POLOŠKA JAMA IN NJEN POMEN PRI RAZISKOVANJU SLOVENSKE GA ALPSKEGA PODZEMLJA ANDREJ KRANJC Pred petimi leti sem v članku o Pološki jami nad izviri Tolmnike (Kranjc A., Plan. vestnik 9, 1967) v zvezi z nadaljnimi raziskavami te jame zopisol. do bomo prodrli dalje »morda le še nekaj deset metrov, mogoče nekaj deset kilometrov, morda bo že za prvim ovinkom konec jame, morda po bomo po kakem stranskem rovu prišli v nov in še večji jamski sistem?« čeprav zazdoj slovenskim jamar jem v Pološki jami še ni uspelo prodreti nekaj deset kilometrov daleč, pa vseeno lahko rečem, do se je uresničilo drugo »pričakovanje« - od leto 1966 po do danes so se vsako leto vrstile velike raziskovalne akcije v Polo­ ški jami, glede no število udeležencev in trojonje nedvomno največje v zadnjih letih. Organiziralo sto jih Inštitut za raziskovanje krasa SAZU v Postojni in Jamarska zveza Slovenije - tako se je na V. zborovanju slovenskih jamarjev in raziskovalcev krosa v Domžalah spomladi 1971 preimenovalo dotedanje Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Poleg teh so se vrstile tudi manjše raziskovalne akcije posameznih jamar­ skih skupin, katerih delo pa je kljub temu mnogo pripomoglo do današnjega pozna­ vonja tega a lpskega podzemskega sistema, kakor upravičeno lahko imenujemo to jamo, saj so rovno no teh akcijah dosegli najnižjo točko v jami, prekopavali podore in širili ožine In trud cele množice jamarjev, od strokovno usposobljenih znanstve­ nikov po do slučajnih tujih obiskovalcev, ki so se priključil i raziskavam, ni bil zaman - danes je Pološko jama z okoli 675 metrov višinske razlike med najvišjo in najnižjo doseženo točko najglobljo jamo v Jugoslaviji ter z dobrimi 10 kilometri rovov druga najdaljšo jamo, takoj zo Postojnskim sistemom. Zo raziskovanje zadnjih let je značilno predvsem prodiranje navzgor, v smeri proti SMUčARSKA PSIHOLOGIJA za zdaj še ni vedo, za reklamo po ni odveč, če se tudi o njej skromno spregovori, soj trgovino in proizvodnjo v raznih državah računa z milijonskimi množicami smučarske igre okoli žičnic in liftov. Psiholog dr. W. Beyer (Beigst. 1971/ 4) se vprašuje iz kakšnih psiholoških vzrokov prihaja do smučarske epidemije in odgovarja z odgovorom, ki go svet v raznih mutacijah pozno že sto let. Moderno industrijsko družbo je enolična, nejevoljno, zdolgočasena, naporno, preglasno, v njej drug drugega jemljejo na muho, kontrolirajo, registrirajo, eksami­ nirojo, kritizirajo in končno bolje ali slabše penzionirojo. človek moderne industrijske družbe pri delu ni - srečen, v stanovanjskih blokih nezadovoljen, na cesti ogrožen, zvečer po go posiljuje televizijo. Ni čudno, če upira oko v konec ledno, kot v »rožo mogoto«, ki go bo osrečilo . Beli zimski paradiž mu ponuja, da postane človek, prav po Goethejevem izreku: »Tu sem človek, tu smem to biti!« Smučanje po ni samo sneg in dričanje, je še mešano opojnino, ki ima svoje psihične osnove. Najprej je tu uniformo, prostovoljno, torej ne ono z disciplino, a vendarle z »dife­ renciacijo«, kar je za modo bistveno. Modna nečimrnost no deskah je bila že pred vojno onstran pameti, v današnjih časih pa je vsak smuški cirkus pravo rozložba najrazličnejših modnih inačic za petične, bogate, za športne ase, za manekene, in za preproste, naravne ljudi, ki si krojijo modo po svoje. Noto so pri smučanju čudeži tehnike, čudež po je najljubši otrok vsake vere, tudi smučarske (Alojzij Gradnik nam je že v 30 letih tega stoletja zapel »Smučarjevo molitev«). K uniformi spada orožje, v tem primeru sistemi smučarske opreme: Naj­ prej smuči živih barv, vseh sort profilov, vsako leto kaj novega, čakamo samo še no smuči, s katerimi bi ne mogli več posti. Smučarski polškornji se spreminjajo v napol španske škornje, vlivajo se zdaj iz plastike, le avtomatike pri obuvanju in sezuvanju še ni. Vezi so pravi finomehanični čudeži, zarodi