Moč sodelovanja
Medgeneracijsko sodelovanje je most, ki ga gradi odnos
^ Lidija Hamier
Ko so sodobni demografski trendi začeli spreminjati razmerja med generacijami in vplivati na različna področja družbenega, gospodarskega, kulturnega in političnega življenja, so se odprla vprašanja in potrebe po okrepitvi solidarnosti, sodelovanja in sožitja med generacijami. Medgeneracijsko sodelovanje, ki je bilo nekoč samo po sebi umevno in je predstavljalo naravni most med generacijami, danes postaja nekaj novega in načrtnega. Tudi na področju vzgoje in izobraževanja, kjer pogosto izstopa storilnostno naravnana drža, želimo okrepiti prizadevanje za vrednote spoštovanja, strpnosti in sodelovanja. Pri tem se postavlja vprašanje, kje so pri posamezniku nastavki za socialno odprtost, za odnos, kaj kažejo raziskave na področju medgeneracijskega sodelovanja in kakšni so pozitivni vplivi na posameznika v povezavi z ožjo in širšo skupnostjo na primeru dobre prakse.
Izvir je v odnosu
Psihoterapevt in profesor medicine Joachim Bauer v svojem delu Princip človeškosti utemeljeno pokaže, da človek ni prvenstveno naravnan egoistično in konkurentsko, ampak je usmerjen v sodelovanje in
ujemanje. To tezo postavi nasproti Darwinovi tezi, ki ima za najpomembnejše biološke osnove naslednje domneve: "war of nature" (vojna narava), "struggle for life" (boj za preživetje) in izločitev najšibkejših ter selekcija najsposobnejših. Za Darwina je osnovna značilnost vseh živih bitij, vključno s človekom, volja, da se borijo drug proti drugemu za preživetje. Charlesu Darwinu je sledil Richard Dawkins (tudi Edvard O. Wilson), ki je preko sociobioloških šol uspel Darwino-vo "war of nature" dvigniti na novo stopnjo: organizmi in osebki zdaj načeloma ne igrajo več odločilne vloge -razen te, da koristijo genom v boju za njihovo preživetje (prim. Bauer, 2008: 14-17).
Cilj Bauerjeve teorije je s pomočjo novejših bioloških ugotovitev in drugih raziskav dokazati, da je darvinistič-ni model enostranski in nepopoln. Za Bauerja smo z nevrobiološkega vidika bitja, naravnana k socialnemu odzivanju in kooperaciji. Jedro človeške motivacije je najti in dati priznanje, biti sprejet, naklonjen drugim in pozoren. Bauer odkritje motivacijskih sistemov imenuje "nagonski agregati" življenjske volje. Človeka opisuje kot bitje, katerega osrednja motivacija je naravnana k pozornosti in uspelim medčloveškim odnosom. Dalj časa onemogočen socialni stik ima za posledico biološki kolaps motivacijskih sistemov v možganih.
Izvir je torej v medčloveškem odnosu in lahko se vprašamo, kako ta vir pripraviti do žuborenja. Bistvene komponente, ki pragmatično opisujejo pogoje za uspeh sodelovanja, so: • Videti in biti viden. Če nekoga obravnavamo kot enega izmed mnogih, to ne ustvarja odnosa. K temu, da smo vidni, spada tudi pripravljenost, da kot osebe razkrijemo svojo
identiteto, da smo odkriti in da se ne sprenevedamo. Kdor je odkrit, lahko bolje zazna tudi druge (prim. Bauer, 2008: 149-150). Koliko priložnosti je za učitelja, vzgojitelja, učenca, starša, otroka v šolskem in družinskem vsakdanu, da 'vidi' in zavestno pristopi do posameznika, ga nagovori, mu prisluhne _ Skupna pozornost. Posvetiti se temu, za kar se zanimajo drugi, je najpreprostejša oblika zanimanja in ima znaten potencial, da vzpostavi odnose (prim. Bauer, 2008: 150). Polja zanimanja so široka in večplastna, a vendar je to možnost za to, da posejemo seme odnosa. Emocionalna resonanca. To je sposobnost, da se do določene stopnje prilagodimo razpoloženju nekoga drugega ali pa druge okužimo z lastnim razpoloženjem. Resonance se ne da izsiliti, vendar je v nekem odnosu (vseeno, kakšnem) nadvse zavezujoč, močno motivirajoč element. Komur ta sposobnost ni dana po naravi, lahko z nekoliko notranje pozornosti vsaj prepreči, da z neupoštevanjem tega elementa v odnosu nastane škoda (prav tam). Vživljanje v posameznika prinaša medsebojnemu odnosu barvo in okus. Skupno ravnanje. Narediti skupaj nekaj povsem konkretnega je večinoma povsem podcenjen, dejansko pa v veliki meri odnos porajajoč vidik (prav tam). To so dobre priložnosti za majhne vsakdanje pozornosti in izviren pristop k različnim projektom.
