Aleksander Skaza
»SOVJETSKA KNJIŽEVNOST« ALI »SOVJETSKE KNJIŽEVNOSTI«
(Nekaj pripomb k preučevanju in obravnavanju medsebojnih zvez in odnosov med sovjetskimi književnostmi)
V uvodu k zborniku Armenska poezija od najstarejših časov do naših dni je ruski pesnik Valerij Brjusov med drugim napisal; »V preučevanju Armenije sem našel neusahljiv vir najvišjih duhovnih radosti... kot zgodovinar znanstvenik, sem odkril v zgodovini Armenije — nenačeti, samobitni svet. .. kot pesnik umetnik, pa sem spoznal v armenskem pesništvu — enako samobitni svet lepote, novo vesolje, ki ga nisem poznal in v katerem so se bleščale in svetile velike stvaritve prave umetniške ustvarjalnosti.Nekoliko manj patetično, zato pa z večjo toplino in prizadetostjo riše Boris Pasternak človeško in umetniško podobo nekaterih gruzinskih pesnikov; v zadnjem poglavju svojega avtobiografskega eseja Ljudje in položaji^ se pod naslovom Tri sence spominja življenjskih usod ruske pesnice Marine Cvetajeve in Gruzincev Paola Jašvilija ter Ticiana Tabidzeja, pišoč; »Zakaj sta mi bila poslana ta dva človeka?^ Kako naj imenujem naše odnose? Oba sta postala sestavni del mojega osebnega sveta. Prednosti nisem dajal niti temu niti drugemu, tako sta bila nedeljiva, tako sta dopolnjevala drug drugega. Usodi obeh je skupaj z usodo Cvetajeve bilo namenjeno, da je postala moje največje gorje. «^Pasternak omenja tudi asociacije, ki mu jih zbudijo spomini na ta dva gruzinska pesnika in ob imenu njihovega pesniškega tovariša Gruzinca Giorgija Leonidzeja pravi: »... po popotovanjih,
215
lepotah, dogodivščinah in popivanjih . . . smo v gesteh pri Leonidzeju, pri izredno samobitnemu pesnilcu, ki bolj kot vsi drugi pozna skrivnost jezika, v katerem piše, in je zato najmanj prevedljiv.«*
Tako pišeta ruska pesnika o armenski in gruzinski književnosti, gruzinski pesnik Simon Cikovani pa ne imenuje ruskega pesnika — odličnega poznavalca in izrednega prevajalca gruzinskega pesništva — Nikolaja Zabolockega samo »pozorni cenilec«, ampak ga celo prišteva med »svojevrstne gruzinske kulturne delavce.«"
Navedene izjave nas po eni strani vodijo h Goethejevemu sklepu, »da je poezija skupna last človeštva«', in nas hkrati opominjajo na raziskovalno načelo Reneja Welleka in Austina Warrena; »Ne glede na težave, na katere lahko naleti zamisel splošne književne zgodovine, je važno, da razmišljamo o književnosti kot o celoti in da rast in razvoj književnosti raziskujemo brez upoštevanja jezikovnih razlik. V prid .primerjalne' ali ,splošne' književnosti ali kar .književnosti' govori očitno zgrešena ideja o neki narodni književnosti, ki je zaprta sama vase.«^ Po drugi strani pa nas te izjave opozarjajo^ da je največji dosežek in radost takega raziskovanja odkrivanje samobitnosti, ki edina opravičuje obstoj kake narodne književnosti ali kake besedne umetnine, in da je živo duhovno občevanje in medsebojno vplivanje posameznih književnosti tisto, kar imenujemo svetovna književnost.
O svetovni književnosti oziroma o teoretični in praktični možnosti neke prihodnje enotne svetovne književnosti razmišlja tudi sovjetski literarni zgodovinar P. N. Berkov, ki v članku Književnosti narodov SZ in vprašanja mednarodnih književnih stikov' opozarja na »književnost narodov SZ« kot na »svojevrsten laboratorij«, ki naj bi literarni znanosti nadomestil nemožnost eksperimentalnega preučevanja posameznih procesov v razvoju književnosti. Take ponudbe ne gre zametovati in zato se bomo ob omenjenem članku nekoliko dlje zadržali.