katerih se ni treba več pripogibati (čeprav je pripogibanje zdravo). Kaj vse se ponuja z naočniki, policami, čeladam i, - skratka bleščeča uniformo z mnogimi variantami za moderne viteze, ki se v bistvu ne dele več v delodajalce in delojemalce. Pri smučanju pridejo dalje do izraza razni nagoni, predvsem tekmovalni, ki je v bi­ stvu »agresijski«, pri apres-ski pa je močno aktiven erotični in to v vseh variantah in fozah. Pri smučanju je dosti gneče za človeka, ki je jo socialno bitje: kače so pri 118 119 planini Lašci in vrhu Osojnici (1380 m), za razliko od prvih let, ko so jamarji sledili predvsem glavnemu rovu in potoku čim bolj strmo navzdol - do sifona (ta je že precej · nižje, kot je pa nadmorska višina stanov na planini Polog). Za zgornji, novejši del jame so značilni tesni, nizki prehodi - kakšno je prodiranje skoznje, najbolje pove njihovo ime v jamarskem žargonu »preše« - vmes pa velike dvorane, največji opd­ zemski prostori sploh v Pološki jami (Velika, Divja, Tiha dvorana). V tem delu je bila še posebej potrebna dobra a lpinistična tehnika prirejena za podzemske razmere, pri tem je potrebno omeniti »ekstremiste« jamarskega kluba Ljubljana-matica, za pre­ magovanje visokih kaminov, to je navpičnih rovov v jami, ki pa za razliko od brezen potekajo od glavnega rova navzgor in ne navzdol. Pa tudi vprašanja tran­ sporta, hitrih zvez in dobre orientacije so bila včasih zelo pereča. Strokovnjaki menijo, da so danes večji deli Pološke jame že odkriti, potrebno bo le še pregledati in seveda tudi premeriti številne manjše stranske rove in kamine (neka­ teri upajo, da bo mogoče prodreti iz najvišjih delov jame direktno na površje nekje pod vrhovi O sojnice), če nas ne čaka novo presenečenje, ki pa bo vsekakor prijetno presenečenje. Poleg teh rekordnih dosežkov so nedvomno zelo pomembni za spoznavanje alpskega podzemlja tudi znanstveni rezultati, čeprav jih zaenkrat še ni mogoče točno ovredno­ titi, saj so zbrani številni morfološki, geološki, hidrološki (v jami je bilo izvršeno tudi barvanje vode in je s tem dokazana zveza med potokom v jami in izviri tik ob Tol­ minki pod Pologom) in biološki podatki, da niti ne omenjam vrednosti pridobljenih izkušenj za organiziranje jamarskih odprav in vel ikih raziskovalnih akcij. Pomen Polo­ ške jame se jasno izraža tudi v tisku, sa j se po številu člankov o raziskavah tega sistema tako v dnevnem časopisju kot v revijah in drugih glasilih (Tovariš, Planinski Vestn ik, Proteus, Naše jame) lahko meri z njo v novejšem času le še Triglavsko brezno. Do jeseni leta 1967, to je do prvega večjega skupnega raziskovanja Pološke jame, je bilo na območju slovenskih Alp (v tem sestavku štejem za slovenske Alpe le gore v okviru SR Slovenije, ker so podatki za slovenski alpski svet zunaj jugoslovanskih žičn icah, na cesti smucarp - na pistah levi - čakajo pohlevno kot ovce, individualisti se shicofreno pri plesu spremene v brezoblično bitje, ki ure in ure mendra v gneči, nato pa spet izniči svoj individum v procesiji reflektorjev, odbijač pri odbijaču, na kilometre dolgo. Pri smučanju se lahko izkažejo razni perverzneži, brez škode: nekateri se zanje ne zmenjio, d rugi jih občudujejo: Razne prisilne nevroze se tu poljubno koša tijo, npr. pri fanatičnih pristaših zagorelosti, sadistični poklicni in nepoklicni učitelj i uživajo nad mukami učencev, masohisti so skoraj vsi, če se ustavimo pri »oklopnikih« (pan- cerjih), narcisov pa je toliko, kolikor je priznanih in nepriznanih asov. • Res, veliko dela za psihologe, da bi opisali in razložili duhovni obraz modernega smučarja, ki zgodaj vstaja, se muči na slabo spluženih cestah, se bori za parkirni prostor, potrpežljivo podaljšuje vrsto, pri žičnicah podivja, če ga kdo odrine, zd rvi po pisti navzdol, da bi se čimprej spet znašel v kaši, prezeba, trpi lakoto, pada, si lomi ude, se