Johannes   Bobrowski SPOČETKA IMAVA
Spočetka imava
obe roki polni  luči — kitice
noči. gibke
vode spet zadevajo ob breg.
ob čvrsti, slepi sen
živali  v trstičju.
hoteč jih objeti — potem
stojiva pred pobočjem
zunaj, nasproti belemu
nebu, ki se mrzlo
boči nad goro, kaskado blišča.
in je otrplo, led
kakor z zvezd.
Na tvojih senceh
bom živel droben hip
in bom zamaknjen, brez glasu.
dal svoji  krvi, naj teče
skoz tvoje srce.
PROTI LUČI
Somrak.
Kako polje travnata pokrajina.
prostrani tok
ravnin. Mrzli, zapozneli
mesec. Vršanje ptičjih kril.
i\Ta obalah  rek.
daleč.
kot bi jih objemalo
dalj nje nebo.
smo slišali petje
\   senci gozdov.  Prednik
sledi zaraslim grobovom.
Ptičje srce. lahek, operjeni  kam \   vetru.
994
Padajoč
v meglo. Trave in zemlja
te sprejmejo vase, sled smrti.
dolga kot polžja sled.
A kdo bo trpel mene.
človeka z zaprtimi očmi.
zlih ust, z rokami,
v katerih ni ničesar, človeka.
ki od žeje onemogel sledi reki.
dihajoči v dežju drug čas. drug.
ki se ne povrne,
neizrekljiv kakor oblaki.
ptič z razprtimi krili.
srdit, proti nebu.
proti luči, divji.
ZAPUŠČENI KRAJ
Cez prazni trg
veter s petelinjo perutjo
riše v prah sled.
Plotovi. Nagibajoči se
križi. Kavkiii glas.
Kdo prihaja, deska na plečih.
kdo bo izdelal novo polico
za okno, kdo je prišel.
zeleni lonec
pod oglavnico.
Tod ne gre nihče. Nebo odkrije obroč, odlaga ga in dviga, hišno steno obrašča mah, megla obletava bel stolp, in odkod si prišel?
Skozi zvenčeče žice vrhovih gajev, čez
t>i
995
travnike ob močvirju, voda
ti sledi.
s črnino izpolnjuje tvoje sledove.
996