86
Anton Medved: Iz koša.
ki se skupno imenujejo „Ruonac" (Ronec). Tukaj je primerno lepo razvita sadjereja, za kar gre vsa hvala pokojnemu rodoljubu in po malem pesniku slovenskemu Petru Pod-reki.
Po cesti iz Brišč prideš čez nekaj minut do Podbunesca. Tukaj je dolina ozka in divja; hribi se strmo in visoko dvigajo, gozdov in sivih pečin ne manjka, kakor tudi divjih med ruševinami in skalami uglobljenih potokov.
V hribu na desnem pod Matajurjem je zopet več drugih vasij s skupnim imenom Mersin. Na levi pa čez vodo, nasproti Mer-sinu, visoko v gori je druga skupina Erbeč imenovana, s svojo cerkvijo in z velikimi zvonovi, kateri z vrha gore mogočno done po dolini. Od te cerkve greš še uro naprej za hrib po skaloviti poti, in prideš precej v našo beneško-slovensko kršno Crnogoro, ali prav za prav Črni vrh, vas s primitivnimi, krepkimi, povsem tipičnimi prebivalci. To so ti pravi ljudje korenjaki, široko-pleči, da malo takih. Pristna slovenska kri! Bavijo se, kakor tudi vsaj deloma Erbečanje in Mersinci, največ z živinorejo.
Podbunesec je mala kopica hiš, kjer se nahaja zadnja italijanska pošta in telegrafska postaja. Pošta je v vsakdanji zvezi z avstrijsko pošto v Kobaridu.
Od Podbunesca naprej dobiš še nekaj tu in tam raztresenih hiš in pa malo vasico Stiipico, kjer ima svoj sedež obmejna finančna straža. Od Stupice prideš takoj na državno mejo, katera seka reko in cesto v zelo tesni in dolgi dolini med strmima, skoraj navpičnima gorama, Matajurjem in Mijo.
Iz 1
Poslal je nekdaj skrpucan sonet Mladenič za prvo številko,
Tožeč, da brez upa on, jadni poet, Zaljubljen je v Milko.
Kraj je tukaj skoz in skoz divje-roman-tičen. Dolina se pri Stiipici obrača proti Kobaridu. Onkraj vode pa, tudi pri Stiipici, se odpira med Mijo in med črnovrškim gorovjem tesen in dolg prehod „Priedol", ki te pelje med tarčentske Slovence. Nadiža, katera med Mijo in Matajurjem gre za cesto do Robiča, dela pri tej vasici hudomušen ovinek okolo severne in zahodne strani Mije, tako da je zopet najdeš na koncu Priedola.
In tako, dragi Slovenec, sem te pripeljal do avstrijske meje in še mimo v „kobaridski kot", kjer se dolina zopet široko odpira in postaja zopet prijazna in bolj priljudna. Ako potuješ le naprej, srečno hodi! V soški dolini dobiš več lepega in zanimivega; saj krasota te doline slovi daleč okoli.
Ako pa želiš kreniti nazaj z menoj, da si ogledava, tako mimogrede, še ostalo Beneško Slovenijo, hajdi! Izpijeva kozarec domačega „cividina" pod Bunescem, potem jo udariva peš čez lesen most, da potujeva nazaj po drugi strani Nadiže, po lepo obdelanem in rodovitem polju, skozi vasi Sčigla, Laze in Tarčet, vse lepo ležeče v podnožju hribov. Od Tarčeta te pelje pot nekoliko v hrib do Landarja (po italijanskem imenu ,,1'antro" jama). Ta je zopet znamenit in zanimiv kraj za našo deželico. V lokalni zgodovini pod staro uredbo je Landar stal na čelu, kakor sem že omenil, vsem malim dekanijam na-diške in sovodnjiške doline (Landarska banka ali miza). V cerkvenem oziru je še sedaj prva podružnica v župniji, z lepo cerkvijo, kateri (mimogrede povedano) sedaj naprav-ljajo orgle — redkost med beneškimi Slovenci.                                               (Dalje.)
oša.
Ko druzega ne bi pristavil vsaj!
A slušaj staro in mlado: Zahteval je svoj rokopis še nazaj
S primerno nagrado.
Anton Medved.