zaljublja, izgublja ključe, prijateljico, celo ženo, zabavlja čez pohlepne žičničarje, gostilničarje in hotelirje, čez kmete, ki vozijo gnoj, v ponedeljek po vsem pripoveduje, kako imenitno je bilo vse, in spet čoka no konec tedna. Dr. Beyer tole podobo konča z ugotovitvijo, da je take vrste smučanje neke vrste duhovno zamračitev, opoj, v katerem je trpljenje lažje. - In z Goethejem »Ha, kako besni nesrečnež, in ne ve, zoper kaj noj besni«. Ali ni to vendarle malce prehudo? Ali pa je želja, da bi se prosti čas vendarle bolje izrabil. da bi se ne podvrgel tako do kraja industrijski izrabi pojava? • TOPONIMIJA JEZIKA KEčUA za nas, za naš ekspedicionizem še ni važno, utegne pa se zgoditi, da bomo svoj ekspedicijski program nekoč lahko razširili tudi na južno­ ameriške Ande, morda prav no perujske, kamor je odšlo že toliko evropskih in ame­ riških ekspedicij. Kadar transkribiramo imena vrhov v Cordilleri Blanci ali Huayhuash, moramo računati s španskim sporočilom in zapisom, s fonetskimi napakami in spre­ membami kolonizatorja, ki je imel težave z izgovorjavo jezika kečua . Cesar Morales Arnoo je v Rivisti Mensile 1970/8 zapisal, da je zelo težko z etimologijo priti do jezika Inkov in do jezikovnega stanja ob koncu kulture chavin. Danes je poleg tega v jeziku kečua proces kontrakcije glasov precej hiter. Za kečuo velja, da je zelo bar- mejo teže dostopni in ker tamkajšnjo raziskovanja z nosImI niso povezano) znanih 472 speleoloških objektov, jam in brezen, o danes jih je znanih 584, kor pomeni porast za 24 %, medtem ko je število raziskanih jam v vsej Sloveniji v istem ob­ dobju naraslo za 18 O/o. To nam vsekakor kože no povečano zanimanje za alpsko podzemlje in rezultat lego zanimanja je intenzivnejše in podrobnejše preučevanje notranjosti naših goro v zadnjih letih. Pri tem po moram opozoriti no dejstvo, do število no novo registriranih oziroma odkritih objektov ni vedno sorazmerno z raz­ iskovanji, kajti če bi bilo vse to ogromno delo, ki je bilo potrebno za raziskovanje Pološke jame usmerjeno v raziskovanje in registriranje manjših speleoloških objektov v naših Alpah, bi bilo njihovo število oziroma odstotek njihovega porasta nedvomno še mnogo večji, kot po je naveden zgoraj. Koliko je speleoloških objektov v posa­ meznih alpskih skupinah ter njihovo primerjavo s številom objektov po ostali Slo­ veniji, nam najbolje prikaže spodnjo tabelo: Stanje jeseni 1967 1 Stanje jeseni 1971 Porast Regijo 1 1 1 število '!o število '!o število '!o Julijske Alpe 387 12,8 1 471 13,3 84 21,7 Kamniške Alpe 74 2,5 1 92 2,6 18 24,3 Karavanke 11 0.4 21 0,6 10 90,9 1 Alpe skupaj 1 472 15,7 584 16,5 112 23,7 ostalo Slovenijo 2528 84,3 2950 83,5 422 16,7 Skupaj 3000 100,0 3534 100,0 534 17,8 (Po podatkih orhivo Inštituta zo raziskovanje krosa SAZU v Postojni.) vit, deskriptivno močan jezik, razumljivo po je, do pri imenih vrhov domač i vin ne morejo biti natančni. Zato so imeli Nemci in Italijani velike težave pri ugotavljanju domače toponomostike (dr. Kinzl, Roimondi). Zato so si pomagali z lastnimi poime­ novanji, posebno je bilo to v navadi pri italijanskih ekspedicijah ing. Ghiglionejo, vodje ekspedicij, ki so jih organiziralo mesto Bergamo, Torino, Biello, Como, Milan in Rim. Cesar Moroles Arnoo, ki smo go v prejšnjih letih omenioli kot glavnega in­ formatorja za evropske ekspedicije, si prizadeva, do bi iz avtohtone toponomostike rešil, kor se še do rešiti. Sledi razlago nekaterih andskih imen, ki smo jih tudi v našem glasilu v rubriki »Razgled po svetu« večkrat navajali. Alpomoyo npr. je se­ stavljenko, cipo pomeni zemljo, moyo reko. Ime noj bi označevalo reko, ki jo nopo·I0 ledenik Jonrorurish in ki priteče v dolino po globokih debreh, kot do bi pritek o pod zemljo. Chocraraju - chocro - oranje, roju led, pomeni goro z zaledenelimi stenami, ki so jih razorali plazovi. Huondoy pomeni