146
Angelsko omizje
15. Najmlajši gost.
/^Nkgledali smo si žc mnogo raznovrstnih ljubeznivih wL2Jf gostov pri angelskem omizju. A danes vam ^0 moram predstaviti izredno odlikovanega an-gelskega gosta, kakršnega doslej še nismo opazovali.
Ta izredno odlični gost angelskega omizja je Lenčka Organ, ali kakor so jo doma na Irskem imenovali, m a 1 a N e 1 i c a. Pozneje so jo tudi radi nazivali »N elica od svetega Bog a«, In še eno jako prikupljivo ime so ji pridejali, imenovali so jo tudi »Vijolica najsvetejšega Zakramenta«. Kaj ne, že ta razna ljubka imena nam razodevajo, da je ta angelski gost res nekaj nenavadnega. Takoj se prepričate.
Lenčka je bila rojena 24. avgusta 1903. Prav zgodaj (že leta 1907.) je izgubila svojo ljubo mamico. Pa je bila sirotica tako srečna, da so jo radi uboštva sprejele v vzgojo nune dobrega Pastirja v mestu Korku. Šibka in bolehna deklica se je čutila zelo srečno, da je bila prišla v tako dobro oskrbo, kjer so ji nune ljubeznivo nadomestovale materino ljubezen. Zato je tudi Nelica svojo postrežnico hvaležno ime-novala svojo ljubo mamico. »Sveti Bog je vzel mojo mamico,« je rekla, »pa mi je dal tebe, da si mi zdaj moja ljuba mamica.«
Telesna bolezen se ji je čimdalje bolj razhudila, da je vedno bolj hirala in je proti zadnjemu morala skoro vedno ostajati v bolniški posteljici. Toda du-ševno pa je silno napredovala; bila je nenavadno bistroumna in izredno blagočutna v tej nežni dobi.
Dasi je trpela neznosne bolečine, je vendar bila vedno kot jagnje krotka in potrpežljiva. Če jo je kdaj huda bolečina kaj premagala, da je pokazala kako nevoljo ali nasprotstvo, se je takoj jela kesati in je prosila odpuščenja ljudi in Boga. Moliti pa je znala tako pobožno kakor odrasle osebe, ki so že dosegle veliko popolnost.
Začela je s tem, da se je posebno zanimala za
^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^i         147
lepi kip božjega Deteta — Praškega Jezuščka. Nuna postrežnica ji je povedala, kaj da pomeni. Nelica ga je v svoji detinski preprostosti imenovala le »svetega Boga«. Potlej jo je postrežnica naučila pomen Kri-stusovega trpljenja, zlasti na ta način, da je oprav-ljala pobožnost svetega križevega pota in nosila bclno Nelico v naročju s seboj; potlej ji je pa natančneje razlagala bridko trpljenje in grenko smrt Jezusa Kri-stusa, da je dcbro dete jelo pretakati solze sočutja in hvaležnosti. Naučila jo je tudi drugih najimenitnejših dcgodkov iz Jezusovega življenja, najpotrcbnejših resnic svete vere in navadnih molitvic.
Ob taki razumnosti in bogoljubnosti se ni čuditi, da je mala Lenčka zahrepenela po svetem obhajilu ter nujno prosila, da bi smela prejeti »svetega Boga«. Pa takrat se je sv. obhajilo odlašalo celo pri bolj odrastlih otrocih, nikar še pri takc šibkem detetu, ki šleje komaj štiri leta. Papež namreč takrat še niso bili izdali one odredbe o zgodnjem otroškem obha-jilu. Nune si torej niso upale prositi za tako nena-vadno milost; pač pa so bili škof pripravljeni ji po-deliti zakrament svete birme.
Ponosno je zdaj ponavljala Nelica, da je »vojak svetega Boga«. In milosti svete birme so ji še bolj izbistrile um, da je nenavadno jasno spoznala skriv-nost presvetega Zakramenta in je njeno nedolžno srce kar čutilo Jezusovo pričujočnost v presvetem Rcšnjem Telesu. Nestrpno je pričakovala onega srečnega trenutka, da bi smela prejeti v sv. obhajilu »svetega Boga«. Slednjič se ji vendarle izpolni njena srčna želja, in sicer tako-Ie.
