Najtežja pot H|vanek >n Francek stojita 8 povešeno glavo pred svojo |jj$ materjo, ki ju nevoljna oglcduje in gotovo že de-selii vpraša : »Torej, kdo je izmaknil jabolko ? Jaz hočem vedeti, sicer bota oba kaznovana!« Ivanek in Francek molčita, kakor dva še nikoli prekopana groba. Mati nadaljuje: »Tebe, Francek, sem videla danes večkrat, kako si kolovratil okoli omare, — in skoro bi se mi zdelo. da si bil ti tisti hudobnež . ..« Krancek se nakremži in si pomenca oči z rokama: »Jaz že ne . . . mati!« »Kaj pa si imel potem opraviti pri omari, ši?« Francek molči. »Te že poznam«, budujejo se mati, »te že poznam, Franock! Ti si bil zmirom tako potuhnjen, in prepri-fiana sem, da si ti izmaknil jabolko in nihče drugi; zato danes ne dobiš za večerjo druzega, kakor košček kruha . . . Tako ! zdaj pojdita in napravita svoje naloge.« Francek se zajoka in ko razgane pred seboj zvezek, liapijajo nanj kakor lešniki debele solz^. Ivanek je ves čas niulčal. samč zdaj je pogledal Francka, kateremu so se še vedno kremžila rudeča ustca. To se je dogodilo proti večeru. Francek je dobil res samo košček kruha*. in Se tega je s solzami namočil; ko se je spravil v posteljo je imel vse rdeie oft'. Mati so prižgali luč in vzeli šivanje v roko, Ivanek pa se je tudi kmalu 8lekel in1 splazil pod odejo k Francku. Ta je še nekaj časa ihtel, dokler ni naposled zaspal. Ivanek pa dolgo dolgo ni mogul zaspati, kajti vest ga je neznansko pekla ; v svesti si je bil veliliega greba, — zakaj on je izmaknil jabolko, ne pa Franeek. Smilil se mu je objokani ubožček, ki je celo v sanjah zdaj pa zdaj zastokal in se nakremžil. Ivanek se je premetAval sem ter tja; bilo mu jc vroče in težko po vsem telesu. časih je hotel vstati, iti k materi in jim vse povedati. Že je dal jedno nogo izpod odeje, ali vselej ga je zadržal strah pred kaznijo. Pozno je zaspal, ali v spanju 80 ga mučile nena-vadne sanje . .. Neb6 je dudovito lepo, kakoršnega ni videl Ivanek še nikoli. BliSči se v avetlovišnjevi barvi, kakor bi bilo razlito po njem raztopljeno srebro. In tam daleč pred njegovimi očmi je vedno svetlejše in svetlejše, tako da more le 9 težavo pogledati tja: veliko veliko lepši in žarnejši kakor samo svetlo solnce je oni prestol tam v daljavi. Na prestolu pa sedf Bog. Od tam se raz-penjajo čex vse nebo svetle mavrice, a po mavricah liodijo od prestola in nazaj do njega angelji v belih haljah in z belimi perotmi. V rokah drže zlate kadil-nice. v katerih gori najvonljivejše kadilo. Vse nebo in vsa zemlja odmeva sladkega angeljskega petja, ki val)i in vzdiga srce s tako opojno silo tj;i k prestolu, tja k Bogu . . . In tudi zemlja je drugafina, kakor je bila prej. Vse cvete in zeleni. vae je solnčno, vesolo, kakor bi nastopila večna pomlad. Ivanek pa je tako zelo žalosten, kakor da bi moral umreti. Minio njega hito trume ljudij v belih oblaCilih in z veselimi obrazi. No dotikajo se tal z nogami, temveč bitro kakor tluhovi plavajo nad zemljo in iz-ginjajo v svetli daljavi. Vodijo jih angelji z litijami v rokah in z venci na glavi. Sedaj pa sedaj priplava angelj in nese v naročju majhno dete, ki je ovilo drobne ročice okrog