grič - ime noj bi pomenilo veliko ledeniško grobljo no začetku doline Ancosh. Huoscoran, huosco vrv, uran spuščeno, pomeni, do je treba biti previden pri vzponu in no ledenikih. Jirishhonco, jirish kolibri, chonco nogo - profil te gore spominja no kolibrijev kljun. Pucohirco, puco rdeč, hirco goro, ime označuje rdečkasto lice te gore. Ronrapolco, ranra, kup kamenja, palca dva vrha, ime opisuje goro z dvema vrhovoma. Yerupojo, yuri roditi, huocon vzdihujoč, kor pomeni, do je težko doseči lep pogled no to goro. - Vsekakor je Moralesovo delo pomembno, soj goro ni športni objekt, temveč predmet razisko­ vanja in spoznavanja. Gore ne poznaš, če ne poznaš ljudi, ki žive v njeni senci in ki so ji doli ime. To spada k »duši« gore, to je, k vsemu tistemu, s čimer je goro in planinstvo tudi kulturni pojav. GORJANI. HRIBOVCI, prebivalci no zemeljskih višinah, so pravzaprav zelo star po­ jav, ki sega daleč v antiko. S svojim bivanjem pobijajo posplošeno trditev planinskih učbenikov, ki govore, do se je človek bol hribov in goro, češ do tam prebivajo bogovi ali zli duhovi, pošasti vseh mogočih oblik in razsežnosti. Toko so mislili ljudje v Evropi še v dobi razsvetljenstvo, tako mislijo še danes domačini no drugih konti­ nentih. Protislovnost? Lahko bi rekli: Gore so ljudi odbijale, o prov tako v istem času tudi pritegovale. Vkreber jih je gnalo lakoto in željo po varnosti. Ali vam, ko 120 121 Jama izvira Savice. V suši 1971 j e zgornji slap presahnil . . , ... o rovi v notranjosti so ostali 1aliti Foto A. Kranjc Naj samo še podčrtam bistveno ugotovitev te to bele: v zadnjih štirih letih se je šte­ vilo registriranih speleoloških objektov v izvenalpski Sloveniji povečala za 17 °lo, šte­ vilo speleoloških objektov v Alpah pa za 24 °lo v poprečju. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je v Sloveniji več kraškega sveta zunaj Alp, kar relativna še poveča delež raziskav, posvečenih alpskemu podzemlju, in torej ni zgrešena trditev, da v zadnjih letih zanimanje za naš visokogorski kras raste. In v tem je gotovo čutiti vpliv Pološke jame, saj se je izkazalo, da se je jama, ki je bila dolga leta znana le kot majhen, nepomemben in nizko pod gorami ležeč rov, brez obširnega zaledja visokih planot in podov, po trdovratnem in res detajlnem raziskovanju povzpelo no prvo mesto jugoslovanske lestvice najglobljih brezen, po dolžini rovov po se uvršča no greste mimo naših hribovskih zaselkov v višinah od 800 do 1000 m, ne hodi no misel vprašanje, le kaj je gnalo našega človeka tja gor pred 700 in več leti? Posebno, če vam je kaj mor, kaj ga danes žene s hribov v dolino? 500 milijonov ljudi danes živi v višinah nad 2000 m, ugotavlja Franco Lomberti-Bocconi (R M 1970/ 8), Cuzco, staro prestolnico Inkov, leži na 3000 m. Lhasa v Tibetu, La Paz v Bolivii sta blizu 4000 m. Cerro de Pasco in Potusi ležita še višje. V Andih, v Nepalu in v Tibetu leže vasi na višini 4500 m, pastirji žive še više. V Chilu so rudniki na 5500 m, cesta tam premaga višino 6100 m. V takih višinah ugotavljamo biološko utru­ jenost (meništvo in celibat v Tibetu? V Andih so noseče ženske spravljali v nižave, španski conquistadorji so ustanovili Limo zato, ker okoli višje Jouje domača živina ni bila dovolj plodno). Skratka: k biološki trudnosti je treba pritegniti ekonomiko. Biv­ loško vprašanje človeka v višinah ima več sestavin in to: 1. nizki atmosferski pritisk, 2. zmanjšani pritisk kisika, 3. manjšo vlažnost zraka, 4. mraz, 5. radiacijo. Atmosferski pritisk se pri višini 5500 zmanjša no polovico, no najvišjih vrhovih po poda no eno tretjino od tiste pri O m. Za organizem to pomeni potrebo po adap­ taciji in izravnavanju ravnotežja med notranjim in zunanjim pritiskom plinov (plini v želodcu, čreves·Iu, v srednjem ušesu zarodi zmanjšanja zunanjega pritiska lahko povečajo svoj vo umen za dva do trikrat. - Pomanjkanje