123
Politične  stvari.
Velikonočno premišljevanje.
Spisal Još. Cimp&rma nV
Ko pa napodil bil je tretjič beli dan, Gospodov augelj je odvalil kamen   v stran; Iz groba vstal je Krist, obdajal ga je svit, Vstal kot zmagalec je od smrti piecastit!
J. C. Veseli glasovi srce dvigajoče ,,alelujeu done po vesoljnem krščanskem svetu: obhaja se novic veliki praznik odrešenja in zmage nad smrtjo in peklom. Ni ga radostnejšega praznika v cerkvenem leti nego je velika noč: sivi starec ob palici in fantič v novi obleki, ki jo je prejel „za pirihe", oba sta vesela, in žena in mož se v družinskem krogu radujeta sreče, ki sta jo napravila svojim dragim. Vsak čuti, da ovi dan je izvan-reden dan.
A vendar, kakor vesel je ta čas za ljudstvo sploh, mislečemu domoljubu, ki se ni še emancipirai vseh ,,predsodkov", mislečemu domoljubu vzbuja ravno ta čas zei6 otožne misii. Z vstajenjem našega Gospoda in Mojstra izpolnile so se prorokove besede, da bode Izveličar vstal iz groba in s tem potrdil Božje svoje poslanstvo.
Naši pesniki, kateri se tudi imenujejo proroki, oznanjali so že davno, davno, da nam Slovanom bodo itak vstale iz groba naše pravice, katere nam pristujejo po Božji volji in človeškem pravu. Al žalostna še zmirom majka Slava! Ako odpremo liste zgodovine slovanske, čitarno na vsaki strani, kako so tujci vedno tlačili naše pleme, kakor da so bili naši pradedje vstvarjeni samo za robstvo. Za vtrditev tega izreka pač ni treba obširnih dokazov; vsak zgodovinsk list to pričuje.
Kar pa najbritkeje mora geniti sleherno, za slovan-stvo čuteče srce, je to, da se Slovanom kakor nekdaj tako še dandanes ob hvalisanih dnevih „napredka", „omike" in „človekoljubja" vedno odreka in izpodbija pravica za ravnopravno eksistenco in se jim stavijo od vseh strani zapreke proti razvitku v političnem, literarnem in socijainem življenji. „Difficile est satiram non scibere" ali, kakor me šegače pero, niti ene zale besede ne bodem danes izpregovoril.
Kdor je paznim duhom študiral zgodovino in pozna promembe raznih njenih dob, vedel bode, da se na vekomaj ne zatira noben narod. Vsak ima pravico, od zgoraj mu dano, da se razvija duševno in telesno svojemu bitju primerno, držeč se šeg in navad svojih pra> dedov. So mar Slovani le zato na svetu, da služijo drugim in da se i z ob razen je Slovana doseže le s tem, da se mu nemška, laška in magjarska kultura šiloma vcepuje? Ne, ne! Zato ne obupajmo! Kakor je naš vzvišeni Mojster  veličastno   osramotil svoje sovraž-
nike, ki niso verovali njegovim naukom, ravno tako se bodo prepričali naši protivniki morebiti v ne prav daljnem času, da „največ svet& otrokom sliši Slave." Pravica, bodi-si tudi dolgo zatirana, slednjič se ojači, pro-dere na dan in njen nebeški svit vzame vid zatiralcem, da izpoznajo Božje in natorne pravice. Zaupanje v Gospoda vseh narodov naj nas Slovane krepi in tolaži pri naših le redko z vspehi venčanih nazorih; ono nam bodi svitla zvezda vodnica na našem težavnem poti k oprostenju iz jarma tujčevega; ona naj nas opominja, da smo vsi otroci enega Očeta, da tedaj vsi imamo jednake pravice. Tudi nam vzide solnce svobode, in tedaj naj vsklikne vsak pravi rodoljub iz globine srca:
Ošabnost pomni  ti grmanska in osmanska, Ošabnost pomni ti:  bodočnost je slovanska!
_________________