DA NE BI V OCEANU BREZIMJA POZABIL
svojega imena, sem še enkrat krenil
od ustja reke navzgor proti svojemu
izviru, slapu. Reka dela spotoma
nekakšna jezera, ob jezerih se plazi
bodičasto ščavje, zaščavljena obala
pa cepi se v mlake z žabami. Strah me je
te veličastne tišine z žabami,
zato začnem veslati, panično veslati
z dlanmi po mrenooki mlaki. Čolnarji,
se slišim kričati, čolnarji, tovariši,
kje ste? A oni so se najbrž zleknili
nekje po obali kot tale popoldan
in dremljejo. Kaj sem že hotel zvedeti,
ko sem se odpotil nazaj k izviru,
kaj sem že hotel.. .? Hotel si okusiti,
brenčijo mušice, viseče v soparici,
še enkrat svoj slap in hotel si videti,
da tečeš bistro, da tečeš med zorečimi
Lojze Krakar
Pesmi
658
Lojze Krakar
polji poln rib, da siješ na soncu močen kot sulica, pa vidiš le bodičasto ščavje ob mlakah in v eni zapisano, kako se izniči pršenje slapa v nekem slepem rokavu z žabami.
NE DAJ, DA V MOČVIRJE ZASEJEM TE,
beseda, ti seme konopljino,
ki rasteš zato, da te spredejo
v povoje za ranjene ubežnike —
daj, zemlja, naj vate odtisne se
korak moj, da ne bo moje bivanje
le veter, ki previhra skalovje,
le blisk, ki ničesar zanetil ni —
nebo, ti pa pošlji kdaj v goste mi
mravljico z žulji romarja
in v žgoči moj poldan oblaček,
pahljačo boginj, naj obišče me
kdaj tudi oslič betlehemski,
tisti z dihom, toplim kot sonce,
tisti s sedlom za odrešenje,
tisti s tršim kopitom kot kamen.
NAŠ VSAKDAN: KNJIGA, KI OSTANE
za tisto poslednje branje,
ki ni ga več najti ne v psalmih
ne v velikem sanjskem slovarju.
V  njej piše, kako odpadaš in padaš, brezkončno padaš, še preden odpadeš kot zadnje jabolko v prvo slano.
V  njej piše čisto natanko, kako se glasi kak amen, kako se glasi na samem glas obstreljene divjadi.
In piše še to, da boš čakal na zimo nekje na planem, podoben nagim telesom od sonca pozabljenih jablan.
Pesmi
ČAKAM NA REKO, DA PRIDE. Pride tod mimo, kjer teče. A mimo teče le voda. Voda, ki ni več reka. na oglu čakam sam nase. Drhtim, tako komaj se čakam. A jaz sem šel tod že mimo. Sam pred seboj skrit v veter. Zdaj čakava skupaj z reko. Reka na reko, jaz nase. A mimo veslajo ribe. V čolnu iz moje lobanje.
SAM KAKOR VRANA PO SNEŽNI PLANJAVI
stopam po beli puščavi, podoben črnemu žigu na pismu brez konca, krvi na beli nevestini rjuhi. Ovčji sem kožuh, preboden na mestu, kjer je srce, sem v latvici mleka mrtva mušica in v beli polarni noči zgubljenec brez psov in sani. Čakam na čudež, ki naj bi se zgodil, pse in sani rad priklical bi v polnoč, da bi nekomu odnesel to pismo in se najedel spet kopne prsti.
659