kisika, to je parcialno manjši pritisk kisika, je še pomembnejši od atmosferske redukcije. V zraku je 20 °1o kisika, kor pomeni, do na višini 5500 m 20 Ofo kisika pomeni polovico manj kot na morju. Zato je treba v tej višini »bolj in več« vdihavati, aspiraci ja mora biti močnejšo, to pa pomeni večje delo dihalnega mišičja in večjo porabo kisika za to delo. Teo­ retično to pomeni Sisifovo delo, soj kisika za drugo delo skoraj ne ostaja, vse mi­ šičje to občuti, vsako najmanjše delo (obuvanje, sezuvanje) je že velik napor, trpe živci, torej možgani, intelektualni procesi, zmožnost za abstrakcijo in kritičnost, pride do čustvenih anomalij, depresij, tečnosti, brezčutnosti, to je do usodnega »izničenja« čustvenega življenja. - Mraz je neizogiben zarodi višine in zaradi stanovitnih vetrov, potrebne so torej »kalorije«, to pa je v zvezi z dihanjem in presnovo. Mraz in po­ manjkanje kisika se torej ne bi smela srečati, v višinah po skupaj nastopata zoper človeka . Tudi mrzli zrak, ki ga v višinah vdihavamo, terja od pljuč energijo, do se segreje. Respiratorno delo se pri normalnem režimu 15 do 20-krat no minuto ponovi, drugo mesto v Jugoslaviji, pri tem po še niso vsi rovi roziskoni in še vedno obstoja upanje za nadaljevanje. Ravno to dejstvo vzpodbujajo predvsem tiste slovenske ja­ marje, ki želijo, do bi se slovenske jame spet približale vrhovom svetovne lestvice najdaljših in najglobljih speleoloških objektov (so j še ni tako dolgo tega, ko r so bile tako noše jame kot brezno znane kot najdaljše oziroma najglobljo no svetu). Torej je Potoško jamo najboljši dokaz zoper pesimizem, ki se je pojavil pred nekaj leti, ko smo slišali » ... do se nam dozdeva, do v naših Alpah ne bomo odkrili velikih jam, kot so poznane iz Severnih Apneniških Alp.« (Novak D., Plan. Vestnik 7, 1967), dokaz, do nam noše Alpe dajejo še dovolj upanja in do za nos kot za bodoče generacije hranijo še veliko presenečenja. Poleg števi lčnega, kvantitativnega kriterija moramo upoštevati tudi kvalitativnega, kajti ni pomembno samo, koliko speleoloških objektov je v naših Alpah, ampak je še pomembnejše, kakšni ti so. V Alpah številčno močno prevladujejo brezno nad jamami, zato alpski vodoravni objekti - jame v lestvici najdaljših slovenskih jam ne pomenijo dosti, z izjemo Pološke jame no drugem mestu. Noj kot zanimivost pri­ pomnim, do je najdaljšo jamo v Evropi Hčlloch , ki meri 109 kilometrov, tudi v Alpah. Druge slovenske alpske jame, brez Pološke, pridejo po dolžini šele približno no 20. mesto in dalje. Zato po je pomen brezen v alpskem svetu mnogo večji. V Sloveniji je danes znanih približno 85 brezen, globljih od 100 metrov, in med temi jih je kor 17 iz alpskega sveto - to je 20 %, kor je zopet več, kot po je delež alpskih objektov v celotnem številu vseh registriranih jam (17 %), in torej tudi potrjuje domnevo, do rovno v Alpah lahko pričakujemo noše najgloblje speleološke objekte. Najlepše nam to dokazujeta Pološka jama in Brezno pri gamsovi glavici. Od naših alpskih brezen jih je sicer največ no območju Julijskih Alp - 12 (od tega kor 6 v Kaninskem masivu, kar kaže no dobro raziskanost tega ozemlja), v Kamniških Alpah so tri, dve po sto v Karavankah, in sicer obe no Raduhi. Pravkar omenjeno Brezno pri gamsovi glavici za Pršivcem nad Bohinjskim jezerom, ki ga je odkrilo in pričelo raziskovati Jamarsko sekcijo PD Zelezničor iz Ljubljane, je zopet eno tokih »velikih« presenečenj. Po nekaj dneh napornega raziskovanja v višinah naraste no 50 do 60-krot. Pri normalnem režimu vdihavamo 1 O do 20 1 na minuto, v višinah po pride no 100 l. Zelo je nevarno pomanjkanje vlažnosti. Suh zrak telo suši, mu ropa vodo ne samo v dihalnih organih, ampak povsod. Zato je žejo v višinah nekaj nujnega, čeprav bi jo zaradi mraza ne pričakoval i. Nastopijo tipični saharski sindromi, bolestne žeje. Sončno radiacijo