njegovega vratu. Ivanek pa hodi in hodi, sam, zapuščen. Nti more se dvigniti, da bi poletel k prestolu hitro in lahko. kakor drugi. Plaziti se mora po trnjevem1 skalnatem klancu. Nogo ima že vse ranjene od kamenja, roke opraskane od grmovja. Sedaj pa sedaj postane, po-gleda v daljavo in zajoka: daleč, dalež je šc do tja, a on je tako truden, da mu noge pešajo. Boji se, da bi se ne zgrudil na t!a, in ne mogel več vstati, — kaj bi bilo potem ? . . Spodtika se, pade dasib na kolena, a zopet se s trudom dvigne in hiti dalje, clasi mu gmejo moči. Zdi se mu, da nosi težko, težko brcjne. ki mu brani svobodno vzleteti; in to breme postaja vedno težje. Pot mu Iije po obrazu in solze iz očij, breme pa ga sili k tlom z vedno večjo močjo. 87 Ivanek zagleda, kako leti mimo njega sosedov Mirko v spremstvu svetlega angelja. Takoj zakliče za njim: »Mirko. Mirko. kam letiš tako hitro? Počakaj malo, da pojdeva skupaj.« Mirko pogleda nazaj in odgovori: »Pa zakaj hodiš tako počasi in po tej trnjevi stezi? Kaj se ti nič ne mudi, da bi prišel v nebesa ?« »Ah, Mirko«, vzdihne Ivanek, »ali ne vidiš. kako težko breme moram nositi? Kad bi vzletel, kakor ti, pa ne morem: breme me sili k tlom.« Mirko zaprosi angelja: »Ljubi angelj, glej. kako ubožček težko hodi. Odvzemi breme Ivanku, da po-leti z menoj.« Angelj pa mu odgovori: »Tega jaz ne smem sto-riti, Mirko. Sam si je naložil breme greha, naj ga tudi sam nosi.« Poletcla sta dalje. Ivanek pa je bridko zajokal in solze so mu zalile oči. da se je ranil še večkrat, ker skoro ni videl poti pred Beboj..... Ne mine dolgo časa, kar zapazi svojega bratca Francka, kako plava v naročju angeljevem proti prestolu. »Ah. Krancek, postoj in počakaj me malo . .. Jaz sem tako truden. da skoro ne morem dalje.« Francek pride bližje in zasmili se mu bratec: »Kako imaš krvave noge. Ivanek! Zakaj ne plavaš po čistem zraku da bi prišel hitreje do nebes?« »Kako bom plaval, Francek, ko nosim tako težko breme .. . Prosi bratec, svojega angelja, da mi je od-vzamo in da lahko poletim s teboj.n Poprosil je Francek angelja, ali ta mu je odgo-voril: »Hitiva dalje, Francek; lvanek je bil neusmiljen proti tebi in sam si je naložil breme; naj ga tudi sam nosi.« Tudi ta dva sta poletela dalje; Ivanek pa je še hujše zajokal in še bolj pogostokrat si je ranil nog6, da seje poznal krvav sled po vsi poti. koderje bodil. Gez nekoliko časa pagleda lvanek zopet kvišku in zagleda svojo mater. Hitela je proti zlatemu preatolu v družbi belo obleSenih žensk in angeljev. »Ah, mati, matice, zakliče Ivanek, »pomagajte mi, ljuba mati. Pridite k meni, da poletim z Vami v ne- _88__ besa. Ali ne vidite, kako sem truden, kako Urvave so moje noge?« Ivanek se materi zasmili in zato poprosi angelja, da bi mu odvzel težko breme. Angelj pa se obrne od njega in pravi: »Ivanek Vaa je varal, mali, in sam si je naložii brome; naj ga tudi sam nosi.« Ko poletč dalje, »ajoče Ivanek glasno od neskončne boleali in se zgrudi na tla..... Tako je sanjal Ivanek. Drugi dan zjutraj, takoj ko se zbudi, pa poklekne pred svojo mater in jih prosi odpuščanja; avojemu bratcu pa je dal obu jabolki, ki ju je bil