Razumevanje motivov in namenov. Bauer pravi, da je v določenem smislu to 'najvišji razred' umetnosti odnosa. Uspe največkrat samo takrat, ko so izpolnjeni tudi drugi štirje elementi. Razumevanje pomeni vedno nov premislek. Prav spoznati moti-
ve, namene, naklonjenost ali odpor in se o tem pogovarjati je odločilen pogoj za to, da pri drugih razvijemo potenciale. Da bi nekoga razumeli, ni dovolj le nadarjenost za opazovanje in intuitivne sposobnosti, temveč predvsem pogovor (prim. Bauer, 2008: 151). Kompetenco odnosa lahko vadimo na različne načine, na primer v skupinah, razredu, na taborih.
Tudi vzgojitelji, učitelji in starši bi morali biti pozorni na to, da smo vidni, da smo torej prepoznani kot osebnosti; tudi mi iščemo zanimanje, sočutje in razumevanje. Seveda moramo k temu sami dejavno prispevati, medgeneracijsko sodelovanje pa nam odpira novo možnost za to.
Potrebno je načrtno delo
V okviru raziskovalnega projekta Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji so bili zbrani podatki, povezani z medgeneracijskim sodelovanjem, medgeneracijskim učenjem ter socialno identiteto različnih starostnih skupin. Intervjuvanci navajajo odtujenost, slabo informiranje, razpad skupnostnih vrednot, stališča, ki temeljijo na stereotipih, in nepovezanost generacij, kar je hkrati posledica in vzrok za zaznavanje (in verjetno tudi dejansko) pomanjkanja med-generacijskih dejavnosti v lokalnem okolju. Večina intervjuvancev obžaluje šibko medgeneracijsko sodelovanje, starejši prebivalci pa ugotavljajo, da je bilo takšnega sodelovanja v preteklosti bistveno več (skupnih akcij, druženja, vzajemne solidarnosti in pomoči ter boljše komunikacije med mlajšimi in starejšimi) (prim. Hlebec idr., 2012: 110).
Tako rezultati raziskave Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji (2012) kot tudi raziskave Pogled mladih na medgene-racijsko sodelovanje (2012) kažejo, da se bo treba načrtno lotiti priprave med-generacijskih programov in poskrbeti za določeno mero zunanje spodbude, vključno z izobraževanjem ključnih oseb, ki bodo pobudniki medgenera-cijskega sodelovanja v skupnosti. To potrjujejo pogosti komentarji inter-vjuvancev, da jih odtujenost generacij
skrbi, saj zmanjšuje kakovost življenja vseh članov v skupnosti.
V raziskavi Pogled mladih na med-generacijsko sodelovanje smo podobno ugotovili, da se družbene spremembe odslikavajo na lokalni ravni, saj je bilo v okviru ankete mogoče zaznati šibko medgeneracijsko sodelovanje. Po mnenju anketirancev je bilo v preteklosti drugače. Anketiranci doživljajo starost kot pomembno značilnost socialne kategorizacije in izključenosti ter ugotavljajo, da so mlajši in starejši socialno ločeni in da je med njimi slaba interakcija (prim. Korošec, Mah, 2012: 30-41).