Neki pater jezuit je imel duhovne vaje pri nunah in je obiskal tudi malo bolnico Nelico. Med drugim )o vpraša: »Povej mi, ljubo dete, kaj je sveto obhajilo?« — »To je sveti Bog,« veselo odgovori Nelica, »to je oni, ki nune in druge ljudi naredi svete.« Iz tega in drugih odgovorov se je prepričal izkušeni redovnik, da mala deklica v ncnavadni meri razume nauk o svetem obhajilu. To sporoče škofu, ki še vse natanko preudarijo, pa dovolijo, da se sme dobremu otroku izpolniti srčna želja in mu podeliti sv. obhajilo.
10*
148                                                                     f
Oj, kako je bila Nelica vesela tega sporočila! »Sveti Bog pride k meni, sveti Bog pride k meni!« tako se je tisti dan radostno razlegalo iz ust in srca presrečnega otroka. Še ponoči si ni dala miru. Od samega veselja ni mogla spati. Zopet in zopet je poklicala strežnico in vprašala, ali že ni čas. »Zvez-dice,« tako je opominjala, »so že preč; ljuba raa-mica, hitro, hitro!   Že je  čas vstati« .. .
In res se zasvetlika jutro velikega dne, jutro 6. decembra 1907 — prvi petek v mesecu. Nune in šolski otroci so se zbrali v kapelici, da bi se zahvalili za izredno milost, ki je bo deležna njih mala nedolžna prijateljica. — Zdaj prineso nežnega, bolnega otroka, v belem oblačilcu, z venčkom in abhajilnim ogrinja-lom na glavici in ga denejo pred oltar Gospodov. Kakor zamaknjena sedi pred Najsvetejšim — mašnik se približa, Nelica vzdigne glavico in s serafsko po-božnostjo prejme svojega »svetega Boga«. Zbrana družba svečanostno- zapoje prvoobhajilno pesem; Nelica pa nepremično hvali Jezusa in se detinsko preprosto pogovarja z njim. In ves dan, ko jo zopet preneso v bolniško posteljico, vztraja v molitvi; zahvaljuje in časti Jezusa, pa prosi zase, za tovari-šice, za nune, za papeža in sveto Cerkev ...
Nastopno nedeljo, na praznik brezmadežnega Spočetja, je bila zopet obhajana. In ta dan je bila tudi tako srečna, da je bila sprejeta med Marijine otroke. Oj, kako je bila vesela traku in svetinjice svoje nebeške Matere! Saj menda smemo pač trditi, da še nikdar ni bila slovesno sprejeta v Marijino družbo tako mlada in majhna — Marijina hčerka.
Po prvem svetem cbhajilu je bila še 31 krat obhajana. V teh zadnjih dneh je še izpopolnila svoje detinske čednosti: potrpežljivost v bridkostni bolezni, ponižnost, pokorščina, dobrotljivost in detinska hva-ležnost, angelska čistcst in trdno zaupanje v božjo previdnost se je razodevalo v vsem njenem govor-jenju in vedenju.
Na praznik Marijinega očiščevanja, 2. februarja 1908, ob štirih popoldne je blaga Nelica sladko v Gospodu zaspala, ali kakor je sama rekla — zletela
^f                                            .                         149
gor k »svetemu Bogu«, stara štiri leta, pet mesecev in enajst dni.
V istem belem oblačilcu, v katerem je bila pre-jela prvo sveto obhajilo, je ležala na mrtvaškem odru. Tovarišice so jo blagrovale in skoraj niso vedele, ali bi molile zanjo, ali bi jo že kot svetnico prosile pri-prošnje v nebesih.
Naj še omenim, da so pozneje otrcci istega zavoda pisali papežu Piju X. prav lepo pismo, v katerem se svetemu očetu zahvaljujejo, da so dovolili otrokom zgodnje sveto obhajilo, in preprosto prista-vijo, da je pokojna Nelica to veliko milost otrokom izprosila v nebesih. Dalje pravijo, kako je škoda, da svetega očeta ni bilo zraven, da bi bili videli, kako je majhen otročiček prejel ljubega Boga prav tako, kakor kaka odrasla oseba. Pišejo, kako so ponosni na to, ker se vzgojujejo v isti šoli, kjer je živela in umrla tako dobra deklica. Posebno ganljivo je, ko prosijo svetega očeta, naj bi to vijolico presv. Zakramenta prišteli svetnicam kot »malo svetnico otroškega obhajila«.