tudi ni kor tako zarodi kvantitativnega in kvalitativnega povečanja. če pode temperaturo v senci no 30° ali 40° C pod ničlo, vsak nepokriti del telesa lahko dobi težke opekline. Utegne se zgoditi, do je v šotoru težko zdržati zarodi vročine, zunaj šotora po istočosno zarodi mraza. Vse to lahko povzroča posledice na kateremkoli človekovem organu. Edina obramba je aklimatizacija, zaradi katere je prišlo do nove medicinske znanosti, »višinske medicine«. Ta je ugotovila, da »akutno gorska bolezen« ali akutni višinski (gorski) »sindrom« še ni bolezen, vendar resen alarm, da mora telo začeti z novo serijo stabilnih modifikacij, če hoče normalno opravljati svoje funkcije v novih okoliščinah: povečati se mora število krvnih telesc, spremeniti se mora dihalni biokemizem na večjo izrabo kisika. celice, posebno mišična vlakna morajo delovati bolj ekonomično. če telo temu ni kos, pride do patologije, do prave gorske bolezni. do kroničnega gorskega sindroma ali do zmrznjenja, do smrti zarodi zmrzovanja, izčrpanosti, po­ manjkanja kisika (anoksije) itd. Danes višinska fiziologija razpolaga z ogromnim gradivom, ki se je natekalo od konca 18. st. dalje in kasneje še posebej z izkušnjami letalstva. Morda bi do korist­ nih zaključkov prišlo prej, če bi se znanstveniki razl ičn ih narodov, ki so izkušnje zbirali, povezali, da bi čimprej prišlo do uspešnega zdravljenja. Tragedij, ki jih je človek doživel v višinah, je bilo toliko, da je strah pred višinami ostal in da je še danes kljub napredku tehnike in medicine pričujoč. Vendar človek kljub temu ne odneha, višina ga priteguje - vse do vesoljskega brezbrežja. V enem desetletju (1950-1960) je človek premagal višave, v katerih je prej umiral tri desetletja. To je potrjevalo staro resnico, da se človek lahko adaptira, aklimatizira. Prišlo je do nove znanosti, do »fiziologije v izjemnih okoliščinah«. Lahko bi rekli, da je alpinistična medicino veliko doprinesla k »vesoljski specialni medicini«. Naturo non facit soltus, naravo ne delo skokov. 122 123 (kako so prinesli vso opremo in hrano v višino preko 1600 m, do vhoda, je poglavje zase, vsekakor bolj trpko za udeležence) jih je ustavila kaj banalna ovira - zmanj• kalo jim je lestvic. Ampak ustavili so se šele v globini 500 metrov. In pod seboj so videli, da se brezno še nadaljuje v globino, a ta je bila zanje nedosegljiva. Tako lahko rečemo, da se je na račun zadn jih odkritij v Pološki jami in Brezna pri gamsovi glavici lestvica najglobljih slovenskih jam takorekoč čez noč spremenila - v enem letu so brezno z dinarskega krasa izgubila prvenstvo, Pološka joma se je s četrtega mesta povzpela odločno na prvo mesto (saj je kar dvakrat globlja od dosedanjega najglobljega Habečkovega brezna), drugo mesto pa je zavzelo do pred kratkim še popolnoma neznano in neregistrirano Brezno pri gamsovi glavici. Vendar se oba objekta med seboj močno rozlikujeto, soj je Pološka jama res jama v ožjem pomenu besede - nepregleden splet rovov, često zelo strmih, ožin in dvoran, med­ tem ko je Brezno pri gamsovi glavici res pravo brezno, že som vhod je navpičen jašek, nato po si slede v globino različno globoke, pretežno po nekaj deset metrov, stopnje - brezno in ta obliko močno prevladuje nad vmesn imi, pretežno poševnimi povezavami - rovi. Pričakujemo, do bo letos Jamarska sekcija PD Zelezničor orgonizirola novo odpravo k temu našemu »velikanu« in se nestrpno sprašujemo, kaj bo v bodoče nojgloblji jugoslovanski speleološki objekt: jamo ali brezno. Pološko jamo ima teoretično pre­ cej manjše možnosti za »podaljšanje« navzgor oziroma navzdol, medtem ko je teo­ retično Brezno pri gamsovi glavici lahko g loboko okoli 1000 metrov (približno do gladine Bohinjskega jezera) - a kaj, ko lahko zagozden skalni blok postavi vso teorijo no glavo! Na vsak način pa sto nam navedeno objekta okrepilo mnenje, da moramo