Na podlagi raziskovanja in vsakdanje prakse ugotavljam, da se bo načrtovanja medgeneracijskega izobraževanja treba lotiti načrtno, predvsem pa bo treba izboljšati medgeneracij-ske učne metode in učne načrte ter spodbujati medgeneracijsko učenje kot akademsko disciplino. Nekaj predlogov:
•	Opredelitev posebnega profila kompetenc za medgeneracijskega strokovnjaka/moderatorja/anima-torja. To lahko prispeva k družbenemu priznanju in ovrednotenju spretnosti tistih, ki že delajo na tem področju.
•	Priprava učnega načrta za izobraževanje izobraževalcev.
•	Vključitev modulov izobraževanja v univerzitetne študijske programe.
•	Ponuditi dodatne možnosti usposabljanja za strokovnjake, ki delajo z mladimi ali starejšimi in čutijo potrebo po pridobivanju novega znanja in kompetenc, da bi vodili medgeneracijske projekte.
•	Zagotoviti možnosti za neformalno in formalno učenje na različnih področjih. Tudi šole imajo možnost, da v vzgojne načrte vključijo med-generacijsko sodelovanje.
Primer dobre prakse: medgeneracijski tabor
Ob koncu šolskega leta smo z dijaki Dijaškega doma Antona Martina Slomška že drugo leto zapored pripravili med-generacijski tabor za starostnike v Domu sv. Lenarta v Lenartu v Slovenskih goricah. Vodilni motiv je bil krepitev
medgeneracijskega odnosa in sodelovanja. Bivali smo v domu, se učili komunikacije in ob različnih dejavnostih živeli konkreten medgeneracijski odnos. Nekaj teh dejavnosti je bilo: sprehodi, obiski v sobah na zaprtem in odprtem oddelku, spremljanje stanovalcev, priprava in izvedba prireditev, kot so sladoledni piknik, pričevanja, predstavitev potopisov, petje ljudskih pesmi, ples, pomoč pri pripravi obrokov (npr. lupljenje česna), nabiranje lipovega cvetja, postavitev in zasaditev visokih gred, skupno obhajanje sv. maše ipd.
Evalvacija je pokazala pozitiven vpliv medgeneracijskega sodelovanja
na osebnostni razvoj: pridobivanje socialnih veščin (komunikacija, osebni odnos, sodelovanje pri skupnih nalogah), dvig samopodobe in krepitev samozavesti, razvijanje empatije in solidarnosti, spoznavanje življenja in sveta tretje generacije (starostnikov), gradnja zaupanja med prvo, drugo in tretjo generacijo, sprejemanje različnih mnenj in pogledov ter osmišljanje življenja. Evalvacija je pokazala tudi druge pozitivne učinke na posameznika v ožji in širši skupnosti: rušenje stereotipov med generacijami, krepitev socialnih vezi in sožitja, kakovostno preživet prosti čas mladostnikov, vse-življenjsko učenje, ohranjanje tradicije, priprava na lastno staranje, medsebojna pomoč in podpora ter prebujanje občutljivosti za sočloveka.
Opazili smo razliko med tem, ko smo v domu le nastopali ali smo tam preživeli le nekaj ur, ter med dvodnevnim skupnim bivanjem. Strnjen čas je bogatejši. Veseli smo bili medsebojnega sprejemanja in spoštovanja, življenjskih modrosti, številnih zgodb, predvsem pa humorja in smeha, ki bo še dolgo odmeval v srcih mladih in starejših.
Vsak je odgovoren
Spoznali smo, da je oblikovanje družbenega sožitja, ki je osredotočeno na dobre medsebojne odnose, treba krepiti in spodbujati. Ljudje smo po ,	naravi usmerjeni k so-
delovanju, zato je toliko bolj pomembno, da to zasnovo negujemo in kultiviramo tudi v medgeneracijskih odnosih.
Z motivacijskim sistemom življenjske volje lahko gradimo zdrave medčloveške odnose ter s tem krepimo razumevanje in solidarnost med generacijami.
Torej je odvisno od vsakega izmed nas in vsi kot skupnost lahko prispevamo k iskanju rešitev, da bodo vse generacije živele, se učile in se skupaj razvijale. Solidarnost, sožitje in sodelovanje med generacijami so pogosto skrita vez med njimi, zato se je treba izobraževati, spoštovati razlike med generacijami in v med-osebnih odnosih graditi most med njimi. Predvsem pa je treba prestopiti nevidni most, ki generacije ločuje. ■
Literatura
Bauer, Joachim (2008): Princip človeškosti: zakaj smo po naravi nagnjeni k sodelovanju. Ljubljana: Študentska založba.