P. N. Berkov se najprej ukvarja z znanstveno terminologijo. Termin »književnosti narodov SZ« odklanja, ker Au pomeni samo kvantitativno vsoto sovjetskih književnosti, in meni, da se lahko uporablja samo kot sinonim k terminu »covjetska književnost« in pa takrat, ko se obravnava ruska sovjetska književnost ločeno od književnosti drugih narodov v SZ. Znanstveno utemeljena sta po P. N. Berkovu samo termina »književnost narodov SZ« in »sovjetska književnost«, ker naj bi nakazovala »nekako dialektično enotnost« tistega, kar se dogaja na področju književnosti v SZ.
Kakšen naj bi bil danes odnos med to »nekako dialektično enotnostjo« in posameznimi sovjetskimi narodnimi književnostmi? P. N. Berkov trdi, »da se vsaka književnost, ki se. vključuje v to dialektično enotnost, samostojno oblikuje v svojem narodnem jeziku, da se opira na svoje zgodovinsko izročilo, da ima svoj narodni tisk, gledališče, radio, samostojno zvezo narodnih pisateljev (!), svoj narodni značaj . . .« Vendar avtor takoj pribije, da to »ni vse«. Po njegovem ima vsaka sovjetska narodna književnost tudi »svoje ideje, svoje cilje, svojo metodo«, in medtem ko naj bi bili jezik, tradicije in narodni značaj »individualno neponovljivi«, meni pisec članka, da ideje, cilji in metode, ki so se rodili v pogojih skupnega življenja v socialistični državi, po svoji naravi ne morejo biti različni. Književnost SZ naj bi bila torej hkrati enotna in več-narodna, sestavljale naj bi jo samostojne književnosti, ki bi se hkrati povezovale v posebno celoto, v eno samo »književnost novega tipa«.
216
In kako naj se preučuje taka književnost? Kako naj se premaga »prekleta : babilonska zmešnjava jezikov« (avtor ima v mislih številne jezike širom SZ)? i Odgovor P. N. Berkova je dogmatično poenostavljen. Sama sovjetska resnic- ) nost, ekonomsko, politično in kulturno življenje SZ kot ogromne države, naj . bi ustvarila učinkovito sredstvo, brez katerega taka država ne bi mogla obsta- I jati. To naj bi bila po naziranju P. N. Berkova uporaba ruskega jezika kot i mednarodnostnega občevalnega sredstva. Toda avtor ne omeji vloge ruskega ' jezika samo na področje mednarodnostnega občevanja, ampak zatrjuje, da ^ je ruski jezik zaradi svojega izjemnega bogastva, kultiviranosti, silne izrazito- ; sti in slikovitosti sčasoma postal za vse narode SZ (razen Rusov seveda) nekaka ; »druga materinščina« (vtoroj rodnoj jazyk). Ta »druga bogata in razvita mate- i rinščina«, tako obskurno razpreda svoje misli P. N. Berkov, ni spodrinila jezikov ^ posameznih narodov, ampak je pospešila njihov razvoj, pripeljala je k nastanku ] dveh enakopravnih knjižnih jezikov: »materinščine« in »druge materinščine« i — ruščine. Zaradi tega naj bi ne bilo čudno, da mnogi sovjetski pisatelji (razen '. ruskih) pišejo v dveh jezikih. In ta proces, ki naj bi se bil začel v 30-ih letih ' in ki menda še zdaleč ni zaključen, naj bi bil »nov pojav v svetovni knji- i ževnosti«. V ruščini pisana dela neruskih književnikov naj bi zato pripadala j ruski književnosti. K ruski književnosti naj bi spadala tudi dela, ki so bila ; napisana v izvirniku v neruskem jeziku — vendar samo v obliki ruskega pre- 1 voda. V tej novi obliki bi po solističnem sklepanju avtorja postala del enotne I sovjetske večnarodnostne književnosti. Ruske prevode iz zakladnice neruskih . sovjetskih književnosti naj bi ta lastnost ločila od prevodov iz sodobnih književnosti zunaj meja SZ; te prevode naj bi občutili v SZ »kot ideološke pojave .. . druge družbene ureditve«, pa naj bi šlo za prevode prvorazrednih del. ;
Umetniško prevajanje oziroma znanstveni pristop k prevajanju v SZ naj i bi ustvarila takšne pogoje, da bi se v ruskih prevodih del iz neruskih sovjetskih \ književnosti ohranilo največje možno število narodnih posebnosti izvirnega ' besedila. j
Zamejski slovstveni zgodovinar, ki naj bi bil kar rusist, bi potemtakem j po nasvetu P. N. Berkova načeloma lahko preučeval »sovjetsko književnost« tudi takrat, ko bi obvladal samo ruščino: z raziskovanjem književnosti narodov j SZ bi se pač ukvarjal tako, da bi preučeval »drugo adekvatno obliko obsta- ¦ Janja kakega sovjetskega neruskega književnega dela — z ruskim prevodom i istega dela«. !