predvsem v naših Alpah iskati jame, ki bi se lahko uvrstile v som vrh sve­ tovne globinske lestvice. Morda se bo končno izpolnilo skrito upanje vseh jamarjev, ki so poletje zo poletjem preiskovali luknje in špranje no Komni, Triglavskih, Kriških. Kamniških in Kaninskih podih, do bi odkrili jamo, ki bi jim omogočilo prodreti v samo osrčje in prav do vznožja naših Alp. V stenah nad severnim bregom Bohinjskega jezero je že dolgo znano jamo Govic Foto E. Adamič SAMOTNI BREZI Samotni brezi, vklenjeni v goljovo pod Kureščkom, je slano že zgodaj jeseni odpela omrtvele liste. Jutranji veter jih je bil kot staro cekinasto peno ujel v naročje , rahlo ponesel in položil dol na bele ronice odrevenele trave in iz njih no srebrni po­ njavi spletel nov vzorec neminljive zamisli. V melodije njenega nemirnega listja, s katerim se je sanjavo šeleste oglašalo v orkestru poletne rasti, so zdaj privršali mrozni vetrovi, zgrabili v pira­ mido krhkih strun in zabrenkljali prostore melo­ dije. Odletavale so z vetrovi in se z neslišnimi nihaji vročale v mrežo po nove pesmi. Niso se oglašale tako ostro kot mogočne smreke in jelke, tudi ne robato in bučeče kot hrastovje in bukovje. Nežno so šepetale, kot bi hrepeneči tanki prsti ubirali ljubezensko vižo. Gola breza kakor lira sanjo o novem brstenju. Bila je nemara samotno drevesce z enim deblom in s tolikim hrepenenjem zo belo rastjo, do je odgnala še eno steblo. Breza posebnico, kakršne ni bilo daleč tam na okrog. Morebiti takšne ne­ moro res nikjer ni. Kdo je pokončal eno steblo, ko je vzkipelo v vi­ šino? Rast? Morda strelo ognjeno? Smrt, vihar? človek brez srca? Lira z okrnjeno rastjo nam soma odgovarja. če­ prav pohabljena, je pretresljivo znamenje nemega hrepenenja; čaka brez upa in vztraja s pogumom, ki ne prizna poraza: Ziveti, obstati. Ernest Adamič vhod ' ·"] ., -,-.:;._.!, : > taboNSC~ 1: ·::.:S ( f t, t,6 ,,,) ,.r • .... Skica Brezno pri gamsovi glavici )~ (1135 m) brrzzno 5~ nadal:uje (Novak D., Planinski Vestnik 1, 1960). Njen vhod, iz katerego po močnem deževju bruha voda v obliki slikovitega slapu, je preko sto metrov visoko nad gladino Bo­ hinjskega jezera in jamarjem je uspelo prodreti po jami navzdol do globine 105 metrov, tik nad nivo jezerske gladine. Voda, ki bruha iz te jame, se nedvomno zbira tudi z ozemlja za Pršivcem - in ravno tam je Brezno pri gamsovi glavici. Zročna rozdalja med obema vhodoma je le 1700 metrov, Govic se nadaljuje od vhoda proti severu dobrih 200 metrov daleč v zračni črti - in generalna smer Brezna pri gamsovi glavici kaže proti Bohinjskemu jezeru. Sama od sebe se vsiljuje domneva, da dva tako velika podzemska objekte v relotivno tako majhni oddaljenosti ne moreta biti drug od drugega popolnoma neodvisna. Po mojem mnenju sta oba objekta celo neposredno povezana, če je pa ta povezava tudi za človeka prehodna, lahko ugo­ tove le nove jamarske raziskave, tako seveda v Breznu pri gamsovi glavici, kot tudi v Govicu samem, kjer je še nepreiskan oziroma nepreplavan končni sifon, pa tudi drugi deli jome niso tako dobro pregledani, da ne bi bilo možno eventualno nada­ ljevanje, saj še leto 1968 D. Novak piše, da »je notranjost jame še vedno nepre­ iskona« (Planinski Vestnik 6, 1968). Z raznimi drugimi raziskavami (geološkimi, tek­ tonskimi, hidrološkimi, morfološkimi) je vsekakor mogoče ugotoviti, če sta potoček v Breznu pri gamsovi glavici in voda na koncu Govica v neposredni zvezi. Sicer pa znaša zdaj višinska razlika med najnižjo doseženo točko v Breznu pri gamsovi gla­ vici ter vhodom v Govic, ki je takorekoč najvišja točka te jame, le še 480 metrov. In kaj bi s tem dosegli, če bi jamarjem ta podvig, namreč prodor iz Brezna pri gam­ sovi glavici v Govic, uspel ? Vsekakor bi bil to ogromen in pri nas absolutno rekor­ den uspeh. Slovensko brezno bi se verjetno uvrstilo na drugo mesto v svetovni lest- vici