Hlebec, Valentina idr. (2012): Medgeneracij-ska solidarnost v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Korošec, Marjana; Mah, Marjeta (2012): MGS: Kaj menijo mladi? V: Cepin, Matej idr. (2012): Medgeneracijsko sodelovanje v mladinskih organizacijah: priročnik za vodenje skupin in organizacij. Ljubljana: Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija.
Spoštovanje
^ Apolonija Klančar
Med razlogi za raznovrstne težave, ki pestijo sodobno družbo, najpogosteje navajamo krizo vrednot, razpad družine, duhovno lenobo in dezorientiranost ter vse večji materializem in ekološko krizo. To predstavlja različne pojavne oblike nečesa, kar je težko zaobjeti z eno samo besedo. V pričujočem prispevku se bomo ukvarjali z vprašanjem pomanjkanja spoštovanja, ki bi lahko predstavljalo enega od skupnih imenovalcev na videz nepovezanih tegob, s katerimi se srečujemo vsak dan.
Kaj je spoštovanje?
Pojem spoštovanja je težko opredeliti le v nekaj besedah. Lahko se na primer spomnimo na četrto božjo zapoved, ki govori o spoštovanju staršev. Toda ali je spoštovanje slepa pokorščina človeku, stvari ali ideji? Od kod pravzaprav izraz spoštovanje?
Beseda spoštovanje je po svojem izvoru podobna izrazoma pošten in šteti. Če bi pobrskali po etimoloških slovarjih slovenskega jezika, bi ugotovili, da je izraz prvotno pomenil nekaj takega kot čislati, upoštevati, ali kot še danes včasih rečemo, pošteti (nekoga/nekaj). Torej je v osnovi te besede človekovo spoznanje oz. misel (praslovanski koren *čisti je pomenil misliti, šteti, računati, spoštovati), da je nekaj dobro, da je zato vredno našega upoštevanja in spoštovanja. Od tod je prišla tudi poštenost, ki opisuje takšno dejavno upoštevanje. Če nekoliko poenostavimo,
lahko rečemo, da spoštovanje pomeni ozir na nekoga ali nekaj, ker vemo, da je to dobro. Torej je spoštovanje 'jemanje nekoga/nečesa v obzir' in v tem smislu nujno opredeljeno kot posebne vrste odnos.
Kaj pomeni vzeti v obzir?
Če nekoga vzamemo v obzir, se skušamo vprašati, kakšne so njegove potrebe, želje ali strahovi, se nanj oziramo, ga gledamo, ga upoštevamo. SSKJ obzir razlaga kot ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos (prvi pomen). Torej tovrstni odnos ne more temeljiti na strahu ali zastraševanju, ampak na spoznanju, da je nekaj dobro, kar nujno narekuje prizanesljiv in dobrohoten odnos. Ključ je v dobro-ho-tnosti, da spoznavamo in hočemo dobro.
Spoštovanje ni nek abstrakten, statičen odnos, ampak narekuje dokaj dejavno držo in budno oz. kritično spremljanje ter obenem blagohotno opazovanje sveta okoli nas. Ali z drugimi besedami - lahko so nas polna usta spoštovanja do lačnih na drugem koncu sveta ali do ideje o pravičnosti in miroljubnosti, naše vsakdanje življenje pa nas postavlja na laž, ko nespoštljivo ravnamo s hrano in jo mečemo stran, ko še v lastni družini v nas ni blagoho-tnosti, ko nas zanima le naše dobro, ki je pogosto zelo ozko določeno. Za praznike denimo drvimo po nakupih ali na počitnice, pozabljamo pa, da so okoli nas stari, bolni in otroci, ki bi jim naš obisk ali skupen sprehod veliko pomenil. Kot civilizacija imamo zelo velike težave, in sicer pogosto prav zaradi sramotnega nespoštovanja ostarelih, otrok in narave.
Učimo se spoštovanja
Menimo, da so tegobe, ki smo jih našteli na začetku sestavka, pogosto