SAMENBESTANDE BRAUCHEN WIR? Zusammenfassung Nach der einleitenden Darstellung der Proble- matik werden folgende Schuesse gezogen : 1 . MOglichkeiten der Obertragung positiver Ei- genschaften von Samenbestanden und -Baumen auf ihre Nachkommen werden stark Oberschatzt. So werden vermutlich genetisch wertvolle Be- stande ausgesucht, die meist zu klein sind und G. v. 3/92 157 auch sonst ihrem Zweck nur schlecht entsprec- hen. Solange genetische Oberlegenheit der aus- gesuchten Samenbestanden nicht wissenschaf- tlich bewiesen werden kann, sind durchschnit- tliche Bestande als Samenbestande durchaus annehmbar. 2. Genetische Variation von Baumpopulatio- nen soli bei Samenernte voli erfa!3 werden. Es kommt vor, dass wenige, aber reichlich samentra- gende Baume gefallt und beerntet werden und damit der Bedarf nach Samengut einer Art voli gedeckt wird. Mit weniger als 20 beernteten Baumen pro Bestand bzw. Population kann die erfordeliche genetische Variation keinesfalls ge- sichert werden. Eine breite genetische Variabiltat junger Waldbestande ermoglicht eine allmahliche Anpassung ihrer genetischen Struktur an ortliche StandortsverhraJtnisse. Damit werden schlechte Folgen wen iger gegluckter Provenienzwahl gemil- dert. 3. Eine gesetzliche Regelung des forstlichen Saatgutwesens fehlt in Slovenien so gut wie ganz. So gibt es auch keine bindenden Vorschrif- ten hinsichtlich der Herkunftgebiete. Dieser Ruck- stand ist moglichst bald aufzuholen. LITERATURA 1. Brinar, M.: Kakovost bukovega semena in razvoj iz njega zraslih mladic v zvezi z nekaterimi značilnostmi provenienčnih rastišč. Zb. gozdar- stva in lesarstva, L. 13, Ljubljana 1975, št. 2, 61-79. 2. Brinar, M.: Kalivost jelovega semena v od- visnosti od provenienčnih rastišč in klime, po- sebno z ozirom na propadanje naše jelke. Zb. gozdarstva in lesarstva, L. 14, Ljubljana 1976, št. 2, 155-190. 3. Burschel, P.: Waldbau - Forstgenetik - ForstpflanzenzUchtung. Forst und Holz, 1989, 24 , 665-673, lit . 40. 4. Den es, 8.: Gibt es Bodenrassen bei der Weisspappel? Allg . Forstz ., 1991, 17, 877. 5. Giertych, M.: L'amelioration genetique des arbres forestiers aujourd'hui et demain. Revue Forestiere Frangaise, Numero special, 1986, 204-207. 6. Guzina, V. P.: Procena genetskog variabili- 158 G. V. 3/92 teta jasike (Populus tremula L.) pomocu polimor- fizma izoperoksidaza. Radovi, knjiga 9, 1980, Institut za topolarstvo Novi Sad. 7. Hattemer, H. H.; Bergmann, F.: Eintohrung in die Genetik fOr Studierende der Forstwirtschaft. J. D. Sauerlander's Verlag, Frankfurt am Main, 1987, strani 268. 8. Hattemer, H. H.; Mueller-Starck, G.: Gene- tische Aspekte der kOnstlichen BestandesbegrOn- dung. Forstarchiv, Hannover, 1988, 1, 12-17. 9. Konnert, M.; Franke A: Die Fichte (Picea abies (L.) Karst.) im Schwarzwald: Genetische Ditterenzierung von Bestanden. Allg. Forst-u. J. Ztg. Frankfurt am Main, 1991, 5-6, 100-106. 1 O. Martinčič, A.; Sušnik, F.: Mala flora Slove- nije. Cankarjeva Založba, Ljubljana 1969. 11. Mayer, H.; Waldbau. Gustav Fischer Ver- lag, Stuttgart - New York, 1980, strani 482. 12. Milton, J. B.; Stutz, H. P.; Schuster, W. S.; Shea, K. L.: Genotypic Differentiation at PGM in Engelmann Spruce from Wet and Dry Site. Silvae Genetica, 1989, 5-6, 217-221 . 13. Pavle, M.: Register semenskih sestojev. Elaborat IGLG, Ljubjana 1987. 14. Schmidt-Vogt, H.: Die Fichte - Oberblick uber neue Literatur. Forstliche Umschau, Jg. 33, 1990, H. 1-2, 1-12. 15. Stimm. B.; Wolf, H. : nGenetische Variation in europaischen Waldpopulationen". Arbeitsta- gung europaischer Forstgenetiker vom 9. bis 11. Oktober 1990 an der Universitat Gottingen. For- starchiv, Jg. 62, 1991, H. 3, 96-97. 16. Tzschachsch, 0 .: Zur Labor- und Feldresi- stenz der Kiefer (Pinus silvestris L.) gegenUber phytotoxischen Steffen und Schlussfolgerungen fur die Anbauwurdigkeit von Kiefernarten in den lmmissionsgebieten des oberen Harzes. Beitr. Forstwirtschaft, Berlin, 1987, 3, 97-102. 17. Weissgerber, H.: Das neue Gesetz uber forstliches Samen- und Pflanzgut. Forst- u. Holz- wirt, Hannover, 1981, No. 15, 349-352. 18. Wraber, M.: Gojenje gozdov v luči geneti- ke. Biološka problematika gozdnega semenar- stva. Strokovna in znanstvena dela Gozdarskega Inštituta Slovenije št. 2. Ljubljana 1950, strani 68, ruski in francoski povzetek, 1 karta. 19. Zupančič, Mitja; Marinček, L.; Seliškar, A.; Puncer, l. : Consideration on the phytogeographic division of Slovenia. Biogeographia, Vol. Xlii , 1987, s . 89-98.