najglobljih speleoloških objektov, kar bi bila vsekakor najboljša afirmacija 124 slovenskega oziroma jugoslovanskega jomarstva v svetu in tudi doma, kot tudi no­ šego krasa sploh, da znanstvenih in drugih pridobitev niti ne omenjam. In konec koncev bi bila to zopet nova, močna vzpodbuda za nadaljnji razvoj slovenskega jamarstva in za raziskovanje naših gora, še močnejša, kot so bila odkritja v Pološki jami. Tega bi se morali vsi krepko zovedati, ne samo aktivni raziskovalci-jamarji, kajti tako velike raziskave so, predvsem zaradi velikih stroškov, posredno ali nepo­ sredno odvisne od celotne družbe in njenega odnosa do speleološke dejavnosti. čeprav se sliši za nepoučene morda malce čudno, je res, da si rovno v alpskih jamah in breznih veliko obetamo od nove raziskovalne tehnike v jamarstvu - podzemelj­ skega potapljaštva. Ne smemo namreč pozabiti, da je npr. nojnižja točka Pološke jame sifon (del rova, ki je stalno do stropa zalit z vodo) in da je torej nadaljnje prodiranje v globino možno le s potapljaško tehniko. Tudi Govic se konča s sifonom, kot sem že omenil zgoraj, in morda se ravno za tem sifonom skriva povezava z dnom Brezna pri gamsovi glavici. Jama, iz katere izvira slap Savica, je dolga dobrih 100 metrov, to se pravi, da je jamarjem uspelo prodreti po njej tako daleč, do tam, kjer jih je ustavil sifon. če pomislimo na ogromne količine vode, ki ob visokem sta­ nju voda bruhajo iz te jame, in na to, da je višinska razlika med izvirom Savice in črnim jezerom, neka zveza med njima gotovo obstaja, 500 metrov, si morda lahko ustvarimo megleno predstavo o tem, kakšni podzemski prostori se skrivajo za sifo­ nom - izvirom Savice. In suša v poletju 1971 je bila kot nalašč za jamarske raziskave take narave. Naštel sem le nekaj speleoloških problemov iz naših Alp, katerih rešitev pa bi po mojem mnenju pomenila vrhunske dosežke slovenskega jamarstva. A koliko je takih problemov še drugod po naših gorah, le da zanje še ne vemo, kjer bi se ob podrob­ nem pregledu in preučevanju pokazale prav take ali morda še večje možnosti za prodor v naše gore, v njihovo drobovje! še vedno ni rešen problem Triglavskega brezna. Nujno je stalno kontroliranje stanja ledu v njem. Na italijanski strani Ka nina so odkrili 900 metrov globoka brezna, na Kaninu, Kredarici, v Kamniških planinah, na Raduhi se že zdaj spuščajo naši jamarji celo v globine preko 200 metrov. številne kraške jame - izviri na vznožju slovenskih Alp nam gotovo skrivajo še neslutena presenečenja. Prepričan sem, da bomo čez leta lahko zapisali: z raziskavami Pološke jame se je pričelo obdobje »velikih odkritij« v podzemlju slovenskih Alp. ZASENČENI RAZGLEDI DR. IVAN GAMS Spoštovani urednik, rad bi ti opisal vzpon, ki sem ga opravil poleti 1971. Ne gre za kak štiritisočak. šel sem na samo 747 m visok hrib, ki smo mu nekoč pravili hrib sv. Ahca a li kar Sv. Ahac, drugi zvezek Krajevnega leksikona Slovenije pa navaja zanj ime Gora. Pri razgledih z alpskih snežnikov mi je že dolgo pritegoval pozor­ nost na jugovzhodni strani Ljubljanske kotline s svojo stožčasto obliko. Saj se tako ljubko vzpenja iznad globoko zajedene doline Zelimeljščice in iznad Barja. S ceste na Turjak res ni daleč na njegov vrh, toda v vročin i, kot je bila tisti poletni da n, bi se pot še bolj vlekla, če se ne bi spotoma spominjal razgleda, ki sem ga z vrha užival pri zadnjem obisku tik po zadnji vojni. S poti, ki obkroža cerkev sv. Ahca, res nisem mogel več pregledati vsega, kar nudi obzorje, ker so razgled že utesn je­ njevale skupine mladih smrek. Toda na zeleno preprogo Grosupeljskega polja in na Barje, vse prepreženo s kanali in potoki, je bil razgled bogovski. V kri mi je prišlo, da razgled, ki mi ga ponuja vrh kot plači lo za hojo navkreber, uživam po 125 obroki h. Najprej obkrožim vrh, da lahko uživam ob pogledu na vijugaste dolinice,