S takim dogmatičnim poenostavljanjem raziskovanja stikov med posa- j meznimi sovjetskimi književnostmi se ne bi ukvarjali, če bi bil članek P. N.'i Berkova osamljen primer, žal pa moramo ugotoviti, da se sence iz preteklem dobe kažejo tudi v nekaterih razpravah drugih sovjetskih avtorjev.*' Namesto i da bi raziskovali na konkretnih primerih zapleteno medsebojno učinkovanje i sovjetskih književnosti, po nepotrebnem vztrajno poudarjajo prvenstvo ruske j književnosti, ki zaradi svojih kvalitet ne potrebuje nobenih apologij. Medse- j bojne odnose sovjetskih književnosti obravnavajo predvsem s sociološkega ; vidika, ki pogosto pade na raven vulgarne sociologije ali celo politiziranja. \ Zanemarjajo se posebnosti književnosti in književnega razvoja in ne upošteva * se celo taka očitna razlika, kot je razlika med občevalnim jezikom in jezikom ; besedne umetnine. Ce bi avtor prikazanega članka upošteval posebnosti jezika ; kot sredstva za sporočanje in značilnosti jezika besedne umetnine, ne bi mogel^ govoriti o ruščini kot o nekem univerzalnem knjižnem jeziku. {
217
Teoretikom kova P. N. Berkova pa se v sovjetski slovstveni znanosti posredno ali neposredno postavljajo po robu mnogi sovjetski raziskovalci posameznih sovjetskih književnosti, ki s sodobnimi načeli preučujejo besedne umetnine in književno dogajanje in tako znova utrjujejo in potrjujejo vrednost in pomembnost sovjetskih literarnoteoretičnih in literarnozgodovinskih raziskav.
1. Navedeno po opombah k izbranemu delu V. Brjusova: Stihotvorenija i poemy, Biblioteka poeta — bol'šaja serija, Leningrad, 1961, str. 852. — 2. Boris Pasternak, Ljudi i položenija, Novyj mir 1967, št. 1, str. 204—236. — 3. Mišljena sta Jašvili in Tabidze. — 4. N. m., str. 235. — 5. N. m., str. 236. — 6. Navedeno po uvodu A. Turkova h knjigi N. A. Zabolockij, Stihotvorenija i poemy, Biblioteka poeta — bol'šaja serija, M. -L. 1965, str. 42. — 7. J. P. Eckermann, Pogovori z Goethejem, Liubljana, 1959, str. 251. — 8. Rene Wellek and Austin Warren, Theory of Literature, New York, 1956', str. 38. — 9. Izvestija Akade-mii nauk SSSR — serija literatury i jazyka, Moskva, 1967, str. 297—307. — 10. P. N. Berkov, n. m., str. 307, — 11. Tako npr. v razpravi K. Zelinskega, Novoe v literaturah narodov SSSR, objavljeni v zborniku Socialističeskij realizm i hudoženstvenuoe razvitie čelovečestva, Moskva, 1966 in tudi v knjigi Puti razvitija so^jetskoj mnogonacional'noj literatury, pod. red. G. V. Lomldze, Moskva, 1967.